Pravljica kot pomoč pri oblikovanju vrednot

UNIVERZA V MARIBORU UNIVERZA V LJUBLJANI

FILOZOFSKA FAKULTETA TEOLOŠKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in književnosti





SKUPNO DIPLOMSKO DELO





Barbara ČRETNIK





Maribor, Ljubljana, 2010

UNIVERZA V MARIBORU UNIVERZA V LJUBLJANI

FILOZOFSKA FAKULTETA TEOLOŠKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in književnosti





Skupno diplomsko delo



PRAVLJICA KOT POMOČ PRI OBLIKOVANJU VREDNOT





Mentorici: izr. prof. dr. Dragica HARAMIJA, Barbara ČRETNIK

doc. dr. Zdenka ZALOKAR DIVJAK





Maribor, Ljubljana, 2010

Lektorica in prevajalka: Barbara Hrastnik, prof. slov. in uni. dipl. prev. − ang.

ZAHVALA





»Vsak človek po svoje pripoveduje svojo zgodbo, vse življenje.

Ko se ozreš nazaj, vidiš, kakšne stopinje si ubiral in sledi pustil za seboj.«

(Ljoba Jenče)




Na tem mestu se iskreno zahvaljujem svojima mentoricama izr. prof. dr. Dragici Haramiji in doc. dr. Zdenki Zalokar Divjak,

ki sta me s svojimi strokovnimi nasveti, srčnostjo in vsestransko pripravljenostjo spremljali pri nastajanju skupnega diplomskega dela.

Zahvaljujem se tudi svojim domačim za vso podporo in zaupanje pri študiju, fantu Samu in prijateljem – še posebej Barbara tebi,

ki ste vseskozi verjeli vame in mi po svojih močeh pomagali ter s svojimi spodbudami vlivali optimizma in kreativnih idej.

IZJAVA





Podpisana Barbara Čretnik, rojena 31. 3. 1984, študentka Filozofske fakultete Univerze v Mariboru in Teološke fakultete (enote v Mariboru) Univerze v Ljubljani, smer Slovenski jezik s književnostjo in Teologija, izjavljam, da je skupno diplomsko delo z naslovom Pravljica kot pomoč pri oblikovanju vrednot pri mentoricah izr. prof. dr. Dragici Haramiji in doc. dr. Zdenki Zalokar Divjak avtorsko delo.

V skupnem diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.





_________________________

(podpis študentke)





Maribor, 21. maj 2010

POVZETEK




V skupnem diplomskem delu z naslovom Pravljica kot pomoč pri oblikovanju vrednot je bila prikazana povezava, ki jo je moč zaznati med pravljico in njenim morebitnim vplivom na oblikovanje vrednot pri otroku. Seznaniti se je bilo potrebno s teorijo vrednot in pravljic ter s stopnjami otrokovega razvoja. Pri tem je bila pozornost usmerjena že k sami klasifikaciji teh pojmov (za diplomsko delo je bila pomembna predvsem klasifikacija pravljic, ki ločuje med ljudskimi/folklornimi, klasičnimi umetnimi in sodobnimi umetnimi pravljicami). Sledilo je podrobnejše preučevanje obeh področij in nato aplikacija preučene teorije na konkretno odbrane pravljice (v katerih smo iskali naslednje vrednote: ljubezen, prijateljstvo, varnost, delavnost, poštenost/pravičnost/resnicoljubnost, spoštovanje, potrpežljivost, dobroto, svobodo in srečo), tako ljudske kot avtorske, slovenske kot tuje. Skupno diplomsko delo je teoretične narave, zato so bile uporabljene temu primerne raziskovalne metode: deskriptivna, komparativna, zgodovinska, metoda klasifikacije, metodi analize in sinteze, abstrakcije in konkretizacije ter generalizacije in specializacije, ki so v metodološkem delu podrobneje opisane. V diplomskem delu se je pokazalo, da pravljica lahko služi kot pomoč pri oblikovanju vrednot in tudi katere so njene ključne značilnosti, ki vplivajo na razvoj otroka ter mu pomagajo pri odraščanju, iskanju smisla ter soočanju z življenjskimi preizkušnjami.


Ključne besede: klasifikacija vrednot, klasifikacija pravljic, ljudske/folklorne pravljice, klasične umetne pravljice, sodobne umetne pravljice, razvoj otroka

ABSTRACT




Joint thesis entitled Fairy tale as a means of shaping moral values shows a connection between a fairy tale and its possible impact on shaping child´s moral values. Firstly, it was necessary to become acquainted with the theory of values and fairy tales as well as with the stages of child´s development. According to that, the attention was focused on the classification of the above mentioned terms (the most important for the thesis was the classification of fairy tales, which distinguishes between folk tales, classical literary and modern literary fairy tales). Next, a detailed study of both areas concerned followed and furthermore the application of the studied theory to concrete selected fairy tales (in which we looked for the following moral values: love, friendship, safety, diligence, honesty/justness/veracity, respect, patience, kindness, freedom and happiness), folk tales as well as authorial fairy tales, Slovene and foreign ones. The joint thesis is a theoretical one, therefore relevant research methods have been chosen: descriptive, comparative, historical, method of classification, methods of synthesis and analysis, abstraction, concretization as well as methods of generalization and specification, which are described in detail in the methodological part of the thesis. Thesis disclosed that a fairy tale may serve as a means of shaping moral values. Furthermore, it was also pointed to its crucial characteristics which influence on child development, help him to grow up, search after sense and confront with problems in life.


Key words: classification of moral values, fairy tale classification, folk tales, classical literary fairy tales, modern literary fairy tales, child development

KAZALO VSEBINE



1 UVOD ..................................................................................................................... 1

1.1 Namen ............................................................................................................. 3

1.2 Raziskovalne hipoteze ..................................................................................... 3

1.3 Metodologija ................................................................................................... 4

1.3.1 Raziskovalne metode ................................................................................ 4

1.3.2 Uporabljeni viri ......................................................................................... 6

2 VREDNOTE ............................................................................................................. 8

2.1 Definicija vrednot ............................................................................................ 9

2.2 Klasifikacija vrednot ....................................................................................... 10

2.3 Vrednote skozi življenje ................................................................................. 12

2.3.1 Razlike med moškimi in ženskami v pogledu na hierarhijo vrednot ......... 13

2.3.2 Položaj vrednot glede na posamezne starostne skupine .......................... 14

2.4 So vrednote danes še vrednote? .................................................................... 16

2.4.1 Kriza vrednot? ......................................................................................... 16

2.4.2 Vrednote nove dobe ............................................................................... 17

3 PRAVLJICA ............................................................................................................ 19

3.1 Definicija pravljice ......................................................................................... 19

3.2 Klasifikacija pravljic ........................................................................................ 24

3.2.1 Ljudska/folklorna pravljica ...................................................................... 30

3.2.2 Klasična umetna pravljica ........................................................................ 48

3.3.3 Sodobna umetna pravljica ....................................................................... 53

3.3 Pravljični liki................................................................................................... 62

3.4 Pravljični motivi ............................................................................................. 66

3.5 Simboli v pravljicah ........................................................................................ 69

3.5.1 Predmeti/kraji/rastline/živali .................................................................. 72

3.5.2 Naravni pojavi in nebesna telesa ............................................................. 74

3.5.3 Barve in svetloba ..................................................................................... 75

3.5.4 Hrana ...................................................................................................... 77

3.5.5 Števila ..................................................................................................... 77

3.5.6 Dogodki in dejanja .................................................................................. 78

3.6 Vsebina pravljice v povezavi s stopnjo otrokovega razvoja ............................. 78

3.7 Pomen pravljic ............................................................................................... 89

3.7.1 Za otroka ................................................................................................. 89

3.7.2 Za odraslega ............................................................................................ 96

3.7.3 So pravljice danes še aktualne in primerne? ............................................ 97

3.8 Ali pravljica potrebuje pripomočke? ............................................................ 107

3.8.1 Ilustracije .............................................................................................. 108

3.8.2 Kasete (avdio in video) .......................................................................... 109

4 VREDNOTE, KI SE OBLIKUJEJO OB POSLUŠANJU/BRANJU PRAVLJIC .................... 112

4.1 Ljubezen ...................................................................................................... 116

4.2 Prijateljstvo ................................................................................................. 118

4.3 Varnost ........................................................................................................ 120

4.4 Delavnost .................................................................................................... 122

4.5 Poštenost, pravičnost, resnicoljubnost ........................................................ 124

4.6 Spoštovanje do sočloveka in sveta ............................................................... 126

4.7 Potrpežljivost ............................................................................................... 129

4.8 Dobrota ....................................................................................................... 130

4.9 Svoboda....................................................................................................... 132

4.10 Sreča.......................................................................................................... 134

5 SKLEP ................................................................................................................. 137
VIRI IN LITERATURA............................................................................................... 145

KAZALO TABEL


Tabela 1: Primerjava med pravljico in mitom …………………………………………………………36

Tabela 2: Razlika med ljudsko/folklorno, klasično umetno in sodobno umetno pravljico …………………………………………………………………………………………………………………58

1 UVOD

V skupnem diplomskem delu je preučeno razmerje med pravljicami in vrednotami oz. natančneje, prikazano je, kako lahko pravljica služi kot pomoč pri oblikovanju vrednot pri otroku. Da je delo narejeno korektno in konsistentno, je bilo potrebno posebno pozornost nameniti tako teoriji vrednot kot teoriji pravljic, šele nato njunemu medsebojnemu vplivanju in t. i. prekrivanju področij.

Uvodnemu prvemu poglavju, s katerim želimo bralca uvesti v področje raziskovanja in podati strukturo celotnega dela, sledi drugo poglavje z naslovom Vrednote. V podpoglavjih, ki sledijo, predstavimo različne definicije vrednot, klasifikacijo vrednot, položaj vrednot skozi življenje (zanimajo nas razlike med moškimi in ženskami v pogledu na hierarhijo vrednot in položaj vrednot glede na posamezne starostne skupine) in njihov pomen/položaj danes (aktualno vprašanje o krizi vrednot in špekulacija o vrednotah nove dobe). Za osnovno definicijo vrednot smo vzeli Muskovo (1993: 72): »Pojmom, ki se nanašajo na stvari in kategorije, ki jih visoko vrednotimo in h katerim si prizadevamo, pravimo vrednote.« Teoretiki ločujejo med posameznimi vrednotami in jih kategorizirajo po različnih merilih. V diplomskem delu se poslužujemo Muskove hierarhije vrednot, ki v osnovi ločuje med dionizičnimi in apolonskimi vrednotami. Med dionizične uvršča hedonske in potenčne, med apolonske pa moralne in vrednote izpolnitve.

V tretjem poglavju obravnavamo teorijo pravljic. Najprej nekaj besed namenimo definiciji pravljice (med sabo primerjamo definicije več teoretikov), ki jo v najbolj splošnem oziru označimo kot »/…/ pripoved, v kateri se dogajajo neverjetne, samo v domišljiji mogoče stvari in v kateri navadno zmaga dobro« (SSKJ 2008: 2062). Nadalje se zadržimo ob klasifikaciji pravljic. Ločujemo med ljudskimi/folklornimi in umetnimi/avtorskimi pravljicami, med slednje uvrščamo tako klasične kot sodobne. Klasične pravljice se zgledujejo po ljudskem slovstvu, značilne so za obdobje od





1

konca 18. stoletja do konca 2. svetovne vojne, nastajajo pa tudi danes; sodobne so začele nastajati po 2. svetovni vojni, od ljudskih in klasičnih umetnih se najbolj razlikujejo po dvodimenzionalnosti (realnost in fantastičnost predstavljata dva enakovredna, a ločena svetova). Ko se seznanimo s klasifikacijo pravljic in glavnimi značilnostmi, naslednja podpoglavja namenimo pravljičnim likom, pravljičnim motivom in simbolom v pravljicah, katerih razumevanje odraslemu bralcu (razlaganje pomena pravljic otrokom ni priporočljivo) omogoča globlje dojemanje pravljičnega/fantastičnega sveta. V naslednjem podpoglavju povežemo vsebino pravljice s stopnjo otrokovega razvoja, ob tem se seznanimo še s tremi razvojnimi teorijami (Piagetovo, Eriksonovo in Kohlbergovo, slednja prinaša spoznanja o moralnem razvoju otroka), ki pomagajo k boljšemu razumevanju vezi med pravljicami in vrednotami. Zadnji podpoglavji v tem delu namenimo vprašanjema o pomenu pravljic (na eni strani za otroka in na drugi za odraslega, sprašujemo se tudi o njihovi aktualnosti in primernosti) in o (ne)potrebnosti raznolikih pripomočkov ob posredovanju pravljic (posebno pozornost namenimo ilustracijam in uporabi kaset





V zadnjem poglavju govorimo o posameznih vrednotah v posebej izbranih pravljicah. Izberemo deset vrednot, ki bi jih želeli podati otroku: ljubezen, prijateljstvo, varnost, delavnost, poštenost/pravičnost/resnicoljubnost, spoštovanje, potrpežljivost, dobroto, svobodo in srečo. Za vsako vrednoto poiščemo in predstavimo eno ljudsko/folklorno in eno umetno/avtorsko pravljico (ali klasično ali sodobno), pri čemer se ne omejujemo na slovensko področje. Preko izbranih pravljic lahko uvidimo, da se vrednote nahajajo v vseh vrstah pravljic, le da se odražajo na različne

2


oz. zgoščenk).





načine, včasih posredno, drugič povsem neposredno.

1.1 Namen


Namen skupnega diplomskega dela je v prvi vrsti pokazati na povezavo, ki se lahko vzpostavi med pravljico in njenim morebitnim vplivom na oblikovanje vrednot pri otroku (ob razumevanju otrokove razvojne poti): preko navedb iz ustrezne literature in samostojnega študija virov (ki ga predstavljajo različne pravljice), v katerih smo iskali raznovrstne vrednote. Ob tem je namen tudi, da se seznanimo s samo teorijo pravljice (kaj sploh je, od kod izvira, kaj nosi v sebi, kako jo posredovati ) in temeljno hierarhijo vrednot. Ne nazadnje je namen diplomskega dela tudi ta, da pri bralcih dosežemo zanimanje za to področje, kar bi omogočilo večjo kritičnost do posameznih pravljic (»ločiti zrno od plevela«), lažjo umestitev v naše življenje in življenje otrok (pokazati, da ima pravljica mnogo globlji pomen, kot je mogoče videti prvi trenutek), in morebiti spodbudimo nadaljnje raziskovanje tega področja ter aplikacijo pridobljenih ugotovitev v širše, družbeno »koristne« namene.





1.2 Raziskovalne hipoteze

Ključna hipoteza je vsebovana že v naslovu skupnega diplomskega dela. Predpostavljamo torej, da lahko pravljica služi kot pomoč pri oblikovanju vrednot.

Ob tej ključni hipotezi jih postavimo še nekaj, ki so z njo povezane:



- med ljudskimi oz. folklornimi, klasičnimi umetnimi in sodobnimi umetnimi pravljicami obstajajo motivno-tematske in oblikovno-slogovne razlike, kljub temu pa otrok v vsaki izmed njim najde raznolike vrednote;

- glede na razvojno stopnjo otroka lahko zanj izberemo najprimernejšo pravljico;

- z branjem ali pripovedovanjem pravljic otroka nevsiljivo seznanjamo s

posameznimi vrednotami;





3

- med vrednotami obstaja določena hierarhija, ki je povezana tudi z razvojno stopnjo otroka in odraslega;

- pravljice imajo poleg estetskega tudi terapevtski učinek: prinašajo varnost, krepijo samozavest in nasploh otroku pomagajo k samostojnosti in ga pripravljajo na življenje;

- pravljice spodbujajo otrokovo domišljijo in vplivajo na njegovo ustvarjalnost, istočasno pa ga ne odvračajo od realnega življenja;

- tudi pravljice, ki vsebujejo grozljive elemente ali v svojem sporočilu

spodbujajo navihanost in premetenost, nimajo kvarnega vpliva na otroka.





1.3 Metodologija




V tem podpoglavju predstavljamo ključne raziskovalne metode in omenjamo avtorje, ki so skupnemu diplomskemu delu dali največji pečat; ob tem pa zaradi doslednosti in razumljivosti dodajamo pojasnilo o izbiri terminov, za katere smo se v skupnem

diplomskem delu odločili.





