Depresija pri moških

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

DEPRESIJA PRI MOŠKIH

(Diplomsko delo)

Maribor, 2009 Marinela Hernah

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentor: predav. mag. Klavdija Čuček Trifkovič, prof. zdr. vzg Somentor: izr. prof. dr. Blanka Kores-Plesničar, dr. med., spec. za psihiatrijo

II

POVZETEK

Depresija je bolezen našega časa. Je tista duševna motnja, ki lahko prizadene vsakogar, ne glede na starost, spol, raso ali vero, in v svoji razsežnosti pomembno vpliva na človekovo telesno in duševno zdravje. V teoretičnem delu diplomskega dela je depresija opredeljena kot ena izmed motenj razpoloženja ali afektivnih motenj. Predstavljeni so nastanek, vzroki, simptomi in načini zdravljenja depresije. Prav tako je predstavljena depresija glede na specifična življenjska obdobja in njej sorodne motnje. V empiričnem delu diplomskega dela so predstavljeni rezultati kvantitativne raziskave, v katero je bilo vključenih 100 oseb moškega spola, s področja severovzhodne Slovenije, v starosti od 20 do 65 let, kar pomeni aktivno populacijo. K sodelovanju smo jih povabili naključno. Rezultati preiskave so pokazali, da ima 7 % anketiranih simptome depresije.

Ključne besede: depresija, moški, samomorilnost, življenjska obdobja, psihoterapija, zdravstvena nega.

III

ZUSAMMENNFASSUNG

Depression is die Krankheit unserer Zeit. Sie ist die seelische Störung die jeden treffen kann, mit keiner hinsicht auf das Alter, Geschlecht, die Rasse oder Religion, und mit ihrer weiträumigheit bedeutenden Einfluss auf die körperliche und seelische Gesundheit hat. In dem theoretischen teil des Diploms ist die Depression bekant als eine von Stimmungs Störungen und afektiven Störungen. Vorgestellt sind die Entstehung, die Ursachen, Symptome und die Möglichkeiten einer Heilung der Depression. Ebenfalls ist die Depression in hinsich auf Lebens Zeitabschnitte und mit ihr Verwante Störungen vorgestellt. In dem empirischen teil des Diploms sind die Ergebnisse der kvantitativen Untersuchung vorgestellt, in der 100 Personen männliches Geschlechts im Alter von 20 bis 65 Jahren aus dem Nord-östlichen Gebiet von Slowenien, teil nahm, was bedeutet eine aktive Population. Zur der Teilnahme haben wir sie durch Zufall eingeladen. Das Ergebnis der Untersuchung hat gezeigt, das 7 % der Befragten Symptome der Depression haben.

Schlüsselwörte: Depression, Männer, Selbstmord, Lebens Zeitabschnitte, Psychotherapie, Krankenpflege.

IV

KAZALO

1 UVOD ........................................................................................................................... 1 2 DEPRESIJA................................................................................................................. 2

2.1 KLASIFIKACIJA DEPRESIVNIH MOTENJ ............................................................ 5 2.2 OBLIKE DEPRESIJE.................................................................................................... 6 2.3 EPIDEMIOLOGIJA DEPRESIJE................................................................................ 8 2.4 VZROKI DEPRESIJE ................................................................................................... 9 2.5 SIMPTOMI DEPRESIJE............................................................................................. 15

2.5.1 DUŠEVNI ZNAKI ....................................................................................................... 15 2.5.2 TELESNI ZNAKI ........................................................................................................ 17

2.6 DEPRESIJA SKOZI SPECIFIČNA ŽIVLJENJSKA OBDOBJA ........................... 18 2.6.1 OTROŠTVO IN DEPRESIJA...................................................................................... 18 2.6.2 ADOLESCENCA IN DEPRESIJA .............................................................................. 19 2.6.3 DEPRESIJA V OBDOBJU ODRASLOSTI PRI ŽENSKAH........................................ 20 2.6.4 DEPRESIJA V OBDOBJU ODRASLOSTI PRI MOŠKIH.......................................... 21 2.6.5 OBDOBJE STARANJA IN DEPRESIJA..................................................................... 22

2.7 DEPRESIJA IN SORODNE MOTNJE....................................................................... 23 2.7.1 ANKSIOZNOST IN DEPRESIJA................................................................................ 23

2.7.1.1 Fobične anksiozne motnje.................................................................................. 25 2.7.1.2 Druge anksiozne motnje..................................................................................... 25 2.7.1.3 Obsesivno-kompulzivna motnja ......................................................................... 26 2.7.1.4 Hipohondrija...................................................................................................... 27

2.7.2 MANIJA...................................................................................................................... 27 2.7.3 STRAH........................................................................................................................ 28 2.7.4 SAMOMOR................................................................................................................. 29

2.7.4.1 Depresija kot pomemben dejavnik tveganja za samomor.................................. 30 2.8 ZDRAVLJENJE ........................................................................................................... 32

2.8.1 ZDRAVILA ZA ZDRAVLJENJE DEPRESIJE ............................................................ 32 2.8.2 PSIHOTERAPIJA....................................................................................................... 35 2.8.3 DRUGE OBLIKE TERAPIJ ....................................................................................... 37

2.9 ZDRAVSTVENA NEGA BOLNIKA Z DEPRESIJO ............................................... 40 3 EMPIRIČNI DEL...................................................................................................... 45

3.1 NAMEN ......................................................................................................................... 45 3.2 CILJI.............................................................................................................................. 45 3.3 HIPOTEZE ................................................................................................................... 45 3.4 MATERIALI IN METODE RAZISKOVANJA ........................................................ 45 3.5 RAZISKOVALNA POPULACIJA ............................................................................. 46

4 REZULTATI.............................................................................................................. 47 5 RAZPRAVA............................................................................................................... 60 6 SKLEP ........................................................................................................................ 63 7 ZAHVALA ................................................................................................................. 64 8 LITERATURA .......................................................................................................... 65 9 PRILOGE..................................................................................................................... 1

Marinela Hernah: Depresija pri moških

1

1 UVOD

»Depresija je pekel na zemlji in upravičeno se jezimo na Boga, zakaj nas je doletela. Če pa bomo znali izkoristiti depresijo kot vzgib za začetek preobrazbe svojega življenja in življenja ljudi okoli sebe, bo to pravo ustvarjalno delo, ki nam bo razveseljevalo srce« (Atkinson, 2005, str. 34).

Glede na dejstvo, da je depresija pri ženskah približno dvakrat pogostejša kot pri moških, smo se odločili, da se bomo osredotočili bolj na prisotnost depresije med moškimi.

Depresija je danes najpogostejša duševna motnja. Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije zanjo trpi kar 121 milijonov ljudi. Depresija ovira posameznika pri vsakodnevnih dejavnostih, vodi v slabšanje kakovosti življenja, povečuje obolevanje za drugimi boleznimi in povečuje nevarnost samomorilnega vedenja. Ne prizadene pa le posameznika, ki je to motnjo razvil, pač pa tudi njegove svojce (Dernovšek in Tavčar, 2005, str. 3).

Depresija lahko prizadene torej vsakogar ne glede na družbeni status, starost, spol ali izobrazbo. Čeprav je res, da je pogostejša pri ženskah, prizadene tudi vse več moških. Pri njih se pogosto skriva za čezmernim uživanjem alkohola in drog ali za drugimi navadami, npr. pretiranim posvečanjem delu in opravljanju nadur. Pri moških se depresija večinoma ne kaže v občutkih brezupa in nemoči, temveč v obliki razdražljivosti, jeze in razočaranja. Zaradi tega jo je tudi težje prepoznati in pogosto ostane neodkrita. Tudi če moški sam opazi, da je depresiven, nerad poišče pomoč (Terzič, 2006, str. 14).

Danes vemo, da je depresija ozdravljiva motnja, vendar je pomembno, da se jo čim prej prepozna in začne zdraviti. Le tako bo posameznik občutil kar najmanj posledic, zdravljenje pa bo hitrejše in bolj uspešno (Dernovšek in Tavčar, 2005, str. 3).

Depresija spada med najpogostejše bolezni na svetovni lestvici obolevnosti. Predvidevanja kažejo, da bo leta 2020 druga najpogostejša bolezen na svetu, takoj za koronarno boleznijo. Življenjska prevalenca za ženske je 26 % in 15 % za moške. Z depresijo je povezano povečano tveganje za samomor; 17 % bolnikov v obdobju težke depresije izvrši samomor (Starc, 2007, str. 244).

Marinela Hernah: Depresija pri moških

2

2 DEPRESIJA

»V osnovi obstaja samo ena stvar, ki nam je v življenju zares pomembna: naše psihično doživljanje. Kakorkoli že, pa so mehanizmi tega bili in še vedno so, zaviti v profano nejasnosti« (I. P. Pavlov, po Klančar, 2006, str. 33).

Beseda depresija izvira iz latinščine in pomeni pobitost ali potlačenost. Strokovnjaki pri tej klasični obliki govorijo tudi o endogeni depresiji, ker ni nobenega zunanjega vzroka za potlačeno razpoloženje oziroma to nima nobene razumljive povezave z nastankom bolezni. Grška beseda za takšno stanje je melanholija in pomeni nekaj kot »črnogledost« (Friebel in Puhl, 2000, str. 10).

Depresija oz. depresivnost v psihiatričnem smislu je motnja razpoloženja oziroma čustvovanja. Depresija običajno pomeni bolezen, depresivnost pa bolezensko simptomatiko depresije. Latinska beseda depressio pomeni znižanje, glagol deprimere pa znižati ali tlačiti, iz tega sledi, da depresija pomeni »znižanje« razpoloženja. Slovenska beseda, ki bi najbolje označila depresijo, bi lahko bila potrtost ali pobitost (Pibernik, 2004, str. 2).

Že Sigmund Freud, znameniti oče psihoanalize, je v razpravi o šalah in njihovem vplivu na podzavest, opisal depresijo kot: »Nobenega veselja ni v nas in vse vidimo črno, dovzetni smo za nedoločene strahove in smo čisto nesposobni, da bi čutili ljubezen in veselje«. Edino obliko humorja, ki nam še preostane, je označil kot črni humor. Če nekoga v ponedeljek odpeljejo na morišče in reče: »No, teden se je dobro začel,« je to zelo črn humor. Najraje bi se skrili – pod odejo ali kar v grob. Poznamo krilatico o žalostnem klovnu. In ni redko, da si poklicni komiki vzamejo življenje. Torej moramo takšne stvari jemati zelo resno (Friebel in Puhl, 2000, str. 10).

Depresija je duševna motnja, pri kateri se lahko pojavi veliko različnih znakov in simptomov, od tistih izrazito telesnih preko psiholoških pa vse do tistih izrazito socialnih sprememb na človeku. Oseba z depresivno motnjo to občuti kot hudo breme, breme pa ni mnogo manjše za njegove najbližje. Depresijo občutijo partner, cela družina in drugi. Breme bolezni lahko občuti tudi širše družbeno okolje. Zaradi utrujenosti, znižane samozavesti in neodločenosti ter upada komunikativnosti se namreč med drugim zmanjša tudi učinkovitost na delovnem mestu (Dernovšek in Tavčar, 2005, str. 4).

Ponavljajoča depresivna motnja ali krajše »depresija« je motnja razpoloženja, pri kateri gre za bolezensko, pretirano žalost, pomanjkanje energije, oseba nima zanimanja za dejavnosti, ki so jo včasih veselile, ima motnje spanja, apetita. Včasih se začne že v najstniških letih in se rada ponavlja (Dernovšek et al., 2006b, str. 17). Ostali simptomi depresije so: potrtost, brezup, zaskrbljenost, občutek nemoči, neodločnost, brezvoljnost, utrudljivost, izguba interesov za običajne dejavnosti. Poleg že omenjene brezvoljnosti in utrudljivosti srečujemo še vrsto drugih znakov, ki so sestavni deli depresije: motnje apetita, motnje spanja, bolečine, motnje kardiovaskularnega sistema (motnje ritma srca, spremembe krvnega tlaka), gastrointestinalne motnje (slabosti, obstipacije, diareje), respiratorne funkcionalne motnje (»težko dihanje«), motnje libida in potence, motnje menstrualnega

Marinela Hernah: Depresija pri moških

3

ciklusa itd. Naštete motnje lahko posnemajo vrsto telesnih bolezni, lahko pa ojačajo morebitno tedanjo objektivno dokazljivo telesno simptomatiko (Žvan, 1999, str. 216).

Duševne motnje so zelo pogoste, mnogo bolj kot si marsikdo med nami predstavlja. Zaradi njih je oteženo življenje tistih, ki za duševno motnjo zbolijo, kakor tudi njihovih bližnjih in vseh ostalih, ki so z njimi v družbi tako ali drugače povezani. Zaradi nepoznavanja ozadja duševnih motenj, vzrokov in povodov ter samih procesov, ki se v telesu odvijajo med duševno motnjo, ostaja veliko posameznikov z duševno motnjo nepravilno zdravljenih ali sploh spregledanih. K slednjemu veliko doprinese tudi stigma duševnih motenj, ki je med nami še vedno zelo prisotna. Svetovna zdravstvena organizacija je proučila, koliko oseb z določeno duševno motnjo je zaradi duševne motnje obravnavanih in zdravljenih. Depresija spada med tiste duševne motnje, pri katerih je razlika med številom obolelih in zdravljenih ena največjih, to je preko 50 % (Dernovšek in Tavčar, 2005, str. 4).

Glede na to, da je depresija tudi najpogostejša duševna motnja, lahko predvidevamo, da je med vsemi spregledanimi osebami z duševno motnjo največ prav tistih z depresijo (prav tam, 2005, str. 4).

Duševne motnje so spremembe duševnega zdravja, zaradi katerih se posameznik oziroma njegova okolica znajde v stiski. Med njimi je najbolj pogosta depresija ali bolje depresivna motnja kot motnja razpoloženja in čustvovanja s sočasnimi spremembami izgleda, vedenja in mišljenja (Marušič, 2007, po Ažman, 2007, str. 97).

10 mitov o depresivnih boleznih:

1. Niso hude (vendar utegnejo biti neznosno hude);

2. Niso pogoste (vendar ena od štirih žensk zboli);

3. Hitro minejo (vendar pogosto trajajo mesece);

4. S trdno voljo jih izženemo (vendar nas pogosto onesposobijo);

5. Niso resne bolezni (vendar eden od desetih umre);

6. Ne ponavljajo se (vendar je ponovitev možna v 75 %);

7. Psihoterapija prepreči ponovitev (vendar jo le odloži);

8. Zdravila lahko prekinemo, ko ni več znakov (vendar se bodo povrnili);

9. Profilakso lahko ukinemo brez posledic (vendar je ponovitev ali povrnitev verjetna);

10. Vse je le duševno (vendar povzroči biokemične in mikrostrukturne spremembe) (Lokar in Kocmur, 1995, str. 9).

Marinela Hernah: Depresija pri moških

4

Kot zanimivost lahko navedemo, da se depresija pogosto pojavi pri ljudeh s prav posebnimi sposobnostmi. Večkrat slišimo, da za depresijo obolijo slikarji, pisatelji in skladatelji, do 30-krat pogosteje kakor drugi ljudje. Navadno je pri njih depresija takšna, da se menjavajo stopnje zanosa s skrajno potrtostjo, torej trpijo zaradi manične oblike te bolezni (Likar, 2000, str. 80).

Zgodovina navaja kar nekaj znanih moških osebnosti, ki bi naj trpeli za depresijo ali katero drugo od afektivnih motenj: Vincent van Gogh, Pablo Picasso, Leonardo da Vinci, Hans Christian Andersen, William Shakespeare, Martin Luther, Winston S. Churchill, Adolf Hitler, Sigmund Freud, Galileo Galilei (Faust, 1999, str. 147).

Vincent van Gogh, ki naj bi tudi sam trpel za depresijo, je leta 1890 naslikal sliko depresivnega moškega (slika 1).

Slika 1: Slika depresivnega moškega

Vir: http://www.angstnetz.de.

Marinela Hernah: Depresija pri moških

5

2.1 KLASIFIKACIJA DEPRESIVNIH MOTENJ

Motnje razpoloženja so opredeljene v Mednarodni klasifikaciji bolezni in sorodnih zdravstvenih težav za statistične namene (MKB-10), v poglavjih od F 30 do F 39, in sicer kot motnje spremembe afekta ali razpoloženja v depresijo ali v privzdignjenost (Eržen- Govc, 2006, str. 208):

• Manična epizoda (F 30)

Manična epizoda vključuje hipomanijo, manijo brez psihotičnih simptomov, manijo s psihotičnimi simptomi, drugačne manične epizode in neopredeljene manične epizode. Porazdelitev v te kategorije se uporablja samo za enkratni dogodek.

• Bipolarna afektivna motnja (F 31)

Za bipolarno afektivno motnjo je značilno dvoje ali več epizod z izrazito motenim razpoloženjem in delovanjem, kar se kaže v epizodah z izraženo hipomanijo ali manijo in drugič z depresijo.

• Depresivna epizoda (F 32)

Diagnozo depresivne epizode postavi zdravnik takrat, ko se depresivno stanje pojavi prvič, ko so izraženi vsi znaki in simptomi, ki opredeljujejo depresivno motnjo, epizoda pa mora trajati najmanj dva tedna. Glede na intenzivnost izraženosti posameznih znakov in simptomov je depresivna epizoda lahko blaga, zmerna ali huda. V to skupino spadajo še atipične oblike depresije, posamezne epizode larvirane depresije in neopredeljene depresivne motnje, ki jih ne moremo razvrstiti v nobeno od omenjenih kategorij.

• Ponavljajoča se depresivna motnja (F 33)

V tem primeru gre za ponavljajoče se epizode depresivnega razpoloženja brez pridruženih epizod hipomanije in manije. Motnje lahko trajajo več mesecev, remisije pa so različno dolge. V času remisije je lahko bolnikovo razpoloženje popolnoma ustrezno. Glede na intenzivnost izraženosti posameznih znakov in simptomov je depresivna epizoda lahko blaga, zmerna ali huda. Huda depresivna epizoda se pojavi v obliki s psihotičnimi simptomi ali brez njih.

• Trajne razpoloženjske (afektivne) motnje (F 34)

Trajne afektivne motnje so trajne, valujoče motnje razpoloženja, posamezne epizode pa niso tako izrazite, da bi lahko bile označene kot hipomanične, manične ali depresivne. V to skupino spadata ciklotimija in distimija.

Ciklotimija je motnja, za katero je značilna trajna nestanovitnost razpoloženja, katero niha od blage depresivnosti do stanja rahle privzdignjenosti.

Marinela Hernah: Depresija pri moških

6

Distimija pa je motnja, za katero je značilno kronično slabo razpoloženje, vključuje pa še slike depresivne nevroze, depresivne osebnostne motnje, nevrotske depresije in trajno anksiozno depresijo.

Redko se v življenju posameznika pojavi samo ena depresivna epizoda, kar v 85 % tej sledi še druga ali več epizod, v povprečju štiri. Distimija je oznaka za depresivno motnjo, ki ustreza vsem kriterijem depresivne epizode, le poteka drugače: simptomi so blažji, a se ne spreminjajo vrsto let, vsaj dve leti brez preostanka, ki bi bil daljši od dveh mesecev. Lahko traja celo 20 do 30 let, med osebami z motnjo je več samomorov kot pri tistih, ki so samo depresivni; kar 70 % v obdobju petih let izpolnjuje tudi pogoje za veliko depresijo (Erzar, 2007, str. 125).

• Druge razpoloženjske (afektivne) motnje (F 38)

V to kategorijo so vključene vse preostale razpoloženjske motnje, ki niso dovolj hude in ne trajajo dovolj dolgo, da bi jih lahko uvrstili v katero od kategorij od F 30 do F 34.

• Neopredeljena razpoloženjska (afektivna) motnja (F 39)

V to kategorijo je zaenkrat vključena samo afektivna psihoza.

2.2 OBLIKE DEPRESIJE

Glede na oblike depresije govorimo o blagi, zmerni in hudi depresiji (McKenzie, 2005, str. 24):

• Blaga depresija

Pri blagi depresiji se znaki, kot so potrtost, malodušje ali tesnoba, pojavljajo in spet izginjajo. Bolezen se pogosto začne po zelo stresnem dogodku. Prizadeta oseba je zaskrbljena, prestrašena in pobita. Pri tej obliki depresije pogosto pomaga že sama sprememba načina življenja.

• Zmerna depresija

Pri tej obliki depresije je depresivno razpoloženje trajno, prizadeta oseba ima tudi telesne simptome bolezni, ki pa se od posameznika do posameznika razlikujejo. Sprememba načina življenja največkrat ne zadostuje, potrebna je tudi zdravniška pomoč.

• Huda depresija

Huda depresija je bolezen, ki ogroža življenje. Bolnik ima značilne telesne znake ter doživlja blodnje in halucinacije. Pomembno je, da čim prej obišče zdravnika.

Marinela Hernah: Depresija pri moških

7

Poleg teh splošnih oznak pa se navajajo še številni drugi strokovni izrazi, ki opredeljujejo različne oblike depresije (McKenzie, 2005, str. 24):

• Reaktivna depresija

Z izrazom reaktivna depresija opisujemo depresivno ali tesnobno razpoloženje, ki ga je povzročil stresni dogodek in ponavadi traja nekaj dni ali več tednov. Lahko bi rekli, da gre za razmeroma kratkotrajno pretiravanje normalnega odziva oziroma reakcije na neprijetno težavo. Največkrat pomaga že podpora družine ali najbližjih prijateljev, obvladovanje stresa in praktični ukrepi.

• Endogena depresija

Endogena depresija je depresija, ki nastane brez kakršnega koli razpoznavnega zunanjega vzroka. Navadno je razmeroma intenzivna, pogosti so tudi značilni telesni znaki, kot izguba teka ali telesne teže, zgodnje prebujanje, slabše jutranje razpoloženje in zmanjšano spolno poželenje. Največkrat je potrebno medicinsko zdravljenje.

