Nasilje nad otroki

UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA

Oddelek za predšolsko vzgojo

DIPLOMSKO DELO

Mojca Lukančič

Maribor, 2009

UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA

Oddelek za predšolsko vzgojo

Diplomsko delo

NASILJE NAD OTROKI

Mentorica: Kandidatka: Izr. prof. dr. Jurka Lepičnik Vodopivec Mojca Lukančič

Maribor, 2009

Lektorica: Vesna Dobaj, prof. sl.

Prevajalka: Tamara Kovač, prof.

ZAHVALA

Za strokovno vodstvo in pomoč pri nastajanju diplomskega dela se iskreno zahvaljujem mentorici,izr. prof.dr. Jurki Lepičnik-Vodopivec. Za opravljeno lektoriranje pa gospe…..

Zahvaljujem pa se tudi družini in mojemu fantu Mateju za vso podporo in pomoč v življenju ter v času študija, za potrpežljivost in vso dano ljubezen.

UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA

IZJAVA

Podpisana Mojca Lukančič, rojena 21.06.1985, v Slovenj Gradcu, študentka Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, smer predšolska vzgoja, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Nasilje nad otroki pri mentorici izr. prof. dr. Jurki Lepičnik Vodopivec, avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

Mojca Lukančič

Maribor, marec 2009

POVZETEK

Diplomsko delo z naslovom Nasilje nad otroki je sestavljeno v celoti iz teoretičnega dela. Znotraj tega smo navedli in opisali različne ter najpogostejše oblike nasilja nad otroki, pomoč žrtvam in deklaracijo o otrokovih pravicah. Nasilje nad otroki je pojav, ki se je dodobra razkril v sodobni družbi. Otroci se v krogu kaznivih dejanj z elementi nasilja znajdejo največkrat kot žrtve nasilja. Država bi jim morala zagotoviti ustrezno strokovno obravnavo, skladno s potrebami in zahtevami procesov rasti, razvoja in zorenja ter usmerjeno h doseganju kar najboljšega bio -psiho-socialnega blagostanja. Pri tem se vedno postavlja vprašanje; kdo je storilec in kdo so žrtve. Storilci niso neznanci otroku. V vseh postopkih in odločitvah naj bi bila korist otroka nadredna vsem drugim interesom. Nasilje nad otroki terja celovite rešitve in prizadevanja, ki bi morala vključiti šolstvo, zdravstvo, policijo, pravosodje, socialne službe, pa tudi nevladne organizacije. Odločitve o možnih rešitvah pogosto presegajo meje in domet različnih strok, ki se s to problematiko ukvarjajo.

KLJUČNE BESEDE

Nasilje nad otroki, nasilje v družini, oblike nasilja, posledice nasilja, predsodki in stereotipi o nasilju, soočanje in pomoč žrtvam nasilja, Konvencija o otrokovih pravicah, storilci.

SUMMARY

This composition is entiretily theoreticily composed. Within repeted forms of violence, help for victims and Children declaration of wrights are stated. Violence over children is a not a hidden incident in modern society. In a circle of violence and criminal offences, children are most likely victims. A proper expert proceedings according to indicated needs, processes of growth and maturing shoulf ne provided by state. Priority should be achiving prime mental, physical and social well-being. Along there is always a question: who is the perpetrator and who is the victim. Most likely perpetrators are not strangers to victims. Child`s wellbeing should be priority in all proceedings in interest. Violence over children demandes resolutins and effort in which variety of institutions such as schools, police,health service,social service, jurisdiction, uncivil organizations should be included. Some decidions shouldn`t be resoluted if they are not in range of certain line of profession.

KEY WORDS Violence over children, violence within family, forms of violence, volence prejudice and stereotipes, confrontation and help for victims, perpetrators, Convention of children wrights.

KAZALO

1. UVOD ................................................................................................. 1 1.1 PROBLEM, PREDMET IN CILJ DIPLOMSKEGA DELA .................. 1 1.1.1 Problem diplomskega dela ............................................................ 1

1.1.2 Predmet diplomskega dela ........................................................ 1 1.1.3 Cilji in naloge ............................................................................. 1

1.2 METODOLOGIJA............................................................................. 2 1.2.1 Postopki zbiranja podatkov........................................................ 2

2. DEFINICIJA NASILJA......................................................................... 3 2.1 Nasilje in izrazoslovje ....................................................................... 3

3. KJE KORENINI NASILJE NAD OTROKI .......................................... 18 3.1 Spolno specifična socializacia dečkov in deklic.............................. 19 3.2 Opravičevanje nasilja ..................................................................... 20

4. OBLIKE NASILJA NAD OTROKI ...................................................... 21 4.1 Fizično nasilje ................................................................................ 22 4.2 Psihično nasilje............................................................................... 31 4.3 Spolno nasilje ................................................................................. 41

5. PRISLUHNIMO OTROKU IN MU POMAGAJMO ............................. 63 6. DEKLARACIJA O OTROKOVIH PRAVICAH.................................... 66 7. PREVERJANJE ZASTAVLJENEGA CILJA IN NALOG .................... 69 8. ZAKLJUČEK..................................................................................... 73 9. LITERATURA ................................................................................... 74

KAZALO SLIK

Slika 1: Prizor nasilja nad otrokom........................................................... 22 Slika 2: Fizično nasilje.............................................................................. 30 Slika 3: Posledice psihičnega nasilja lahko vodijo celo v samomor ......... 40 Slika 4: Žrtev nasilja................................................................................. 59 Slika 5: Žrtev spolnega nasilja ................................................................. 62

1. UVOD

1.1 PROBLEM, PREDMET IN CILJ DIPLOMSKEGA DELA

1.1.1 Problem diplomskega dela

Življenje brez nasilja je temeljna otrokova pravica, zato je vsako nasilje nad otrokom kršenje človekovih pravic otroka. Nihče nima pravice otroka psihično, fizično ali spolno zlorabljati. Tudi starši nimajo pravice vzgajati otrok v nasilju in z nasiljem. Ne glede na to, kaj otrok naredi nepravilno, so kazni v obliki psihičnega in čustvenega mučenja otroka ter udarci neupravičeni. Otroci niso nikoli krivi za nasilje, ki ga preživljajo. Glede na to, da pa lahko zadnje čase v medijih zasledimo vedno več različnih zgodb o nasilju nad otroki, mi je bilo to glavno vodilo, da sem se poglobila v različne oblike ter vrste nasilja nad otroki, posledice tega in pomoč žrtvam.

1.1.2 Predmet diplomskega dela

Predmet diplomskega dela je pregled različnih oblik nasilja nad otroki, posledice tega in pomoč žrtvam.

1.1.3 Cilji in naloge Cilj diplomskega dela je predstavite oblik oziroma vrst nasilja nad otroki, posledice tega in pomoč žrtvam nasilja. Znotraj navedenega cilja sem si zastavila naslednja raziskovalna vprašanja:

 Kaj je nasilje?  Kakšne vrste oziroma oblike nasilja nad otroki povzročajo nasilneži?  Kakšne vrste posledic lahko povzroči nasilno dejanje nad otrokom?  Kako se soočiti z nasiljem?  Kako prisluhnemo in pomagamo žrtvam nasilja?

1.2 METODOLOGIJA

V diplomskem delu sem uporabila deskriptivno metodo pedagoškega raziskovanja.

1.2.1 Postopki zbiranja podatkov

Pri zbiranju podatkov nisem naletela na nobene ovire oziroma težave, ki bi mi lahko otežile delo. Za ustrezne podatke, ki sem jih potrebovala, sem si pomagala s slovensko in tujo literaturo, kjer sem dobila natančno zabeležene podatke o nasilju nad otroki. Osredotočila sem se na oblike oziroma vrste nasilja nad otroki, posledice tega in pomoč žrtvam, ki so bile deležne nasilja. Dodatno gradivo sem poiskala še preko internetnega vira in dnevnih časnikov.

2. DEFINICIJA NASILJA

2.1 NASILJE IN IZRAZOSLOVJE

Nasilje je toliko staro kot človeštvo. Nasilje je eden od pojavov, ki so na zapletene načine povezani s celotnim družbenim življenjem ter se zato ne spreminjajo hitreje kot vsa družba. Povezanost nasilja s celotno družbo pomeni, da nasilje ne moremo razlagati kot zla, ki je »od nekod prišlo« in je v svojih vidikih le slabo. (Dekleva, 1996, str. 6) Četudi ga nikoli ne sprejemamo kot nekaj normalnega ali običajnega, pa ga vsaj lahko razumemo, ko se pojavlja v povezavi z revščino, bojem za obstanek, med vojno in po vojni, ko ena krivica sproža nove krivice. Pojavljajo se občutki nemoči, pozornost se preusmeri drugam, pač tja, kjer je mogoče kaj narediti. Nasilje praviloma predstavlja način prilagoditve ljudi na pogoje svojega življenja.

»Menim, da nam ne bo nikoli uspelo izkoreniniti nasilja,« pravi Jacques Semelin (Semelin, 2000, str. 13). »Vendar ge lahko zajezimo! Na srečo se nam tu in tam le posreči zaživeti v miru! Kljub vsemu lahko obvladamo nasilje: nekako tako kot jezdec obrzda zelo živahnega konja. Za to pa je potrebno nasilje najprej podrobno spoznati. Nasilje je posebna oblika moči, ki povzroča zlo, nas rani ali celo ubije.«

Nasilnost ni isto kot bojevitost. Bojevitost je nujno potrebno za to, da napredujemo v družbi in drugim dokažemo, česa smo zmožni, pa naj bo to v športu ali pri delu. To še ne pomeni, da hočeš pri tem zmaličiti druge, ampak da želiš uspeti. Pojem nasilje naj bi zajemalo vse, česar ni mogoče več prenašati. Resnično nasilje je vse tisto, kar vodi k zanikanju drugega in nazadnje morda celo do njegove smrti. Semelin pravi, da ima opraviti z več vrstami nasilja. (Samelin, 2000, str. 15) Najprej pomislimo na telesno nasilje, vendar obstajajo še druge, manj opazne oblike nasilja: ko je človek ponižan, ko nima sredstev za preživetje ne strehe nad glavo, ko ga niti ulica nihče ne pozdravi. Tudi tako nasilje je lahko zelo boleče; tj. tiho nasilje.

Nasilje je spor, ki nam je ušel z vajeti. Na splošno se z nesoglasji lahko soočimo na tri načine:

 Lahko se pretvarjamo, da jih nismo opazili, ostanemo pasivni in se tolažimo, da se bo vse uredilo, kar samo od sebe. Tako ravnanje se nikoli ne splača. Prej ali slej bo prepir izbruhnil s podvojeno močjo!

 Lahko trdimo, da je vsega kriv oni drugi, mu zamerimo in smo do njega napadalni in nasilni. Izkušnje nam govorijo: nasilje je učinkovito…za nameček pa učinkuje takoj. Ampak pogosto se bodo tisti, ki so bili poraženi, poskušali maščevati. Tako v resnici spor ni nikoli končan!

 Lahko pa poiščemo rešitev, ki je sprejemljiva za obe sprti strani. Temu rečemo kompromis. Za to se morata oba nasprotnika odreči nekaterim svojim zahtevam in težnjam, da bi bili na koncu vsi zadovoljni. Tak pristop k nesoglasjem je nenasilen. (Semelin, 2000, str. 17).

Klavdija Ančić in skupina avtoric (Ančić, idr.2002., str. 10) obravnavajo nasilje z vidika prostora, kjer prihaja do nasilja (nasilje v šoli, nasilje nad ženskami in

nasilje nad otroki v družini), vpletenih žrtev, povzročiteljev, opazovalcev (vrstniško nasilje v šoli, nasilje in otroci s posebnimi potrebami), ali pa z vidika specifičnih oblik nasilja (spolno nasilje). Konflikt je primarno dejstvo življenja, saj se pojavi povsod, kjer si nasproti stopita dve želji, istočasno je tudi stalna možnost učenja. Narobe je, da konfliktom vnaprej določamo pozitivno ali negativno vrednost. Konflikt je sam po sebi nevtralno dejstvo. Pomembno je tisto, kar naredimo z njim. Socialna veščina pomeni, da znamo v konfliktih delovati v spoštljivem odnosu do sebe in drugih. Semelin pravi: »Vseeno končajmo optimistično: leta 1998 so vse države sveta, članice Organizacije združenih narodov, proglasile leta med 2000 in 2010 za »desetletje kulture miru in nenasilja v prid vsem otrokom sveta«. (Semelin, 2000, str. 48) V ta namen je skupina Nobelovih nagrajencev za mir sestavila deklaracijo, ki jo razširja UNESCO.

Od vsakogar pričakujejo predvsem naslednje:

 udejanjenje aktivnega nenasilja, bodisi telesnega, spolnega, duševnega, ekonomskega ali socialnega;

 čas in gmotno pomoč; zavestna radodarnost naj pripomore h koncu osamitvam, krivicam in političnemu in ekonomskemu zatiranju;

 obramba svobode izražanja in kulturne raznolikosti, pri čemer ima zmeraj prednost sposobnost prisluhniti in navezati dialog.

Lep program, ki prvič v zgodovini povzame načela nenasilja. To je znak, da se stvari spreminjajo na bolje. Na vsakem od nas pa je, da pri tem sodelujemo po svojih najboljših močeh.

Ko govorimo o nasilju, se nam v mislih porodi asociacija na agresivnost oziroma agresivno vedenje. Nasilje je enoumno antisocialno vedenje (SSKJ: agresivnost=dejaven odnos do koga, značilen po uporabi sile, pritiska), agresivnost pa ima več različnih, tudi nasprotujočih si pojmov. Kadar se nanaša na trenutno reakcijo, uporabljamo običajno izraz »agresija«, medtem ko »agresivnost« pomeni trajno značilnost posameznika. Agresivnost v najširšem smislu je vsak aktivni pristop k okolju in izraža prvotni pomen besede »aggredi«, tj. približevati se, pristopiti. Nasilje je običajno doživeto kot nekaj neprijetnega, čemur bi se najraje izognili. Sproža močno čustveno vznemirjenje, ki je povezano z jezo, odporom in strahom. Včasih nas ob nasilnih situacijah zajamejo občutki nemoči, ne vemo, kako bi rešili situacijo, morda občutimo krivdo ali preveliko odgovornost. (Ančić, idr.2002., str. 74)

Uradne statistike (»Ne slepite se, otroci trpijo«, 2008) zadnjih desetih let kažejo, da število prijavljenih kaznivih dejanj zoper otroke v Sloveniji narašča. Strokovnjaki sicer svarijo pred napačnimi interpretacijami podatkov, češ da nasilja ni več, da smo le občutljivejši in bolj ozaveščeni ter zato v večji meri odkrivamo nasilna dejanja nad otroki. Toda stiske otrok so velike in potrebne so spremembe na vseh ravneh, da ne bodo otroci žrtve nasilja. 93 slovenskih mladostnikov je lani resno razmišljalo o samomoru kot izhod iz obupanega položaja, v katerem so se znašli.

Življenje brez nasilja je temeljna otrokova pravica, zato je vsako nasilje nad otrokom kršenje človekovih pravic otroka. Nihče nima pravice otroka na kakršen koli način zlorabljati. Tudi starši nimajo pravice vzgajati otrok v nasilju in z nasiljem. Ne glede na to, kaj otrok naredi narobe, so kazni v obliki psihičnega in čustvenega mučenja otroka ter udarci neupravičeni. Otroci niso nikoli krivi za nasilje, ki ga preživljajo (Horvat, 2008).

DRUŽINSKO NASILJE

Gre za zavajajoč in neustrezen termin, ki vsebuje domnevo, da gre za nasilje, katerega povzročitelji in žrtve so v enaki meri družinski člani, torej pripadniki obeh spolov, vseh starosti in generacij. Družinsko nasilje je kot termin morda ustrezen za t.i. » institucionalno« obliko nasilja, ki ga družina kot institucija ( s svojimi pravili, strukturo moči, moralo…) izvaja nad svojimi člani. Lahko pa se ga razume tudi v kontekstu »meddružinskega« nasilja, nasilja med različnimi družinami oz. klani.

NASILJE V DRUŽINI

Ta termin opredeljuje nasilje zgolj glede na prostor njenega dogajanja oz. na tip odnosov (družinski odnosi). Zato vključuje vse oblike nasilja, ki se dogaja v družini, ne glede na njihove povzročitelje, žrtve, odgovornost za nasilje in pogostost nasilja.