1.3.1 Raziskovalne metode


Skupna diplomska naloga je teoretičnega značaja, uporabljene so naslednje

raziskovalne metode:




Deskriptivna metoda v delu diplomske naloge, kjer se ukvarjamo z definicijo pravljice tako, da jo povzemamo iz različnih virov oz. od različnih avtorjev. Uporabljena je tudi

pri definiranju vrednot.





4

Komparativna metoda je uporabljena, ko primerjamo ljudsko oz. folklorno, klasično umetno in sodobno umetno pravljico, med njimi iščemo podobnosti in razlike; še bolj ta metoda prihaja do izraza, ko v posameznih pravljicah iščemo konkretne vrednote in jih med seboj primerjamo (npr. kako se izraža vrednota prijateljstva v

ljudski in kako v sodobni pravljici).




Zgodovinska metoda je razvidna predvsem v delu, kjer govorimo o zgodovinskem vidiku pravljic (kdaj so nastale, od kod izvirajo, kdaj so jih začeli zapisovati, kdaj so

izšle prve zbirke, kateri so najbolj znani zbiralci pravljic itd.).




Metoda klasifikacije je uporabljena predvsem ob proučevanju dveh večjih sistemov,

in sicer ob klasifikaciji vrednot in nato še ob klasifikaciji pravljic.




Metodi analize in sinteze prevladujeta v poglavju, v katerem govorimo o vrednotah v konkretnih pravljicah. Analizirali smo nekaj ljudskih, klasičnih umetnih in sodobnih umetnih pravljic tako, da smo v njih prepoznali posamezne moralno-etične

konotacije in jih povezali z njim bližnjimi vrednotami.




Metodi abstrakcije in konkretizacije sta razvidni v delu, kjer smo nekaj obravnavanih pravljic uvrstili v posamezne širše skupine (na osnovi znane klasifikacije); in sicer tako, da smo s konkretnim primerom iz pravljice pokazali, zakaj jo uvrščamo v eno

izmed oblikovanih skupin.




Metodi generalizacije in specializacije sta uporabljeni predvsem v sklepnem delu, kjer smo iz obravnavanih pravljic in v njih najdenih vrednot oblikovali splošni pogled

oz. morebitni vpliv pravljic na oblikovanje vrednot pri otroku.





5

1.3.2 Uporabljeni viri


Viri, ki jih v delu uporabljamo, so izbrane ljudske oz folklorne, klasične umetne in sodobne umetne pravljice. Poslužili smo se tako slovenskih kot tujih, bolj ali manj znanih, predvsem pa tistih, v katerih najdemo jasno izražene vrednote, ki smo jih v nalogi izpostavili: ljubezen, prijateljstvo, varnost, delavnost, poštenost/pravičnost/resnicoljubnost, spoštovanje, potrpežljivost, dobrota, svoboda





Med najpogosteje uporabljano in citirano literaturo sodijo dela slovenskih in tujih avtorjev: Janka Kosa, Matjaža Kmecla, Bruna Bettelheima, Alenke Goljevšček, Marjane Kobe, Igorja Sakside, Metke Kordigel Aberšek, Dragice Haramije, Darke





Na tem mestu velja omeniti, po katerem avtorju povzemamo posamezne teoretične pojme. Glede klasificiranja literature je potrebno ločevati med pojmoma zvrst in vrsta. Dolgo časa slovenska literarna veda med njima ni razlikovala (verjetno gre tukaj za nemški vzorec, kjer z besedo Gattung označujejo tako epiko kot balado, dramatiko kot sonet). Sedaj je v slovenskem prostoru razmejitev določena, vendar razlikujemo med dvema različnima klasifikacijama. Ena je Kmecljeva, ki se je bomo držali tudi mi, druga Kosova. Kmecelj pravi, da je zvrst zbirni oz. združevalni pojem (lirika, epika, dramatika), vrsta pa je ožje opredeljujoči pojem (roman, novela, sonet itd.) – nekaj, kar se združuje v zvrst. Tako sonet uvrščamo k liriki, komedijo k dramatiki, roman k epiki (Kmecl 1995: 231). Kos to razmerje obrne in s pojmom vrsta označuje liriko, epiko in dramatiko, med zvrsti pa umešča roman, novelo, ep,

6


in sreča.





Tancer-Kajnih, Zdenke Zalokar Divjak, Janka Muska, Angeline Bauer in Ljobe Jenče.





tragedijo, odo, elegijo idr. (Kos 2001: 153−154).

Razlike se pojavljajo tudi pri terminologiji književnih oseb. Držali se bomo termina literarni lik, čeravno sta ustrezna izraza tudi literarna oseba (slednji se zdi malo manj primeren, ko v pravljici kot glavni literarni lik nastopa žival ali predmet) ali figura, medtem ko je junak zastarel in neprimeren izraz, ki izhaja iz klasicistične poetike, po kateri je bil lahko glavni lik heroj, boljši človek ali mitični junak iz davne preteklosti, pri starih Grkih tudi potomec zveze med božjim in človeškim bitjem. Izraz junak je danes neprimeren tudi z vidika, da so današnji liki večinoma daleč od kakršnega koli junaštva − nadpovprečnost je pri večini likov nadomestila povprečnost oz. realnost (Kos idr. 2009: 208−209, Kmecl 1996: 209). V literaturi, ki nam je prišla v roke, smo marsikje še vedno našli to pojmovanje. Kadar se bomo srečali s citati, ki vsebujejo termin junak, tega ne bomo spreminjali, kadar pa bomo o posameznem literarnem liku govorili mi oz. bomo povzemali različne avtorje, bomo zaradi preglednosti

dosledno uporabljali termin literarni oz. pravljični lik.





7

2 VREDNOTE




V sodobni družbi velikokrat govorimo o vrednotah, predvsem o padcu vrednot oz. o njihovem pomanjkanju. Termin se uporablja tako v strokovni kot poljudni literaturi. Da bomo vedeli, o čem pravzaprav govorimo, ko govorimo o vrednotah, si bomo v nadaljevanju ogledali njihovo definicijo, nadalje še možno hierarhijo – povzeli jo bomo po Janku Musku. Nekaj besed bomo namenili vrednotam glede na spolskost,





Pred tem namenimo nekaj besed povezavi, ki jo najdemo med vrednotami in vzgojo danes, ta je namreč pomembna tako za razumevanje teorije o vrednotah kot za

»Vzgoja pomeni predvsem prenos in vzpostavitev etičnih načel« (Zalokar Divjak 2000: 120). Etična






1


Še preden otroku vcepljamo etična načela, morajo biti zadovoljene njegove osnovne potrebe. Abraham Maslow, ameriški psiholog, je potrebe razdelil na osnovne in višje, najprej morajo biti zadovoljene osnovne, šele nato lahko izpolnjujemo višje. V hierarhiji potreb, ki je predstavljena v obliki piramide, so na najnižji ravni fiziološke, sledijo potrebe po varnosti, po ljubezni in pripadnosti, potrebe po spoštovanju – to so osnovne. Nad njimi so višje potrebe: kognitivne (znanje, razumevanje, raziskovanje), estetske (lepota, umetnost, red) in prav na vrhu piramide ležijo potrebe po samoaktualizaciji (po uresničenju lastnih potencialov). V. E. Frankl, ustanovitelj logoterapije, meni, da samoaktualizacija ni najvišja človekova potreba, temveč to mesto zaseda potreba po smislu (Kompare idr. 2001: 192–193).




8


starostne skupine; temu bo sledila še misel o vrednotah in njihovem položaju danes.





nadaljnje razumevanje vezi, ki je stkana med njimi in pravljicami.





načela niso nova, oblikovala so se dolga tisočletja, zato so nam dana vsem in si jih nihče ne more krojiti po svoji meri. Do teh načel oz. vrednostnega sistema se otrok dokoplje preko izkušenj in vzpostavitve pogojevanja (nagrada – kazen). Vzpostavitev etičnih načel oz. izgradnja vrednostnega sistema je kasneje (po koncu otroštva) težja, zato je ta sistem potrebno vzpostaviti že v zgodnjem otroštvu, da se do konca mladosti (okoli 18. leta) dokončno oblikuje. »Vzgoja pomeni, da bo mladostnik vedel, kaj je prav in kaj narobe, kaj sme in česa ne sme, kaj je dobro in


1





kaj ni« (Zalokar Divjak 2000: 121).

2.1 Definicija vrednot


Že samo poimenovanje z besedo vrednota namiguje na nekaj, kar nam je vredno, kar ima vrednost samo po sebi. Vrednota je etični pojem, ki ni vezan na čas in prostor oz. od njiju ni odvisen. Vrednote so nam vsem enako dostopne, tu ne igrajo vloge ne denar ne izobrazba ne starši ne okolje ne veze in poznanstva. Res je, da so nam nekatere vrednote položene v zibko in da z njimi živimo, spet z drugimi se ne srečamo in jih tako rekoč ne poznamo ter jih ne živimo, a to še ni merilo, da bi rekli, da so nekatere vrednote izumrle. Vrednote presegajo čas in prostor in so večno žive, samo najti jih je treba, se jim znati približati in jih ponotranjiti. Ne moremo se jih enostavno naučiti, saj spadajo v t. i. duhovno dimenzijo človekove notranjosti





Ljudje dnevno vrednotimo različne stvari, osebe, dogodke. Če želimo definirati termin vrednot, lahko za začetek zapišemo kar Muskovo osnovno definicijo: »Pojmom, ki se nanašajo na stvari in kategorije, ki jih visoko vrednotimo in h katerim si prizadevamo, pravimo vrednote« (Musek 1993: 72). To je čisto osnovna in najbolj preprosta definicija, ki jo pri njem najdemo tudi v bolj dodelani obliki. Pravi, da so vrednote »posplošena in relativno trajna pojmovanja o ciljih in pojavih, ki jih visoko cenimo, ki se nanašajo na široke kategorije podrejenih objektov in odnosov in ki usmerjajo naše interese in naše vedenje« (Musek 1993: 72–73). Vrednote lahko razumemo tudi kot misli in ideje, ki jim v svojem življenju pripisujemo velik pomen in ki posledično tudi bistveno zaznamujejo naša ravnanja in razmišljanja (Juul 2009:

18). Nekateri vrednote pojmujejo kot naše najbolj splošne in najpomembnejše motivacijske cilje, ki se nanašajo tako na zaželjena končna stanja (svoboda, enakost) kot na zaželjeno vedenje (poštenost, odkritosrčnost) (Kompare idr. 2000: 334); spet drugi pa menijo, da vrednot ne moremo enačiti s cilji, saj te obstajajo neodvisno od





9


(Zalokar Divjak 2000: 12–14).

njih. »*B+olj kot o ciljih govorijo o tem, kakšna je pot do tja in kako kakovostno bo

naše potovanje« (Juul 2009: 18–19).




Na tem mestu bi bilo mogoče navajati in primerjati različne definicije vrednot, vendar za naše proučevanje to ni potrebno, saj nam omenjene definicije za osnovno

razumevanje tega termina povsem zadostujejo.





2.2 Klasifikacija vrednot


Pojem vrednot torej povezujemo s pojmoma morale in etike


2


oz. rečeno drugače,

prav vrednote naj bi bile njun kažipot. O tem, kaj vse tvori vrednostni sistem družbe,

piše Musek (1993: 51):




Morale in vrednostnega sistema v civilizirani družbi ne določajo samo nezavedni in nereflektirano sprejeti običaji. V dobršni meri ga tvorijo internalizirane, skozi socialno in kulturno učenje sprejete normativne formule – ponotranjene prepovedi


in zapovedi.




Vrednostni sistem torej ni sestavljen zgolj iz nezavednih običajev družbe, temveč so del njega tudi številne zapovedi in prepovedi, ki jih je družba sprejela kot pomembne sooblikovalke našega bivanja in normative, ki zagotavljajo kvaliteto bivanja oz.

dostojno življenje človeka kot subjekta.




Jasno je, da ko govorimo o vrednotah in na njih temelječi morali in etiki, ne govorimo o relativnosti, temveč o univerzalnosti. Osnovne ali temeljne kategorije




2


»Morala je skupek prepričanj o tem, kaj je oz. ni prav z družbenega stališča hierarhije vrednot, ki vladajo v neki družbi. Morala je bolj praktična in konkretnejša kot etika, znanost o morali, ki razlaga nastanek in razvoj moralnih norm« (Marentič Požarnik 2000: 109). Če razložimo poenostavljeno, se morala tiče nekih družbenih dogovorov, norm in odnosov, medtem ko je etika usmerjena na vsakega posameznika (gre za ponotranjanje moralnih norm, za osebne odločitve) – kar je v družbi moralno, ni nujno, da je za posameznika v konkretni situaciji tudi etično oz. sprejemljivo.




10

vrednot najdemo v vseh kulturnih okoljih in zgodovinskih dobah, kljub temu pa v samih vrednostnih sistemih prihaja do razlik; nekatere vrednote se s časoma vendarle povsem spremenijo, tukaj navajamo primer mnogoženstva, ki je za sodobno družbo večinoma nesprejemljivo. »Čeprav lahko cenimo in se zavzemamo za enake vrednote, se lahko razlikujemo v tem, katerim med njimi dajemo prednost« (Musek 1993: 53). Na eni strani govorimo o vsesplošni univerzalnosti, na drugi strani pa moramo priznati, da bolj kot se na posamezno vrednoto osredotočimo, več odtenkov glede na različne družbe, dobe in države odkrijemo. Odkrivanje vrednostnih sistemov posamezne dobe ni enostavna naloga, raziskovalci pa se pri tem poslužujejo raznolikih virov: od umetnostnih, verskih, filozofskih, zgodovinskih do političnih. Dejstvo je, da se vrednostni sistem, morala in etika v zgodnjih civilizacijah tesno povezujejo z religijo, čeprav obstajajo med religioznimi sistemi v odnosu do moralno-etičnih vprašanj razlike (Musek 1993: 52–54, 1995: 167–199,





Vrednote nastajajo in se postopoma razvijajo nekje od zgodnjega otroštva do adolescence, njihova lestvica se spreminja tudi v odraslosti, a vendar se temelji zanje postavijo že zelo zgodaj. Musek je napravil razvojno hierarhijo vrednot, o kateri lahko začnemo govoriti od obdobja mladostništva naprej oz. od pojava abstraktnega mišljenja. Vrednote v osnovi razdeli na dionizične (povezane z uspehom, delom, uveljavljanjem, uživanjem, samoljubjem) in apolonske (presegajo osebna zadovoljstva in stremijo k popolnosti ter harmoniji: moralni, duhovni itd.). Med dionizične vrednote uvrščamo hedonske in potenčne. Na dnu lestvice so hedonske vrednote, ki so povezane s čutnimi dobrinami in potrebami (dobra hrana in pijača, zabava, druženje, udobje, varnost, spolnost, telesna aktivnost itd.). Sledijo jim potenčne, ki so povezane z dosežki in uveljavljanjem (moč, ugled, slava, denar, korist). Med apolonskimi vrednotami so najprej moralne (gre predvsem za vrednote dolžnosti in odgovornosti), kjer ločimo več skupin: moralno-etične vrednote





11


Kompare idr. 2000: 337, 343).

(poštenost, pogum, pravica, dobrota, delavnost), demokratične (svoboda, enakost), socialne (prijateljstvo, skrb za drugega) in družinske (dom, skrb za otroke); moralnim sledijo najvišje, t. i. izpolnitvene vrednote. Mednje uvrščamo spoznavne (resnica, modrost), kulturne (umetnost), estetske (harmonija, lepota), verske (odrešenje, odpuščanje), samoaktualizacijske (samoizpopolnjevanje) in izpolnitvene (občutje življenjskega smisla) (Musek 1993: 84, 137–140, 2000: 27–29, Kompare idr. 2001:





Zakaj so vrednote pravzaprav pomembne in na kaj vse vplivajo? Če pogledamo podrobneje, bomo videli, da vrednote še kako močno oblikujejo naše življenje, saj na nas delujejo motivacijsko. Na njihovi osnovi si namreč postavljamo svoje cilje, ki dajejo našemu življenju smisel. Glede na svoje vrednote se odločamo, kako bomo določene potrebe zadovoljili (osnovne potrebe, npr. po ljubezni, varnosti, svobodi, imamo vsi enake, vendar jih zadovoljujemo na različne načine). Vrednote torej vplivajo na naše življenje, delovanje, odnose z bližnjimi in s širšo družbo ... Vrednote lahko karikirano opišemo tudi kot »filter, ki si ga nadenemo na očala. Svet je videti drugačen, če ga gledamo skozi rožnate ali pa skozi modre naočnike« (Kompare idr.





