Nasilje nad otroki

UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za predšolsko vzgojo





DIPLOMSKO DELO





Mojca Lukan i





Maribor, 2009

UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za predšolsko vzgojo





Diplomsko delo



NASILJE NAD OTROKI





Mentorica: Kandidatka: Izr. prof. dr. Jurka Lepi nik Vodopivec Mojca Lukan i





Maribor, 2009







Lektorica:
Vesna Dobaj, prof. sl.

Prevajalka: Tamara Kova , prof.

ZAHVALA





Za strokovno vodstvo in pomo pri nastajanju diplomskega dela se iskreno zahvaljujem mentorici,izr. prof.dr. Jurki Lepi nik-Vodopivec.

Za opravljeno lektoriranje pa gospe…..

Zahvaljujem pa se tudi družini in mojemu fantu Mateju za vso podporo in pomo v življenju ter v asu študija, za potrpežljivost in vso dano ljubezen.

UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA





IZJAVA





Podpisana Mojca Lukan i , rojena 21.06.1985, v Slovenj Gradcu, študentka Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, smer predšolska vzgoja, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Nasilje nad otroki pri mentorici izr. prof. dr. Jurki Lepi nik Vodopivec, avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.





Mojca Lukan i








Maribor, marec 2009

POVZETEK




Diplomsko delo z naslovom Nasilje nad otroki je sestavljeno v celoti iz teoreti nega dela. Znotraj tega smo navedli in opisali razli ne ter najpogostejše oblike nasilja nad otroki, pomo žrtvam in deklaracijo o otrokovih pravicah. Nasilje nad otroki je pojav, ki se je dodobra razkril v sodobni družbi. Otroci se v krogu kaznivih dejanj z elementi nasilja znajdejo najve krat kot žrtve nasilja. Država bi jim morala zagotoviti ustrezno strokovno obravnavo, skladno s potrebami in zahtevami procesov rasti, razvoja in zorenja ter usmerjeno h doseganju kar najboljšega bio -psiho-socialnega blagostanja. Pri tem se vedno postavlja vprašanje; kdo je storilec in kdo so žrtve. Storilci niso neznanci otroku. V vseh postopkih in odlo itvah naj bi bila korist otroka nadredna vsem drugim interesom. Nasilje nad otroki terja celovite rešitve in prizadevanja, ki bi morala vklju iti šolstvo, zdravstvo, policijo, pravosodje, socialne službe, pa tudi nevladne organizacije. Odlo itve o možnih rešitvah pogosto presegajo meje in domet razli nih strok, ki se s to problematiko ukvarjajo.





KLJU NE BESEDE




Nasilje nad otroki, nasilje v družini, oblike nasilja, posledice nasilja, predsodki in stereotipi o nasilju, soo anje in pomo žrtvam nasilja, Konvencija o otrokovih pravicah, storilci.

SUMMARY




This composition is entiretily theoreticily composed. Within repeted forms of violence, help for victims and Children declaration of wrights are stated. Violence over children is a not a hidden incident in modern society. In a circle of violence and criminal offences, children are most likely victims. A proper expert proceedings according to indicated needs, processes of growth and maturing shoulf ne provided by state. Priority should be achiving prime mental, physical and social well-being. Along there is always a question: who is the perpetrator and who is the victim. Most likely perpetrators are not strangers to victims. Child`s wellbeing should be priority in all proceedings in interest. Violence over children demandes resolutins and effort in which variety of institutions such as schools, police,health service,social service, jurisdiction, uncivil organizations should be included. Some decidions shouldn`t be resoluted if they are not in range of certain line of profession.




KEY WORDS

Violence over children, violence within family, forms of violence, volence prejudice and stereotipes, confrontation and help for victims, perpetrators, Convention of children wrights.

KAZALO




1. UVOD ................................................................................................. 1

1.1 PROBLEM, PREDMET IN CILJ DIPLOMSKEGA DELA .................. 1

1.1.1 Problem diplomskega dela ............................................................ 1

1.1.2 Predmet diplomskega dela ........................................................ 1

1.1.3 Cilji in naloge ............................................................................. 1

1.2 METODOLOGIJA............................................................................. 2

1.2.1 Postopki zbiranja podatkov........................................................ 2

2. DEFINICIJA NASILJA......................................................................... 3

2.1 Nasilje in izrazoslovje ....................................................................... 3

3. KJE KORENINI NASILJE NAD OTROKI .......................................... 18

3.1 Spolno specifi na socializacia de kov in deklic.............................. 19

3.2 Opravi evanje nasilja ..................................................................... 20

4. OBLIKE NASILJA NAD OTROKI...................................................... 21

4.1 Fizi no nasilje ................................................................................ 22

4.2 Psihi no nasilje............................................................................... 31

4.3 Spolno nasilje................................................................................. 41

5. PRISLUHNIMO OTROKU IN MU POMAGAJMO ............................. 63

6. DEKLARACIJA O OTROKOVIH PRAVICAH.................................... 66

7. PREVERJANJE ZASTAVLJENEGA CILJA IN NALOG .................... 69

8. ZAKLJU EK..................................................................................... 73

9. LITERATURA ................................................................................... 74





KAZALO SLIK




Slika 1: Prizor nasilja nad otrokom........................................................... 22
Slika 2: Fizi
no nasilje.............................................................................. 30
Slika 3: Posledice psihi
nega nasilja lahko vodijo celo v samomor ......... 40
Slika 4: Žrtev nasilja................................................................................. 59
Slika 5: Žrtev spolnega nasilja ................................................................. 62

1. UVOD

1.1 PROBLEM, PREDMET IN CILJ DIPLOMSKEGA DELA



1.1.1 Problem diplomskega dela

Življenje brez nasilja je temeljna otrokova pravica, zato je vsako nasilje nad otrokom kršenje lovekovih pravic otroka. Nih e nima pravice otroka psihi no, fizi no ali spolno zlorabljati. Tudi starši nimajo pravice vzgajati otrok v nasilju in z nasiljem. Ne glede na to, kaj otrok naredi nepravilno, so kazni v obliki psihi nega in ustvenega mu enja otroka ter udarci neupravi eni. Otroci niso nikoli krivi za nasilje, ki ga preživljajo. Glede na to, da pa lahko zadnje ase v medijih zasledimo vedno ve razli nih zgodb o nasilju nad otroki, mi je bilo to glavno vodilo, da sem se poglobila v razli ne oblike ter vrste nasilja nad otroki, posledice tega in pomo žrtvam.


