Običajne športne poškodbe pri igri odbojke in njihovo preprečevanje

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Oddelek za športno treniranje

Diplomsko delo

Aljoša Štros

Maribor, 2010

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Oddelek za športno treniranje

Diplomsko delo

OBIČAJNE ŠPORTNE POŠKODBE PRI IGRI ODBOJKE

IN NJIHOVO PREPREČEVANJE

Mentor:

Viš. predav. Dragan Lonzarić, dr.med., spec. Fizikalne in rehabilitacijske

medicine

Kandidat:

Aljoša Štros

Somentorica:

Mateja Peternel, prof. telovadbe, višji fiziot.

Maribor, 2010

Lektorica:

Milja Roljić, prof. slovenščine

Prevajalec:

Mirko Škundrič, prof. angleščine in nemščine

ZAHVALA

Pri izdelavi diplomskega dela se zahvaljujem staršem, ki so mi omogočili

študij in predvsem mentorju dr. Draganu Lonzariću ter ostalim, ki so s svojimi

nasveti pripomogli k izdelavi diplomskega dela.

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisani Aljoša Štros, roj. 19.9.1982, študent Pedagoške fakultete Univerze

v Mariboru, smer Trener izbrane športne panoge, izjavljam, da je diplomsko

delo z naslovom Običajne športne poškodbe pri igri odbojke in njihovo

preprečevanje pri mentorju dr. Draganu Lonzarić-u, avtorsko delo. V

diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso

prepisani brez navedbe avtorjev.

Aljoša Štros

Maribor, junij 2010

Povzetek in ključne besede

Povzetek: V diplomskem delu so predstavljene tipične poškodbe pri

odbojkarski igri, njihov izvor, dejavniki tveganja, simptomi in znaki, osnove

zdravljenja in možnosti preprečitve. Opisane so poškodbe rame, zapestja in

roke, kolena, gležnja in ledvene hrbtenice. Vse poškodbe se pojavljajo tako

pri otrocih in odraščajočih, kot pri odraslih igralcih. Najobsežneje je

obravnavana patelarna tendinopatija. Poudarjene so nekatere preventivne

strategije v okviru sestave in vodenja treningov zaradi preprečevanja

posameznih vrst poškodb. Posamezne vaje smo tudi slikovno prikazali.

Trener je obvezni član rehabilitacijskega tima, ki se ukvarja s preventivo

poškodb in rehabilitacijo odbojkarja, saj je neposredno vključen v preventivo

športnih poškodb odbojkarjev in skrbi za postopen in nadzorovan povratek

odbojkarja v trenažni program in tekmovanja.

Ključne besede: preobremenitveni sindromi, utesnitveni sindrom rame,

patelarna tendinopatija, medicinske vaje, fizikalna terapija, rehabilitacija,

trener.

Abstract and key words

Abstract: The thesis presents the typical injuries in the game of volleyball,

their origins, risk factors, symptoms and signs, basic treatment and

prevention options. Shoulder, wrist and hand, knee, ankle and lumbar spine

injuries are described. All injuries occur both in children and adolescents as

well as adult players. Patellar tendinopathy is extensively dealt with. Some

prevention strategies, in the context of training composition and execution for

the purpose of preventing certain types of injuries, are highlighted. Individual

exercises were also visually displayed. A coach is a mandatory member of

the rehabilitation team, which deals with injury prevention and rehabilitation of

the player, because he is directly involved in the prevention of sport injuries

and has to take care of the player’s gradual and controlled return to his

normal training and competition process.

Key words: overburdening syndrome, nerve tightening syndrome of the

shoulder, patellar tendinopathy, medical exercises, physical therapy,

rehabilitation, coach.

KAZALO

1 UVOD...................................................................................................... 1

2 NAMEN DELA, PREDMET IN PROBLEM ............................................. 2

2.1 ZNAČILNOSTI DANAŠNJE IGRE ODBOJKE............................................ 2

2.1.1 Nastanek in razvoj odbojke ........................................................ 4

2.1.2 Značilnosti in elementi igre......................................................... 6

3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE ...............................................................10

4 METODOLOGIJA: RAZISKOVALNE METODE IN UPORABLJENI VIRI

.................................................................................................................11

5 OBRAVANAVA TEME..........................................................................12

5.1 ŠPORTNE POŠKODBE .........................................................................12

5.1.1 Posebnosti športnih poškodb ...................................................12

5.1.2 Epidemiologija in klasifikacija športnih poškodb pri odbojki .....13

5.1.3 Poškodbe v odbojki ..................................................................16

5.1.4 Običajne športne poškodbe odbojkarjev po telesnih področjih 17

5.1.5 Poškodbe mišic ........................................................................19

5.1.6 Poškodbe kit.............................................................................20

5.1.7 Poškodbe sklepov in sklepnih vezi...........................................21

5.2 TIPIČNE POŠKODBE PRI ODBOJKI PO TELESNIH PODROČJIH ....................23

5.2.1 Poškodbe gležnja.....................................................................23

5.2.2 Poškodba kolena......................................................................26

5.2.3 Poškodba hrbtenice .................................................................35

5.2.4 Poškodbe ramena ....................................................................38

5.2.5 Poškodbe zapestja, dlani in prstov na roki ...............................42

5.3 PREPREČITEV OBIČAJNIH ŠPORTNIH POŠKODB ODBOJKARJEV................44

5.3.1 Ogrevanje, utrujenost, pretreniranost in počitek.......................44

5.3.2 Preprečevanje zvinov gležnja...................................................46

5.3.3 Preprečevanje in zdravljenje športnika s patelarno tendinopatijo

(koleno skakalca) ..............................................................................51

5.3.4 Preprečevanje akutnih poškodb kolena ...................................55

5.3.5 Preprečevanje bolečin v križu ..................................................55

5.3.6 Preprečevanje bolečin v rami ...................................................56

5.3.7 Preprečevanje poškodb prstov.................................................58

5.4 RAZTEZANJE .....................................................................................59

5.4.1 Pomen, pozitivni in negativni učinki raztezanja ........................59

5.4.2 Vrste raztezanja .......................................................................63

5.4.3 Vključitev razteznih vaj v športni trening ..................................64

5.5 REHABILITACIJA ŠPORTNIH POŠKODB ..................................................68

5.5.1 Fizikalno zdravljenje in rehabilitacija športnikov .......................69

5.5.2 Trener kot član tima v rehabilitaciji športnika............................72

6 SKLEP ..................................................................................................75

7 VIRI IN LITERATURA...........................................................................77

Kazalo slik

Slika 1: Mere odbojkarskega igrišča................................................................1

Slika 2: Servis. ................................................................................................1

Slika 3: Sprejemni udarec. ..............................................................................1

Slika 4: Podaja. ...............................................................................................1

Slika 5: Napadalni udarec in blok. ...................................................................1

Slika 6: Konfliktna cona okrog mreže. ...........................................................25

Slika 7: Prsti se poškodujejo med blok igro (zlasti palec in mezinec). ...........43

Slika 8: Različne vrste opornic za gleženj. ....................................................48

Slika 9: Vaje na ravnotežni plošči..................................................................51

Slika 10: Primer vaje za moč ekstenzorjev kolenskega sklepa........................1

Slika 11: Stabilizacija trupa na sprednji, bočni in zadnji strani .......................56

Slika 12: Vaje za krepitev in raztezanje rotatorne manšete. ..........................56

Slika 13: Vaje za krepitev in raztezanje rotatorne manšete. ..........................57

Slika 14: Vaje za krepitev ramenskega obroča..............................................57

Slika 15: Vaje iztezanja (streching) za mišice skapulotorakalnega sklepa.....58

Slika 16: Vaje za razteg gležnja ter zadnje stegenske mišice .......................64

Slika 17: Vaje za raztezanje mečne mišice in zadnje stegenske mišice........65

Slika 18: Vaje za raztezanje mednožnih mišic ter štiriglave nožne mišice.....65

Slika 19: Vaje za raztezanje stranskih stegenskih mišic................................65

Slika 20: Vaje za raztezanje trebušnih mišic. ................................................66

Slika 21: Vaje za raztezanje ramenskega sklepa in lopatice. ........................66

Slika 22: Vaje za razteg dlani ter zapestja.....................................................66

1

1 Uvod

Odbojka je moštveni šport, ki pridobiva na popularnosti. Kljub temu, da sta

moštvi ločeni z mrežo in ni neposrednih kontaktov med nasprotniki, so

intenzivnost treninga in posebnosti igre odgovorne za številne poškodbe.

Med najpogostejše poškodbe sodijo preobremenitveni sindromi, katerih

poglavitna predstavnika sta utesnitveni sindrom rame in patelarna

tendinopatija. Potrebno je poznati tako najpogostejše vzroke in notranje

ter zunanje dejavnike tveganja, kot prepoznati simptome in znake ter

posledice teh poškodb. Velja, da je zdravljenje in rehabilitacija poškodb

daljša, zahtevnejša in dražja kot preventiva. Preventivne ukrep oz.

strategije je potrebno poznati in vključiti v trenažni proces, ki ga vodi

trener. Njegova vloga pri sestavljanju in vodenju treningov, oblikovanju

programov vaj za preventivo poškodb (vključno z vajami iztezanja,

propriocepcije, živčnomišičnega nadzora in mišične moči) je odločilna. Pri

tem mora sodelovati z zdravstvenim osebjem, predvsem zdravniki in

fizioterapevti. Med drugimi preventivni ukrepi je potrebno opredeliti mesto

in pomen ortoz v primarni in sekundarni preventivi športnih poškodb. V

literaturi so prisotni nejasni in nasprotujoči si izsledki znanstvenih raziskav

s področja preventive poškodb in športne medicine.

Trenerji odbojke morajo poznati vzroke in notranje ter zunanje dejavnike

tveganja za najpogostejše in običajne poškodbe odbojkarjev. Trenerji so

sooblikovalci in nadzorniki izvajanja primarnega preventivnega programa,

tako kot rehabilitacijskega programa v sekundarni in terciarni preventivi,

seveda v okviru trenažnega procesa.

2

2 Namen dela, predmet in problem

Namen diplomskega dela je opredeliti notranje in zunanje vzroke in

dejavnike tveganja za najpogostejše (običajne) športne poškodbe pri igri

odbojke ter opredeliti mesto in vlogo trenerjev v preprečevanju le-teh.

Preprečevanje poškodb je najcenejše in najučinkovitejše zdravljenje in

rehabilitacija, ki je usmerjena k uresničitvi uspešne in dolgotrajne športne

kariere odbojkarjev.

Predstavljeni so načini in strategije preprečevanja akutnih makropoškodb

in preobremenitvenih sindromov pri odbojkarjih. Natančneje je

predstavljena patelarna tendinopatija, ki je najpogostejši preobremenitveni

sindrom pri odbojkarjih. Prikazani so primeri razteznih in krepitvenih vaj, ki

pomembno vplivajo na preprečevanja teh poškodb, in v katerih fazah

treninga se uporabljajo.

2.1 Značilnosti današnje igre odbojke

Odbojka je moštven šport, ki ga igrata nasprotni moštvi, ločeni z mrežo. V

vsakem moštvu je na igrišču šest igralcev. Pri moških je višina mreže 2,43

m, pri ženskah pa 2,24 m. Igralci/ke lahko uporabljajo zapestja in roke (v

redkih primerih tudi ostale dele telesa), da podajo žogo preko mreže.

Namen igre je poslati žogo preko mreže, da bi nasprotniku padla na tla, ter

preprečiti, da pade na lastno igrišče. Vsaka ekipa se lahko največ trikrat

dotakne žoge, preden jo vrne na nasprotno igrišče.

Igra se prične s servisom, s katerim igralec/ka pošlje žogo v nasprotnikovo

igralno polje. Igra se nadaljuje, dokler se žoga ne dotakne tal igrišča, pade

izven igrišča ali jo ekipi ne uspe pravilno odbiti čez mrežo.

V odbojki ekipa, ki dobi posamezno igro, osvoji točko. Kadar ekipa, ki

sprejema servis, igro osvoji, dobi točko ter ima pravico do servisa. Igralci

te ekipe pa zaokrožijo za eno mesto v smeri urinega kazalca.

3

Odbojko se igra največ pet nizov, od katerih se prvi štirje igrajo do 25 točk,

zadnji pa do 15 točk, na dve dobljeni točki razlike. Ekipa osvoji točko, če

žoga pade v nasprotnikovo polje, če se od nasprotnika odbije zunaj igrišča

(v »out«), se dotakne stropa ali pa jo nasprotnik odbije v mrežo ali v »out«,

če se nasprotna ekipa žoge dotakne štirikrat ali en igralec dvakrat zapored

(dotik v bloku ne šteje) ali pa, če nasprotnik žogo odbije nepravilno.

• Igrišče ima obliko pravokotnika, z dimenzijami v dolžino 18 m in

širino 9 m. Pri mini in mali odbojki pa je dolžina igrišča 6 m in širina

4,5 m.

Odbojka je kompleksen situacijski šport, za katerega je značilno hitro

spreminjanje igralnih situacij. Uspešnost tehnične izvedbe posameznih

elementov igre in razvoja igre pogojujejo dobro razvite osnovne in

specifične motorične sposobnosti učencev. Za uspešno odbojkarsko igro,

ki jo opredeljujeta zahtevna tehnika in taktika igre, sta zelo pomembni

dobra koordinacija gibanja in predvidevanje. Igra je sestavljena iz

ponavljajočih se osnovnih igralnih elementov napada in obrambe.

K uspehu odločilno vpliva dober nadzor žoge v različnih igralnih situacijah.

Pridobivanje in izpopolnjevanje sposobnosti nadzora ter igre z žogo mora

Slika 1: Mere odbojkarskega igrišča.

4

biti poglavitni del učenja odbojke. Ta sposobnost upravljanja z žogo je

kompleksna in zahteva dokaj visoke tehnične, taktične in motorične

sposobnosti. Zaradi velikega števila tehničnih elementov in spreminjajočih

se situacij v igri je učenje, utrjevanje in izpopolnjevanje odbojkarske

tehnike izredno zahtevno. Vadba zahteva razvoj koordinacijskih

sposobnosti, ki so usmerjene predvsem v: izboljšanje koordinacije gibanja

v prostoru glede na let žoge (»timing«), izboljšanje ocenjevanja leta žoge

(hitrost, višina, globina), izboljšanje sposobnosti usklajevanja gibanja

zgornjih in spodnjih okončin in izboljšanje hitrosti gibalne reakcije (hitra

sprememba smeri gibanja), ritma in ravnotežja.

Ena od poglavitnih značilnost odbojkarske igre je, da med igralci

nasprotnih moštev ni neposrednega stika. V odbojki ne pride do izraza

groba moč, velika telesna teža ali prikriti prekrški, ampak izigravanje

nasprotnika s hitrimi in premišljenimi akcijami.

2.1.1 Nastanek in razvoj odbojke

Odbojka (angl. volleyball, v nadaljevanju volejbal) spada med najbolj

razširjene športe na svetu. Volejbal se je rodil v Ameriki ob koncu

prejšnjega stoletja. Prvič so jo igrali pred gledalci v Springfieldu leta 1986,

kmalu zatem pa so jo poimenovali po njenem bistvu (udarec, angl. volley)

– v volejbal, kar je okrajšava za »to volley the ball«. Od Olimpijskih iger v

Atlanti leta 1996 je v Mednarodno odbojkarsko zvezo (FIVB) vključeno 213

držav, po ameriških virih pa je 800 milijonov registriranih tekmovalcev

(Krevsel, 1997).

Odbojka se je iz elementarne igre, ki je bila dobrodošla rekreacijska igra

za športnike (atlete, telovadce, plavalce, skavte), razvila v športni

spektakel, prepreden z dinamiko, čustvi in lepoto. Hiter razvoj igre so

omogočile spremembe pravil, ki so bile pogoste (v sto letih povprečno

vsakih pet let, v zadnjem obdobju pa že kar vsaki dve leti).

5

Leta 1920 so prvič dovolili dotik žoge tudi z drugim delom rok, višje od

zapestja, določili pa so tudi pravilo, da se ekipa žoge lahko dotakne samo

trikrat, preden jo pošlje čez mrežo nasprotni ekipi. Istega leta so na

Filipinih začeli izvajali nekakšen napadalni udarec in prvo postavitev ter

poskus blokiranja.

Dve leti kasneje so dodali pravilo dvojnega dotika in zmage na dve točki

razlike.

Leta 1923 je bilo na igrišču šest igralcev in na klopi še 12 zamenjav.

Določili so, da morajo igralci na igrišču rotirati v smeri urinega kazalca,

servirati pa je moral igralec v zadnji liniji na desni strani.

Leta 1925 so določili, da ima vsaka ekipa v posameznem setu na voljo

dva odmora (»timeouta«), sedem let kasneje pa so jih omejili na eno

minuto.

Od leta 1935 naprej se dotik mreže šteje kot napaka.

Od leta 1947 so mere igrišča in višina mreže nespremenjene, od leta 1951

naprej pa lahko napada tudi igralec zadnje linije.

Na olimpijskih igrah v Los Angelesu leta 1984 so se brazilski odbojkarji kot

prvi predstavili s servisom iz skoka, zaradi česar se od takrat dalje ne sme

več neposredno blokirati servisa.

Od olimpijskih iger v Barceloni leta 1992 naprej se igra podaljšana igra

(»tie-break«).

Od leta 1998 dalje se odbojka igra po današnjih pravilih. Zmaga ekipa, ki

doseže 25 točk, vsaka napaka pa se »kaznuje« s točko nasprotni ekipi.

6

Morebitni peti niz se igra do 15 osvojenih točk (z dvema točkama razlike).

V igro so uvedli tudi prostega igralca (»libero«).

Danes ves svet razume pod terminom volley igro, nabito z udarci. Tekma

je toča udarcev, ki jih je treba sprejeti in jih z udarcem vrniti nasprotniku.

Naziv odbojka izvira iz začetka dvajsetega stoletja, ko so Slovenci prevzeli

termin iz češkega izraza »odbijena«. Ta izraz pa ni ustrezen prevod za

šport, katerega bistveni element je napadalni udarec, ki diktira tempo igre.

Vsekakor gre razvoj te igre v smeri kozmovoleja, ki poudarja kozmično

dimenzijo igre ob mreži. Odbojka se iz atletike spreminja v akrobatski

način igranja. Tako v klasični kot sodobni različici igre (»beach volley

ball«) je glavni cilj športni spektakel, ki vedno bolj navdušuje gledalce po

svetu. To je dinamičen dvoboj med napadom in obrambo. Velik in hiter

razmah je doživela »odbojka na mivki«. Pri tej odbojki moštvo sestavljata

dva igralca, igra pa se na pesku, ki se globoko udira. Premik na peščini je

težji, pesek pa je boljši blažilec pri doskokih udarca, bloka in servisa,

primernejši pa je tudi za akrobatsko-kaskaderske elemente.

2.1.2 Značilnosti in elementi igre

Igra se začne s servisom, ki mu najpogosteje sledijo spodnji udarec

(sprejem), (zgornja) podaja in napadalni udarec, ki ga nasprotna ekipa

poskuša zaustaviti z blokom. Zaradi same značilnosti igre sta postala

glavna aduta vrhunskih igralcev moč in višina. Ekipe in trenerji težijo k

razvijanju novih strategij in taktičnih potez.