Zato je potrebno posamezne tipe nasilja znotraj družine opredeliti in obravnavati posebej: nasilje nad ženskami, nasilje nad otroki, nasilje nad starejšimi, nasilje nad umsko, fizično ali kako drugače prizadetimi osebami, nasilje nad moškimi itd. Raziskave dokazujejo, da so med vsemi naštetimi oblikami nasilja v družini v več kot 90% žrtve ženske in otroci, kar zelo izostri dejansko problematiko nasilja v družini. Povzročitelji nasilja v družini so v veliki večini moški, žrtve pa v zelo visokem odstotku ženske in otroci.

NASILJE NAD ŽENSKAMI IN NASILJE NAD OTROKI V DRUŽINI

Ker izraza družinsko nasilje in nasilje v družini ne pojasnjujeta, kdo so povzročitelji in žrtve nasilja v družini in odgovornost za nasilje neustrezno porazdelita na vse družinske člane, so nevladne organizacije in del strokovne javnosti že pred časom pričeli namesto omenjenih terminov uporabljati izraz nasilje nad ženskami in nasilje nad otroki v družini.

NASILNEŽ

Nasilnež, nasilnik ali nasilen človek so poimenovanja, ki kot sopomenke označujejo predvsem osebnost tistega, ki povzroča oz. izvaja nasilje. Pri tem vsi izrazi predpostavljajo, da je nasilje oz. nasilnost nekaj, kar je lastno, pri rojeno takemu človeku, zato je tudi njegova odgovornost za storjena nasilna dejanja manjša. Hkrati se z etiko osebnosti kot nasilne oz. nasilniške vnaprej jemlje taki osebi možnost, da spremeni svojo komunikacijo z okoljem in se nauči nenasilnega vedenja.

STORILEC

Storilec je pravni termin, ki označuje osebo, ki je storila kaznivo dejanje. Zato izraz storilec ni ustrezen, saj predstavlja, da je oseba storila kaznivo dejanje in bila za storjeno dejanje obsojena oz. kaznovana. Gre za pojem, ki lahko označuje le tiste povzročitelje nasilja v družini, katerih dejanja so bila kazniva.

POVZROČITELJ

Povzročitelj nasilja je izraz, katerega kritična ost je naperjena v nasilno vedenje tistega, ki izvaja nasilje. Termin je nevtralen do njegove osebnosti, zato dopušča možnost, da se povzročitelj nasilja lahko odvadi nasilnega vedenja in nauči nenasilne komunikacije z okoljem.

ŽRTEV

Najširše in najpogosteje uporabljamo termin za označitev osebe, ki trpi, utrpi, preživi nasilje. Ugovor, ki je glede uporabe tega izraza v zadnjem času vse bolj prisoten, je v tem, da osebi, ki preživlja oz. je preživela nasilje, pripisuje popolnoma pasivno pozicijo in nemoč. Tako »žrtvi« jemlje moč, ki jo ima oz. jo je imela, da je sploh preživela nasilje, in moč, ki jo bo potrebovala za korake pri premagovanju posledic nasilja.

PREŽIVELI

Gre za termin, ki izžareva veliko energije, odločnosti in moči. Z njim se je hotelo dati žrtvi priznanje, da je uspela preživeti nasilje in jo podpirati v njenem boju zoper nasilje in iskanju poti iz nasilja. Pri rabi termina pa včasih prihaja do nejasnosti in mešanja z drugimi oz. drugačnimi preživelimi.

OSEBA Z IZKUŠNJO NASILJA

To poimenovanje žrtev opredeljuje zelo nevtralno, poudarek pa je na njeni izkušnji nasilja. S tem se ost termina uperi zoper dejanje, dogodek, izkušnjo, vendar ne zoper osebo, ki je nasilje preživela. Ta izraz je ustrezen predvsem v kontekstu premagovanja posledic nasilja, ker odgovornost išče v dejanju samem oz. povzročitelju, ne pa v žrtvi nasilja. (Ančić, idr.2002., str. 175, 176,177)

AGRESIVNOST

Agresivnost v najširšem smislu je vsak aktivni pristop k okolju in izraža prvotni pomen besede »aggredi«, približevati se, pristopiti. Kadar se opredelitve nanašajo na trenutno reakcijo, uporabljajo izraz »agresija«, medtem ko »agresivnost« pomeni trajno lastnost posameznika. Najožje pojmovanje agresivnosti najdemo pri behavioristih. Opredeljujejo ga kot prizadevanje škode drugemu organizmu ali pa kot reakcijo, katere cilj je poškodba živega organizma. Agresivnost ima v pogovornem jeziku negativen pomen. S tem ko vedenje neke druge osebe označimo kot agresivno, jo hkrati že moralno označimo. Običajno uporabljamo tri kriterije za opredelitev agresivnega dejanja. Agresivno je tisto dejanje,

 ki označuje vedenje druge osebe,  ki kaže na sebične motive storilca,  katerega pobudnik je storilec sam.

ALKOHOLIZEM IN ŽRTVE DRUŽINSKEGA NASILJA

Splošno prevladujoče je prepričanje, da je alkohol eden od poglavitnih vzrokov nasilja v družini. Velja tudi prepričanje o splošnejši povezavi med alkoholom in nasiljem. To je posledica raziskav, ki so ugotovile povezavo med alkoholom in drugimi drogami ter družinskim nasiljem. Teorija o direktni povezavi med alkoholom in nasiljem v družini izhaja iz domneve, da alkohol sprosti zavore in spremeni presojo. Alkohol namreč učinkuje na osrednje živčevje, vpliva na delovanje možganov, omogoča torej sproščanje jeze. Biti vinjen torej za posameznika predstavlja primeren izgovor, opravičilo za nasilno dejanje v takšnem stanju. Služi za nevtraliziranje nasilja nad družinskimi člani. Čeprav je razumljivo, da nasilneži uporabljajo alkohol kot izgovor za nasilno ravnanje in s tem ohranjajo dojemanje osebe kot nedelinkventne, pa je treba poudariti, da so prav pretepene ženske in otroci sami tisti, ki primarno podpirajo ohranjanje takšne samopodobe nasilnežev (Filipčič,2002).

PEDOFILIJA

Pedofili so izključno moški, ki jih spolno vzburjajo otroci obeh spolov. Po dosegljivih podatkih so storilci zlorabljali otroke, stare od enega meseca do šestnajst let, obenem pa so skoraj enako ogroženi otroci obeh spolov. Posamezni storilci zlorabljajo deklice in dečke, nekateri pa samo otroke enega spola (Elliot,1996).

Večina pedofilov je bila v svojem otroštvu spolno zlorabljena, zato o njih lahko govorimo kot o žrtvah, a s tem ne moremo upravičiti njihovih nasilnih dejanj, za katere vedo, da jih obstoječa družba ne tolerira (Več avtorjev,1999).

Pedofili so izrecno posvečajo takšni podobi o otroku, po kateri si otrok želi izmenjave (spolnih) nežnosti. S strokovnega vidika to pomeni, da v otroku zaznavajo svoje lastne spolne potrebe.

Ne razlikujejo med (svojo) spolnostjo odraslega in splošno naravnano potrebo otroka po naklonjenosti. Njihovo potrebo po naklonjenosti obrnejo v spolnost. Zato namenoma izbirajo otroke, ki so še posebej potrebni naklonjenosti, kar je primerljivo z »normalnimi« storilci. Ker navzven niso nasilni, se zdijo samim sebi obzirni in se cinično imenujejo »ljubitelji otrok«, »dekliški prijatelji«.

Pedofili uporabljajo nekoliko drugačne strategije nadzora: ne poskušajo pridobiti moči nad otrokom z beganjem in mešanico vab ter nejasnih groženj, ampak se otroku prilagajajo. Otroka pridobijo zase tako, da se dodobra vživijo v njegovo razmišljanje in doživljanje ter so vedno na voljo njemu in njegovim potrebam. Zato pedofili zavračajo, da bi jih šteli za storilce.

A rezultat ostaja isti: odrasli s svojimi spolnimi potrebami si otroka najprej podredijo, nato pa izkoristijo.

V nasprotju z njihovo trditvijo, da se znajo vživeti v otroka, ne znajo ali nočejo razlikovati med lastnim doživljanjem in doživljanjem otroka. Ker v sebi čutijo življenjsko pogojeno bližino do otroka, so prepričani, da dobro poznajo tistega otroka, s katerimi gradijo odnos. Prav to pa ne drži. Ti ljudje ne vidijo otrokove samostojnosti.

Odrasli del pedofilove osebnosti se doživlja ko vodič otroka. Značilno je to, da vedno le gleda na otrokov spolni razvoj, medtem ko se otroški del pedofilne osebnosti poistoveti z otrokom. To pa pomeni, da se osebnost pedofila razcepi v dva nerazdružljiva dela osebnosti. Enega doživlja v sebi, drugega pa v otroku, ki ga ima pred seboj. Tako ga ne spozna kot samostojni jaz. Z besedami lahko izrazimo sporočilo, ki ga pedofil tako kot drugi storilci posredujejo otroku mesece in leta med vrsticami svojih besed in s svojim ravnanjem. »Sam sem lahko jaz le, če ti nisi jaz. (Waiss, Galle, 2000).

Tako imenovani zatri storilci pa so navadno poročeni ali pa imajo stalno razmerje, lahko imajo svoje otroke ali pa pastorke, prav ti otroci pa postanejo njihove prve žrtve. Večina teh storilcev ima ali pa je imela spolno razmerje z odraslo osebo. Ko so pod velikim stresom, pa se naenkrat ne znajdejo več v tem razmerju, zato se k otrokom zatečejo po brezpogojno ljubezen, naklonjenost in spolnost. Ti storilci si za žrtve največkrat izberejo deklice in ne moti jih, ko deklice pridejo v puberteto. Ker moški pravzaprav iščejo nadomestek za svojo ženo, so najstnice še vedno ogrožene zaradi zlorabe, ki jo pogosto doživljajo že od mladih let. (Elliot,1996)

Strokovnjaki razlikujejo več vrst pedofilov. Tako Bramberg (1965) razlikuje dve vrsti pedofilov:

 panseksualne pedofile – mikajo jih otroci obeh spolov, vendar predvsem dečki

 nevrotične pedofile – mikajo jih predvsem deklice

 Sehovsch (1975) nas opozarja na dve vrsti pedofilov:

 neiztirjeni moški – izpostavljeni so številnim skušnjavam, ki jih lahko ob kaki priložnosti premagajo. To so na primer pedagogi, ki se praviloma zelo vživljajo v otroški svet in jim otroci zaupajo, jih občudujejo, nekatere učenke pa se vanje zaljubljajo

 moški pozne starosti – uživajo zaupanje otrok in njihovih staršev

Fitsch je delil pedofile na:  nezrele  frustrirane  psihotične  sociopatske  slaboumne  mešane

(Požarnik, 1984).

Poznamo tudi pedofilne ženske, vendar so to redki primeri. Homoseksualni pedofili se od heteroseksualnih razlikujejo po tem, da so osebnostno in socialno bolj moteni.

Pedofilno dejanje poteka zvečine na domu otroka ali odraslega in le redko zunaj ali v avtu. Večina pedofilnih storilcev se omejuje na ljubkovanje, razkazovanje ali draženje splovila. Najobičajnejši odnosi pa so enostranska ali obojestranska masturbacija ali analni odnosi. To vrsto pedofilov štejemo med najbolj moteno skupino spolnih prestopnikov.

Dokazanega storilca je zelo težko ustaviti, saj se zlorabljanje kmalu spremeni v odvisnost. Zloraba postane vir lastne zadovoljitve. Brez motivacije se sploh ne spreminjajo in četudi jih ujamejo, se pogosto vrnejo k starim dejanjem.

Velika skrb je tudi število žrtev, ki jih zlorabi posamezni storilec. Po izsledkih dolgotrajne študije, ki jo je opravil Gene Abel z newyorškega inštituta za psihiatrijo, storilci v povprečju zlorabijo triinsedemdeset žrtev, preden jih odkrijejo. Ponavadi se tako dobro skrivajo, ker postanejo pravi izvedenci, ko morajo svoje deviantno obnašanje prikriti pred družino, prijatelji in kolegi. (Elliot, 1996,str.66).

TRPINČENI OTROK

Trpinčenje otrok je obstajalo v zgodovini človeštva od zmeraj in v določenem obsegu ga je človeška družba vedno dopuščala. Šele v zadnjem obdobju je to vprašanje postalo poseben problem, ki se ga tudi raziskuje in o njem bistveno več razpravlja. Opredelitev pojma je nedvomno odvisna od koncepta o minimalnih pravicah, ki jih otrok ima in, ki se nanašajo na njegovo telesno in psihično celovitost. Seveda pa ni nobenega dvoma, da družba, ki je bolj

občutljiva za obseg pravic, ki jih daje otroku, strožje ocenjuje tudi to, kar imenujemo trpinčenje otroka. (Šelih,1998)

Trpinčenje je oblika nasilja in pomeni, da ti nekdo namenoma grozi ali te kako drugače nenehno spravlja v stisko. Otroci, ki so žrtve takšnega ravnanja, so prestrašeni in nesrečni. (Elliot,2002,str.7)

Prva oblika trpinčenja otrok je bila fizično nasilje, kateremu so sledili medicinski vidiki, ki so se razširili na obliko emocionalnega prikrajšanja, ter različne oblike psihičnega trpinčenja. (Šelih,1988,str.1)

S sociološkega vidika je ta pojav opredeljen tako, da zloraba otroka pomeni vsako storitev ali opustitev, ki jo izvršijo posamezniki, institucije ali družba kot celota in ki ima za posledico, da so otroci prikrajšani glede enakih socialnih, ekonomskih ali političnih pravic, te oblike storitev ali opustitev pa so v nasprotju z njihovimi optimalnim razvojem. Opredelitev pojma je odvisna od koncepta minimalnih pravic, ki jih ima otrok in ki se nanašajo na njegovo telesno in psihično celovitost. (Šelih,1998)

Spolna zloraba otrok je le ena od oblik trpinčenja otrok. Druge oblike so čustveno in telesno trpinčenje ali zanemarjenje.

»Več avtorjev ugotavlja, da so v zvezi s starostjo najbolj izpostavljeni dojenčki ter majhni otroci do četrtega leta starosti. V tej starosti je delež fantov nekoliko večji kot delež deklic. Različno spolno distribucijo žrtev iščemo pri vzgoji otrok, ki so odvisne od kulturnih vzorcev vedenja.

Danes je na splošno sprejeto stališče, da obstaja pri nekaterih otrocih večja stopnja ranljivosti glede na njihove osebne lastnosti. Strokovnjaki opozarjajo predvsem na tiste skupine otrok, ki so posebej izpostavljeni. Govorimo o otrocih, ki lahko zaradi nenavadnih prirojenih ali pridobljenih značilnosti včasih nevede napeljejo osebo k fizičnemu nasilju.

V te skupine štejemo otroke, ki so nezakonski, deformirani dojenčki, dvojčki, nedonošenčki, otroci mater, ki so v času nosečnosti bile depresivne, so pogosto noseče ali težko delajo« (Šelih,1998,str.5-7).

Mogoče je reči, da vplivajo v ožjem socialnem okolju trije dejavniki na razvoj situacije, ki vodi v trpinčenje otroka:

 značilnosti otroka  značilnosti storilca  situacija, v kateri je prišlo do takšnega ravnanja.

»K trpinčenju ali zanemarjanju prištevamo naslednje vedenje:

Telesno trpinčenje

 je fizično nasilje, ki povzroča telesne poškodbe pri otroku ( primer: porivanje, pretepanje, brcanje, lasanje, boksanje in

podobno)

Telesno zanemarjanje

 je opuščanje otrokovih primarnih življenjskih potreb, kakor so potreba po hrani, po varnosti, zaščiti pred neustreznim okoljem in podobno

Čustveno trpinčenje

 je neprikrito sovražno vedenje do otroka kot denimo:

o omalovaževanje: žaljenje, norčevanje, draženje, zmerjanje

o zavračanje: nepriznavanje, odrivanje otroka

o teroriziranje: ustrahovanje, vdori v intimnost, grožnje z nasiljem, zapuščanje ali zapiranje

Čustveno zanemarjanje

 je sistematično opuščanje čustvenih vzgibov:

o javno zanikanje z besedami in dajanji

o pasivno odklanjanje

o dolgotrajno izločevanje iz prijetnih družinskih dejavnosti

Spolno zlorabljanje

 je zahteva odrasle osebe, da otrok sodeluje v spolnih dejanjih proti svoji volji« (Bouwkamp,1996,str.13-14).