• Nevrotična depresija

S tem izrazom opisujemo blago obliko depresije, pri kateri ima bolnik »dobre« in »slabe« dneve. Ponavadi je bolj depresiven proti koncu dneva oziroma zvečer. Pogosto težko zaspi in se ponoči večkrat zbuja, zjutraj pa se prebuja zelo zgodaj.

• Psihotična depresija

Psihotična depresija je huda oblika bolezni. Bolniki kažejo značilne telesne znake bolezni in izgubijo stik z realnostjo. Včasih imajo blodnje in/ali halucinacije. Bolniki s to obliko depresije vedno potrebujejo zdravniško pomoč in zdravljenje.

• Bipolarna motnja

Pri ljudeh z manično depresivno boleznijo se izmenjujejo obdobja blagega ali hudega depresivnega razpoloženja z obdobji maničnega razpoloženja.

• Unipolarna depresija

Unipolarna ali monopolarna depresija je izraz za opisovanje depresije, za katero trpi največ ljudi. Pomeni, da se pri bolniku pojavlja samo depresivno razpoloženje, ki mu ne sledi obdobje manije ali blažje vznesenosti.

• Retardirana depresija

Gre za depresijo, pri kateri so duševni in telesni procesi upočasnjeni, tak bolnik pa se pogosto težko zbere. Kadar bolezen nastopi v zelo hudi obliki, se nekateri bolniki ne morejo premikati, govoriti ali jesti, zato obstaja nevarnost, da zaradi pomanjkanja hrane močno oslabijo.

Marinela Hernah: Depresija pri moških

8

• Distimija

Distimija je blaga oblika dolgotrajne depresije oziroma dolgotrajnega slabega razpoloženja. Pogosto se začne že v zgodnjem življenjskem obdobju in je povezana z osebnostnimi spremembami. Ljudje s to motnjo so neodločni, pesimistični, nedejavni, vase zaprti in pretirano kritični do drugih in do sebe. Bolj kot zdravila pomaga psihoterapija. Distimija spada med trajne afektivne motnje.

• Sezonska depresija

Ta izraz so prvotno uporabljali za oznako depresivnega stanja, ki se je redno pojavljalo ob določenem času leta. Danes ga uporabljamo za opis posebne oblike depresije, ki nastane zaradi pomanjkanja dnevne svetlobe, ko se bliža zima in se dnevi krajšajo.

• Kratka ponavljajoča se depresija

Gre za nedavno uveljavljen izraz za bolezen, pri kateri se večkrat pojavi huda depresija, ki traja vsakokrat samo nekaj dni.

• Organska depresija

Organska depresija je oblika depresije, ki jo povzročajo telesne bolezni ali zdravila.

2.3 EPIDEMIOLOGIJA DEPRESIJE

Pri pregledovanju epidemioloških značilnosti depresije srečujemo v literaturi zelo različne podatke. Depresija je druga najpogostejša duševna motnja (najpogostejša skupina duševnih motenj so motnje prilagajanja in s stresom povezane motnje). Je 2-krat pogostejša pri ženskah, 6–8 % bolnikov ima hujšo obliko, v 50 % primerov je neprepoznavna in 10–15 % bolnikov napravi samomor (Kordič-Lasič, 2004).

Študija DEPRES, v kateri so raziskovali in so jo izvedli v državah EU, je pokazala, da le 30 % oseb z depresijo (v zadnjih 6-ih tednih) poišče pomoč znotraj zdravstvene službe, od teh, ki obiščejo zdravnika, pa le 30 % prejme antidepresiv, saj jih kar 17 % dobi benzodiazepine, ostali pa nobenega psihotropnega zdravila. Glede trajanja terapije jih kar 41 % preneha jemati antidepresiv po dveh tednih in 68 % po štirih tednih. Če vse te številke prenesemo na stanje v Sloveniji, bi to pomenilo, da se od 100 000 obolelih za depresijo ustrezno zdravi le 1,5 % (1500 od 100 000) (Marušič, 2005).

Newhouse (2000, str. 54) predstavlja razsežnost zdravstvene problematike v Franciji, kjer opisuje, da je 19 % Francozov že doživelo depresijo. Število mrtvih zaradi samomora je večje kot število žrtev avtomobilskih nesreč (11.958 samomorov in 10.904 mrtvih na cestah – leta 1984). Enega od treh ljudi v starosti nad 40 let muči nespečnost in kar 3 milijone Francozov vsak večer vzame uspavalo, 8 milijonov pa jih redno uživa anksiolitike (pomirjevala in uspavala). V letu 1984 so Francozi za pomirjevala porabili več denarja, kot je znašal proračun ministrstva za okolje in prostor. Francozi so največji porabniki alkohola na svetu.

Marinela Hernah: Depresija pri moških

9

V Sloveniji so na voljo le nepopolni podatki o pojavnosti depresije v splošni populaciji:

- leta 2001 je po podatkih Inštituta za varovanje zdravja v ambulantah družinske medicine zaradi depresivnih motenj iskalo pomoč 5,8 % ljudi;

- od tega je bilo žensk skorajda 2,5-krat več kot moških; - pogosteje so iskale pomoč nezaposlene osebe (3-krat več kot zaposleni in 5,5-krat

več kot kmetje); - Svetovna zdravstvena organizacija predvideva, da bo leta 2020 depresija na drugem

mestu vzrokov nezmožnosti in invalidnosti oziroma obremenitev z boleznijo, takoj za srčno žilnimi obolenji (Kores-Plesničar, 2004, str. 4).

2.4 VZROKI DEPRESIJE

Depresija redko izvira iz enega razloga. Običajno je rezultat raznih dejavnikov, ki se kopičijo. Spodaj našteti dejavniki so najpogostejši razlog zanjo, eden ali več njih, poleg tega se prepletajo (Smith, 2006, str. 24).

• Dednost

Raziskave so nedvoumno pokazale, da tudi pri depresiji obstaja genetska predispozicija, podobno kot pri drugih boleznih. To ne pomeni nujno, da boste zboleli zanjo, če je trpel eden od staršev. Pomeni le, da obstaja večja verjetnost (15–25 %) in da je vaša genetska zgradba bolj dovzetna za stres, in to poveča tveganje (Smith, 2006, str. 24).

Mannheimski psihiater profesor dr. Hans-Jurgen Luderer je leta 1994 v svoji knjigi »Na smrt žalostni vriska do neba« objavil nekaj zelo zgovornih številk iz obsežne raziskave s tega področja (glej tabela 1).

Tabela 1: Vpliv dednosti na razvoj depresije

Sorodniki z depresijami

Tveganje, da zbolimo tudi mi [%]

oba starša eden od staršev sin ali hči enojajčna dvojčka dvojajčna dvojčka brat ali sestra ded ali babica polbrat ali polsestra

48–74 6–24 2–23 33–93 0–39 3–23 2–13 1–17

Vir: Friebel in Puhl (2000, str. 36).

Marinela Hernah: Depresija pri moških

10

V zvezi z dednostjo še nekaj besed o človekovi konstituciji. To pomeni njegove reaktivne potenciale in pomembno določa bazične vzorce človekovega vedenja. Konstitucija je pretežno pogojena genetsko, telesna zgradba oziroma habitus pa je del te splošne konstitucije. Že starejši avtorji so opazili, da so bolniki z maničnimi in depresivnimi fazami pogosto piknične konstitucije. Tudi to opažanje podpira domnevo o genetski odvisnosti afektivnih motenj, predvsem bipolarnih (Žvan, 1999, str. 211).

• Spol

Študije so pokazale, da za depresijo trpi dvakrat več žensk kot moških. Razlogi za to so biološki, zaradi hormonskih sprememb med menstruacijskim ciklom, nosečnostjo in menopavzo, in socialni. Ženske so kulturno pogojene, da se v težavah zaprejo vase, medtem ko se moške spodbuja, da se izrazijo in nekaj ukrenejo (morda so jezni). Nedavne raziskave so pokazale, da ima prste vmes tudi biologija, da postanejo dečki v puberteti, ko se njihova raven testosterona dvigne, manj zaupljivi in odvisni od ljudi, kar jih morda ščiti pred depresijo (Smith, 2006, str. 27).

• Starost

Depresija se značilno pojavi v obdobju od 20. do 40. leta starosti. Zdi se, da ljudje, ki so rojeni v drugi polovici 20. stoletja, pogosteje zbolevajo za depresijo kot starejše generacije (Berkow, 2005, str. 403).

• Biokemični dejavniki

Z osupljivim razvojem veje znanosti o delovanju možganov je postalo očitno, da naše razpoloženje uravnavajo električna dejavnost in določene kemične snovi v možganih. Visoka raven stresa lahko privede do kemičnega neravnovesja ter zmanjša delovanje in učinkovitost nekaterih dejavnosti v možganih, kar ima za posledico nihanja v razpoloženju (Smith, 2006, str. 24).

• Psihološki dejavniki

Izjemno pomembno je opredeliti psihološke dejavnike pri zdravljenju depresije. Psihološke teorije depresije so največkrat osnovane na postavki, da lahko travmatičen dogodek v zgodnjem otroštvu (izguba staršev) ali neurejeno, kaotično in nasilno okolje privede do depresije pozneje v življenju. Vendar le relativno nizek odstotek posameznikov s takimi zgodnjimi življenjskimi izkušnjami res zboli za depresijo (prav tam, str. 26).

• Stres in življenjski dogodki

Stres lahko povzroči depresijo, ne glede na to ali nastopi v obliki nenadnega neustavljivega dogodka ali v obliki dolgotrajnega stresa. Depresija je šestkrat pogostejša v prvih šestih mesecih po izrazito stresnem dogodku. Najpogostejše izkušnje, ki sprožijo depresijo, so navadno povezane s takšno ali drugačno izgubo – z izgubo službe, s smrtjo drage osebe ali z izgubo partnerja zaradi ločitve. Obstajajo pa tudi drugačne izgube, kot so izguba ugleda ali izguba samospoštovanja zaradi uničevalnega razmerja. Vendar lahko samo ena od

Marinela Hernah: Depresija pri moških

11

takšnih »izgub« vodi v depresivnost, obstajajo pa tudi drugi dogodki v življenju, ki včasih sprožijo depresijo, čeprav niso povezani z nikakršno izgubo (McKenzie, 2005, str. 20) .

Deset najbolj stresnih življenjskih dogodkov, ki jih navaja McKenzie (2005, str. 20): - smrt partnerja; - razveza zakona; - ločitev od družine; - zaporna kazen; - smrt bližnjega prijatelja/prijateljice; - poškodba ali bolezen; - poroka; - izguba službe; - zakonska sprava; - upokojitev.

Na vsak tak dogodek odgovarja posameznik tako telesno kot tudi duševno. Reakcij na stresno situacijo, ki bi bile samo telesne ali samo duševne, ni (Rakovec-Felser, 2002, str. 58). Najbrž pa je bolj pomembno predvsem to, da imajo opisani stresni dogodki sprožilni vpliv za pojavljanje depresije pri tistih osebah, ki imajo za takšno odzivanje določeno predispozicijo. Ranljive osebe se torej lahko odzovejo burneje in globlje tudi na manj pomembne obremenitve ali pa teh pri njih sploh ne najdemo. Nasprotno pa ljudje, pri katerih te ranljivosti ni, tudi na zelo hude strese iz okolja ne reagirajo s hujšo oziroma klinično depresivno simptomatiko (Žvan, 1999, str. 213).

• Značaj

Značajske lastnosti človeka same po sebi ne vplivajo na nagnjenje k depresiji, vendar so obsesivni, togi, nepopustljivi in nenehno zaskrbljeni ali prestrašeni ljudje ter ljudje, ki skrivajo svoja čustva, najbrž bolj ogroženi. Pri ljudeh s ponavljajočimi se in dalj časa trajajočimi nihanji razpoloženja je večja verjetnost, da bodo zboleli za bipolarno motnjo (McKenzie, 2005, str. 16). Vse več dokazov, ki ponazarjajo razmerje med depresijo in temperamentom, nakazuje, da so nekateri posamezniki nagnjeni k bolj negativnemu odzivanju na stres, pri razlagi življenjskih dogodkov so pogosto zelo negativni (Smith, 2006, str. 27).

Že stari Grki so opisovali depresivni značaj. Razlikovali so štiri temperamente: - koleričnega (jezavega); - sangviničnega (razgibanega); - flegmatičnega (lenobnega); - melanholičnega (otožnega) (Lenne, 1978, str. 31).

• Tesnoba

Razvoj raziskav na tem področju je prispeval tudi do odkritja, da sta tesnoba in depresija povezani. Ljudje imajo pogosto sočasno simptome tesnobe in depresije. Posamezniki s stalno stopnjo tesnobe, ki postanejo pod stresom še bolj napeti in tesnobni, so dokazano ranljivejši za nastop depresije. Številni simptomi, povezani z depresijo in tesnobo, kot so

Marinela Hernah: Depresija pri moških

12

panika, strah, nespečnost, razdražljivost in utrujenost, se prepletajo. Zaradi teh podobnosti je pogosto težje postaviti natančno diagnozo (Smith, 2006, str. 26).

• Socialni vzroki

Socialni dejavniki vključujejo socialne neugodnosti (revščina, nezaposlenost), nesoglasja v družini (spori, neustrezno starševstvo, zloraba otrok in zanemarjanje) in pomanjkljivo družabno življenje, če je posameznik, denimo, izoliran od družine in prijateljev, morda ker mora skrbeti za ostarelega starša ali nekoga s kronično boleznijo (prav tam, str. 27).

• Sociokulturni dejavniki

Raziskave kažejo, da obstajajo nekatera geografska področja oziroma nekatera sociokulturna okolja, kjer je depresij več kot drugje. Vsekakor teh dejavnikov še dobro ne poznamo in ne vemo, kako se vpletajo v etiologijo afektivnih motenj. Nekatere študije navajajo, da se depresija pogosteje pojavlja v tistih verskih ali drugih skupnostih, kjer zelo razvijajo in gojijo občutke skupnosti, dolžnosti, odgovornosti in krivde. Skratka, tam, kjer se posameznik počuti soodgovornega za vse, kar se dogaja okrog njega. Nekatere raziskave so našle več depresivnih med ljudmi iz nižjih socioekonomskih plasti, vendar se pri interpretaciji takih podatkov ne smemo zmotiti in zamenjati vzrokov s posledicami. Depresija res lahko nastane zaradi revščine, vendar pa je možno tudi obratno – da je depresija tista, ki povzroči bolnikovo nesposobnost za socialno napredovanje (Žvan, 1999, str. 214).

• Telesni vzroki

Depresijo pogosto spremlja telesno obolenje, še zlasti, če je le to smrtno nevarno. Včasih je tudi posledica srčne kapi ali poškodbe glave. Depresija lahko sledi bolezni, ki je spremenila posameznikov imunski sistem, kot denimo gripa ali vnetje žlez. Bolniki s predhodnimi izkušnjami z depresijo imajo 50 % več možnosti za ponovitev bolezni. Biološko tveganje zvišata tudi alkohol in zloraba drog (Smith, 2006, str. 25).

Nekatere bolezni, povezane z depresijo, so: - cushingova bolezen; - demenca; - hude poškodbe glave; - možganska krvavitev; - možganski tumorji; - multipla skleroza; - parkinsonova bolezen; - sladkorna bolezen; - tuberkuloza; - meningitis (McKenzie, 2005, str. 21).

Depresivnost zaradi kronično potekajoče bolezni pogosto, zlasti pri starejših bolnikih, vodi do poskusov samomora ali celo uspelih samomorov. Tudi za bolnike z rakom velja, da je stopnja umrlih zaradi samomora kar 1,5-krat večja kot pri telesno zdravih osebah (Rakovec-Felser, 2002, str. 87).

Marinela Hernah: Depresija pri moških

13

• Pomanjkanje dnevne svetlobe

Večina ljudi se počuti bolje, kadar sije sonce, kot kadar nebo pokrivajo oblaki, in ima raje poletje kot zimo, pri nekaterih posameznikih pa takšno občutenje privzema skrajno obliko. Dobro se počutijo poleti, ko pa se začno dnevi krajšati, postanejo depresivni. Pravimo, da trpijo za sezonsko pogojeno depresijo. Ta vrsta depresije je povezana z vrednostjo hormona melatonina, ki ga proizvaja epifiza v možganih. Če telesu manjka sonca, ga proizvaja več, proizvodnja hormonov sreče, kot je serotonin, pa je manjša. Znake sezonsko pogojene depresije včasih zelo učinkovito odpravljajo s svetlobno terapijo (McKenzie, 2005, str. 23).

• Zdravila

Znanstveniki so pridobili izredno pomembne podatke s študijami učinkov zdravil, ki vplivajo na depresijo, kot so antidepresivi in litij. Na podlagi proučevanja in spremljanja sprememb v kemiji možganov, ki jih sprožijo ta zdravila, so nastale teorije o razlikah v kemiji možganov med depresivnimi ljudmi in tistimi, ki ne trpijo za depresijo (Smith, 2006, str. 24).

Nekatera zdravila, ki lahko povzročijo depresijo, so: - antiepileptiki; - diuretiki; - kemoterapevtska sredstva; - kontracepcijske tabletke; - kortikosteroidi; - večina pomirjeval; - zdravila proti Parkinsonovi bolezni; - zdravila proti malariji – meflokin (Lariam); - zdravila za zdravljenje hepatitisa C (interferon-alfa); - zdravila proti visokem krvnem tlaku (McKenzie, 2005, str. 22).

• Alkohol in droge

Alkohol neposredno učinkuje na možgane in vpliva na to, da postanemo depresivni. Alkoholizem lahko povzroči depresijo tudi zaradi negativnega učinka na posameznikovo življenje. Podobno lahko učinkujejo tudi tako imenovane rekreacijske droge oziroma droge, ki se jih uživa občasno, npr. marihuana (McKenzie, 2005, str. 22).

Ženske so v primerjavi z moškimi bolj dovzetne za pijanost, ker so v večini manjše postave in imajo manjšo telesno težo. Poleg tega imajo v telesu več maščobe in manjši delež vode, kar pripomore k večji koncentraciji alkohola v krvi (Powell, 1999, str. 30).

Alkohol je depresivna droga, ki zmanjšuje možgansko aktivnost in upočasnjuje reakcije. Po več požirkih izgubimo sposobnost presoje, koncentracije in ravnotežja (prav tam, str. 30).

Marinela Hernah: Depresija pri moških

14

• Pomanjkanje vitaminov

Tudi občasno pomanjkanje vitaminov in železa v prehrani lahko povzroči depresijo, kar je mogoče popraviti s pravilno prehrano.

Tabela 2: Vpliv pomanjkanja vitaminov na pojav depresije

VITAMINI IN DEPRESIJA

Vitamini Viri Največje tveganje pomanjkanja

Verjetne povezave z depresijo

B1 žita, orehi, stročnice, svinjina

starejši ljudje je bistvenega pomena za presnovo sladkorja v možganskih celicah

Niacin meso, ribe, neoluščena žita

alkoholiki, brezdomci je bistvenega pomena za razgradnjo hrane v energijo

B6 večina vrst hrane ženske, ki jemljejo kontracepcijske tabletke

enako kot pri niacinu (zgoraj)

B12 samo hrana živalskega izvora, predvsem jetra, ledvice, sardine

strogi vegetarijanci, bolniki s »perniciozno anemijo« vitamina B12 ne morejo absorbirati

pomanjkanje okvari celice živčevja; povzroča tudi anemijo, ki ima enake simptome kot depresija

Folna kislina jetra, sveža zelenjava, kvas

nosečnice in ženske, ki jemljejo kontracepcijske tablete, je potrebujejo več

povzroča anemijo, ki posnema depresijo

C sveža zelenjava in sadje, predvsem citrusno

ljudje, ki se slabo hranijo, jedo premalo zelenjave in sadja; alkoholiki

pomemben je odziv na stres

Vir: Gillett (1992, str. 117)

Marinela Hernah: Depresija pri moških

15

2.5 SIMPTOMI DEPRESIJE

»Depresivni pacient ne trpi le duševno, ampak tudi telesno, saj zaradi svoje bolezni ne more ne jesti ne spati« (Henderson, 1998, str. 20).

Depresija je resna in vse bolj pogosta motnja razpoloženja, ki poruši čustveno razpoloženje in prizadene tudi telo. Večina bolnikov ima tako duševne kot tudi telesne znake bolezni, ki pa se od posameznika do posameznika razlikujejo in so lahko bolj ali manj izraziti (McKenzie, 2005, str. 4).

Seveda ni nujno, da se pri osebi z depresijo pojavijo vsi navedeni znaki in simptomi. O depresivni motnji govorimo, ko se pojavi nekaj ključnih in več ostalih znakov, ti pa morajo trajati vsaj dva tedna, da lahko govorimo o depresiji kot motnji in ne kot začasnem oz. prehodnem stanju (Marušič, 2007, po Ažman, 2007 str. 97).

2.5.1 DUŠEVNI ZNAKI

Znaki depresije so zelo pestri, vsak depresivni človek pa po svoje obarva depresivno stanje. Naštevanje znakov je koristno za lažje prepoznavanje in zdravljenje motnje (Tekavčič-Grad, 1994, str. 50).

• Depresivno razmišljanje

Pri bolniku z depresijo se način razmišljanja spremeni. Svet vidi drugače in vse se mu kaže v negativni luči. Muči ga občutek manjvrednosti in krivde za stvari, ki jih ni zagrešil. Pozablja vse dobro, kar je storil v svojem življenju, živo pa se spominja vsega, kar je bilo slabega. Takšni negativni vzorci mišljenja človeka uničujejo. Povzročajo mu zaskrbljenost, brezvoljnost, pomanjkanje samozavesti, občutek krivde in nemoči (McKenzie, 2005, str. 6).