Za boljše razumevanje nastanka in vrste poškodb pri odbojki je potrebno

opozoriti na glavne elemente igre: servis, podaja, spodnji odboj, napadalni

udarec, blok in obramba. Veliko število skokov je sestavni del odbojkarske

igre / treninga.

7

Servis

Boj za točko se začne s servisom. Žogo mora igralec poslati izza zadnje

črte čez mrežo v nasprotnikovo polje. Dovoljen je tako spodnji kot zgornji

servis, vendar se v vrhunski odbojki največ uporablja servis iz skoka. Vsak

igralec ima le eno možnost serviranja toliko časa, dokler njegova ekipa

osvaja točke, nato je na vrsti naslednji igralec po rotaciji v smeri urinega

kazalca.

Sprejem (spodnji udarec)

Spodnji udarec se največkrat uporablja za sprejem servisa in napadalnega

udarca. Sprejemalec poskuša žogo poslati čim bolj natančno do podajalca

pri mreži.

Slika 2: Servis.

Slika 3: Sprejemni udarec.

8

Podaja (zgornji udarec)

Podaja se uporablja za spremembo smeri sprejema in pripravo žoge v

najboljši položaj za napadalni udarec. Najpogosteje je to drugi kontakt z

žogo iste ekipe. Podajalec mora imeti izreden pregled nad igro in

postavitvijo nasprotnih igralcev ter sposobnost hitrega odločanja o tem,

kam bo podal žogo.

Napadalni udarec

Z napadalnim udarcem ekipe največkrat poskušajo doseči točko v napadu.

Izveden je v skoku in z izredno močnim zamahom ene roke, ki udari žogo

proti nasprotnikovem polju.

Blok

Obrambni igralci prve linije lahko ob mreži postavljajo blok in na ta način

preprečijo nasprotniku, da z napadalnim udarcem doseže neposredno

točko, ali pa vsaj pokrijejo čim večjo površino igrišča, da ostalim trem

obrambnim igralcem ostane manj polja, ki ga morajo braniti.

Slika 4: Podaja.

9

Slika 5: Napadalni udarec in blok.

10

3 Raziskovalne hipoteze

Prva hipoteza je, da so vrste in število poškodb v odbojki odvisne od

številnih notranjih in zunanjih dejavnikov. Med zunanje dejavnike tveganja

sodijo tudi razvoj in spreminjanja pravil in načina igre odbojke, kar

zgodovina in epidemiologija poškodb potrjujeta.

Druga hipoteza je, da imajo najpogostejše poškodbe v odbojki resne

posledice in zato sta zdravljenje ter rehabilitacija dolgotrajni in zamudni.

Najboljši način zdravljenja poškodb je primarno preprečevanje poškodb.

Tretja hipoteza je, da obstajajo preventivni ukrepi in delovanja, ki so

dokazano učinkoviti in jih je potrebno vključiti v trenažni proces. V

preventivo poškodb odbojkarjev morajo biti vključeni zdravstveno osebje in

trenerji odbojkarjev. Ustrezno oblikovanje in vodenje treninga, skrb za

vzdrževanje in pridobitev fizične priprave odbojkarjev ter redno izvajanje

preventivnih ukrepov lahko zmanjša število poškodb in resnost njihovih

posledic.

11

4 Metodologija: raziskovalne metode in uporabljeni viri

Uporabljene so bile naslednje raziskovalne metode: študij strokovne

literature z uporabo metode klasifikacije, metode analize in sinteze ter

metoda specializacije.

Uporabljeni viri so bili naslednji: knjižni viri, strokovni in znanstveni

časopisni članki, študij elektronskih (medmrežnih) virov, lastno poznavanje

problemov in izkušnje ter fotografiranje.

12

5 Obravanava teme

5.1 Športne poškodbe

5.1.1 Posebnosti športnih poškodb

Športne poškodbe so tiste poškodbe, ki nastanejo med športnim

udejstvovanjem (pri rekreaciji, na treningu ali tekmi). V primerjavi z ostalimi

poškodbami predstavljajo športne poškodbe določeno posebnost, tako v

načinu nastanka, poteka in izida zdravljenja, kot tudi glede njihovega

vpliva na športno sposobnost športnika. Prizadetost športnika zaradi

poškodbe gibalnega sistema, ki mora biti v procesu treninga in tekmovanj

funkcionalno optimalen, je povsem drugačna, kot pri poškodovanem

nešportniku, kjer ta potreba ni tako odločilna za njegovo delovno

sposobnost (Vidmar, 1992).

Ker je želja vrhunskega športnika kar najhitrejši povratek na športni teren

(t.j. na trening in tekme), mora celotna medicinska ekipa kar najbolj

zavzeto za to poskrbeti. Diagnostika in zdravljenje morata biti hitra,

obenem pa je potrebno paziti, da je vrnitev tudi varna, saj je največji

dejavnik tveganja za nastanek nove poškodbe pri športniku ravno prejšnja

(podobna) poškodba. Zdravljenje športnikov zahteva interdisciplinarno

sodelovanje različnih medicinskih in tudi športnih strokovnjakov

(Dervišević, 2005).

Zdravljenje poškodb pri športniku je zaradi dobrega zdravja, kondicije in

mladosti uspešnejše kot pri nešportniku, a se slednji po sanaciji poškodbe

običajno lahko kmalu vrne na svoje delovno mesto, medtem ko športnik

porabi še mnogo časa za doseganje optimalnih funkcionalnih sposobnosti

vseh organskih sistemov, ki mu omogočijo popolno vrnitev na športni

teren. Specifika športnih poškodb torej izvira iz specifičnosti športnika v

razmerju do nešportnika ter iz specifičnosti športa v razmerju do dela

nešportnika. Športnik si želi čim prejšnji povratek na športni teren, kar pa

za nešportnike ne velja vedno. Tako aktivno sodelovanje pri zdravljenju

13

športniku zelo koristi, lahko pa je tudi nevarno (pretirana želja po

skrajšanju časa potrebnega za rehabilitacijo), kar privede do neuspeha

zdravljenja (Vidmar, 1992).

Rehabilitacija športnikov po poškodbi je verjetno eden najtrših orehov za

sodobno medicino. V zadnjem času prevladuje trend terapije z gibom

oziroma terapevtske vaje, ki jih nekateri imenujejo športna terapija.

Seveda so v posameznih obdobjih rehabilitacije tehnični pripomočki

nepogrešljivi, vendar je potrebno ob objektivnem spremljanju stanja

bolnika vključevati tudi vedno več vadbenih programov, ki pomagajo pri

krepitvi mišic, izboljšanju gibljivosti, vzdržljivosti in propriocepcije

(Dervišević, 2005).

5.1.2 Epidemiologija in klasifikacija športnih poškodb pri odbojki

Ocena pogostosti pojavljanja športnih poškodb in s tem ocena tveganja

nastanka poškodb v določenem športu, temelji na zdravstveni evidenci le-

teh ter na statističnem prikazu. Pomembna za oceno tveganosti izbranega

športa glede na poškodbo je pogostost pojavljanja poškodb, manj pa

skupno število poškodb. Najbolj realno sliko tveganosti športa za športne

poškodbe v celoti je mogoče dobiti z oceno števila poškodb glede na

število športnikov, kar pa je težko in negotovo, tako zaradi nezanesljive

evidence števila športnih poškodb, kot tudi zaradi nezanesljivega števila

športnikov (Vidmar, 1992).

Poznavanje epidemiologije športnih poškodb nam omogoča lažje

oblikovanje preventivnih programov, saj nam statistični podatki povedo

veliko o najbolj obremenjenih predelih telesa in anatomskih strukturah, ki

utrpijo največ poškodb.

Število oz. pogostnost poškodb izražamo kot incidenco in prevalenco.

14

Incidenca pomeni število novih poškodb v določenem časovnem obdobju

v specifični populaciji. Izraža se kot število poškodb na 1.000 ur telesne

aktivnosti (sodelovanja v športu).

Prevalenca pa je definirana kot odstotek športnikov v neki populaciji z

neko poškodbo, ne glede na časovni interval (oz. v točno določenem

trenutku). Uporabljamo jo predvsem za opisovanje preobremenitvenih

poškodb.

Športne poškodbe lahko razdelimo na več načinov (glede na pogostost

poškodbe, resnost oz. težo poškodbe, lokalizacijo, tipičnost za posamezno

športno panogo,…).

Najpomembnejša je klasifikacija športnih poškodb glede na resnost – težo

poškodbe. Temelji na času trajanja zdravljenja, prisotnosti in času trajanja

nesposobnosti ali zmanjšane sposobnosti za delo in športno aktivnost ter

prisotnosti in obsegu posledic (Vidmar,1992).

Glede na težo športne poškodbe ločimo naslednje oblike poškodb:

najtežje (smrtne) poškodbe, ki se končajo s smrtjo takoj po poškodbi ali

kasneje; težke športne poškodbe, ki se končajo s trajno invalidnostjo,

nesposobnostjo za izbrani šport; srednje težke športne poškodbe, po

katerih invalidnosti ni, ostaja pa daljša nesposobnost za delo in šport;

lahke športne poškodbe, po katerih nastane kratkotrajna nesposobnost za

šport; neznatne športne poškodbe, po katerih nastane kratkotrajna

zmanjšana sposobnost za delo in šport (Vidmar, 1992).

Najpogosteje so športne poškodbe lahke. V statistiki športnih nesreč s

smrtnim izidom so za 75% odgovorni prikriti bolezenski simptomi in le 25%

neposredna poškodba. Tudi pri teh najtežjih nesrečah so najbolj

izpostavljeni nogometaši in atleti (Vidmar, 1992).

15

Poleg teže poškodbe pa predstavlja za športnika velik pomen tudi trajanje

nesposobnosti za športno dejavnost. Številne študije v zvezi s tem kažejo,

da traja nesposobnost za trening zaradi športnih poškodb povprečno tri

tedne. V 80% primerov športnih poškodb je ta nesposobnost krajša od

osem tednov, le v 0,5% primerov pa je daljša od enega leta. Poudariti je

potrebno, da gre pri tem za čas vračanja na športni teren in ne za

vzpostavitev take tekmovalne sposobnosti, kot je bila pred poškodbo.

Daljša kot je odsotnost s športnega terena zaradi poškodbe, daljše je tudi

vračanje sposobnosti na nivo, ki je bil pred poškodbo (Vidmar, 1992).

Tako kot obstaja več načinov klasifikacije športnih poškodb, obstaja tudi

več načinov klasifikacije vzrokov športnih poškodb. Ti so najpogosteje

razdeljeni na notranje vzroke, to je tiste, ki izvirajo iz športnika, in zunanje

vzroke, ki izhajajo iz športnikove okolice. Boljše poznavanje vzrokov

športnih poškodb in odpravljanje le-teh predstavlja glavno možnost za

preventivo športnih poškodb (Vidmar, 1992).

Notranji (intrinzični) vzroki (Vidmar, 1992):

• utrujenost (akutna ali kronična), pretreniranost, nepazljivost;

• morfologija športnika, t.j. neprimerna konstitucija za določen šport,

prisotnost deformacij gibalnega sistema, npr. deformacije hrbtenice,

udov…;

• funkcionalno stanje športnika, t.j. slabša telesna pripravljenost in

pomanjkanje potrebnih psihofizičnih sposobnosti za določen šport;

• bolezen in posledice prebolele bolezni;

• poškodba in posledice poškodbe;

• precenjevanje lastnih sposobnosti;

• psihično stanje športnika, npr. trema, strah, napetost, motivacija,

vpliv zdravil, alkohola ali dopinga…;

• drugi vzroki, npr. nepoznavanje terena, vpliv zdravil in drugo.

16

Zunanji (ekstrinzični) vzroki (Vidmar, 1992):

• druga oseba, npr. soigralec, nasprotnik, gledalec;

• športna oprema, t.j. obutev, oblačilo, zaščitna sredstva, športno

orodje;

• klimatsko-atmosferski pogoji, kot so mraz, vidljivost, vročina,

vlažnost, veter, megla, ultrakratkovalovno žarčenje;

• pomanjkljivi varnostni ukrepi, npr. zaščitne mreže, slaba

asistenca…;

• konfiguracija terena, npr. pretrd, premehak, moker…;

• naključje.

Z dobrim poznavanjem vzrokov in odstranjevanjem le-teh lahko

preprečimo marsikatero športno poškodbo (Vidmar, 1992).

Športne poškodbe gibalnega sistema povzročajo različne oblike

funkcionalnega izpada. Gre za poškodbe tistih struktur gibalnega sistema,

ki so najbolj obremenjene pri posameznih športnih panogah.

5.1.3 Poškodbe v odbojki

V začetku se je odbojka igrala pretežno na prostem, na pesku ali na rdeči

zemlji, ki jo poznamo kot podlago za teniška igrišča. Tudi igra je bila nekoč

drugačna, saj je temeljila predvsem na podajah žoge, z izjemo servisa. V

tistem času so se pojavljale predvsem poškodbe prstov. Ko se je v

zgodnjih šestdesetih letih dvajsetega stoletja uveljavil napadalni udarec, je

sicer prišlo do zmanjšanja poškodb prstov na rokah, a se je povečalo

število poškodb ramenskega obroča. Z začetkom moderne odbojke v

sedemdesetih letih dvajsete stoletja, ki je temeljila na lepo izpeljanih

taktičnih napadih in obrambi s tal, so se začele pojavljati poškodbe

kolenskega sklepa. Ko se je uveljavilo novo pravilo o prestopu srednje

črte, pa se je povečalo tudi število poškodb gležnjev, ker je pogosteje

prihajalo do kontakta med igralci (Krevsel, 1993).

17

V osemdesetih letih dvajsetega stoletja je prišlo do ekspanzije

odbojkarske igre. Velike spremembe so se pojavile v procesu treninga,

kjer so se začele uporabljati nove metode. Z možnostjo napada z druge

linije se je povečala atraktivnost igre, s tem pa tudi obremenitve gibalnega

sistema. Da bi preprečili poškodbe, so v odbojki začeli uporabljati ščitnike

za kolena in komolce. V sredini devetdesetih let je ponovno prišlo do

velikih sprememb pravil. Z novim načinom štetja, ko se vsaka napaka

kaznuje s točko, je igra postala hitrejša in še bolj dinamična. Povečalo se

je število hitrih napadov in napadalnih udarcev, s tem pa tudi število

poškodb (Krevsel, 1993).

Obremenitve in zahteve, ki so jim športniki v odbojki izpostavljeni z

namenom, da bi dosegli čim boljše rezultate, postajajo iz dneva v dan

večje. Če je za doseganje odmevnih rezultatov v preteklosti zadostovalo

treniranje tri do štirikrat tedensko, danes vrhunski odbojkarji trenirajo tudi

do trikrat dnevno, zlasti v času pripravljalnega obdobja. Mladi športniki v

intenzivnem obdobju rasti ne potrebujejo energije le za kakovosten športni

dosežek, temveč tudi za svoj telesni in umski razvoj.

Odbojkarska igra zahteva od igralca dobro telesno, tehnično, taktično ter

tudi duševno pripravljenost. Trening in tekma povprečno trajata 90 do 150

minut in v tem času igralec izvede približno 100 do 200 skokov, katerih

višina je pri moških do 110 cm, pri ženskah do 85 cm. Izvedeno je tudi

veliko število udarcev z maksimalno močjo (Krevsel, 1993).

5.1.4 Običajne športne poškodbe odbojkarjev po telesnih področjih

Poškodbe odbojkarjev se najpogosteje delijo na akutne in kronične oz.

preobremenitvene poškodbe.

Do akutnih poškodb pride zaradi nenadne sile oziroma udarca, ki sta

večja, kot ju sistem lahko prenese. Akutne poškodbe delimo na kontaktne,

18

pri katerih pride do poškodbe ob kontaktu igralca z drugim igralcem, in

nekontaktne, pri katerih pride do poškodbe pri zaustavljanju, padcu,

doskoku, startu, ipd.

Preobremenitvene poškodbe nastajajo postopno in jih na začetku sploh ne

zaznamo, zato ne moremo natančno opredeliti niti časa niti vzroka

nastanka. Gre za posledico pogostih, ponavljajočih se intenzivnih

obremenitev na nekem predelu, npr. tetive, narastišča tetiv na kost,

mišicah, sklepih, kar lahko izzove lokalne vnetne procese, ki jim sledijo

degenerativne spremembe in bolečina (Pavlovčič, 2002). Kronične

poškodbe nastanejo, ko pride do okvar struktur gibalnega sistema skozi

ponavljajoče se mikropoškodbe oz. poškodbe zaradi preobremenjenosti

določenih tkivnih struktur.

Raziskave so pokazale, da je tveganje za nastanek poškodbe pri odbojki

nižje v primerjavi s športi kot so košarka, nogomet ali hokej (Bahr in Bahr,

1997; Bahr et al., 2002). Glede na to, da so nasprotni timi pri odbojki

ločeni z mrežo, nizko stopnjo poškodb verjetno lahko pripišemo predvsem

''nekontaktni'' naravi tega športa.

Tipične poškodbe odbojkarjev lahko razdelimo glede na anatomski predel

telesa, kjer se najpogosteje pojavljajo (Bahr in Bahr, 1997; Bahr et al.,

2002, Turk, 2008). V predelu gležnja so to zvin (distorzija), kronična

nestabilnost skočnega sklepa, vnetje Ahilove kite; v predelu kolena so to

zvin (distorzija), poškodbe meniskusov, izpah (luksacija), poškodba

sklepnih vezi (ligamentov), patelarna tendinopatija; v hrbtu so to sindrom

bolečine v križu; v predelu rame so to utesnitveni sindrom (»Impingement

syndrome«) in nestabilna rama; v predelu roke pa zvini in izpahi malih

sklepov roke/prstov in prelomi kosti roke.

Predel telesa, ki je najbolj izpostavljen športnim poškodbam, je koleno. Če

koleno zaznamujemo s številko 100, potem velja, da je ranljivost

19

stegnenice 80, gležnja 75, ramenskega sklepa 50, prepone 25, zapestja

15 in Ahilove kite 10 (Turk, 2008).

Največkrat se poškodujejo začetniki, nepripravljeni športniki, slabo

trenirani in utrujeni športniki (Turk, 2008).

5.1.5 Poškodbe mišic

Poškodbe mišic najbolj pogosto nastanejo zaradi nenadnih, močnih,

sunkovitih in neusklajenih mišičnih gibov. Mišice se lahko poškodujejo

direktno s topo silo (contusio), ostrimi predmeti (lacerokontuzna poškodba)

pa tudi zaradi vplivov ponavljajočih se lastnih močnih kontrakcij. Še

posebej so mišice občutljive, če prične športnik športno aktivnost premalo

ogret. Delovanje mehanične sile preko fiziološke meje raztegljivosti

mišičnih vlaken povzročijo nateg mišice (distensio), delno prekinitev

(ruptura partialis) in popolno prekinitev mišice (ruptura completa) (Turk,

2008).