Sociološki pristop pri razlagi vzrokov za nastanek trpinčenja otrok poudarja pomen osamljenosti, ki nastaja v visokomobilni družbi, ko ljudje pogosto menjavajo delovno mesto in kraj bivanja. Gre tudi za takšne zveze parov, ki niso stalne ali pa za družine, ki niso popolne.

Isti pristop posebej poudarja okoliščine, da nasilje poraja nasilje. V zvezi s trpinčenjem otrok so ugotovili, da je nasilje oblika otrokove socializacije, ko pa otrok odraste, se trpinčenje prenaša iz generacije v generacijo.

Tretji pristop o vzrokih trpinčenja otrok so avtorji poimenovali strukturni pristop. Ta vključuje tri kategorije vzročnih dejavnikov in jih povezuje med seboj v celoto. Pri tem stališču obstaja temeljna skupina vzrokov trpinčenja otrok v socialni filozofiji določene družbe, v prevladujočem vrednostnem sistemu in v temeljnih konceptih, ki iz tega sledijo. Na ta stališča vplivajo socialne, ekonomske in politične ustanove, ki jih prav ta temeljna izhodišča oblikujejo.

Druga, ožja skupina vzrokov trpinčenja otrok tiči v družbeni opredelitvi otroštva, in sicer tisti, ki je v določeni družbi prevladujoča. Gre za vprašanje, koliko določena družba gleda na svoje otroke, koliko podrejanja in konformnosti pričakuje od njih, kakšna je svoboda njihovega vedenja ter kolikšno stopnjo različnosti in drugačnosti določene družbe dopušča pri otrocih in pri odraslih.

V zvezi s tem je pomembno splošno stališče družbe do uporabe sile kot legitimnega sredstva za doseganje vzgojnih ciljev. Ta odnos se praviloma kaže v dopustnosti ali prepovedi telesnega kaznovanja v javnih zavodih, zlasti v šolah, zavodih za mladino.

Tretjo skupino vzorčnih dejavnikov označuje Gill kot »sprožilne kontekste«. Pri tem gre za spoznavanje, da morajo v konkretni situaciji obstajati določene posebne okoliščine, ki ravnanje samo, torej trpinčenje, sprožajo. Odrasli, ki trpinčijo otroke, tega ne delajo ves čas. Takrat, ko so prisotni pritiski, frustracije, pomanjkanje samokontrole ali nekontrole nasploh.

3. KJE KORENINI NASILJE NAD OTROKI?

Nasilje nad otroki izvira iz kulturnih vzorcev, škodljivih vplivov določenih tradicionalnih navad ali običajev, ki tudi ohranjajo družbeno sprejemljivost nasilja. » Zgodovina in sedanjost kažeta, da je žena v zakonski zvezi najpogostejša žrtev moževega nasilja. To dejstvo potrjuje našteto pravnih, kulturnih, religioznih, političnih, gospodarskih in drugih prispevkov, po katerih je ženska ali žena v zgodovini človeštva žrtev vedenja svojega moža, čeprav je vedno dosti dogodkov, v katerih so zaradi nasilja prizadeti tudi drugi družinski člani (otroci). Toda v hierarhiji zakonske zveze je bilo nasilje nad žensko (poleg otrok) dolgo časa tudi legalizirano in mož je z njo ( poleg otrok) ravnal kot z lastnino.

Nasilje nad ženskami korenini v neenaki porazdelitvi moči med spoloma. To deklarira tudi Deklaracija o odpravi nasilja nad ženskami. Zgodovinsko neenaki

odnosi moči med ženskami in moškimi so pripeljali do dominacije nad ženskami in njihove diskriminacije s strani moških ter so preprečevale polno napredovanje žensk. Nasilje nad ženskami je eden od bistvenih socialnih mehanizmov, s katerim so ženske prisiljene v podrejen položaj. Definiramo jo kot vsako dejanje nasilja, ki temelji na spolu in ima (ali bi lahko imelo) za posledico fizično, spolno ali psihično škodo ali trpljenje žensk, vključujoč grožnje s takšnimi dejanji, odvzem ali samovoljno omejitev prostosti, ne glede na to ali se zgodi v zasebnem ali javnem življenju. (Ančić, idr.2002., str. 125, 126)

3.1 SPOLNO SPECIFIČNA SOCIALIZACIJA DEČKOV IN DEKLIC

Spolno specifična socializacija deklic in dečkov se prične v družini, nadaljuje v vrtcu in šoli ter veliko prispeva k razumevanju tako imenovanih moških in ženskih vlog. Gre za proces, v katerem se otroci naučijo, kakšna je vloga obeh spolov v družini.

Fantke ponavadi vzgajajo v duhu odločnosti, agresivnosti in že zgodaj se naučijo, kaj so moška dela. V obdobju odraščanja imajo več pozitivnih identifikacijskih figur (moški kot osebe, ki imajo moč in željo po doseganju uspehov).

Deklice pa vzgajamo v ponižne, pasivne, tiste, ki naj bi vedno pomagale drugim, se

žrtvovale, tiste, ki se pustijo voditi itd. Lastnosti, ki jih dobijo moški v času socializacije, so v družbi vrednotene kot večinoma pozitivne, lastnosti žensk pa kot prevladujoče negativne in nenagrajevane. Možnost, da ženska doživlja nasilje, je vsekakor večja, če je njena identifikacija s kategorijo ženska popolnejša.

Prav identifikacija s to kategorijo lahko pripelje do ekstremne odvisnosti, mnogih občutkov manjvrednosti in v skrajnem primeru do duševnih stisk.

Ker so tovrstne predstave o moških in ženskah tako močno vpletene v naš vsakdan, vsak/a sam/a pri sebi prepozna lastne predsodke in jih začne odpravljati. Pogosto jih namreč niti ne opazimo, saj se iz generacije v generacijo prenašajo kot samoumevno dejstvo.

Otroci, ki odraščajo v družini, v kateri se dogaja nasilje, sčasoma ponotranjijo vzorec obnašanja svojih staršev.

Deklice pogosto prevzamejo vlogo žrtve. Kasneje tudi v partnerskih zvezah nasilje sprejemajo, saj imajo višji prag tolerance do nasilja, lahko pa ga celo razumejo kot dokaz ljubezni. Dečki pogosto prevzamejo očetov nasilni način komunikacije. (Ančić, idr.2002., str. 126, 127)

3.2 OPRAVIČEVANJE NASILJA

Za nasilje pogosto iščemo opravičila in ga poskušamo racionalizirati. To velja tudi za nasilje nad otroki in ženskami v družini. Za nasilje ni opravičila. Ne iščemo opravičil in izgovorov, ko so: »Otroci so ga razjezili in se je pač znesel nad ženo.« » V službi ima težave in je bolj razdražljiv. Zato kriči nad otrokom.« »Če mu hči ne bi jezikala, je ne bi udaril.« »To pa res še ni nasilje, če sem ga enkrat okrog ušes, da si bo zapomnil.« »Izgubila sem nadzor nad seboj in otroka udarila.« »Bil sem pijan.« »Rekel sem ji, naj utihne, pa ni hotela.«

»Roka sem mi je sprožila sama od sebe.« »Že tretjič ta teden je iz šole prinesel »cvek«. Pomaga lahko samo še palica.« »Otroke je treba kdaj pa kdaj po zadnji plati, da vedo, kaj je prav in kaj ne.«

Vedno obstaja način, kako nenasilno pristopiti k reševanju konflikta. Pogosto se nam zdi, da je lažje pristopiti nasilno in uporabiti svojo (pre)moč, kot pa se pogovoriti in sklepati kompromise. Podobno se nam zdi krajša in lažja pot, če otrokom s fizičnim kaznovanjem pokažemo, da nečesa, kar so storili, ne odobravamo. Pot pojasnjevanja in argumentiranja je daljša in zahteva od nas več energije. Vendar pa s takšnim ravnanjem gradimo in utrjujemo dober odnos z otrokom. Nasilje ni bolezen. Je priučeno vedenje. Vedno imamo možnost izbirati, ali se bomo odzvali nasilno ali ne. Občutek izzvanosti je stvar tistega, ki se počuti izzvan. (Ančić, idr.2002., str. 127, 128)

4 . OBLIKE NASILJA NAD OTROKI

Nasilje nad otroki je problematika, s katero se srečujemo prav vsi. Nekateri slišimo, kako sosed tepe svoje otroke, nekateri smo osebe, ki se jim zaupa deček, ker oče pretepa njegovo mamo, nekateri imamo neposredno izkušnjo nasilja.

Za nasilje v družini je značilno:

 da so povzročitelji predvsem moški;  do so žrtve predvsem otroci in ženske;  da se dogaja predvsem v zaprtih, »varnih« prostorih;  da največkrat ni nobenih prič oz. so to družinski člani/ce;  pogosto gre za hudo dejanje, ki pusti težke in dolgotrajne posledice;  neposredne in očitno grobe;  posredne, potuhnjene a dolgotrajne;  njihov razdiralni učinek je hujši in se pokaže postopoma;  ne kot rana ali modrica na otroškem telesu;  pač pa kot globoka bolečina ali prikrajšanost v otrokovi osebnosti;  pokažejo se posredno v njegovem doživljanju, vedenju in ravnanju do

nebogljenih in kakorkoli odvisnih otrok, tako lastnih kot drugih;  pogosto odrasli deležni nasilja v otroštvu, ponavljajo v različnih krutih

vzorcih dejanja, ki so označila njihovo otroštvo  opravičila ni;  pomagajo pa razumevati psihosocialne mehanizme, ki tako ravnanje

vzpodbujajo;  pomagajo prekiniti tragično spiralo, ki bi sicer zajela naslednje

generacije.

Nasilje nad otroki najpogosteje vključuje naslednje oblike nasilja: fizično, psihično, verbalno, spolno nasilje oziroma zlorabo.

4.1 FIZIČNO NASILJE

Fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile ali resna grožnja z uporabo sile. Usmerjeno je na človekovo telo ali njegovo življenje. Fizična bolečina in

posledice, ki jih nasilnež tako povzroča, vedno spremljajo tudi psihične posledice žrtve. ( Kuhar, 1999, str. 10)

Slika 1: Prizor nasilja nad otrokom

Fizično nasilje je vsako nasilje, ki ga dobesedno občutimo na svojem telesu. Primer so brca, udarec z roko, nogo ali katerimkoli predmetom, odkrivanje, celo dotikanje, če oseba tega ne želi, zvijanje rok, ugašanje različnih ogorkov na telesu, polivanje z mrzlo ali vročo vodo, omejevanje gibanja, odrekanje ali vsiljevanje hrane. Najpogostejši je obračun s pestmi, kjer oseba lahko utrpi hude telesne poškodbe. Medtem ko je najhujša in ena izmed najbolj krutih oblik fizičnega nasilja zagotovo umor.

Fizično nasilje se začne, ko se psihičnemu doda še kakšen udarec z roko ali kaj podobnega. Nemalo pretepov se začne s psihičnim nasiljem. Grožnja, ki je

podkrepljena z dvignjeno roko, ni samo psihično, pač pa tudi fizično nasilje, ker se tega bojimo in ga upravičeno pričakujemo. Primer je lahko nasilje v družini, ko oče najprej otroka zmerja, češ, da je nesposoben in neubogljiv, sčasoma pa besedi doda še dvignjeno roko in otrok se ga upravičeno boji.

Alkoholizem pogosto povezujemo s fizičnim nasiljem, vendar to ni vedno bistven razlog. V svetu je povprečno od 5% do 8% ljudi, ki prekomerno pijejo, od tega jih je 10% tudi nasilnih. V veliko primerih je pretepom priključena vsaj ena vinjena oseba. Tudi ozdravljeni alkoholik bo lahko nadaljeval z uporabo nasilja, če ima takšen značaj in svoji nasilnosti ne posveti posebne pozornosti. Alkoholizem ni, kot pogosto menimo, primarni vzrok za fizično nasilje, ga pa po navadi spodbudi. Držalo naj bi, da ljudje povzročajo hujše poškodbe, ko so pijani. Prave vzroke pa moremo vseeno iskati globlje v duševnosti nasilnega človeka. Po navadi je kriv njegov neuspeh v okolju, v katerem živi in tako prenaša svoje občutke na nedolžne ljudi.

Ob fizičnem nasilju skoraj zmeraj srečujemo tudi psihično nasilje, ki le-tega omogoča in ga podkrepi. Primer je, ko ženske svojih nasilnih mož preprosto ne morejo zapustiti. Veliko žensk lahko slišite reči, da ne razumejo, zakaj žrtve svojih nasilnih partnerjev ne zapustijo. Te žrtve so ustrahovan in pogosto tudi odvisne od napadalca. Prostor, kjer se dogaja večina fizičnega nasilja, je dom. Včasih se fizičnemu nasilju pridruži lahko tudi še hujše, spolno nasilje. Najpogosteje ga izvajajo partnerji ali bivši partnerji,lahko pa tudi očetje ali drugi družinski člani iz ožjega družinskega kroga.

Fizično nasilje med partnerjema:

To je več let trajajoče nasilje in se kar naprej ponavlja. Žrtve bi najverjetneje odšle, če ne bi bile od partnerja finančno in čustveno odvisne. Moški največkrat nasilje stopnjuje skozi daljši čas. Fizično nasilje je podkrepljeno še z negativnimi mnenji in žaljivkami. Na začetku ženske mislijo, da so morda nekoliko ljubosumni ali da je to morda celo dokaz, da jih neizmerno ljubijo. Fizično nasilje naj bi se prvič pogostokrat zgodilo med nosečnostjo, torej v času, ko se mnogokrat počutijo čustveno in finančno še bolj odvisne od svojih partnerjev kot sicer. Nasilju vedno sledijo obljube in opravičila, češ da se nikoli več ne bo ponovilo, saj se moški bojijo, da bodo partnerke izgubili. Sledi obdobje obljub, ko moški izkazujejo veliko več pozornosti kot sicer. Ženske upajo in celo verjamejo, da se je nasilje za vedno končalo. Sramujejo se in se o tem ne upajo pogovarjati z drugimi ljudmi, kadar pa se, jim največkrat napačno svetujejo, naj potrpijo, partnerju posvečajo več pozornosti, torej naj ostanejo v odnosu. Pomoč lahko tudi poiščejo pri za to usposobljenih strokovnjakih, ki jim nato lahko pomagajo, da zapustijo svoje staro življenje in začnejo znova.

Nasilje se ponavadi le še stopnjuje. Fizično nasilje se nikoli ne konča samo od sebe. Pogosto se nasilje stopnjuje od navidez nedolžnega odrivanja do brutalnega nasilja, katerega posledica je lahko tudi smrt žrtve. Včasih so žrtve fizičnega nasilja tudi žrtve spolnega nasilja. To je še hujša oblika nasilja med partnerjema in moramo na to biti še posebej pozorni. Dejstvo je, da ženske ne zapustijo odnosa, nasilneži in družba pa to pogosto uporabljajo kot dokaz, da jim ni nič hudega, saj bi, če bi trpele, odnos končale in odšle. Tako si družba še naprej zatiska oči in raje zanika celotno dogajanje, kot pa da bi posegla vmes in pomagala žrtvi. Družba še vedno, ponekod bolj,

ponekod manj, velja za patriarhalno in tako je ženski avtomatično dodeljena vloga šibkejšega člana.

Posledice fizičnega nasilja so:

 modrice, rane, odrgnine, izbiti zobje, zvini, zlomi, izpahi, opekline ipd., s tem pa ponavadi žrtve izgubi še samozavest in samozaupanje.

Za vse, kar se ji dogaja, krivi samo sebe in pogostokrat zapade v čustveno otopelost. Značilno je, da žrtve dolgo časa vztrajajo v nasilnih odnosih in si redko poiščejo pomoč pri ustanovah, ki so sposobne pomagati povrniti samospoštovanje in občutek varnosti. To dvoje je namreč tisto, kar si morajo priboriti nazaj za nadaljevanje uspešnega življenja.

Nasilje nad otroki

O nasilju v družini nad otroki govorimo takrat, ko oče ali kakšen ožji družinski član fizično obračunava z otroki. Posledice fizičnega nasilja v družini se pri otrocih izražajo v njihovem čustvovanju, razdražljivosti, težavah s koncentracijo, v njihovem nezadovoljstvu z življenjem, v poskusih samomorov, uničeni samopodobi in drugih oblikah samopoškodovanja. So zelo nesamozavestni in občutljivi.