1.1.2 Predmet diplomskega dela

Predmet diplomskega dela je pregled razli nih oblik nasilja nad otroki, posledice tega in pomo žrtvam.


1.1.3 Cilji in naloge

Cilj diplomskega dela je predstavite oblik oziroma vrst nasilja nad otroki, posledice tega in pomo žrtvam nasilja.

Znotraj navedenega cilja sem si zastavila naslednja raziskovalna vprašanja:

Kaj je nasilje?

Kakšne vrste oziroma oblike nasilja nad otroki povzro ajo nasilneži?

Kakšne vrste posledic lahko povzro i nasilno dejanje nad otrokom?

Kako se soo iti z nasiljem?

Kako prisluhnemo in pomagamo žrtvam nasilja?

1.2 METODOLOGIJA



V diplomskem delu sem uporabila deskriptivno metodo pedagoškega raziskovanja.


1.2.1 Postopki zbiranja podatkov


Pri zbiranju podatkov nisem naletela na nobene ovire oziroma težave, ki bi mi lahko otežile delo. Za ustrezne podatke, ki sem jih potrebovala, sem si pomagala s slovensko in tujo literaturo, kjer sem dobila natan no zabeležene podatke o nasilju nad otroki. Osredoto ila sem se na oblike oziroma vrste nasilja nad otroki, posledice tega in pomo žrtvam, ki so bile deležne nasilja.

Dodatno gradivo sem poiskala še preko internetnega vira in dnevnih asnikov.

2. DEFINICIJA NASILJA



2.1 NASILJE IN IZRAZOSLOVJE





Nasilje je toliko staro kot loveštvo. Nasilje je eden od pojavov, ki so na zapletene na ine povezani s celotnim družbenim življenjem ter se zato ne spreminjajo hitreje kot vsa družba. Povezanost nasilja s celotno družbo pomeni, da nasilje ne moremo razlagati kot zla, ki je »od nekod prišlo« in je v svojih vidikih le slabo.
(Dekleva, 1996, str. 6)

etudi ga nikoli ne sprejemamo kot nekaj normalnega ali obi ajnega, pa ga vsaj lahko razumemo, ko se pojavlja v povezavi z revš ino, bojem za obstanek, med vojno in po vojni, ko ena krivica sproža nove krivice. Pojavljajo se ob utki nemo i, pozornost se preusmeri drugam, pa tja, kjer je mogo e kaj narediti. Nasilje praviloma predstavlja na in prilagoditve ljudi na pogoje svojega življenja.

»Menim, da nam ne bo nikoli uspelo izkoreniniti nasilja,« pravi Jacques Semelin (Semelin, 2000, str. 13). »Vendar ge lahko zajezimo! Na sre o se nam tu in tam le posre i zaživeti v miru! Kljub vsemu lahko obvladamo nasilje: nekako tako kot jezdec obrzda zelo živahnega konja. Za to pa je potrebno nasilje najprej podrobno spoznati. Nasilje je posebna oblika mo i, ki povzro a zlo, nas rani ali celo ubije.«

Nasilnost ni isto kot bojevitost. Bojevitost je nujno potrebno za to, da napredujemo v družbi in drugim dokažemo, esa smo zmožni, pa naj bo to v športu ali pri delu.

To še ne pomeni, da ho eš pri tem zmali iti druge, ampak da želiš uspeti.

Pojem nasilje naj bi zajemalo vse, esar ni mogo e ve prenašati. Resni no nasilje je vse tisto, kar vodi k zanikanju drugega in nazadnje morda celo do njegove smrti. Semelin pravi, da ima opraviti z ve vrstami nasilja. (Samelin, 2000, str. 15) Najprej pomislimo na telesno nasilje, vendar obstajajo še druge, manj opazne oblike nasilja: ko je lovek ponižan, ko nima sredstev za preživetje ne strehe nad glavo, ko ga niti ulica nih e ne pozdravi. Tudi tako nasilje je lahko zelo bole e; tj. tiho nasilje.

Nasilje je spor, ki nam je ušel z vajeti. Na splošno se z nesoglasji lahko soo imo na tri na ine:


Lahko se pretvarjamo, da jih nismo opazili, ostanemo pasivni in se tolažimo, da se bo vse uredilo, kar samo od sebe. Tako ravnanje se nikoli ne spla a. Prej ali slej bo prepir izbruhnil s podvojeno mo jo!

Lahko trdimo, da je vsega kriv oni drugi, mu zamerimo in smo do njega napadalni in nasilni. Izkušnje nam govorijo: nasilje je u inkovito…za name ek pa u inkuje takoj. Ampak pogosto se bodo tisti, ki so bili poraženi, poskušali maš evati. Tako v resnici spor ni nikoli kon an!