Poškodbe so lahko zaprte in odprte. Zaprte poškodbe so lahko udarnina,

nateg oz. delne raztrganine mišic. Po poškodbi pride do bolečega krča

(spazma) poškodovane mišice, ki povzroča večjo ali manjšo zatrdelost

(kontrakturo). Poškodovancem pomagamo z mrzlimi obkladki

(krioterapijo), pritiskom (kompresijo) in s krajšim ali daljšim obdobjem

mirovanja (imobilizacija) poškodovanega dela telesa. Tako preprečimo

nastanek krvnega podliva (hematoma) in nadaljnje zaplete. Zapleti so

možni v smislu brazgotinjenja v poškodovanih mišicah. Če je bil hematom

v bližini kosti, pride do osifikacije hematoma (myositis ossificans), kjer

prihaja do vgraditve periostalnih celic. Funkcionalnost mišičnega tkiva se

zmanjša (manjša elastičnost in moč) zato obstaja možnost dodatnih

poškodb že prej poškodovanega tkiva.

20

Odprte poškodbe je potrebno sterilno obvezati in ustrezno kirurško

oskrbeti.

Mišične ovojnice (fascije) so sestavljene iz vezivnih vlaken, ki kot srajčke

objemajo posamezne mišice. Včasih se dogaja, da pri maksimalnem

krčenju mišice prihaja do razpok (ruptur) v mišičnih ovojnicah. Skozi

razpoke prominirajo in prolabirajo nezaščiteni deli mišice. Nastane mišična

kila, ki jo navzven opazimo kot manjšo ali večjo izboklino prizadete mišice.

Pri teh poškodbah je pomembna prva pomoč, ki jo nudimo poškodovancu

na mestu samem. Prva pomoč vsebuje kompresijo, hlajenje poškodovane

mišice in krajši čas imobilizacije. Včasih pride v poštev tudi kirurško

zdravljenje (šivanje ovojnice). Kirurška obravnava ni vedno mogoča, če pa

do nje pride, je potrebna pooperativna imobilizacija v času treh tednov

(Turk, 2008).

5.1.6 Poškodbe kit

Kite med seboj povezujejo mišice in kosti. Zelo so elastične in odporne na

nateg. To omogoča njihova struktura, ki vsebuje vzdolžne kolagenske niti.

Kita štiriglave mišice stegna prenese obremenitev 600kg, Ahilova kita pa

400kg (Turk, 2008). Zaradi lažjega drsenja in zmanjšanja trenja so kite

ovite s kitnimi ovojnicami, ki se tudi lahko vnamejo (tendovaginitisi). Za te

poškodbe so značilne bolečina, manjša oteklina, pokanje (krepitacije) in

omejena gibljivost. Te poškodbe zdravimo s krajšim časom imobilizacije,

krioterapijo (hladni obkladki), laserjem ali ultrazvokom (Turk, 2008).

Prekinitve (rupture) kit nastanejo pri enkratni, izredno močni sili oz. pri

nekoordiniranem krčenju mišice (npr. pri skokih oz. doskokih). Bolnik

začuti ostro bolečino in ima občutek, kot da je zadet s kamnom ali bičem.

Bolečino spremlja funkcionalna nemoč prizadete mišice. Zdravljenje je

večinoma kirurško.

21

Kitna prijemališča (myoenthesa) predstavljajo most med mišicami in

kostmi, pri katerih gre za zapleten sistem vezivnih vlaken, ki se

pahljačasto zaključujejo v pokostnici in kostnem tkivu (Charpeyeve niti).

Pahljačasti sistem kitnih niti omogoča hkratno krčenje vseh vlaken.

Ponavljajoča se krčenja in sprostitve mišice lahko pripeljejo do

mikropoškodb na samem prijemališču kite na kost. Pojavlja se ostra

bolečina, ki se razlikuje od sklepne (antrogene) bolečine (Turk, 2008).

5.1.7 Poškodbe sklepov in sklepnih vezi

Sklepi so sestavljeni iz kostnih in mehkih delov. Pri športnikih se pogosteje

poškodujejo mehki deli, kamor spadajo sklepne ovojnice (kapsule) in

sklepne vezi (ligamenti). V bližini sklepov so tudi sluzniki (burze), ki so

pogosto izpostavljeni poškodbam. Sluzniki so vezivne tvorbe, sestavljene

iz sinovialne ovojnice, v katerih je sinovialna tekočina. Naloga burz je, da

zmanjšajo trenje med različnimi tkivi.

Poškodbe sklepov so večinoma tope z direktnim udarcem.

Sklepni hrustanec predstavlja elastično tvorbo, ki obkroža kost samega

sklepa, in zaradi možnosti majhnega trenja omogoča gibljivost v samem

sklepu. Večinoma so poškodbe hrustanca zelo resne, ker se hrustanec

hrani iz sklepne tekočine, kar je pri poškodbah včasih moteno in

upočasnjeno.

Sklepna ovojnica ima svoj močnejši zunanji del, ki je sestavljen iz fibroznih

niti, in notranji (sinovialni), ki proizvaja sinovialno tekočino. Telo proizvaja

sinovialno tekočino s pomočjo transudacije iz krvne plazme. Pri poškodbi

se krvne žilice takoj razširijo in pride do močnejše produkcije sinovialne

tekočine z nalogo, da se ohranijo sosednje hrustančne strukture, ki

objemajo kostne dele sklepov. Bolečina, ki spremlja poškodbo, omejuje

gibljivost sklepa. V sinovialni tekočini se večajo metabolični produkti, ki

22

povečujejo kislost sinovialne tekočine in prispevajo k nalaganju fibrinskih

snovi in začetku produkcije granulacijskega tkiva in drugih sklepom

škodljivih snovi (synoviitis traumatica) (Turk, 2008).

Vezi (ligamenti) so sestavni del zgradbe vseh sklepov v telesu. Ob

istočasni funkciji stabilizacije sklepa omejujejo obseg giba sklepa do

fizioloških meja. Če na sklep deluje sila, ki povzroči nasilni gib čez

normalno mejo, pride do poškodbe sklepnih vezi in/ali drugih struktur v

sklepu samem ali v njegovi neposredni okolici. Ligamenti so sestavljeni iz

fibroznih niti in so postavljeni zunaj sklepne ovojnice (ekstrakapsularno) in

znotraj sklepne ovojnice (intrakapsularno).

Najpogostejše poškodbe sklepov so zvini, ki so lahko: elongacijski (nateg)

in laceracijski (raztrganine). Zdravljenje vsebuje osnovne principe opisane

prve pomoči (imobilizacija, kompresija in krioterapija).

Poškodbe vezi razdelimo na nateg ter delno in popolno prekinitev vezi.

Pogosto se uporablja tudi delitev na poškodbe prve stopnje (nateg), druge

stopnje (delna prekinitev) in tretje stopnje (popolna prekinitev vezi).

Nateg predstavlja najlažjo poškodbo sklepnih vezi, pri čemer je anatomska

kontinuiteta vezi ohranjena. Diagnozo takšne poškodbe postavimo na

podlagi ugotovitve o mehanizmu poškodbe in pojava spontane bolečine ali

bolečine na pritisk v poškodovanem področju ter tudi otekline in

funkcionalnega izpada različne stopnje.

Delno natrganje vezi (parcialna ruptura) vezi predstavlja poškodbo druge

stopnje. Poškodbo ugotovimo na podlagi močno spontane bolečine in

bolečine na pritisk ter na podlagi pojava obsežne otekline in izliva krvi na

mestu poškodbe. Pri delni ali popolni prekinitvi vezi, ki potekajo znotraj

sklepa, lahko nastane obsežen izliv krvi v sklep (haemarthros). Vsak izliv v

sklep je potrebno opredeliti s punkcijo. Kri je nujno potrebno odstraniti iz

23

sklepa, ker agresivni enzimi eritrocitov po 36 urah ogrožajo sklepni

hrustanec. Vrhunskim športnikom svetujejo diagnostično artroskopijo in po

potrebi istočasni poseg (Turk, 2008).

Za popolno prekinitev vezi (popolna ruptura) je značilna nestabilnost

poškodovanega sklepa. Zdravljenje tovrstnih poškodb je individualno

prilagojeno. Pri popolni prekinitvi notranjih kolenskih vezi je edina prava

rešitev operacija. Odsotnost iz športa traja vsaj šest mesecev (Turk,

2008).

Najtežjo poškodbo sklepov predstavljajo izpahi (luxatio). Poškodbo

spremlja močna bolečina in opazna deformacija sklepa. Zdravljenje je

usmerjeno na takojšnjo uravnavo (repozicijo) sklepa ter različno dolgi čas

imobilizacije, potreben za popolno zacelitev ovojničnih in obovojničnih

struktur. Tako se izogibamo ponavljajočim se izpahom.

5.2 Tipične poškodbe pri odbojki po telesnih področjih

5.2.1 Poškodbe gležnja

Gleženj je po pogostosti športnih poškodb takoj za kolenskim sklepom

(Turk, 2008). Zvin gležnja je najbolj pogosta poškodba pri odbojki, in na

njo odpade skoraj polovica vseh poškodb, ki se pojavijo pri tem športu.

Pojavlja se tako pogosto kot pri nogometu ali košarki (Bahr in Bahr 1997).

Biomehansko gledano gre pri gležnju za zapleten sistem kosti in vezi, ki

delujejo kot funkcionalna enota pri zagotavljanju normalne hoje in teka. V

gležnju se združujeta dve stabilni kosti goleni z dobro gibljivim stopalom.

Gibljivost zajema pokrčitev (fleksija) in iztegnitev (ekstenzija) stopala pa

tudi krožne (rotacijske) gibe skočnice (talusa). Ožje gledano je gleženj

sestavljen iz zgornjega skočnega sklepa, ki združuje golenico (tibia),

mečnico (fibula) in skočnico (talus), ter iz spodnjega skočnega sklepa, ki

povezuje skočnico in petnico. Stabilnost sklepa zagotavljata dva gležnja

24

(malleola), notranji (tibialni ali medialni), ki je nekoliko krajši, in zunanji

(fibularni ali lateralni), ki je daljši. Zaradi anatomskih značilnosti so

supinacijski (inverzijski) gibi v gležnju večji od pronacijskih (everzijskih).

Stabilizacijo gležnja ob kosteh dodatno zagotavljajo številne sklepne vezi

in mišice, (triceps surae (plantarni fleksor in invertor), peroneus longus in

brevis (abduktorji in pronatorji stopala), tibialis posterior (plantarni fleksor)

in mišice palca).

Večinoma gre za indirektne poškodbe, ker različni mehanizmi inverzivne in

everzivne sile ter sile zunanje in notranje rotacije ter plantarne hiperfleksije

poškodujejo sklepno ovojnico in vezi. To so različne oblike zvinov

(distorzije). Večina poškodb te vrste so poškodbe blage ali srednje

resnosti (zvin 1. in 2. stopnje). Inverzijski zvini povzročajo okvaro zunanjih

stranskih (kolateralnih) vezi. Poškodba vezi ima lahko značilnosti rahlega

natega ali pa pride celo do zloma zunanjega maleola. Everzivne poškodbe

so terapevtsko zahtevnejše, ker poškodujejo ligamentum deltoideum.

Lahko pride do avulzije (odtrganje) deltoidnega ligamenta.

Poškodbe skrajne plantarne fleksije in zunanje rotacije silijo sprednji del

skočnice naprej in prihaja do rupture tibiofibularnega ligamenta. Rotacijske

poškodbe povzročajo poškodbo vezi med golenico in mečnico

(tibiofibularna sindemoza) in zlom mečnice nad gležnjem.

Zdravljenje zvina poteka z deset do štirinajstdnevno imobilizacijo,

krioterapijo in uporabo druge fizikalne terapije (Turk, 2008).

Mehanizem poškodbe

Najpogostejši mehanizem zvina gležnja se običajno pojavi takrat, ko

igralec po bloku ali napadu doskoči na nogo nasprotnika ali soigralca (Hell

& Schönle, 1985; Schafle et al., 1990; Bahr et al., 1994). Okoli polovice

vseh poškodb zvina gležnja pri odbojki nastane takrat, ko igralec po skoku

25

v blok ali napadu pristane na nogo nasprotnika, v četrtini primerov pa

poškodba nastane pri pristanku na nogo soigralcev (Bahr et al., 1994).

Slika 6: Konfliktna cona okrog mreže.

Pogosta in visoko rizična situacija se pojavi takrat, ko je žoga prenizka,

prehitra ali je preblizu mreže. Pri takšni situaciji mnogi igralci poskusijo

prehiteti in uloviti (prestreči) žogo, s čimer dostikrat tvegajo, da doskočijo

na ali prek mejne črte in s tem pristanejo na nogo nasprotnega blokerja

oziroma igralca. Polovica poškodb se zgodi v ''konfliktni coni'' pod mrežo,

druga polovica pa je posledica prestopa in neupoštevanja ''pravila

prestopa mejne črte''. Trenutno veljavno pravilo ''prestopa mejne črte''

dovoljuje igralcu prestop le-te vse dokler del njegovega stopala ostane na

mejni črti ali nad njo. Najbolj pogost mehanizem za nastanek zvina gležnja

pri odbojkarjih se pojavi takrat, ko bloker doskoči na nogo nasprotnega

napadalca, ne glede na to ali je pri tem napadalec prestopil mejno črto s

kršitvijo ali brez kršitev pravil igre.

Eden od poglavitnih mehanizmov zvina gležnja pri odbojki je

doskakovanje v daljino. Napadalec skače s prevelike razdalje praktično v

daljino in ne v višino. Ob tem težko nadzira doskok, prestopi mejno črto in

pristane na stopalu branilca. Situacijo lahko odpravimo tako, da naučimo

26

napadalca da pred skokom naredi daljši pristopni korak, namesto

prezgodnjega skoka.

Večina zvinov gležnja pri odbojki je posledica tehničnih napak, kot so

neustrezen pristop oz. odriv pri mreži oz. nepravilna tehnika doskoka po

blokiranju oz. napadu.

Dejavniki tveganja

Najbolj pomemben dejavnik tveganja za nastanek zvina gležnja je prejšnji

zvin gležnja. Raziskave so pokazale, da se med seniorji, štiri od pet

poškodb zvinov gležnja pojavijo pri igralcih, ki so prej imeli poškodovan

gleženj (Ekstrand in Tropp, 1990; Milgrom et al., 1991).

Na rizik vpliva tudi starost oz. čas od prejšnje poškodbe - čim bolj je

poškodba sveža, tem večja je možnost, da se bo poškodba ponovila. V

primerjavi z zdravim gležnjem, možnost ponovnega zvina gležnja pri že

poškodovanemu gležnju je v prvih 6-12 mesecev desetkrat večja (Bahr in

Bahr, 1997).

5.2.2 Poškodba kolena

Poškodbe kolena so najbolj pogoste poškodbe pri športnih aktivnostih

(Turk, 2008). Kolenski sklep je sestavljen iz stegnenice (femur), goleni

(tibia) in pogačice (patella). Stabilnost sklepa zagotavljajo močne vezi in

mišice, ki obdajajo kolenski sklep. Stabilnost dodatno podpirajo dva čvrša

(kondila) stegnenice in velike hrustančne površine ter meniskusi (vezivno-

hrustančne tvorbe), ki blažijo direktno obremenitev hrustančnih površin

med stegnenico in golenico.

Poškodbe mehkih delov kolena so povzročene z neposredno silo majhne

jakosti. Do poškodb prihaja tudi z vplivom posredne sile, kar se kaže pri

poškodbah meniskusov, kit, vezi in mišic.

27

Do udarnin (contusio) prihaja pri padcu oz. pri neposrednem delovanju

zunanje sile. Pri močnejši sili prihaja do dodatnih zapletov v smislu

krvavitev v sklep (intraartikularno). Zdravljenje vsebuje vse principe

strokovne prve pomoči in protibolečinske fizikalne terapije. Odrgnine

(abrasio) so zelo pogoste. Pred temi poškodbami se varujemo z ustrezno

športno opremo.

Sklepne vezi sodelujejo pri ohranjanju stabilnosti kolenskega sklepa. Do

poškodb prihaja, ko je učinek posredne sile večji od prilagoditvenih

zmožnosti vezivnega aparata. Mehanizmi poškodb vezi so prevelika sila

abdukcije in addukcije, hiperekstenzije, rotatornih gibov in tudi možnosti

sprednjega in zadnjega pomika goleni. Vezi se poškodujejo pri kombinaciji

različnih gibov, ki so dokaj značilni za posamezne športne panoge. Najbolj

ranljive so stranske vezi (kolateralni ligamenti), sprednja križna in zadnja

križna vez (Turk, 2008).

Križne vezi (sprednja in zadnja) ohranjajo stabilnost kolenskega sklepa,

preprečujejo razmaknitev stegnenice od golenice v sprednji – zadnji

(anteroposteriorni) smeri. Sprednja križna vez je močna vez, dolžine 4 cm,

ki je fiziološko napeta pri popolni iztegnitvi (ekstenziji) kolena oz. pri

pokrčitvi (fleksiji) 50°. Pogosto se okvari v kombinaciji z notranjo

(medialno) stransko vezjo in notranjim meniskusom. Zadnja križna vez je

še močnejša vez od sprednje. Do poškodb zadnje križne vezi pride pri

nenadni forsirani zunanji rotaciji stegna s fiksiranim stopalom in kolenom v

rahli fleksiji in abdukciji. Do poškodb prihaja tudi v padcu na pokrčeno

koleno, ko zunanja sila deluje na zgornji del golenice (Turk, 2008).

Pri poškodbah križnih vezi razlikujemo tri stopnje, pri čemer tretja stopnja

pomeni popolno prekinitev vezi. To poškodbo lahko klinično registriramo s

prisotnostjo sprednje oz. zadnje nestabilnosti. Zdravljenje je operativno z

daljšo postoperativno kompleksno rehabilitacijo.

28

Meniskusi so vezivnohrustančne tvorbe polkrožne oblike, ki izboljšujejo

sklepno kongruenco tako, da povečujejo konkavnost goleničnega dela

kolenskega sklepa. Notranji meniskus je večji in ima obliko črke »C«,

zunanji je manjši in ima obliko črke »O«. Notranji meniskus je povezan s

sklepno ovojnico in notranjim kollateralnim ligamentom, kar pogojuje

možnost poškodbe in se razlikuje od zunanjega, ki je ločen od sklepne

ovojnice.

Meniskusi, razen ohranjanja funkcije gibljivosti kolenskega sklepa, delujejo

kot blažilci sil pri teku, skokih in doskokih. Svojo elastičnost ohranjajo

preko ožilja, ki je prisotno le na zunanjem (perifernem) robu in preko

sklepne (sinovialne) tekočine. Meniskusi spremljajo aktivnost kolenskega

sklepa tako, da so pri polni iztegnitvi nagnjeni nekoliko naprej, pri

pokrčenem kolenu pa nekoliko nazaj.

Do poškodb prihaja pri nenadnem zasuku skrčenega kolena, ki spreminja

anatomsko razmerje v samem sklepu. Zaradi znanih vzrokov poškodb

dobri trenerji odsvetujejo svojim varovancem vaje v globokem počepu kot

metodo treninga. Tako razbremenjujejo preveliko obremenitev

meniskusov, posebej še zunanjega meniskusa.