• Depresivno razpoloženje

Žalost je tisti simptom, ki nas najhitreje opozori na možno prisotnost depresivne motnje. Pri nekaterih je to čustvo moč razbrati iz bolnikovega izraza in telesne drže. O svojih čustvih ljudje ne govorijo enako lahko in jih tudi ne prepoznavajo enako dobro. Tako npr. moški težje govorijo o svojih čustvih kot ženske (prav tam, str. 4).

• Tesnoba in strah

Kadar se čutimo ogrožene, se sprosti hormon adrenalin, mišice in možgani se napolnijo s krvjo, zato lahko hitro mislimo, in če je treba, pobegnemo. Smo napeti in živčni, a če se nič ne zgodi, občutek v nekaj minutah mine. Pri človeku, ki je depresiven, pa lahko tesnoba traja več mesecev. Nekateri ljudje se že zjutraj bojijo dneva, ki je pred njimi (prav tam, str. 5).

Marinela Hernah: Depresija pri moških

16

• Samomorilne misli

Skoraj 80 % bolnikov z depresijo ima takšne misli, ki so včasih bežne, drugič bolj vsiljive, vedno pa so neprijetne in zbujajo v njih občutke krivde (Kocmur, 2007, str. 26). Zato moramo na samomorilno nevarnost pomisliti pri slehernemu bolniku z depresijo, tudi pri tistem, ki tega ne kaže ali ki nam svojih samomorilnih nagnjen ne zaupa. Saj nas že zelo stare izkušnje učijo, da globoko depresivni bolnik zaradi svoje psihomotorične zavrtosti pogosto še ne zmore samomorilnega dejanja. Nevarnost, da ga bo poskušal ali izvršil, pa se za neizkušenega povsem nepričakovano poveča ravno takrat, ko se depresija začne izboljševati in je bolnik manj zavrt. Šele v takem stanju je sposoben udejanjiti svoje samomorilne vzgibe (Žvan, 1999, str. 218).

• Čustvena otopelost

Je eden izmed najbolj mučnih znakov depresije. Ljudje, ki trpijo za hudo obliko depresije, pravijo, da se jim zdi, kot bi popolnoma izgubili vsa čustva. Tak človek je otopel. Ne more jokati in zdi se mu, da nima solz (McKenzie, 2005, str. 6).

• Motnje koncentracije in spomina

Depresiven človek se težko zbere in to povzroča težave. Če se želi nečesa spomniti se mora zbrati, zato motnje koncentracije spremljajo tudi težave s spominom. Zaradi nezadostne zbranosti je človek neodločen, včasih tudi zmeden in zbegan. Posebno pri starejših je včasih težko ločiti depresijo od demence (prav tam, str. 7).

• Blodnje in halucinacije

Mišljenje človeka, ki trpi za hudo depresijo, se lahko tako popači, da izgubi stik z realnostjo. Blodnja je zmotna, a neomajna prepričanost, ki prepriča osebo o nečem, kar ni resnično. Medtem ko so blodnje zmotne misli, pomenijo halucinacije zaznavanje nerealnih stvari – navadno zvokov. Nekateri hudo depresivni ljudje slišijo glasove, ki jih v resnici ni. Nekateri tudi vidijo ali vohajo stvari, ki jih v resnici ni (prav tam, str. 7).

• Izguba (oslabitev) interesov

Apatija, izguba interesov, umik so znaki depresije. Včasih slišimo, da ima kdo vsega zadosti, čeprav to še ni nujno izguba interesov v bolezenskem smislu. Če pa nekdo res prav v ničemer več ne najde zadovoljitve, če ne more več gojiti svojih konjičkov, če se ne more več veseliti stvari v življenju, ki jih je vedno rad počel, potem lahko govorimo o bolezenskem znaku (Kocmur, 2007, str. 24).

Marinela Hernah: Depresija pri moških

17

2.5.2 TELESNI ZNAKI

Depresija je najpogostejša duševna bolezen, ki ima vselej prisotne tudi neke telesne znake, včasih celo v prevladujoči obliki. Bolniki, ki so utrujeni, bledi ali imajo bolečine, pogosto najprej sklepajo, da so zboleli za kakšno telesno boleznijo. Najpogosteje se pojavljajo naslednji telesni znaki:

• Motnje spanja

Pri depresiji zelo pogosto nastopijo motnje spanja, zlasti nespečnost, ki so včasih tudi vzrok za izrazito utrujenost. Bolniki se zjutraj zbujajo veliko prej kot ponavadi in ne morejo več zaspati, saj so zaskrbljeni in zbiti, ker se ponoči med spanjem pogosto zbujajo (McKenzie, 2005, str. 10). Včasih pa je spanje tudi podaljšano in bolnik z depresijo ima pretirano željo po spanju (Žvan, 1999, str. 220).

• Duševna in telesna počasnost

Bolniki so neprenehoma utrujeni, s težavo opravljajo vsakdanja opravila, vse aktivnosti pomenijo zanje napor in zdi se jim, kot da je vse upočasnjeno. Govorijo počasi in enolično in tudi premikajo se počasi. Takšno stanje imenujemo psihomotorična zavrtost (McKenzie, 2005, str. 10).

• Izguba teka

Pri bolnikih z depresijo se pogosto dogaja, da precej shujšajo. Hrana jim ne vzbuja teka, vse se jim zdi brez okusa in največkrat ne čutijo lakote (McKenzie, 2005, str. 10). Pri bolniku z depresijo je apetit večinoma zmanjšan in bolnik precej shujša, redkeje pa je apetit povečan (Žvan, 1999, str. 217).

• Motnje na področju spolnosti

Se kažejo v popuščanju zanimanja za spolnost. Nekateri menijo, da ne zmorejo telesne ljubezni, če so čustveno otopeli, drugi pa imajo tako negativno podobo o sebi, da se ne morejo sprostiti. Te duševne težave lahko povzročijo telesne motnje: frigidnost ali impotenco, bolečine v mehurju in bolečine v področju dimelj (Kabza, 1998, str. 97).

• Utrujenost ali pomanjkanje energije

Ta simptom je za depresijo zelo značilen, vendar ga pogosto zmotno pripišemo kaki telesni bolezni. Označuje ga občutek napora, da se mora človek k vsakemu opravilu prisiliti, da je utrujen in brez energije, še preden se nečesa loti (Kocmur, 2007, str. 25).

• Glavobol

Se največkrat izraža kot pritisk nad očmi. Prizadetega pa lahko v glavi tudi trga ali zbada. Oči ga bolijo ali pečejo, ostrina vida mu popušča (Kabza, 1998, str. 97).

Marinela Hernah: Depresija pri moških

18

• Motnje v prebavnem traktu

Se lahko kažejo v želodčnih ali črevesnih krčih, zaprtju ali driski. Bolnika z depresijo lahko muči slabost, spahovanje ali bruhanje (Kabza, 1998, str. 97).

• Bolečine v prsnem košu

Se največkrat občutijo kot tiščanje v prsih, dihanje je težko in plitvo. Nastopijo lahko težave s srcem v obliki pritiska srca in tahikardije. Ljudje pogosto obiščejo oddelek za nujno medicinsko pomoč, saj jih skrbi, da je nekaj narobe z njihovim srcem, dejansko pa trpijo zaradi depresije (prav tam, str. 97).

• Depresija in smeh

Ni nujno, da je vsak, ki ima depresijo žalosten in potrt; včasih bolnik iz obupa postavi okoli sebe zid s črnim humorjem in se tako prikrije. Povsem možno je, da so takšni bolniki žrtev svoje podzavesti, ki jim ne dovoljuje priznati, da so depresivni (McKenzie, 2005, str. 10).

2.6 DEPRESIJA SKOZI SPECIFIČNA ŽIVLJENJSKA OBDOBJA

Depresija ni omejena le na določena življenjska obdobja. Zbolijo lahko starostniki, pojavlja pa se tudi pri enem na 40 otrok in pri enem izmed 20 adolescentov. Pri ženskah se pojavlja dvakrat pogosteje kot pri moških in ena izmed štirih žensk tekom življenja trpi zaradi depresije. Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da je trenutno v svetu depresivnih 100 milijonov ljudi in da bo ta številka še naraščala (Resman, 2002, str. 4).

2.6.1 OTROŠTVO IN DEPRESIJA

Kako naj ne bom depresiven? »Če bi tvoja najljubša babica umrla, Če bi se tvoja najboljša prijateljica preselila, Če bi tvoj pes umrl, Tvoji starši bi se ločili, Tebe pa bi na delu (tako kot mene v šoli) Vsak dan ustrahovali, Kako bi se počutil?« (citat neznanega otroka, 2001, po Smithu, 2006, str. 110).

Pri otrocih je izguba pomemben vzrok za pojav depresije. Za otroka izguba ni zgolj smrt bližnjega ali ločitev staršev, zanj je lahko izguba sprememba okolja, izguba domačega okolja, izguba znane situacije, kjer se počuti varno in kjer se znajde. To je lahko tudi selitev v drugo stanovanje, hišo ali kraj. Lahko gre za izgubo živali ali prijatelja, ki je šel iz vrtca, in seveda tudi smrt (Tomori, 2008, str. 16).

Marinela Hernah: Depresija pri moških

19

Pri predšolskih otrocih se depresivnost kaže z vedenjsko motnjo, predvsem pri dečkih. Takrat so neorganizirano nagajivi, nergaški, pritožujejo se ali izzivajo; kot da ta nemir, ki ga prinaša depresija v njih vzbudi težnjo, da bi nase vezali pozornost. Otrok je tako videti živahen, v resnici pa je depresiven. Znak za depresijo je lahko tudi somatizacija, torej preusmerjanje psihičnih težav pozornosti na telesne tegobe ali zelo intenzivno doživljanje običajnih telesnih težav. Včasih se otrok izogiba druženju z vrstniki in družabnim dogajanjem na sploh (Tomori, 2008, str. 16).

V šolskem obdobju lahko otroci ubesedijo, da so žalostni in da se ne počutijo najbolje, lahko pa se depresivnost kaže tudi z zmanjšanim zanimanjem za šolanje, slabšim šolskim uspehom in manjšim zanimanjem za nova znanja. Znaki depresije so tudi motnje v zbranosti, pozornosti in spominu. Takrat je treba pomisliti, da je eden od vzrokov za te znake lahko tudi depresija (prav tam, str. 16). V tem obdobju se depresivnost lahko kaže z nesamostojnostjo, pretirano odvisnostjo od zanj pomembnih oseb (mati, oče) in s slabšim razvojnim napredkom. Možno pa je tudi, da se depresivnost izrazi s pretirano živahnostjo otroka. Tak otrok je nemiren, zadirčen, zahteven in moteč (Resman, 2002, str. 5).

Pri majhnih otrocih je pomembno zdravljenje brez zdravil, saj zdravila uporabljajo le v izrednih primerih, pri zelo hudi depresiji, pogosteje po sedmem in desetem letu starosti. Majhnim otrokom pomaga zanimivo in privlačno, vendar nevsiljivo dogajanje v okolju. Treba jim je olajšati razmere, da se bodo lažje vključili v dogajanje in dejavnosti, zlasti v tiste, ki so jim prej nekaj pomenile. Otrokom je treba s posebnim občutkom omogočiti, da se odpirajo in svet vidijo kot pozitiven (Tomori, 2008, str. 17).

2.6.2 ADOLESCENCA IN DEPRESIJA

Pri adolescentih je značilno enako razmerje med spoloma kot pri odraslih – depresivnih je dvakrat več žensk kot moških. Raziskava pri slovenskih srednješolcih je pokazala, da tako stopnjo depresije in vsebino simptomatike, ki bi že potrebovala zdravljenje, opažamo pri približno desetini deklet in treh odstotkih fantov v obdobju od 14 do 19 let (Tomori, 2008, str. 16).

Za zdravljenje depresije v adolescenci so pogosteje v rabi konkretnejše oblike psihoterapije, predvsem kognitivno-vedenjska psihoterapija v kombinaciji z antidepresivi (prav tam, str. 16).

Pri mladih fantih se depresija rada pojavlja hkrati z drugimi duševnimi motnjami, kot so tesnoba, impulzivnost, zloraba alkohola ali drog, pa tudi s hudimi telesnimi boleznimi, kot sta sladkorna bolezen in rak. Depresivne motnje pri mladostniku je potrebno jemati zelo resno, saj neprepoznavne in nezdravljene lahko vodijo v neuspešnost pri šolskem in poklicnem delu, v zlorabo alkohola ali drog. Posebno pozorni moramo biti glede razmišljanja o samomoru in poskusu samomora ter narediti vse, da depresivnega mladostnika usmerimo v zdravljenje (Čebašek-Travnik, 2006, str. 6).

Mladostniško obdobje je za dekleta čas, ko imajo težave pri vzpostavljanju identitete, soočanju s spolnostjo, pojavljajo se prve pomembnejše odločitve ter telesne, hormonske in psihološke spremembe. Medtem ko imajo fantje v tem obdobju vedenjske težave in težave

Marinela Hernah: Depresija pri moških

20

z zlorabo alkohola ali drog, dekleta pogosteje postanejo depresivna (Kores-Plesničar, 2005, str. 6).

Mladostniki postanejo razdražljivi, pojavijo se težave v šoli, so pesimistični, slabe volje in imajo občutek, da jih nihče ne razume. Ker se vedenje skozi posamezne faze odraščanja spreminja, je težko reči, kdaj gre samo za »prehodno« obdobje in kdaj je prisotna depresija. Včasih so starši zaskrbljeni zaradi zelo spremenjenega vedenja mladostnika in tudi učitelj lahko opazi, da mladostnik ni več podoben samemu sebi (Terzič, 2006, str. 17).

2.6.3 DEPRESIJA V OBDOBJU ODRASLOSTI PRI ŽENSKAH

Pri ženskah se depresija pojavlja 1,5 do 2-krat pogosteje kot pri moških. To je povezano med drugim s hormonskimi dejavniki, kot so spremembe v menstruacijskem ciklusu, nosečnost, poporodno obdobje, predmenopavza in menopavza. Poleg tega so ženske dodatno obremenjene z obveznostmi doma in v službi, skrbijo za otroke in negujejo ostarele svojce (Terzič, 2006, str. 13).

Ženske so psihično še posebej občutljive po porodu, ko zaradi hormonskih, telesnih sprememb in odgovornosti za otroka ter velikih sprememb v vsakdanjem življenju pogosto nastopi tako imenovana poporodna (postpartalna) depresija. Prehodno slabo razpoloženje je pri mladih mamicah pogosto prisotno in običajno. Dalj časa trajajoče obdobje depresivnega razpoloženje pa ni običajno in ga je treba zdraviti. Zdravljenje pod nadzorom razumevajočega zdravnika in vsestranska podpora družine sta najpomembnejša dejavnika, ki mladi mamici pomagata vrniti telesno in čustveno zdravje, tako da je ponovno zmožna skrbeti za dojenčka in se ga veseliti (prav tam, str. 13).

Ženske, ki se znajdejo v duševni stiski, praviloma prej poiščejo pomoč kot moški in tudi bolje sodelujejo pri zdravljenju, zaradi česar je tudi potek zdravljenja ponavadi boljši. V primeru bolnišničnega zdravljenja pa v primerjavi z moškimi ohranijo več stikov s svojo socialno mrežo (Dernovšek, 2008b).

Evropski parlament pa v Poročilu o strategiji na področju duševnega zdravja za Evropsko unijo med drugimi poziva k dodatnim raziskavam zlasti o povezavi med prisilnim zdravljenjem v bolnišnicah in samopoškodbami ter večjem številu receptov za psihotropna zdravila med ženskami. Statistike namreč kažejo, da ženske pogosteje kot moški iščejo pomoč pri specializiranih službah in prejemajo dvakrat več receptov za psihotropna zdravila kot moški, farmako-kinetične raziskave pa so po drugi strani pokazale, da ženske ta sredstva težje prenašajo (prav tam, 2008b).

Pomembni faktorji tveganja za nastanek depresije pri ženskah so: - starost med 35. in 45. letom; - osebnostne značilnosti; - nezadovoljujoči partnerski odnosi; - zaprtost v družini; - porod; - majhni otroci; - (pred) menopavza (Lokar in Kocmur, 1995, str. 12).

Marinela Hernah: Depresija pri moških

21

2.6.4 DEPRESIJA V OBDOBJU ODRASLOSTI PRI MOŠKIH

Moški redkeje zbolijo za depresijo kot ženske. Le-ta se pri moških pogosto skriva za čezmernim uživanjem alkohola in drog ali za drugimi navadami, npr. pretiranim posvečanjem delu in opravljanju nadur (Terzič, 2006, str. 14).

Pri moških se depresija večinoma ne kaže v občutkih brezupa in nemoči, temveč v obliki razdražljivosti, jeze in razočaranja. Zaradi tega jo je tudi težje prepoznati. Tudi če moški sam opazi, da je depresiven, nerad poišče pomoč (prav tam, str. 14).

Pojav samomorilnosti je pri moških 4-krat večji kot pri ženskah, čeprav je število žensk, ki poskušajo narediti samomor, večje od števila moških. Po 70. letu starosti pogostost samomora celo narašča in pri moških doseže vrh v starosti nad 85 let (prav tam, str. 14).

Pri moških depresija vpliva na telesno zdravje drugače kot pri ženskah. Rezultati novejših raziskav kažejo, da je umrljivost moških večja, čeprav depresija enako poveča tveganje za pojav koronarnih srčnih bolezni pri moških in ženskah (prav tam, str. 14).

Pri moških se depresija kaže še drugače, na primer kot (Čebašek-Travnik, 2006, str. 3): - zmanjšana toleranca za stresne dogodke; - napadi jeze; - občutek izgorelosti; - pretirana telesna dejavnost; - nasilnost; - zloraba alkohola; - vedenje, ki je podobno disocialni osebnostni motnji.

Moški bodo pri sebi prej prepoznali občutke utrujenosti, razdražljivosti, nespečnosti ter izgubo zanimanja za delo ali šport kot pa občutke žalosti, lastne nevrednosti ali krivde. Moški se težje sprijaznijo z občutki nemoči, zato težje poiščejo strokovno pomoč. Depresivne težave poskušajo lajšati z alkoholom, drogami in pomirjevali ali pa jih pokažejo v obliki jeze, razdražljivosti ali celo nasilnega vedenja. Nekateri se dobesedno vržejo v delo ali pa svojo depresivnost izražajo skozi tvegane oblike vedenja, kot so hitra vožnja, nevarni športi in podobno (prav tam, str. 3).

Ameriški sociolog Allan Horwitz je v raziskavi, v kateri je sodelovalo 120 bolnikov z duševnimi motnjami, ugotovil, da so ženske mnogo prej kot moški pripravljene sebi in drugim priznati duševne probleme. Preden pridejo k zdravniku za živčne bolezni, se o svojem počutju pogovarjajo povprečno s štirimi osebami, moški pa se izven družine zaupajo samo še eni osebi (Goldmann-Posch, 1989, str. 98).

Moške je potrebno k psihiatričnemu zdravljenju največkrat prisiliti, medtem ko ženske lažje sprejemajo duševno bolezen. Da se ženske bolje zavedajo svoje bolezni, trdi tudi profesor Jules Angst, o čemer ga je prepričala študija The Zürich Study z 292 mladimi moškimi in 299 mladimi ženskami z lažjimi do srednjimi depresivnimi motnjami. Prav tako je zelo očitna razlika pri iskanju zdravniške pomoči: zdravljenju se je prepustilo 7,7 % vprašanih žensk z depresijo, medtem ko se je med moškimi odločilo le 0,5 %. Zaradi rezultata Züriškega raziskovanja, menijo sodelujoči znanstveniki, bi lahko kdo podvomil o

Marinela Hernah: Depresija pri moških

22

običajni teoriji, da oboli za depresijo dvakrat do trikrat več žensk kakor moških. Moški se drugače spopadajo s svojimi depresijami kakor ženske, ampak to niti najmanj ne pomeni, da bi bili manj depresivni (Goldmann-Posch, 1989, str. 98).

Ena od ironij glede moške depresije je, da nas sile, ki jo pomagajo ustvariti, obdržijo pred tem, da bi jo videli. V okolju velja, da moški ne bi smeli biti ranljivi, bolečina je nekaj, kar je potrebno prekriti. Tisti, ki ga je doletela, bo najverjetneje gledal sebe kot sramoto in prav tako po njegovem mnenju njegova družina in prijatelji. Vendar verjamemo, da je to skrivnost bolečine, ki je v središču številnih težav v moških življenjih. Skrite depresije povzročijo več težav, za katere mislimo, da so tipično moške: fizično bolezen, zlorabo alkohola in drog, nasilje v družini, sabotaže v lastni karieri. Težimo k temu, da ne prepoznamo depresije pri moških, saj je motnja sama po sebi razumljena kot »nemoška«. Depresija namreč prinaša preveč, običajno dvojni madež – stigmatizacije duševnih bolezni in tudi stigmo z »žensko čustvenostjo« (Real, 1998, str. 22).

Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije se v ZDA vsako leto bori enajst milijonov ljudi z depresijo. Skupni učinek manjše produktivnosti in medicinskih stroškov zaradi depresije je v ZDA več kot 47 bilijonov dolarjev na leto. Nekje med 60–80 % ljudi z depresijo nikoli ne dobi pomoči. Trenutne ocene kažejo, da pomoč v obliki kombinacije psihoterapije in zdravil dobi med 80–90 % bolnikov z depresijo, če ti zanjo prosijo. Medtem ko so mnogi moški depresivni na načine, ki so podobni ženskim, obstaja tudi več moških, ki izražajo depresijo na manj dobro priznane načine, načine, ki so najbolj pogosto prezrti in nerazumljeni, vendar kljub temu naredijo veliko škodo. Katere so te, še posebej moškega spola, oblike depresije? Kaj so njihovi vzroki? Je etiologija bolezni enaka za oba spola? Mislimo, da ne. Prav tako kot moški in ženske pogosto izražajo različno depresijo, se njihove poti proti depresiji zdijo prav tako različne (prav tam, str. 22).