Vsak otrok potrebuje starševsko ljubezen, ki naj bi veljala za brezpogojno. Ko tega ni deležen, poskuša opozoriti nase s svojimi dejanji. Njihove starše je potrebno opozoriti na napake, ki jih povzročajo, in jim pomagati. Potrebno jih je poučiti, da nosijo odgovornost za svoje otroke, da imajo sicer pravico in dolžnost otrokom postavljati meje, vendar morajo meje postavljati z razumom, s

spoštovanjem in zgledom in ne s pestmi oziroma nasiljem. Tega so se starši pogostokrat naučili v družini, v kateri so odraščali in so bili tudi sami žrtve nasilja.

Najbolj prepoznano je fizično nasilje, saj je edino nasilje, ki pušča vidne posledice na žrtvi. Usmerjeno je na človekovo telo ali njegovo življenje. Fizično nasilje se lahko stopnjuje od klofute in odrivanja pa vse do brutalnega pretepanja, ki lahko včasih povzroči celo smrt žrtve. Pogosto je povezano s psihičnim, spolnim in ekonomskim nasiljem.

Pod fizično nasilje spadajo:

 pretepanje, lasanje, davljenje, praskanje, grizenje, odrivanje, zaklepanje v prostor, metanje stvari v žrtev, brcanje, boksanje, ugašanje cigaret na žrtvi, napadi z orožjem (strelno orožje, hladno orožje…).

Fizično nasilje lahko privede vse do zlomljenih kosti, splavov, trajne invalidnosti ali smrti. Grožnja, ki je podkrepljena z dvignjeno roko, ni samo psihično, pač pa tudi fizično nasilje, ker se tega bojimo in tudi upravičeno pričakujemo. Fizično nasilje se ponavadi stopnjuje. Nikoli se ne konča samo od sebe.

Fizično nasilje pušča posledice, ki so iste kot pri psihičnem nasilju:

 izguba samospoštovanja, samozavesti, strah, izguba avtonomije, izolacija, pomanjkanje energije, depresivnost, neobvladovanje svojega življenja,

občutek nemoči, težave s spominom, izguba zaupanja, nemotiviranost, jok, spremenjene spolne navade, neučinkovitost, poskusi oziroma nameni samomora, pojav odvisnosti od drog…

Fizično nasilje se lahko pojavlja:  v družini,  nad otroki,  med partnerjema,  v šoli,  med vrstniki…

Fizično nasilje vključuje veliko grobih, kaznovalnih, nadzorovalnih in nasilnih načinov vzgoje.

Fizično nasilje nad otrokom se kaže kot:

 udarjanje otroka (ena ali več udarcev) z roko ali s predmetom (pas, palica, bič, vrv, drugi predmeti),

 pretepanje otroka z roko ali s predmetom,  klofutanje otroka,  tresenje otroka,  pritiskanje otroka ob različne površine,  porivanje otroka,

 metanje otroka ob različne površine,  metanje različnih predmetov v otroka,  sunkoviti potegi otroka za oblačila, roko, uho, lice ali druge dele telesa,  lasanje, cukanje in vlečenje otroka za lase,  zvijanje rok otroku,  boksanje otroka,  dušenje otroka,  davljenje otroka,  brcanje otroka,  polivanje otroka z vodo,  utapljanje otroka,  povzročanje in/ali izpostavljanje otroka oparninam, ožganinam, opeklinam,  povzročanje in/ali izpostavljanje otroka podhladitvam, ozeblinam,

zmrzlinam,  povzročanje ureznin, ubodov ali strelnih ran na otrokovem telesu,  pljuvanje otroka,  grizenje otroka,  odrekanje hrane ali siljenje otroka s hrano,  zastrupljanje otroka,  nepotrebno in samovoljno dajanje nepredpisanih zdravil otroku,  prisiljevanje otroka h klečanju na kolenih,  vezanje otroka,  nasilno dvigovanje od tal ali nošenje otroka,  nasilno preprečevanje izhoda iz stanovanja (ali vhoda v stanovanje),  oblike kaznovanja in drugo fizično nasilno ravnanje, s katerimi se otroku

povzroči fizično bolečino.

Cilj fizičnega nasilja:

Nasilnež želi, tako kot v primeru psihičnega in spolnega nasilja, pridobiti, povečati ali dokazati svojo moč nad žrtvijo. Moški so v obstoječi družbi pogosto pod družbenim pritiskom nujnosti uspeha v zasebni in profesionalni sferi. Če jim to ne uspe, iščejo vzroke za svoje neuspehe v ljudeh okrog sebe, ki jih kaznujejo tako, da si jih fizično podrejajo. Tudi ženske doživljajo podobne pritiske, vendar uporabljajo fizično nasilje. Pogosteje posežejo po psihičnem nasilju ali pa nasilje obrnejo vase (psihosomatske bolezni, zasvojenosti, motnje hranjenja, samopoškodovanje).

Kako nasilje v družini vpliva na otroke?

Posledice fizičnega nasilja v družini se pri otrocih izražajo v njihovem čustvovanju, razdražljivosti, težavah s koncentracijo, v njihovem samopoškodovanju (npr. motnje hranjenja, zloraba drog in alkohola).

Vsak otrok potrebuje ljubezen in pozornost svojih staršev. Če tega ni deležen, poskuša opozoriti nase s svojimi dejanji. Ta so lahko dobra, lahko pa gre tudi za kraje v trgovini, izostajanje od pouka, slab šolski uspeh in podobno. Takemu otroku je potrebno posvetiti veliko pozornosti. Njihove starše je potrebno opozoriti na napake, ki so jih storili in jim pomagati, da jih hitro in uspešno popravijo. Potrebno jih je naučiti, da so odgovorni za svoje otroke, da imajo sicer pravico in dolžnost otrokom postavljati meje, vendar morajo meje postavljati s spoštovanjem in zgledom in ne z brezkompromisnostjo in nasiljem. Slednje so se starši pogosto naučili v družini, v kateri so odraščali, saj velik odstotek nasilnih

staršev prihaja iz družin, kjer je bilo nasilje stalen spremljevalec njihovega odraščanja. To pa nikakor ne pomeni, da se nasilja ne da odučiti.

Posledice fizičnega nasilja:

Poleg fizičnih posledic (modric, rane, odrgnine, izbiti zobje, zvini, zlomi, izpahi, opekline, poškodbe notranjih organov ipd.) žrtev ponavadi izgubi samozavest. Za vse, kar se ji dogaja, krivi sebe in pogosto zapade v čustveno otopelost. Značilno je, da žrtve dolgo časa vztrajajo v nasilnih odnosih in si (najpogosteje zaradi slabih izkušenj ali slabe medijske promocije) redko poiščejo pomoč pri ustanovah, ki so jim sposobne pomagati povrniti samospoštovanje in občutek varnosti. To dvoje je namreč pogoj za uspešno življenje v prihodnosti.

Otroci, ki odraščajo v nasilnih družinah, so zaradi tega lahko emocionalno nerazviti in večno nezadovoljni s svojim življenjem. Zanje so bolj značilni poskusi samomorov kot za ostale otroke. Za deklice je nevarno, da bodo v odraslosti v partnerskih odnosih prevzele materino vlogo, ki je ponavadi vloga žrtve, za dečke pa, do bodo prevzeli vlogo nasilneža.

Zmotna prepričanja, na katera presenetljivo pogosto naletimo pri našem delu in pomagajo ohranjati fizično nasilje moških nad ženskami, so zlasti:

 Ženske od svojega moškega pričakujejo, da je močan, ukazovalen in jo po potrebi tudi udari.

 Nasilje se dogaja drugim, meni se ne more zgoditi.  Nasilje je domena južnjakov in pijancev.  Nasilje se v urejenih družinah ne dogaja.  Najboljša vzgoja otrok je vzgoja »s pasom po riti«.  Nasilen sem zato, da me spoštujejo.  Saj so mene tudi tepli, pa sem čisto v redu.  Moški je glava družine.  Ženska brez moškega ne more uspeti v današnji družbi.  Nasilje do določene meje sploh ni slaba stvar.  Nekaj udarcev po riti ni še nikomur škodilo, koristilo pa je mnogim.  Blago nasilje je pomagalo ohranjati red v družini.  Moški, ki je nasilen, je bolj spoštovan.

Slika 2: Fizično nasilje

4.2 PSIHIČNO NASILJE

Psihično nasilje je najbolj razširjena oblika nasilja. Dejanja, ki potekajo na verbalni ravni in jih žrtve opisujejo kot bolj boleča, so bolj škodljiva kot dejanja pri fizičnem nasilju. Psihično nasilje je včasih težje prepoznati. Žrtve so pogosto nesamozavestne in negotove v sebi, se umikajo pred družbo, se počutijo ponižane, manjvredne. Otroci, ki so pod vplivom psihičnega nasilja, pa so lahko tudi sami zelo nasilni do vrstnikov in drugih.

Psihično nasilje označuje vsakršna dejanja (najpogosteje verbalna), ki se na nezaželen in grob način dotaknejo človekove psihe. Psihično nasilje spodjeda samozavest, samopodobo in samozaupanje žrtve.

Psihično nasilje je najbolj razširjena oblika nasilja. Njegove žrtve smo v teku življenja vsi, prav tako ga hkrati tudi vsi povzročamo. Vsaka nepremišljena beseda, ki našega sogovornika ali sogovornico zaboli, je lahko oblika psihičnega nasilja. Res je lahko navidez nedolžna, a ima možnosti, da preraste v večje, bolj vztrajne oblike psihičnega nasilja, ki se prepletajo tako s fizičnim kot s spolnim nasiljem.

Če s fizičnim nasiljem ranimo človekovo telo in s spolnim nasiljem posežemo v posameznikovo spolno integriteto, potem s psihičnim nasiljem načenjamo človekovo duševnost, psihično stabilnost in samozavest.

Psihično nasilje se dogaja predvsem na besedni ravni, s premišljenimi ali nepremišljenimi besedami, predsodki in stereotipi, žaljivimi mnenji, lahko pa tudi z odtegovanjem komunikacije. Z molkom dosežemo podoben učinek, kot če bi na človeka vpili ali ga udarili.

Konkretne pojavne oblike psihičnega nasilja

Psihično nasilje je:

 namerna ali nenamerna uporaba grobih besed in mnenj;  vpitje, žaljenje, zmerjanje in poniževanje;  ustvarjanje negativnih mnenj o človeku na podlagi predsodkov in

stereotipov (blondinke so butaste, Neslovenci so kriminalci, obritoglavci se

drogirajo…);  prepir ali nesoglasje, kjer ena stran zlorablja svojo fizično, psihično,

ekonomsko, hierarhično, institucionalno ali drugo premoč;  izsiljevanje in grožnje ( tudi s fizičnim, ekonomskim ali drugim nasiljem)

itd.

Cilj psihičnega nasilja

Preko psihičnega vedenja poskušamo razvrednotiti sočloveka. Tak človek se bo počutil ponižano in mi smo s tem dosegli svoj cilj, saj smo ga hoteli

 podreti in pridobiti večjo moč nad njim ali pa  izkoristiti, izkazati in povečati svojo moč nad žrtvijo.

Z vztrajnim ponavljanjem psihičnega nasilja (npr. nekoga vedno znova proglašamo za neumnega, grdega, nesposobnega) dosežemo, da žrtev začne verjeti našemu sporočilu. Otrok, ki mu starši nenehno sporočajo, da je neroden,

bo kmalu dejansko prevračal kozarce, se spotikal in počel druge nerodnosti; dijak, ki mu učiteljice začnejo govoriti, da je neumen, pa bo začel dobivati slabše ocene od tistega, ki mu govorijo, da je pameten, čeprav imata približno enake učne sposobnosti.

Ljudje postanemo takšni, kot od nas pričakujejo naša družina, širše socialno okolje in mi sami. Če družina, prijatelji/ce, učitelji/ce in drugi od nas pričakujejo, da jim bomo ustvarjali težave, bomo sčasoma verjetno res to počeli, ker bomo verjeli, da taki pač smo.

Človekove osebne meje

Psihično nasilje je od vseh vrst nasilja v današnji družbi največ in ga je hkrati tudi najtežje definirati. Mejo med sprejemljivim in nesprejemljivim mora namreč začrtati vsaka posameznica in vsak posameznik. Meja označuje stopnjo osebne tolerance do posameznih načinov psihičnega nasilja. Ker so te meje postavljene individualno in se hitro spreminjajo, se moramo o njih veliko pogovarjati. Ljudje se pogosto ne zavedajo, da smo nasilni, ali pa soljudi preslišimo, ko nam želijo povedati, da jih naše grdo izbrane besede, psovke, žaljiva mnenja, naši predsodki in stereotipi omejujejo in prizadenejo.

Ker so meje pri ljudeh različne in se stalno spreminjajo, prav vsi včasih povzročamo in doživljamo psihično nasilje.

Ko nas ljudje ranijo s svojimi izjavami, je dobro povedati, da nas njihove besede in ravnanja motijo in da ne bomo sprejeli takega odnosa. Naša pravica je določiti

mejo in vztrajati pri njej, dolžnost drugih je, da jo spoštujejo. Prav zato se moramo o tovrstnih osebnih mejah veliko pogovarjati, saj lahko problem rešujemo šele, ko ga prepoznamo in imenujemo. Seveda pa je samo od drugega človeka odvisno, ali bo naše meje spoštoval. Ustaviti nasilje je vedno samo dolžnost tistega, ki ga povzroča.

Kako se pogovarjamo?

Z enim samim pogovorom nasilja seveda ne moremo ustaviti. Pomembno je, da tisto, kar želimo povedati, izrazimo na način, ki je za našega sogovornika ali sogovornico sprejemljiv in se ne začne braniti, preden začne poslušati.

Pomagajo lahko naslednja načela učinkovitega pogovarjanja:

 Govorimo o svojih čustvih, ker jih nihče ne more zanikati.  Kritizirajmo vedenje sogovornika in ne njegove osebnosti. Namesto,

da človeku rečemo, da je nasilen, kritizirajmo njegovo vedenje. Povejmo, da je reči nekomu, da je idiot, nasilno in ne, da je on nasilen.

 Držimo se problema, ki je pogovor spodbudil in ne vpletajmo drugih problemov, sicer sporočilo ni tako jasno.

 Ne žalimo. Pozabimo na pregovor, da se klin s klinom zbija. Na ta način bomo tekmovali za moč in tvegali, da bo sogovornik uporabil še

več nasilja, kar verjetno ni naš cilj. Verjemimo, da smo lahko močni tudi brez uporabe nasilja.

 Govorimo jasno in glasno in se ne pustimo preglasiti. Pogovor sprožimo takrat, ko se določen problem pojavi, saj tako opozorimo na svoje meje.

Razrezanje jezičnih mišic

Strokovnjaki psihično nasilje včasih poimenujejo raztezanje jezičnih mišic: ko človek ugotovi, da je močnejši od drugega človeka, in pri tem ne mislimo zgolj na fizično moč, potem si brez skrbi lahko privošči telovadbo za svoje jezične mišice. Iz prvega lahko zaključimo, da ljudje nasilja ne uporabljajo samo takrat, ko se počutijo nemočne in se branijo z nasiljem, pač pa tudi takrat, ko se zavedajo svoje moči in položaja in ju želijo še utrditi. Ponavadi imajo občutek, da na drugih področjih življenja niso tako uspešni in si nasilje privoščijo tam, kjer si ga lahko. Posledice psihičnega nasilja

Posledice psihičnega nasilja so številne, v osnovi pa psihično nasilje prizadane žrtvino samozavest, njeno osebnost in samospoštovanje. Žrtve stalnega psihičnega nasilja sčasoma lahko iščejo pomoč pri psihologih, psihiatrih, v različnih ustanovah, ti pa jim le redko pomagajo tako, kot si želijo. Povrnitev izgubljenega samozaupanja je izredno dolgotrajen proces. Žrtve nam večkrat povedo, kako obremenjene so se počutile s prepričanjem, da psihično nasilje ne pušča tako hudih posledic kot fizično ali spolno. Nihče, razen žrtve same, nima pravice vrednotiti konkretne izkušnje nasilja in posledic nasilja. Psihično nasilje je za nekatere lahko prav tako hudo kot pretep ali posilstvo.

Najpogostejše posledice psihičnega nasilja so:

 čustvena nestabilnost,  pomanjkanje energije,  anksioznost,  kronična zaskrbljenost,  izolacija,  neučinkovitost,  depresivnost,  napadi panike,  občutek nemoči,  neobvladovanje svojega življenja,  težave s spominom,  izguba zaupanja,  samospoštovanja  nemotiviranost,  napadi joka,  spremembe v odnosu do hrane,  zloraba mamil,  izguba stika s sabo,  dvom v svojo duševno stanje,  misel na samomor.