Poškodbe meniskusov povzročajo bolečino in oteklino kolenskega sklepa.

Včasih zasledimo občasne blokade sklepa. Izliv v sklepu (eksudat) potrjuje

resnost poškodbe. Zdravljenje je operativno z dolgotrajno kompleksno

fizikalno terapijo.

Mišice, ki omogočajo gibanje v kolenskem sklepu in ga tudi stabilizirajo,

izvirajo iz medenice in stegnenice ter se naraščajo na kostne strukture pod

kolenskim sklepom (Cailliet, 1988).

Razdelimo jih v več skupin, glede na to, katere gibe izvajajo: 1.

iztegovalke (ekstenzorji): quadriceps femoris (rectus femoris, vastus

29

lateralis, medialis in intermedius), tensor fasciae latae; 2. upogibalke

(fleksorji): biceps femoris, semitendinosus, semimembranosus,

gastrocnemius medialis in lateralis, gracilis, sartorius; 3. zunanji (lateralni)

rotatorji: biceps femoris; 4. notranji (medialni) rotatorji: semitendinosus,

semimembranosus, gracilis, sartorius in popliteus (Palastanga, 2007).

Največjo vlogo pri stabilnosti kolenskega sklepa imajo ekstenzorji,

predvsem quadriceps femoris, ki se s tetivo, v katero je vraščena pogačica

(patella) in poteka čez kolenski sklep, narašča na golenično grčo

(tuberculus tibiae). Pogačica deluje kot mehanični vzvod na ekstenzorski

mehanizem in s svojo gladko površino proti stegnenici zmanjšuje trenje

(Cailliet, 1988).

Mehanizem in dejavniki tveganja akutnih poškodb kolena

Večina avtorjev in raziskovalcev meni, da poškodbe kolena pri odbojki

nastanejo kot posledica nepravilnega položaja in gibov pri doskokih po

napadu ali bloku (Turk, 2008). Koleno je običajno v valgusnem položaju in

rahlo pokrčeno, ob tem pa lahko tudi zarotirano navznoter ali navzven.

Pomemben dejavnik tveganja predstavlja tudi nezadostno rehabilitirana

prejšnja poškodba kolena (Turk, 2008).

Frekvenca akutnih poškodb kolena (vključno s poškodbam sprednje križne

vezi) je znatno nižja v primerjavi z ostalimi timskimi športi (Arendt in Dick,

1995). Poškodbe sprednjih križnih vezi so po svoji naravi pri večini športov

večinoma nekontaktne poškodbe in so manj ali več posledica doskoka v

trenutku, ko se koleno nahaja v občutljivi poziciji (običajno v valgusu). Zdi

se, da je to slučaj tudi z odbojko in da poškodbe kolena najbolj pogosto

nastanejo ravno po nepravilnemu pristanku po bloku ali napadu (Ferreti et

al., 1992). Glede na to, da so skoki najbolj karakteristični gibi v odbojki, bi

lahko pričakovali, da bi poškodbe vezi kolena bile prav tako pogoste v

odbojki, kakor tudi v košarki ali nogometu. To ni nujno pravilo. Ena od

30

možnih razlag je, da je doskoke v odbojki mogoče bolj nadzorovati in

planirati kot pri košarki ali nogometu.

Kar se tiče poškodb meniskusov, le-te večinoma nastanejo pri obrambni

fazi igre, ko je igralec prisiljen narediti hitre gibe, dokler je koleno v

tipičnem obrambnem položaju v približno 90° pokrčitvi. Pri taki situaciji se

meniskus nahaja pod znatnim kompresijskim in torzijskim stresom, kar

seveda zvišuje tveganje nastanka poškodbe meniskusa (Derviševič,

2005).

Poškodbe kolena, s posebnim poudarkom na križnih vezeh, se pojavljajo

bolj pri ženskah kot pri moških. Te razlike med spoloma so proučevane

tudi pri drugih športih, vendar razlog omenjene razlike še vedno ni povsem

jasen (Dervišević, 2005).

Patelarna tendinopatija

V športu predstavljajo tendinopatije precej velik problem. Gre za bolečine

v področju kit z določeno stopnjo otekanja, ki jih spremlja zmanjšanje

funkcionalnih zmogljivosti športnika (Hadžić in Dervišević, 2007).

Zaradi velikega števila skokov, ki so sestavni del odbojkarske igre (in zato

tudi treninga), se pogosto pojavi preobremenitveni sindrom, imenovan

patelarna tendinopatija. To je najpogostejši in najpomembnejši

preobremenitveni sindrom odbojkarjev. Raziskave so pokazale, da na

patelarno tendinopatijo pri odbojki odpade 40-50% vseh

preobremenitvenih sindromov (Ferretti et al.1984; Ferretti 1986; Lian et

al.1996). Neredko se pojavlja pri vrhunskih odbojkarjih, od katerih ima

40% vsaj enkrat v karieri težave s tem sindromom. Visok pojav sindroma

so opazili tudi v drugih športih, kot so: skok v višino, skok v daljino, troskok

in košarka. Nekateri verjamejo, da je patelarna tendinopatija najbolj

pogosta športna poškodba kolenskega sklepa, saj se pojavlja bolj

pogosto, kot poškodbe meniskusa ali sprednjega križnega ligamenta

31

(Peers in Lysens, 2005). V literaturi se pojavljajo še druga imena za ta

sindrom: tendinitis patellae, apicitis patellaris, enthesitis apicis patellae,

itd., ki pa se ne smejo enačiti s patelarno tendinopatijo, pri kateri ne pride

do vnetja (Peers in Lysens, 2005).

Vzroki za nastanek patelarne tendinopatije izvirajo tudi iz mehaničnih

lastnosti tetiv in področja pripoja tetive na kost (raztegljivost, elastičnost).

Preobremenitev kite se pojavi zaradi ponavljajočih se obremenitev, ki

povzročijo mikropoškodbe oz. mikrotravme. Te mikropoškodbe se pojavijo

zaradi razpada prečnih povezav, kar ima za posledico preureditev

kolagenskih vlaken in nabiranje lipidov ter kalcija v tetivi. Ko te

mikroskopske poškodbe zaradi ponavljajočih se obremenitev na kito

prekoračijo zmožnost regeneracije kite, se pojavijo dodatne mikrotravme.

Neprimerna obnova povzroči še obsežnejše zmanjšanje kapacitete

regeneracije in povzroči stanje, sprejemljivo za poškodbe. Končni rezultat

tega preobremenitvenega mehanizma ali neuspešnega odziva na

zdravljenje je nastanek območja znotraj kite, ki je označeno kot stanje, kjer

ni vnetja (Hadžić in Dervišević, 2007; Wilson in Beste, 2004).

Simptomi patelarne tendinopatije so: bolečina pri upogibanju in

iztegovanju kolena, prisotnost bolečine, ki je močnejša, hujša proti večeru

ali ponoči, bolečina ali občutljivost za pogačico, bolečina ali občutljivost

okoli pogačične vezi, oteklina v predelu kolena ali oteklina na mestu, kjer

se pogačična vez pripenja na golenico, prisotnost bolečine pri skokih, teku

ali hoji, zlasti pri hoji po stopnicah navzdol, omejeno gibanje v predelu

poškodbe (Ferretti, 1986; Ferretti, Ippolito, Mariani in Puddu, 1983).

Bolečina se lahko pojavlja na zgornjem ali spodnjem robu pogačice ali pa

točno na narastišču mišice kvadriceps femoris na golenico. Gre za ostro

bolečino različne jakosti. V lažjih primerih se bolečina čuti samo med

aktivnostjo ali po športni aktivnosti, posebej pri skokih oz. hoji po

stopnicah navzdol. V resnejših primerih pa se bolečina pojavlja že med

32

hojo, kar povzroči tudi spremenjen vzorec hoje in sicer oboleli inhibira

fleksijo in ekstenzijo v kolenu. Bolečina se lahko pojavi tudi pri daljšem

sedenju; oboleli začuti potrebo po iztegnitvi kolena. Bolečina običajno

izgine v ležečem položaju pri ekstendiranem kolenu. Poškodba zahteva od

igralca počitek, ki pa naj bi bil čim krajši.

Nastale znake pri skakalčevem kolenu lahko razdelimo v štiri faze: 0. faza:

bolečina je prisotna samo med treningom oz. tekmo ter preneha po

nočnem počitku - v športni aktivnosti niso potrebne nobene omejitve; 1.

faza: bolečina se pojavi ob aktivnosti, preneha pa po ogrevanju in se

ponovno pojavi po končani vadbi ali tekmi - v športni aktivnosti ni potrebna

nobena omejitev; 2. faza: bolečina je stalno prisotna tudi pri igranju -

omejitev v športni aktivnosti je zelo majhna ali pa tako velika, da je z njo

treba prekiniti; 3. faza: kita se raztrga (Ferretti, Puddu, Mariani in Neri,

1985; Ferretti, Conteduca, Camerucci in Morelli, 2002).

Pri objektivnem pregledu, še preden nastane raztrganina kite, je edini

znak bolečina, ki se poveča z lokalnim pritiskom ali po določenih vajah

(npr. če poskušamo koleno iztegniti proti uporu). Občasno se vidijo tudi

radiološke spremembe.

Mehanizmi poškodbe

Športna aktivnost, ki izrazito povečuje mehanično obremenitev

ekstenzornega sistema kolenskega sklepa, so skoki različni vrst. Sem

prištevamo sunkovite in močne skoke z mesta (blok pri odbojki) in skoke,

izpeljane iz teka (skok v višino in daljino). Maksimalna mehanična

obremenitev tetive nastane pri zaviranju telesa, to je v fazi doskoka, ko

mišica kvadriceps femoris z ekscentrično kontrakcijo obvladuje silo teže

telesa. Ravno te kontrakcije mišice kvadriceps femoris so eden od glavnih

vzročnih dejavnikov za nastanek patelarne tendinopatije (Pećina, 1992).

33

Športniki z diagnozo patelarne tendinopatije se običajno ne morejo

spomniti dogodka ali situacije, ki je povzročila glavne simptome tega

pojava. Zaradi tega se sumi, da pri večini primerov poškodbo izzove

obraba vlaken kite kvadricepsa. Histološke raziskave brazgotin na tetivi so

pokazale, da je patelarna tendinopatija verjetno posledica neadekvatno

pozdravljene delne rupture vezi (Bahr in Bahr 1997; Bahr et al. 2002). To

stališče potrjujejo tudi degenerativne spremembe tetive, ki so jih lahko

ugotovili z različnimi slikovnimi tehnikami – ultrazvok, računalniška

tomografija in slikanje z magnetno resonanco (Bahr in Bahr, 1997; Bahr et

al., 2002).

Dejavniki tveganja

Pogostost patelarne tendinopatije je običajno povezana s pogostostjo

treningov, in še posebej s frekvenco izvajanja skokov. Poškodba je najbolj

pogosta pri tistih športnikih, ki igrajo ali tekmujejo na trdih podlagah in

terenih (Ferretti et al., 1984). Številni dokazi potrjujejo stališče, da je

pogostost patelarne tedinopatije pri odbojkarjih v veliki meri povezana z

obsegom in pogostostjo skokov (Bahr in Bahr, 1997; Bahr et al., 2002).

Zaenkrat še vedno ni jasno zakaj imajo nekateri športniki težave s to vrsto

poškodbe, drugi pa ne, kljub enakem volumnu in intenziteti treningov.

Čeprav obstajajo določeni biomehanski dokazi, ki bi nam lahko povedali

nekaj o točnem vzroku tendinopatije, so le-ti še vedno slabi in

neprepričljivi, tako, da zaenkrat vzroka ne moremo pripisati abnormalnemu

ekstenzornemu mehanizmu kolena, abnormalni popustljivosti pogačice ali

drugim strukturnim anomalijam (Kujala et al., 1986 in 1987; Lian et al.,

1996b). Zanimivo je tudi omeniti raziskavo, s katero so ugotovili, da so

odbojkarji s kolenom skakalca imeli boljši performans pri

standardiziranemu skakalnem testu (s poudarkom na ekscentrični moči) v

primerjavi s svojimi zdravimi soigralci (Lian et al., 1996a). Ti dokazi

sugerirajo, da tisti športniki, ki dobro in pravilno skačejo, lahko bolj

ekscentrično aktivirajo ekstenzorje kolena in s tem premeščajo pritisk oz.

34

breme na pogačični tetivno-kostni stik (entezo). Ista študija je tudi

pokazala, da je med odbojkarji desno koleno običajno bolj pogosto

prizadeto kot levo. Razlog temu verjetno lahko pripišemo tehniki ''desno-

levo'' odskoka, ki je povsem normalen za športnike desničarje. To ima za

posledico globlji kot fleksije v desnem kolenu pri ekscentrični fazi doskoka,

kar izzove večjo napetost kit na desni strani. Raziskave so pokazale, da

večji kot fleksije v kolenu pri skoku ali doskoku predstavlja tudi večjo

možnost razvoja kolena skakalca (Hadžić in Dervišević, 2007).

Pomemben dejavnik za pojav patelarne tendinopatije je tudi količina in

dolžina treninga (obremenitve), saj jo ima kar 40% vrhunskih odbojkarjev,

ki trenirajo vsaj štirikrat na teden, medtem ko vrsta trenažnega procesa

nima pomembnejše vloge pri nastanku patelarne tendinopatije. Največkrat

pa se pojavi po odmoru v trenažnem procesu, npr. po daljšem odmoru, ko

športniki začnejo z intenzivnimi treningi. Prav ciklične mehanične

preobremenitve so osnova za razvoj tega sindroma (Peers in Lysens,

2005).

Opazili so, da imajo težave zaradi kolena skakalca samo nekateri

športniki, ki se ukvarjajo z istim športom, igrajo na enakem položaju in so

podvrženi enakemu trenažnemu procesu. Zato je potrebno ugotoviti, kateri

so tisti rizični dejavniki, ki vplivajo na to, da so nekateri športniki bolj

občutljivi za ta sindrom (Peers in Lysens, 2005).

Za nastanek patelarne tendinopatije so pomembne telesne značilnosti

športnika, od katerih so najpogosteje proučevane anatomske značilnosti

spodnjih udov. Pri poškodovancih se dostikrat pojavlja genus valgus v

kolenskem sklepu in genus varus položaj proksimalnega dela golenice, pri

nekaterih je prisotna anteverzija vratu stegnenice. Veliko vlogo pri

nastanku patelarne tendinopatije imajo tudi različne dolžine spodnjih udov

in visoko ležeča pogačica (patella alta). Le-ta slabo izpolnjuje funkcijo

vzvoda med pogačično tetivo in tetivo štiriglave mišice, kar je vzrok za

35

dodatni mehanični stres za ekstenzorni aparat kolenskega sklepa (Peers

in Lysens, 2005).

Vzrok za razvoj patelarne tendinopatije je tudi neravnovesje mišic, ki

stabilizirajo medenico in spodnji ud. Raziskave so pokazale, da oslabljene

mišice iliopsoas, gluteus maximus in rectus abdominis pripomorejo k

povečani napetosti mišice quadriceps femoris zaradi neenake skladnosti

pri razdelitvi sil pri skoku (Peers in Lysens, 2005).

5.2.3 Poškodba hrbtenice

Steber koščenih vretenc, ki jih med seboj ločijo medvretenčne ploščice

(diskusi), predstavlja hrbtenico. Razlikujemo vratni del (7 vretenc), prsni

del (12 vretenc), ledveni del (5 vretenc), križni del (5 vretenc) in trtični del

(4 do 5 vretenc). Vsako vretence je povezano s sosednjima vretencema in

med seboj tvorijo zapleten sistem, ki ga imenujemo dinamični vertebralni

segment. Ta zapleteni sistem omogoča stabilnost in hkrati gibljivost

hrbtenice.

Če se pri poškodbi hrbtenične vezi pretrgajo, pride do zdrsa vretenc

(spondilolisteze). Pretrgane vezi in zdrs lahko resno poškodujejo okoliško

tkivo, med katerimi so hrbtenjača in živci najpomembnejši.

Medvretenčne ploščice

Medvretenčne ploščice povezujejo med seboj telesa vretenc. Od tod tudi

njihovo ime. Po obliki spominjajo na disk. Medvretenčne ploščice so zaradi

krovnih ploščic tesno povezane s telesom vretenca. Na zunanji strani jih

obdaja vezivni oz. vlakninast obroč (annulus fibrosus), v sredini pa leži

zdrizasto (želatinasto) jedro. Tega ni mogoče stisniti, lahko pa spremeni

obliko. Ker medvretenčne ploščice vsebujejo veliko vode, lahko tudi

prevzamejo blažilno funkcijo. Prav tako so zaslužne tudi za veliko gibljivost

naše hrbtenice. Če hočejo ploščice ostati elastične, se morajo

36

preskrbovati s tekočino. Pri obremenitvi, npr. pri stanju ali hoji, se iz njih

iztisne tekočina, pri ležanju ali polležečem sedenju pa se ta povrne.

Medvretenčni prostori se znižajo, zato je človek zvečer dva centimetra nižji

kot zjutraj, po nočni fazi počitka. Če zdrizasto jedro izgubi preveč vode,

postane ohlapno, se pomanjša in otrdi. Tako izgubi del svojih blažilnih

lastnosti. Kot posledica postane zunanji vlaknast obroč preobremenjen.

Postane neprožen in lahko dobi razpoke.

Diskus hernija in radikulopatija

Diski v lumbarnem (križnem) predelu hrbtenice so izpostavljeni

konstantnim in sorazmerno velikim stresom, ki so odvisni od telesne

mehanike in travm, kar sčasoma povzroči degeneracijo, razpoke in

raztrganine v vlakninastem obroču (annulus fibrosus). V notranjosti

ploščice se nahaja zdrizasto jedro (nucleus pulposus), ki ob stresu na

vretenca pritiska na zunanji obroč. Najbolj prizadet je disk med

vretencema L5-S1, sledi pa mu disk med vretencema L4-L5. Čeprav ljudje

pogosto povezujemo diskus hernijo z zdrsom diska, disk pravzaprav ne

zdrsi iz svoje prvotne pozicije. Material, ki se nahaja v centru diska je

iztisnjen ven iz svoje normalne pozicije. To stanje se ponavadi pojavi pri

ljudeh v starosti med 30 in 40 letom (Podnar, S. b.l.).

Vzrok nastanka

Prezgodnje staranje in degenerativne spremembe medvretenčne ploščice

so vsekakor osnovni razlog te bolezni. Najpogosteje pri dvigovanju

bremen iz neugodnega položaja telesa pride do dokončnega oz.

popolnega pretrganja zunanjega prstana ploščice in iztisa njihovega

sredinskega dela (jedra), ki povzroči pritisk na določen hrbtenjačni koren

(radix nervi spinalis). Najpogosteje se to zgodi na nivoju med petim

lumbalnim (ledvenim) in prvim sakralnim (križničnem) vretencem, kjer

pride do pritiska na prvo sakralno korenino. Redkejši je prolaps med

četrtim in petim lumbalnim vretencem s kompresijo petega lumbalnega

37

korena, še redkejši pa med tretjim in četrtim ali drugim in tretjim lumbalnim

vretencem. Kompresije korenin povzročajo radikulopatijo.