Pomembni faktorji tveganja za nastanek depresije pri moških so: - starost; - izguba službe, upokojitev; - moteni zakonski (družinski) odnosi; - slaba socialna opora; - osebnostne značilnosti; - zloraba alkohola (Lokar in Kocmur, 1995, str. 13).

2.6.5 OBDOBJE STARANJA IN DEPRESIJA

Kadar se pri starostnikih razvije depresija, jo nekateri pripisujejo spremembam povezanim s staranjem. Pri zdravniku starejši ljudje tožijo predvsem o svojih telesnih težavah, neradi pa govorijo o svojih občutkih, kot so brezup in žalost, izguba zanimanja za dejavnosti, ki so jih običajno veselile, ali nenavadno dolgo žalovanje po smrti bližnje osebe (Terzič, 2006, str. 15).

Kot že vemo so simptomi depresije včasih prikriti ali pa jih pripisujejo kakšni drugi bolezni. Nekateri simptomi depresije so lahko posledica neželenih učinkov zdravil, ki jih bolniki jemljejo zaradi druge (telesne) bolezni. Lahko pa te simptome povzroči tudi druga bolezen, ki se pojavi kot posledica nezdravljene depresije (prav tam, str. 15).

Marinela Hernah: Depresija pri moških

23

Kadar je pri starostniku postavljena diagnoza depresija, je najbolje začeti zdravljenje z zdravili in/ali psihoterapijo. Boljša prepoznava in zdravljenje depresije pri starostnikih omogočata, da je to obdobje življenja zanje in njihove svojce lepše in bolj zadovoljno (Terzič, 2006, str. 15).

V današnji profitno usmerjeni družbi se posameznikova vrednost enači z njegovo delovno učinkovitostjo, ki pa z leti slabi. Starejši posameznik se tako čedalje težje potrjuje, kar še bolj slabša njegov pogled nase, počuti se odrinjenega in osamljenega, temu pa se pridružijo še vse pogostejše zdravstvene tegobe in slabša ekonomska situacija. Naraščajo samomorilna nagnjenja (Resman, 2002, str. 6).

2.7 DEPRESIJA IN SORODNE MOTNJE

Depresijo pogosto spremljajo anksioznost, manija in samomorilnost. V pričujočem poglavju bomo predstavljali komorbidnost oz. sočasnost obolenj; skupne značilnosti in razlike z depresijo.

2.7.1 ANKSIOZNOST IN DEPRESIJA

Anksioznost je izraz stiske. Anksiozno stanje stisne še bolj. Ponekod uporabljajo zanj izraz nevroza ali psihonevroza, tudi histerija (Zalokar, 1983, str. 6).

Pogosto ljudje ne ločimo med anksioznostjo in depresijo. Depresivnost pomeni, da človek bolezensko izgubi veselje do dejavnosti, ki so ga prej veselile, ali pa je bolezensko žalosten več kot 14 dni skupaj. Bolezenska žalost pomeni, da zanjo ni razloga ali pa je ob razlogu za žalost le-ta globlja in daljša od pričakovane (Kocmur, 1999, str. 234).

Anksioznost pa vključuje skupino motenj, katerih skupna značilnost je, da anksiozen posameznik precenjuje neko nevarnost in podcenjuje možnost rešitve (Dernovšek, 2008a, str. 2). Razlikovanje med depresijo in anksioznostjo je težavno in pogosto nemogoče, saj depresivnega bolnika, ki ne bi bil hkrati tudi anksiozen, le izjemoma srečamo (prav tam, str. 234).

Vemo, da ima več kot tretjina bolnikov z depresijo panične napade, več kot polovica pa jih je ves čas anksioznih. Nasprotno pa ima tudi približno tretjina bolnikov z anksioznimi motnjami depresijo in večina bolnikov s panično motnjo tudi zboli za depresijo v petih letih. Vemo tudi to, da je genetska dispozicija za generalizirano anksiozno motnjo najverjetneje enaka kot za depresivno motnjo (prav tam, str. 245).

Anksioznost in depresija se v osnovi zelo razlikujeta, ker pa se pogosto kažeta skupaj, je slika včasih precej zamegljena. Človek, ki ga muči stres, se bodisi bojuje ali zbeži (anksioznost) ali pa se sploh ne odziva, se naredi mrtvega ali pa vda v usodo (depresija) (Gillett, 1992, str. 26).

Marinela Hernah: Depresija pri moških

24

Znaki anksioznosti so: - razbijanje srca (palpitacije); - bolečina v prsih; - kratka sapa, cmok v grlu; - vrtoglavica, omotica, motnje ravnotežja; - bolečine v trebuhu, slabost; - bolečine v medenici ali v genitalijah; - težave v spolnosti; - bolečine v mišicah, tremor; - potenje, parestezije; - utrujenost, glavobol (Kocmur, 1999, str. 232).

Iz tabele spodaj se zdi, da med anksioznostjo in depresijo ni težko razlikovati. A pogosto se pojavljata hkrati, ker anksioznost dela človeka depresivnega, depresija pa zbuja anksioznost.

Tabela 3: Nasprotne značilnosti anksioznosti in depresije

ANKSIOZNOST DEPRESIJA Strah, zle slutnje Občutje praznine, bridkost Vrvenje misli Upočasnjeno mišljenje (ovira ustvarjalnost) Pospešena prebava, driska Upočasnjena prebava, zaprtje Hitre in sunkovite kretnje Upočasnjene kretnje Napeto in togo telo Mlahavo telo Nagnjenost k iskanju zunanjih vzrokov, ne k samoobtoževanju

Občutja krivde in ničvrednosti, samoobtoževanje in samopomilovanje

Slab spanec; slabo počutje predvsem zvečer Zgodnje zbujanje s slabšim počutjem zjutraj Pretirana skrb za rezultate (lahko zmanjšana učinkovitost)

Izguba interesov in ambicij (lahko zmanjšana učinkovitost)

Težave v spolnosti zaradi napetosti in pretirane zaskrbljenosti glede tega, kako se bo izkazal

Izguba libida; zanimanje za spolnost peša ali izginja

Prestrašenost, a ne brezup Izguba upanja Lahko vzbuja strah pred smrtjo, a ne željo po njej

Občasna prisotnost samomorilnih misli

Vir: Gillett (1992, str. 27).

Skupne značilnosti anksioznosti in depresije so: - hipohondrija – strah pred boleznijo; - utrujenost; - izguba teka (ali pa - za tolažbo - basanje s hrano); - motnje spanja; - težave z zbranostjo; - glavoboli in različne bolečine (Gillett,1992, str. 27).

Marinela Hernah: Depresija pri moških

25

2.7.1.1 Fobične anksiozne motnje

Za to skupino motenj je značilno, da sprožijo anksioznost določeni zunanji objekti ali situacije, ki sami po sebi niso nevarni. Takih objektov ali situacij se zato bolnik izogiba, včasih pa ga že misel nanje navda s strahom, ki je lahko le blago nelagodje, lahko pa doseže stopnjo groze (Kocmur, 1999, str. 235).

• Agorafobija

Agorafobija je strah biti sam na odprtem prostoru ali iti od doma. Ljudje, ki trpijo zaradi agorafobije, se bojijo biti v množici, stati v vrsti v trgovini, iti čez most ali se voziti z osebnim avtomobilom, avtobusom, vlakom. Je ena najbolj razširjenih fobij. V Ameriki ocenjujejo, da prizadeva okoli milijon ljudi in je razširjena veliko bolj med ženskami kot med moškimi. Težave se običajno začnejo v adolescenci ali zgodnji odrasli dobi (Burns, 1998, str. 61).

• Socialna fobija

Socialna fobija je strah pred ljudmi in je zelo pogosta. Prizadene oba spola, ampak je bolj razširjena pri moških. Ljudje, ki trpijo za socialno fobijo, so plašni in se bojijo, da bi bili videti pred drugimi smešni. Situacij, v katerih bi ljudje lahko opazili njihovo prestrašenost, se izogibajo. Te osebe imajo strah pred javnimi nastopi, zmenki, uporabo javnega stranišča (Burns, 1998, str. 61). Osebam se tresejo roke, sili jih na vodo, menijo, da drugi to opazijo. Prizadene 3–13 % splošne populacije, najpogosteje se začne v mladosti (Kocmur, 1999, str. 237).

• Enostavna fobična motnja

Navadna fobija je strah pred nečim določenim, kot so višina, živali, letenje z letalom, tema, zaprti prostori, dvigala. Enostavne fobije so izjemno razširjene, z leti se razvijejo pri 10–15 % prebivalstva. Pojavijo se lahko kadarkoli v življenju, a najpogosteje se začnejo v otroštvu. Med ženskami so približno dvakrat pogostejše kot med moškimi (Burns, 1998, str. 59).

2.7.1.1 Druge anksiozne motnje

Glavna značilnost te skupine motenj je anksioznost, ki se sproži brez povezave s kako določeno zunanjo okoliščino (Kocmur, 1999, str. 240).

• Panična motnja

Panična motnja je anksiozna motnja s ponavljajočimi in nepričakovanimi napadi panike oziroma intenzivnega strahu, ki niso vezani na kakšno specifično situacijo. 30 % odraslih ima v svojem življenju en panični napad (prav tam, str. 240).

Marinela Hernah: Depresija pri moških

26

Za panični napad so značilni naslednji neprijetni pojavi: - omotičnost, vrtoglavica; - mrazenje ali potenje; - razbijanje srca; - cmok v grlu; - nemirno, hitro utripanje srca; - drhtenje ali tresenje telesa; - tiščanje v prsih; - pospešeno dihanje; - občutek dušenja, kratek dih; - slabost, bolečine v trebuhu.

Ti simptomi se pojavijo nenadoma in se v manj kot desetih minutah dramatično okrepijo (Burns, 1998, str. 60).

• Generalizirana anksiozna motnja

Je kronično, pogosto in invalidizirajoče stanje. Kaže se kot perzistentna, prekomerna anksioznost in zaskrbljenost, ki traja najmanj šest mesecev in bistveno vpliva na funkcioniranje (Kocmur, 1999, str. 244).

Pogosti simptomi generalizirane anksiozne motnje so: - nervoznost, nemirnost; - razdražljivo razpoloženje; - depresivno razpoloženje; - težave s spanjem; - slaba koncentracija; - potenje; - palpitacije; - pogosto uriniranje; - mišična napetost; - hitra utrudljivost (prav tam, str. 244).

• Mešana anksiozna in depresivna motnja

Se kaže z znaki anksioznosti in znaki depresije,vendar ne eni ne drugi niso dovolj izraziti za diagnozo ene same motnje. 50 % bolnikov z depresijo ima komorbidne anksiozne motnje, do 90 % bolnikov z depresijo pa ima anksiozne simptome. Komorbidnost anksioznih motenj in depresije je 70 % (prav tam, str. 245).

2.7.1.1 Obsesivno-kompulzivna motnja

Obsesije so vztrajne, vsiljive, nesmiselne misli, ki se jih ne morete znebiti. Bolnika na primer skrbi, da bo z umazanimi rokami okužil svoje otroke z levkemijo, čeprav razumsko ve, da to ni mogoče (Burns, 1998, str. 61).

Marinela Hernah: Depresija pri moških

27

Kompulzija je ritualno dejanje, h kateremu se oboleli čuti vedno znova prisiljen. Njegov namen je odvračanje nevarnosti (Burns, 1998, str. 61).

Obsesija je ponavljajoča se prisilna misel, medtem ko je kompulzija prisilno dejanje, izhajajoče iz te misli (prav tam, str. 61).

Po diagnostičnem in statističnem priročniku duševnih motenj so najpogostejše prisilne misli povezane z nasiljem, okužbo ali dvomi. Med najpogostejša prisilna dejanja spadajo umivanje rok, čiščenje predmetov, preštevanje, preverjanje in dotikanje (prav tam, str. 61).

2.7.1.1 Hipohondrija

Ljudi s to težavo preganja misel, da trpijo za resno boleznijo, denimo rakom ali odpovedovanjem srca. Hodijo od zdravnika do zdravnika, ti pa vedno znova ugotovijo, da so odličnega zdravja. Je najpogostejša motnja v ordinaciji zdravnika splošne medicine ali internista. Hipohondrijo povzročajo, podobno kot druge vrste anksioznosti, skoraj vedno problemi, ki jih človek ne želi videti. Pojavlja se lahko v kateri koli starosti, običajno se začne pri dvajsetih letih. Enako je razširjena med moškimi in ženskami (Burns, 1998, str. 62).

2.7.2 MANIJA

»Svet je maničen in depresiven, vmes pa je cela paleta odtenkov« (Magdič 2007, po Ažman, 2007, str. 9).

O manijah govorimo, kadar je nekdo dlje časa pretirano aktiven, prekipevajočega razpoloženja in hkrati razdražljiv, a brez razpoznavnega vzroka. V tem stanju se človek praktično ne utrudi, noč spremeni v dan, s svojo vročično nemirnostjo gre drugim na živce, je in pije kot svetovni prvak in potrebuje le malo spanja (Friebel in Puhl, 2000, str. 16).

Manija je torej drugi pol afektivnih motenj, vsebinsko diametralno nasproten depresiji. Poglavitne značilnosti bolnika s polno razvitim maničnim sindromom so evforično čustvovanje, velika živahnost mišljenja z miselno vrvežavostjo in motorična razvrtost. V polno razviti manični epizodi je bolnikovo razpoloženje močno veselo privzdignjeno (evforično), po drugi strani pa lahko ekspanzivno razdražljivo ali celo jezavo, ko naleti na osebe, ki ga skušajo ustavljati oziroma korigirati. To je t. i. jezava manija (Žvan, 1999, str. 220).

Človek lahko trpi za depresijo, ne da bi bil kdaj v življenju maničen (unipolarna motnja). Manija pa se najpogosteje pojavlja kot del manično-depresivne bolezni (bipolarna motnja) (Berkow, 2005, str. 407).

Marinela Hernah: Depresija pri moških

28

Tabela 4: Nasprotne značilnosti manije in depresije

MANIJA DEPRESIJA Energija se poveča Izguba energije Počutje je dobro, veselo, živahno Počutje je slabo, potrtost, jeza Mišljenje je pospešeno Mišljenje je upočasnjeno Gostobesednost Redkobesednost Zaznavanje in občutljivost sta izostrena Zaznavanje in občutljivost sta otopela Aktivnost je zvečana Aktivnost je zmanjšana V težjih primerih so prisotne veličinske blodnje (npr. prepričanje, da je prizadeti kralj)

V težjih primerih so prisotne nihilistične blodnje (npr. prepričanje o popolni notranji praznini)

Vir: Gillett (1992, str. 29).

Skupne značilnosti manije in depresije so: - pomanjkanje spanca; - razpoloženje in energija nista v skladu z zunanjimi okoliščinami. Tako depresija

kot manija sta obliki bega iz boleče stvarnosti; - pri resnejših oblikah človek ne more več opravljati svojega dela ali prevzemati

kakršnih koli odgovornosti; - v težkih primerih je stik s stvarnostjo prekinjen (Gillett, 1992, str. 29).

Manijo in depresijo povezuje dejstvo, da ljudje z manijo skoraj praviloma preživljajo tudi depresivna obdobja, medtem ko le manjši odstotek depresivnih preživlja manična obdobja (prav tam, str. 29).

2.7.3 STRAH

Sam po sebi je strah smiseln in nujen občutek, ki nas opozarja na nevarnosti in nas varuje pred njihovimi posledicami. Vendar moramo razlikovati resnične grožnje od navideznih in primeren odziv od neprimernega. Strah krepi pozornost in izziva notranji nemir, ki kot pogonska sila vpliva na »obrambne ukrepe«. Če pa strah postane tolikšen, da nas dejansko ohromi, je nevaren. Če občutek strahu ali napadi panike trajajo predolgo, postanejo vzrok za depresijo (Friebel in Puhl, 2000, str. 14).

Nekatere oblike bolestnega strahu so si zelo v sorodu z depresijo in jih zato tudi zdravimo z enakimi zdravili, večinoma antidepresivi in pomirjevali.

Telesni znaki, ki opozorijo bolnika, da mora k zdravniku, so občutek izgubljanja nadzora, dobesedno »mehka kolena«, slabost in šibkost, napadi omotice, omedlevica, težave z dihanjem, razbijanje srca, bolečine v prsih, izbruhi znojenja, glavoboli, huda napetost mišic in občutek, da stojimo nekje zunaj sebe (prav tam, str. 15).

Kot smo videli, strah ni samo nekaj »psihičnega«, ampak se kaže tudi v »telesnih« pojavih, v mimiki in drži, v hormonalnih spremembah in v avtonomnem živčevju (Zalokar, 1983, str. 38).

Marinela Hernah: Depresija pri moških

29

Poznamo mnoge oblike strahu in depresije, in strah je lahko vzrok ali posledica depresije. Pogosto je razlog za depresivno bolezen paniki podobna vznemirjenost; predvsem v povezavi z manično-depresivnimi boleznimi so lahko strahovi pogosta pojavna oblika. Strahovi, katerih vzrokov se ne zavedamo in so pogosti ter trajajo dolgo, prav tako izzovejo depresijo. Nič ne pomaga, da natančno poznamo vzrok paničnega strahu, če ne moremo storiti ničesar proti njemu in imamo potlačen občutek nemoči, prepuščenosti nečemu, nenadzorovanosti in brezupa. Zato je strah tema, ki je pogosto povezana z depresijo (Friebel in Puhl, 2000, str. 15).

2.7.4 SAMOMOR

Samomor (suicidium) je dejanje, s katerim se človek usmrti. Pri tem ga vodi težnja, da si vzame življenje oziroma iz njegovega vedenja razberejo tak namen ljudje okoli njega.

Samomorilni poskus (parasuicidum, tentamen suicidii) pa se kaže ali vsaj nakazuje težnjo po smrti, dejanje je zastavljeno, vendar ne dokončano (Milčinski, 1985, str. 11).

• Vzroki samomora

Samomor je dejanje, ki ga ni mogoče povezati le z enim vzročnim dejavnikom. Gre za prepletanje bioloških, socioloških in psiholoških elementov. Med najpomembnejše psihološke dejavnike samomora spadajo depresija, brezup, impulzivnost in agresivnost (Roškar, 2003, str. 36).

Ostali vzroki so še: bolečina (ki je nevzdržna), stres, zločin (pobeg pred kaznovanjem), duševne motnje, katastrofične poškodbe (paraliza), zloraba PAS (psihoaktivnih snovi), nesprejemljivo okolje (revščina, brezdomstvo), finančna izguba, nerešljive spolne zadeve (spolna orientacija) in kopiranje (Kores-Plesničar, 2006, str. 2).

Opozorilni znaki, ki kažejo na nevarnost samomora pri posamezniku, so: - govorjenje o samomoru: pogosto rečejo »svet bo boljši brez mene« ali »vsem bo

bolje, če grem« ali pa o samomoru direktno govorijo;

- predhodni samomorilni poskusi: oseba, ki je že poskušala samomor v preteklosti. Oseba govori o smrti večino časa ali pa se nanjo pripravlja (oporoka, pisanje pisem);

- znaki depresije, kot so: socialna izolacija, slab očesni kontakt, depresivno razpoloženje, izguba zanimanja za ugodne aktivnosti, spremenljivo razpoloženje, spremembe v vedenju, spanju, osebnosti, samopoškodovalno vedenje, uporaba alkohola ali PAS (psihoaktivnih snovi);

- trenutne življenjske krize ali travme (npr. ločitev, izguba bližnjega);

- razdajanje premoženja ali svojih stvari: oseba razdaja svoje priljubljene stvari (prav tam, str. 6).

Marinela Hernah: Depresija pri moških

30

2.7.4.1 Depresija kot pomemben dejavnik tveganja za samomor

Predvideva se, da je prav neprepoznavna in nezdravljena depresija med glavnimi dejavniki tveganja za samomor, saj je med depresivno populacijo tveganje za samomor vsaj 30-krat večje kot sicer. Depresija ali bolje depresivna motnja pomeni v prvi vrsti motnjo razpoloženja in čustvovanja, posledično pa privede tudi do spremembe izgleda, vedenja in mišljenja (Marušič, 2005).

Depresivne osebe se čutijo preslabotne v odnosu do življenja. Če gre za ciklofrenične tipe, imajo seveda valovanje med manijo in depresijo, med veselimi in žalostnimi dobami življenja. Ko nastopi žalostna faza, so nevarni sami sebi, tega se tudi zavedajo in se bojijo tistih dni, ki bodo prišli nadnje (Trstenjak, 1991, str. 126).

Tabela 5: Dejavniki tveganja za samomorilno vedenje

*DEJAVNIKI TVEGANJA ZA SAMOMORILNO VEDENJE

Dejavnik Visoka ogroženost Nižja ogroženost Starost več kot 45 let mladi Spol moški ženski Zakonski stan ločeni ali ovdoveli poročeni Socializacija osamljeni družabni Poklic poklici, pri katerih je veliko

osebnega dela z ljudmi pisarniški poklici

Zaposlitev brezposelni zaposleni Telesna bolezen bolniki s kroničnimi

boleznimi ali z boleznijo v terminalnem stanju

brez resnejših zdravstvenih težav

Duševna bolezen depresija, blodnje blažje motnje Uporaba drog in alkohola intoksiciranost ali odvisnost ni intoksikacije ali

odvisnosti Prejšnji samomorilni poskusi

vsaj en poskus brez poskusov

Načrt izdelan načrt neizdelan načrt Način resen način: obešanje, skok

z višine manj resen način: zdravila, strup

Dostopnost sredstva za samomor

že pri roki še ni dosegljivo

*Dejavniki tveganja so relativni. Nižja ogroženost ne pomeni neogroženosti.

Vir: Kogovšek in Škerbinek (2002, str. 47).

Marinela Hernah: Depresija pri moških

31

»Ni malih smrti. Vsaka smrt je velika. A med njimi je ena, nam dodeljena, ta naša nora slovenska smrt« (Tone Pavček, Velika mora, po: Gržan, 1999, str. 4).