2.3 Vrednote skozi življenje


Vrednote so kompleksen pojav: povezujejo se tako s čustvenimi, kognitivnimi kot z motivacijskimi procesi. O izvoru, nastanku in oblikovanju vrednot govorimo že v obdobju osnovnega razvoja osebnosti, torej v dobi od zgodnjega otroštva do adolescence (že predšolski otroci označujejo stvari, pojave, dogodke, bitja kot lepe in grde, dobre in slabe itd., tako s tem lahko govorimo o zgodnji kategorizaciji vrednot oz. o prvi predstopnji v njihovem razvoju). A vrednote v pravem pomenu besede se oblikujejo v najstniških letih (ko jih začenjamo sprejemati in ponotranjati), saj so




12


334–335).





2000: 336).

povezane z zmožnostjo abstraktnega mišljenja. Vrednote oz. njihova hierarhija se v življenju posameznika razvija ali spreminja tudi kasneje (večinoma ne gre za radikalne spremembe), zato lahko govorimo o razvoju vrednot skozi življenje, hkrati pa jim pridajamo tudi pečat trajnosti, ali kot pravi Musek (1995: 32): »Življenjski cilji, ideali in vrednote so med najbolj trajnimi in nespremenljivimi pojavi, kar jih pozna





2.3.1 Razlike med moškimi in ženskami v pogledu na hierarhijo vrednot


Iz raziskav, ki jih je napravil Musek in jih primerjal tudi z drugimi medkulturnimi raziskavami ter ugotovil njihovo primerljivost, je mogoče videti, da se po svojem vrednotenju razlikujejo že osnovne demografske skupine (moški in ženske, starostne skupine), kar še toliko bolj velja za različne poklicne ali interesne skupine (Musek 1993: 195). Najprej bomo pri pojmovanju vrednot navedli nekaj temeljnih razlik med moškimi in ženskami, ki jih seveda ne moremo vzeti povsem črno-belo, nato bomo





V primerjavi med moškimi in ženskami so ženske tiste, ki bolj cenijo vrednote, povezane s čustvenim in duhovnim življenjem, altruizmom in medsebojnim razumevanjem, z osebnim razvojem in notranjo harmonijo ter s samospoštovanjem in samopotrditvijo (ženske višje kot moški vrednotijo resnico, varnost, upanje, intimnost, uveljavljanje, lepoto). Moški na drugi strani večinoma bolj cenijo vrednote, ki so povezane z dosežki in ustvarjalnostjo, s čutnim uživanjem, spolnostjo in z družbenim redom (npr. dobro hrano, zabavo, spolnost, napredek, ustvarjanje, fizični izgled in denar). Musek pri tem opozarja na nekatera navidezna neujemanja, kot primer navaja vrednoto samouveljavljanja, ki jo ženske višje vrednotijo kot moški, pri čemer pa podatki s področja osebnostnih lastnosti in motivacije kažejo, da so moški tisti, ki v praksi izkazujejo več uveljavljanja. Tega sicer ne jemlje kot pravo




13


psihologija. So nekakšne stalnice v našem življenju« (Musek 1993: 204–205).





navedli še nekaj možnih vzrokov, ki do teh razlik v vrednotenju pripeljejo.

nesoglasje, saj meni, da ljudje ponavadi višje vrednotimo stvari, h katerim stremimo in nam (še) niso dosegljive, kar pa se tako ali tako ujema že s samo definicijo vrednot





Na razlike v vrednostnem sistemu med moškimi in ženskami vpliva več dejavnikov. Musek našteva (1993: 200–202) naslednje: naravne, biološke razlike med spoloma, vpliv socializacije in kulturnega učenja, ki s sabo prinašata vzorce obnašanj (spolne vloge) in predstav (spolne sheme govorijo o tem, kaj nam kot pripadnikom lastnega spola »pristoji«), nazadnje je potrebno omeniti še vpliv svojevrstne interakcije,





2.3.2 Položaj vrednot glede na posamezne starostne skupine


V družbi večkrat slišimo izraz generacijski prepad, generacijske razlike itd., tudi v povezavi z vrednotami. Vprašanje je, zakaj pride do prepada ali razlik v pojmovanju oz. hierarhizaciji vrednot. Ali gre res samo za posledice družbenega razvoja, ki mlajšim generacijam prinaša nove poglede, ali je možno, da se z zrelostjo človeka pojavijo drugačne vrednostne usmeritve? Iz raziskav (za katerimi stoji Musek in so primerljive s svetovnimi) je mogoče razbrati, da se razlike med posameznimi starostnim skupinami vsekakor pojavljajo. Pogledali bomo, katere razlike se pojavljajo, in skušali pojasniti, kateri so možni vzroki, ki do tega privedejo (Musek

Če se spomnimo, smo omenjali štiri splošne kategorije vrednot: hedonske, potenčne, moralne in vrednote izpolnitve, ki jih združujemo v dve »superdimenziji«: dionizične vrednote (kamor uvrščamo prvi dve skupini) in apolonske vrednote (tretja in četrta skupina). Raziskave so pokazale, da se mlajše osebe bolj usmerjajo k dionizičnim vrednotam (čutno zadovoljstvo, ugodje, moč, uspešnost), starejše pa k




14


in dejansko ne prinaša nič novega (Musek 1993: 195–200).





sovplivanja naravnih in kulturnih razlik.





1993: 205–207).

apolonskim (socialne, etične, družinske, spoznavne, ustvarjalne, duhovne, samoaktualizacijske), kar je nekako lahko razumeti, saj so mladi na vrhuncu svojih moči in pred odločitvami, s katerimi temeljno oblikujejo svoje življenje (šolanje, oblikovanje družine, iskanje zaposlitve itd.), medtem ko imajo odrasli praviloma že precej bolj oblikovano življenje in mnogo več izkušenj ter postavljajo na prvo mesto vrednote, ki se odmikajo od gole čutnosti, uživaštva in preizkušanja moči ter se bolj osredotočajo na moralno-etične in izpolnitvene vrednote, ki so – če rečemo poenostavljeno – vsekakor globlje in bolj plemenite. Iz teh raziskav je razvidno, kako se lestvica vrednot ujema z zakonitostmi človekovega razvoja: v mladosti od hedonskih ciljev postopoma k materialnim dobrinam in dosežkom, v odraslosti te vrednote postanejo manj pomembne, na njihovo mesto postavimo tiste, ki nam istočasno prinesejo tudi več dolžnosti in odgovornosti, tem pa sledijo vrednote, ki vplivajo predvsem na občutje življenjske izpolnitve. Tako je hierarhija vrednot primerljiva z obdobji v človekovem življenju: obdobje adolescence, obdobje med 25. in 30. letom, obdobje srednjih let in obdobje zrelih let/starosti. Moramo se zavedati, da nam omenjena razdelitev služi zgolj za orientacijo in da je ne smemo vzeti povsem dobesedno, saj vrednostna lestvica pri posamezniku ni odvisna samo od njegovega razvojnega obdobja oz. starosti, temveč je posledica tako osebnega razvoja kot življenjskih okoliščin (vzgoje, izkušenj, situacij, perspektive). Istočasno se je treba zavedati, da gre v našem življenju vselej za preplet vseh štirih vrednostnih kategorij in da posamezna kategorija sama zase ne obstaja – ne gre spregledati tudi, da so v različnih hierarhičnih razmerjih. Ob vsej tej hierarhizaciji je pomembno, da kot posamezniki vrednostne usmeritve doživljamo kot celoto oz. da med njimi

dosežemo skladnost, ki upošteva naš moralni čut (Musek 1993: 203–224, 1995: 75–

131).

Ob občutku, da v svojem življenju znamo upoštevati in usklajevati tako hedonske in potenčne kot tudi moralne vrednote, se končno prebijejo v ospredje vrednote življenjske izpolnitve, vrednote, ki zadevajo vse, kar naj bi osmišljalo naše življenje in bivanje, predvsem kulturna in duhovna rast, ustvarjanje, upanje, vera in ljubezen.


(Musek 1993: 224.)




15

2.4 So vrednote danes še vrednote?


V tem podpoglavju bomo nekaj besed namenili t. i. krizi vrednot, ki je sodobnemu

človeku še kako znan pojem oz. pojav, in vprašanju o vrednotah nove dobe.





2.4.1 Kriza vrednot?


Vrednote ali bolje rečeno vrednostni sistemi so pomembni tako za posameznika kot za celotno družbo, saj predstavljajo vodila za ravnanje posameznika in celotne/širše skupnosti. Iz tega razloga je tudi pomembno, da vrednote ne le visoko postavljamo, temveč predvsem živimo in posredujemo naprej, da jih generacije za nami ponotranjijo in ponesejo v novo dobo (Musek 1995: 277–278). Vrednote same po sebi izgubijo vrednost, če ostanejo zgolj zapisane na papirju ali v naših glavah. Potrebno jim je dati krila in jih poslati v življenje. Dandanes je veliko govora o krizi vrednot, mnenja so deljena. Dejstvo je, da so vrednote t. i. nadčasovna kategorija; mogoče je, da ljudje nanje pozabimo, jih zanemarimo ali jim v nekem trenutku/obdobju ne predpisujemo velikega pomena. Četudi je danes toliko govora o krizi vrednot, kaosu in zmedi, Musek poudarja (1995: 314), da je za začetek dovolj eno: vrednostna strpnost in vrednostni pluralizem. Seveda tako dolgo, dokler vrednostnih sistemov ne vsiljujemo drugim, in samo v primeru, če ne peljejo v

popolno relativizacijo vrednot.




Mnogi starši, ki danes želijo otrokom posredovati temeljne vrednote (recimo ljubezen, prijateljstvo, zvestobo, iskrenost), so neredko označeni kot idealisti in romantiki (Bauer 2008: 80). Res da so mogoče nekaterim ljudem kot kamen spotike, vendar zagotovo ne zaradi staromodnih ali preživelih vrednot in nazorov, temveč zaradi svoje preproste vere, upanja in ljubezni do najbolj človeških in hkrati

presežnih prvin v nas, ki jim z eno besedo pravimo vrednote.




16

2.4.2 Vrednote nove dobe


Musek piše (1995: 314–315), da nova doba verjetno ne bo prinesla čisto novih vrednot, mogoče pa je, da bo prinesla nove ali drugačne vrednostne sisteme. Bolje rečeno, vrednote niso časovne kategorije in se ne bodo spremenile, lahko pa se bo spremenil naš pogled nanje – mogoče moramo nekatere vrednote ponovno odkriti

ali pa jih enostavno drugače vrednotiti.




Vrednote in cilji imajo za človeka pravi pomen le, če odražajo najgloblje želje in upanja. Žal je v našem prostoru in času zaznati izgubljanje smisla do življenja (Musek 1995: 180–181), s tem pa so povezani tudi apatičnost, brezvoljnost, stagniranje,

vrednostna dezorientiranost, bivanjska praznina in še in še bi lahko naštevali.




Še nekaj besed o iskanju smisla in njegovem pojmovanju, ki bistveno vpliva na naš

pogled na svet in življenje v njem:




Človekova zavestna in tudi nezavedna usmerjenost k izpolnitvi in tako tudi k vrednotam, v katerih se zrcali želja po izpolnitvi, utemeljuje ves naš vrednostni svet s smislom. Smisel življenja pa lahko dojamemo, če pojmujemo svoje življenje več kot zgolj danost, dojamemo ga, če ga pojmujemo kot nalogo in poslanstvo. Tako življenje vodi človeka od strahu k upanju, od neznanja k spoznanju in od sovraštva k


ljubezni. Vrednote so zato, da nam kažejo to pot. (Musek 1995: 319.)




Človek je telesno, duhovno in duševno bitje, zato mora »hraniti« vse tri svoje dimenzije. Že dolgo je jasno, da človek ne živi samo od kruha … Kljub raznim krizam (moralni, duhovni, vrednostni, osebnostni, materialni itd.) se moramo zavedati, da vrednote oz. vrednostni sistemi še vedno so in da nam mogoče dajejo priložnost, da z njihovo pomočjo osmislimo svoje življenje. S priznanjem, da smo v krizi, naredimo prvi korak k samemu sebi, potem pa je že čas, da v svojem življenju tudi kaj spremenimo – poiščemo smisel, spremenimo pogled na določene vrednote in jim

pustimo blizu.




17

Pa zaključimo poglavje z mislijo Jesperja Juula (2009: 22), da »v življenju ne gre za to, da bi vedno ravnali prav ali bili celo popolni, temveč za to, da iz vsega kaosa povlečemo smisel. Ena od možnosti, kako to storiti, je, da uresničujemo svoje

vrednote skupaj s tistimi, ki bi jim želeli nekaj pomeniti.«





18

3 PRAVLJICA

3.1 Definicija pravljice


Če se želimo orientirati glede vprašanja, kaj pravljica sploh je (ang. fairy tale, nem. Märchen), lahko najprej pogledamo v Slovar slovenskega knjižnega jezika (2008: 2062). Našli bomo tole definicijo: »pripoved, v kateri se dogajajo neverjetne, samo v





Omenjena definicija za naše raziskovanja pove premalo. Tako bomo navedli še nekaj definicij, ki jih je moč najti, najprej se bomo posvetili tistim z literarnega področja (vzetim iz splošnih slovenskih literarnih priročnikov), potem še preostalim (z vidika folkloristike, psihologije itd.). Definicij ni težko najti, saj danes poznamo več teoretičnih pogledov na pravljico, je pa zagotovo težje, če želimo odkriti eno in edino definicijo, saj različni avtorji izpostavljajo različne vidike pravljice. Problematičnost tega položaja izpostavlja v knjigi Pravljice, kaj ste? tudi njena avtorica, Alenka Goljevšček (1991b: 39–46), slovenska pisateljica in raziskovalka slovenskega ljudskega slovstva. Omenjena knjiga predstavlja prvo obsežnejšo slovensko monografijo o pravljici, čeravno je predmet proučevanja v tej knjigi zgolj ljudska pravljica (Tancer-Kajnih 1993: 8). Že v samem naslovu knjige se kaže dejstvo, da je termin pravljica najpogosteje in že kar nekako samoumevno povezan z ljudsko pravljico, četudi temu še zdaleč ni tako. Zožitev pojmovanja tega termina zgolj za ljudsko pravljico, je vsekakor osiromašenje, ki posledično vodi v razne nedoslednosti. Zato je pri uporabi termina pravljica potrebno biti jasen, prav tako tudi pri prebiranju posamezne literature, saj ni vedno natančno opredeljeno, o kakšni oz. kateri vrsti pravljice je govora (predvsem v poljudni literaturi so pravljice mnogokrat vržene v

19


domišljiji mogoče stvari in v kateri navadno zmaga dobro.«





isti koš).

V leksikonu Literatura (Kos idr. 2009: 324) je pravljica opredeljena kot




pripovedna forma, večidel v prozi; nerealna pripoved o čudežnih in fantastičnih dogodkih, v katerih nastopajo neindividualne književne osebe; zakoreninjena v nezavednem in mitskem. Zanjo so značilne ostra delitev dobrega in zlega, ponavljajoči se motivi in liki, mistična števila, povezanost celotne narave in nadnaravnega; dogajanje je pogosto grozljivo, vendar je konec zmeraj srečen, kazen za hudobne, plačilo za dobre. Pravljico je na podlagi vsebine mogoče razvrščati v podskupine, npr. čudežne,


realistične, živalske.




Janko Kos v Literarni teoriji zapiše (Kos idr. 2001: 168), da je pravljica kratka zgodba, ki je zapisana v verzih ali prozi. Od pripovedke se razlikuje po svoji neverjetnosti, čudežnosti, nestvarnosti dogodkov in likov, ki so s stvarnostjo pomešani tako, da ne gre za lokalizacijo v konkreten zgodovinski čas in prostor. Kraj in čas sta tako rekoč abstraktna. Liki v pravljicah so splošni, torej niso individualno določeni – nasprotno velja za pripovedke in bajke. Kos poudarja, da je razlika med temi zvrstmi pretežno motivna, ne pa strukturno-formalna. Po motiviki in tematiki našteva nekaj možnih

delitev pravljic: resnobne, komične, tragične, živalske, simbolične idr.