Klinična slika in diagnostika

V anamnezi nastopa bolečina v lumbalnem predelu hrbtenice (lumbago),

najpogosteje po naprezanju. Bolečina je lokalizirana v križu in se širi proti

kolku, po spodnjem udu do meč in prstov stopala. Pri pregledu zdravnik

lahko ugotovi nevrološke izpade kot so parestezije (spremenjeni občutki,

mravljinčenje), hipestezije (zmanjšan občutek za otip) in v določenih

primerih tudi hiporefleksije (slabše izzivni tetivni refleksi). Bolečine se

lahko povečujejo z gibi in naprezanjem (kašljanje, kihanje, smeh).

Iztegovanje »išijadičnega« živca (dvigovanje iztegnjene noge) privede do

povečevanja bolečine. Bolečine povzročijo refleksni spazem obhrbtenične

(paravertebralne) muskulature, kar predstavlja obrambno reakcijo.

Gibljivost tega dela hrbtenice je omejena. Nezmožnost stoje na prstih in

peti je posledica nevrološke okvare mišic stopala.

Razen klinične slike za diagnostiko so pomembni radiološke slikovne

tehnike in nevrofiziološka preiskava elektromiografija (EMG), ki lahko

identificira okvarjene korenine in opredeli stopnjo njihove okvare. Moderna

metoda, ki prikazuje nivo in velikost prolapsa/herniacije diskusa, je

nuklearna magnetna resonanca (NMR).

Mehanizmi poškodbe

Bolečina v križu je pojav, ki jo pogosto srečamo pri odbojkarjih. Poleg

bolečine kot primarnega simptoma, se pogosto pojavljajo tudi drugi znaki

in simptomi, kot so npr. akutna spondiloliza, nateg mišic hrbta (akutna

preobremenitev mišic) ter nateg vezi ledvene hrbtenice (Bahr in Bahr,

1997; Bahr et al., 2002).

V večini primerov je težko določiti točen mehanizem in razlog bolečin v

križu. Večina strokovnjakov športne medicine meni, da je problematika

38

hrbtenice pri odbojkarjih verjetno posledica pogostih gibov, kot so

ekstremna in močna rotacija trupa, lumbarna fleksija ter ekstenzija pri

napadalni igri in skok servisu (Bahr in Bahr, 1997; Bahr et al., 2002).

Dejavniki tveganja

Rizični dejavniki za nastanek bolečin ali poškodb križa se predvsem

nanašajo na ponavljajoč ledveni izteg (lumbarno ekstenzijo) in zasuk

(rotacijo) trupa. Zravnana ledvena lordoza je še en pogost dejavnik

tveganja za nastanek bolečin v križu (Bahr in Bahr, 1997; Bahr et al.,

2002).

Rizik je nekoliko večji tudi pri izjemno visokih odbojkarjih (daljša ročica

sile) (Bahr in Bahr, 1997; Bahr et al., 2002).

Med dejavnike tveganja so uvrstili tudi slabo raztegljivo zadnjo ložo

stegna. Še vedno pa ne moremo biti sigurni, če zadnji dejavnik predstavlja

intrizični dejavnik tveganja ali je enostavno del kompenzatorne adaptacije

telesa v cilju znižanja stopnje ekstenzije ledvenega dela hrbtenice (Bahr in

Bahr, 1997; Bahr et al., 2002).

5.2.4 Poškodbe ramena

Anatomska struktura ramenskega sklepa pogojuje različne poškodbe.

Rama je kroglast sklep med plitvo ponvico lopatice in okroglo glavo

nadlahtnice. Sklepu dajejo oporo številne mišice, ki obkrožajo ramo, in

vezi. Ožje gledano, ramenski sklep sestavljajo trije pravi sklepi: lopatično-

nadlaktnični (glenohumeralni), ključnično-ključnični (akromioklavikularni),

prsnično-ključnični (sternoklavikularni) sklep in dva neprava sklepa: prsno-

lopatični (skapulotorakalni) in subakromialni lažni sklep (prostor).

Ključnično-lopatični sklep se poškoduje zaradi neposrednih udarcev oz.

padcev na ramo. Pogosto povzroča nestabilnost ramena. Navzven se

39

poškodba kaže po stopničasti iznakaženosti. Pri teh poškodbah pride do

poškodb sklepnih vezi, ki obdajajo ramenski sklep. Glede na obseg

mišičnovezivne okvare se poškodbe delijo na različne stopnje (Turk,

2008).

Prsnično-ključnični sklep se poškoduje pri udarcih na ramo oz. pri padcih

na nadlahtnico. Do poškodb pride tudi z delovanjem kompresijske sile

vzdolž ključnice, ki pripelje do izpaha omenjenega sklepa. Poškodba

povzroča ostro bolečino in oteklino. Zdravljenje zahteva krajši ali daljši čas

imobilizacije (Turk, 2008).

Lopatično-nadlaktnični sklep (glenohumeralni) je ramenski sklep v ožjem

smislu. Razlika v velikosti hrustančnega dela med nadlahtnico in lopatico

ga dela zelo nestabilnega. Pri doseganju stabilnosti sodelujejo pasivni in

aktivni obsklepni stabilizatorji. Pasivni stabilizatorji so ustnik (labrum

glenoidale), sklepna ovojnica in sklepne vezi. Aktivni stabilizatorji so

predvsem mišice rotatorne manšete: subscapularis, supraspinatus,

infraspinatus, teres minor in biceps brachii (dolga glava).

Do poškodbe v ramenu prihaja po enkratnih neposrednih (direktnih)

udarcih oz. pri padcih na ramo in pri posrednih (indirektnih) poškodbah ter

pri preobremenitvah (»overuse syndromes«), Pri športnih poškodbah

ramena je problem preobremenitve prisoten v skoraj 50% primerov (Turk,

2008).

Utesnitveni sindrom rame in ruptura rotatorne manšete

Utesnitev nastane v subakromialnem prostoru, ki ima za dno sklepno

ovojnico ramenskega sklepa, strop tega prostora pa je izrastek lopatice

(akromion) in ligament, ki povezuje dva lopatična izrastka. V tem prostoru

oz. kanalu potekajo tetive rotatorne manšete, ki pri dvigu rame pritiskajo

glavico nadlahtnice navzdol in v središče sklepne ploskve na lopatici. Med

najpogostejše razloge za utesnitev prištevajo neugodno obliko akromiona,

40

degenerativne koščene naplastitve akromiona, kalcinacije in mišično

neravnovesje obramenskih mišic. Gre večinoma za poškodbe kite

supraspinatusa, ki je že tako slabo prekrvljena in ponavljajoče

(mikro)travme pripeljejo do degenerativnih sprememb na njej, vključno z

nastankom kalcinata in raztrganj. Kalcinirajočo tendinopatijo pogosto

spremljajo hude bolečine, posebej pri odročitvah in delu z rokama nad

višino glave (Antolič, b.l.). raztrganine (rupture) rotatorne manšete so

lahko delne (parcialne) ali pa popolne (totalne) (Derviševič, b.l.).

Klinična slika in diagnostika

Za utesnitveni sindrom je značilna bolečina in zmanjšana gibljivost v

ramenskem sklepu. Bolečina je izrazitejša ponoči in bolnika pogostokrat

zbuja. Bolečine večinoma nastopijo po daljši fizični obremenitvi ramena.

Bolečine so v začetku večinoma blage in se s časom stopnjujejo. Možen je

tudi nenaden nastop hudih bolečin.

Pri kliničnem pregledu najdemo omejeno gibljivost in bolečinski lok. Ta se

pojavi pri gibu med 60 in 120 stopinjami odročitve. Pri tem položaju prihaja

do pritiska na vnetno spremenjeno subakromialno burzo in rotatorno

manšeto ob streho subakromialnega prostora.

Slikovna diagnostika zajame običajno nativno radiografijo in ultrazvočno

preiskavo, redkeje magnetno resonančno slikanje brez in s kontrastom.

Zdravljenje utesnitvenega sindroma

Pri utesnitvenem sindromu z zmerno bolečino je indicirana konzervativna

terapija, ki je sestavljena iz lokalnega hlajenja boleče rame,

medikamentne analgoantirevmatične terapije in nekajdnevnega mirovanja

prizadete rame. Pri bolnikih z močno bolečino je možno aplicirati v predel

največje bolečnosti in v subakromilani prostor infiltracijo kombinacije

kortikosteroidov in lokalnega anestetika (Woodward in Best, b.l.).

41

Mehanizmi poškodbe

Na poškodbe ramenskega sklepa odpade okoli 8-20% vseh poškodb v

odbojki. Mehanizem poškodbe je kompleksen, čeprav je najpogosteje

najverjetneje posledica številnih udarcev in servisov. Kinematika teh gibov

je zelo podobna kinematiki, ki jo srečamo pri športih, kot sta bejzbol in

tenis. Če vzamemo pogostost teh gibov, ki jih elitni športnik naredi v enem

letu (približno 40.000 napadalnih potez pri odbojkarjih), potem lahko

razumemo visok odstotek teh poškodb.

Ko stresni dejavniki obremenijo strukture ramenskega sklepa več kot te

lahko prenesejo oz. kompenzirajo, se pojavi preobremenitvena okvara oz.

poškodba rame, ki jo zaznamujejo predvsem vztrajne bolečine, vendar

tudi drugi simptomi, kot je npr. utrujenost, zaskrbljenost in mrtvičenje

(parestezije) zgornjega uda.

Športniki lahko (sicer redko) navajajo občutek nestabilnosti. Zaskrbljenost

je eden zelo pogostih simptomov pri bolnikih s težavami nestabilnega

ramenskega sklepa, in se običajno kaže v obliki strahu, da se bo rama

izpahnila. V takšnih primerih občuti bolnik zelo ostro bolečino pri pretirani

zunanji rotaciji. To lahko povzroči začasno izgubo kontrole nad

ramenskimi mišicami (sindrom mrtve roke). Močne bolečine običajno

minejo v kratkem času, vendar sta občutljivost in slabotnost lahko prisotna

še nekaj časa.

Dejavniki tveganja

Glavni dejavnik tveganja pri poškodbah rame je prepogostost treningov.

Tveganje je posebej veliko pri izbranih (vrhunskih oz. elitnih) odbojkarjih,

ki imajo šibke mišice rotatorne manšete. Pri starejših športnikih je tveganje

večje. Pri mlajših športnikih pa se težave lahko pojavijo običajno po

nenadnem povečanju intenzitete treningov. Talentirani napadalci, ki so

sposobni udariti in tudi servirati žogo z izredno hitrostjo, so bolj ogroženi

(Bahr in Bahr, 1997; Bahr et al., 2002).

42

Kombinacija ohlapnosti tkiv na sprednji strani glenohumeralnega sklepa in

hkratna zategnjenost zadnje strani sklepa prispevata k nestabilnosti

lopatično-nadlahtničnega sklepa in povečujeta možnost izpaha (luksacije).

Pri odbojkarjih se pogosto razvije pojav zmanjšane notranje rotacije

ramena in povečanje zunanje rotacije pri dominantni roki, kar je verjetno

posledica ohlapnosti sprednje sklepne ovojnice. Sočasno s tem je lahko

oslabljena tudi funkcija rotatorne manšete (pomanjkljiva centralizacija

glavice nadlahtnice v ponvici lopatice) in fiksatorjev lopatice (običajno

šibak serratus anterior), kar lahko pripelje do lateralizacije in odstopa

lopatice na prsnem košu.

5.2.5 Poškodbe zapestja, dlani in prstov na roki

V roki je skupno 27 kosti (8 zapestnih, 5 dlančnih, 14 kosti členkov prstov).

Poleg poškodb kosti in sklepov, se lahko poškodujejo še mišice s kitami in

ovojnicami ter živci.

Pri poškodbah zapestja gre največkrat za zvin zapestja, ki nastane pri

padcu na iztegnjeno ali skrčeno roko oz. udarcu s pestjo. Gibljivost

zapestja je omejena in boleča. Poleg zvina so pogostejše poškodbe tudi

prelom čolnička in izpah v zapestju.

Pri poškodbah dlani pride pogosto do preloma dlančnic. Poškodba

nastane pri padcu ali udarcu z roko po trdem predmetu. Večina zlomov je

spiralnega tipa v srednjem delu kosti. Poškodba je spremljana s pojavom

boleče otekline, bolečino na dotik in zmanjšano funkcijo roke (Turk, 2008).

Pri poškodbah prstov pa se največkrat pojavijo zvini sklepov, izpahi,

prelomi, poškodbe tetiv ter krvavitev pod nohti. Za vse so značilne

bolečine v posameznem predelu sklepa ter omejeno gibanje.

43

Dejavniki tveganja

Prav tako kot pri zvinih gležnja je prejšnja poškodba prstov najbolj

značilen rizičen dejavnik za nastanek nove poškodbe. Veščina in

spretnost igralca pri blok igri oz. obrambi tudi imata določeno vlogo.

Pravilna pozicija prstov in »timing« sta bistvena za pravilen prevzem sile v

situacijah, ko hitro zabita žoga pride v kontakt s iztegnjenimi prsti (Bahr in

Bahr, 1997).

Mehanizmi poškodbe

Do poškodb prstov pride večinoma pri blok igri, ko igralec poskusi doseči

žogo po neuspešnem bloku (»ribica«). Od vseh prstov sta palec in

mezinec najbolj občutljiva prsta na močne udarce, kar je razumljivo, glede

na njuno ranljivo pozicijo pri igranju bloka oz. obrambe. Dlančničnočlenčni

(metakarpofalangealni) sklep palca je najbolj pogosta lokacija vezivnih

(ligamentarnih) poškodb. Pri odbojki običajno srečamo poškodbo

radialnega, ne pa ulnarnega kolateralnega ligamenta palca, kot je to

običajno posledica pri drugih športih (npr. smučanje) (Bahr in Bahr, 1997;

Bahr et al., 2002).

Slika 7: Prsti se poškodujejo med blok igro (zlasti palec in mezinec).

44

5.3 Preprečitev običajnih športnih poškodb odbojkarjev

Naloga vsakega dobrega trenerja je, da ob doseganju vrhunskih rezultatov

ohranja zdravje svojih varovancev. Za ohranjanje zdravja je potrebno

delovati preventivno. Če pride do poškodb, moramo športniku nuditi

ustrezno zdravljenje in rehabilitacijo.

Da bi se izognili poškodbam, moramo poznati in upoštevati številne

notranje in zunanje dejavnike poškodbe. V primeru prejšnjih poškodb je

potrebno upoštevati spremenjeno/zmanjšano telesno pripravljenost,

funkcionalne posledice poškodb in možnosti prevencije dodatnih poškodb

oz. zapletov. Po poškodbi je trener tisti, ki ocenjuje odziv športnika na

pogoje treninga in tekmovanja. Skupaj s športnikom opredeljujeta program

stopnjevanih obremenitev in možnosti sekundarne prevencije poškodb in

njihovih zapletov.

5.3.1 Ogrevanje, utrujenost, pretreniranost in počitek

Športnim poškodbam se lahko izognemo z ogrevanjem pred fizičnim

naporom v ciklusu treninga in tekmovanja.

Organizem športnika lahko primerjamo z motorjem, ki mora biti primerno

ogret, da je pripravljen za delo. Zato je ogrevanje sestavni del vsake

športne aktivnosti. Vaje ogrevanja imajo splošni in lokalni učinek na gibalni

ustroj. Splošni učinek ogrevanja se odraža v povečanju temperature

aktivnih mišičnih skupin, kar ima več pozitivnih učinkov: poveča se

prekrvavitev mišičja, s tem tudi dotok energetskih snovi, to pa neposredno

povečuje zunanji učinek mišičnega dela; zmanjša se viskoznost mišičnega

tkiva, s čimer se poveča hitrost in intenzivnost mišičnih kontrakcij; poveča

se razteznost mišičnih vlaken in sklepnih vezi, kar zmanjšuje možnost

poškodb. Ogrevanje ima torej dvojni namen: poveča učinkovitost gibanja

in zmanjša možnosti poškodb.

45

Med dejavnike, ki prispevajo k športnim poškodbam, sodi tudi utrujenost

športnika. Utrujenost lahko definiramo kot proces zmanjšanja funkcionalne

kapacitete posameznih organov ali organizma v celoti. Govorimo o splošni

utrujenosti in o psihični utrujenosti. Znaki utrujenosti so predvsem: motnje

v orientaciji časa in prostora, napake v izvajanju aktivnosti (tehniki), padec

koncentracije (Turk, 2008).

Seveda je zaradi utrujenosti potreben počitek, kajti če ne pride do počitka,

lahko postane utrujenost kronična. Znaki kronične utrujenosti so: izguba

apetita, povečanje pulza v mirovanju, zmanjšanje interesa za trening,

občutek izčrpanosti, razdražljivost in emocionalna nestabilnost, znižanje

krvnega pritiska, pojav tremorja. V organizmu se pojavijo naslednje

spremembe: izčrpane mišične rezerve (glikogen), motnje v živčno–

mišičnem prenosu, limfocitoza, zvišani encimi, kot so transaminaze in

dehidrogenaze. Če diagnosticiramo in ugotovimo navedene simptome in

znake, mora biti športnik izločen iz procesa treniranja in tekmovanja (Turk,

2008).

Preprečevanje pretreniranosti

Preprečevanje pretreniranosti športnikov definiramo kot vzpostavitev in

vzdrževanje ravnovesja med zahtevami treninga in ustreznim počitkom.

Najbolj pomembna komponenta preprečevanja je, da se je potrebno

zavedati možnosti pojava pretreniranosti pri športniku. Na to morajo biti

posebej pozorni trenerji. Edukacija trenerjev o problematiki sindroma

pretreniranosti in njegovi prevenciji bo pomagala k zmanjšanju tega

pojava. Periodizacija treninga, možnost adekvatnega počitka in

regeneracije znotraj trenirnega programa ter uporaba tehnik in metod, kot

je masaža, hidroterapija in relaksacija, vnos dovoljenih količin tekočine in

ogljikovih hidratov, bo pomagalo športniku, da se lažje bori proti

negativnim vplivom pretreniranosti (Turk, 2008).

46

Zdi se, da so določene skupine športnikov bolj nagnjene k sindromu

pretreniranosti kot druge, vendar je treba poudariti, da se bo sindrom

najprej pojavil pri športnikih, ki nimajo ustrezno načrtovanega trenirnega

programa. Prekomerna utrujenost je pogost problem, ki ga dostikrat

srečamo pri visoko treniranih športnikih.

Pravočasno prepoznavanje možnosti razvoja sindroma pretreniranosti bo

pomagalo trenerju ali zdravniku v določanju takojšnjih prevencijskih mer, ki

bodo preprečile nadaljnji razvoj sindroma. Sodelovanje trenerjev in

zdravnikov je ključni dejavnik za uspešno prevencijo; trener lahko obvesti

zdravnika o športnikovem trenutnem stanju, prejšnjem, trenutnem in

bodočem športnem programu, kar bo zdravniku pomagalo v določanju

preventivnih mer.