Lahko pa poiš emo rešitev, ki je sprejemljiva za obe sprti strani. Temu re emo kompromis. Za to se morata oba nasprotnika odre i nekaterim svojim zahtevam in težnjam, da bi bili na koncu vsi zadovoljni. Tak pristop k nesoglasjem je nenasilen. (Semelin, 2000, str. 17).

Klavdija An i in skupina avtoric (An i , idr.2002., str. 10) obravnavajo nasilje z vidika prostora, kjer prihaja do nasilja (nasilje v šoli, nasilje nad ženskami in

nasilje nad otroki v družini), vpletenih žrtev, povzro iteljev, opazovalcev (vrstniško nasilje v šoli, nasilje in otroci s posebnimi potrebami), ali pa z vidika specifi nih oblik nasilja (spolno nasilje). Konflikt je primarno dejstvo življenja, saj se pojavi povsod, kjer si nasproti stopita dve želji, isto asno je tudi stalna možnost u enja. Narobe je, da konfliktom vnaprej dolo amo pozitivno ali negativno vrednost. Konflikt je sam po sebi nevtralno dejstvo. Pomembno je tisto, kar naredimo z njim. Socialna veš ina pomeni, da znamo v konfliktih delovati v spoštljivem odnosu do sebe in drugih.

Semelin pravi: »Vseeno kon ajmo optimisti no: leta 1998 so vse države sveta,

lanice Organizacije združenih narodov, proglasile leta med 2000 in 2010 za »desetletje kulture miru in nenasilja v prid vsem otrokom sveta«.
(Semelin, 2000, str. 48) V ta namen je skupina Nobelovih nagrajencev za mir sestavila deklaracijo, ki jo razširja UNESCO.





Od vsakogar pri akujejo predvsem naslednje:


udejanjenje aktivnega nenasilja, bodisi telesnega, spolnega, duševnega, ekonomskega ali socialnega;

as in gmotno pomo ; zavestna radodarnost naj pripomore h koncu osamitvam, krivicam in politi nemu in ekonomskemu zatiranju;

obramba svobode izražanja in kulturne raznolikosti, pri emer ima zmeraj prednost sposobnost prisluhniti in navezati dialog.

Lep program, ki prvi v zgodovini povzame na ela nenasilja. To je znak, da se stvari spreminjajo na bolje. Na vsakem od nas pa je, da pri tem sodelujemo po svojih najboljših mo eh.

Ko govorimo o nasilju, se nam v mislih porodi asociacija na agresivnost oziroma agresivno vedenje. Nasilje je enoumno antisocialno vedenje
(SSKJ: agresivnost=dejaven odnos do koga, zna
ilen po uporabi sile, pritiska), agresivnost pa ima ve razli nih, tudi nasprotujo ih si pojmov. Kadar se nanaša na trenutno reakcijo, uporabljamo obi ajno izraz »agresija«, medtem ko »agresivnost« pomeni trajno zna ilnost posameznika. Agresivnost v najširšem smislu je vsak aktivni pristop k okolju in izraža prvotni pomen besede »aggredi«, tj. približevati se, pristopiti.

Nasilje je obi ajno doživeto kot nekaj neprijetnega, emur bi se najraje izognili. Sproža mo no ustveno vznemirjenje, ki je povezano z jezo, odporom in strahom. V asih nas ob nasilnih situacijah zajamejo ob utki nemo i, ne vemo, kako bi rešili situacijo, morda ob utimo krivdo ali preveliko odgovornost. (An i , idr.2002., str. 74)





Uradne statistike (»Ne slepite se, otroci trpijo«, 2008) zadnjih desetih let kažejo, da število prijavljenih kaznivih dejanj zoper otroke v Sloveniji naraš a. Strokovnjaki sicer svarijo pred napa nimi interpretacijami podatkov, eš da nasilja ni ve , da smo le ob utljivejši in bolj ozaveš eni ter zato v ve ji meri odkrivamo nasilna dejanja nad otroki. Toda stiske otrok so velike in potrebne so spremembe na vseh ravneh, da ne bodo otroci žrtve nasilja. 93 slovenskih mladostnikov je lani resno razmišljalo o samomoru kot izhod iz obupanega položaja, v katerem so se znašli.

Življenje brez nasilja je temeljna otrokova pravica, zato je vsako nasilje nad otrokom kršenje lovekovih pravic otroka. Nih e nima pravice otroka na kakršen koli na in zlorabljati. Tudi starši nimajo pravice vzgajati otrok v nasilju in z nasiljem. Ne glede na to, kaj otrok naredi narobe, so kazni v obliki psihi nega in

ustvenega mu enja otroka ter udarci neupravi eni. Otroci niso nikoli krivi za nasilje, ki ga preživljajo (Horvat, 2008).



DRUŽINSKO NASILJE


Gre za zavajajo in neustrezen termin, ki vsebuje domnevo, da gre za nasilje, katerega povzro itelji in žrtve so v enaki meri družinski lani, torej pripadniki obeh spolov, vseh starosti in generacij.

Družinsko nasilje je kot termin morda ustrezen za t.i. » institucionalno« obliko nasilja, ki ga družina kot institucija ( s svojimi pravili, strukturo mo i, moralo…) izvaja nad svojimi lani. Lahko pa se ga razume tudi v kontekstu »meddružinskega« nasilja, nasilja med razli nimi družinami oz. klani.





NASILJE V DRUŽINI


Ta termin opredeljuje nasilje zgolj glede na prostor njenega dogajanja oz. na tip odnosov (družinski odnosi). Zato vklju uje vse oblike nasilja, ki se dogaja v družini, ne glede na njihove povzro itelje, žrtve, odgovornost za nasilje in pogostost nasilja.