Matjaž Kmecl jo v Mali literarni teoriji označi (1996: 185) kot prozno pripoved o čudežnih oz. fantastičnih dogodkih, predmetih in zmožnostih, ki so brez časovne in krajevne opredelitve; zoper izkustveno pamet in znanje o naravnih zakonitostih; vendar pa ostaja v lastnem pravljičnem svetu – ki ga ustvarja pravljični lik – povsem logična in koherentna. Etična osnova je enostavna, jasno je prikazano nasprotje med

dobrim in zlim, pri čemer je dobro nagrajeno, zlo kaznovano.




Silva Trdina v Besedni umetnosti pri opredelitvi pravljice zapiše (1958: 186–187), da je grajena izključno na fantaziji in da življenje presoja otroško naivno, ne upošteva naravnih zakonov in vse pooseblja. Nato našteva stalne značilnosti pravljic (od nedoločenosti kraja, časa in oseb do podobnih ali istih začetkov in koncev pravljic), s




20

katerimi se bomo podrobneje seznanili kasneje. Vsem definicijam, ki smo jih do sedaj obravnavali, je skupna misel, da pravljice brez čudežnosti oz. fantastičnosti ni

ter da jo zaznamuje boj med dobrim in zlim, pri čemer skoraj vedno zmaga dobro.




Zanimivo je slovensko ljudsko poimenovanje pravljice, ki tudi ne daje enovitega odgovora, saj ne razlikuje niti med različnimi vrstami, kaj šele, da bi na podlagi poimenovanja dobili enoten odgovor na vprašanje o izvoru. V navadi so namreč različni izrazi: zahodna Slovenija uporablja izraz pravljica (pravica, pravca, prajca, prajerca); osrednji in severozahodni predeli storija (storjica, historija, lekstorija, vistorija); Ziljska dolina basen in Prekmurje pripovest. Pri ljudskem pojmovanju je zaslediti dvoje značilnosti pravljic. Prvič, nekateri od teh izrazov poudarjajo, da je pravljica del ustnega izročila (torej to, kar se pravi, govori, pripoveduje). Drugič, drugi opozarjajo na energetsko stran pravljic (pravljica kot dogajanje, kot storitev ali zgoditev). Obe potezi sta za pravljice značilni, nista pa značilni samo zanje in ju zato

ne moremo porabiti za orientacijo (Goljevšček 1991b: 42).




Nekatere enciklopedije in priročniki izpostavljajo misel, da je pravljica laž. Temu oponira Ljoba Jenče, ki v zborniku Sedi k meni, povem ti eno pravljico jasno izrazi, da (2006: 219) »pravljice niso laži, kot piše v nekaterih enciklopedijah. So modrost prednikov. So naša notranja moč«. Lahko rečemo, da so pravljice srčika duhovnega izročila. V sebi imajo sporočila o skrivnostih življenja, so notranja jedra resnice, ljubezni in življenjske moči. Pri poslušanju pravljic se dotaknemo čudežnega, ki odseva zakone večnosti in ne časa (2006: 18). Vse pravljične zgodbe govorijo o najbolj skritih, a resničnih stvareh v človekovem notranjem življenju. »Pravljice se dotikajo tihih skrivnosti vsega stvarstva in so žive in barvite prispodobe duhovnega

in duševnega razvoja človeka in človeštva kot celote« (Zupančič 2006: 127).





21

Tudi Janez Svetina v Duhovni govorici pravljic (1999: 10–11) pravi, da je med ljudmi na splošno razširjeno mnenje, da so pravljice nekaj neresničnega in povsem izmišljenega. V tem je nekaj resnice, saj v vsakdanjem fizičnem svetu ne vidimo zlatih gradov in čudežnih ptic. Vendar je to samo videz, zakaj v resničnem svetu najdemo mnogo skrivnostnih stvari, za katere nimamo pripravljenega odgovora (tako kot za čudeže v pravljičnem svetu). Ljudje smo zaradi svojega razumarstva (racionalizma) postali slepi za vse, kar se izmika našemu razumevanju. Vendar si je potrebno priznati, da je na svetu mnogo stvari in dogodkov, ob katerih razum ostaja brez moči. Potrebno je dati prostor tudi duši in duhu. V odgovoru na vprašanje, zakaj so

pravljice tako zelo resnične in življenjske, se nam ponuja še ena razlaga:




Pravljice nas tako omrežijo, da na vsem lepem izgine meja med pravim življenjem in tistim, ki je mogoče samo v njih. Če pa je kaj takega možno, pomeni, da je tisto, o čemer nam pripovedujejo pravljice, po svoje tudi resnično. Resnični so žalost in bolečina, veselje in strah, trpljenje in sreča, ljubezen in sovraštvo, zavist in obup, dobro in zlo, pa še cela vrsta čustev, občutij in doživetij, ki so vtkana v te izmišljene


pripovedi. (Grafenauer 2002: 6.)




Ko primerjamo različne opise o tem, kaj pravljica je, vedno trčimo na ambivalentnost. Na eni strani je resničnost, na drugi neresničnost. Pravljica v sebi združuje oboje. Tako v bogatem jeziku simbolov nagovarja človeka in mu prinaša

najgloblja življenjska spoznanja.




(1875–1961), znameniti švicarski psihiater, psiholog in filozof, ob Freudu verjetno največja figura v zgodovini psihoanalize, meni (povzeto po:




3


»Moderna psihologija, predvsem psihoanaliza (S. Freud) in globinska psihologija (C. G. Jung), je odkrila, kako pomembno vlogo igrajo mitični in pravljični simboli v človeški podzavesti. Freud je govoril o ostankih arhaičnega prajezika simbolov, ki da je skupen vsem Ijudem, Jung o arhetipih, ki izražajo kolektivno nezavedno in so pred vsako tradicijo ali izkustvom; izražajo se v sanjah, umetniški in religiozni fantaziji, v mitih in pravljicah, zakonih. Lik potujočega mitičnega ali pravljičnega junaka je simbol za potovanje duše, ki išče sebe in svoje mesto v stvarnosti, zaklad, ki ga na koncu najde, pa je simbol za celovito, vsestransko razvito osebnost, ki je zmožna uravnoteževati v sebi zavedno in


Celo Carl Gustav Jung


3





nezavedno ter živeti v ustvarjalnem sožitju s seboj, z drugimi in naravo oz. kozmosom.




22

Svetina 1999: 35), da tako pravljice kot miti izražajo temeljna doživetja človeštva vseh preteklih rodov. V njih so zabeleženi arhetipi

Če se vrnemo nazaj k terminu pravljice, lahko strnemo svoje ugotovitve v misel, da pravljica ni samo literarnoteoretični pojem, ampak mnogo več. Ta izraz celo uporabljamo v vsakdanjem izražanju. Ponavadi nam pomeni ali nekaj izmišljenega, komaj verjetnega (ne govori nam pravljic) ali pa nekaj zelo lepega, osrečujočega,






oz. sledi prastare človeške izkušnje. Arhetipi oz. t. i. prvobitne podobe so (nagonske) težnje, da se oblikujejo različne upodobitve enega in istega motiva, ki se lahko v podrobnostih precej razlikujejo, a pri tem ohranijo skupen osnovni vzorec – npr. obstaja mnogo različic motiva sovražnih bratov, a motiv sam na sebi ostaja isti (Jung 2003: 69). Arhetip v povezavi s pravljico in mitom predstavlja »nezavedno vsebino, ki se na način ozaveščanja in percipiranja spreminja, in sicer v smislu ustrezne individualne zavesti,


4





znotraj katere se pojavlja« (Jung 1995: 41).





harmoničnega (tako je lepa, kot bi bila iz pravljice) (Tancer-Kajnih 1993: 11).




Ne glede na to, ali se z obema utemeljiteljema moderne psihologije strinjamo ali ne, vsi iz lastnega izkustva vemo, da smo odprta, nezaključena, tj. razvijajoča se bitja. Razvoj pa ni mehanično dodajanje novih spoznanj starim, ampak buren, dostikrat prav dramatičen proces. Obdobja, ko varno ždimo v stabilnosti in nam je vse jasno, se nujno menjavajo z obdobji liminacije, ko nam ni jasno nič, ko nas pretresajo viharji razočaranj in novih spoznanj; ta mečejo drugačno luč na vse, kar smo vedeli do zdaj, treba je torej svet, ki nam je bil na lepem razpadel na kose, preurediti in na novo sestaviti. Liminacija, brez katere ne moremo do novega, je dostikrat boleča, mučna, neznosna, zvezana z obupom, dvomi, samospraševanjem, samokritičnostjo ... A je prav zato ustvarjalna; kot mora pravljični junak/junakinja zapustiti dom in se podati v neznano, da najde zaklad, tudi mi nihamo med stabilnim domom in negotovo »potjo«. Vsaj dokler smo zares živi. Če se iz utrujenosti, strahu pred negotovim, neznanim itn. preveč trdno oklenemo tistega, kar smo s takim trudom dosegli, se nam naše zmage lahko kaj hitro spremenijo v poraze« (Goljevšček 2006: 45).


4


Goljevščkova jih definira takole (1991: 99): »Arhetipi so skupine asociacij, ki jih utrjuje določena konvencija, zato kajpak niso večni; so le »dolgo živeče« kompleksne spremenljivke, ker se asociacije ne povezujejo med seboj na nujen in zmeraj enak način; lahko pa so zelo očitne (npr. tema = strah, skrivnost ...)«. Veliki slovar tujk jih v filozofskem pomenu definira kot »strukturalne prvine kolektivnega nezavednega« (Adlešič idr. 2002: 69). V učbeniku za psihologijo pa so definirani kot »občečloveški simboli, ki se pojavljajo v vseh kulturah in v vsej zgodovini človeštva. Predstavljeni so v obliki določene podobe (prapodobe modrijana, junaka, matere zemlje, božanstva, demona) ali scene in dejanja (prapodoba rojstva, ponovnega rojstva, poti v podzemlje). Kot take jih lahko vedno znova in znova odkrivamo v pravljicah, mitih, legendah, ritualih, vizijah, umetniških delih in religiji« (Kompare idr. 2001: 242).




23

3.2 Klasifikacija pravljic


Ko slišimo besedo pravljica, se nam kar nekako dozdeva, da vemo, o čem govorimo. Dejstvo je, da temu ni tako. Kot smo spoznali, se zatakne že pri definiciji. Kaj se šele zgodi, ko se vprašamo, kako pravljice delimo (seveda ob predpostavki, da vseh

pravljic že a priori ne vržemo v isti koš)?




Osnovna delitev ločuje med ljudsko/folklorno in umetno/avtorsko pravljico. Pod umetno sodita tako klasična kot sodobna. Da bomo vedeli, o čem govorimo, si bomo sedaj vsako pobliže ogledali, še prej pa si bomo na kratko pogledali zgodovino pravljic (na tem mestu predvsem ljudskih oz. folklornih) in nekaj ključnih vprašanj ali

kritik, ki se ob tem pojavljajo.




Ljudska/folklorna pravljica je torej ena najstarejših in najbolj razširjenih literarnih vrst.


5


Točnega datuma nastanka ni moč določiti (isto velja tudi za ostale vrste ljudske proze), saj je v preteklosti izgubila svoje individualne avtorje in je do danes preživela mnogo preobrazb, o čemer pričajo tudi številne sodobne študije. Dejstvo je, da so pravljice najprej nastajale v ustnih družbah, krožile in se spreminjale, medtem ko je njihova osnovna struktura ves čas ostajala precej stabilna. Cenzuro je v tistem času predstavljajo poslušalstvo, ki so ga sestavljali odrasli, zato pri izbiri tem in motivov ni manjkalo spolnosti, nasilja, smrti; nasploh pa velja, da so se v njih le redko pojavljali bogati kralji in kraljice, če pa so se že pojavili, so bili po svoje zaznamovani oz.

ožigosani – bili so nesrečni, osamljeni, brez otrok, bolni (Ilc 1996: 65).






5


»Zgodbe, ki se v bistvenem ne razlikujejo od znane pravljice Lepotica in zver, so v antičnih časih pripovedovali tako v Grčiji kot v Indiji; Janka in Metko so odkrili tudi na Karibih; Pepelka je stara nekaj tisočletij in obstaja v tisoč različicah po vsem svetu itn.« (Ilc 1996: 65.)




24

V antiki so Aristotel, Evripid in kasneje Plutarh pojmovali pravljice kot primerno sredstvo, ki otroka razveseljuje, opogumlja in mu daje občutek zaščite. Platon je o njih govoril z zadržanostjo in priporočal izbiro, kadar bi jih prenašali na otroka. Srednji vek je sprejel tiste pravljice, ki so lahko interpretirale krščanski nauk. Pri





6


vzgoji plemiških otrok so služile tudi kot vzgojno sredstvo (Šircelj 1972: 12).





pravljice, kot jih poznamo danes (Sneguljčica, Trnuljčica, Rdeča kapica, Janko in Metka ...), imajo malo skupnega s svojim izvorom iz ustnega izročila. V 16. oz. 17. stoletju se je začel proces načrtnega zbiranja prozne folklore in nato odbiranja nekaterih zgodb, ki so jih temeljito predelali in prilagodili takšnim ali drugačnim zahtevam časa (tudi moralnim). To so počeli predvsem izobraženi moški. Prve zapise ljudskih pravljic (ki so bile namenjene odraslim) je tako mogoče najti že v srednjem veku v zbirkah Italijana Giovannija Francesca Straparole La piacevoli notti (1566) in v knjigi Giambattista Basileja Lo cunto de li cunti overo lo trattenemiento de peccerille, znane pod krajšim imenom Pentameron. Charles Perrault je leta 1697 izdal zbirko z naslovom Mama Goska. Če pogledamo podrobneje, je druga polovica

17. stoletja zaznamovana z racionalizmom, zato so mesto pravljic zasedle zgodbe, ki so opisovale resnične prigode, medtem ko je bilo vse, kar je nasprotovalo logiki in razumu, prepovedano. Zanimivo je, da je prav v Franciji v tem času izšla Boileaujeva poetika, ki je umetnosti prepovedala vse, kar je nasprotno razumu, istočasno pa je izšla že omenjena zbirka pravljic C. Perraulta, v kateri je ostajal precej zvest ljudskim izvirnikom. Njegova zbirka vsebuje osem pravljic – prvi je zapisal Trnuljčico, Rdečo kapico in Sneguljčico – ki naj bi jih slišal od svoje varuške, ni pa jasno, komu so bile namenjene, že otrokom ali še odraslim. Priljubljenost pravljic je bila vse večja, kot del dediščine ljudskega slovstva so postale zanimive za zapisovalce, vendar je




6


Termina ne razumemo v smislu klasične umetne oz. avtorske pravljice, temveč v smislu ekspresivne rabe: klasičen kot tisti, ki se pojavlja v visoki stopnji oz. v močni obliki. O tem terminu in o vprašanjih, ki se ob njegovi uporabi pojavljajo, bomo govorili v nadaljevanju (ko bomo omenjali brata Grimm).




25


»Klasične«

razsvetljenstvo pravljice povsem zatrlo, čeravno je to paradoksalna misel, saj so prav v tem obdobju izražali veliko željo po oblikovanju književnosti za otroke. Vzgoja je stremela k razumnosti in moralnosti, istočasno pa so želeli zreducirati otroško nagnjenje k domišljiji.





Naslednje obdobje se je uprlo pretiranemu poudarjanju razuma, zato je slika v 19. stoletju povsem drugačna, saj je močno naraslo zanimanje za ljudsko izročilo. V obdobju predromantike in romantike so imeli pravljice za odraz ljudskega mišljenja in verovanja ter za priče ljudske/narodne ustvarjalnosti; od tega stoletja dalje pa so pravljice postale tudi zgodbe za otroke. Dotlej so jih pripovedovali predvsem odraslim, največkrat ob skupnih opravilih ali ob večerih v hiši. Pravljice so počasi doživele pravo zmagoslavje in so postale del literature oz. povedano drugače, predmet znanosti. To se je zgodilo v Nemčiji z bratoma Grimm,






7





8


Med njune najbolj znane pravljice sodijo: Rdeča kapica, Trnuljčica, Sneguljčica, Pepelka, Janko in Metka, Peter Pan, Obuti maček, Žabji kralj, Mizica, pogrni se, Volk in sedem kozličkov.