Športnikom s kratko ''zgodovino'' pretreniranosti se običajno svetuje

popolni počitek (brez kakršnihkoli športnih aktivnosti) ter čim več spanja v

naslednjih 48 urah. Če se po tem kratkem obdobju počitka ne zmanjša

občutek utrujenosti pri športniku, lahko sumimo na pretreniranost. Ko se

sindrom že razvije, je potrebno nekaj tednov do mesecev, da simptomi

izginejo in se športnik vrne k svojim normalnim aktivnostim (Turk, Z. 2008).

''Zdravljenje'' vključuje počivanje, pravilno prehrano in vnos tekočin ter

psihološko podporo, sproščanje in relaksacijo.

5.3.2 Preprečevanje zvinov gležnja

Možne preventivne strategije

Glede na tipičen mehanizem in dejavnike tveganja pri nastanku zvinov

gležnja so ponujene določene preventivne strategije:

1. spremeniti pravilo mejne črte v cilju zmanjšanja ''konfliktne cone''

pod mrežo;

2. omogočiti športnikom specifične treninge, ki jim bodo pomagali v

izpopolnjevanju pravilnih tehnik doskoka po bloku ali napadu;

47

3. uporaba opornic kot oblike zunanje zaščite gležnja (učinkovita

samo kot sekundarna preventiva);

4. adekvatno zdravljenje in rehabilitacija poškodovanega gležnja (Bahr

et al., 1994; Bahr & Bahr, 1997).

Pravilo mejne črte

Nekoliko bolj strogo in omejevalno pravilo prestopa mejne črte je bilo

ponujeno kot enostavna mera prevencije zvinov gležnja pri odbojki. Takšni

poizkusi so pripeljali do prevelikih prekinitev med igro, tako da so to pravilo

sčasoma opustili (Bahr in Bahr, 1997).

Tehnični trening

Učenje pravilnih gibov, skokov in tehnik doskokov predstavlja drugo

preventivno strategijo. Prejšnje raziskave pri različnih športih (posebej

nogometu) so pokazale, kako so tehnični treningi in edukacija na tem

področju pomagali v znižanju števila poškodb (Ekstrand et al.,1983).

Trenažni program naj bi vključeval učenje igralcev pravilnih skokov brez

prestopanja mejne črte. Isto velja za blok igro. Učinkovit blok, kot tudi

sposobnost za blok z dvema ali tremi igralci v cilju doseganja taktične

prednosti nad nasprotnikom, zahteva sposobnost hitrega bočnega

premikanja igralcev pred mrežo. Vsak trening bi moral vključevati tudi

treniranje blok igre v parih, kar bi predstavljalo rutinski del ogrevanja, in

sicer v cilju izboljšanja premikanja stopal, ravnotežja in »timinga« skoka.

Taping in opornice za gleženj

Zaščitni učinki tapinga in opornic so bili uspešno prikazani v raziskavah pri

nogometu in košarki, ampak samo pri igralcih, ki so utrpeli zvin gležnja.

Čeprav ni direktnih dokazov, ki bi se nanašale samo na odbojko, so

številne raziskave v okviru drugih športov dokazale, da je uporaba tapinga

ali opornic koristna v prvih 12 mesecev po nastali poškodbi gležnja.

Mehanizem uspešnega delovanja opornic in tapinga še ni povsem jasen.

Učinkovitost teh pripomočkov lahko verjetno pripišemo športnikovemu

48

občutku oz. zavedanju poškodovanega gležnja, ki ga sprožajo ti

pripomočki. Tako stališče je podkrepljeno z dejstvom, da so preventivni

učinki opornic in tapinga omejeni samo na igralce s prejšnjo poškodbo, pri

katerih je proprioceptivna funkcija znižana (Tropp et al., 1985; Kondrasen

& Ravn, 1991; Karlsson et al., 1992). Če bi zaščitni učinek bil mehaničen,

potem bi že lahko pričakovali pozitiven učinek tudi na zdravem oz. prej

nepoškodovanemu gležnju.

Obstajajo različni pripomočki, ki jih lahko uporabimo za podporo

poškodovanega gležnja. Opornica za gleženj z zračnimi blazinicami se

uporablja za pomoč pri obnovi poškodb mehkih tkiv v okviru

pooperativnega zdravljenja. Kompresija predela se lahko prilagodi preko

zračnih ventilov. Prilagodljiv zračni sistem zagotavlja odlično počutje

bolnika. Navadna opornica za gleženj se uporablja za zvine in poškodbe

gležnja, podporo zagotavlja spremenljiva stopnja kompresije.

Slika 8: Različne vrste opornic za gleženj.

Taping se je pokazal kot učinkovit pri omejevanju inverzije gležnja, vendar

pa se zdi, da so opornice za gleženj bolj učinkovite. Morda je razlog v tem,

da opornice s časom ne zgubljajo sposobnost omejevanja inverzije

stopala, kot je to primer pri tapingu.

49

Delovanje tapinga je najverjetneje zasnovano na: 1. izboljšanju delovanja

mišičja (S primernim načinom lepljenja lahko okrepimo oslabljeno ali

sprostimo prenapeto mišico. S tem lahko tudi izboljšamo statično in

dinamično kordinacijo delovanja mišičja.); 2. izboljšanje delovanja

limfnega sistema (S pravilnim lepljenjem elastičnih trakov lahko pospešimo

delovanje oz. pretok limfe); 3. zmanjšanje bolečin (Aktivacija

mehanoceptorjev zmanjša dotok po bolečinskih vlaknih v hrbtenjačo

(teorija vrat).)

Kljub stabilizaciji sklepa, zaradi trakov ne prihaja do atrofije. Športnike

moramo opozoriti na potrebno opreznost pri gibanju, saj lepljenje trakov

ne prepreči možnosti dodatnih poškodb.

Ni dokazov, ki bi potrdili domnevo, da uporaba poltrdih opornic za gleženj

zvišuje tveganje za poškodbo kolena. Prav tako ni dokazan negativen

vpliv opornic na športnikov performans in učinkovitost pri treningih ali

tekmah (Hadžić in Dervišević 2007).

Proprioceptivni trening

Propriocepcija je sposobnost telesa, da prenese zaznane položaje in

gibanje telesa, interpretira informacijo in odgovori zavestno ali nezavestno

na dražljaj skozi primerno izvedbo položaja ali gibanja. Dražljaji, prejeti v

receptorjih v koži, sklepih, mišicah in kitah, se preko aferentnih živcev

(proprioreceptorjev) prenesejo v centralni živčni sistem, kjer se oblikuje

odgovor na dražljaje. Posameznikova spretnost, ravnotežje in koordinacija

so določeni s sprejemom, interpretacijo in reakcijo proprioreceptorjev.

Proprioceptivna vadba (ali senzorično motorična vadba) vpliva predvsem

na medmišično koordinacijo, ki se kaže v večji stabilnosti sklepov, hkrati

pa tudi v večjem prirastku sile pri hotenih eksplozivnih mišičnih

naprezanjih (Gruber in Gollgofer, 2004, v Strojnik, 2004).

50

Tropp et al. (1985) in drugi (Kondrasen & Ravn, 1991; Karlson et al.,

1992) so v svojih raziskavah dokazali, da je proprioceptivna funkcija

zmanjšana pri športnikih, ki tožijo za občutkom nenehne nestabilnosti po

zvinu gležnja. Številne raziskave so pokazale, da se to funkcijo da v veliki

meri povrniti s pomočjo vaj na ravnotežni plošči (Gauffin et al., 1988;

Holme et al., 1999; Wester et al., 1996). V teh študijah je proprioceptivna

funkcija ocenjevana s pomočjo merjenja reakcijskega časa nenadnega

inverzivnega potega ali pa z merjenjem stopnje posturalnega zamaha pri

ravnotežnem testu na eni nogi.

Uporaba termina ''proprioceptivna kontrola'' (definirana kot funkcija

vhodnih (aferentnih) komponent) v tem kontekstu je lahko neprimerna.

Glede na to, da sposobnost reagiranja na nenadni inverzivni stimulus ali

ravnotežje na eni nogi očitno temeljita na senzorni in motorični funkciji, bi

bil bolj pravilen izraz ''senzori-motorična kontrola''.

Program vaj na ravnotežni plošči se je izkazal kot zelo koristen pri

zmanjšanju tveganja ponovne poškodbe pri nogometaših s funkcionalno

nestabilnimi gležnji (Tropp et al., 1985). Učinek treninga ravnotežja v cilju

prevencije zvinov gležnja pri odbojkarjih še vedno ni dovolj raziskan, sicer

se treniranje na ravnotežnih ploščah uveljavlja kot del preventivnega

programa. Razpoložljivi podatki sugerirajo, da je intenzivni trening na

ravnotežnih ploščah zelo učinkovit pri igralcih, ki so že prej utrpeli neko

poškodbo gležnja. Literatura svetuje program individualnega

desetminutnega treninga na ravnotežnih ploščah, petkrat tedensko v

obdobju 6-10 tednov za vse športnike, ki so utrpeli zvin gležnja (Bahr in

Bahr, 1997).

Uporaba intervencijskega programa, ki ga predstavljajo informacije o

mehanizmu poškodbe, specifičen tehnični trening ter proprioceptivni

trening, je pokazala 45% znižanje možnosti ponovnega nastanka zvina

51

gležnja (Bahr in Bahr, 1997). Preventivni program v primeru zvinov gležnja

pri odbojkarjih je zelo koristen in učinkovit (Tropp et al., 1985).

Slika 9: Vaje na ravnotežni plošči.

5.3.3 Preprečevanje in zdravljenje športnika s patelarno

tendinopatijo (koleno skakalca)

Najnovejši trendi pri zdravljenju patelarne tendinopatije temeljijo na bolj

vsestranskem pristopu s poudarkom na krepitvenih vajah (Peers in

Lysens, 2005). Za popolno rehabilitacijo poškodovanca s patelarno

tendinopatijo je najbolj pomemben program za raztezanje in krepitev mišic

ekstenzorjev kolena in zadnje stegenske lože. Za krepitev ekstenzornega

aparata kolenskega sklepa se uporabljajo tako koncentrične kot tudi

ekscentrične vaje. Zelo pomembne so tudi vaje za krepitev mišic trupa in

stabilizatorjev hrbtenice, medenice, kolka in gležnja.

Pri koncentrični kontrakciji mišice quadriceps femoris se narastišča mišice

približujejo (primer vstajanja iz počepa v stoječ položaj). Pri ekscentričnih

kontrakcijah pa se narastišča oddaljujeta (primer vaje počasnega

spuščanje telesa iz stoječega položaja v počep ali sestopanja s stopnice

ali konusa na treniran spodnji ud). Program za krepitev mišic športnikov

52

temelji predvsem na ekscentričnih vajah, kar je temelj zdravljenja

tendinopatij (Dervišević, 2006; Hadžić in Dervišević, 2007).

Pri koncentričnih vajah mora mišica ali mišična skupina premagovati

zunanjo silo. Pri tem opravi mišica delo, govorimo o pozitivnem delu.

Koncentrične vaje imajo prednost, kadar je cilj v rehabilitaciji s

terapevtskimi vajami zagotoviti aktivni gib v polnem obsegu giba ali

vzpostaviti aktivno gibljivost posameznega sklepa (Štefančič ur., 2003:

67). Mišica lahko razvije večjo napetost med ekscentrično kontrakcijo kot

med koncentrično kontrakcijo. Ekscentrična aktivnost lahko proizvaja 30%

več moči, kot koncentrična aktivnost (Wilmore & Costill, 1999; v Houglum,

2005). Pri vajah uporabljamo za upor razne vrečke, vzmeti, ročke, uteži,

elastične trakove, naprave (z utežmi, hidravlične) in upor športnega

terapevta. Pri ekscentrični vaji opravi mišica negativno delo, kar pomeni

da jo pri delu mehansko ovira (npr. terapevt). Do ekscentrične kontrakcije

pride, ko je zunanja sila, ki deluje na mišico, večja od notranje mišične

sile.

Terapevtska ekscentrična vadba izboljša sposobnost kit in mišic, tako da

so te sposobne absorbirati večje obremenitve. Takšna vadba vpliva na

hipertrofijo kite, povečano fibroplastno aktivnost in povečano nastajanje

kolagena in osnovne substance. Znotraj kolagenskih vlaken se poveča

število tropokolagenskih prečnih povezav. Ko vključimo vaje z

ekscentričnim krčenjem mišice v program rehabilitacije je intenzivnost vaj

na začetku nizka. Ekscentrične vaje izvajamo dvakrat dnevno, tri nize po

petnajst ponovitev.

V program rehabilitacije se lahko vključi tudi proprioceptivna vadba na

deskah za ravnotežje (»balance board«), ki zahtevajo interakcijo živčnega

sistema, vključno s sklepnimi receptorji, z mišicami, kitami in vezmi.

Programi rehabilitacije se med seboj malce razlikujejo, vendar večina

53

vključuje vaje za moč, prožnost mišic, t.j. gibljivost, vaje za propriocepcijo

in vzdržljivost.

Ena od oblik zdravljenja je tudi masaža oz. kombinacija digitalnega

stacionarnega pritiskanja in prečne frikcije okvarjene strukture, saj so

študije pokazale, da lahko spodbudi proces celjenja in okrevanja (Hadžić

in Dervišević, 2007).

Ker gre pri patelarni tendinopatiji za sindrom zaradi preobremenitve, je

najbrž najpomembnejša preventiva ravno pravilna razporeditev treningov

in tudi vrsta le-teh, t.j. intenzivnost, količina in pogostost. Tako naj treningi

ne bi bili predolgi in preveč intenzivni (preveliko število skokov), a kljub

temu dovolj raznovrstni in pravilno razporejeni, t.i. ciklizacija, ki vključuje

tudi dovolj počitka.

Za preventivo morajo skrbeti vsi udeleženci trenažnega procesa. Trenerji

to storijo s pripravo pravilne ciklizacije, kar pomeni, da sestavijo dovolj

raznolike treninge, ki niso prenaporni, in ki jim sledi dovolj počitka. Še

posebej morajo biti pozorni na obdobje po daljšem odmoru, saj običajno

takrat najpogosteje pride do poškodb gibal.

Tudi sami športniki morajo skrbeti za preventivo. Izvajati morajo aktivno

ogrevanje in raztezne vaje na začetku ter koncu treninga. Redno in

Slika 10: Primer vaje za moč ekstenzorjev kolenskega sklepa.

54

pravilno morajo izvajati krepitvene vaje. Skrbeti morajo za zadostno

količino počitka.

Tipičen problematičen scenarij za patelarno tendinopatijo je prehod

mladega obetavnega igralca v profesionalni klub iz varnega okolja

amaterizma (treningi dva do trikrat tedensko, brez uteži), kjer se

nenadoma dvignejo zahteve po povečanju jakosti, mišične mase in

izboljšanja skakalne sposobnosti, kar pripelje do preobremenitve

ekstenzornega aparata kolena. Ta scenarij morajo poznati tako trenerji kot

igralci. Dvig trenažnih obremenitev mora biti postopen. Trening z utežmi in

plajometrični trening pripeljeta do hitrih sprememb jakosti in skakalnih

sposobnosti v obdobju nekaj tednov, zlasti pri adolescentih. Hkrati pa kite

potrebujejo več mesecev za prilagoditev na nove fiziološke zahteve.

Stanje je treba prepoznati zgodaj in ukrepati ob prvih navedbah bolečin v

kolenu.

Sekundarna prevencija je prav tako pomembna. Če primerjamo sile v

klasični rehabilitaciji s silami ekscentrično-koncetričnih kontrakcij, ki

pripeljejo do tega sindroma, ne čudi, da programi počitka, imobilizacije,

fizikalnih postopkov in izometričnih kontrakcij ne dajo obetavnih rezultatov

(Hadžić in Dervišević, 2007). Trening mora biti specifičen za tetive, in

študije kažejo, da je ekscentrična obremenitev kvadricepsa prava izbira

zdravljenja in sekundarne preventive.

Ker je tudi podlaga igrišča lahko razlog za pojav patelarne tendinopatije, je

izbira terena za trening in tekme zelo pomembna, vendar si, žal, takih

pogojev vselej ne moremo privoščiti, zato mnogi še vedno igrajo na zelo

trdih podlagah, ki zelo slabo absorbirajo sile (npr. umetna masa, ki je

položena neposredno na beton, brez vmesnega lesenega dela). Večina

strokovnjakov se strinja, da sta kot podlaga najbolj uporabna taraflex in

parket (Hadžić in Dervišević, 2007).

55

5.3.4 Preprečevanje akutnih poškodb kolena

Osnovne postavke, opisane v prejšnjem poglavju veljajo tudi za

preprečevanje akutnih poškodb kolena. Program vaj na ravnotežnih

ploščah se je izkazal prav tako uspešen v zdravljenju poškodb kolena, kot

pri zdravljenju poškodb gležnjev. Snovne rehabilitacijske postavke so tudi

enake kot v programu za rehabilitacijo poškodb gležnja, sicer je poseben

poudarek treba dati na vadbo pravilne pozicije kolen (povedati športniku,

da koleno drži v liniji s palcem).

5.3.5 Preprečevanje bolečin v križu

Športnika z bolečino v hrbtenici zdravimo s protibolečinskimi postopki

fizikalne terapije, s priporočilom za izvajanje vaj za krepitev obhrbtenične

stabilizirajoče muskulature in trebušne muskulature, ki razbremenjuje

preobremenjeni del hrbtenice, ter z ustreznimi zdravili in pravilnimi nasveti

glede dvigovanja in drugega rokovanja s predmeti/bremeni.

Športniki morajo izvajati program krepitve mišic trupa s poudarkom na

mišicah hrbta. Ravno tako je nujno potrebno ohraniti gibljivost ledvenega

dela hrbtenice in zadnje lože stegna s pomočjo razteznih vaj. Vaje, ki so

specifično prirejene za izboljšanje stabilnosti in vzdržljivosti dinamičnih

stabilizatorjev lumbalnega dela hrbtenice (stabilizacija trupa – »core

stability«), bi morale dvigniti športnikovo sposobnost, da se čim bolj

uspešno upre ponavljajočim se obremenitvam na hrbtenico. Take vaje bi

morale biti del rutinskih treningov, kar še posebej velja za elitne

odbojkarje.

56

Slika 11: Stabilizacija trupa na sprednji, bočni in zadnji strani

5.3.6 Preprečevanje bolečin v rami

S prevencijo bolečin in poškodb rame je treba začeti v času predsezonskih

kondicijskih treningov in nadaljevati z njo vse do konca sezone. Program

mora predvsem temeljiti na razgibavanju, razteznih in krepitvenih vajah.

Slika 12: Vaje za krepitev in raztezanje rotatorne manšete.

57

Slika 13 : Vaje za krepitev in raztezanje rotatorne manšete.

Slika 14: Vaje za krepitev ramenskega obroča

Pri vseh teh vajah je zelo pomembno, da izvajamo vaje natančno,

pravilno, počasi in v pravem položaju. Obenem dosežemo večjo

učinkovitost, če imamo napete stabilizatorje v trebušnem in hrbtnem delu.

Raztezne vaje morajo biti usmerjene primarno na posteriorne strukture

rame in jih je potrebno izvajati v obliki ponavljajočih in počasnih raztegov.