Zato je potrebno posamezne tipe nasilja znotraj družine opredeliti in obravnavati posebej: nasilje nad ženskami, nasilje nad otroki, nasilje nad starejšimi, nasilje nad umsko, fizi no ali kako druga e prizadetimi osebami, nasilje nad moškimi itd. Raziskave dokazujejo, da so med vsemi naštetimi oblikami nasilja v družini v ve kot 90% žrtve ženske in otroci, kar zelo izostri dejansko problematiko nasilja v družini. Povzro itelji nasilja v družini so v veliki ve ini moški, žrtve pa v zelo visokem odstotku ženske in otroci.



NASILJE NAD ŽENSKAMI IN NASILJE NAD OTROKI V DRUŽINI


Ker izraza družinsko nasilje in nasilje v družini ne pojasnjujeta, kdo so povzro itelji in žrtve nasilja v družini in odgovornost za nasilje neustrezno porazdelita na vse družinske lane, so nevladne organizacije in del strokovne javnosti že pred asom pri eli namesto omenjenih terminov uporabljati izraz nasilje nad ženskami in nasilje nad otroki v družini.



NASILNEŽ


Nasilnež, nasilnik ali nasilen lovek so poimenovanja, ki kot sopomenke ozna ujejo predvsem osebnost tistega, ki povzro a oz. izvaja nasilje. Pri tem vsi izrazi predpostavljajo, da je nasilje oz. nasilnost nekaj, kar je lastno, pri rojeno takemu loveku, zato je tudi njegova odgovornost za storjena nasilna dejanja manjša. Hkrati se z etiko osebnosti kot nasilne oz. nasilniške vnaprej jemlje taki osebi možnost, da spremeni svojo komunikacijo z okoljem in se nau i nenasilnega vedenja.





STORILEC

Storilec je pravni termin, ki ozna uje osebo, ki je storila kaznivo dejanje. Zato izraz storilec ni ustrezen, saj predstavlja, da je oseba storila kaznivo dejanje in bila za storjeno dejanje obsojena oz. kaznovana. Gre za pojem, ki lahko ozna uje le tiste povzro itelje nasilja v družini, katerih dejanja so bila kazniva.



POVZRO ITELJ


Povzro itelj nasilja je izraz, katerega kriti na ost je naperjena v nasilno vedenje tistega, ki izvaja nasilje. Termin je nevtralen do njegove osebnosti, zato dopuš a možnost, da se povzro itelj nasilja lahko odvadi nasilnega vedenja in nau i nenasilne komunikacije z okoljem.



ŽRTEV


Najširše in najpogosteje uporabljamo termin za ozna itev osebe, ki trpi, utrpi, preživi nasilje. Ugovor, ki je glede uporabe tega izraza v zadnjem asu vse bolj prisoten, je v tem, da osebi, ki preživlja oz. je preživela nasilje, pripisuje popolnoma pasivno pozicijo in nemo . Tako »žrtvi« jemlje mo , ki jo ima oz. jo je imela, da je sploh preživela nasilje, in mo , ki jo bo potrebovala za korake pri premagovanju posledic nasilja.



PREŽIVELI


Gre za termin, ki izžareva veliko energije, odlo nosti in mo i. Z njim se je hotelo dati žrtvi priznanje, da je uspela preživeti nasilje in jo podpirati v njenem boju zoper nasilje in iskanju poti iz nasilja. Pri rabi termina pa v asih prihaja do nejasnosti in mešanja z drugimi oz. druga nimi preživelimi.

OSEBA Z IZKUŠNJO NASILJA


To poimenovanje žrtev opredeljuje zelo nevtralno, poudarek pa je na njeni izkušnji nasilja. S tem se ost termina uperi zoper dejanje, dogodek, izkušnjo, vendar ne zoper osebo, ki je nasilje preživela. Ta izraz je ustrezen predvsem v kontekstu premagovanja posledic nasilja, ker odgovornost iš e v dejanju samem oz. povzro itelju, ne pa v žrtvi nasilja.
(An
i , idr.2002., str. 175, 176,177)



AGRESIVNOST


Agresivnost v najširšem smislu je vsak aktivni pristop k okolju in izraža prvotni pomen besede »aggredi«, približevati se, pristopiti. Kadar se opredelitve nanašajo na trenutno reakcijo, uporabljajo izraz »agresija«, medtem ko »agresivnost« pomeni trajno lastnost posameznika. Najožje pojmovanje agresivnosti najdemo pri behavioristih. Opredeljujejo ga kot prizadevanje škode drugemu organizmu ali pa kot reakcijo, katere cilj je poškodba živega organizma. Agresivnost ima v pogovornem jeziku negativen pomen. S tem ko vedenje neke druge osebe ozna imo kot agresivno, jo hkrati že moralno ozna imo. Obi ajno uporabljamo tri kriterije za opredelitev agresivnega dejanja.

Agresivno je tisto dejanje,


ki ozna uje vedenje druge osebe,

ki kaže na sebi ne motive storilca,

katerega pobudnik je storilec sam.

ALKOHOLIZEM IN ŽRTVE DRUŽINSKEGA NASILJA


Splošno prevladujo e je prepri anje, da je alkohol eden od poglavitnih vzrokov nasilja v družini. Velja tudi prepri anje o splošnejši povezavi med alkoholom in nasiljem. To je posledica raziskav, ki so ugotovile povezavo med alkoholom in drugimi drogami ter družinskim nasiljem.

Teorija o direktni povezavi med alkoholom in nasiljem v družini izhaja iz domneve, da alkohol sprosti zavore in spremeni presojo. Alkohol namre u inkuje na osrednje živ evje, vpliva na delovanje možganov, omogo a torej sproš anje jeze.