Vedno znova se srečujemo z neprijetno ugotovitvijo, da je Slovenija med državami z največjim številom samomorov. Letno umre okrog 19.000 oseb, med njimi okrog 600 zaradi samomora. V obdobju od leta 1992 do 1996 je bil vzrok smrti pri 2994 osebah oziroma pri 2300 moških in 694 ženskah. Če ta podatek prikažemo v odstotkih, ugotavljamo, da je med tistimi, ki umrejo zaradi samomora, 77 % moških in 23 % žensk (glej grafikon 1).

Grafikon 1: Samomorilnost v Sloveniji v obdobju od leta 1992 do leta 1996

Vir: Gržan (1999, str. 5).

Moški, starejši, samski, razvezani, brez otrok naredijo pogosteje samomor, predvsem na nasilen način - obešanje, menijo, da je bolj zanesljivo. Tipični moški umrejo 3 do 4 krat pogosteje zaradi samomora kot ženske (Kores-Plesničar, 2006, str. 3).

Slovenski samomor se od samomorov po svetu razlikuje po načinu izvedbe, in sicer

Vir: Gržan (1999, str. 5).

Moški, starejši, samski, razvezani, brez otrok naredijo pogosteje samomor, predvsem na nasilen način – obešanje, menijo, da je bolj zanesljivo. Tipični moški umrejo 3–4-krat pogosteje zaradi samomora kot ženske (Kores-Plesničar, 2006, str. 3).

Slovenski samomor se od samomorov po svetu razlikuje po načinu izvedbe, in sicer prevladuje obešanje, ki je sicer pogostejše pri moških (okrog dve tretjini vseh moških), a je pri ženskah prepogosto (polovica vseh žensk), da bi veljalo za tipično moško metodo (glej tabelo 6).

Število samomorov v Sloveniji v obdobju 1992-1996

450 480 480

440 470

150 130 140 130 140

0

100

200

300

400

500

600

1992 1993 1994 1995 1996

moški ženske

Marinela Hernah: Depresija pri moških

32

Tabela 6: Metode samomora v Sloveniji od najbolj ženske do najbolj moške (z razmerjem žensk proti moškim, ki je splošno gledano 2 proti 7)

SAMOMORILNI NAČIN ŽENSKE MOŠKI Utopitve 5 4 Zastrupitve s trdimi in tekočimi snovmi

4 5

Skok v globino 3 4 Obešanje 2 9 Samomor z orožjem 1 12

Vir: Marušič in Zorko (2003, str. 19).

2.8 ZDRAVLJENJE

Depresija je bolezen, ki jo je potrebno zdraviti, tako kot vsako drugo bolezen. Dejstvo je, da lahko blaga depresija mine sama od sebe, vendar to traja dlje časa, poleg tega nihče ne more z gotovostjo trditi, da bo minila in bodo vsi simptomi izginili. Škoda je tudi, da bi se bolniki ne zdravili, saj so na voljo učinkoviti načini zdravljenja, kakovost življenja pa je vsekakor boljša (Tavčar, 2008, str. 8).

2.8.1 ZDRAVILA ZA ZDRAVLJENJE DEPRESIJE

Seveda je treba poudariti, da so zdravila le del celostnega psihiatričnega zdravljenja, ki upošteva poleg zdravljenja z psihofarmakološkimi zdravili pri vsakem bolniku tudi psihoterapevtski pristop.

• Antidepresivi

So najpomembnejša skupina zdravil za zdravljenje depresij, ki spodbujajo dobro voljo in blažijo strah. Pri nastanku depresije imajo veliko vlogo snovi prenašalke, kot je noradrenalin. Zdravila, ki povzročajo pomanjkanje teh snovi, prikrivajo simptome bolezni, delujejo spodbudno ali pomirjevalno (Kores-Plesničar, 1999, str. 430):

- Triciklični antidepresivi

Delujejo tako, da blažijo depresijo in pomirjajo, zlasti pri melanholiji, ki se sprošča po fazah, in pri manično-depresivnih obolenjih.

- Tetraciklični antidepresivi

Delujejo tako, da blažijo depresijo in pomirjajo, predvsem pri stopenjskih melanholijah in manično-deresivnih boleznih.

Marinela Hernah: Depresija pri moških

33

- Zaviralci ponovnega sprejemanja serotonina

Ne pomirjajo in ne znižujejo krvnega tlaka, blažijo le depresijo.

- Zaviralci MAO - monoaminooksidantni zaviralci

Delujejo zoper stopenjsko potekajoče depresije, predvsem pri nezdružljivosti in pri netipičnih primerih. Ne pomirjajo.

- Rastlinski antidepresivi

Z izvlečkom šentjanževke (hypericin) delujejo pomirjevalno in pospešuje prekrvavitev. Pri blagih in srednje težkih depresijah je njen učinek dober.

Antidepresivi so učinkoviti v zdravljenju 65–75 % vseh bolnikov z depresijo. Vsi antidepresivi imajo v primerljivih odmerkih tudi medsebojno primerljivo učinkovitost (glej grafikon 2).

Grafikon 2: Prikaz deleža učinkovitosti antidepresivov pri zdravljenju depresije

Prikaz deleža učinkovitosti antidepresivov

30%

70%

neučinkovitost učinkovitost

Vir: Kores-Plesničar (1999, str. 430).

• Stabilizatorji razpoloženja

Tovrstna zdravila se redko uporabljajo za zdravljenje depresije; namenjena so preprečevanju ponovitev, saj skrbijo za stabilno razpoloženje (Friebel in Puhl, 2000, str. 82):

- Litij

Litijeve soli (litijev sulfat, litijev acetat in litijev karbonat) pomagajo k večji stabilnosti celic in razpoloženja. Ljudje, ki trpijo za manično depresijo, so manj dovzetni za duševne zlome, če jemljejo litijeve pripravke. Te preprečujejo tudi depresijo pri ljudeh, ki pogosto doživljajo ponovne napade hude depresije.

Marinela Hernah: Depresija pri moških

34

- Karbamazepin

Sodi med zdravila proti epilepsiji in pomaga proti cikličnim depresijam. Predpisuje se ga ljudem, ki zaradi katerega koli vzroka ne morejo jemati litija. Karbamazepin lahko povzroči resno zmanjšanje rdečih krvničk, kar se kaže z visoko vročino.

- Valproat

Je zdravilo proti epilepsiji, ki prav tako pomaga pri stabiliziranju razpoloženja. Še pred nedavnim so ga uporabljali le, kadar bolniki niso mogli jemati niti litija niti karbamazepina, danes pa ga nekateri specialisti zelo cenijo. Potrebne so redne kontrole krvne slike.

• Nevroleptiki

Delujejo zaviralno na vznemirjenost in urejajo dojemanje stvarnosti ob prividih in blodnjah. Povzročajo dober spanec in v šibkejših odmerkih delujejo bolj kot »popravljavci« razpoloženja (Friebel in Puhl, 2000, str. 82).

• Uspavala

Z uspavalnimi sredstvi ne moremo doseči dolgoročno zdravega spanca. Vsekakor je nevarno redno jemanje, ker obstaja nevarnost odvisnosti. Preden se seže po uspavalnih tabletah, naj bi se na vsak način poiskalo vzroke za motnjo, kajti uspavala nikoli ne zdravijo vzrokov za nespečnost (Kabza, str. 1998, str. 156).

Vzroki motenj spanja: - depresije (ponavadi spremljajo hudo nespečnost); - vplivi okolja (npr. zamaknitev časa, s katerim se spremeni ritem spanja in

prebujanja); - nezdrav način življenja (premalo telesne dejavnosti ali težko prebavljivi obroki

pozno zvečer); - psihične obremenitve (prepiri, skrbi, strahovi); - organske motnje (srbenje, bolečine, prehlad).

Šele ko odpravimo navedene vzroke, lahko sežemo po uspavalnem sredstvu (Kabza, str. 1998, str. 156).

• Anksiolitiki

Zmanjšujejo občutek strahu in vznemirjenosti. Mnoge ljudi, ki trpijo za depresijo, navdaja tudi tesnoba, neprijetno stanje vznemirjenosti in napetosti zaradi občutka ogroženosti. Če gre za zelo hudo obliko tesnobe, zdravnik včasih ob antidepresivu bolniku predpiše tudi anksiolitik. Na splošno pa se je sočasni uporabi antidepresiva in anksiolitika bolje izogibati, saj običajno deluje že antidepresiv sam ali v kombinaciji s psihoterapijo. Če se zdravnik vendarle odloči za anksiolitik, naj ga bolnik jemlje le kratek čas – kvečjemu teden ali dva, sicer se tveganje za odvisnost močno poveča (McKenzie, 2005, str. 57).

Marinela Hernah: Depresija pri moških

35

• Benzodiazepini

Benzodiazepini niso zdravila proti depresiji, ampak spadajo k trankvilizantom (pomirjevala, tranquilize – pomiriti se), ki so spet najvažnejši in najbolj razširjeni psihofarmaki. Trankvilizanti vplivajo na pojenjanje strahu in pomiritev. Izginejo občutki napetosti in strahu ter ustvarijo uravnovešeno stanje. Če se trankvilizante jemlje v večjih količinah, ne vplivajo samo pomirjevalno, ampak tudi utrujajo. Benzodiazepini pri predolgem jemanju povzročijo odvisnost (Kabza, 1998, str. 153).

Benzodiazepini imajo naslednje pomembne vplive: - vplivajo na popustitev strahu; - vplivajo na odpravljanje krčev (zaradi tega jih denimo uporabljajo tudi pri

epilepsiji); - benzodiazepini lahko sprostijo skrčene, trde mišice (zaradi tega se ne uporabljajo

pri nategnjenih mišicah); - vplivajo pomirjajoče in odpravijo utrujenost (prav tam, str. 153).

Splošna ocena, ki najbrž velja tudi za Slovenijo, je, da ena od petih odraslih žensk in eden od desetih odraslih moških vsaj enkrat na leto vzame enega od benzodiazepinov (Kores- Plesničar, 1999, str. 411).

2.8.2 PSIHOTERAPIJA

Slovar slovenskega knjižnega jezika (1994, str. 1095) razlaga psihoterapijo takole: »Psihoterapija je zdravljenje duševnih motenj in bolezni s psihološkimi sredstvi«. Ta opredelitev je dokaj enostavna in splošna. Obstajajo pa tudi druge definicije (Ziherl, 1999, str. 381).

H. Strotzke (po Ziherl, 1999, str. 381) opisuje, da je psihoterapija: - načrtovano vplivanje posameznika ali majhnih skupin oseb na tistega, ki je te vrste

zdravljenja potreben; - pri čemer je orodje, ki se pri zdravljenju uporablja, osebnost tistega, ki zdravi

(terapevt), posrednik pa največkrat (čeprav ne samo) beseda; - zdravljenje temelji na izdelani psihološki teoriji; - v praksi se uveljavlja s tehnikami, ki jih je mogoče definirati, opisati in tudi

posredovati tistim, ki bi se s to metodo želeli seznaniti; - njen namen je zdraviti v prvi vrsti tiste motnje, ki so zrasle iz čustvenih in

nagonskih navzkrižij, v katera zaide človek kot osebnost, ko se poravnava z zahtevami življenja v družbi.

• Psihoanaliza

Psihoanaliza, katere začetnik je bil Freud, si prizadeva, da bi pomagala ljudem rešiti čustvene konflikte, ki naj bi koreninili v zgodnjem otroštvu. V rednih srečanjih (običajno petkrat na teden) uporabljajo specifične tehnike analize človekove podzavesti, in sicer več let (Hauck, 1990, str. 82).

Marinela Hernah: Depresija pri moških

36

• Vedenjska psihoterapija

Je psihoterapevtska metoda, ki se osredotoča na človekovo vedenje in spreminjanje tistega vedenja, ki je za človeka samega ali pa za njegovo okolje moteče. Njen cilj je neposreden: odpravljanje človekove neprilagojene in moteče navade ter stališča, na njihovem mestu pa razvijanje novih, primernejših oblik vedenja, ki človeku ne povzročajo anksioznosti (Ziherl, 1999, str. 388).

• Kognitivna psihoterapija

Kognitivna psihoterapija se je razvila zaradi spoznanja, da je psihoanaliza popolnoma zanemarila kognicijo v psihiatriji, ker je poudarjala le človekove zunajzavestne duševne dejavnike in instiktivno vedenje. Kognicija so duševni procesi, s katerimi si človek nabira znanje o predmetih, dogodkih, sebi in ljudeh. To so: zaznavanje, prepoznavanje, mišljenje, predstavljanje, spominjanje, presoja (prav tam, str. 391).

• Humanistične psihoterapije

Cilj množice humanističnih psihoterapij ni preoblikovanje pacientove osebnosti, pač pa razumevanje človeka kot bitja, pomoč človeku, da se nauči razumeti in odzivati se na svoja čustva, da najde in razvije smisel svojega življenja s svobodno izbiro življenjskih možnosti in da si ustvari ustrezno podobo o samem sebi, s katero bo lahko shajal na svojem življenjskem popotovanju (prav tam, str. 392).

Glede na oblikovana izhodišča lahko delimo psihoterapevtske metode na: - individualno psihoterapijo: ki se ukvarja z zdravljenjem posameznikov;

- psihoterapijo parov: ki se ukvarja bolj z odnosom med partnerjema kot pa s posameznikom;

- družinsko psihoterapijo: ki obravnava družinske skupine oziroma družinske sisteme (sestave). Osredotoča se torej na vso družino in ne na posameznika v tej družini;

- skupinsko psihoterapijo: pri kateri terapevt spodbuja medsebojno vplivanje članov skupine, da bi dosegli ustrezno osebnostno spremembo pri ljudeh s čustvenimi, duševnimi in vedenjskimi motnjami (Ziherl, 1999, str. 393).

Glede na terapevtski cilj delimo psihoterapevtske metode na: - suportivno (podpirajočo) psihoterapijo: njen cilj je vzpostavitev in ohranitev

pacientovega duševnega ravnovesja. Metode, ki jih suportivna psihoterapija uporablja, so: vodenje, sugestija, prepričevanje, različne metode sproščanja in hipnoza;

- reedukativno (prevzgojno) psihoterapijo: njeni cilji so: sprememba vedenja, boljše izkoriščanje pacientovih sposobnosti, uvidevanje zavestnih konfliktov, osebnostna rast in izboljšanje podobe o samem sebi. V reedukativno psihoterapijo uvrščamo

Marinela Hernah: Depresija pri moških

37

metode, kot so: vedenjska in kognitivna psihoterapija, humanistične psihoterapije, družinska in partnerska psihoterapija ter psihoseksualna terapija;

- rekonstruktivno psihoterapijo: njen cilj je razrešitev zunaj zavestnih konfliktov s pomočjo uvida vanje ter globoke osebnostne spremembe. Ker tako obsežnih ciljev ni mogoče zlahka doseči, se rekonstruktivna psihoterapija zadovolji tudi s spremembami posameznih osebnostnih potez. Sem uvrščamo psihoanalizo in njene izpeljanke (Ziherl, 1999, str. 397).

Za psihoterapijo je torej ključnega pomena odnos med psihoterapevtom in klientom. Psihoterapevt namreč nima na voljo drugih instrumentov kot samega sebe, svojo lastno osebo in »znanstveno psihoterapevtsko metodo«, ki si jo je v veliki meri osvojil z »učenjem na lastni koži«. Osrednji del psihoterapevtske edukacije je tako imenovana »leranaliza« ali osebna izkušnja; to pomeni, da sprejmeš nase proces, ki ga boš nekoč ponudil svojim klientom. V tem procesu se intenzivno soočiš s seboj in svojo podzavestjo. To pomeni, da je psihoterapevt tak poklic, ki se ga ne moreš naučiti zgolj racionalno, brez osebne angažiranosti in dela na sebi (Bohak, 1995, str. 107).

2.8.3 DRUGE OBLIKE TERAPIJ

Zdravljenje depresije načeloma poteka v dveh oblikah, z zdravili in s psihoterapijo, vendar se mnogokrat uporabljajo tudi druge oblike terapij.

Včasih so bolnike z depresijo zdravili samo z antidepresivnimi zdravili in elektro- konvulzivno terapijo (EKT), ne da bi sploh skušali razumeti odkod njihova depresija. Ti časi so zdaj minili, dandanes je mogoče z novimi metodami pomagati depresivnemu človeku (Hauk, 1990, str. 7).

• Terapija s svetlobo

Terapija s svetlobo je bila prvič poskusno uporabljena pred približno desetimi leti, potem ko se je opažalo, da jeseni in pozimi, ko so dnevi krajši, mnogo ljudi zapade v lažjo do srednje težko depresijo. V primerjavi s klasičnimi depresijami manjka mnogo simptomov, razvije pa se velika potreba po spanju, močna želja po hrani, huda lakota po ogljikovih hidratih in povečanje telesne teže (Kabza, 1998, str. 160).

Za terapijo s svetlobo potrebujemo posebno luč, ki mora imeti praviloma intenzivnost približno 2000 luxov. Dnevno naj gori kakšno uro, ne glede v katerem dnevnem času. Antidepresivni učinek nastopi relativno hitro, že v prvih dneh (prav tam, str. 160).

Posledice dnevnega obsevanja s svetlobo še niso znane. Opravljenih še ni bilo dovolj raziskav, da bi lahko povedali, kako pogosto pride do ponovnega pojava bolezni. Neznan je tudi vpliv na očesno mrežnico pri uporabi sončnih očal. Prav tako še ni znano, če ima svetlobna terapija kakšen vpliv na druge oblike depresij (prav tam, str. 160).

Marinela Hernah: Depresija pri moških

38

• Odtegovanje spanja

Odtegovanje spanja samo po sebi ni nobena metoda zdravljenja depresije, vendar se jo praviloma izvaja v kombinaciji z neko drugo antidepresivno terapijo. Odtegovanje spanja se lahko izvaja le kontrolirano, na kliniki in v ambulantah. Uporabi se predvsem pri depresijah, kjer ne pomagajo različne oblike terapij, pri pacientih, ki se ne odzivajo na antidepresive. Nerazpoloženje bolnika z endogeno depresijo se po neprespani noči zvedri, vendar zvedritev razpoloženja ni stabilna. V souporabi z antidepresivno terapijo se je pokazalo, da antidepresivna snov svoj polni učinek pri bolniku razvije šele po neprespani noči (Kabza, 1998, str. 160).

Obstajajo različne možnosti odtegovanja spanja: - popolno odtegovanje spanja: bolnik ostane celo noč in cel naslednji dan buden.

Lahko se po želji s čim zaposli, vendar ne sme pri tem zadremati. Izboljšanje se pokaže ponavadi v zgodnjih jutranjih urah;

- delno odtegovanje spanja: bolnik gre v posteljo ob 21.00 uri in se ga zbudi ob 0.30 ali 1.30 in ostane buden celo noč in cel naslednji dan. Ta oblika je primerna tudi za ambulantno zdravljenje. Tudi tukaj se kažejo uspehi; ta metoda bi naj bila celo najuspešnejša;

- selektivno odtegovanje spanja: pri tej metodi se v laboratoriju odtegujejo posamezni stadiji spanja, še posebej večkrat ponavljajoči se stadiji globokega spanca;

- prestavitev spanca: pri tej metodi se ne odteguje spanca, ampak se čas za spanje prestavi iz 23.00 do 7.00 na 17.00 do 1.00. Uporablja se pri depresijah, kot tudi pri manično-depresivnih obolenjih (Faust, 1999, str. 91).

S tremi odtegovanji spanja na teden, menjaje vsakokrat po ena normalna noč in nato delno odtegovanje spanja, se lahko doseže dober uspeh. Pri telesnih bolnikih in starejših se odtegovanje spanja odsvetuje (Kabza, 1998, str. 161).

• Terapija z električnim tokom

Terapija z električnim tokom (elektrokonvulzivno zdravljenje) se danes uporablja le še v izjemnih primerih. To je možno zaradi tega, ker smo sredi petdesetih let dobili druge razpoložljive možnosti zdravljenja depresije (Kabza, 1998, str. 162).

Elektrokonvulzivno zdravljenje se uporabi, če nobena od drugih metod zdravljenja ne povzroči prenehanja depresije. Na glavo pacienta se pritrdi elektrode, skozi katere se v možgane pošlje manjša moč električnega šoka. S tem je sprožen epileptični krč (od tod tudi ime: terapija z električnim šokom). Pri 70–80 % pacientih, ki so bili do takrat neuspešno zdravljeni, nastopi relativno hitro izboljšanje depresivnega stanja (prav tam, str. 162).

Zdravljenje se izvaja pod kratkotrajno narkozo. Razen tega se pacientu vbrizga zdravilo za sprostitev mišičnih krčev, da ne bi prišlo do zlomov kosti. Po petih do desetih minutah se pacientu povrne zavest, ne da bi se spominjal izvedenega zdravljenja. Takšno zdravljenje

Marinela Hernah: Depresija pri moških

39

se mora izvajati povprečno trikrat tedensko, da se doseže skupaj šest do dvanajst elektrokonvulzivnih postopkov zdravljenja (Kabza, 1998, str. 162).

Elektrokonvulzivno zdravljenje – ne glede na zelo razširjeno obsodbo – ni nevarna, škodljiva ali »nehumana« terapija (prav tam, str. 162).

Ko so odpovedale vse terapije, in kjer so na vidiku poskusi samomora, jo je priporočljivo celo pospešiti in uporabiti. V takšnem primeru jo je treba izvesti pri vsakem depresivnem bolniku (prav tam, str. 163).