26


Emanuel Kant je rekel takole: »Otroci imajo že sami po sebi izredno močno domišljijo in ni potrebno, da bi jim jo razvijali in povečevali še s pravljicami« (cit. po: Šircelj 1972: 14). Pravljica je po mnenju razsvetljencev služila le zabavi otroka in s tem zavirala njegov razvoj, tako intelektualni kot moralni. Pravljica zaradi tega ni bila primerna literatura, nasploh je veljala za najslabšo možno laž. Kljub temu je v Franciji, sicer malo kasneje, leta 1756 izšla pravljica z naslovom Zala in zver (gre za različico pravljice Lepotica in zver, slednjo sta v svoji zbirki objavila tudi


7





brata Grimm), objavila jo je Jeanne Marie Le Prince de Beaumont (Blažid 2008: 37–

38, Šircelj 1972: 13–14, Goljevšček 1991b: 14).





ki sta svojo prvo zbirko zapisov ljudskih pravljic objavila v dveh zvezkih v letih 1812 in 1815: Kinder und Hausmärchen, Otroške in hišne pravljice. Kljub omenjenemu naslovu te pravljice še niso bile namenjene otrokom. Izbor pravljic za otroke sta zaradi velikega


8





Danes razumemo domišljijo kot dar, kot pot v našo notranjost. Če jo otrokom brzdamo, oviramo njihovo ustvarjalnost. Njihovo domišljijo je potrebno spoštovati in negovati, kar pomeni, da jim prisluhnemo v njihovem pripovedovanju in dojemanju sveta ter jim preberemo še kakšno pravljico (Zalokar Divjak 1998: 60–61).

zanimanja pripravila leta 1819, glede na prvo zbirko se ta razlikuje po jezikovni in vsebinski očiščenosti. S tem se je v prvi polovici 19. stoletja dokončno oblikoval kanon »klasičnih« pravljic, njegov namen pa je bil seznaniti mlade bralce z univerzalnimi in brezčasnimi modrostmi, resnicami in vrednotami (dejansko so služile vzgoji, socializaciji oz. nasploh razvoju otroka, s čimer se navezujemo na temo pričujočega diplomskega dela). Pomembno je poudariti, da sta brata Grimm pravzaprav na meji med folklorno in umetno pravljico (čeravno se jima priznava primat prve teorije pravljic): resda sta bila zbiralca ljudskega izročila oz. pravljic, vendar pri tem nista ostajala zgolj zapisovalca, temveč sta zapisano večkrat spremenila – tako iz njunih pravljic prvotni prvotni pripovedovalec ni razviden, ampak se v njih odraža njun slog. Marija Stanonik (2006: 411) za ta proces ali to vmesnost med folklornim in avtorskim podaja poseben izraz: literarizacija slovstvene folklore.






9


Ob prebiranju Grimmovih pravljic se mi je porodilo vprašanje, kako jih vendar ustrezno označiti oz. klasificirati, saj gre za ne za čisto ljudsko in za še ne povsem avtorsko pravljico. Mentorica izr. prof. dr. Dragica Haramija mi je svetovala ta izraz, ki dejansko najbolj ustrezno zaobjame Grimmovo ustvarjanje. V nadaljevanju citiram celoten navedek: »Literarizacija je ime izrecno za tiste postopke v besedni umetnosti, ko literarni ustvarjalec avtorsko prenaša v svojo ustvarjalnost sestavine slovstvene folklore: folklorne motive, stileme (folkloreme) in drugo jezikovno gradivo, kompozicijska pravila itn.« (Stanonik 2006: 411).




27


Danes prevladuje mnenje, da je te pravljice nemogoče relevantno obravnavati brez upoštevanja stvarnih razmer časa, v katerem so bile zapisane (tukaj se omenja njuno zapisovanje oz. predvsem vire, ki naj ne bi bili povsem nemški, kot se je sprva domnevalo), seveda ne velja zanemariti tudi osebnih nazorov in predsodkov zapisovalcev. In kakšna je bila njuna pot, ki ju je vodila do pravljic? Njuna želja po zbiranju, raziskovanju in objavljanju ljudskega slovstva je bila sprva osredotočena na poezijo, počasi je začelo tleti tudi zanimanje za prozo, predvsem za pravljice. Z zbirkami ljudskih pravljic sta tako želela podati čim bolj nazorno sliko ljudskega pripovedništva in izročila; s tem sta postala tudi začetnika metode zbiranja in zapisovanja (o njunem zbiranju in zapisovanju so zapisane številne polemike in kritike). Pravljice so zanju predstavljale pozabljeni mit, v katerem so ohranjene vrednote prednikov, mitični pragermanski svet, živo poganstvo, ki se spaja s


9

krščanstvom. Oba sta prav zaradi tega poudarjala, da mora biti zapis povsem zvest ljudski pripovedi, vendar sta si že sama pri zapisovanju dovolila veliko mero svobode. Na eni strani se jima zato priznava posebno umetniško priznanje, na drugi strani pa tudi kritika, saj naj bi povsem spremenila izročilo in ustvarila književno pravljico, kar pa predstavlja glede na Herderjevo pojmovanje ljudske poezije in proze (označil ju je za odraz ljudskega mišljenja in verovanja) veliko škodo in nezmožnost pravega znanstvenega raziskovanja. S tega vidika obstajajo tudi pri nas kritične razprave, v katerih se pojavlja pomislek glede vrednot, ki jih najdemo v njunih pravljicah. Te vrednote namreč naj ne bi bile splošno veljavne že v času nastanka zbirke, kaj šele da bi predstavljale brezčasne ali univerzalne resnice, temveč odražajo njune osebne moralne predstave in predsodke (npr. prispevek Andreja Ilca: Novi pogledi na Grimmove pravljice).





Skozi zgodovino so se in se še krešejo vprašanja o primernosti pravljic. Najdemo tako njene zagovornike kot kritike. V. B. Belinski je v svojih pedagoških spisih prišel do zaključka, da pravljice spodbujajo otrokovo ustvarjalno sposobnost domišljije, kar je pri razvoju otroka potrebno upoštevati. Kasneje so nekateri menili, da je v pravljicah preveč grobosti, barbarizma, praznoverja. Freudovi somišljeniki so bili mnenja, da




10


Kritika Grimmovih pravljic v primerjavi z ustno tradicijo in podobnimi zbirkami se nanaša na vlogo, ki jo imajo v njunih pravljicah moški in ženski liki: moški imajo aktivno vlogo, dana jim je velika moč, medtem ko so ženske dosti bolj pasivne in potisnjene v ozadje. Moški so podjetni, prebrisani, ženske molčeče, ponižne in delovne (avtor izpostavlja primer pravljice Sneguljčica in sedem palčkov, v kateri Sneguljčica pri palčkih dobi prenočišče, če jim bo kuhala, šivala, prala itd.) (Ilc 1996: 73–75).




28


Njuno delo je vsekakor pomembno, saj te pravljice živijo med nami še danes, res pa je, da so od izvorne oblike včasih že zelo daleč (danes se predvsem kritizirajo Disneyjeve uprizoritve pravljic, ki brišejo številne »neprimerne« motive in se odmikajo od pravljic, kakršne poznamo iz lastnega otroštva). Prav tako sta bila pomembna že zato, ker je njuna dejavnost vzpodbudila živahno zbirateljstvo ljudskega proznega izročila (Ilc 1996: 66, 2002: 430–431, Šircelj 1972: 14–15,


10





Goljevšček 1991b: 14–16, Blažid 2008: 38, Bauer 2008: 6).

pravljice prinašajo strah in grozo v otroške sanje, drugi spet, da otroka bogatijo z literarnimi doživetji. Maria Montessori pravljicam ni bila naklonjena, saj je menila, da preveč vznemirjajo otroško domišljijo, in to prav v obdobju, ko otroci še ne ločijo med resničnim in domišljijskim svetom. Njihov svet se napolni z iluzijo, ki se razblini takoj, ko odkrijejo resničnost tega sveta, s katerim se potem le s težavo spopadejo. Z odobravanjem sta na pravljico gledala Paul Hazard in Maksim Gorki (ruski pisatelj), ki sta pravljico pojmovala kot besedno umetnost, v kateri otrok doživlja čisto lepoto. Med drugo svetovno vojno so pravljico kot vzgojno sredstvo izrabili nacisti, saj so jo razlagali kot nosilko nove religije, in sicer kot religijo privilegirane rase. Zaradi tega se je položaj pravljice poslabšal, v njeno razumevanje se je pritihotapil dvom. K boljšemu položaju, predvsem ljudske pravljice, je pripomogla literarnoznanstvena ocena Maxa Lüthija, ki je poudaril, da je pravljica v prvi vrsti literarni pojav, je ena izmed literarnih zvrsti, šele na drugem mestu se dopušča njen vzgojni pomen, a le, če se pri tem ne potvarja njenega položaja v besedni umetnosti (Šircelj 1972: 15–17).

Ob raziskovanju se pojavljajo različna vprašanja, mnenja, teorije, hipoteze, trditve ipd. o pravljici. Nekatera se tičejo izvora, druga širitve, tretja smisla itd. Brata Grimm sta zagovarjala tezo, da so pravljice pristen izraz prvobitne ljudske duše, saj so začele nastajati, ko je mit začel razpadati (s tem se strinja tudi V. J. Propp). Drugi zagovarjajo, da so pravljice tiste, ki so starejše od mita in da so najprvotnejša oblika pripovedi. Tretji pa menijo, da so stilno zelo zahtevne umetne tvorbe, ki so jih ustvarjali pesniki profesionalci in so šele od tam prešle med ljudstvo. Mnenja se krešejo tudi ob vprašanju, kje so nastale in kako so se širile. Indogermanska ali arijska teorija trdi, da je zibelka pravljic Indija, od tam naj bi se v več tokovih širile na vse konce sveta. Antropološka teorija temu nasprotuje in poudarja, da so pravljice nastale v različnih in med seboj neodvisnih središčih. Pravljice izražajo povsem prvinska in naravna stanja, tako da lahko nastajajo kjerkoli. Tudi glede pomena pravljic najdemo različne teorije, v najširšem pogledu ločimo dve šoli. Mitološka šola





29

je mite in pravljice razumela kot alegorije naravnih dogajanj, ki jih človek ni mogel razumeti in so ga navdajala s strahom, spoštovanjem, veličino. Raziskovalci tukaj omenjajo predvsem vreme (blisk, grom) in gibanje nebesnih teles (sonca, meseca). Tej šoli se je postavila nasproti antropološko-etnološka šola, ki je vsebino povezala z običaji, rituali, mislimi in sanjami. Privrženci te šole poudarjajo različne vidike: od smrti, onstranstva, magije do vidika različnih obredov, poročnih norm in praktik





3.2.1 Ljudska/folklorna pravljica


Marjana Kobe ljudsko pravljico uvršča med krajše prozne oblike. Kot značilnost pravljice poudarja enodimenzionalnost






11


O tem piše v svojem članku tudi Vera Bokal, ko povzema Lüthijevo (raziskovalec evropske ljudske pravljice) mnenje, da je najpomembnejša značilnost ljudske pravljice v njeni enodimenzionalnosti, kar pomeni: »Nenavadne osebe in čudeži so v pravljici samoumevni pojavi, njeni junaki se ne čudijo, če se jim prikazujejo nadnaravna bitja, ker se pač vse dogaja v enem svetu, na eni ravni, kjer je vse mogoče« (Bokal 1980: 48).




30


(Goljevšček 1991b: 15–16).





dogajanja, kar pomeni, da celotno dogajanje poteka na eni ravni (resničnost in čudežnost ne predstavljata dveh ravni, temveč sta povsem prepleteni oz. šele skupaj tvorita celoto oz. edina raven, ki sploh obstaja, je raven čudežev, tako ni nobenega preskoka iz doživljajskega/realnega v domišljijski svet). Prav samoumevnost dogodkov je tista, ki daje otroku oporo pri podoživljanju čustev in domišljijske igre (npr. otrok nikoli ne vpraša, kako je mogoče, da volk v Rdeči kapici govori – to ni nobeno vprašanje, ker je v deželi »nekoč in nekje« vse mogoče). Tako za literarne like čudeži in drugi nadnaravni pojavi ne predstavljajo nič posebnega, saj je svet kot celota magičen. Osebe v pravljici so tipi, kar pomeni, da nimajo individualno izrisanih značajskih lastnosti in so brez osebnega doživljajskega sveta (Kobe 1987: 117). Ali kot beremo v leksikonu Literatura (Kos idr. 2009: 432): tip je »oznaka za literarni lik, ki ga označuje ena sama, pogosto do manije pretirana značajska poteza.« Za ljudsko/folklorno in klasično umetno


11

pravljico je značilno črno-belo slikanje oseb (na eni strani imamo »junaka«, na drugi pa »protijunaka«), pri posameznem liku je izbrana temeljna lastnost, ki je potem močno potencirana. Literarni lik je ponavadi imenovan po poklicu, družbenem položaju ali kakšni drugi lastnosti, mnogokrat je že sam lik prispodoba za določeno lastnost (lik mačehe povezujemo z zlobo, lik pastorke z dobroto, lik kraljične z lepoto, lik kralja s preudarnostjo itd.).





V pravljicah vselej srečujemo posamezne predmete oz. rekvizite. Značilnost rekvizitov ljudskih pravljic je, da so neživi. Najbolj pogosto so uporabljeni kovinski (zlati, srebrni, kovinski) in rudninski (diamantni, kamniti) predmeti, ki kažejo na





Vsem dobro znani so tudi začetki pravljic: »Nekoč pred davnimi časi ...«, ki s svojimi uvodnimi besedami bralca ne vržejo v določeno preteklost, temveč mu govorijo o večnem vračanju enakega, kar je tudi tipična struktura mitotvorne zavesti (Goljevšček 1991b: 98). Dogajalni prostor in čas nista določena, pogosti so tudi časovni preskoki, ki ne delujejo vedno logično. Vendar se je treba zavedati, da razdalje v pravljicah ne predstavljajo ovire, saj so literarni liki ponavadi kar




12


Primer slovenske ljudske pravljice s tipičnima likoma mačehe in pastorke je Hudobna mačeha in dobra pastorka (Lužovec 2001: 63–65). Pastorka Marica je dobra, lepa in potrpežljiva deklica, kljub temu je njena mačeha ne mara in vseskozi na prvo mesto postavlja svojo hčer. Da bi pastorko spodila od hiše, si izmisli premetene preizkušnje (pranje črne volne, iskanje zrelih jagod za novo leto). Premetenost mačehe in njene hčere ne obrodi sadov, dobrota pastorke pa se razglasi po vsej deželi. Pravljica se zaključi s poroko pastorke in mladega, poštenega ter bogatega gospoda.