Biti vinjen torej za posameznika predstavlja primeren izgovor, opravi ilo za nasilno dejanje v takšnem stanju. Služi za nevtraliziranje nasilja nad družinskimi

lani. eprav je razumljivo, da nasilneži uporabljajo alkohol kot izgovor za nasilno ravnanje in s tem ohranjajo dojemanje osebe kot nedelinkventne, pa je treba poudariti, da so prav pretepene ženske in otroci sami tisti, ki primarno podpirajo ohranjanje takšne samopodobe nasilnežev (Filip i ,2002).



PEDOFILIJA


Pedofili so izklju no moški, ki jih spolno vzburjajo otroci obeh spolov.

Po dosegljivih podatkih so storilci zlorabljali otroke, stare od enega meseca do šestnajst let, obenem pa so skoraj enako ogroženi otroci obeh spolov. Posamezni storilci zlorabljajo deklice in de ke, nekateri pa samo otroke enega spola (Elliot,1996).

Ve ina pedofilov je bila v svojem otroštvu spolno zlorabljena, zato o njih lahko govorimo kot o žrtvah, a s tem ne moremo upravi iti njihovih nasilnih dejanj, za katere vedo, da jih obstoje a družba ne tolerira (Ve avtorjev,1999).

Pedofili so izrecno posve ajo takšni podobi o otroku, po kateri si otrok želi izmenjave (spolnih) nežnosti. S strokovnega vidika to pomeni, da v otroku zaznavajo svoje lastne spolne potrebe.

Ne razlikujejo med (svojo) spolnostjo odraslega in splošno naravnano potrebo otroka po naklonjenosti. Njihovo potrebo po naklonjenosti obrnejo v spolnost. Zato namenoma izbirajo otroke, ki so še posebej potrebni naklonjenosti, kar je primerljivo z »normalnimi« storilci. Ker navzven niso nasilni, se zdijo samim sebi obzirni in se cini no imenujejo »ljubitelji otrok«, »dekliški prijatelji«.

Pedofili uporabljajo nekoliko druga ne strategije nadzora: ne poskušajo pridobiti mo i nad otrokom z beganjem in mešanico vab ter nejasnih groženj, ampak se otroku prilagajajo. Otroka pridobijo zase tako, da se dodobra vživijo v njegovo razmišljanje in doživljanje ter so vedno na voljo njemu in njegovim potrebam. Zato pedofili zavra ajo, da bi jih šteli za storilce.

A rezultat ostaja isti: odrasli s svojimi spolnimi potrebami si otroka najprej podredijo, nato pa izkoristijo.

V nasprotju z njihovo trditvijo, da se znajo vživeti v otroka, ne znajo ali no ejo razlikovati med lastnim doživljanjem in doživljanjem otroka. Ker v sebi utijo življenjsko pogojeno bližino do otroka, so prepri ani, da dobro poznajo tistega otroka, s katerimi gradijo odnos. Prav to pa ne drži. Ti ljudje ne vidijo otrokove samostojnosti.

Odrasli del pedofilove osebnosti se doživlja ko vodi otroka. Zna ilno je to, da vedno le gleda na otrokov spolni razvoj, medtem ko se otroški del pedofilne osebnosti poistoveti z otrokom. To pa pomeni, da se osebnost pedofila razcepi v dva nerazdružljiva dela osebnosti. Enega doživlja v sebi, drugega pa v otroku, ki ga ima pred seboj. Tako ga ne spozna kot samostojni jaz.

Z besedami lahko izrazimo sporo ilo, ki ga pedofil tako kot drugi storilci posredujejo otroku mesece in leta med vrsticami svojih besed in s svojim ravnanjem.
»Sam sem lahko jaz le,
e ti nisi jaz. (Waiss, Galle, 2000).

Tako imenovani zatri storilci pa so navadno poro eni ali pa imajo stalno razmerje, lahko imajo svoje otroke ali pa pastorke, prav ti otroci pa postanejo njihove prve žrtve.

Ve ina teh storilcev ima ali pa je imela spolno razmerje z odraslo osebo. Ko so pod velikim stresom, pa se naenkrat ne znajdejo ve v tem razmerju, zato se k otrokom zate ejo po brezpogojno ljubezen, naklonjenost in spolnost.

Ti storilci si za žrtve najve krat izberejo deklice in ne moti jih, ko deklice pridejo v puberteto. Ker moški pravzaprav iš ejo nadomestek za svojo ženo, so najstnice še vedno ogrožene zaradi zlorabe, ki jo pogosto doživljajo že od mladih let. (Elliot,1996)

Strokovnjaki razlikujejo ve vrst pedofilov.

Tako Bramberg (1965) razlikuje dve vrsti pedofilov:


panseksualne pedofile – mikajo jih otroci obeh spolov, vendar predvsem de ki


nevroti ne pedofile – mikajo jih predvsem deklice

Sehovsch (1975) nas opozarja na dve vrsti pedofilov:

neiztirjeni moški – izpostavljeni so številnim skušnjavam, ki jih lahko ob kaki priložnosti premagajo. To so na primer pedagogi, ki se praviloma zelo vživljajo v otroški svet in jim otroci zaupajo, jih ob udujejo, nekatere

u enke pa se vanje zaljubljajo


moški pozne starosti – uživajo zaupanje otrok in njihovih staršev





Fitsch je delil pedofile na:

nezrele

frustrirane

psihoti ne

sociopatske

slaboumne

mešane (Požarnik, 1984).



Poznamo tudi pedofilne ženske, vendar so to redki primeri. Homoseksualni pedofili se od heteroseksualnih razlikujejo po tem, da so osebnostno in socialno bolj moteni.

Pedofilno dejanje poteka zve ine na domu otroka ali odraslega in le redko zunaj ali v avtu. Ve ina pedofilnih storilcev se omejuje na ljubkovanje, razkazovanje ali draženje splovila.