• Avtogeni trening

Avtogeni trening pravimo zanesljivi metodi sproščanja, ki se je izkazala kot dodatni ukrep pri depresijah. Vsekakor se je tega postopka potrebno naučiti pri strokovnjakih, zato tukaj omenjamo le tisto, kar je najpomembnejše: avtogeni trening je neka oblika samohipnoze. Z zbranim ponavljanjem določenih stavkov se naučimo nadzorovati svoje občutke, bolje spati in ublažiti stres. Avtogeni trening sestavljajo vaje, ki učinkujejo na posamezne dele telesa ali na sisteme organov. Pri strokovnjaku se ga naučimo v osmih do dvanajstih tednih (Friebel in Puhl, 2000, str. 60).

• Delovna terapija

Delovna terapija je priznana zdravstvena stroka, ki z vsemi znanstveno dokazanimi postopki omogoča ljudem, da:

- čim bolj samostojno izvajajo vsakodnevne življenjske aktivnosti; - ohranjajo ali zvišujejo stopnjo zdravja; - preprečujejo posledice bolezni; - vzdržujejo, vzpostavljajo ali večajo svoje sposobnosti (Petek et al., 2004).

Diplomirani delovni terapevt pripomore, da bolnik z duševno motnjo kljub strahu, stiskam, prisilnim mislim, pretirani žalosti, odvisnosti in navadno težki življenjski situaciji, v kateri se je znašel, zaživi, samostojno in ustvarjalno, človeka vredno življenje. V ta namen svetuje aktivnosti, ki so hkrati preproste ročne spretnosti, skrb zase ali visoko intelektualne aktivnosti, ki se izvajajo s posameznikom ali v skupini (prav tam, 2004).

Delovna terapija posega na probleme v vsakodnevnem življenju in vzdrževanju ravnovesja med področji človekovega delovanja:

• skrb zase: - osebna urejenost; - gospodinjske aktivnosti; - skrb za lastno varnost; - skrb za zdravje (prehrana, gibanje, zdravila);

• delo: - opravljanje poklica oziroma študija; - poklicna rehabilitacija (skrb za ustreznejše delovno okolje, iskanje nadomestne

zaposlitve);

Marinela Hernah: Depresija pri moških

40

- aktivnosti ožjega in širšega bivalnega okolja (urejanje stanovanja, vrta, javni prevozi, ravnanje z denarjem);

• prosti čas: - socialni kontakti (prijatelji, svojci, drugi); - rekreacija (zabava, hobiji in interesi, šport, igra) (Petek et al., 2004).

»Neaktivnost stopnjuje trpljenje v življenju!« (Carrel, 2000, po Newhouse, 2000, str. 105).

Telesna aktivnost, kot sta delo ali šport, je učinkovita podpora v boju zoper depresije. Redno telesno delo ima nekatere učinke, ki delujejo protidepresivno, sproščujoče in odstranjujejo strahove. Vendar ta dobrodošli učinek traja dve do tri ure in potem počasi popušča. Kako telesna dejavnost dolgoročno deluje na depresijo, ni čisto jasno, vendar vsaj pri lahkih in srednje težkih depresijah zdravniki poročajo o njej le dobro. Tako vsakodnevni živahen sprehod, telovadba, plavanje, delo na vrtu ali kolesarjenje usmerjeno vzpodbujajo in delujejo nasprotno brezvoljnosti in onemoglosti depresivnih (Friebel in Puhl, 2000, str. 64).

2.9 ZDRAVSTVENA NEGA BOLNIKA Z DEPRESIJO

Psihiatrična zdravstvena nega je specialno področje prakse, ki se ukvarja s posameznikom, z duševnimi težavami in motnjami, z družino ali s širšo skupnostjo v primarnem, sekundarnem in terciarnem zdravstvenem varstvu. Osnovna značilnost je medosebni terapevtski odnos med medicinsko sestro in pacientom, ki je usmerjen v pospeševanje in podpiranje vedenja, katerega cilj je razvoj osebnosti in prilagojeno funkcioniranje (Stuart, 1991, po Čuk, 2006, str. 49).

Temeljna zdravstvena nega je enaka, ne glede na to ali je pacient telesno ali duševno bolan. Pravzaprav obojega ne moremo ločevati, saj ima vsako čustvo tudi svoj telesni izraz in vsaka sprememba telesnega stanja vpliva na čustva (Henderson, 1998, str. 19).

Naloge medicinske sestre so, da uči paciente in pomembne druge pravilnih interakcij in ustrezne komunikacije, daje informacije in je svetovalka v konfliktih, ki jih doživlja pacient, uči in daje podporo pacientom pri samostojnosti in izvajanju življenjskih aktivnosti, ali izvaja delno ali popolno pomoč, izvaja medicinsko tehnične posege, zagotavlja varnost za paciente, omogoča na oddelkih terapevtski milje in komunikacijo. Na področju duševnega zdravja izvaja zdravstveno vzgojne aktivnosti, vodi osebje in negovalne time, organizira delo in vodi procese zdravstvene nege (Stuart, 1991, po Čuk, 2006, str. 49).

Medicinska sestra, glede na ugotovljene fizične, psihične in socialne potrebe, pri bolniku z depresijo načrtuje in izvaja zdravstveno nego. Vsak načrt zdravstvene nege je prilagojen potrebam in sposobnostim posameznega bolnika.

Problemi se najpogosteje pojavljajo v naslednjih življenjskih aktivnostih: - prehranjevanje in pitje;

Marinela Hernah: Depresija pri moških

41

- odvajanje in izločanje; - čistoča in nega telesa; - spanje in počitek; - izogibanje nevarnostim v okolju; - odnosi z ljudmi, izražanje čustev, občutkov in potreb; - razvedrilo in rekreacija.

• Prehranjevanje in pitje

Je življenjska aktivnost, nujno potrebna za preživetje in pomeni vnos hrane, hranilnih snovi in tekočin (Pajnkihar, 1999, str. 61).

Prehranjevanje se pri depresivnih bolnikih lahko izraža s pretirano ješčnostjo, pogosteje pa s slabim apetitom, kar se pokaže na izgubi telesne teže. Z negovalno anamnezo ugotovimo bolnikove navade v zvezi s prehranjevanjem in pitjem ter ocenimo ali se bolnik prehranjuje zadovoljivo ali ne. Poskrbeti moramo, da je hrana kakovostna in energetsko zadovoljiva. Bolniku ponudimo majhne obroke večkrat dnevno in ga pri hranjenju spodbujamo oziroma ga nahranimo, če je to potrebno. Pri hudo izraženi depresiji je vsak vnos hrane in tekočine potrebno zabeležiti na list intenzivne nege, v nasprotnem primeru lahko pride do dehidracije in energetskega neravnovesja (Horvat, 1999, str. 107).

Možne negovalne diagnoze so (Čuček Trifkovič, 2008): - sprememba prehranjenosti – manj kot telo potrebuje (Ivanuša, Železnik); - deficit v samonegi – prehranjevanje (NANDA); - nezadostna prehrana (Pajnkihar); - uživanje premajhnih količin hrane (Pajnkihar); - neuravnovešena prehrana – manj kot telo potrebuje (Gordon); - tekočine – nevarnost za prenizek volumen tekočin (Gordon); - nezadostno hranjenje, odklanjanje hrane in tekočine zaradi bolezenskih motenj

(psih. sekcija); - uživanje prevelikih količin hrane – več kot telo potrebuje (Ivanuša, Železnik, 2002,

str. 210); - neuravnovešena prehrana – več kakor telo potrebuje (Gordon, 2003, str. 82); - uživanje prevelikih količin alkohola (Pajnkihar, 1999, str. 61).

• Odvajanje in izločanje

Je življenjska aktivnost, ki omogoča odstranitev produktov prebave in je v tesni povezavi s prehranjevanjem. Nanaša se predvsem na mikcijo in defekacijo (Pajnkihar, 1999, str. 69).

Možne negovalne diagnoze (Čuček Trifkovič, 2008): - zaprtje – obstipacija (Ivanuša, Železnik); - spremenjen ritem črevesja – obstipacija (Pajnkihar); - deficit v samonegi – izločanje (NANDA); - obstipacija (Gordon); - samonega, pomanjkljiva zmožnost samostojnega opravljanja telesne potrebe

(Gordon, 2003, str. 154).

Marinela Hernah: Depresija pri moških

42

Nezadostno uživanje tekočine in balastnih snovi ter telesna neaktivnost in nekateri antidepresivi peristaltiko upočasnijo, zato se pojavijo težave z zaprtjem in retenco urina. Bolnika moramo večkrat dnevno spomniti za odvajanje in ga spodbujati k telesni aktivnosti. Vsakodnevno beležimo odvajanje in glede na bolnikove navade po potrebi apliciramo odvajalo, ki ga je predhodno predpisal zdravnik. Vsako aplikacijo odvajala je potrebno zabeležiti na temperaturni list bolnika (Horvat, 1999, str. 107).

• Čistoča in nega telesa

Je življenjska aktivnost, ki omogoča človeku zadovoljevanje osebne higiene in urejenosti, kar je pogoj za ohranitev zdravja in ugodnega počutja (Pajnkihar, 1999, str. 99).

Možne negovalne diagnoze (Čuček Trifkovič, 2008): - primanjkljaj v lastni negi (higiena kože) (Ivanuša, železnik); - pomanjkanje znanja o negi kože (Ivanuša, železnik); - velika nevarnost poškodbe kože (Ivanuša, železnik); - deficit v samonegi – kopanje, osebna higiena (NANDA); - deficit v samonegi – oblačenje/čiščenje (NANDA); - samonega, zmanjšana zmožnost za samostojno osebno higieno (Gordon); - samonega, zmanjšana zmožnost samostojnega oblačenja in osebnega urejanja

(Gordon); - pomanjkljiva skrb za osebno higieno (psih. sekcija).

Bolniku z depresijo ob sprejemu pomagamo, da se uredi oziroma ga uredimo sami. Velik poudarek moramo posvetiti ustni higieni, saj slab zadah, zobna gniloba in ustne infekcije niso dobra popotnica za dvigovanje izgubljene samozavesti pri bolniku. Bolniku pri izvajanju te aktivnosti zagotovimo intimnost ter poskrbimo, da dobi vse higienske pripomočke. Z zdravstvenovzgojnim delom, ki vključuje tudi trening higienskih spretnosti, bolnika ponovno naučimo, da se bo samostojno prhal, si umil roke po opravljeni potrebi in pred jedjo, si umil zobe in si uredil pričesko. Bolnika pohvalimo, ko se uredi sam (Horvat, 1999, str. 107).

• Spanje in počitek

Je življenjska aktivnost, ki je za človekovo življenje bistvenega pomena. Preron opredeljuje spanje kot čas fiziološkega počitka, je stanje, za katerega je značilno prenehanje budnosti, ki se v trenutku lahko povrne. Ta sprememba loči spanec od kome ali narkoze. Z aktivnostjo spanja in počitka človek zadovoljuje potrebe po optimalni psihofizični sprostitvi in si nabira moči za telesno in umsko delo (Pajnkihar, 1999, str. 84).

Možne negovalne diagnoze (Čuček Trifkovič, 2008): - nespečnost (Pajnkihar); - neurejen ritem spanja (Pajnkihar); - pogosto zbujanje (Pajnkihar); - motnje v ritmu spanja (NANDA); - spanje, motnje spanja (Gordon); - spanje, prekratko (Gordon); - spanje, ob nenormalnem času (Gordon).

Marinela Hernah: Depresija pri moških

43

Spanje in počitek sta za človeka nekaj samoumevnega, vendar pri bolniku z depresijo lahko predstavlja spanje hud problem. Motnje spanja, ki se kažejo kot nespečnost ali prevelika potreba po spanju, so pogosto spremljevalec depresivne faze bolezni. Čez dan bolnika spodbujamo k telesnim aktivnostim in ga vključujemo v oddelčne aktivnosti. Pred spanjem ga spodbudimo, da se higiensko uredi. Če bolnik kljub temu ne more zaspati, mu apliciramo uspavalo, po naročilu zdravnika. Uspaval ne dajemo pred dvaindvajseto uro in po drugi uri zjutraj (Horvat, 1999, str. 107).

• Izogibanje nevarnostim v okolju

Bistvo te aktivnosti je, da nevarnost prepoznamo in se nanjo ustrezno odzivamo tako, da nam bo v okolju uspelo preprečiti, zmanjšati ali vsaj omiliti neugoden vpliv na zdravje. Za samostojno izvajanje te osnovne življenjske aktivnosti sta človeku potrebni fizična in intelektualna sestavina (Pajnkihar, 1999, str. 103).

Možne negovalne diagnoze (Čuček Trifkovič, 2008): - samopoškodovanje – nevarnost za samopoškodovanje (Gordon); - samomor, nevarnost (Gordon); - zvišana možnost poškodb (NANDA); - nezmožnost obvladovanja osebnih problemov (NANDA); - samomorilna ogroženost (psih. sekcija).

Bolniki z depresijo so večinoma nagnjeni k avtoagresivnim dejanjem, zato sodijo na varovani oddelek zaprtega tipa. Bolniki, ki so samomorilno ogroženi, potrebujejo nenehni nadzor, tako imenovano nepretrgano varovanje. Medicinska sestra ali zdravstveni tehnik sta 24 ur ob bolniku, se z njim pogovarjata in ga spodbujata k oddelčnim aktivnostim. Vsa opazovanja nepretrganega varovanja bolnika se vpisujejo na list nepretrganega varovanja bolnika, ki spada v negovalno dokumentacijo (Horvat, 1999, str. 108).

• Odnosi z ljudmi, izražanje čustev, občutkov in potreb

Komuniciranje je osnovna življenjska aktivnost, ki pri človeku zadovoljuje potrebe po izmenjavi informacij, znanj, izkušenj, potreb, občutkov in je tesno povezana z učenjem (Pajnkihar, 1999, str. 109).

Možne negovalne diagnoze (Čuček Trifkovič, 2008): - nepopolna verbalna komunikacija (NANDA); - odnos do sebe: motnje v samospoštovanju (NANDA); - oslabljeni socialni stiki (NANDA); - sprememba psihičnega stanja (Pajnkihar); - nesposobnost izražanja (Pajnkihar); - socialna izolacija (Gordon); - samospoštovanja, nizko zaradi določene situacije (Gordon); - komunikacija, nepopolna verbalna (Gordon); - težave pri izražanju čustev, potreb in navezovanju stikov v ožjem in širšem

socialnem okolju (psih. sekcija); - motnje v samospoštovanju (psih. sekcija); - brezvoljnost in neaktivnost (psih. sekcija).

Marinela Hernah: Depresija pri moških

44

Bolnik z depresivno motnjo se ne zanima za svet okoli sebe. Zapre se vase, ne komunicira ali le s težavo, odgovarja počasi in skopo. V komunikaciji z njim se izogibamo površinskosti in pretirani veselosti.

• Koristno delo, razvedrilo in rekreacija

Delo je življenjska aktivnost, ki omogoča človeku pridobivanje sredstev za življenje. Razvedrilo in rekreacija pa sta aktivnosti, ki omogočata, da se človek sprošča, vzdržuje ustrezno psihofizično kondicijo in si nabira novih moči za delo in življenje (Pajnkihar, 1999, str. 114).

Možne negovalne diagnoze (Čuček Trifkovič, 2008): - nevzdrževanje ustrezne psihofizične kondicije (Pajnkihar); - pomanjkljiva skrb za rekreacijo in počitek (Pajnkihar); - deficit v aktivnosti prostega časa (NANDA); - nemoč (NANDA); - neaktivnost (NANDA); - aktivnost, nezmožnost za telesno aktivnost (Gordon); - aktivnost, pomanjkljive aktivnosti prostega časa (Gordon); - brezvoljnost in neaktivnost (psih. sekcija).

Depresija bolniku vzame veselje do ustvarjalnega dela, v katerem je ponavadi užival, kot je kuhanje, delo na vrtu ali branje. Izguba sprostitve in ustvarjalne plati pa takega bolnika povleče še nižje, v še hujšo depresijo. V globinah depresije je težko, da bi si bolnik sploh želel delati karkoli (Atkinson, 2005, str. 16). Takšnega bolnika je potrebno vzpodbujati k vsakodnevnim aktivnostim na oddelku in ga vključevati v delovno terapijo.

• KAJ LAHKO STORIMO SAMI?

Zelo pomembno je, da: - se naučimo prepoznavati svoje razpoloženje; - se naučimo biti ponosni in se veseliti; - se naučimo o svojih občutjih spregovoriti z bližnjimi; - poskusimo razmišljati o prijetnih stvareh in svojih uspehih; - sprejmemo odgovornost za svoja občutja; - skrbimo zase; - si dovolimo majhne slabosti; - gradimo pozitivno samopodobo in se sprejemamo takšne kot smo, z vsemi svojimi

lastnostmi; - zmanjšamo vsakodnevne obremenitve in si izdelamo urnik dnevnih dejavnosti, ki

vključujejo tudi čas za razvedrilo, konjičke, sprehode, telesne dejavnosti in počitek; - izdelamo seznam prednostnih nalog in ciljev; - izbiramo manjše, bolj dosegljive cilje in preložimo manjša opravila; - znova vzpostavimo stike s prijatelji in jih redno obiskujemo; - poiščemo pomoč, kadar čutimo, da vsega ne zmoremo sami (Marušec, 2008).

Marinela Hernah: Depresija pri moških

45

3 EMPIRIČNI DEL

V empiričnem delu diplomskega dela so predstavljeni namen, cilji in hipoteze, ki smo jih želeli doseči. Prav tako so predstavljeni uporabljeni materiali in metode raziskovanja ter raziskovalna populacija.

3.1 NAMEN

Namen diplomskega dela je bil s pomočjo kvantitativne raziskave ugotoviti prisotnost in resnost depresivnosti med moškimi ter kakšno vlogo imajo pri tem dejavniki, kot so starost, izobrazba, dednost in družina.

3.2 CILJI

V diplomskem delu smo si zastavili naslednje cilje:

- predstaviti pogostost depresije pri moških; - predstaviti dejavnik starosti in njegov vpliv na pojav depresije, vlogo dednosti in

nekaterih drugih dejavnikov; - predstaviti pojavnost depresivne motnje in povezavo z zlorabo alkohola in

drogami.

3.3 HIPOTEZE

Hipoteze, ki smo si jih zastavili, so:

Hipoteza 1: predpostavljali smo, da ima 5 % anketiranih simptome depresije;

Hipoteza 2: predpostavljali smo, da igrata starost in dednost veliko vlogo pri pojavu depresije;

Hipoteza 3: predpostavljali smo, da vsaj 5 % anketiranih pomisli na samomor;

Hipoteza 4: predpostavljali smo, da vsaj 5 % anketiranih z depresivno motnjo zlorablja alkohol in droge;

Hipoteza 5: predpostavljali smo, da je večina obolelih za depresivno motnjo samskih.

3.4 MATERIALI IN METODE RAZISKOVANJA

Pri izdelavi diplomskega dela smo uporabili deskriptivno metodo s študijem domače in tuje literature. Za zbiranje podatkov in ugotavljanje obstoječega stanja smo kot instrument raziskovanja uporabili anketni vprašalnik. Vprašanja so bila odprtega in zaprtega tipa.

Marinela Hernah: Depresija pri moških

46

Anketni vprašalniki so bili pripravljeni v pisemskih ovojnicah in osebno predani anketiranim, nekaj pa jih je bilo poslanih po elektronski pošti (e-mailu).

Za ugotavljanje prisotnosti depresije smo uporabili Ocenjevalno lestvico depresivnosti – Zungovo lestvico (Zung, 1965), ki je mednarodno veljavna in ima dovoljenje za splošno uporabo.

Samoocenjevalna lestvica depresivnosti (Zung, 1965)

Nikoli Občasno Večino časa

Zmeraj

1. Počutim se zelo žalosten in potrt 1 2 3 4 2. Zjutraj se počutim najbolje 4 3 2 1 3. Gre mi na jok ali se nenadoma zjočem 1 2 3 4 4. Imam težave s spanjem 1 2 3 4 5. Jem tako kot prej 4 3 2 1 6. Uživam v pogovoru in druženju z atraktivnimi ženskami

4 3 2 1

7. Opazil sem, da sem shujšal 1 2 3 4 8. Imam težave z zaprtjem 1 2 3 4 9. Srce mi bije hitreje kot ponavadi 1 2 3 4 10. Utrudim se brez razloga 1 2 3 4 11. Moj spomin je bister kot ponavadi 4 3 2 1 12. Z lahkoto opravljam vsakdanje stvari 4 3 2 1 13. Sem nemiren in nimam obstanka 1 2 3 4 14. Sem pozitiven glede prihodnosti 4 3 2 1 15. Sem bolj razdražljiv kot običajno 1 2 3 4 16. Zlahka se odločam 4 3 2 1 17. Počutim se koristnega in zaželenega 4 3 2 1 18. Moje življenje je precej polno 4 3 2 1 19. Čutim, da bi bilo drugim bolje brez mene 1 2 3 4 20. Še zmeraj uživam v stvareh kot včasih 4 3 2 1 21. Zadnje čase razmišljam o samomoru 1 2 3 4

Pri vprašalniku Zung je možno doseči 84 točk.

Karakteristike rezultatov so: - pod 50 = normalno - 50-59 = minimalna do blaga depresija - 60-69 = zmerna do težka depresija - 70 in več = težka depresija

3.5 RAZISKOVALNA POPULACIJA

V raziskovalni vzorec smo vključili 100 oseb moškega spola, s področja severovzhodne Slovenije, v starosti od 20 do 65 let, kar pomeni aktivno populacijo. Anketiranci so med izpolnjevanjem anketnih vprašalnikov imeli zagotovljeno anonimnost, za sodelovanje pa so se odločili prostovoljno. K sodelovanju smo jih povabili naključno.

Marinela Hernah: Depresija pri moških

47

4 REZULTATI

Rezultate navajamo po vrstnem redu, tako kot so bili navedeni v anketi. Rezultati so bili obdelani s pomočjo računalniških programov Excel ter Word.