Primer umetne klasične pravljice, v kateri najdemo hudobno mačeho, je vsem dobro znana pravljica Janko in Metka (Grimm 1997). Hudobna mačeha prepriča svojega moža, da otroka odpeljeta v gozd in ju tam pustita, tako da bosta imela v težkih časih manj lačnih ust pri hiši. Mož svoji ženi popusti in skupaj otroka odpeljeta v gozd. To ponovita dvakrat, saj se Janku in Metki prvič uspe vrniti. Drugič ju odpeljeta globlje v gozd in poti domov otroka ne najdeta zlahka. Vmes se jima pripeti prava nevarna pustolovščina s hudobno čarovnico (ki je prav tako dobro znan lik iz pravljic) in njeno slastno hiško. Uspeta se rešiti, nakar le najdeta pot domov. Oče ju je zelo vesel, mačeha pa je tako ali tako že umrla,





31


12


Liki so torej prikazani plosko in

neindividualizirano (Kobe 1987: 117).





togost predmetnega sveta v ljudski pravljici (Bokal 1980: 53).





tako da sedaj srečno zaživijo skupaj.

prestavljeni iz enega dogajalnega prostora na drugega ali pa je celotno popotovanje postavljeno v sfero čudežnega (lik spije kakšen magični napitek, ponj pride leteči





Za ljudsko/folklorno pravljico je značilno kopičenje dogajanja, dogodki se hitro odvijajo eden za drugim, medtem ko so liki in rekviziti slabo označeni oz. se jim ne posveča velike pozornosti. Samo dejanje se v pravljic razvija od zunaj, zato pravljica





V pravljici ima velik pomen tudi ponavljanje, čemur bomo v nadaljevanju še posvetili pozornost. Načelo trojnih ponovitev besed, povedi, motivov v poslušalcu vzbuja vtis sproščujočih sprememb in ga utrjuje v spoznanju vrednot ter ga posledično napelje k posnemanju dejanj. S ponavljanjem je povezano tudi stopnjevanje, ki prav tako nima samo stilne vloge, temveč se zareže prav v notranjo zgradbo pravljice in odmeva v poslušalcu ter ga nagovarja. Tako je ponavljanje sredstvo, ki služi za vzpostavljanje ravnovesja in za umirjanje dogajanja, prav tako pa ima tudi psihološko funkcijo, saj posreduje občutek varnosti – svet je smiselno urejen po točno določenih





Kraljestvo pravljic samo v sebi ni enotno, temveč pokriva širok spekter prehodov od čudežnega do realnega. Tako lahko delimo ljudske/folklorne pravljice tudi na čudežne in realistične, meja med njima je zelo neobstojna in se nemalokrat povsem zabriše. Čudežne imenujemo tiste pravljice, v katerih se dogajanje vzpodbuja na čudežen način, kar pomeni s čarovnimi pripomočki. V teh pravljicah glavnemu liku pomagajo poosebljene naravne sile, nadnaravna bitja ali ljudje s čarovniškimi zmožnostmi. Kjer pa dejanje poganjajo realne lastnosti (kot so znanje, iznajdljivost, pogum, zvitost, stanovitnost itn.), govorimo o realističnih (novelističnih) pravljicah, tukaj si pravljični lik pomaga sam ali pa gre za splet srečnih naključij (Goljevšček





32


konj itn.) (Haramija 2005: 28).





tudi vsebuje toliko nalog, prepovedi, nasvetov in pogojev (Bokal 1980: 50).





zakonitostih in zato varen (Šircelj 1972: 18, Kordigel 1994: 55).

1991b: 45, Stanonik 1999: 216). O tej delitvi piše tudi Haramija (2003), le da namesto izraza čudežne pravljice uporablja izraz fantastične, piše pa tudi, da pravljice (ne glede na to, ali v svojem bistvu sodijo med realistične ali fantastične) kljub pravljični perspektivi in motivaciji vsebujejo veliko realističnih prvin (Haramija





Za primer vzemimo prekmursko ljudsko pravljico Ježek Janček (v zapisu Antona Hrena). Že na samem začetku se magičnost preplete z realnostjo, a tako spontano in skorajda naravno, da prehod ne zbudi posebne pozornosti. Pravljica se začne s tem, ko mati mesi kruh, mali Janček pa sili k njej. Mati je nejevoljna in ga odžene z besedami: »Beži no, ježek!« Ko te besede izreče, se sin spremeni v ježka. Ježek mora po svetu. V gozdu sreča izgubljenega grofa, ki mu pokaže pot iz gozda. Za nagrado si izvoli eno izmed treh grofovih hčera. Ježka za moža sprejme najmlajša hči. Ko sta stopila pred oltar, se je Janček-ježek spremenil v prekrasnega mladeniča. Pravljica se zaključi z besedami: »Ravno včeraj so končali veselo gostijo« (Brenkova 2005: 25–

28). Enodimenzionalnost dogajanja je jasna, metamorfoza ne vzbuja začudenja; v pravljici srečamo tipe (mati, grof, tri hčere, od katerih je le najmlajša milega srca) in ne individualno izrisanih značajev. Kraj in čas dogajanja nista določena. Izbrana ljudska/folklorna pravljica spada med čudežne, saj se deček na začetku pravljice ob materinih besedah spremeni v ježka, na koncu pa se pred oltarjem spremeni v moža.

Ustavimo se pri vprašanju nastanka oz. izvora pravljic. Od kod pravzaprav izvirajo in kaj jim je še sorodnega (v smislu podobnih etoloških književnih vrst)? Že človek sam je ena velika skrivnost, neznanka, prav takšna neznanka je bil človeku tudi svet (kljub napredku to ostaja še danes) in vse neznane sile v njem. Človek je želel svet vsaj malo bolj razumeti, zato si je začel izmišljati razlage – izmislil si je bogove, skrita nečloveška in polčloveška bitja: vile, škrate, rojenice,




13


2005: 28).





13


14


sojenice,


povodne može,




Vsako od treh bajeslovnih bitij, ki otroku ob rojstvu napovedujejo usodo (SSKJ 2008: 2498).




33

vedomce,




Kot

mit razumemo na eni strani prastare bajke o božjih bitjih, ki skrbijo za red in smisel med ljudmi (stara Grčija), na drugi strani se z mitom srečujemo še danes, saj je mit izraz za vsako presojanje sveta, ki si prizadeva najti učinkovite, resnične ali izmišljene simbole pravičnosti in smiselnosti, npr. kralj Matjaž, ki kot resnična zgodovinska oseba sicer živi tudi v mitu, in ne samo v slovenskem. Podobno kot za mit velja za legendo,






14

15




16




17





18





19


Legenda »je praviloma izraz za kratko zgodbo na motive krščanske religije, njenih prvotnih sporočil, predvsem pa iz življenja njenih svetnikov in mučencev. Ta motivna osnova je v legendi lahko svobodno preoblikovana ali celo popolnoma izmišljena. Po svojem notranjem sestavu je pripovedna, sicer pa mogoča v verzih ali prozi« (Kos 2001: 167–168).




34


15


16


17


torke.


Tako so nastale bajke.


Ker se je vse živo zdelo razpeto med dobrim in zlim, so iz tega nastale pravljice. Izmišljeni razlagi sveta je morala slediti še njegova prilagojena podoba, ki jo s posebno pravljično perspektivo prinaša mit.


18





ki je bila sprva poimenovanje za izbrano poglavje iz svetniškega življenja (pogosto o neomajnem bojevanju z grehom), brano v cerkvi, kasneje so tako poimenovanje dobile vse pripovedi o življenju in trpljenju svetnikov, danes z njo označujemo predvsem pripovedi o slavnih in uspešnih ljudeh (Kmecl 1996: 182– 185). Že Aristotel je dejal, da je prijatelj modrosti tudi prijatelj mita (povzeto po: Bettelheim 2002: 49). Prav tako številni sodobni misleci, ki pravljice in mite preučujejo s filozofskega ali psihološkega vidika, dandanes ugotavljajo isto (v zgodovini temu ni bilo vedno tako, o čemer bomo še govorili). Miti so nosilci


19





Enak pomen kot rojenice (SSKJ 2008: 2678).


Po ljudskem verovanju je to človek, ki mu je usojeno, da med spanjem zapušča telo in postane zli duh (SSKJ 2008: 3174).


Tórka je po ljudskem verovanju bitje, ki kaznuje predico, če prede na večere določenih dni (SSKJ 2008: 2991).


Bajka (pogosto je izenačena z mitom) je oznaka za domišljijsko ljudsko pripovedko, ki preko starih poganskih verovanj podaja razlago sveta, njegovega nastanka in sil, ki mu vladajo (poznamo precej poosebljenih nečloveških in polčloveških prikazni, ki smo jih omenili že zgoraj). Bistvena zanjo je motivna navezanost na mitologijo katerekoli vrste; njena zunanja forma je svobodna (verzna ali prozna), notranja je pretežno epska (Kmecl 1996: 183, Kos 2001: 167).


Mit je pripoved o bogovih in skrivnostnih bitjih, kasneje tudi o junakih, s katerimi si je skušal prvi človek odgovarjati na vprašanja o stvarjenju sveta in njegovem delovanju. Večinoma gre za religiozne zgodbe, ki so izmišljene, vendar na natančni logiki, ki vidi svet v dinamičnih opozicijah: kot nenehno nasprotje med dobrim in zlim, srečo in nesrečo, končnostjo in večnostjo. Poznamo dve vrsti mita: eden je etiološki (razlaga vzroke naravnih pojavov), drugi polzgodovinski (deloma nastal na zgodovinski osnovi, primer tega so miti o bojevanju grških junakov z bogovi) mit (Kmecl 1996: 183).

globokega pomena in tako kot pravljice govorijo v jeziku simbolov, ki predstavljajo nezavedno vsebino in nagovarjajo vse tri vidike duševnosti: ono, jaz in nadjaz.

Raziskovalci pri tem navajajo različne poudarke: eni domnevajo, da miti in pravljice izvirajo iz iniciacijskih obredov oz. jih simbolično izražajo (Bettelheim kot primer navaja smrt starega, neustreznega jaza, da bi se ponovno rodil na višji ravni obstoja), drugi (raziskovalci globinskopsihološke usmeritve) poudarjajo podobnosti med fantastičnimi dogodki v mitih in pravljicah s tistimi v sanjah in dnevnih sanjarjenjih odraslih, ki izražajo vse tisto, kar običajno ne sme priti v zavest (povezava z nezavednim), in še in še bi lahko naštevali, saj obstaja precej psihoanalitičnih spisov, ki se ukvarjajo z obravnavo pravljic (Bettelheim 2002: 49–51). Vsekakor je to zanimiv pogled na pravljice, ni pa edini možen, zato ga na tem mesto zgolj omenjamo. V nadaljevanju se bomo še srečali z Bettelheimom in njegovim psihoanalitičnim pristopom do pravljic, že na tem mestu pa nadaljujemo z njegovo konkretno





Med pravljico in mitom najdemo veliko podobnosti, vendar med njima obstajajo tudi






20


Freud je uvedel delitev duševnosti na ono, jaz in nadjaz. Ono (lat. id) je zbiralnik nevezane in neorganizirane nagonske energije; vsebuje tudi potlačene vsebine; vlada mu načelo ugodja. Jaz (lat. ego) je pretežno zavestni del duševnosti, ki se ob srečanju z zahtevami realnosti izoblikuje iz onega. Nadjaz (lat. superego) je kritična struktura duševnosti, ki se prek istovetenja oz. identifikacije s starši izoblikuje iz jaza; najpogosteje se navzven izrazi v obliki kritike, ki jo jaz doživlja kot občutek krivde (Kompare idr. 2001: 238–239).




35


20





primerjavo oz. razmejitvijo med pravljico in mitom.





temeljne razlike:

Tabela 1: Primerjava med pravljico in mitom (povzeto po: Bettelheim 2002: 53–57).



Značilnosti


PRAVLJICA


MIT




iste tipične osebe, situacije, nadnaravni dogodki


nenavadni in neverjetni dogodki v pravljicah so prikazani povsem običajno, kot nekaj, kar bi se lahko pripetilo vsem nam


neverjetni dogodki (niso bolj nadnaravni kot pravljični, vendar so tako opisani), ki se ne bi mogli pripetiti komu drugemu ali kje drugje




konec


zmeraj srečen21

skoraj vedno tragičen




pogled na svet22

optimističen


pesimističen




lik


pravljični lik srečno živi do konca svojih dni med nami (na zemlji)

pravljični lik ostaja kljub neverjetnim prigodam kot lik povsem človeški

pripoveduje o sleherniku, o ljudeh, ki so nam podobni, zato liki ali nimajo imen ali pa gre za obča in opisna imena oz. za imena, ki so tako zelo vsakdanja, da prehajajo v splošne pojme


mitični junak pridobi nesmrtnost oz. večno življenje v nebesih;

mitični junak se spremeni v

nadčloveško bitje

vsak mit je zgodba o nekem določenem junaku, ki ima svoje ime






21


Bettelheim meni (2002: 52–53), da je konec v pravljicah zmeraj srečen, zato precej Andersenovih pravljic (npr. Deklica z vžigalicami) ne uvršča med pravljice, ker so preveč žalostne in otrok ne tolažijo. Danes vemo, da srečen konec v pravljicah sicer prevladuje, vendar to ne pomeni, da pravljica brez srečnega konca ni več pravljica.


22


To razliko med pravljico in mitom Bettelheim pojasnjuje (2002: 57) s psihoanalitskega vidika (ono, jaz, nadjaz), in sicer: »Miti predstavljajo idealno osebnost, ki sledi zahtevam nadjaza, pravljice pa slikajo integracijo jaza, ki omogoča ustrezno zadovoljevanje želja onega«. Mit prikaže junaka v pravem pomenu besede, ki ga navaden smrtnik ne more nikoli doseči (od tod pesimizem), medtem ko pravljica kljub vsebovani neverjetnosti in čudežnosti dogodkov prinaša lik, ki je blizu človeški osebi.




36

Treba se je zavedati, da »pravljice niso otrok današnjega časa« (Goljevšček 2006:

43), mišljene so ljudske pravljice. Nastale so v času, ko je arhaična plemenska družba razpadla in se je mit ločil od rituala. A. Goljevšček pojmuje mit kot sveto in svetotvorno zgodbo, ki sodeluje v vzdrževanju in upravljanju kozmosa; pravljico pa kot profano zgodbo ali fikcijo, ki služi zabavi in katere resničnost je le še pogojna, estetska. Med proučevanjem razmerja med pravljico (ljudsko/folklorno) in mitom, je našla veliko podobnosti (značilnosti, ki jih je pravljica prenesla iz mita), pa tudi veliko razlik. Poglejmo si jih nekaj. Vsebina se pri prehodu mita v pravljico desakralizira, vera v resničnost povedanega se izgublja, besedilo postaja estetsko. Mesta mitičnih herojev zasedejo navadni ljudje; mitični čas, ki razlaga svet iz porekla, se nadomesti z nedoločenim časom pravljice. Pravljice se osredotočajo na srečo svojega lika (na varnost, ljubezen, sitost itd.), ne zanimajo jih naravne in kulturne dobrine, ki jih mitični heroji pridobijo za svoje pleme. Vprašanje o izvoru (značilno za mite) v pravljicah zamenja prerazdelitev zaklada. Avtorica v knjigi navaja primer, ki jasno ponazarja prejšnjo trditev. Torej, če mitični junak ukrade vodo prvotnemu lastniku in jo s tem utemelji kot element človeškega kozmosa, na drugi strani pravljični lik ukrade živo vodo zato, da ozdravi bolnega očeta in dobi kraljestvo. Pravljični lik ni več obdarjen z magičnimi močmi, temveč jih prejme od višjih sil, ki dostikrat delujejo namesto njega. Čudežni izhod lika iz raznih družinskih nasprotij in socialne brezpravnosti pogosto prinaša svatba, ki je ponavadi vezana z izboljšanjem socialnega statusa. Pravljica teži k osebni sreči lika na socialni ravni, medtem ko je v mitu v ospredju sreča plemena oz. človeštva na kozmični ravni. V slednjem rušenje družinskih norm in zakonov privede do ločitve kozmičnih elementov, njihova ponovna harmonija je odvisna od posrednika. Pravljica ima v primerjavi z mitom skrčene razsežnosti, a je še vedno ena od tehnik civilizacije, saj krepi povezovalne sile v družbi, resda šibkeje kot mit. A pravljice so nastajale v skupnosti in imajo svojo moč, ker operirajo predvsem z univerzalnimi simboli, so družbeno dejstvo oz. način

37


kolektivnega priobčevanja (Goljevšček 1991b: 94–104).