Najobi ajnejši odnosi pa so enostranska ali obojestranska masturbacija ali analni odnosi. To vrsto pedofilov štejemo med najbolj moteno skupino spolnih prestopnikov.

Dokazanega storilca je zelo težko ustaviti, saj se zlorabljanje kmalu spremeni v odvisnost. Zloraba postane vir lastne zadovoljitve. Brez motivacije se sploh ne spreminjajo in etudi jih ujamejo, se pogosto vrnejo k starim dejanjem.

Velika skrb je tudi število žrtev, ki jih zlorabi posamezni storilec. Po izsledkih dolgotrajne študije, ki jo je opravil Gene Abel z newyorškega inštituta za psihiatrijo, storilci v povpre ju zlorabijo triinsedemdeset žrtev, preden jih odkrijejo.

Ponavadi se tako dobro skrivajo, ker postanejo pravi izvedenci, ko morajo svoje deviantno obnašanje prikriti pred družino, prijatelji in kolegi. (Elliot, 1996,str.66).





TRPIN ENI OTROK


Trpin enje otrok je obstajalo v zgodovini loveštva od zmeraj in v dolo enem obsegu ga je loveška družba vedno dopuš ala. Šele v zadnjem obdobju je to vprašanje postalo poseben problem, ki se ga tudi raziskuje in o njem bistveno ve razpravlja. Opredelitev pojma je nedvomno odvisna od koncepta o minimalnih pravicah, ki jih otrok ima in, ki se nanašajo na njegovo telesno in psihi no celovitost. Seveda pa ni nobenega dvoma, da družba, ki je bolj

ob utljiva za obseg pravic, ki jih daje otroku, strožje ocenjuje tudi to, kar imenujemo trpin enje otroka.
(Šelih,1998)

Trpin enje je oblika nasilja in pomeni, da ti nekdo namenoma grozi ali te kako druga e nenehno spravlja v stisko. Otroci, ki so žrtve takšnega ravnanja, so prestrašeni in nesre ni. (Elliot,2002,str.7)

Prva oblika trpin enja otrok je bila fizi no nasilje, kateremu so sledili medicinski vidiki, ki so se razširili na obliko emocionalnega prikrajšanja, ter razli ne oblike psihi nega trpin enja. (Šelih,1988,str.1)

S sociološkega vidika je ta pojav opredeljen tako, da zloraba otroka pomeni vsako storitev ali opustitev, ki jo izvršijo posamezniki, institucije ali družba kot celota in ki ima za posledico, da so otroci prikrajšani glede enakih socialnih, ekonomskih ali politi nih pravic, te oblike storitev ali opustitev pa so v nasprotju z njihovimi optimalnim razvojem.

Opredelitev pojma je odvisna od koncepta minimalnih pravic, ki jih ima otrok in ki se nanašajo na njegovo telesno in psihi no celovitost. (Šelih,1998)

Spolna zloraba otrok je le ena od oblik trpin enja otrok.

Druge oblike so ustveno in telesno trpin enje ali zanemarjenje.

»Ve avtorjev ugotavlja, da so v zvezi s starostjo najbolj izpostavljeni dojen ki ter majhni otroci do etrtega leta starosti. V tej starosti je delež fantov nekoliko ve ji kot delež deklic. Razli no spolno distribucijo žrtev iš emo pri vzgoji otrok, ki so odvisne od kulturnih vzorcev vedenja.

Danes je na splošno sprejeto stališ e, da obstaja pri nekaterih otrocih ve ja stopnja ranljivosti glede na njihove osebne lastnosti. Strokovnjaki opozarjajo predvsem na tiste skupine otrok, ki so posebej izpostavljeni. Govorimo o otrocih, ki lahko zaradi nenavadnih prirojenih ali pridobljenih zna ilnosti v asih nevede napeljejo osebo k fizi nemu nasilju.

V te skupine štejemo otroke, ki so nezakonski, deformirani dojen ki, dvoj ki, nedonošen ki, otroci mater, ki so v asu nose nosti bile depresivne, so pogosto nose e ali težko delajo« (Šelih,1998,str.5-7).

Mogo e je re i, da vplivajo v ožjem socialnem okolju trije dejavniki na razvoj situacije, ki vodi v trpin enje otroka:


zna ilnosti otroka

zna ilnosti storilca

situacija, v kateri je prišlo do takšnega ravnanja.



»K trpin enju ali zanemarjanju prištevamo naslednje vedenje:

Telesno trpin enje


je fizi no nasilje, ki povzro a telesne poškodbe pri otroku

( primer: porivanje, pretepanje, brcanje, lasanje, boksanje in podobno)

Telesno zanemarjanje


je opuš anje otrokovih primarnih življenjskih potreb, kakor so potreba po hrani, po varnosti, zaš iti pred neustreznim okoljem in podobno



ustveno trpin enje


je neprikrito sovražno vedenje do otroka kot denimo:


o omalovaževanje: žaljenje, nor evanje, draženje, zmerjanje

o zavra anje: nepriznavanje, odrivanje otroka

o teroriziranje: ustrahovanje, vdori v intimnost, grožnje z nasiljem, zapuš anje ali zapiranje



ustveno zanemarjanje


je sistemati no opuš anje ustvenih vzgibov:


o javno zanikanje z besedami in dajanji

o pasivno odklanjanje

o dolgotrajno izlo evanje iz prijetnih družinskih dejavnosti

Spolno zlorabljanje


je zahteva odrasle osebe, da otrok sodeluje v spolnih dejanjih proti svoji volji« (Bouwkamp,1996,str.13-14).