Pod psihično nasilje spada:

 uporaba grobih besed,  vpitje,  poniževanje,

 zmerjanje,  ustvarjanje slabih in neprijetnih mnenj o človeku na podlagi

stereotipa,  nesoglasje,  izsiljevanje,  grožnje,  pretirana kritičnost,  socialna izolacija,  ljubosumje,  verbalno nasilje,  pasivnost,  grožnje z nasiljem,  postavljanje ultimatov,  zahteve po pozornosti…

Kaj vse je lahko psihično nasilje?

1. NADZOR

Nadzor se lahko pojavi že na samem začetku partnerskega razmerja, a je ponavadi še neviden, da se ga žrtev niti ne zaveda. Postopoma postaja nadzor vse močnejši, partner neprestano kritizira in partnerki sporoča, da takšna ni dovolj dobra, da ji bo on povedal, kakšna mora biti.

2. NEPRESTANE ZAHTEVE

Zahteve partnerja po pozornosti, ljubezni ali spolnosti se nikoli ne nehajo. Potrebe ženske niso važne, saj je v tem odnosu pomemben le on. Ženska se počuti nevidno, spozna, da v njunem odnosu ni prostora za njene potrebe, čustva, misli.

3. PASTI

Ta način je tako neopazen in prikrit, da ga žrtev večkrat sploh ne zazna. Moški s svojimi manipulativnimi igricami doseže, da se ženska odzove, nato pa nanjo preloži krivdo za prepir.

4. IZLOČANJE IN PONIŽEVANJE

Psihično nasilen moški potrebuje občutek, da je vreden več kot njegova partnerka. To potrebo zadovoljuje tako, da partnerke ne upošteva, ne upošteva njenega mnenja ali pa razvrednoti vsa njena prizadevanja. Tako počasi ruši samozavest in samospoštovanje partnerke.

5. TIHI DNEVI

Kaznovanje s tišino je močno orožje, še posebej, če je prisotna še opazna sovražnost. Neznosna napetost, ki jo povzroča partnerjevo vedenje (molk), pri ženski povzroči občutek nemoči, zapuščenosti, frustracije in strahu. S takim vedenjem psihično nasilen moški partnerki sporoča, da ni vredna njegove pozornosti. Ponavadi ženska pristane na marsikaj, le da se tihi dnevi končajo.

6. GOPODAR

Partner je prepričan, da se mora celotno življenje v družini vrteti okoli njega. Pričakuje, da mu njegova ženska potrpežljivo streže kot gospodarju hiše. Ženska je v njegovi očeh vredna le toliko, kolikor uspešno in hitro streže njegovim potrebam. Če tega ne zmore ali celo noče, je ničvredna, lena, neumna in zlobna.

7. LASTNIK

Želja po lastitvi je lahko na začetku zelo prikrita. Kaže se celo kot zanimanje partnerja za vsa področja življenja ženske, ki lahko to na začetku jemlje celo kot kompliment. Nedolžno vedenje lahko kaj kmalu postane dušeče, izbruhi ljubosumja čedalje hujši. Ženska se začne v odnosu počutiti kot objekt in ne kot enakopravna partnerka.

8. IGRANJE Z BESEDAMI IN DEJSTVI

Psihično nasilen moški je mojster sprevračanja besed in dejstev v sliko, ki ustreza njemu. Namen igric je zvaliti krivdo za nastale težave na partnerko in pri vsem skupaj odigrati še vlogo žrtvenega jagnjeta. Nasilnež dejstva zavija v

meglo, da bi s tem kar najbolje zmedel partnerko in jo na koncu morda še obtožil, da je nora.

9. SPREMINJANJE VEDENJA

Hitro spreminjanje vedenja in igranje ljubečega partnerja pred drugimi žensko zmede in večkrat povzroči, da žrtev krivdo za teror, ki ga doživlja, prevzame nase.

10. BESEDE, KI RANIJO

Žalitev, nenehno kritiziranje, norčevanje in grobe besede so močno orožje, ki ga psihično nasilen moški uporablja, da bi ponižal, prizadel, razvrednotil in osmešil žensko ter njena dejanja.

11. JEZNI IZBRUHI

Psihično nasilen partner uporablja jezo, da bi tako povečal nadzor nad partnerko in ji vsili svojo voljo. Izbruhi jeze povzročajo, da se žrtev zaradi strahu trudi ustreči za vsako ceno, da le ne bi prišlo do nepričakovanih izbruhov.

12. NADVLADA V SPALNICI

Zatiranje, poniževanje in nepozornost v spolnem življenju nasilni moški uporabljajo, da bi s tem dokazali svojo premoč nad partnerko. Ženski lahko grozijo z uporabo sile, fizičnih poškodb, če ta ne bi hotela zadovoljevati njihovih

seksualnih potreb. Spolnost kot tudi odtegnitev le-te lahko celo uporabljajo kot način kaznovanja neprimernega vedenja partnerke.

13. ŠČUVANJE OTROK PROTI MATERI

Moški spodkopava avtoriteto ženske kot matere tako, da otroke na različne načine ščuva proti njej in jih skuša s podkupovanjem dobiti na svojo stran.

14. TIRANSKA PRAVILA

Psihično nasilen moški je prepričan, da je nesporni poglavar družine, ki ji vlada z železno roko.

Čeprav so oblike psihičnega nasilja tako raznolike in včasih nerazpoznavne, je njihov namen vedno enak: uveljaviti nadzor nad vsemi področji življenja ženske, jo s tem popredmetiti kot lastnino in dokazati moč ter avtoriteto moškega nad žensko.

Psihično nasilje se lahko pojavlja:

 v družini,  med partnerjema,  nad otroki,  v šoli,  med vrstniki…

Slika 3: Posledice psihičnega nasilja lahko vodijo celo v samomor

4.3 SPOLNO NASILJE

Dejanje spolne zlorabe je podano takrat, kadar odrasel človek ali mladostnik načrtno uporabi ali uporablja otroka za to, da se spolno vzburi ali/in da poteši svojo spolno slo. Odrasel človek je v odnosu do otroka zmeraj v položaju močnejšega. Otroka je majhen in neveden. Največkrat tej odrasli osebi tudi zaupa in/ali je celo odvisen od nje. Zato otrok ni sposoben svobodno odločati in zavestno sodelovati pri dejanjih, ki jih zahteva odrasli. Kadar pod temi pogoji pristane na sodelovanje, ni mogoče spregledati, kako zelo to škoduje njegovemu nadaljnjemu razvoju. (Frei, 1996,str.12) Spolna zloraba otrok je praviloma dejanje, ki se ponavlja.

Spolno nasilje lahko analiziramo v različnih pogledih; lahko se analizira v antropološki in zgodovinski perspektivi, v psihoanalitični in psihološki ali pa iz perspektive neposredne pomoči prizadetim. (Zaviršek,1996)

Spolni napad na otroka si pogosto predstavljamo kot spolno nasilje, ki ga spremlja tudi fizično nasilje. Največkrat pa to ni tako. Ker otrok v večini primerov pozna storilca, temu praviloma ni treba uporabiti fizičnega nasilja za dosego svojega cilja. Spremljevalec spolnega nasilja je niz drugačnih nasilnih dejanj: prilizovanje, podkupovanje, razne manipulacije in drugi pritiski. (Mugnaioni,2001)

S poseganjem v človekovo spolno integriteto predstavlja spolno nasilje specifično obliko nasilja. Naša družba spolnosti pripisuje poseben pomen, omejuje in pogojuje jo z velikim številom moralnih pravil, zato nasilno poseganje v to intimnost veliko bolj in glasneje odmeva med ljudmi.

O spolnosti se redko kdaj odkrito pogovarjamo. Takšen odnos do nje je dediščina krščanske tradicije, ki je spolnosti, če ni namenjena prokreaciji, pripisala grešnost. Tudi zato, ker nismo navajeni govoriti o spolnosti in se o lastnem telesu le redko pogovarjamo, težko povemo ljudem, ki nas obkrožajo, da smo bili žrtve spolnega nasilja, pa čeprav v tem, primeru ne gre za spolnost, ampak za nasilje. Posiljene ženske krivdo za posilstvo pogosto pripisujejo sebi, saj je ženska po patriarhalnih definicijah, ki so še kako žive, tista, ki izziva, moški pa tisti, ki se njenemu izzivanju ne more upreti in mu za posledice tudi ni potrebno prevzeti odgovornosti. Prav zato poznamo zgodbe o družinah, znotraj katerih se odvija spolno nasilje, in sosedih, ki vedo, kaj se dogaja, a o tem raje molčijo.(Kuhar, idr.1999.,str.17)

Spolna zloraba obsega celo vrsto dejanj. Ne gre samo za spolni odnos, temveč tudi za ljubkovanje genitalij, masturbacijo, oralni seks, vaginalno ali analno penetracijo s prstom, penisom ali kakšnim drugim predmetom. Tu govorimo tudi o ekshibicionizmu, pedofiliji ali kakšni drugi vrsti spolnih dejavnosti. Vanje sta vpleteni odrasla oseba ali znatno starejši otrok ali mladostnik in mlajši ter šibkejši otrok ali adolescent. (Merljak,1994)

Spekter dejanj spolnega nasilja nad otroki je dokaj širok pojem. Navedeni so najpogostejši pojmi, ki obravnavajo pojem spolnega nasilja nad otroki:

 razkazovanje genitalij: odrasel človek otroku razkazuje genitalije in vanje usmerja otrokovo pozornost.

 Opazovanje otroka: odrasel na skrivaj opazuje otroka, kadar se slači, kopa.

 Fotografiranje otroka: odrasel fotografira otroka ali odkrito opazuje otroka v erotični poziciji.

 Poljubljanje: odrasel dolgo in intimno poljublja otroka. Celo zelo majhni otroci čutijo neprimernost takega obnašanja in jim je ob njem neprijetno.

 Otipavanje: odrasel tipava otrokove prsi, trebuh, genitalno področje, notranjo stran stegen ali zadnjico. Na zahtevo mora otrok na podoben način otipavati odraslega.

 Golota: odrasel hodi gol po hiši pred vsemi družinskimi člani ali nekaterimi od njih.

 Nesramne pripombe: odrasel daje pripombe o spolnosti ali otrokovem telesu.

 Slačenje: odrasel se slači pred otrokom.

 Fotografiranje otrok: odrasel fotografira otroka ali odkrito opazuje otroka v erotični poziciji.

 Uporaba pornografije: odrasel kaže otroku pornografsko literaturo ali video filme ali prisili otroka, da se udeležuje pornografske aktivnosti.

 Felacija: pri tej vrsti odrasli moški prisili dečka, da vzame v usta njegov penis, nato pa še sam vzame dečkov penis v usta.

 Kunilingus: pri tej vrsti oralno genitalnega stika se mora otrok z jezikom in usti dotakniti splovila ali vaginalnega področja odrasle ženske ali pa se odrasli (moški ali ženska) z usti dotika splovila ali vaginalnega področja deklic.

 Sodomija - Penetracija s penisom v zadnjik ali danko: odrasli lahko otroku to stori večkrat brez poškodb, ker je zadnjik v otroštvu prožnejši.

 Digitalna penetracija (s prsti) v zadnjik ali danko: storilec lahko vdene v zadnjik tudi razne predmete, kot so barvice ali svinčniki.

 Spolni odnos na suho: je slengovski izraz, ki opisuje odnos, pri katerem odrasli drgne svoj penis ob otrokovo genitalno področje ali ob notranjo stran njegovih stegen ali ob otrokovo zadnjico.

 Bestialnost: prisilni spolni akt z živaljo: o bestialnosti govorimo takrat, ko odrasli otroka prisili, da živali drgne spolovilo ali ima spolni odnos z živaljo.

(Ur.:Združenje proti spolnemu zlorabljanju)(2001,Spolna zloraba otrok-čigav problem?)

»Spolna zloraba se lahko zgodi na različne načine:

 Kot enkratni dogodek:: ta vrsta spolne zlorabe se pojavlja kot osamljen incident. Storilec je lahko neznanec ali kdo, ki ga otrok ali

mladostnik pozna. Ta zloraba lahko vključuje opolzke telefonske klice, razkazovanje genitalij na javnem mestu, otipavanje.

 Zlorabljanje zunaj družinskega kroga: zloraba se prične postopoma in jo v prvem obdobju, ko gre za zavajanje in pridobivanje naklonjenosti otroka, le redki prepoznajo kot spolno zlorabo. To je lahko sosed, ki se z otrokom igra, učitelj, trener ali družinski prijatelj, sorodnik. Običajno so storilci znanci, ki jim otrok zaupa in ki se tudi sicer v okviru svojega dela ukvarjajo z otroki. Ti ljudje imajo navadno velik krog žrtev, so pogostokrat odkriti in kaznovani.

 Spolno nasilje v družini ali incest: pri tej vrsti zlorabe je storilec član otrokove ožje družine. Najpogosteje so storilci očetje, očimi, bratje. Žal pa je ta vrsta zlorabe, ki je najpogostejša, tesno zaprta v družinski krog in ostaja skrivnost dolga leta ter se tudi težko razkrije. Pogosteje so v incestuozno dogajanje vpletene deklice, vendar to ni pravilo. V družinah, kjer zloraba obstaja in kjer je več otrok, so pogosto vsi otroci, ne glede na spol, žrtve istega storilca« (Bain, Sanders,1996,str.17-19)

Treba se je zavedati, da žrtev ni sposobna razumeti teh dejanj, prav tako ni sposobna vanje zavestno vstopiti in privoliti.

Vsa ta dejanja sicer ne povzročajo hujših telesnih poškodb, pač pa globoke motnje, strah, izgubo zaupanja, vse skupaj vodi k hudim duševnim poškodbam. Zloraba rodi jezo, sram, zmedenost, slabo mnenje o sebi, samospoštovanja ni več.

Vse to pa vodi v vrsto težav, ki se lahko, če žrtvi ni nudena ustrezna pomoč, kažejo še leta po tem, ko je storilec z zlorabljanjem že prenehal.

Žrtev je vedno prizadeta in ranjena, kar pa ni prav. Vsak od nas ima pravico, da s svojim telesom počne, kar sam hoče, in sam odloča o tem, kaj se bo z njim zgodilo ali ne. Odrasli pa so dolžni pravico o otrokovi nedotakljivosti ščititi.

Kdo so žrtve?

»Še pred nekaj leti bi se odgovor glasil: »Dekleta vseh starosti«. Sedaj pa vemo, da lahko tudi fantje vseh starosti postanejo žrtve spolne zlorabe.« (Waiss, Galle,2000,str.16)

»Ljudje pogosto napačno domnevajo, da so še posebej ogrožena dekleta v puberteti. Kriminalistični uradi opozarjajo, da okoli 45% žrtev nima še niti deset let. Najpogosteje postanejo žrtve spolnega nasilja otroci med osmim in devetim letom starosti. Analize podatkov o številu zlorabljenih kažejo, da je deklic nekoliko več kot dečkov.

Pri deklicah je večja verjetnost, da postanejo žrtve družine ali/in osebe, ki jih poznajo, pri dečkih pa je večja verjetnost, da postanejo žrtve spolnega nasilja zunaj družine, tako so dečki izpostavljeni bolj fizičnemu nasilju« ( Zaviršek,1994,str.21).

Zlorabe ne povzročijo ne žrtvine besede ne žrtvina dejanja.

Žrtev ni nikoli kriva za spolno zlorabo, čeprav žrtve velikokrat mislijo, da so same krive.

Kdo so storilci?

Deklice so spolnemu nasilnemu nasilju izpostavljene pretežno v okviru družine ali v krogu družinskih prijateljev. Največkrat je to nasilje, ki ga izvajajo sorodniki moškega spola, osebe, ki imajo do otrok očetovski odnos, včasih celo sam oče, včasih očim ali materin prijatelj. Sledijo sorodniki, kot so stari oče, stric, brat ali bratranec… (Frei,1996,str.17).

Med storilci gre za moške ali ženske osebe, ki imajo do otrok kakršnokoli avtoriteto: učitelj, trener, vzgojitelj in podobno.

Ničesar ni, kar bi nam že na prvi pogled pomagalo prepoznati storilca. To so lahko poročeni ljudje, ljudje različnih starosti, opravljajo različne poklice, so različnega socialnega statusa ter pripadajo različnim rasnim ali verskim skupinam. Storilci so lahko v poklicu uspešni in med prijatelji spoštovani ljudje, ki se v vseh ostalih situacijah vedejo povsem običajno. Res je tudi to, da vsi niso taki, nekateri med njimi so alkoholiki, brezposelni in znani nasilneži. Storilca skratka ne moremo prepoznati vnaprej.