Še odločilnejša kot je zveza med pravljico in mitom je zveza med pravljico in ritualom,




24


saj so v njej sledi arhaičnih obrednih praktik, skupna jima je tudi forma (rituala ni brez ponavljanja, brez tega tudi pravljica ne more). V čudežnih pravljicah najdemo globoko strukturno sorodnost z rituali prehoda


23





– med najvažnejše sodijo rojstvo, poroka in smrt, drugače pa se ti rituali prehoda pojavljajo npr. ob spremembah kraja, družbenega položaja, stanja, starosti. V ritualih prehoda običajno zaznamo tri faze: fazo izstopa (segregacije), fazo vmesnega časa (liminacije, margine) in fazo vstopa (agregacije). V fazi izstopa se bitje izloči iz prejšnje skupnosti,
v fazi vmesnega časa se bitje nahaja nekje vmes, na poti, in je izpostavljeno vplivom numinoznega/božanskega, v fazi vstopa pa vstopi v novi skupnost, s čimer se zopet vzpostavi ravnotežje. Tristopenjski model velja tudi za čudežne pravljice, s tem da je vse osredotočeno na vmesno fazo, ko je lik na poti od enega do drugega položaja (o simboliki poti, ki je za pravljice ključnega pomena, bomo še govorili). Ta faza predstavlja čas preizkušenj, nevarnosti in nepredvidljivosti. Fazi izstopa in vstopa pravljice ne zanimata, saj ima pravljični lik svojo vrednost le, ko je na poti oz. na preizkušnji. V okvir ritualov prehoda uvrščamo tudi ritualne praktike, ki so svoje sledi prav tako pustile v čudežnih pravljicah. Najmočneje sta v pravljicah zastopana rituala iniciacije oz. posvetitve (prehod posameznika iz otroštva v odraslost ali vstop posameznika v določeno socialno skupino) in mrliški ritual (ki je prav tako ritual prehoda, vendar smrt predstavlja novo obliko bivanja in ne absolutnega konca)






23




24


Poleg ritualov prehoda poznamo še obnovitvene rituale (ki organizirajo in nadzorujejo stik med kozmosom in svojim energetskim pravirom – kaosom), tako sme v kozmos prodreti toliko kaotične energije, da ga poživi in ne poruši; agrarne rituale (ki vsebujejo močan element magije, s katero želijo doseči ponovno povezanost z naravnim ciklusom) in očiščevalne rituale (eni imajo za cilj očiščenje posameznika/skupnosti, drugi se uporabljajo pri zdravljenju bolezni, tretji varujejo pred nesrečami itd). Poznamo tudi delitev na konstitutivne (pozitivna in negativna obredna delovanja, naravnana na vsakdanje življenje, diahronijo) in sintetične (tista, ki zunajčasne modele vpenjajo v zgodovinski čas in povezujejo vsakdanjost s svetom prednikov in božanstev, gre za povezovanje diahronije s sinhronijo) rituale (Goljevšček 1991: 106–107).




38


(Goljevšček 1991b: 107–159).




Ritual v religioznem smislu pomeni »delovanje po vnaprej določenem redu« (Adlešič idr. 2002: 1008).

Ko iščemo gradivo o ljudskem slovstvu, mnogokje zasledimo misel, da ljudska pravljica v sebi nosi najgloblja življenjska spoznanja oz. večne resnice. Prav o tem

nekaj besed zapiše Monika Kropej (2006: 63):




Človek je živel v zgodnjih civilizacijskih obdobjih bolj povezano s svojim okoljem, ki ga je zato tudi natančneje opazoval in črpal iz njega svoja izkustva. Prav ta povezanost z naravo in svetom, ki nas obdaja, pogosto vdihuje ljudskim


pravljicam in povedkam tisto preprosto in hkrati večno resnico in lepoto.




Ob nezadržnem naraščanju »pravljičnega« gradiva in množici različnih hipotez oz. nesoglasij se je izoblikovala jasna potreba po ustrezni razdelitvi in klasifikaciji. Bili so bolj ali manj posrečeni poskusi: delitve glede na vsebino (živalske, vsakdanje in pravljice z nadnaravno vsebino), glede na geografsko-historične metode itd. V diplomskem delu bomo omenili predvsem dvoje temeljnih del s področja raziskovanja pravljic (ljudskih/folklornih): prvo je delo ruskega raziskovalca Vladimirja Proppa, ki se je v knjigi Morfologija pravljice (1928) lotil pravljic z oblikovne plati – o tem bo več govora v nadaljevanju. Leta 1976 pa je izšlo delo že omenjenega psihologa, psihoanalitika in filozofa Bruna Bettelheima z naslovom Rabe čudežnega (v slovenščini je knjiga izšla leta 1999 in 2002). V tem delu skuša avtor pokazati, zakaj in kako pravljice bistveno pomagajo otrokom pri obvladovanju

psiholoških problemov odraščanja in integriranja osebnosti.




Propp je v svoji Morfologiji pravljice (v slovenščini je izšla leta 2005) izpostavil sinhroni vidik raziskovanja pravljic. V pravljicah je odkril tako spremenljivke kot konstante. Med spremenljivke uvršča nastopajoče osebe (razdelil jih je v 7 arhetipskih vlog: škodljivec, darovalec, čudežni pomočnik, pošiljatelj, junak, lažni junak in carična),


25


konstante pa so njihova dejanja oz. funkcije. Funkcije tako predstavljajo stalno sestavino pravljic, pri tem je treba biti pozoren predvsem na


25


Tako se nastopajoče osebe imenujejo v prevodu Lijane Dejak iz leta 2005, medtem ko jih je Drago Bajt v svoji knjigi pred tem prevedel malo drugače, in sicer: pošiljatelj, prejemnik, subjekt, objekt, pomočnik, nasprotnik, lažni junak (Blažid 2008: 44).




39

dejstvo, da poznamo 31 funkcij, ki si vedno sledijo v enakem zaporedju, zaradi svoje številčnosti pa se ne pojavljajo vse v vsaki pravljici. Za okvirno predstavo bomo vse funkcije, tako kot si sledijo v pravljici, tukaj le našteli, potrebno je dodati, da je v





I. Eden od članov družine odide od doma.

II. Junaku nekaj prepovejo.

III. Kršitev prepovedi.

IV. Škodljivec poizveduje.

V. Škodljivcu izdajo podatke o njegovi žrtvi.

VI. Škodljivec poskuša prevarati svojo žrtev, da bi zagospodoval nad njo in njenim premoženjem.

VII. Žrtev nasede prevari in s tem nehote pomaga sovražniku.

VIII. Škodljivec prizadene ali škoduje enemu od družinskih članov.




IX. Junak izve za nesrečo ali manko, nekdo se obrne nanj s prošnjo ali ukazom, ga nekam pošlje.

X. Iskalec privoli ali se odloči za odpor.

XI. Junak zapusti dom.

XII. Junaka preizkušajo, izprašujejo, napadajo idr. ter ga tako pripravljajo na čudežno sredstvo ali pomočnika.

XIII. Junak se odzove na dejanje prihodnjega darovalca.

XIV. Junak prejme čudežno sredstvo.

XV. Junaka nekdo prenese, dostavi ali privede na kraj, kjer je objekt iskanja.

XVI. Junak in škodljivec se neposredno spopadeta.

XVII. Junaka zaznamujejo.

XVIII. Škodljivec je premagan.

XIX. Premostitev prvotne nesreče, zapolnitev manka.

XX. Junak se vrne.

XXI. Junaka zasledujejo.

XXII. Junak se reši zasledovanja.

XXIII. Junak prispe domov ali v drugo deželo, ne da bi ga prepoznali.

XXIV. Lažni junak postavi neutemeljene zahteve.





40


knjigi vsaka izmed funkcij podrobno opisana:





VIII.a. Enemu od družinskih članov nekaj manjka, nekaj hoče imeti.

XXV. Junaku naložijo težko nalogo.

XXVI. Naloga je rešena.

XXVII. Junaka prepoznajo.

XXVIII. Lažnega junaka ali škodljivca razkrinkajo.

XXIX. Junak dobi novo podobo.

XXX. Škodljivca kaznujejo.

XXXI. Junak se poroči ali zasede carski prestol.


V ljudski/folklorni pravljici najdemo določene vrednostne stalnice. O tem beremo pri Goljevščkovi (1991a: 53–62, 1991b: 60–93, 2006: 43–47). Avtorica poudarja, da ima ljudska oz. folklorna pravljica v sebi veliko spremenljivih lastnosti in jo je težko enoznačno opredeliti; kar pa ne spremeni dejstva, da je sama struktura pravljice stalna in zelo odporna na spremembe. Navaja štiri lastnosti oz. štiri vrednostne stalnice, ki pravljico delajo pravljico v pravem pomenu besede. V teh lastnostih naj bi se odražal tudi arhaični pogled človeka na samega sebe in svet. Te stalnice na tem




Izročenost



Pravljični lik ni subjekt, torej ni enkraten, avtonomen in samostojen; skratka, ni individuum, kar človek v vsej svoji enkratnosti je. Iz tega sledi naslednja lastnost: pravljični lik se za svojo nalogo ne odloča sam, iz lastne volje, ampak je zanjo izbran in določen od višjih sil (skrivnostni starci, čudežne živali, luna, sonce, zvezde itd.). Te mu tudi pomagajo, da svoj cilj doseže. Ponavadi mu ni treba drugega, kot da natančno izpolnjuje njihova navodila oz. reši posamezne naloge, ki so razumljene kot preizkušnje. Pogosto se lik vede tudi prav nejunaško (npr. dogodek se razvije brez prave akcije lika; ob tem bi dodala, da je to eden izmed razlogov, zakaj junak ni najustreznejša beseda za pravljični lik oz. za literarno osebo nasploh). Odločilna poteza pravljičnega lika tako ni dejavna volja, ampak poslušno podrejanje. Vprašanje, zakaj je za dosego cilja izbran prav ta lik, ostaja praviloma odprto in

41


mestu povzemamo, in sicer: izročenost, selstvo, zajedalstvo in milenarizem.





brez utemeljitve.

Selstvo (nomadstvo)



Pravljica stalnosti ne ceni. Lik zanima pravljico tako dolgo, dokler je na poti, ko najde svoj dom in se ustali, je pripovedi konec. Selstvo je eno samo odhajanje, prihajanje, pretakanje in tkanje neskončne mreže, v kateri so vsi kraji enako blizu in daleč. Pravljični lik je simbol človeka selca, ki mu potovanje predstavlja temeljni način eksistence. Ena izmed najosnovnejših pravljičnih kategorij je zagotovo odhod lika od doma, s čimer se čas in prostor pravljice šele odpreta. Arhaična misel ne pozna razvoja, čas dojema ciklično, kot večno vračanje enakega; lik lahko pride do nove (srečnejše) oblike eksistence le preko simbolične smrti. Tako so kraji, kamor potuje, simboli za deželo smrti. Ohranja se spomin na ritual, ki je v (čudežnih) pravljicah najmočneje zastopan, tj. na ritual iniciacije, v katerem otrok skozi simbolično smrt

doživi premet v status odraslega.



Zajedalstvo



Mišljeno je zajedalstvo v odnosu do dela. Pravljični lik ni razumljen kot proizvajalec (novih) vrednosti, ampak kot zajedalec, ki pridobiva dobrine od drugih. Delo kot sredstvo preživljanja je v pravljičnem svetu muka oz. kazen, človeku vzame lepoto in

mladost. Delo tudi ne proizvede nikakršne prave vrednosti.



Milenarizem
Četrta stalnica, ohranjena iz prastare arhaične strukture, je milenarizem oz. vera v kraljestvo oz. v odrešitev na zemlji. Zaradi cikličnega razumevanja časa se začetna »zlata doba« na koncu spet vrača: zadnji postanejo prvi, vzpostavi se stanje sreče in harmonije. Vendar se izgubljeni raj ne vrne kot kozmično stanje sveta (o čemer

govori mit), temveč kot želja, ki reši osebne, v glavnem socialne probleme lika.




Ker pripovedujemo v glavnem ljudske oz. folklorne pravljice, saj je ritem v sodobnih umetnih pravljicah bolj namenjen branju, poglavje o pripovedovanju pravljic

uvrščamo v ta razdelek.





42

Živimo v času, ko smo se nekako vajeni spoprijemati z življenjem preko intelektualnih utemeljitev, razlag, pogovorov. Pravljica pa je v nasprotju s tem prostor, kjer so kakršnekoli intelektualne razlage vse prej kot priporočene (o tem piše tudi Zalokar Divjak 2002: 10). V njej vedno znova odkrivamo nove globine, nova spoznanja in nove rešitve. Razlog za to spremenljivost, večno enkratnost in izvirnost najdemo v njeni čudežnosti, saj s svojo bogato simboliko zapira vrata golemu intelektualizmu in jih na široko odpira domišljiji, čutenju in ponotranjanju; dodaten

razlog je tudi v enkratnosti vsakega posameznika. Ali kot lahko beremo:




Najgloblji pomen pravljice je /.../ za vsakogar drugačen, razlikuje se celo za istega človeka v različnih življenjskih obdobjih. Otrok iz iste pravljice izlušči različne pomene glede na svoje interese in potrebe v nekem obdobju. Če ima priložnost, se vrne k isti pravljici, kadar je stare pomene pripravljen razširiti ali jih nadomestiti z novimi.


(Bettelheim 2002: 18–19.)



Interpretacije odraslih, naj bodo še tako pravilne, otroka prikrajšajo za občutek, da je bil samostojno, z večkratnim poslušanjem zgodbe in razmišljanjem o njej, kos težavni situaciji. Odraščamo ter odkrivamo smisel v življenju in varnost v nas samih tako, da samostojno dojemamo in rešujemo svoje osebne probleme, ne pa da nam jih razlagajo


drugi. (Bettelheim 2002: 26.)




Kot beremo, interpretacija pravljice otroka prej osiromaši kot obogati. Otroku je treba pustiti, da pravljica sama odzvanja in v njem riše čudežne svetove, ki burijo njegovo domišljijo. Potrebno je dopustiti, da pravljica sama po sebi postane otroku dar, četudi je v tistem trenutku ne dojame tako, kot bi mi sami želeli. Sicer pa pravljice tako ali tako niso enopomenske in kje piše, da je sporočilo, ki ga dojamemo

mi, najboljše tudi za otroka.




Vsaka prava pravljica je umetnina in se nas bo dotaknila na globoko. Prav mogoče, da v vsakem časovnem obdobju drugače. Ob vsakem vnovičnem poslušanju in aktivnem


pripovedovanju se v tebi poglabljajo slike in odzivi. (Jenče 2006a: 256.)




Zato otroku ne razlagajte pravljic. »Njegova notranja inteligenca bo sama razbirala

modrosti« (Jenče 2006a: 244).




43

Druga nevarnost, ki preti s strani doraslih je, da pravljico ali prilagodimo (ker se nam ne zdi najbolj primerna) ali je ne preberemo/pripovedujemo do konca. Če pravljico prilagodimo, ji lahko odvzamemo še kako pomemben del in uničimo njeno čarobnost. Zakaj pride do tega in kaj se s pravljico dejansko zgodi, jasno zapiše Zdenka Zalokar Divjak (2000: 47). Meni namreč, da si odrasli dovolijo spreminjati vsebino pravljic, jih skrajševati ali dodajati po lastnih zamislih, ker jih ne razumejo. S temi spremembami posledično uničijo notranjo zgradbo sporočila. Lahko bi rekli, da s temi neprimernimi postopki pravljica počasi izgublja svojo čarobnost in se umaže s

plehko miselnostjo sodobnega človeka ter vsemi njegovimi predsodki.




Da otrokom pravljice ali zgodbe ne bi povedali do konca, se ne sme zgoditi (Jenče 2006: 27). Zakaj? Zaradi tega, ker se pri poslušanju otrok povsem odpre in se z likom identificira, in ker si z njim deli preizkušnje in strahove, je prav, da si z njim deli tudi srečen konec. Le tako je deležen tiste končne pomiritve, ki ga čaka ob zaključku

pravljice.




Pravljica je podobna obredu, ki potrebuje red in stalnost:




Za obvladovanje težav je treba najti rešitev. Zato pravljice ne delite, temveč jo vedno preberite v celoti. Poleg tega mora obred – kar redno prebiranje pravljice gotovo je –


vedno imeti svoj začetek in konec, sicer izgubi svoj pomen. (Bauer 2008: 12.)




Nadalje Jenčetova opozarja, da je nekaj drugega, če otrok pravljico že pozna in se ta nadaljuje tako, da se posamezni prizori ponavljajo. Takrat seveda lahko na željo otroka preberemo samo en odlomek, vendar naj to ostane bolj izjemna situacija kot

pravilo.