Raztegniti se je treba do točke blage bolečine in se v tem položaju

zadržati vsaj 45 sekund (Hadžić in Dervišević, 2007). Z raztegovanjem se

ne sme pretiravati, ker le-to lahko pripelje do prevelike gibčnosti,

ohlapnosti in nestabilnosti sklepov. Zaradi tega je potrebno program

58

razteznih vaj prilagoditi vsakemu športniku posebej, in pospeševati

gibčnost na mestih kjer je dejansko pomanjkljiva.

Vaje za moč morajo poudariti osrednje stabilizatorje glenohumeralnega

sklepa (rotatorno manšeto) ter skapularne stabilizatorje. Raziskave so

pokazale, da vaje, ki jih odbojkarji tradicionalno uporabljajo pri svojih

treningih (»bench press«, »pull down« in »pull over«) lahko še bolj zvišajo

tveganje poškodbe, če se uporabljajo izolirano. Razlog za to je dejstvo, da

izolirana krepitev mišic pectoralis major in latissimus dorsi zviša hitrost

roke in vrtilni moment, kar izzove še večji pritisk na glenohumeralne

stabilizatorje. Zaradi tega je smiselno in potrebno opisane vaje vedno

uporabljati v kombinaciji s programom, ki ima za cilj krepitev rotatorne

manšete in povečanje skapularne stabilizacije.

Slika 15: Vaje iztezanja (stretching) za mišice skapulotorakalnega sklepa.

5.3.7 Preprečevanje poškodb prstov

Najbolj pomembna preventivna mera je učiti odbojkarje pravilni poziciji rok

in prstov pri blokiranju. Če igralec blokira prezgodaj ali prepozno se lahko

zgodi, da le-ta ni pravočasno pripravljen na stik z žogo. Izpopolnjevanje

»timinga« tudi igra pomembno vlogo v prevenciji poškodb prstov (Bahr in

Bahr, 1997).

59

Tisti športniki, ki so že prej imeli neko poškodbo prstov, bi morali

uporabljati taping, kar bo preprečilo ali zmanjšalo možnost novih poškodb.

Potrebno je poudariti, da pri igri igralci ne smejo nositi nakita. Pri igri se

prstan lahko zaplete v mrežo in lahko pride celo do poškodbene

amputacije prsta.

5.4 Raztezanje

5.4.1 Pomen, pozitivni in negativni učinki raztezanja

Šport v svojem bistvu predstavlja izvajanje gibalnih aktivnosti.

Poenostavljeno lahko naštejemo pet pogojev za normalno gibanje: 1.

gibljivost – pri tem mislimo na obseg gibov v sklepih, ki naj bi dosegali

fiziološke meje; 2. moč – z močjo mišic moramo premagati silo gravitacije,

ki privlači maso našega telesa in morebitnega bremena, prav tako pa

dajati pospeške in kontrolirati pojemke med gibanjem; 3. vzdržljivost –

opravljanje aktivnosti z zahtevano intenziteto dovolj dolgo, da lahko

opravilo zaključimo; 4. hitrost – smiselnost in uporabnost opravil je takrat,

če jih lahko izvedemo v nekem pričakovanem času; 5. koordinacija –

usklajena aktivnost številnih mišic, ki izvedejo gladek gib v točno

določenem obsegu z najmanjšo porabo energije.

Za doseganje in vzdrževanje fiziološkega obsega gibov imajo raztezne

vaje velik pomen, prinašajo pa še številne druge pozitivne rezultate. Za

športnike so zelo pomembni trije: preprečevanje poškodb, izboljšanje

športnih dosežkov in skrajšan čas potrebnega počitka (Turk, 2008).

Vključevanje razteznih vaj v program treninga in poznavanje teorije

raztezanja omogočata uspešno vodenje treninga zdravega športnika. Pri

ljudeh z bolezenskimi ali popoškodbenimi stanji je potreben posvet z

zdravnikom, ki mora postaviti meje dovoljenih obremenitev.

60

Obseg gibov v posameznih sklepih določajo predvsem oblika sklepnih

površin, ohlapnost sklepne kapsule in dolžina sklepnih vezi, ki se v

končnih položajih napnejo in zaustavijo gibanje. Tako je omogočeno

gibanje v fizioloških mejah sklepa. Poleg teh poglavitnih anatomskih

struktur, na gibljivost v sklepu vplivajo tudi različni notranji in zunanji

dejavniki.

Notranji dejavniki so: elastičnost kože, temperatura sklepov in mišic,

elastičnost mišic, mišična relaksacija, stopnja ozdravitve po poškodbi

(večina poškodb zmanjšuje gibljivost), starost (s starostjo se gibljivost

zmanjšuje), elastičnost tetiv in vezi, spol (boljša gibljivost pri ženskah kot

pri moških) in motivacija za doseganje gibljivosti (izvajanje razteznih vaj je

lahko dolgočasno in boleče).

Zunanji dejavniki so: ura dneva (najboljša gibljivost v popoldanskih urah),

omejitve oblačil in okolice in temperatura okolja (boljša gibljivost ob višjih

temperaturah).

Delovanje razteznih vaj je usmerjeno na dve strukturi gibalnega sistema:

mišice – osnovni namen raztezanja je povečanje dolžine sarkomer in s

tem zmanjšano prekrivanje miozinskih in aktinskih miofilamentov. Med

kontrakcijo mišice pride do aktivnosti samo dela mišičnih vlaken, del

vlaken oz. sarkomer pa ostane skrajšan. Z raztezanjem povzročimo

povečan pritisk mišičnih ovojnic in s tem povečano izplavljanje metabolnih

produktov; vezivno tkivo – pri razteznih vajah se izogibamo nategu

struktur, ki so pomembne za stabilnost sklepov in imajo malo elastičnih

vlaken (sklepne kapsule, vezi, tetive). Glavna struktura vezivnega tkiva, ki

ga raztezamo, so mišične ovojnice, ki vsebujejo več elastičnih vlaken (torej

vezivo, ki obdaja posamezno mišično vlakno, fascikle in celotno mišico –

fascija).

61

Raztezne vaje pa nimajo samo lokalnega vpliva na mišične in vezivne

strukture. Učinek je zaradi povezave kontrolnega (živčnega) in

efektorskega (gibalnega) sistema širši. Tako je pri razmišljanju o

potrebnosti razteznih vaj potrebno upoštevati tudi nevrofiziološka

spoznanja o »mišičnem spominu«. Centralni živčni sistem spremlja dolžino

mišic med aktivnostjo in si to zapomni (mišični kinestetični spomin) (Turk,

2008). Tako tudi nevrološka kontrola mišici ne bo dovoljevala delovanja v

celotnem obsegu možne dolžine, v kolikor se ta mišica vsaj občasno ni

raztegnila na svojo največjo dolžino.

Strokovnjaki opozarjajo, da je mišice, ki so izpostavljene vajam za moč,

potrebno raztezati – in obratno, mišice, ki jih raztezamo, moramo tudi

krepiti. Raztezanje oslabi strukturo vezivnih tkiv, zato je potrebno enako

vztrajnost nameniti tudi ustreznim vajam za moč. Priporočajo izometrične

vaje in predvsem izotonične vaje skozi celoten obseg giba.

Vključitev pravilnih in rednih razteznih vaj v program rekreativnega ali

tekmovalnega športnega treninga prinaša številne ugodne učinke na

»dušo in telo« športnika. Osnovni namen je povečanje gibljivosti, kar ima

za posledico zmanjšano tveganje poškodbe. Mišica, ki se lahko raztegne

na svojo celotno dolžino, ima manj možnosti, da med aktivnostjo utrpi

raztrganino. Podrobnejši prikaz pozitivnih učinkov raztezanja obsega:

izboljšamo mentalno in fizično relaksacijo, zmanjšamo mišično napetost,

zmanjšamo mišično utrujenost, izboljšamo fizično zmogljivost, zmanjšamo

tveganje poškodb sklepov, mišic in tetiv, zmanjšanje intenzitete boleče

menstruacije, izboljšamo učljivost in izvedbo zahtevnih gibov, izboljšamo

»vlaženje« vezivnih tkiv in izboljšamo zavedanje lastnega telesa.

Vse navedene ugodne učinke dosežemo predvsem s pravilno vključitvijo

razteznih vaj v celoten program treninga, ki zajema pravilno segrevanje,

ustrezen aktivni program in postopno ohlajanje po športni aktivnosti. Poleg

62

preventivnega pomena pa so raztezne vaje pomembne tudi v fazi

rehabilitacije po poškodbi.

Raztezne vaje predstavljajo obremenitev struktur gibalnega sistema z

določeno silo. Vsaka struktura telesa ima svoj tolerančni limit –

prekoračitev lahko pomeni poškodbo. Nepoznavanje ali neupoštevanje

pravil varnega raztezanja ima lahko negativne posledice.

Najbolj pogoste napake so: nazadostno in nepravilno segrevanje – mišica

mora pred raztezanjem doseči nekoliko povišano »delovno« temperaturo

(približno 1°C višjo kot v mirovanju), ki izboljša elastičnost struktur. To se

doseže z aktivnostjo mišice, ki poveča prekrvavitev in tako zmanjša

možnost poškodbe; neustrezen počitek med vajami – raztezne vaje

pomenijo obremenitev mišičnih struktur, ki se mora v intervalih prekinjati;

preraztezanje – pomeni (mikro)raztrganine mišičnih vlaken in ovojnic,

lahko pa tudi drugih vezivnih tkiv. Intenziteta natega je dovoljena do

subjektivnega občutka zatezanja, mogoče tudi zbadanja in nelagodnosti.

Bolečina med raztezanjem in predvsem dan po vajah pomeni preveliko

intenziteto in verjetno poškodbo; izvajanje nepravilnih vaj – raztezanje je

namenjeno raztegnitvi določene mišice. Potrebno je poznavanje funkcije

te mišice, da se z ustreznim gibom doseže želen nateg mišice in njene

ovojnice brez prekomerne obremenitve ostalih struktur (sklepa, vezi, tetiv);

izvajanje vaj v nepravilnem zaporedju – vaje se izvajajo v smiselnem

zaporedju. Priporočil zaporedja je več – lahko začnemo na vratu in

nadaljujemo po telesu navzdol, lahko pa začnemo s predelom ledvene

hrbtenice oz. trupa, nato z zgornjim in spodnjim delom telesa. Raztegniti je

potrebno vse mišice, ki so obremenjene pri določeni aktivnosti (agoniste,

antagoniste, sinergiste in fiksatorje). Najprej se priporoča raztegniti

sinergistične mišice in na koncu glavne agonistične mišice določenega

giba.

63

5.4.2 Vrste raztezanja

Za izvedbo raztezanja je potrebna določen sila. Silo lahko ustvari mišica v

telesu, gravitacija dela telesa ali nek zunanji element (podpora, elastika,

druga oseba). Raztezanje se lahko izvaja počasi – praktično v mirovanju

ali pa hitreje v gibanju. Tako se lahko doseže izboljšana gibljivost različnih

vrst (pasivna ali aktivna, statična ali dinamična). Glede na kombinacijo teh

možnosti delimo raztezne vaje na več vrst:

• balistično raztezanje – vaje se izvajajo z nihanjem in izkoriščanjem

vztrajnosti gibanja za dosego maksimalnega raztega, ki lahko

presega fiziološki obseg gibov (strokovnjaki to raztezanje

odsvetujejo, ker je velika nevarnost poškodb);

• dinamično raztezanje – z aktivnostjo mišic se izvajajo počasni gibi,

ki počasi dosežejo fiziološke meje gibljivosti (tovrstne vaje

izboljšujejo dinamično gibljivost in so primerne v fazi segrevanja in

ohlajanja);

• aktivno raztezanje – izvaja se s pomočjo kontrakcije mišice, ki

omogoči polni gib in zadrži končni položaj (izboljšuje aktivno

gibljivost in hkrati krepi mišice, ki opravljajo razteg, predstavlja pa

seveda mišični napor);

• pasivno raztezanje – ali statično pasivno oz. relaksirano raztezanje:

končni položaj se doseže in zadrži z zunanjo silo (uporablja se v

fazi segrevanja in ohlajanja, ker tudi zmanjšuje mišično utrujenost

po aktivnosti, sprošča mišične krče in se uporablja ob akutno

nastalem krču);

• izometrično raztezanje – gre za raztezanje, kjer se mišica najprej

maksimalno izometrično aktivira, nato pa sprosti in raztegne (bolj

učinkovito od pasivnega raztezanja, saj hkrati mišico krepi ter

razteza, ni primerno za otroke in mladostnike, zaradi možnosti

poškodbe tkiv ter vezivnega tkiva);

• PNF (Proprioceptive neuromuscular facilitation) – je trenutno

najhitrejša in najbolj učinkovita oblika raztezanja, ki poveča pasivno

64

statično razgibanost. Dejansko ni oblika raztezanja, ampak

kombinacija pasivne oblike raztezanja in izometrične kontrakcije

mišic z namenom doseganja največje statične gibljivosti v sklepu.

Obstaja več vrst izvedbe PNF. PNF tehnika izkorišča prednosti

trenutne »ranljivosti« mišice in njen povečan obseg gibljivosti, do

katerega pride takoj po izometrični kontrakcij in navaja

proprioceptorje na nov, povečan obseg dolžine mišice – le-to

dosežemo s končnim raztegom mišice.

Za vsakega od navedenih načinov raztezanja obstaja priporočilo o

potrebni dolžini trajanja natega. Dolžina časa, ko moramo zadrževati polni

razteg, se v različnih virih razlikuje. Trajanje raztega bi naj bilo do 30

sekund, čeprav imajo tudi krajši raztegi (okoli osem sekund) zadosten

učinek (Turk, 2008).

Pri razteznih vajah je zelo pomembno dobro poznavanje vaj in

upoštevanje navodil pravilnega izvajanja.

5.4.3 Vključitev razteznih vaj v športni trening

Slika 16: Vaje za razteg gležnja ter zadnje stegenske mišice

65

Slika 17: Vaje za raztezanje mečne mišice in zadnje stegenske mišice

Slika 18: Vaje za raztezanje mednožnih mišic ter štiriglave nožne mišice.

Slika 19: Vaje za raztezanje stranskih stegenskih mišic.

66

Slika 20: Vaje za raztezanje trebušnih mišic.

Slika 21: Vaje za raztezanje ramenskega sklepa in lopatice.

Slika 22: Vaje za razteg dlani ter zapestja.

Potrebno je raztezati tiste mišice, ki so pri odbojki najbolj aktivne oz.

obremenjene. Pri tem je potrebno dobro poznavanje kinematike gibanja v

posamezni športni panogi in analizirati aktivnost mišičja v celotnem telesu.

67

Ne smemo pozabiti, da se aktivnosti v enem delu telesa preko

mišičnofascialnega sistema prenašajo tudi na druge dela telesa in na

mišice fiksatorje, ki so z izometričnimi kontrakcijami vključene v praktično

vse telesne aktivnosti.

Pri izboru ustreznih vaj je potrebno upoštevati individualne posebnosti ali

probleme posameznika. Z gibanjem vseh sklepov v celotnem fiziološkem

obsegu je potrebno ugotoviti omejitve gibljivosti in tem predelom posvetiti

posebno pozornost. Prav tako je potrebno biti posebej pozoren na tiste

predele telesa, ki so bili poškodovani. Na izbor vaj vpliva tudi starost

športnika.

Športni trening je namenjen izboljševanju sposobnosti posameznika za

izvajanje specifične športne aktivnosti. V ta namen se uporabljajo številne

vaje, ki izboljšujejo vse pogoje normalnega gibanja; gibljivost, moč,

vzdržljivost, koordinacijo in hitrost.

V osnovi delimo trening na tri faze in v vseh treh se raztezne vaj smiselno

vključujejo:

1. segrevanje – predstavlja pripravljalno fazo in vključuje splošno

segrevanje (rotacije sklepov, aerobna aktivnost), raztezanje in

športno specifične aktivnosti manjše intenzitete, v tej fazi se

priporoča najprej statično in nato dinamično raztezanje;

2. športna aktivnost – priporočeno je izvajanje razteznih vaj tudi med

posameznimi vajami za moč. S statičnim raztezanjem vzdržujemo

fiziološko dolžino mišic in pospešimo odplavljanje anaerobnih

metabolitov (laktata);

3. ohlajanje – trening zaključujemo z manj intenzivno športno

specifično aktivnostjo, ki ji sledi raztezanje v obratnem zaporedju

kot pri segrevanju (najprej dinamične in na koncu statične vaje).

68

Novejše raziskave kažejo, da prolongirano intenzivno statično raztezanje

upočasnjuje hitrost mišične aktivacije in zmanjšuje moč kontrakcije (Turk,

2008). Učinek traja približno eno uro, zato se v tem obdobju pred

predvideno zahtevno športno aktivnostjo odsvetuje prevelika intenzivnost

razteznih vaj.

Osnovno vodilo zdravega pristopa k športu mora upoštevati oba, pogosto

nasprotujoča si cilja – pridobivanje telesne zmogljivosti z minimalnim

tveganjem za nastanek poškodb. Z obremenjevanjem človeškega telesa

dosežemo pozitivne prilagoditve, ki izboljšujejo zmogljivosti organizma.

Preventivno vključevanje ustreznih razteznih vaj v program treninga

izboljšuje sposobnost mišic in vezivnega tkiva za prenašanje športnih

naporov in zmanjšuje tveganje poškodb. Trener mora poznati pomen teh

vaj in jih znati smiselno vključevati v trening. Poskrbeti mora za pravilno

poučenost športnikov glede izvajanja ustreznih vaj in za doseganje

maksimalnih učinkov v tim vključiti tudi strokovnjake, ki se s tem vidikom

vadbe strokovno ukvarjajo.

Tudi v procesu rehabilitacije in ponovnega usposabljanja za športno vadbo

imajo ustrezne raztezne vaje velik pomen.

Uspešnost raztezanja v smislu pridobivanja gibljivosti in ostalih pozitivnih

učinkov prinaša vztrajna vadba. Vsekakor pa je potrebno poglavitno

pozornost nameniti kvaliteti izvajanja vaj in ne kvantiteti – čim več vaj in

čim večji razteg. Bolečina pri raztezanju nima kaj iskati in ne prinaša

nobenih hitrejših in večjih rezultatov.

5.5 Rehabilitacija športnih poškodb

Pri športnikih v ciklusu treninga in tekmovanja prihaja do poškodb

gibalnega (kostno-mišičnega) sistema.

69

5.5.1 Fizikalno zdravljenje in rehabilitacija športnikov

Rehabilitacija športnika sledi osnovni definiciji fizikalne in rehabilitacijske

medicine (FRM); njen cilj je povrnitev športnikovih sposobnosti na stanje

pred boleznijo/poškodbo.

Fizikalno zdravljenje športnih poškodb temelji na sodobnih principih in

upošteva: vrsto športne aktivnosti in obremenitev posameznih struktur

gibalnega aparata, posebnosti individualne konstitucije športnika,

fiziološke in biokemične lastnosti funkcionalnih sistemov, odgovornih za

uspeh pri posamezni športni panogi, klinični potek zdravljenja poškodbe,

nesorazmerje med kliničnim potekom in doseženo funkcionalno

usposobljenostjo s prehitrimi in prevelikimi ponovnimi obremenitvami v

treningih in tekmovanjih.