Storilci so ljudje, ki potrebujejo občutek moči in kontrole nad drugimi. Nekateri pri otroku, mladoletnici ali mladoletniku iščejo odobravanje, potrjevanje in občudovanje, zato ne uporabljajo sile, temveč jih zavajajo, drugi svoje dosežejo s silo in ustrahovanjem. Svoja dejanja opravičujejo na različnenačine, nekateri

mislijo, da v svoji družini lahko počnejo, kar hočejo. Spolno zlorabo si razlagajo kot učenje o spolnosti ali izraz velike ljubezni do otroka.

Storilci po razkritju pogosto povedo, da so vedeli, da je to, kar počnejo, narobe, vendar so si ustvarili zgodbo, ki so si jo neprestano pripovedali, da so otroke lahko še naprej zlorabljali (Kuhar,1999,str.25).

»Spolni storilci so lahko moški in ženske vseh starosti. To niso bolniki, ampak ljudje, ki vsa čustva in vse osebnostne meje otrok podrejajo svojim potrebam po moči. Ne menijo se za potrebe in želje po eksistenčni varnosti otrok« (Waiss,Galle,2000,str.16).

Zloraba naj bi se dogajala predvsem v problematičnih in revnih družinah.

Dejstva pa pričajo o tem, da se spolne zlorabe dogajajo v družinah vseh vrst, ki pripadajo zelo različni slojevski, izobrazbeni, religiozni, etični in drugi sestavi (Magnaioni,2001).

Seveda se za dejanje v javnosti razve veliko prej, če je bil storilec otroku nepoznan. To so primeri, ko gre za enkratno spolno zlorabo, ki pa je sama po sebi osamljen primer.

Profil spolnih napadalcev

»Na temelju izsledkov različnih raziskav lahko storilce razdelimo na šest tipov. Kar 85% jih pripada prvima dvema tipoma.

 pasivni odvisni storilec je večinoma negotov, zaprt vase in socialno manj spreten. Največkrat zagreši kaznivo spolno dejanje, ko se žena zanj ne zmeni več. Tako se obrne na hčerko. Očetova čustvena odvisnost od

hčere pomeni tudi spolne odnose z njo. Tak moški se nikoli ne nauči zastopati lastnih potreb.

 Agresivni dominantni storilec že pri iskanju spolne partnerice gleda na to, da bo dominanten. Ob njej se lahko počuti močnega. Iz svojega nadmočnega položaja, saj je glava družine, osami družinske člane od zunanjega sveta. Če žena njegovih čustvenih in spolnih potreb ne more zadovoljiti, zadovoljitev teh potreb zahteva od hčere. Ker doživlja člane kot svojo last, se obrne k hčeri, ko mu žena ne more ustreči.

 Psihopatski storilec ima kriminalno preteklost in je čustveno zelo malo povezan z zlorabljeno hčerjo. Kaže, da nima odnosa do svoje vesti in da ne pozna občutkov obžalovanja in krivde. Na druge ljudi deluje ljubeznivo. Z okolico zna preračunljivo ravnati, da bo dosegel izpolnitev svojih želja.

 Psihotični storilec stori dejanje šele potem, ko se njegove notranje zavore popustile pod vplivom psihoze. Duševno ni več sposoben obvladovati svojih spolnih vzgibov. Pri takem storilcu so prisotni fantazija in prividi. Deluje zmedeno in nemirno, njegovo vedenje je nepredvidljivo.

 Alkoholični storilec je aktiven le pod vplivom alkohola.

 Pedofilni storilec je izključno spolno usmerjen na otroke, čeprav je včasih spolno dejaven v lastni generaciji in je včasih tudi poročen« (Bouwkamp,1996, str.19-21).

Le malo storilcev je bilo otroku ali njegovi družini popolnoma neznanih. Kadar je otrok zlorabljen, potemtakem storilec skoraj nikoli ni neznanec iz parka.

Verjamem, da ima storilec vedno razlog in svoje pojasnilo za dejanje, ki ga stori. Pogosto se vprašamo zakaj se je to zgodilo in zakaj se je zgodilo ravno temu otroku. Bolj kot vse drugo pa nas zanima, zakaj je storilec to storil. Razlogi so verjetno različni, mogoče jih je več. Kje jih iskati in kako?

Navedla bom nekaj najbolj znanih in pogostih razlogov za spolno zlorabo otrok.

Moška vloga

Mladeniči in dečki, ki jih vzgajamo v duhu tega ideala ter jim v tistih trenutkih, ko so šibki, že v zgodnjem otroštvu odtegnemo ljubezen in priznanje, si pozneje komaj upajo pokazati, da so ranjeni, občutljivi ali slabotni. Pogosto niso več sposobni niti tega, da bi takšen občutek zaznali pri sebi, da o zaznamovanju pri drugih niti ne govorimo. Po tradicionalni delitvi vlog si moški pridobijo prave izkušnje in spoznanja v razvoju svoje osebnosti takrat, ko nastopa zahtevno in dominantno in ko se pravzaprav nasilno prebije do zastavljenega cilja. »Naposled sodoben fant!«, »Nekoč bo iz njega pravi moški!« so izrazi, s katerimi ga hvalijo.

Strah pred čustvi

Očetje, ki smo jih o tem povprašali, so največkrat povedali, da so pri sinovih mirno prenesli solze samo v predšolski starosti. Pri otrokovih kasnejših čustvenih izbruhih se jih je brž polotil strah, da utegne sin postati mevža. Fantek, ki ga vzgajajo na tak način, se odvadi želje po tolažbi, naklonjenosti, bližini, nežnosti in popuščanju svojim slabostim. Ko odraste v moža, potrebe po bližini in mehkejših čustvih ne zna več ločiti od potrebe po spolnosti. Če potem zlorabi zaupanje nekega otroka ter ga s spolnim izkoriščanjem in grožnjami napravi nemočnega, odvisnega od sebe, ga prav tako izda, s tem zadovolji predvsem svojo oblastiželjnost, hkrati pa tudi poteši svojo spolnost.

Ženska vloga

Deklice si v nasprotju z dečki prislužijo v vzgojnem procesu priznanje in pohvalo takrat, ko skrbijo za druge, ko so popustljive in ustrežljive, pripravljene, da se žrtvujejo, kadar se izogibajo prepirom in se počutijo odgovorne za mir v družini. V takšnem primeru lahko slišijo ocene, kot so: »Srečen moški, ki jo bo dobil!« Dekletce, ki je malo bolj predrzno, trmasto, uporno, bolj bojevito, še danes lahko sliši na svoj račun: »Če se kmalu ne boš začela drugače obnašati, nikoli ne boš dobila moža!« Fantje dobijo pri spolni vzgoji napotke, kotso: »Zdivjaj se, živi! Privošči si svoj del zabave in užitka z dekleti!« Dekleta pa dobivajo ravno nasprotne napotke, kot so: »Bodi previdna! Pazi nase! Misli na posledice!«

Pogoji, v katerih pride do zlorabe

Okvirne pogoje za spolno zlorabljanje otrok predstavlja različnost pričakovanj, ki izvirajo iz različnih vlog ženske in moškega, kar pomeni popustljivost, občutljivost, skrbno in pasivno ženskost ter prodorno, brezobzirno moškost poudarjeno z agresivnim, brezčutnim zadovoljevanje potreb in s tem povezanim zatiranjem lastnih nežnih občutkov in čustev. Večina storilcev si sploh ne predstavlja trpljenja, strahu in razdejanja, ki ga povzročajo svojim žrtvam. Natančno vedo, da je to, kar počnejo, prepovedano, vendar tega nočejo sprejeti. Koliko bolj sta storilec in žrtev med seboj povezana, bolj škodljivo in dolgotrajno je spolno izrabljanje. Storilci so največkrat neopazni moški, ki jim otroci in odrasli zaupajo. Zelo redko vzbujajo pozornost s kakšnim nenavadnim načinom življenja ali posebnim značajem. To jim zagotavlja izredno velik maneverski prostor.

Storilec zlorabi svojo moč

Vsi moški se strinjajo v tem, da je spolno zlorabljanje otrok in žensk predvsem potrjevanje njihove moči, ki pride s spolnostjo do veljave. Izkušnje so pokazale, da moški, ki se spolno izživljajo nad otroki, s tem ne želijo nadomestiti pomanjkljivega spolnega življenja z odraslimi ženskami. Kar precej moških vzdržuje redne spolne stike z odraslimi partnerkami, hkrati pa v istem času zlorablja otroka, nad katerim ima moč. Otrok je zaupljiv in poslušen in ga lahko popolnoma obvlada.

Lahko ga prisili, lahko mu vcepi strah in odvisnost, nekaznovano ga lahko telesno muči. Ni se mu treba bati želja, ugovorov ali zahtev kot pri ženski in prav tako ne, da bo odpovedal.

Nasilje, ki ga storilec doživi v otroštvu

Marsikateri moški, ki spolno zlorablja otroke, je sam zrasel v nasilni družini. Marsikoga so kot otroka spolno izkoriščali ali pa je moral prisostvovati nasilnim spolnim dejanjem, na primer posilstvo matere ali sestre. Taka doživetja utegnejo pri dečkih pripeljati do prepričanja, da pri ženski ali otroku lahko kadarkoli s silo potešijo svojo spolno slo. Če je storilec bil kot otrok zlorabljen, je s psihološkega stališča več razlag, s pomočjo katerih lahko razumemo njegovo dejanje: svoj strah, svojo bolečino, nemoč, ponižanje in svoj morilski bes hoče prenesti na otroka, da bo tako sam laže zaživel. Njegovo sovraštvo, tudi če se ga ne zaveda več, ga kot odraslega človeka sili k temu, da naredi otroku isto, kot so drugi storili njemu, ko je bil še otrok. Tako najde pot iz vloge pasivno trpeče žrtve do aktivnega, vzvišenega moškega. (Frei,1996)

Položaj otroka in ženske v družbi

Dejavnik, ki olajšuje zlorabljanje otrok, je njihov družbeni položaj: otrok ima komaj kaj pravic, nanj gledajo kot na lastnino staršev. (Frei,1996,str.22).

To se sicer v današnjem času spreminja iz dneva v dan.

Odkrivanje spolnega nasilja

Kadar sumimo, da gre za spolno zlorabo, moramo najprej natančno opazovati, tako otroka kot tudi okolje, v katerem živi, in tako po možnosti svoje sume potrditi.

K naslednjemu koraku moramo pritegniti strokovnjake in z njihovo pomočjo razkriti dejansko potrjeno zlorabljanje in temu napraviti konec. Prizadetemu otroku je potrebno nuditi terapevtsko pomoč, eventuelno je treba povzeti pravne mere.

Kadar je prizadet otrok deklica, je dobro, da pokličemo na posvet strokovnjake ženskega spola in da skupno podpremo mater in hčer.

Na spolno zlorabo otroka lahko posumi kdorkoli iz otrokove bližine. Člani družine, sorodniki, prijatelji žrtve, učitelji v šoli, vzgojitelji v vrtcu, sosedje, tisti strokovnjaki, ki se ukvarjajo z otrokovimi težavami, recimo psihologi, socialne delavci, zdravniki. Spolno zlorabo otroka lahko nakazujejo telesni znaki, na primer nepojasnjene poškodbe spolnih organov in okolice, pogosta vnetja spolovila, krvavitve, znaki spolnih bolezni, nosečnost, tujki v telesnih odprtinah.

Telesni znaki niso nujni spremljevalci spolne zlorabe.

Otrokovemu okolju so očitnejše spremembe v njegovem vedenju in čustvovanju, ki lahko v določenih okoliščinah nakazujejo sum na zlorabo, čeprav znaki niso značilni samo za spolno zlorabo, niti se ne pokažejo pri vseh prizadetih otrocih.

Pogosti so povečan interes za seksualnost, prezrelo seksualno vedenje, pretirana masturbacija, spremenjeni odnosi s sovrstniki, umik vase, znamenja depresivnega vedenja, motnje spanja in hranjenja ali druga znamenja vedenjske in čustvene motenosti, včasih celo psihiatrična obolenja. (Merljak,.1994)

Znaki in prikriti klici na pomoč spolno zlorabljenega otroka

Vsak otrok, ki je v takšnem položaju, kaže znake trpljenja in vsaj prikrito kliče na pomoč, tudi če o svojem obupanem položaju ne govori naravnost.

Vsak otrok oddaja signale in sporočila. Ta se od primera do primera razlikujejo, kar je odvisno od konkretnega položaja posameznega otroka, od tega, na kakšen način je zlorabljen, v kakšnem razmerju je s storilcem ter koliko je star in v katerem razvojnem obdobje je.

Te simptome lahko opazimo v obliki posebnosti na različnih vedenjskih področjih. Nobena od teh posebnosti nedvoumno ne kaže na spolno zlorabljanje otroka, za vsako bi lahko predstavljali razlog tudi drugi problemi in motnje. Kadar je vedenje nekega otroka problematično in povzroča skrb, pa je vsekakor pomembno, da kot eno od mogočih upoštevamo tudi to razlago.

Spodaj navedeni znaki in simptomi ter način obnašanja so navedeni na podlagi dela z otroki v psihološki posvetovalnici na oddelku za otroško psihiatrijo (Frei,1996).

Opisala bom nekaj najpogostejših pojavov telesnih in psihosomatskih znakov ter simptomov, ki kažejo na spolno zlorabo otroka. Simptomi so navedeni za vse starosti otroka. Simptome, ki jih je otrok razvil, lahko kaže z vsem svojim obnašanjem ter z vsemi deli telesa. Hkrati se večina teh znakov ter simptomov kaže kot posledica, ki jih doživlja spolno zlorabljen otrok.

Posledice spolnega nasilja:

Spolno nasilje ima zaradi vloge in pomena spolnosti v naši družbi specifične posledice. Žrtve spolnega nasilja imajo pogosto občutek, da tega, kar se jim je zgodilo, ne morejo in ne smejo nikomur povedati, hkrati pa za vse, kar se jim je zgodilo, krivijo same sebe. Vse to spremljajo občutki strahu, jeze, sramu, krivde, nečistosti in ponižanosti, ki jih žrtve izražajo na različne načine, nekatere z jokom, druge z zanikanjem občutkov ali dogodka samega, s samopoškodovanjem, molkom ali celo smehom.

Možne posledice posilstva so izguba zaupanja vase ali druge ljudi, motena spolnost, moteno spanje, sovraštvo do svojega telesa, motnje hranjenja,

psihosomatske bolezni, različne odvisnosti in podobno. Posledice so hude tudi zaradi tega, ker se večina spolnega nasilja dogaja med ljudmi, ki se med seboj poznajo. To so ljudje, ki jim je žrtev zaupala in se ob njih počutila varno.

Posledice vaginalnega, oralnega ali analnega spolnega odnosa

Na otrokovem telesu se kažejo kot:

 rdeči madeži, rane, vnetje, krvavitve v ustih in na ustnicah, vulvi ali penisu ter anusu;

 iztok iz vagine;  spolne bolezni, na primer glivice ali genokoki tudi v ustih;  rane, sledovi ugrizov in podplutbe na trebuhu, prsih, zadnjici, stegnih;  otrok velikokrat toži, da ga boli trebuh, v vrtcu ali šoli njegovi pogosti

tovrstni izostanki vzbujajo pozornost;  bolečine pri uriniranju ali opravljanju potrebe, pogosta vnetja sečevoda;  pogosto drgnjenje, praskanje, srbenje spolnih organov ali anusa;  pogosto intenzivno onaniranje, ki ga je komaj mogoče preprečiti, včasih

združeno z močnim potenjem, tresenjem ter krči;  deklica ima težave z oblačili v predelu genitalij, toži, da so spodnjice

preozke, premajhne, prevelike, preširoke itd. Neprestano se preoblačijo, vlečejo spodnje hlačke prek žab, ali se navadijo kakšnega drugega nenavadnega načina oblačenja;

 malčki se pogosto polulajo ali pokakajo takoj potem, ko so jih umili ali preoblekli;

 zaprtje ali driska;

 dekle, ki je v puberteti, zanosi;  pogosto vnetje grla, hripavost, kašelj, bruhanje;  otrok ne more požirati sline in neprestano pljuva.

Simptomi v ustnem, vratnem in govornem predelu se lahko razvijajo tudi pod pritiskom molčanja, h kateremu je storilec prisilil otroka, ali pa zaradi prisilnega oralnega občevanja. Otrok ima lahko tudi probleme pri hranjenju.