Sociološki pristop pri razlagi vzrokov za nastanek trpin enja otrok poudarja pomen osamljenosti, ki nastaja v visokomobilni družbi, ko ljudje pogosto menjavajo delovno mesto in kraj bivanja. Gre tudi za takšne zveze parov, ki niso stalne ali pa za družine, ki niso popolne.

Isti pristop posebej poudarja okoliš ine, da nasilje poraja nasilje. V zvezi s trpin enjem otrok so ugotovili, da je nasilje oblika otrokove socializacije, ko pa otrok odraste, se trpin enje prenaša iz generacije v generacijo.

Tretji pristop o vzrokih trpin enja otrok so avtorji poimenovali strukturni pristop. Ta vklju uje tri kategorije vzro nih dejavnikov in jih povezuje med seboj v celoto. Pri tem stališ u obstaja temeljna skupina vzrokov trpin enja otrok v socialni filozofiji dolo ene družbe, v prevladujo em vrednostnem sistemu in v temeljnih konceptih, ki iz tega sledijo. Na ta stališ a vplivajo socialne, ekonomske in politi ne ustanove, ki jih prav ta temeljna izhodiš a oblikujejo.

Druga, ožja skupina vzrokov trpin enja otrok ti i v družbeni opredelitvi otroštva, in sicer tisti, ki je v dolo eni družbi prevladujo a. Gre za vprašanje, koliko dolo ena družba gleda na svoje otroke, koliko podrejanja in konformnosti pri akuje od njih, kakšna je svoboda njihovega vedenja ter kolikšno stopnjo razli nosti in druga nosti dolo ene družbe dopuš a pri otrocih in pri odraslih.

V zvezi s tem je pomembno splošno stališ e družbe do uporabe sile kot legitimnega sredstva za doseganje vzgojnih ciljev. Ta odnos se praviloma kaže v dopustnosti ali prepovedi telesnega kaznovanja v javnih zavodih, zlasti v šolah, zavodih za mladino.





Tretjo skupino vzor nih dejavnikov ozna uje Gill kot »sprožilne kontekste«.

Pri tem gre za spoznavanje, da morajo v konkretni situaciji obstajati dolo ene posebne okoliš ine, ki ravnanje samo, torej trpin enje, sprožajo. Odrasli, ki trpin ijo otroke, tega ne delajo ves as. Takrat, ko so prisotni pritiski, frustracije, pomanjkanje samokontrole ali nekontrole nasploh.





3. KJE KORENINI NASILJE NAD OTROKI?





Nasilje nad otroki izvira iz kulturnih vzorcev, škodljivih vplivov dolo enih tradicionalnih navad ali obi ajev, ki tudi ohranjajo družbeno sprejemljivost nasilja. » Zgodovina in sedanjost kažeta, da je žena v zakonski zvezi najpogostejša žrtev moževega nasilja. To dejstvo potrjuje našteto pravnih, kulturnih, religioznih, politi nih, gospodarskih in drugih prispevkov, po katerih je ženska ali žena v zgodovini loveštva žrtev vedenja svojega moža, eprav je vedno dosti dogodkov, v katerih so zaradi nasilja prizadeti tudi drugi družinski lani (otroci). Toda v hierarhiji zakonske zveze je bilo nasilje nad žensko (poleg otrok) dolgo

asa tudi legalizirano in mož je z njo ( poleg otrok) ravnal kot z lastnino.



Nasilje nad ženskami korenini v neenaki porazdelitvi mo i med spoloma. To deklarira tudi Deklaracija o odpravi nasilja nad ženskami. Zgodovinsko neenaki

odnosi mo i med ženskami in moškimi so pripeljali do dominacije nad ženskami in njihove diskriminacije s strani moških ter so prepre evale polno napredovanje žensk.

Nasilje nad ženskami je eden od bistvenih socialnih mehanizmov, s katerim so ženske prisiljene v podrejen položaj.

Definiramo jo kot vsako dejanje nasilja, ki temelji na spolu in ima (ali bi lahko imelo) za posledico fizi no, spolno ali psihi no škodo ali trpljenje žensk, vklju ujo grožnje s takšnimi dejanji, odvzem ali samovoljno omejitev prostosti, ne glede na to ali se zgodi v zasebnem ali javnem življenju.
(An
i , idr.2002., str. 125, 126)




3.1 SPOLNO SPECIFI NA SOCIALIZACIJA DE KOV IN DEKLIC





Spolno specifi na socializacija deklic in de kov se pri ne v družini, nadaljuje v vrtcu in šoli ter veliko prispeva k razumevanju tako imenovanih moških in ženskih vlog. Gre za proces, v katerem se otroci nau ijo, kakšna je vloga obeh spolov v družini.

Fantke ponavadi vzgajajo v duhu odlo nosti, agresivnosti in že zgodaj se nau ijo, kaj so moška dela. V obdobju odraš anja imajo ve pozitivnih identifikacijskih figur
(moški kot osebe, ki imajo mo
in željo po doseganju uspehov).

Deklice pa vzgajamo v ponižne, pasivne, tiste, ki naj bi vedno pomagale drugim, se
žrtvovale, tiste, ki se pustijo voditi itd. Lastnosti, ki jih dobijo moški v
asu socializacije, so v družbi vrednotene kot ve inoma pozitivne, lastnosti žensk pa kot prevladujo e negativne in nenagrajevane. Možnost, da ženska doživlja nasilje, je vsekakor ve ja, e je njena identifikacija s kategorijo ženska popolnejša.

Prav identifikacija s to kategorijo lahko pripelje do ekstremne odvisnosti, mnogih ob utkov manjvrednosti in v skrajnem primeru do duševnih stisk.