Graf št. 1: Starostna skupina anketirancev

Podatki kažejo, da je v raziskavi sodelovalo 46 (46 %) anketirancev starih med 20 in 30 let, 36 (36 %) starih med 31 in 40 let, 11 (11 %) jih je bilo starih med 41 in 50 let, 7 (7 %) pa jih je bilo v starostni skupini od 51 do 65 let. Izmed vseh anketiranih je bil najmlajši star 20 let, najstarejši pa 64 let. Povprečna starost je bila 33,3 let.

46%

36%

11% 7%

0%

5%

10%

15%

20%

25%

30% 35%

40%

45% 50%

Starost:

20-30let 31-40 let 41-50 let 51-65 let

Marinela Hernah: Depresija pri moških

48

Graf št. 2: Status družine

14 (14 %) anketirancev živi samih, 17 (17 %) s partnerjem, 41 (41 %) s partnerjem in z otroki, samo 1 (1 %) z otroki, vnuki, 22 (22 %) s starši, 4 (4 %) z drugimi sorodniki in 1 (1 %) s prijateljico.

Graf št. 3: Stopnja izobrazbe

2 (2 %) anketiranca imata osnovnošolsko izobrazbo, 8 (8 %) jih ima končano poklicno šolo, 58 (58 %) jih ima končano srednjo šolo, 12 (12 %) jih ima višješolsko izobrazbo, 19 (19 %) visokošolsko izobrazbo in 1 (1 %) ima magisterij, doktorat.

14% 17%

41%

1%

22%

4% 1%

0% 5%

10% 15% 20% 25%

30% 35% 40% 45%

S kom živite?

sami s partnerjem s partnerjem in z otroki z otroki, vnuki s starši z drugimi sorodniki drugo

2% 8%

58%

12%

19%

1% 0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

Kakšno izobrazbeno stopnjo ste pridobili?

osnovna šola poklicna šola srednja šola višja šola visoka šola, fakulteta magisterij, doktorat

Marinela Hernah: Depresija pri moških

49

Graf št. 4: Zaposlitveni status

85 (85 %) anketirancev je zaposlenih, 4 (4 %) so brezposelni, 2 (2 %) sta upokojena, 9 (9 %) jih ima drug zaposlitveni status, in sicer imajo vsi status študenta.

Graf št. 5: Finančno stanje

23 (23 %) anketiranih je dobro finančno preskrbljenih, 58 (58 %) ima zadovoljiv dohodek, 15 (15 %) jih ima slabo finančno stanje, 4 (4 %) pa zelo slabo.

85%

4% 2% 9%

0% 10% 20% 30% 40% 50% 60% 70% 80% 90%

Vaš zaposlitveni status je:

zaposlen brezposeln upokojen drugo

23%

58%

15%

4%

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

Kakšno je vaše finančno stanje?

dobro zadovoljivo slabo zelo slabo

Marinela Hernah: Depresija pri moških

50

Graf št. 6: Izpostavljenost stresu

Kar 65 (65 %) anketirancev je izpostavljenih stresu, 30 (30 %) jih je stresu izpostavljeno le občasno, 5 (5% ) pa jih sploh ni izpostavljenih stresu.

Graf št. 7: Prebivališče anketirancev

58 (58 %) anketiranih živi v mestu, 42 (42 %) pa na vasi.

Ali ste izpostavljeni stresu?

65%5%

30%

da ne

občasno

Kje stanujete?

58%

42%

v mestu na vasi

Marinela Hernah: Depresija pri moških

51

Graf št. 8: Družbeni status

53 (53 %) anketiranih pogosto zahaja v družbo, 43 (43 %) jih občasno zahaja v družbo, 4 (4 %) pa sploh ne zahajajo v družbo.

Graf št. 9: Depresija in dednost

Izmed 100 anketiranih 13 (13 %) anketirancev navaja, da je v njihovi družini že prisotna depresija, 87 (87 %) jih v družini depresije nima.

53%

43%

4%

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

Ali pogosto zahajate v družbo?

pogosto občasno nikoli

Ali ima kdo v vaši družini depresijo?

13%

87%

da ne

Marinela Hernah: Depresija pri moških

52

Graf št. 10: Telesno obolenje

Izmed 100 anketiranih ima 6 (6 %) težje telesno obolenje, 94 (94 %) pa nima nobenega telesnega obolenja.

Graf št. 11: Vrsta telesnega obolenja

Izmed 6 (100 %) anketirancev, ki imajo težje telesno obolenje, ima 1 (16,6 %) anketiranec srčno žilno obolenje, 1 (16,6 %) invalidnost, 4 (66,4 %) pa druga telesna obolenja, kot so: multipla skleroza, obolenje ledvic, diskus hernija in težja poškodba hrbtenice.

Ali imate kakšno težje telesno obolenje?

6%

94%

da ne

1% 1%

0%

4%

0% 1% 1% 2% 2% 3% 3% 4% 4%

V kolikor ste pri vprašanju 10 odgovorili "da", navedite katero obolenje imate?

srčno žilno invalidnost maligne tumorje drugo

Marinela Hernah: Depresija pri moških

53

Graf št. 12: Zmožnost poskrbeti zase

Izmed vseh anketiranih 3 (3 %) anketiranci niso zmožni zase skrbeti telesno in duševno, 97 (97 %) jih zase lahko skrbi tako telesno kot duševno.

Graf št. 13: Razmišljanje o samomoru

14 (14 %) anketiranih je že pomislilo na poskus samomora, 86 (86 %) anketiranih še ni nikoli pomislilo na poskus samomora.

Ali ste telesno in duševno zmožni skrbeti zase?

97%

3%

da ne

14%

86%

0%

20%

40%

60%

80%

100%

Ali ste že kdaj pomislili na poskus samomora?

da ne

Marinela Hernah: Depresija pri moških

54

Graf št. 14: Samomorilni poskus

3 (3 %) anketiranci so že poskušali storiti samomor, 97 (97 %) anketiranih še ni poskusilo storiti samomora.

Graf št. 15: Samomorilnost med sorodniki

24 (24 %) sorodnikov anketirancev je že poskušalo ali storilo samomor, 76 (76 %) sorodnikov še ni poskušalo ali storilo samomora.

Ali je kdo od vaših sorodnikov poskušal ali storil samomor?

24%

76%

da ne

3%

97%

0%

20%

40%

60%

80%

100%

Ali ste že kdaj poskušali storiti samomor?

da ne

Marinela Hernah: Depresija pri moških

55

Graf št. 16: Pomembnejše življenjske izgube

25 (25 %) anketirancev je pred kratkim doživelo kakšno izgubo, 75 (75 %) anketirancev ni doživelo nobene izgube.

Graf št. 17: Uživanje alkohola

15 (15 %) anketiranih ne uživa nič enot alkohola na teden, 36 (36 %) anketirancev uživa 1–2 enoti na teden, 21 (21 %) zaužije 2–3 enote na teden in kar 28 (28 %) več kot 4 enote alkohola na teden.

25%

75%

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

Ali ste pred kratkim doživeli kakšno izgubo (smrt bližnjega, razpad zveze, izgubo delovnega mesta)?

da ne

15%

36%

21%

28%

0% 5%

10% 15% 20% 25% 30% 35% 40%

Koliko alkohola uživate na teden (1 enota alkohola = 1 pivo ali 1 dcl vina ali 0,05 dcl žgane pijače):

nič enot 1-2 enoti 2-3 enote več kot 4 enote

Marinela Hernah: Depresija pri moških

56

Graf št. 18: Zloraba drog

48 (48 %) anketiranih je že poskusilo nedovoljeno drogo, 52 (52 %) anketiranih še ni poskusilo nedovoljene droge.

Graf št. 19: Pogostost zlorabljanja drog

Izmed 48 (100 %) anketirancev, ki so že poskusili nedovoljene droge, jih je 26 (54,16 %) le-te poskusilo 1–9-krat, 10 (20,8 %) jih je poskusilo 10–20-krat in 12 (25 %) jih je poskusilo 21-krat ali še več.

Ali ste že kdaj poskusili nedovoljeno drogo?

48%

52%

da ne

26%

10% 12%

0%

5%

10%

15%

20%

25%

30%

Če ste poskusili nedovoljeno drogo, kolikokrat v življenju?

1-9-krat 10-20-krat 21-krat ali več

Marinela Hernah: Depresija pri moških

57

Graf št. 20: Medikamentozno zdravljenje duševnih motenj

2 (2 %) izmed vseh anketiranih uživata zdravila za zdravljenje duševnih motenj, 98 (98 %) anketirancev ne uživa zdravil za zdravljenje duševnih motenj.

Graf št. 21: Samoocenjevalna lestvica depresivnosti (Zung, 1965)

Samoocenjevalna lestvica depresivnosti je pokazala, da 93 (93 %) anketiranih nima nobenih znakov depresije, 6 (6 %) jih ima minimalno do blago depresijo in 1 (1 %) ima zmerno do težko depresijo.

Karakteristike rezultatov so: - pod 50 = normalno - 50–59 = minimalna do blaga depresija - 60–69 = zmerna do težka depresija - 70 in več = težka depresija

Ali uživate zdravila za zdravljenje duševnih motenj?

2%

98%

da ne

93%

6% 1% 0% 0%

20%

40%

60%

80%

100%

Samoocenjevalna lestvica depresivnosti:

pod 50 50-59 60-69 70 in več

Marinela Hernah: Depresija pri moških

58

Tabela 1: Potencialna depresija

Rezultati so pokazali, da 7 (7 %) anketirancev kaže simptome minimalne do blage in zmerne do težke depresije. Tabela 1 prikazuje karakteristike oseb, ki po Zungovi lestvici kažejo simptome depresije.

Starost 20 let 25 let 32 let 34 let 43 let 57 let 64 let Status družine

sam vezan vezan sam vezan vezan vdovec

Stopnja izobrazbe

srednja šola

visoka šola

poklicna šola

višja šola

srednja šola

poklicna šola

srednja šola

Zaposlitveni status

študent študent zaposlen zaposlen zaposlen upoko- jen

upoko- jen

Finančno stanje

slabo slabo slabo zadovo- ljivo

zelo slabo

zadovo- ljivo

slabo

Stres da občasno da da da občasno da Prebivališče v mestu na vasi na vasi na vasi v mestu v mestu v mestu Družbeni status

pogosto občasno občasno pogosto občasno občasno nikoli

Depresija in dednost

ne da ne ne da ne da

Telesno obolenje

ne ne ne ne ne ne da

Vrsta obolenja

/ / / / / / srčno žilno

Telesno in duševno zdravje

da da da da da ne da

Misli o samomoru

da da da da ne da da

Samomo- rilni poskus

da ne da ne ne da ne

Samomor med sorodniki

ne da ne ne da ne da

Pomembne življenjske izgube

da ne da da da ne da

Uživanje alkohola

več kot 4 enote/ teden

1–2 enoti/ teden

nič enot več kot 4 enote/ teden

2–3 enote/ teden

nič enot več kot 4 enote/ teden

Zloraba drog

da da ne da da ne da

Pogostost zlorabljanja drog

21-krat in več

10–20- krat

ne 10–20- krat

1–9-krat ne 1–9-krat

Marinela Hernah: Depresija pri moških

59

Medikamen- tozno zdravljenje depresije

ne ne da ne ne da ne

Zung 55 točk 54 točk 51 točk 52 točk 52 točk 50 točk 60 točk

Rezultati so pokazali, da 7 (7 %) anketirancev kaže simptome minimalne do blage in zmerne do težke depresije. Izmed teh sedmih je najmlajši star 20 let, najstarejši pa 64 let, v povprečju so ostali anketiranci stari 38,2 let. 20-letni anketiranec in 34-letni anketiranec sta samska, najstarejši 64-letni anketiranec je vdovec, ostali so vezani in živijo z družino. 32- letni in 57-letni anketiranec imata končano poklicno šolo, 20-letni, 43-letni in 64-letni anketiranci imajo končano srednjo šolo, 34-letni anketiranec ima končano višjo šolo in 25- letni anketiranec ima končano visoko šolo. Trije anketiranci so zaposleni, dva anketiranca sta študenta in dva sta upokojena. Finančno stanje anketiranih je pri dveh zadovoljivo, pri ostalih pa slabo. Vseh sedem anketiranih je občasno izpostavljenih stresu, trije živijo na vasi in štirje v mestu. Razvidno je, da z izjemo najstarejšega anketiranca, vsi zahajajo pogosto ali občasno v družbo. Trije izhajajo iz družine, v katerih je prisotna depresija. Telesno obolenje je prisotno le pri najstarejšem anketirancu, in sicer srčno žilno obolenje. Razen 57-letnega anketiranca so vsi duševno in telesno zmožni skrbeti zase. 6 anketirancev je že pomislilo na poskus samomora in 3 so ga že poskušali storiti. Tudi sorodniki treh anketirancev so že poskušali ali celo storili samomor. 5 jih je pred kratkim doživelo pomembno življenjsko izgubo. 3 anketiranci uživajo večje količine alkohola na teden, 2 anketiranca zmerno, 2 pa ga sploh ne. 5 anketiranih je v svojem življenju že poskusilo nedovoljeno drogo. 2 uživata zdravila za zdravljenje duševnih motenj. Pri 6 anketirancih je bila ugotovljena prisotnost minimalne do blage depresije, pri 1 anketirancu pa se je pokazala prisotnost zmerne do težke depresije.

Marinela Hernah: Depresija pri moških

60

5 RAZPRAVA

Depresija lahko prizadene vsakogar: mlade, starejše, moške ali ženske. Približno vsaka šesta oseba v svojem življenju zboli za depresijo, prav ta trenutek pa je depresiven vsak dvajseti med nami. Ženske dvakrat pogosteje zbolijo za depresijo kot moški, med bolj ogroženimi pa so tudi bolniki s kroničnimi telesnimi obolenji (Dernovšek et al., 2006a, str. 54).

Prvo hipotezo, v kateri smo predpostavljali, da ima 5 % anketiranih simptome depresije, lahko potrdimo, kajti z raziskavo se je izkazalo, da ima 7 % anketiranih simptome minimalne do blage in zmerne do težke depresije.

Drugo hipotezo, v kateri smo predpostavljali, da igrata starost in dednost veliko vlogo pri pojavu depresije, lahko le delno potrdimo, kajti starost je nižja kot smo pričakovali. Izmed 7 anketiranih, ki imajo simptome depresije, je eden star komaj 20 let. V povprečju so bili anketiranci s simptomi depresije stari 39,3 let. Izkazalo se je, da igra dednost pomembnejšo vlogo pri pojavu depresije; izmed sedmih anketiranih, ki imajo simptome depresije, 3 anketiranci navajajo prisotnost depresije v družini.

Ameriški raziskovalci so z obsežno globalno raziskavo ugotovili, da smo v 44. letu najbolj ranljivi za depresijo. Analiza podatkov dva milijona ljudi iz osemdesetih držav sveta je pokazala nenavadno dosleden vzorec. Depresija je bila najmanj pogosta pri mladih in starejši ljudeh, najbolj pogosta pa pri ženskah in moških srednjih let. Še najbolj se je razlika med spoloma pokazala v Združenih državah Amerike, kjer je bilo največje število žensk z depresijo starih štirideset let, največ moških z depresijo pa petdeset let. Ta študija ponuja številne zanimive podatke o procesih, ki vodijo do depresije v srednjih letih, tako kot tudi podatke, da gre za svetovno razširjen pojav (Wallace, 2008).

Tretjo hipotezo, v kateri smo predpostavljali, da vsaj 5 % anketiranih pomisli kdaj na samomor, lahko potrdimo, kajti 14 % anketiranih je že kdaj pomislilo na reševanje problemov s poskusom samomora. Od teh 7 anketirancev (100 %), ki imajo simptome depresije, pa je že 6 (85,7 %) anketirancev pomislilo na samomor.

Če se znova opremo na številke, vidimo, da ima na svetu letno 7 milijonov ljudi težave na duševnem področju, ki se izražajo ali kažejo v obliki poskusa samomora, vsaj 12 milijonov ljudi pa je bilo v stiku ali je trajno prizadetih zaradi izkušnje s suicidalnim človekom, to pomeni, da je število tistih, ki so čustveno prizadeti zaradi samomorilnega vedenja bližnjih, giblje letno med 21 in 28 tisoč. Potem bo najbrž kar držala trditev, da vsak od dveh milijonov Slovencev oziroma državljanov Slovenije v svojem življenju pride, tako ali drugače, v stik s samomorilnim vedenjem nekoga, se pravi z avtoagresivnim vzorcem reagiranja v različnih življenjskih situacijah (Mrevlje, 1995, str. 7).

Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) umre zaradi samomora letno približno milijon ljudi, kar preračunano pomeni 16 samomorov na 100.000 prebivalcev. Vsakih 40 minut se v svetu zgodi en samomor. V zadnjih 45 letih je incidenca samomora po svetu narasla za približno 60 %; samomor spada dandanes v starostni skupini od 15 do 44 let, tako pri ženskah kot pri moških, med tri najpogostejše vzroke smrti in kaže na to, da postaja samomorilnost vedno večje breme sodobne družbe (Božič, 2008).

Marinela Hernah: Depresija pri moških

61

Po podatkih Inštituta za varovanje zdravja (IVZ) je v letu 2006 v Sloveniji zaradi nezgod v prometu umrlo 293 ljudi (243 moških in 50 žensk). V istem letu je zaradi samomora umrlo 529 ljudi (415 moških in 114 žensk), to je za dobrih 80 % več, kot jih umre v prometnih nezgodah. V Sloveniji umre zaradi samomora v povprečju ena oseba na vsakih 17 ur. Incidenca samomora, tj. število samomorov na 100.000 prebivalcev, je v Sloveniji v letu 2006 znašala 22,8. Pogostost samomorov se je v letu 2006 z leti povečala, in sicer pri moških od nižjih proti višjim starostnim skupinam, pri ženskah pa se je stopnjevala vse do starostne skupine 60–69 let, po navedenih letih pa je začela upadati. Po podatkih WHO je najpogostejši vzrok smrti zaradi samomora pri starejših osebah depresija; pojav le-te je za dobro četrtino (26 %) pogostejši v starostni skupini nad 65 let kot pa v starostni skupini 25–64 let (Božič, 2008).

Raziskava, ki je ugotavljala vzrok samomorilnosti v Nemčiji v letu 1998, je pokazala, da je vzrok za samomor pri kar 60 % depresija, pri 17 % osebnostne motenje, pri 13 % odvisnost od alkohola in pri 10 % drugi vzroki (Bulmahn, 2008, str. 22).

Četrto hipotezo, v kateri smo predpostavljali, da vsaj 5 % anketiranih z depresivno motnjo zlorablja alkohol in droge, lahko potrdimo, kajti od teh 7 anketiranih (100 %), ki ima simptome depresije, jih 5 (71,4 %) zlorablja alkohol in droge. Preostala 2 (28,6 %) pa se temu odrekata zaradi zdravil za zdravljenje duševnih motenj. Prav tako je tudi zloraba alkohola in drog prisotna pri ostalih anketiranih, saj jih kar 85 % uživa alkohol in 48 % jih je že poskusilo nedovoljeno drogo.

Če si za primerjavo ogledamo še eno raziskavo, ki je bila prav tako opravljena na mariborskem področju pri splošni odrasli populaciji, lahko vidimo, da veliko oseb z duševnimi motnjami zlorablja alkohol.

Preiskovanci so izpolnili vprašalnik za samovrednotenje, ki je prepoznaval najpogostejše simptome na prvi in drugi osi diagnosticiranja v psihiatriji vključno s postavkami, ki so prepoznavale problematični odnos do uživanja alkoholnih pijač. Škodljivo uživanje in odvisnost od alkohola sta bili prisotni pri 17,6 % splošne populacije oz. pri 28,5 % moških in 8 % žensk. Osebe iz te podskupine so glede na ostali del splošne populacije imele značilno več depresije, somatoformnih motenj, samomorilnosti, psihotičnih znakov in osebnostnih motenj (Židanik, 2003, str. 1).

Podatki Svetovne zdravstvene organizacije opozarjajo, da je pojavnost škodljivega uživanja alkoholnih pijač med 15 in 40 %, odvisnosti od alkohola pa med 3 in 5 % odrasle populacije. Po grobih ocenah je v Sloveniji med 130–175.000 oseb odvisnih od alkohola. Raziskava razširjenosti rabe alkohola med prebivalci Slovenije, starimi 18 let in več, v letu 1999 je pokazala, da je med njimi le 5 % abstinentov, rednih pivcev, ki pijejo alkoholne pijače vsaj 1–2-krat na teden je 48 %, vsak dan pa pije alkoholne pijače 13 % prebivalcev oz. 22 % moških in 6 % žensk. Sicer so raziskave različnih vzorcev splošnih populacij pokazale, da med 2,6 in 6,5 % ljudi razmišlja o samomoru, med 2,6 in 26,8 % jih ima depresijo in 17,5 % je potrdilo prisotnost psihotičnih simptomov (prav tam, str. 1).

V peti hipotezi smo predpostavljali, da je večina obolelih za depresivno motnjo samskih. To hipotezo lahko ovržemo, kajti izmed 7 anketirancev, ki imajo simptome depresije, 3 anketiranci živijo s partnerjem in z otroki in 1 samo s partnerjem. Najstarejši 64-letni

Marinela Hernah: Depresija pri moških

62

vdovec stanuje z otroki in vnuki. Najmlajši anketiranec, ki je star 20 let, stanuje pri starših, 34-letni anketiranec pa pri drugih sorodnikih.

Izdelane smernice v Helsinkih leta 2005 glede na specifične vidike spola so pokazale, da moški v primerjavi z ženskami le pol tolikokrat potrebujejo medicinsko pomoč v svojem življenju. Hkrati smernice kažejo, da moški umrejo prej kot ženske, in sicer 5 let prej (v Evropski uniji) in 15 let prej (v Rusiji). Med drugim moški 3–10-krat pogosteje umrejo zaradi samomora kot ženske, kar je tudi pogosto vzrok za prehitro smrt med moškimi. Čeprav ima 70–90 % samomorov za vzrok depresivne motnje, je depresija pri moških le pol tolikokrat diagnosticirana kot pri ženskah (Hausmann et al., 2008, str. 45).