Problemi pri hranjenju

 težave pri požiranju, slabost, bruhanje, pomanjkanje teka, bolečine v želodcu;

 ščipanje v trebuhu ali želodcu, krčevite bolečine;  zasvojenost s potrebo po hujšanju (predvsem pri deklicah), podzavestno

se upirajo odraščanju, globoko v sebi odklanjajo vlogo ženske kot predmet moškega izkoriščanja;

 požrešnost in želja po čim hujši debelosti; v obliki hrane golta strah in bes;  bulimija – nepremagljiva lakota (predvsem pri deklicah in ženskah kot

poskus, kako opraviti s problemom); goltajo hrano vseh vrst in si nato same povzročajo bruhanje.

Simptomi na področju sposobnosti:

 opazno zmanjšanje otrokovih dotedanjih sposobnosti, na primer sposobnost pomnjenja, pazljivost, vztrajnost itd.;

 običajno šolski uspeh naglo pade;

 otrok se izklopi, gleda skozi ljudi, se poglablja vase, se duhovno odstrani, sanjari;

 ne dojema povezav, ima motnje pri logičnem mišljenju, ne loči dobrega od zla;

 otrok, ki se je ukvarjal s športom, se prične umikati uram športa, deklica se pri športni vzgoji izogiba vajam, kjer je potrebna hrbtna lega;

 motnje pri koncentraciji, pomanjkljivo zaznavanje;  nenavadna pozabljivost;  problem pri zaznavanju stvari z dotikanjem (otip) ter pri koordinaciji

telesnih gibov, otrok je videti skrajno neroden, spotika se ob stvari in ob druge otroke, kar naprej se nekam zadeva ali kaj prevrne; številni otroci vzbujajo vtis, da trpijo za nekakšnimi možganskimi motnjami (minimalna cerebralna disfunkcija); včasih jih uvrstijo tudi med težko učeče ali duševno motene in ne ugotovijo, da je pravi razlog za tako vedenje otroka spolno zlorabljanje.

Motnje v razpoloženju in vedenju:

 otrok ne kaže nobenih čustev več; je depresiven, nezainteresiran, zanimata ga smrt in umiranje, poskuša si vzeti življenje (samomori, droge, alkohol…);

 občutek manjvrednosti, krivde, sramu, jeze na sebe, storilca, družbo, ranljivost;

 prične krasti in lagati, napada druge otroke, jih poškoduje ali rani;  skrajno introvertirano ali ekstravertirano vedenje;  odklanjanje šolskih in družabnih aktivnosti;  visoko cenijo majhne usluge drugih;  napadi panike;

 napada druge otroke, jih poškoduje, nima občutka ne za bolečino drugega ne za svojo;

 večkratna osebnost; želja po spremembi imena;  žrtev se izogiba ogledalom;  depresija, ima tog nadzor nad lastnim miselnim procesom,

pomanjkanje občutka za humor ali skrajna resnost;  kraja in požiganje;  celo poleti se oblači v veliko oblačil, nosi ohlapna oblačila, ne more

se sleči, tudi ob priložnostih, ko je normalno, zahteva skrajno zasebnost;

 nenavadno nemiren je, hkrati se ukvarja z različnimi rečmi;  razvija si nezaupanje, panično se boji nekaterih predmetov

( boji se iti na stranišče, boji se okolice ali stanovanja).

Težave z medsebojnimi odnosi:

 otrok se umika prijateljem, se izolira, počuti se drugačnega;  postaja agresiven, da lahko zataji svojo jezo;  ima občutek zapuščenosti, ni sposoben vzpostaviti normalnega

življenja, odnosov;  nesposobnost zaupanja, skrivnostnost;  uničuje prijateljstva in s tem rani samega sebe, še preden bi ga

lahko ranil kdo drug, ker se nezavedno odzivajo na strah, da ga bodo drugi pustili na cedilu.

Težave s spolnostjo:

 zlorabljeni otroci gredo na cesto in se ukvarjajo s prostitucijo;  motnje v spolnosti; spomini na preteklost, strah pred spolnostjo, strah pred

zavrnitvijo;  stiska, zmedenost v zvezi s spolno usmerjenostjo; dečki, ki so zlorabljeni,

niso prepričani v svoj spol, enako velja za deklice, ki so jih zlorabile ženske;

 poznavanje spolnosti, ki ni običajno za otrokova leta;  nenehno neprikrito samozadovoljevanje;  nezmožnost dotikati se drugih ljudi ali sprejeti dotik;  pogosto razkazovanje lastnih spolnih organov;  zelo pogosto in intenzivno masturbiranje ali manipuliranje z lastnimi ali/im

spolnimi organi drugih otrok.

Tako močno spolno vedenje otroka je zmeraj posledica spolnega zlorabljanja. Otrok tako opozarja na brezsramnost in prezgodnjo seksualiziranost.

Verbalni namigi in simboli spolno zlorabljenih otrok:

 pojavijo se simbolična vnetja, ki nakazujejo na aktivno zlorabljanje;  zmerja ima umazano obleko, popackano z blatom in lepljivimi

stvarmi;

 kar najprej packa okoli straniščne školjke, sreba tekočine (simbolično skuša odpraviti stik z moškim semenom);

 otrok vedno znova zastavlja vprašanja o spolnostih, čeprav so mu že zdavnaj razložili in je dobil vse odgovore;

 vedno, kadar hoče povedati kaj o svojih čustvih ali o sebi, se mu/ji jezik prične zatikati ali prične jecljati;

 pripoveduje, da očka spi v otroški sobi;  pripoveduje, da se očka ponoči »polula« v posteljo;  pripoveduje, kako ponoči prihajajo teman duh, ki snema z njega

odejo in ga zgrabi.

Slika 4: Žrtev nasilja

Duševni in socialni simptomi ter spolno poudarjeno vedenje:

 otrok kaže skrajno občutljivost, hitro vzkipi, ne more se sprijazniti z nikakršno frustracijo, neprenehoma je v labilnem razpoloženju;

 zlorabljene otroke mučijo najrazličnejši strahovi (strah pred dotikanjem, strah pred ločitvijo od osebe, ki ji zaupa, tlači ga mora, boji se smrti, bojijo se nekaterih oblačil, pojavi se paničen strah pred nekaterimi predmeti, ki jih je uporabil storilec pri zlorabljanju ali o bili kje blizu);

 jecljanje;  zaostanek v napredovanju govora;  nujna potreba po umivanju, po redu;  otrok se zanemari;  umik v samotarstvo (prijateljstvo je nevarno, saj lahko pomotoma

izda skrivnost);  deklice bolj pogosto usmerijo razdiralno agresijo proti sebi,

se razvrednotijo; dečki se rajši identificirajo s storilcem lastnega spola in so agresivni navzven;

 uničijo samega sebe; kar naprej se ji/mu dogajajo nesreče;  sebe označijo kot negativno osebo, hudobno, umazano;  zlorabljen otrok pogosto pobegne;  na različen način si poskuša vzeti življenje.

Risanje in slikanje prizorov, ki otroku vzbujajo strah:

 največkrat otroci sami od sebe z risanjem izražajo svoja čustva in razpoloženja, tako tudi spolno nasilje, ki so ga morali izkusiti. Otrok na primer nariše grozo vzbujajoče postave, živali ali pošasti z velikimi rdečimi ali črnimi noži ali izboklinami, nariše sebe, kako je osamljen med debelimi

zidovi, nariše solze, kri in ogenj, včasih potem premaže sliko z debelimi črnimi črtami tako, da je ni mogoče razločiti. (Frei,1966)

Cilj spolnega nasilja

Storilce kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost pogosto označujemo kot spolne iztirjence in pri tem najprej pomislimo, da so obsedeni s seksom in zato nasilni. Resnica je drugačna. Spolni odnos in orgazem ni prvi in edini cilj spolnega nasilja, pač pa je, tako kot v primeru psihičnega in fizičnega nasilja, bistveno dokazovanje premoči in popolne kontrole nad žrtvijo. Posiljevalci hočejo s tem, da spolno občujejo z osebo, ki tega ne želi, v prvi vrsti dokazati, da so močnejši in obvladujejo žrtev, spolna sla je drugotnega pomena. Včasih spolne potrebe pred posilstvom sploh ne čutijo, čutijo pa potrebo, da bi žrtev ponižali in jo spravili v popolnoma podrejen položaj. Nekateri med posilstvom sploh ne doživijo orgazma, doživljajo pa ga kasneje, ko fantazirajo o poniževanju, žrtvinem strahu in moledovanj.

Storilcem spolnega nasilja nad otroci uspe žrtev ustrahovati, tako da dogajanje ostane njuna skrivnost. Pri tem najpogosteje uporabljajo naslednje grožnje:

 »To je najina mala skrivnost, ki je ne bi nihče razen naju razumel; nihče ti ne bo verje.«

 »Ne povej mami, ker bo umrla, če bo to izvedela.«  »Mami ne smeš povedati, ker bi ubila mene ali pa tebe.«  »Če bo komu povedal(a), me bodo zaprli, ti pa boš šel (šla) v zavod ali v

rejo.«

 »Če boš povedal(a), si bom našel drugega fantka (punčko) in tebe ne bom imel več rad.«

 »Če boš povedal(a), te bom pretepel.«  »Če boš povedal(a), te bom ubil.«  »Če komu poveš, bom ubil tvojega psa.«  »Vse bo v redu, samo če ne boš nikomur povedal(a).«

Žrtev zlorabe so pogosto tisti otroci, ki dajejo videz negotovosti, ker jih je lažje obvladati in na pretanjen način prepričati, da je to, kar se jim dogaja, povsem normalno, a hkrati tudi samo skrivnost. Pri takem otroku je storilec tudi bolj varen, saj je manj možnosti, da bo iskal pomoč pri drugih odraslih. Storilec je običajno dovolj pameten, da zavaja otroka na samem, kadar ni nikogar drugega v bližini. Zavajanje je vedno postopen in dolgotrajen proces, tako da otrok ne ve, da je to, ker se mu dogaja, v resnici zloraba.

Žrtev postopoma začne verjeti, da je za vse, kar se ji dogaja, kriva ona sama. Krivdo in sram, ki bi jo moral čutiti storilec, naloži nase. Vse to so razlogi, zakaj skrivnost obdržijo zase in le redko o tem spregovorijo. Žrtve molčijo tudi zaradi strahu, da jim nihče ne bo verjel (Kuhar, 1999, str.24).

Slika 5: Žrtev spolnega nasilja

5. VERJEMIMO OTROKU IN MU POMAGAJMO

Otroci, ki pripovedujejo oziroma govorijo o nasilju nad njimi, ne lažejo, četudi njihove pripovedi zvenijo neverjetno in včasih domišljijsko. Zgodi se lahko tudi, da dejanje pripišejo kakšni drugi osebi in ne dejanskemu storilcu. Prav tako lahko otrok sprva govori, kako je žrtev njegova prijateljica ali prijatelj in ne on sam. Na takšen način skuša ugotoviti reakcijo ljudi, ki jim pripoveduje, šele potem pride morda na plan z vso resnico.

Le redkim zlorabljenim otrokom se sploh posreči spregovoriti o zlorabah, ki so jih doživeli. Če se otrok kljub vsem svojim bojaznim komu zaupa, prav gotovo ne bo obtožil lastnega očeta, dedka ali svojega velikega brata. Če mora otrok trpeti težja in bolj perverzna dejanja, bo skoraj gotovo o tem še dolgo molčal ali sploh nikoli v življenju ne bo spregovoril. Pogosto se ljudje sprašujejo, če ni razlog za otrokove spolne fantazije v tem, da gleda pornografske filme.

Čeprav vemo, da imajo otroci zelo bujno domišljijo in v svoji glavi mimogrede izumijo strahove in čarovnike, napolnijo svoje sanjarije s svojimi v domišljiji izpolnjenimi skritimi željami, obstaja nekaj, česar si otrok ni sposoben izmisliti. In

to je spolna zloraba. Kadar vam govori o takih rečeh, ste lahko prepričani, da jih je tudi doživel (Frei, 1996).

Otroci, ki preživljajo nasilje, še posebej mlajši otroci, ne vedo, da je to, kar doživljajo nasilje, da to ni prav in da ni nekaj samoumevnega. Ne vedo, da imajo pravico poiskati pomoč. Ker težko zaupajo, potrebujejo veliko časa in poguma, da nasilje razkrijejo. Za to, da bo otrok spregovoril, je pomembno, da bodi občutek varnosti in zaupanja do nas. Če otrok začuti, da se z nami ne more pogovarjati, nam ne bo zaupal svojih težav. Zato je pomembno, da ima otrok pozitivne izkušnje s pogovorom s prvo osebo, ki se ji je zaupal. Napačen odziv lahko povzroči, da otrok ne bo več iskal pomoči. Otroka prijazno spodbodimo k temu, da spregovori. Večkrat ga pohvalimo, ker se nam je zaupal, ker išče oziroma sprejema pomoč. Pustimo mu čas, da se zbere, in mu damo občutek, da smo ga pripravljeni poslušati, da ga sprejmemo in spoštujemo, da je tisto, kar želi povedati, pomembno. Pogovor je potrebno prilagoditi otrokovi starosti ter njegovim sposobnostim razumevanja in izražanja. Zavedati se moramo, da je otrokov besedni zaklad slabši in njegove zmožnosti izražanja omejene, zato mu pustimo dovolj časa, da lahko izrazi, kar misli in čuti. Otroka spodbujamo k temu, da spregovori o svojem notranjem dogajanju, o svojih strahovih, dvomih , potrebah, željah. Z občutenim poslušanjem, spodbujanjem in razumevanjem otroku pomagamo, da ubesedi, kar se mu dogaja oziroma kar želi od nas. Otroci dostikrat preizkušajo odraslega tako, da najprej izpostavijo manjše probleme, ki so lažje sprejemljivi, govorimo o t.i. »neproblematičnih problemih«. Naša naloga je, da poskusimo raziskati ozadje otrokovega počutja. Z vprašanji otroku pomagamo opisati njegovo situacijo in skupaj z njim izluščimo bistvo problema. Preverimo, ali je pripravljen odgovarjati na nekatera vprašanja, in ga ne silimo k odgovorom. Ko nam otrok zaupa o nasilju, ki ga preživlja, mu ne

pokažemo, da smo šokirani, drugače se bo ustrašil, da ne zmoremo sprejeti tega, kar se mu dogaja, in prekinil pogovor.

Najbolj pomembno je, da otroku, ki spregovori o izkušnji nasilja, verjamemo, da je žrtev nasilja. Otroka ne zaslišujemo, ne iščemo dokazov za to, da je res žrtev. Sledimo problemu, kot ga vidi otrok, in ne zmanjšujemo njegovega pomena. Nikoli ne opravičujemo nasilja, ki ga je preživel. Otroku povemo, da je to, kar doživlja, nasilje in da to ni prav. Če nasilje nad otrokom izvaja eden ali oba starša, nikoli ne obsojamo staršev kot oseb, temveč obsojamo njihova dejanja. Otrok ima starše rad, obsojanje staršev bi povzročilo, da bi nam otrok nehal zaupati. Zelo pomemben je pogovor o otrokovih čustvih. Čustev ne smemo prezreti. Otroku ne pripisujemo čustev, temveč ga sprašujemo o njih. Otroci potrebujejo veliko besedne spodbude, pogosto jim moramo pomagati z opisi in nekaterimi besedami. Spoštujemo vsa otrokova čustva; povemo mu, da so vsa čustva običajna in da se mu jih ni treba sramovati.

Pomembno je, da otroka potrdimo v doživljanju negativnih čustev, saj otroci po navadi naletijo na nesprejetost in kritiko, če izrazijo čustva, ki niso splošna sprejemljiva. Doseči moramo razbremenitev otrokove čustvene stiske, predvsem pa razbremenitev občutka krivde. Preverimo otrokova pričakovanja do nas in mu razložimo, kaj mu lahko ponudimo. Otroku ne obljubljamo ničesar, česar ne moremo izpolniti.

Ob koncu pogovora otroku povejmo, da mu bomo na voljo, kadar koli nas bo potreboval. Informacij, ki jih pridobimo v pogovoru z otrokom, nikoli ne prenašamo osebi, ki povzroča nasilje. Če izvaja nasilje nad otrokom eden od staršev, informiramo tistega od staršev, ki ni nasilen do otroka.