Prehitra vrnitev v ciklus treninga oz. tekmovanja povzroča obnavljajočo

(recidivarojočo) poškodbo. Neustrezno (nedokončano) zdravljenje in

pomanjkljivo znanje trenerjev iz anatomije in fiziologije gibalnega sistema

sta vzroka podaljšanega zdravljenja, ki ga spremljajo različni nepotrebni

zapleti.

V primerjavi z nešportniki, ima rehabilitacija športnika posebnosti, ki se

delijo na tiste, ki pomagajo v rehabilitaciji in druge, ki otežujejo

rehabilitacijo:

Motivacija športnikov za aktivno vlogo v rehabilitaciji je visoka –

motiviranost za čim popolnejšo rehabilitacijo zelo olajšuje delo z

bolniki/poškodovanci, ker večina najbolj učinkovitih metod zahteva aktivno

in vztrajno delo prizadetega. Večkrat je potrebno prizadevnost (in

nestrpnost) posameznika celo umiriti, da se dovoli normalno celjenje

poškodb. Splošno zdravstveno stanje športnikov je ponavadi boljše za

razliko od splošne populacije, kjer je obolevnost in poškodovanje

pogostejše. V rehabilitacijski obravnavi športnikov so subjekti mladi, sicer

70

zdravi ljudje, tudi v primeru starejših športnikov sta splošno zdravstveno

stanje in zmogljivost organizma ponavadi boljša kot pri splošni populaciji.

Posebnosti, ki otežujejo rehabilitacijo, so predvsem prevelike oz.

ekstremne obremenitve v športu. Za doseganje maksimalnih adaptacij se

športniki izpostavljajo zelo velikim obremenitvam, ki predstavljajo

maksimalno naprezanje organskih sistemov. S tem se poveča možnost

poškodb, po drugi strani pa tudi zahtevnost rehabilitacije, ki mora

športnika ponovno usposobiti za prenašanje visokointenzivnih naporov.

Pričakovanja so velika – športnik in njegova okolica (trener, vodstvo kluba,

sponzorji, gledalci,…) imajo večkrat nerealna pričakovanja glede hitrosti in

stopnje rehabilitacije. Celjenje poškodb ima svojo dinamiko razvoja, ki jo

lahko spreminjamo le v manjši meri. Ponovno pridobivanje funkcionalnih

sposobnosti kljub maksimalni motiviranosti ne more preseči adaptacijskih

zmožnosti struktur organizma.

Rehabilitacija torej zahteva svoj čas – še posebej pri športniku, ki mora biti

sposoben prenašati največje obremenitve brez nevarnosti ponovne

poškodbe.

Fizikalna medicina je medicinska veda, ki uporablja fizikalne dejavnike za

namene zdravljenja – za diagnostiko, terapijo in profilakso. Del fizikalne

medicine, kjer se fizikalni dejavniki uporabljajo izključno za terapevtske

namene, imenujemo fizikalna terapija. V okviru fizikalne terapije se

uporabljajo številne metode, ki imajo pozitivne učinke na človeško telo in

pospešujejo zdravljenje oz. rehabilitacijo po bolezni/poškodbi. Z uporabo

metod fizikalne terapije lahko dosežemo: protivnetni učinek, zmanjšanje

edema, povečanje lokalne cirkulacije, izboljšanje funkcije prizadetih

živcev, zmanjšanje bolečine, sprostitev napetih mišic, povečanje

elastičnosti mehkih tkiv, zmanjšanje mišičnih prikrajšav in kontraktur in

drugo.

71

Ugodni učinki so torej številni. Večinoma vplivajo simptomatsko na počutje

bolnika, delujejo pa tudi na sam patofiziološki proces bolezni/poškodbe v

smislu pospeševanja zdravljenja in rehabilitacije.

Ker fizikalna terapija uporablja številne fizikalne dejavnike, je smiselna

razdelitev metod glede na uporabo dejavnika, ki ga posamezna metoda

izkorišča. Tako poznamo: kinezioterapijo – uporaba mehanske energije za

gibanje, elektroterapijo – izpostavljanje telesa različnim oblikam

elektrostimulacije in elektromagnetnih polj, hidroterapijo – uporaba

toplotne in mehanske energije vode, termoterapijo - uporaba toplotne

energije, sonoterapijo – aplikacija zvočne mehanske energije,

mehanoterapijo – delovanje zunanjih mehanskih sil na telo in druge

terapije.

Kinezioterapija

Kinezioterapija predstavlja najpomembnejšo obliko fizikalne terapije.

Pomeni terapijo z gibanjem, z namenom izboljšanja funkcije posameznega

dela telesa oz. celotnega organizma. Program vaj pa je potrebno sestaviti

in izvajati usklajeno na nivoju športno rehabilitacijskega tima, ki obravnava

poškodovanega športnika (odbojkarja). Sestava programa vaj (izbira in

stopnjevanje zahtevnosti) je vsekakor odvisna od vrste poškodbe in faze

celjenja ter telesnih zmožnosti športnika oz. cilja, ki je zastavljen. To je

zahtevna naloga, kjer se športnik in trener dogovarjata z drugimi člani tima

(zdravnikom, fizioterapevtom, profesorjem telovadbe). Z ustreznimi vajami

je potrebno sprva normalizirati obseg gibljivosti in izboljšati propriocepcijo,

nato pa ojačiti mišično moč in vztrajnost. Osnovne vaje zajemajo

izometrične, izotonične in vaje proti uporu koncentričnega in

ekscentričnega tipa, v naprednem delu programa se tem vajam pridružijo

še izokinetične in plajometrične vaje. Aparaturna fizikalna terapija ima le

podporni značaj.

72

Posebno mesto in pomen v treningu športnikov in kinezioterapiji imajo

plajometrične vaje (trening).

Plajometrija je uporaba hitrega menjavanja koncentrične in ekscentrične

mišične aktivnosti v cilju maksimalnega razvoja hitrosti in moči giba oz.

motorične akcije.

Plajometrične vaje so razdeljene na tri faze: ekscentrična faza, faza

amortizacije in koncentrična faza. Vse tri faze so pomembne. Ekscentrična

faza pripravi mišico. Takoj sledi faza amortizacije, ki je definirana kot

količina časa, ki je potrebna za preselitev gibanja iz ekscentričnega na

koncentrično. Podaljšana faza amortizacije zavira inhibicijske reflekse

mišice. Končna koncentrična faza je učinek združene ekscentrične in

amortizacijske faze. Torej, če je bila ekscentrična aktivnost hitra in faza

amortizacije kratka, bo koncentrična faza proizvedla želen energičen izid.

Preden začnemo z uporabo plajometrije v rehabilitacijskem procesu

morajo biti prisotni določeni parametri, kot so primerna mišična moč,

gibljivost in propriorecepcija.

V programu plajometrije napredujemo počasi, postopoma, da se izognemo

poškodbi in zagotovimo uspešen končni izid. Stopnjujemo vaje od splošnih

vaj do športno specifičnih aktivnosti, od enostavnih k zapletenim in od

aktivnosti z nižjo obremenitvijo postopoma k tistim z večjo. Za napredek v

plajometričnih vajah lahko uporabimo številne spremenljivke, kot so

intenzivnost, količina, odmor, frekvenca.

5.5.2 Trener kot član tima v rehabilitaciji športnika

Rehabilitacija se praviloma začne takoj – v prvih dneh po poškodbi ali

obolenju. Potekati mora kontinuirano in stopnjevano ter biti strokovno

vodena vse do optimalnega zaključka z uspešnim povratkom športnika v

73

športno aktivnost na istem ali približno enakem nivoju kot pred poškodbo.

Rehabilitacija se v zdravstvenih ustanovah zaključuje, ko

bolnik/poškodovanec ponovno pridobi osnovne pogoje gibanja in je

sposoben opravljati vsakodnevne življenjske in delovne aktivnosti.

Bolnik/poškodovanec bi moral biti ob zaključku podučen glede ustreznih

vaj in glede dovoljenih aktivnosti oz. obremenjevanja. Običajno športnik

takrat še ni sposoben polnega obremenjevanja v zahtevnih dejavnostih,

kot je šport. Za povratek v polno športno udejstvovanje je potreben

nadaljnji trening športno specifičnih aktivnosti, najprej z manjšo in

postopno z maksimalno obremenitvijo. Pri tem se morajo upoštevati še

vedno prisotne omejitve, ki jih nalaga proces zdravljenja oz. celjenja. V tej

fazi rehabilitacije in vrnitve v polno športno obremenjevanje je potreben

nadzor s strani strokovnjakov, ki znajo dozirati obremenitve in proces

treninga do stopnje maksimalnega napredka – vendar brez tveganja

ponovitve bolezni oz. poškodbe.

Na športnem terenu je ta oseba trener, ki najboljše pozna obremenitve in

dinamiko posameznih športnih disciplin. Za namene rehabilitacije

športnika mora imeti osnovno znanje o športnih poškodbah in njihovih

posledicah. Prevzeti mora vodenje športnika, ki še ni popolnoma

rehabilitiran, in ga varno, hkrati pa maksimalno dovoljeno, izpostavljati

obremenitvam. Tudi v pozni fazi rehabilitacije bi bilo optimalno, da bi se

nadaljevalo usklajeno timsko delo vseh potrebnih strokovnjakov, kar pa žal

ni uvedena oblika delovanja v športnih organizacijah in klubih. Za namene

preventive in rehabilitacije, uporabe metod fizikalne terapije in predvsem

nadzora in vodenja specifičnih kinezioterapevtskih vaj, bi moral biti v

resnih športnih okoljih prisoten strokovno usposobljen fizioterapevt s

posebnim poznavanjem športne rehabilitacije. Zdravnik s specifičnim

znanjem in izkušnjami s področja športne medicine in določenega športa

bi moral biti vključen v to pozno fazo rehabilitacije športnika in na voljo za

zdravstvene kontrole, usmerjanje in svetovanje glede poteka pozne

rehabilitacije.

74

Trenutno stanje na področju rehabilitacije rekreativnega ali tekmovalnega

športnika ne dosega vseh teoretično poznanih pravil dobrega timskega

sodelovanja. Za varnost športnika – povratnika bi bilo dobro, da bi se

prehod iz zdravstvenega dela rehabilitacije v nadaljnji športni del izvršil

bolj organizirano in osebno. Potrebna bi bila boljša izmenjava informacij z

boljšim kontaktom med zdravstvenim rehabilitacijskim timom in športnim

okoljem – predvsem trenerjem, ki bi moral prejeti jasna navodila glede

morebitnih telesnih omejitev in sposobnosti športnika za prenašanje

obremenitev ter sodelovanja v pozni rehabilitacijski obravnavi.

75

6 SKLEP

Poškodbe so sestavni in neizogibni del športa, najsi gre za profesionalne,

amaterske ali rekreativne športnike, saj je vsak lahko podvržen športnim

poškodbam.

Odbojka še vedno doživlja velik razcvet in vse več ljudi se ukvarja z njo.

Posledično pa je s tem povezanih vse več poškodb gibal, s katerimi se

morajo spoprijeti športniki, zdravniki, fizioterapevti in trenerji. Najboljše

zdravljenje in rehabilitacija poškodb je njihovo primarno preprečevanje.

Trener mora poznati najpogostejše in običajne poškodbe pri odbojki,

njihove simptome in znake ter znati oblikovati trenažni program, ki bo

zasnovan na smernicah za preprečevanje poškodb in okvar. Primerno

sodelovanje z medicinskim osebjem (zdravniki in fizioterapevti) bo lahko

zagotovilo ustrezno prilagoditev treningov okrevajočih igralcev in varno

čimprejšnjo vrnitev na športna igrišča. Seveda pa so tudi igralci tisti, ki se

morajo potruditi in poskrbeti, da bo čim manj poškodb. Prehiter povratek in

neustrezno voden trenažni proces lahko negativno vpliva na rehabilitacijo

in nadaljnje uspešno športnikovo udejstvovanje, saj privede v ponovne

poškodbe oz. do kroničnih posledic, katere lahko športnika privedejo do

predčasnega zaključka športnikove kariere.

Na primerih običajnih in najpogostejših poškodb pri odbojkarjih smo

razpravljali o znanstvenih osnovah in praktičnih priporočilih za prevencijo

kot tudi terapijo in rehabilitacijsko obravnavo. Poseben prostor smo

namenili najpogostejši tendinopatiji odbojkarjev – skakalčevemu kolenu. V

diplomskem delu je obsežno predstavljen del preventivnega in trenažnega

procesa, ki vključujejo vaje iztezanja, proprioceptivne in krepitvene vaje

različnih vrst. Ustrezno oblikovan in voden kinezioterapevtski program

predstavlja osnovo uspešnega in varnega treninga, fizikalne terapije in

76

rehabilitacijske obravnave športnika. Pri tem je potrebno zagotoviti čim

boljše timsko sodelovanje športnika, zdravstvenega osebja in trenerja.

77

7 VIRI IN LITERATURA

Bracko, M:R: (2002). Can stretching prior to exercise nad sports improve

performance and prevent injury? ACSM Health & Fitness Journal, 6 (5),

17-22.

Cailliet, R. (1988). Soft tissue pain and disability. Philadelphia: Davis.

Čajavec, R., (1997). Medicina športa: Izbrana poglavja. Celje: samozal. :

SZD, Združenje medicine športa Slovenije.

Dervišević, E. (2005). Šport in poškodbe. Šport , 53 (2): 3-4.

Dervišević, E. (2006). Kronične športne poškodbe ramena. Pridobljeno

30.4.2010, iz

www.sportsrehabilitation.net/.../Kronične%20športne%20poškodbe%20r

amena.pdf.

Delovanje in uporaba Tapinga ( b. d.). Pridobljeno 20.4.2010, iz

http://www.medi-

taping.si/index.php?option=com_content&view=article&id=9&Itemid=17

Ferreti, A. (1986). Epidemiology of jumpers knee. Sports med. Jul- Aug;

3(4): 289-95.

Ferreti, A., Conteduca, F., Camerucci, E., Morelli, F. (2002). Patellar

tendinosis: a follow-up study of surgical treatment. J Bone Joint Surg

Am. Dec;84-A(12): 2179-85.

Ferreti, A., Ippolito, E., Mariani, P., Puddu, G. (1983). Jumper s knee. Am

J Sports Med: Mar-Apr; 11 (2): 58-62.

78

Ferreti, A., Puddu, G., Mariani, P., Neri, M. (1985). The natural history of

jumper s knee. Patellar or quadriceps tendonitis. Int Orthop; 8 (4): 239-

42.

Gleim, G:W: & McHugh, M.P. (1997). Flexibility and its effects on sports

injury and performance. Sports Medicine, 24 (5), 289-99.

Herbert, R. D. & Gabriel, M.( 2002). Effects of stretching before and after

exercising on muscle soreness an risk of injury: Systematic review.

British Medical Journal, 325 (7362), 468- 470.

Hadžić, V., Dervišević, E. (2007). Preobremenitveni sindrom spodnjega

uda. V 3. mednarodni kongres Preventiva in rehabilitacija v športu (str.

10-22). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Houglum, P. (2005). Terapeutic exercise for musculoskeletal injuries.

United States: Human Kinetics, 2nd ed.

Krevsel, V. (1993). Odbojka: gradivo za vaditelje. Ljubljana: Fakulteta za

šport, Inštitut za šport.

Krevsel, V. (1997). Odbojka, poklic športnega trenerja. Ljubljana:

Fakulteta za šport.

Mern-Vukadinovič, D. (1995). Kineziterapija. V Fizikalna medicina za

zdravnike splošne prakse: zbornik predavanj, Ljubljana 26. in 27. maj

1995 (55–60). Ljubljana: Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo.

Pavlovčič, V. (2002). Poškodbe pri športu. Ljubljana: Ortopedski dnevi,

Ortopedska klinika, Klinični center.

79

Peers, K. H., Lysens, R. J. (2005). Patellar tendinopathy in athletes:

current diagnostic and therapeutic recommendations. Sports Med., 35

(1), 71-87.

Pećina, M. ( 2003). Športska medicina. Zagreb: Medicinska naklada.

Podnar, S. (2003). Kritična analiza napotitev na elektrodiagnostično

preiskavo perifernega živčevja. Zdravstveni vestnik 2003; 72: 205-12.

Pridobljeno 30. 3. 2010, iz

http://www.kclj.si/ikn/INFO/STRO/KriticnaAnalizaEMG.pdf.

Sperryn, N. Peter (1994). Šport in medicina. Ljubljana: DZS.

Ekstrand et al., (1983), Ferretti et al. (1984), Hell & Schonle, (1985),

Ferretti (1986), Gauffin et al. (1988), Schafle et al. idr. Načela

preprečevanja tipičnih odbojkarskih poškodb. Pridobljeno 15.9.2009, iz

www.sportsrehabilitation.net/.../4%20PREVENCIJA%20POŠKODB%20

V%20ODBOJKI.pdf.

Štefančič, M. (ur.) (2003). Elektroterapija. V Osnove fizikalne medicine in

rehabilitacije gibalnega sistema [več avtorjev]. Ljubljana: DZS.

Turk, Z. (2008). Osnove medicine športa. Maribor: Univerza v Mariboru,

Pedagoška fakulteta.

Ursej, E. (2008). Morfološke in fiziološke značilnosti odbojkarjev s

patelarno tendinopatijo. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani,

Fakulteta za šport.

Vidmar, J. (1992). Športna traumatologija: skripta za študente FŠ.

Ljubljana: Fakulteta za šport.

80

Vita center (2006). Naklo: VITA center. Pridobljeno 1. 9. 2009, iz

http://test.vitacenter.si.

Vrste opornic za gleženj in njihov namen (b. l.) . Pridobljeno 15.4.2010, iz

http://vizita.si/search/opornica in

http://images.google.si/imgres?imgurl=http://trgovina.reha-

oprema.com/media/catalog/product/cache/1/image/5e06319eda06f020

e43594a9c230972d/f/i/file_56.jpg&imgrefurl=http://trgovina.reha-

oprema.com/neo-g-opornica-za-gle-enj-z-zra-no-

blazinico.html&usg=__ZFN6xa4I4zabIhokUZT-

J20c6F0=&h=816&w=816&sz=42&hl=sl&start=8&um=1&itbs=1&tbnid=

GVWJDJB1d9J2_M:&tbnh=144&tbnw=144&prev=/images%3Fq%3Dop

ornice%2Bza%2Bgle%25C5%25BEenj%26um%3D1%26hl%3Dsl%26s

a%3DN%26tbs%3Disch:1.

Zgodovina odbojke (b. l.). Pridobljeno 19.5.2010, iz

http://www.geocities.com/volleyfreak7/Zgodovina.html.

Wilson, J.J., Beste, T. M. (2004). Common overuse tendon problems: a

review and recommendations for treatment. Pridobljeno 15.3.2010 iz,

http://www.aafp.org/afp/20050901/811.html.

Opis medvretenenčnih ploščic. (b.d.). Pridobljeno 10.5.2010, iz

http://www.hrbtenica.com/bolecine-v-hrbtenici/uvodna-stran/index.php.