Ker so tovrstne predstave o moških in ženskah tako mo no vpletene v naš vsakdan, vsak/a sam/a pri sebi prepozna lastne predsodke in jih za ne odpravljati. Pogosto jih namre niti ne opazimo, saj se iz generacije v generacijo prenašajo kot samoumevno dejstvo.

Otroci, ki odraš ajo v družini, v kateri se dogaja nasilje, s asoma ponotranjijo vzorec obnašanja svojih staršev.

Deklice pogosto prevzamejo vlogo žrtve. Kasneje tudi v partnerskih zvezah nasilje sprejemajo, saj imajo višji prag tolerance do nasilja, lahko pa ga celo razumejo kot dokaz ljubezni. De ki pogosto prevzamejo o etov nasilni na in komunikacije.
(An
i , idr.2002., str. 126, 127)




3.2 OPRAVI EVANJE NASILJA





Za nasilje pogosto iš emo opravi ila in ga poskušamo racionalizirati. To velja tudi za nasilje nad otroki in ženskami v družini.

Za nasilje ni opravi ila. Ne iš emo opravi il in izgovorov, ko so:
»Otroci so ga razjezili in se je pa
znesel nad ženo.«
» V službi ima težave in je bolj razdražljiv. Zato kri
i nad otrokom.«
»
e mu h i ne bi jezikala, je ne bi udaril.«
»To pa res še ni nasilje,
e sem ga enkrat okrog ušes, da si bo zapomnil.« »Izgubila sem nadzor nad seboj in otroka udarila.«
»Bil sem pijan.«
»Rekel sem ji, naj utihne, pa ni hotela.«

»Roka sem mi je sprožila sama od sebe.«
»Že tretji
ta teden je iz šole prinesel »cvek«. Pomaga lahko samo še palica.« »Otroke je treba kdaj pa kdaj po zadnji plati, da vedo, kaj je prav in kaj ne.«

Vedno obstaja na in, kako nenasilno pristopiti k reševanju konflikta. Pogosto se nam zdi, da je lažje pristopiti nasilno in uporabiti svojo (pre)mo , kot pa se pogovoriti in sklepati kompromise. Podobno se nam zdi krajša in lažja pot, e otrokom s fizi nim kaznovanjem pokažemo, da ne esa, kar so storili, ne odobravamo. Pot pojasnjevanja in argumentiranja je daljša in zahteva od nas ve energije. Vendar pa s takšnim ravnanjem gradimo in utrjujemo dober odnos z otrokom.

Nasilje ni bolezen. Je priu eno vedenje. Vedno imamo možnost izbirati, ali se bomo odzvali nasilno ali ne. Ob utek izzvanosti je stvar tistega, ki se po uti izzvan.
(An
i , idr.2002., str. 127, 128)





4 . OBLIKE NASILJA NAD OTROKI





Nasilje nad otroki je problematika, s katero se sre ujemo prav vsi. Nekateri slišimo, kako sosed tepe svoje otroke, nekateri smo osebe, ki se jim zaupa de ek, ker o e pretepa njegovo mamo, nekateri imamo neposredno izkušnjo nasilja.

Za nasilje v družini je zna ilno:


da so povzro itelji predvsem moški;

do so žrtve predvsem otroci in ženske;

da se dogaja predvsem v zaprtih, »varnih« prostorih;

da najve krat ni nobenih pri oz. so to družinski lani/ce;

pogosto gre za hudo dejanje, ki pusti težke in dolgotrajne posledice;

neposredne in o itno grobe;

posredne, potuhnjene a dolgotrajne;

njihov razdiralni u inek je hujši in se pokaže postopoma;

ne kot rana ali modrica na otroškem telesu;

pa pa kot globoka bole ina ali prikrajšanost v otrokovi osebnosti;

pokažejo se posredno v njegovem doživljanju, vedenju in ravnanju do nebogljenih in kakorkoli odvisnih otrok, tako lastnih kot drugih;

pogosto odrasli deležni nasilja v otroštvu, ponavljajo v razli nih krutih vzorcih dejanja, ki so ozna ila njihovo otroštvo

opravi ila ni;

pomagajo pa razumevati psihosocialne mehanizme, ki tako ravnanje vzpodbujajo;

pomagajo prekiniti tragi no spiralo, ki bi sicer zajela naslednje generacije.

Nasilje nad otroki najpogosteje vklju uje naslednje oblike nasilja: fizi no, psihi no, verbalno, spolno nasilje oziroma zlorabo.





4.1 FIZI NO NASILJE





Fizi no nasilje je vsaka uporaba fizi ne sile ali resna grožnja z uporabo sile. Usmerjeno je na lovekovo telo ali njegovo življenje. Fizi na bole ina in

posledice, ki jih nasilnež tako povzro a, vedno spremljajo tudi psihi ne posledice žrtve.
( Kuhar, 1999, str. 10)





Slika 1: Prizor nasilja nad otrokom





Fizi no nasilje je vsako nasilje, ki ga dobesedno ob utimo na svojem telesu. Primer so brca, udarec z roko, nogo ali katerimkoli predmetom, odkrivanje, celo dotikanje, e oseba tega ne želi, zvijanje rok, ugašanje razli nih ogorkov na telesu, polivanje z mrzlo ali vro o vodo, omejevanje gibanja, odrekanje ali vsiljevanje hrane. Najpogostejši je obra un s pestmi, kjer oseba lahko utrpi hude telesne poškodbe. Medtem ko je najhujša in ena izmed najbolj krutih oblik fizi nega nasilja zagotovo umor.

Fizi no nasilje se za ne, ko se psihi nemu doda še kakšen udarec z roko ali kaj podobnega. Nemalo pretepov se za ne s psihi nim nasiljem. Grožnja, ki je