Ko izvemo, da otrok preživlja nasilje, ga moramo prijaviti ustreznim institucijam, Centru za socialno delo in policiji. Nujen ukrep je zaščita otroka pred nadaljnjim nasiljem. Starši so dolžni po svojih zmožnostih skrbeti za preživljanje, varstvo in vzgojo svojih otrok (to je roditeljska pravica staršev po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Če starši to pravico zlorabljajo ali zanemarjajo, oziroma če je otroku niso zmožni zagotavljati, je država dolžna ukrepati in poskrbeti za takega otroka. Za to skrb je država z zakoni pooblastila Center za socialno delo. Če je otrok doma resno ogrožen, je Center za socialno delo dolžan otroka umakniti od doma in mu poiskati ustrezno namestitev. Tudi če je otrok izpostavljen nasilju v družini posredno, je potrebno oceniti posledice otrokove izpostavljenosti in oceniti otrokovo zaskrbljenost za lastno varnost in varnost drugih članov družine (Horvat, 2008).

6. DEKLARACIJA O OTROVIH PRAVICAH

Otroci tudi želijo vedeti, ali obstajajo pravice in dolžnosti, ki se nanašajo neposredno nanje, ne le kot na ljudi, temveč tudi kot na mlade ljudi (kaj smeš ali moraš in česa ne smeš komu narediti samo zato, ker si v tem trenutku še otrok).

1. načelo

Vsi otroci imajo pravico do vsega, ker sledi, ne glede na to, katere rase, barve ali spola so, ne glede na to, kateri jezik govorijo, kakšna je njihova vera, politično ali drugo prepričanje, ali kje ali komu so se rodili.

2. načelo

Imaš posebno pravico odraščati in se telesno in duševno razvijati na zdrav in normalen način, svobodno in dostojanstveno.

3. načelo

Pravico imaš do imena in državljanstva.

4. načelo

Pravico imaš do posebne skrbi in varstva ter do kakovostne hrane, prebivališča in zdravstvenih storitev.

5. načelo

Če si kakorkoli invalid, imaš pravico do posebne skrbi.

6. načelo

Pravico imaš do ljubezni in razumevanja; če je le mogoče, naj ti ju izkazujejo starši, če pa to ni mogoče, naj za to poskrbi oblast.

7. načelo

Pravico imaš brezplačno obiskovati šolo, se igrati in imeti enakopravne možnosti za lasten razvoj, učiti pa se moraš, kako se postane odgovoren in koristen. Tvoji starši imajo posebno odgovornost za svoje otroke in njihovo vzgojo.

8. načelo

Pravico imaš vedno biti med prvimi, ki so deležni pomoči.

9. načelo

Pravico imaš biti zavarovan pred okrutnostjo in izkoriščanjem, npr. ne sme ti biti naloženo takšno delo, ki bi zaviralo tvoj telesni in duševni razvoj. Ne smeš začeti delati, preden ne dosežeš določene najnižje starosti, nikoli pa tako, da bi to ogrožalo tvoje zdravje in tvoj moralni in telesni razvoj.

10. načelo

Poučevati te morajo v duhu miru, razumevanja, strpnosti in prijateljstva med ljudmi. (ABC Pouk o človekovih pravicah, 1991, str. 32-36)

Vidno je, da so otroci naša skrb in da je potrebno za jih zelo dobro skrbeti. Tudi oni imajo svoje pravice, še posebej v modernem času, saj niso le orodja, s katerimi bi lahko manipulirali ali starši ali pa kdo drug.

Tudi Konvencija OZN o otrokovih pravicah v 19. členu določa, naj države pogodbenice (torej tudi Slovenija) z vsemi ustreznimi zakonodajami in drugimi ukrepi otroka zavarujejo pred vsemi oblikami telesnega ali duševnega nasilja, poškodb ali zlorab, zanemarjenja ali malomarnega ravnanja, spolnih zlorab, trpinčenja ali izkoriščanja. A ni odveč poudariti, da navedena konvencija za otroke šteje mlajše od osemnajst let. (Penko, Stroliga, 1999, str. 49)

Krivice, nasilje, zloraba in škodljivi vplivi, ki jih doživi otrok, ga lahko zaznamujejo za vse življenje. Tako ali drugače vsakdo dodaja svoj delež k popotnici, ki jo dobivajo otroci na pot v življenje. Zato velja znova in znova poudarjati, da morajo biti otroci deležni posebnega varstva in skrbi. V življenju je žal tako, da se zapisane pravice ne uresničujejo kar same po sebi. Pogosto je treba odločne besede, da uveljavijo tisto, kar nam gre. Zato je za udejanjenje pravic, ki po mednarodnih in domačih predpisih in dogovorih pripadajo otrokom, odločilnega pomena, da te pravice poznajo in se jih zavedajo tudi sami otroci. Spoznavanje pravic, ki so hkrati pravice drugih, in priznavanje teh pravic prispeva tudi k medsebojnemu razumevanju in spoštovanju, s tem pa k mirnemu in prijaznemu sobivanju med seboj različnih ljudi. (Konvencija o otrokovih pravicah, 1995, str. 22)

7. PREVERJANJE ZASTAVLJENEGA CILJA IN NALOG

Glede na zastavljen cilj diplomskega dela sem prišla do naslednjih ugotovitev:

CILJ: Predstavitev oblik nasilja nad otroki, posledice tega in pomoč žrtvam nasilja.

Iz različnih virov je razvidno, da obstajajo različne oblike nasilja nad otroki: psihično, fizično in spolno nasilje (zloraba). Živimo v družbi, ki je izjemno tolerantna do nasilja. Kamorkoli pogledamo, se srečujemo z nasiljem. To je oblika (ne)komunikacije, ki je v naši družbi sprejemljiva. Nasilje je nespoštovanje osebnih meja druge osebe. Otroci so največkrat izpostavljeni nasilju znanih oseb iz njihovega neposrednega socialnega okolja. Izkušnje kažejo, da so otroci pogosto izpostavljeni predvsem psihičnemu in čustvenemu, mnogi pa tudi fizičnemu in spolnemu nasilje v svoji družinah.

Fizično nasilje je pretepanje, brcanje, pljuvanje, klofutanje, davljenje, udarci z različnimi predmeti , zaklepanje v stanovanje oziroma različne prostore, pohabljanje spolnih organov itd. Posledice fizičnega nasilja so pomanjkanje energije, aksioznost, izolacija, napadi joka, občutek nemoči, depresivnost, nemotiviranost, izguba zaupanja…

Psihično nasilje je molk kot sredstvo pritiska, uničevanje lastnine, osebnih predmetov, socialna izolacija, grožnje s pretepanjem ali druge oblike nasilja, ustvarjanje sovražne klime, ščuvanje otrok, psovke, žaljivke, ponižanja.

Posledice psihične nasilja so ranljivost, depresivnost, občutek nemoči, napadi joka, izguba zaupanja in nemotiviranost….

Spolno nasilje/zloraba se kaže kot posilstvo, spolna zloraba otrok, opolzko govorjenje, nadlegovanje, otipavanje, fotografiranje, siljenje v gledanje, prisilno ljubkovanje, incest…. Posledice spolnega nasilja/zlorabe so občutki, da to,kar se ti je zgodilo, ne morejo in ne smejo nikomur povedati, občutki sramu, jeze, strahu, krivde, ponižanosti, izguba zaupanja vase ali v druge ljudi, moteno spanje, hranjenje, sovraštvo do svojega telesa, psihosomatske bolezni…

Posledice nasilja nad otrokom: Otroke je zelo strah, imajo močan občutek krivde, počutijo se nemočne, počutijo se drugačne od drugih otrok, težko zaupajo ljudem, imajo izredno slabo samopodobo…

Pravila vodenja zaupnih pogovorov z otroki, ki preživljajo nasilje: 1. Otroka pozorno poslušamo in ne prekinjamo njegove pripovedi. 2. Pomembno je, da bodi občutek varnosti in zaupanja do nas. Morda

drugim odraslim osebam ne more zaupati. 3. Ne pokažemo, da smo šokirani, ko nam zaupa, kaj se mu je zgodilo. 4. Povejmo mu, da za nasilje ni kriv on, ampak oseba, ki nasilje

povzroča. 5. Izogibajte se vprašalnici ZAKAJ. Zveni zasliševalsko in obtožujoče. 6. Ne obsojajmo osebe, ampak dejanja povzročitelja nasilja. Otrok ima

rad tudi tistega od staršev, ki je nasilen. 7. Pohvalimo ga, da je zbral toliko moči in nam zaupal. 8. Spoštujmo njegova čustva; povejmo mu, da so normalna in da se mu

jih ni potrebno sramovati. 9. Ne obljubljamo mu ničesar, česar ne moremo izpolniti. 10. Dogajanju obvestimo Center za socialno delo.

11. Povemo mu, da smo mu na voljo, kadar nas potrebuje. 12. Poskušamo narediti načrt, kaj naj stori, če ponovno pride do nasilja,

kako se lahko zaščiti, h komu se lahko zateče. 13. Poskusimo v pogovoru z otrokom najti odraslo zaupno osebo znotraj

družine. 14. Pojasnimo mu, da lahko pokliče tudi policijo. 15. Informiramo ga o Telefonu za otroke in mladostnike (TOM) in drugih

nevladnih organizacijah, ki lahko pomagajo.

Glede na zastavljena raziskovalna vprašanja sem prišla do naslednjih ugotovitev:

 RAZIKOVALNO VPRAŠANJE: Kaj je nasilje?

Nasilje je enoumno antisocialno vedenje. Nasilje je nespoštovanje osebnih meja druge osebe. Nasilje je zloraba moči. Znanstveniki in znanstvenice si postavljajo vprašanje, ali se nasilja naučimo, saj bi bilo mogoče, da se otroci, ki živijo v nasilnih družinah in se nasilje dogaja vpričo njih, naučijo biti nasilni. Starši s svojim ravnanjem, izražanjem čustev, z odzivanjem in komunikacijo vplivajo na vedenje otroka. Otrok jih posnema, od njih se nauči načina reševanja problemov ter popravljanja napak.

 RAZIKSOVALNO VPRAŠANJE: Kakšne vrste oziroma oblike nasilja nad otroki povzročajo nasilneži?

Poznamo naslednje vrste nasilja nad otroki: o fizično nasilje o psihično/duševno nasilje

o spolno nasilje/zlorab

 RAZISKOVALNO VPRAŠANJE: Kakšne vrste posledic lahko povzroči nasilno dejanje nad otroki?

Otrok ima od različnih vrst nasilja tudi različne posledice: čustvene, vedenjske in telesne. Otroka je zelo strah. Ima močne občutke krivde. Počuti se nemočnega, ker ne more preprečiti nasilja. Nasilje skriva pred ostalimi, ker poskuša zaščiti družino. Počuti se drugačnega od drugih otrok. Težko zaupa ljudem. Zapira se vase. Potlači svoja čustva. Ima izredno slabo samopodobo (sam sebi se zdi grd, neprivlačen, ničvreden..). Lahko se pojavijo težave pri učenju in govoru, modrice, odrgnine, rane in druge telesne poškodbe, močenje postelje, problemi z želodcem in pogosti glavoboli. Pogoste so motnje hranjenja. Postane nasilen ali postane žrtev nasilja s strani vrstnikov. Se samopoškoduje, zateka k različnim drogam ter možnosti samomora.

 RAZISKOVALNO VPRAŠANJE: Kako se soočit z nasiljem?

Posebej pazljivi moramo biti, ko nam otrok zaupa. Ne bodimo pokroviteljski. Skupaj z otrokom razmišljajmo, kako bi mu lahko pomagali. Pomembno je, da ne vrednotimo nasilja tako, da ga glede na lasten občutek razvrščamo na bolj ali manj hudo. Otrok mora občutiti, da nam lahko zaupa (občutek varnosti, sprejetosti).

 RAZISKOVALNO VPRAŠANJE: Kako prisluhnemo in pomagamo žrtvam nasilja?

Najbolj pomembno je, da otroku, ki spregovori o izkušnjah nasilja, verjamemo, da je žrtev nasilja. Ga ne zaslišujemo, temveč sledimo problemu, kot ga vidi otrok, in ne zmanjšujemo njegovega pomena. Nikoli ne opravičujemo nasilja. Doseči moramo, da se bo otrok počutil varno, sprejeto, da nam bo zaupal, kar se mu je zgodilo. Pomembno je, da otroka potrdimo v doživljanju negativnih čustev, saj otroci po navadi naletijo na nesprejetost in kritiko, če izražajo čustva, ki niso splošno sprejemljiva. Doseči moramo razbremenitev otrokove čustvene stiske, predvsem pa razbremenitev občutka krivde. Ob koncu pogovora otroku povemo, da mu bomo na volja, kadarkoli nas bo potreboval. Ko izvemo, da otrok preživlja nasilje, ga moramo prijaviti ustreznim institucijam: Centru za socialno delo in policiji. Zelo pomembna je tudi psihosocialna pomoč otroku, h kateri spadajo svetovalni razgovori, spodbujanje k razvijanju zdrave samopodobe, pomoč pri širjenju socialne mreže in dvig kakovosti vsakdanjega življenja. Nasilje nad otroki lahko prijavite tudi vzgojno-izobraževalnim ustanovam, nevladnim organizacijam, centrom, društvom in različnim zavodom.

8. ZAKLJUČEK

Problem nasilja nad otroki, ki je predmet mojega diplomskega dela, je razmeroma občutljiva tema, ki se redko pojavlja v javnosti. Ne moremo trditi, da prej nasilja ni bilo, gotovo pa smo danes v družbi bolj občutljivi in osveščeni o nasilju nad otroki, več vemo o tem in bolj ga problemsko izpostavljamo. Več pozornosti namenjamo razvojnim zakonitostim otrok, več govorimo o otrokovih pravicah in o odgovornosti odraslih za njihovo uresničevanje.

Na koncu bi rada povedala, kaj sem osebnostno in profesionalno pridobila, ko sem se ukvarjala s to problematiko. Spremenila sem pogled na nasilje nad otroki in postala sem bolj občutljiva za različne pojavne oblike nasilja nad otroki.

9. LITERATURA

• Ančič, K. Idr. (2002). Nasilje-nenasilje. Ljubljana: i2. • Bain, O.(1996). Ko pride na dan. Ljubljana: Svetovalni center za otroke,

mladostnike in starše: Co Libri. • Bouwkamp, R. (1996). Psihosocialna terapija pri spolni zlorabi v družini.

Logatec: Firis. • Dekleva, B. (1996). Nasilje med vrstniki v šoli in v zvezi s šolo. Inštitut za

kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.

• Elliott, M. (1996). Da bo vaš otrok varen: praktični vodnik za pogovor z otroki. Ljubljana: Co Libri.

• Filipičič, K.(2002). Nasilje v družini. Ljubljana: Bonex. • Horvat,P. (2008). Pomoč otrokom, ki preživljajo nasilje v družini, revija

Ciciban za starše, marec 2008. • Kuhar,R. Idr. (1999). O nasilju – priročnik za usposabljanje. Ljubljana:

Narodna in univerzitetna knjižnica. • Miklič, B.(1991). ABC pouk o človekovih pravicah: praktični napotki in

gradivo za učitelje osnovnih in srednjih šol. Ljubljana: Društvo z Združene narode za Republiko Slovenijo.

• Miller, K.(2000). Otrok v stiski. Ljubljana: Educy. • Merljak, S. (1994). Klici na otroškem telefonu, dnevni časopis, št. 140, dne

18.06.1994, str. 31 • Mugnaioni, D. (2001). Spolne zlorabe otrok – stvarnost, revija Albert,

marec 2001, str. 50-53. • Požarnik, H. (1984). Zdrava in motena spolnost: običajno spolno vedenje,

spolne motnje in odkloni, zdravljenje. Ljubljana: Cankarjeva založba. • Penko, B. Idr. (2000). Kazenski zakonik. Ljubljana: Uradni list Republike

Slovenije • Samelin, J. (2000). Kako sem hčerkama razložil nasilje? Ljubljana:

Cankarjeva založba. • Šatulj, A. (1995). Konvencija o otrokovih pravicah. Stari trg ob Kolpi:

Založništvo Koce. • Šelih, A. (1998). Trpinčeni otrok. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri

Pravni fakulteti. • Zaviršek, D. (1994). Ženske in duševno zdravje: o novih kulturah skrbi.

Ljubljana: Visoka šola za socialno delo. • Zaviršek, D. (1996). Spolno nasilje: feministične raziskave za socialno

delo. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo. • Waiss, M. (2000). V labirintu spolnih zlorab: delo z žrtvami, storilci in

starši. Ljubljana: Forma 7.