Aktualne raziskave kažejo, da moški skoraj tako pogosto kot ženske trpijo za postpartalno depresijo. To so ugotovili raziskovalci iz vzhodne Virginije na Medicinskem šolskem centru za pediatrične raziskave v Norfolku. Izmed 5000 oče-mati-družin ima 14 % žensk in 10 % moških znake zmerne do težke depresije. Strokovnjaki sklepajo, da postpartalna depresija ni zgolj vzrok hormonskih sprememb. Tako pri moških kot pri ženskah imajo velike spremembe, kot so rojstvo otroka, lahko vpliv na pojav depresije. Ostali vzroki so lahko konflikti v partnerstvu, pomanjkljiva socialna podpora, finančne težave ali kronična utrujenost. Faktorji te vrste lahko prav tako prizadenejo očete in to je najverjetneje vzrok v veliko družinah (Paulson, 2007).

Marinela Hernah: Depresija pri moških

63

6 SKLEP

Nekatere napovedi pravijo, da bo 21. stoletje – stoletje depresije. Upajmo, da do tega ne bo prišlo vendar ni odveč, če se s to motnjo podrobneje spoznavamo. Pa ne zaradi tega, da bi vsako slabo voljo, občasno brezvoljnost ali lenobo ali pa malo slabše prespano noč že razglasili za depresijo. Prav nasprotno; ko prepoznavamo drobne tegobe in z njimi povezane čustvene odzive, ko spoznamo, kako se s temi težavami lahko spopademo sami, bomo veliko lažje prepoznali tista stanja, ki presegajo človekovo zmožnost reševanja in obvladovanja. In takrat se bomo lažje odločili, kako pomagati (Kocmur, 2006, str. 203).

Duševne motnje in bolezni se lahko pojavijo v vseh življenjskih obdobjih in kot naša raziskava kaže, lahko zanjo trpijo že zelo mladi. Zato je pomembno aktivno preprečevanje le-teh, krepitev duševnega zdravja, zdravstvena vzgoja ter zgodnje odkrivanje, ki se izvaja v družinah, šolah, zdravstvenih organizacijah in čim hitrejše zdravljenje v psihiatričnih ambulantah ali bolnišnicah, kar pripomore h kakovostnejšemu življenju obolelih za duševnimi motnjami. S pomočjo medijev pa bi morali poskrbeti za čim več informacij, saj bi s tem pripomogli, da duševne motnje ne bi bile več stigmatizirane v naši družbi.

Stres je zelo pomemben dejavnik tveganja za nastanek depresije. Iz naše raziskave je razvidno, da je bilo kar 95 % vprašanih izpostavljenih stresu. Zato je zelo pomembno izogibanje stresnim dejavnikom tako na delovnem mestu, kot tudi doma in v drugih okoliščinah. Če v našem življenjskem okolju ne bi bilo toliko stresogenih dejavnikov, bi tudi delež depresije, najpogostejše duševne motnje, verjetno padel.

»Bolnik z duševno motnjo je torej najprej ČLOVEK v pravem pomenu besede in bolnik kot katerikoli drug bolnik. Potrebuje le drugačno in specifično zdravljenje, nego in rehabilitacijo« (Antončič, 1995, str. 159).

Marinela Hernah: Depresija pri moških

64

7 ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici predav. mag. Klavdiji Čuček Trifkovič, prof. zdr. vzg., ki mi je pomagala z nasveti in strokovno pomočjo pri izdelavi diplomske naloge. Prav tako se zahvaljujem somentorici izr. prof. dr. Blanki Kores-Plesničar, dr. med., spec. za psihiatrijo. Zahvaljujem se Simoni Kolbl, prof. slo. in soc., za lektoriranje diplomskega dela. Posebna zahvala velja tudi staršem in babici, ki so mi omogočili študij. Zahvaljujem se tudi svojemu fantu Davorju in njegovi družini, ki so mi stali ob strani in mi pomagali pri nastajanju diplomskega dela.

Zahvala gre tudi vsem moškim, ki so si vzeli čas za anketo in na vprašanja odgovorili z iskrenimi odgovori.

Marinela Hernah: Depresija pri moških

65

8 LITERATURA

Antončič, I. Kvaliteta psihiatrične zdravstvene nege v Sloveniji. Ljubljana: Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta, 1995.

Atkinson, S. Poti skozi depresijo. Koper: Ognjišče, 2005.

Ažman, R. Depra. Celje: Društvo Mohorjeva družba: Celjska Mohorjeva družba, 2007.

Berkow, R. Veliki zdravstveni priročnik za domačo uporabo. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005.

Bohak, J. Moja srečanja z ljudmi. Celje: Mohorjeva družba, 1995.

Božič, A. Svetovni dan boja proti samomoru, 2008. Statistični urad republike Slovenije. Dosegljivo na: http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=1845 (30. 11. 2008).

Bulmahn, E. Kompetenznetz Depression, Suizidalität. Ein bundesweites Projekt zur Optimierung von Therapie und Forschung, 2008. Dosegljivo na: http://www.schulberatung.bayern.de/imperia/md/content/schulberatung/pdf/vpdepres.pdf (30. 11. 2008).

Burns, D. Kako smo lahko srečni in zadovoljni. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998.

Čebašek-Travnik, Z. Depresija pri moških. Novo mesto: Krka, 2006.

Čuček Trifkovič, K. Klasifikacija duševnih motenj. Fakulteta za zdravstvene vede, 2008. Dosegljivo na: http://www.fzv.uni- mb.si/page/index.php?option=com_docman&task=cat_view&gid=135&Itemid=186 (5. 7. 2008).

Čuk, V. Kako se nacionalne smernice za zagotavljanje kakovosti v zdravstveni negi izvajajo v praksi? Raziskovanje, izobraževanje in razvoj v psihiatrični zdravstveni negi. Pravice bolnikov in zaposlenih: zbornik prispevkov. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v psihiatriji, 2006: 45–51.

Dernovšek, M. Posledice porušene kemije. Skrb zase, priloga revije Viva. Viva 2008a; 170: 2–3.

Dernovšek, M. Sporočilo za medije: Ob dnevu žena – Ženske bolj izpostavljene duševnim motnjam kot moški. OZARA Slovenija, Nacionalno združenje za kakovost življenja, 2008b. Dosegljivo na: http://www.ozara.org/?id=121 (30. 10. 2008).

Marinela Hernah: Depresija pri moških

66

Dernovšek, M, Gorenc, M, Jeriček, H Ko te strese stres. Kako prepoznati in zdraviti stresne, anksiozne in depresivne motnje. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS, 2006a.

Dernovšek, M, Tavčar, R, Dobnik, B, Rotar, S, Ban, M, Hrast, I. Kam in kako po pomoč v duševni stiski. Ljubljana: Izobraževalno raziskovalni inštitut, Ozara, 2006b.

Dernovšek, M, Tavčar, R. Prepoznajmo in premagajmo depresijo: priročnik za osebe z depresijo in njihove svojce. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS, 2005.

Erzar, T. Duševne motnje: Psihopatologija v zakonski in družinski terapiji. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2007.

Eržen-Govc, J. Napovedni dejavniki za motnje razpoloženja. Farmacevtski vestnik 2006; 57 (3): 208–11. Dosegljivo na: http://www.sfd.si/pdf/FV3_2006.pdf (4. 7. 2008).

Faust, V. Schwermut: Depressionen erkennen und verstehen, betreuen, behandeln und verhindern. Leipzig: Hinzel, 1999.

Friebel, V, Puhl, W. Depresije: prepoznavanje, preprečevanje, zdravljenje. Ljubljana: Slovenska knjiga, 2000.

Gillett, R. Premagovanje depresije: Praktični vodnik za samopomoč pri preprečevanju in zdravljenju. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1992.

Goldmann-Posch, U. Dnevnik neke depresije. Ljubljana: Borec, 1989.

Gordon, M. Negovalne diagnoze – priročnik. Radizel: Rogina, 2003.

Gržan, K. Prekinjeno življenje: samomorilnost na Slovenskem. Ljubljana: Družina, 1999.

Hauck, P. Depresija. Ljubljana-Zagreb: Založba mladinska knjiga, 1990.

Hausmann, A, Rutz, W, Meise, U. Frauen suchen Hilfe – Männer sterben! Ist die Depression wirklich weiblich? Universitätsklinik für Psychiatrie, Medizinische Universität Innsbruck 2008; 22 (1): 43–8. Dosegljivo na: http://www.buendnis-depression.at/fileadmin/media/PDF/MaleDepression.pdf (26. 11. 2008).

Henderson, V. Osnovna načela zdravstvene nege. Ljubljana: Zbornica zdravstvene nege Slovenije, 1998.

Horvat, S. Zdravstvena nega bolnika z depresijo V: Kogovšek, B, Kobentar, R. (ur.). Priročnik psihiatrične zdravstvene nege in psihiatrije za medicinske sestre in zdravstvene tehnike. Ljubljana: Psihiatrična klinika, 1999: 106–9.

Marinela Hernah: Depresija pri moških

67

Ivanuša, A, Železnik, D. Standardi aktivnosti zdravstvene nege. Maribor: Visoka zdravstvena šola, 2002.

Kabza, H. Depresije in strah: zdravljenje, zdravila, samopomoč. Logatec: Kele & Kele, 1998.

Klančar, D. Samomorilnost med starostniki, 2006. Dosegljivo na: http://www.zavodevita.si/uploads/File/PredSamomorilnoststarostnikKlancar.ppt (4. 7. 2008).

Kocmur, M. Klasifikacija in prepoznavanje depresij, 2007. Dosegljivo na: http://www.pb-begunje.si/Osnova/file.php?id=457&db=priponke. (11. 8. 2008).

Kocmur, M. Motnje razpoloženja. Farmacevtski vestnik 2006; 57 (3): 203. Dosegljivo na: http://www.sfd.si/pdf/FV3_2006.pdf (4. 7. 2008).

Kocmur, M. Nevrotske, stresne in somatoformne motnje. V: Tomori, M, Ziherl, S. (ur.). Psihiatrija. Ljubljana: Litterapicta, Medicinska fakulteta, 1999: 229–58.

Kogovšek, B, Škerbinek, A. Zdravstvena nega bolnika z duševnimi motnjami. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, 2002.

Kordič-Lasič, J. Depresija, 2004. Dosegljivo na: http://www.zdravniski-nasveti.net/?nStran=teme&tema=depresija&pog=index (4. 7. 2008).

Kores-Plesničar, B. Samomor in samomorilno vedenje. Maribor: Visoka zdravstvena šola, 2006.

Kores-Plesničar, B. Depresija pri ženskah. Novo mesto: Krka, 2005.

Kores-Plesničar, B. Značilnosti depresije po starosti in spolu, 2004. Oddelek za psihiatrijo SB Maribor. Dosegljivo na: http://www.med.over.net/javne_datoteke/novice/datoteke/7287-DEPRESIJA.doc. (4. 7. 2008).

Kores-Plesničar, B. Najpogosteje uporabljene skupine zdravil. V: Tomori, M, Ziherl, S. (ur.). Psihiatrija. Ljubljana: Litterapicta, Medicinska fakulteta, 1999: 411–82.

Lenne, R. Depresija, bolezen našega časa. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1978.

Likar, M. Okolje in bolezni našega časa. Ljubljana: ZSTI Slovenije, 2000.

Lokar, J, Kocmur, M. O zdravljenju depresij. V: Demšar, M, Tekavčič-Grad, O. (ur.). Pravico imaš biti tu! Depresivni in suicidalni bolnik v ambulanti zdravnika splošne medicine: zbornik predavanj. Lenart: Grad Hrastovec, 1995: 9–20.

Marinela Hernah: Depresija pri moških

68

Marušič, A. Sporočilo za medije: Ob svetovnem dnevu preprečevanja samomora – Strategije poskusa preprečevanja samomora. Zavod za zdravstveno varstvo Celje, 2005. Dosegljivo na: http://www.zzv-ce.si/uploads/strategije%20poskusa%20resevanja%20samomora.doc. (4. 7. 2008).

Marušič, A, Zorko, M. Slovenski samomor skozi prostor in čas. V: Marušič, A, Roškar, S. (ur.). Slovenija s samomorom ali brez. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 2003: 10–20.

Marušec, M. Depresija. Priznajmo si in poiščimo pomoč strokovnjaka, 2008. Dosegljivo na: http://www.viva.si/clanek.asp?id=1600. (10. 9. 2008).

McKenzie, K. Kako razumeti depresijo. Ljubljana: Pisanica, 2005.

Milčinski, L. Samomor in Slovenci. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1985.

Mrevlje, G. Avtoagresivno vedenje – oblike, značilnosti in psihodinamika. Obzornik zdravstvene nege 1995; 29 (1–2): 3–7. Dosegljivo na: http://www.obzornikzdravstvenenege.si/Celoten_clanek.aspx?ID=86a56c81-f5ec-4df8 8399-cc2dca0dc676 (25. 11. 2008)

Newhouse, P. Življenje brez stresa. Ljubljana: Tomark, 2000.

Pajnkihar, M. Teoretične osnove zdravstvene nege. Maribor: Visoka zdravstvena šola, 1999.

Paulson, J. Nach der Geburt: Auch Väter werden depressiv, 2007. Dosegljivo na: http://www.netdoktor.at/nachrichten/?id=118520 (26. 11. 2008).

Pibernik, L. Prepoznavanje depresivnega in anksioznega bolnika – vloga medicinske sestre. Psihiatrična bolnišnica Begunje, 2004. Dosegljivo na: http://www.med.over.net/javne_datoteke/novice/datoteke/7287 Predpoperativnecpreiskave.doc. (4. 7. 2008).

Petek, J, Marušič, V, Krajnc, L, Rupnik, N, Grom, A, Melik, N. Delovna terapija za kvaliteto življenja. Zbornica delovnih terapevtov Slovenije. Limbuš: Uprint d.o.o., 2004.

Powell, T. Kako premagamo stres. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999.

Rakovec-Felser, Z. Zdravstvena psihologija. Maribor: Visoka zdravstvena šola, 2002.

Real, T. I don't want to talk about it; Overcoming the Secret Lagacy of Male Depression. New York: Fireside, 1998.

Resman, D. Depresija, 2002. Dosegljivo na: http://www.pandemonij.net/files/depresija.pdf (11. 8. 2008).

Marinela Hernah: Depresija pri moških

69

Roškar, S. Samomor med duševnostjo in telesom. V: Marušič, A, Roškar, S. (ur.). Slovenija s samomorom ali brez. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 2003: 29–37.

Slika depresivnega moškega. Dosegljivo na: http://www.angstnetz.de/portal/modules.php?name=Content&pa=showpage&pid=12 (4. 7. 2008).

Smith, G. Premagajmo depresijo: kako lahko pomagate ljubljeni osebi v depresiji. Izola: Meander, 2006.

Starc, R. Stres in bolezni: Pot od stresa do debelosti, zvišanih maščob, arterijske hipertenzije, depresije, srčnega infarkta, kapi in prezgodnje smrti. Ljubljana: Sirius AP, 2007.

Tavčar, R. Depresija potrebuje zdravnika in zdravila. Skrb zase, priloga revije Viva. Viva 2008; 170: 8–9.

Tekavčič-Grad, O. Pomoč človeku v stiski. Ljubljana: Litterapicta, 1994.

Terzič, D. Kaj naj bi vedeli o depresiji? Ljubljana: Lek, 2006.

Tomori, M. Otroci in mladostniki. Izguba je pomemben vzrok. Skrb zase, priloga revije Viva, 2008; 170: 16–7.

Trstenjak, A. Misli o slovenskem človeku. Ljubljana: Založništvo slovenske knjige, 1991.

Wallace, M. Raziskava: Depresija največkrat prizadene ljudi, stare okoli 44 let. Novice. Dnevnik, 29. 1. 2008. Dosegljivo na: http://www.dnevnik.si/novice/zdravje/295699 (25. 11. 2008).

Zalokar, J. O tesnobi našega časa: Anksioznost in anksiozna stanja. Celje: Znanstvena knjižnica, 1983.

Ziherl, S. Psihoterapija. V: Tomori, M, Ziherl, S. (ur.). Psihiatrija. Ljubljana: Litterapicta, Medicinska fakulteta, 1999: 381–401.

Zung self-rating depression scale, 1965. Dosegljivo na: http://healthnet.umassmed.edu/mhealth/ZungSelfRatedDepressionScale.pdf (15. 3. 2008).

Židanik, M. Škodljivo uživanje in odvisnost od alkohola: prevalenca, komorbidnost in osebnostne značilnosti, 2003. Dosegljivo na: http://www.zdmb.si/fileadmin/OsebneStrani/MilosZidanik/Dokumenti/%C5%A0KODLJI VO%20U%C5%BDIVANJE%20IN%20ODVISNOST%20OD%20ALKOHOLA%20%20 PREVALENCA,%20KOMORBIDNOST%20IN%20OSEBNOSTNE%20ZNA%C4%8CI LNOSTI.pdf (25. 11. 2008).

Žvan, V. Razpoloženjske (afektivne) motnje. V: Tomori, M, Ziherl, S. (ur.). Psihiatrija. Ljubljana: Litterapicta, Medicinska fakulteta, 1999: 207–27.

1

9 PRILOGE

Anketni vprašalnik

2

ANKETNI VPRAŠALNIK

Sem absolventka Fakultete za zdravstvene vede Univerze v Mariboru in pripravljam diplomsko nalogo z naslovom DEPRESIJA PRI MOŠKIH. V ta namen sem se obrnila na Vas, da bi z Vašo pomočjo pridobila podatke, ki se nanašajo na naslov diplomske naloge. Vljudno Vas prosim, da v dani anketi sodelujete z iskrenimi odgovori. Anketa je anonimna.

Za Vaše sodelovanje in razumevanje se Vam najlepše zahvaljujem.

Marinela Hernah

Na vprašanja odgovarjajte tako, da obkrožite črko pred ustreznim odgovorom ali pa podatke dopišete. Obkrožite samo en odgovor.

1. Starost: _____________

2. S kom živite: a) sami b) s partnerjem c) s parterjem in z otroki d) z otroki, vnuki e) s starši f) z drugimi sorodniki g) drugo _________________

3. Kakšno izobrazbeno stopnjo ste pridobili? a) osnovna šola b) poklicna šola c) srednja šola d) višja šola e) visoka šola, fakulteta f) magisterij, doktorat

4. Vaš zaposlitveni status je: a) zaposlen b) brezposeln c) upokojen d) drugo _________________

5. Kakšno je vaše finančno stanje? a) dobro b) zadovoljivo c) slabo d) zelo slabo

3

6. Ali ste izpostavljeni stresu? a) da b) ne c) občasno

7. Kje stanujete? a) v mestu b) na vasi

8. Ali zahajate v družbo? a) pogosto b) občasno c) nikoli

9. Ali ima kdo v vaši družini depresijo? a) da b) ne

10. Ali imate kakšno težje telesno obolenje? a) da b) ne

11. V kolikor ste pri vprašanju 10 odgovorili »da«, navedite katero obolenje imate? a) srčno, žilno b) invalidnost c) maligne tumorje d) drugo ___________________

12. Ali ste telesno in duševno zmožni skrbeti zase? a) da b) ne

13. Ali ste že kdaj pomislili na poskus samomora? a) da b) ne

14. Ali ste že kdaj poskušali storiti samomor? a) da b) ne

15. Ali je kdo od vaših sorodnikov poskušal ali storil samomor? a) da b) ne

16. Ali ste pred kratkim doživeli kakšno izgubo (smrt bližnjega, razpad zveze, izgubo delovnega mesta)? a) da b) ne

4

17. Koliko alkohola uživate na teden (1 enota alkohola = 1 pivo ali 1 dcl vina ali 0,05 dcl žgane pijače):

a) nič enot b) 1–2 enoti c) 2–3 enote d) več kot 4 enote

18. Ali ste že kdaj poskusili nedovoljeno drogo? a) da b) ne

19. Če ste poskusili nedovoljeno drogo, kolikokrat v življenju? a) 1–9-krat b) 10–20-krat c) 21-krat ali več

20. Ali uživate zdravila za zdravljenje duševnih motenj? a) da b) ne

21. Samoocenjevalna lestvica depresivnosti (Zung, 1965)

Za vsako trditev obkrožite samo en odgovor

Nikoli Občasno Večino časa

Zmeraj

1. Počutim se zelo žalosten in potrt 1 2 3 4 2. Zjutraj se počutim najbolje 1 2 3 4 3. Gre mi na jok ali se nenadoma zjočem 1 2 3 4 4. Imam težave s spanjem 1 2 3 4 5. Jem tako kot prej 1 2 3 4 6. Uživam v pogovoru in druženju z atraktivnimi ženskami

1 2 3 4

7. Opazil sem, da sem shujšal 1 2 3 4 8. Imam težave z zaprtjem 1 2 3 4 9. Srce mi bije hitreje kot ponavadi 1 2 3 4 10. Utrudim se brez razloga 1 2 3 4 11. Moj spomin je bister kot ponavadi 1 2 3 4 12. Z lahkoto opravljam vsakdanje stvari 1 2 3 4 13. Sem nemiren in nimam obstanka 1 2 3 4 14. Sem pozitiven glede prihodnosti 1 2 3 4 15. Sem bolj razdražljiv kot običajno 1 2 3 4 16. Zlahka se odločam 1 2 3 4 17. Počutim se koristnega in zaželenega 1 2 3 4 18. Moje življenje je precej polno 1 2 3 4 19. Čutim, da bi bilo drugim bolje brez mene 1 2 3 4 20. Še zmeraj uživam v stvareh kot včasih 1 2 3 4 21. Zadnje čase razmišljam o samomoru 1 2 3 4

Za Vaše sodelovanje se Vam najlepše zahvaljujem.