44

Učinkovitost pripovedovanja v pravljici ni odvisna od strokovne usposobljenosti pripovedovalca ali bralca, temveč predvsem od tega, koliko osebne topline, moči in razumevanja ta posameznik premore (Milčinski in Pogačnik Toličič 1992: 25). Tako ni mogoče trditi, da bi bili profesorji slovenščine, knjižničarji ali umetniki boljši pripovedovalci pravljic. Pravljice lahko resda lepše in jezikovno bolj pravilno izvenijo, vendar je v tem manj topline in intimnosti, ki se ob mnogo manj »strokovnem« pripovedovanju razvije v družini. Tako ali tako je za pravljico značilno, da je napisana





V literaturi najdemo precej nasvetov o pripovedovanju pravljic. Za ljudske/folklorne pravljice velja, da se jih je najprej potrebno naučiti poslušati in šele nato pripovedovati naprej. Kogar nagovorijo, ta potem sam najde pravi način za njihovo posredovanje. Vsakdo ima še vedno možnost izbire ustreznega priročnika, a ni nujno, da bo po prebranem vedel, kako pripovedovati (Jenče 2006: 29). Teh priročnikov je na našem trgu precej, nekaj jih imamo zbranih tudi v kazalu diplomskega dela, saj smo se ali pa se še bomo v delu naloge sklicevali nanje. Jenčetova pri temi o načinu pripovedovanja poudarja predvsem pomen notranjega vzgiba po pripovedovanju in odkrivanju pravljic, ki ga je treba začutiti oz. doživeti. Ob tem še enkrat poudarjamo, da je pripovedovanje − in ne branje − v prvi vrsti primerno za ljudske/folklorne pravljice, medtem ko je le redkokdaj primerno za umetne sodobne. Če se samo vprašamo po njihovem izvoru, nam bo kar hitro jasno, zakaj je temu tako. Ljudske/folklorne pravljice izhajajo iz ustnega izročila in so bile šele kasneje zapisane (zaradi ustnega posredovanja so si jih tudi pripovedovali tako, da so si jih ljudje čim lažje zapomnili); medtem ko sodobne umetne pravljice nastajajo izpod peresa avtorjev, ki jih vsaj večinoma zapišejo za branje. Ne gre reči, da sodobnih pravljic ne smemo pripovedovati, a vendar ponavadi s pripovedovanjem izgubijo prvotni ritem (popolnoma nekaj drugega je, če sodobno





45


v preprostem, vsakdanjem jeziku, in kot takšno jo otrok najhitreje ponotranji.

pravljico pripoveduje njen avtor ali če je morebiti ta pravljica iz pripovedovanja

posledično prelita na papir, in sicer brez pretiranih popravkov oz. dodatnih olepšav).




Kaj vpliva na to, kako pravljico posredujemo? Veliko je odvisno od pripovedovalčevega temperamenta. Pomembno je, da pripovedovalec govori iz sebe, da besedilo predela skozi lastno izkušnjo v osebnem odnosu in da se pri tem ne povzdiguje. Sporočilo je potrebno posredovati čim bolj naravno in se istočasno

osredotočati tudi na poslušalca, ga zaznati, biti empatičen (Cerar 2006: 98).




Kadar je pravljica daljša, velja upoštevati kakšnega izmed sledečih nasvetov:




ena izmed možnosti je uporaba premega govora, kjer je to primerno, saj bo

razgibal slikovitost značajev, naš glas bo imel več barv;



vključimo lahko oponašanje glasov iz narave (vetra, morja, potočka, glasov ptic, potrka na vrata itd.), vendar če so naši glasovi slabo narejeni, je boljše, da jih ne uporabimo, temveč le malo bolj nakažemo oz. poudarimo te

besede;



ponavljajoče dogodke lahko izkoristimo tako, da z njimi vključimo v pripovedovanje tudi poslušalce (skupaj ponavljamo npr. Zrcalce, zrcalce na

steni, povej ...);



uporabimo lahko tudi pripomočke (pri tem ne gre pretiravati), vendar samo, če je to v podporo pripovedovanju – npr. drobno glasbilce iz naše ljudske

kulture ali kulture drugih narodov, če je pravljica od tam (Jenče 2006a: 242).




Odrasli ne bi smeli nikoli pozabiti, kako dragoceno je otroku pripovedovanje, kakšen je pomen čustvene topline, ki se takrat razvije med njima. Ali kot pravi Tilka Jamnik (bibliotekarka in pravljičarka): »Glasno branje in pripovedovanje (pravljic) je dejanje in dajanje ljubezni« (Jamnik 2006: 103). Na te stvari odrasli nemalokrat pozabljamo.




46

Skrbi nas, če je vsebina pravljice primerna za otroka, če mu bo prinesla kakšno korist, če ustreza vsem sodobnim merilom. Odrasli pogosto ne vidimo daleč proč od sebe ali pa izgubimo vsaj nekaj občutka za pravljičnost in toplino, ki se ob pripovedovanju/branju razvije. Zato se je potrebno ustaviti, začutiti otroka v sebi –

mogoče se bomo tega najbolj naučili ob otrocih samih.




Pri pripovedovanju/branju je velikega pomena jezik sam in njegov vpliv. Treba se je zavedati, da jezik predstavlja močno orodje in bi ga morali uporabljati bolj odgovorno, saj z njim oblikujemo sebe in vplivamo na življenje in svet (Jenče 2006:

18). Posebno dragocenost v našem jeziku predstavljajo številna in raznolika narečja. Žal marsikateremu grozi, da bo izumrlo. Ljudske pravljice so včasih dnevno pripovedovali v narečju, po domače, tako je bilo vse skupaj zelo preprosto. A ta živa nit stare govorne kulture je danes ogrožena, saj so pravljice večinoma zapisane v knjižnem jeziku, vse manj pa je pripovedovalcev, ki še obvladajo bogato ljudsko

izročilo in ga ohranjajo v obliki, kakršna je bila dana (Jenče 2006a: 218).




Ni vseeno, kdaj pravljico pripovedujemo in katero izberemo. Zvečer ima pravljica drugačen učinek kot čez dan. Če si samo zamislimo, da odhod v posteljo lahko postane obred, ki že sam po sebi rodi umirjenost, je samo po sebi smiselno sklepati, da je takrat otrok še dosti bolj dovzeten za razna domišljijska popotovanja oz. za popolno predanost pripovedovalčevi zgodbi. Pravljica, ki jo pripovedujemo otroku pred spanjem, mora biti preprosta, pripovedovana nežno, vsebina otroka ne sme vznemirjati, temveč ga mora sprostiti. Podnevi ima pravljica drugačno vrednost, saj mu lahko osmisli dan, ga razvedri in napolni z optimizmom. Še posebej dragoceno je, če pravljico otrok sliši od staršev. Pravljica ima vlogo pomiritve tudi v čustvenih stiskah. Otrok v takšnem stanju rad posluša pravljice, ki jih je že večkrat slišal in so ga pomirile, saj znano vsebine poveže s prej pridobljenimi občutki varnosti – in na to ne

gre pozabiti (Milčinski in Pogačnik Toličič 1992: 24–26).





47

Dobrodošel je tudi namig Ljobe Jenče (2006a: 244), ki pravi, naj izbiramo pravljice glede na letni čas, saj procesi, ki se godijo v naravi tekom leta, vplivajo na nas in na naše razpoloženje.





Mogoče se poraja vprašanje, zakaj smo pripovedovanju pravljic namenili tolikšno pozornost. Želeli smo poudariti, kako zelo je pripovedovanje pravljic za otroka pomembno, za njegov razvoj, za njegovo občutenje ljubezni, varnosti, topline. Velik pomen ima tudi branje pravljic, vendar je prav pripovedovanje tisto področje, ki je morebiti najbolj ogroženo, predvsem pripovedovanje ljudskih/folklornih pravljic, ki za vsak narod predstavljajo posebno bogastvo in so vir in izvir različnih raziskovanj





3.2.2 Klasična umetna pravljica

V prvi polovici 19. stoletja se je pod Herderjevim vplivom po Evropi sprožil plaz zanimanja za ljudsko izročilo: sprva so ga zbirali in kolikor se je dalo avtentično zapisovali, nato pa je v ospredje prišlo tudi predelovanje zbranega gradiva oz. avtorsko prirejanje. Pojavil se je odmik od kolektivne poetike k svobodni literarizaciji ljudskih prvin. Pri tem velja omeniti prvega pravljičarja, velika danskega ustvarjalca,




26


Ob tem navaja naslednje: »Med temnim in svetlim delom leta se tudi mi odzivamo s ponotranjenjem v božičnem času, ko se umaknemo v tihoto domačega ognjišča, vzpostavljamo intimni stik z notranjo lučjo, in pozunanjenjem v poletnem času, ko delujemo navzven, se družimo, potujemo, se veselimo zunanje svetlobe, se razvajamo in na svoj notranji jaz radi pozabimo. Vmesni čas prebujanja pomladi, zelenenja, cvetenja in polnjenja kašč v prihajajočem hladu jesenskih neviht je





48


Otroci nam bodo sami povedali, kakšnih pravljic si kdaj želijo. Pozimi npr. kar požirajo takšne, ki pripovedujejo o zimskih radostih, o božičnem in novoletnem času (o božičnem drevescu, snežinkah, jelenčkih itd.). Ne gre pa reči, da


26





pozimi ne smemo pripovedovati ali brati pravljic z drugačno tematiko.





ter študij (o tem bi vedeli več povedati folkloristi).





prehod, priprava na oba viška leta«.

Hansa Christiana Andersena (1805–1875), ki je v pravljice vnesel povsem individualno poetiko. V svojem opusu, ki šteje več kot sto petdeset pravljičnih besedil, je združil elemente ljudske pravljice s subjektivnim doživljanjem in mišljenjem. Rečemo lahko, da si je pravljico podredil kot izrazno sredstvo za svoja notranja občutja, želje, hrepenenja, spoznanja o življenju in svetu. Tako je dotedanje pravljične motive razširil s komponentami emocionalnosti, fantazije in posameznikovega notranjega življenja (Tancer-Kajnih 1995: 38–39); v njih izpoveduje socialna čustva, brezmejno zaupanje v lepoto in ljubezen, dvomi v nekatere vrednote itd. (Šircelj 1972: 19–20). Da so resnično mojstrsko napisane in da v sebi nosijo pisano paleto življenja, priča tudi spremna beseda Polonce Kovač v

Andersenovi zbirki pravljic, katere delček bomo objavili na tem mestu:



Andersenove pravljice s svojimi poglobljenimi psihološkimi opazovanji opozarjajo na tisoč malenkosti, šolajo našo tenkočutnost in nam pomagajo, da si ustvarimo lastno sodbo. V teh pravljicah tiči ves svet v svoji raznolikosti – vesel in poetičen, tragičen, malenkosten, strpen in škodoželjen in ves prekipevajoč kot življenje samo. Njegove pravljice vzbujajo radovednost, dvom in strpnost, silijo nas k premišljevanju, kako in


zakaj, in nam pomagajo, da se počutimo doma na tem svetu. (Kovač 2009: 10.)




Pri Andersenu razberemo tri različne vzorce klasične umetne pravljice. V prvi vzorec sodijo pravljice, v katerih se avtor očitno naslanja na ljudsko pravljico (sem sodi pravljica Divji labodi); v drugi vzorec sodijo pravljice, v katerih se že kaže močan avtorski odmik od vzorca ljudske pravljice (npr. Slavec); v tretjem vzorcu gre za popoln odmik od ljudske pravljice (npr. Zaročenca, Cvetlice male Ide) (Kobe 1999b:

11).




Pravljica kot literarna vrsta je v zavest ustvarjalcev umetne književnosti prišla s pomočjo nemške romantike, tako je v tem obdobju in v obdobju nove romantike doživela tudi svoj umetniški vrh in razcvet, hkrati pa tudi začetek razkroja, saj kasneje v nemladinski književnosti ni pomenila več takšne dominantne oblike. V drugi polovici 19. stoletja je nad pravljico dobila primat razvijajoča se mladinska




49

književnost, ki je vanjo vnašala zanimive novosti in se z njimi povsem približala

otroku (Tancer-Kajnih 1995: 39–40).




Njen način upovedovanja je tako rekoč idealno približan bralnim potrebam in sposobnostim predšolskega in zgodnješolskega otroka, njena čudežnost pa ji zaradi tesne povezave s procesom čudenja, ki je po mnenju ustvarjalcev in teoretikov bistvena skupna točka otroškega in umetniškega videnja sveta, zagotavlja literarno


privlačnost. (Tancer-Kajnih 1995: 40.)




Kako določimo, katera pravljica sodi med klasične umetne pravljice? Pri tem imamo dva možna kriterija. Časovno gledano so klasične tiste pravljice, ki so nastale konec

18. stoletja do konca 2. svetovne vojne; po zunanjih in notranjih značilnostih pa so klasične pravljice tiste, ko se zgledujejo po ljudskem slovstvu (prevzemajo motivnotematske in morfološko-strukturne prvine). »Zgledi klasične umetne pravljice nastajajo še danes; še danes sta ljudsko izročilo in (predvsem) andersenovski vzorec klasične umetne pravljice produktivna« (Kobe 1999a: 5). Haramija v eni izmed svojih knjig kot primer omenja pravljice Svetlane Makarovič, katerih večina »po svojih motivno-tematskih in strukturnih značilnostih ter po izbiri glavnega literarnega lika, književnega prostora, književnega časa, pripovedovalca in zgradbe vsekakor sodi med klasične umetne pravljice« (Haramija 2009: 22), čeravno nastajajo v sedanjem

sodobnem času.




Darka Tancer-Kajnih zapiše (1995: 40–41), da se termin klasična pravljica v literarni vedi danes najpogosteje uporablja kot oznaka za pravljice, ki v svoji zunanji in notranji strukturi bolj ali manj ohranjajo značilne prvine ljudske pravljice oz. je zavezanost k tradiciji močnejša kot zavezanost k inovativnosti ali izvirnosti. Pri tem s pomočjo Slovarja slovenskega knjižnega jezika in Slovarja tujk navaja tudi dvoje najbolj ustreznih oznak pridevnika klasičen (v besedni zvezi klasična umetna

pravljica):





50

1. »/…/ ima obliko, sestavine, ujemajoče se s tipično, značilno predstavo določenega pojma v preteklosti;

2. figurativno pomeni tudi prvorazreden, zgleden, umetniško dovršen oz. popoln


primerek.«




Podobno o klasični umetni pravljici zapiše tudi Marjana Kobe (1999: 5):




pomeni vzorec avtorske pravljice, ki se bodisi neposredno naslanja na model ljudske pravljice bodisi vztraja v tradiciji izvornega vzorca avtorske pravljice iz

19. stoletja, predvsem tistih različic, ki se bolj ali manj odmikajo od modela


ljudske pravljice.




Če se ustavimo ob značilnostih klasične umetne pravljice, bomo ugotovili, da so podobne ljudski oz. folklorni pravljici, saj se klasična pravljica naslanja na strukturo ljudske oz. folklorne pravljice. Po zunanji obliki je prav tako krajše prozno literarno delo z linearno stopnjujočo se pripovedjo. Značilna je enodimenzionalnost dogajanja (obstaja samo domišljijska stvarnost, v kateri lahko kadarkoli pride do čudežne spremembe, saj si klasična umetna pravljica sproti ustvarja zakonitosti svojega enodimenzionalnega sveta), jasna pripovedna in kompozicijska struktura, ki temelji na bogati zgodbi, in razvidno vsebinsko jedro z globokimi moralnimi sporočili. Prav tako je značilna etična polarizacija likov in dogodkov, vendar s poudarjeno vlogo pozitivnih vrednot. Liki imajo (za razliko od ljudske/folklorne pravljice) svoj »čustveni« svet, čeravno je le-ta precej poenostavljen: eni so plahi, drugi pogumni, eni leni, drugi pridni itd., vendar niso razločno orisani kot dobri ali hudobni (kot je to značilno za ljudsko pravljico). Pravično zmago prinašajo čudeži in omogočajo nadnaravni, harmonični red sveta. Čas in kraj sta kot pri ljudski oz. folklorni pravljici nedoločena, literarne osebe so prav tako tipi. Literarni postopki, ki jih v teh pravljicah najdemo, so: animizem, antropomorfizacija, metamorfoze, sofisticizem

(Tancer-Kajnih 1995: 41, Saksida 2001: 427, Bokal 1980: 52, 60).





51

Kot primer klasične umetne pravljice vzemimo Andersenovega (2008a) Grdega račka, ki v ospredje postavlja motiv drugačnosti; tj. motiv, ki je aktualen tudi v sodobnih umetnih pravljicah. Grdi raček je bil pravzaprav labod, ki se je izvalil v račjem gnezdu. Vsi račkini mladiči so bili ljubki, le on je bil velik in grd. Vse živali na dvorišču so se mu posmehovale (stara raca, maček, kokoška), zato se je odločil, da bo šel v svet. V jeseni je videl jato prelepih ptic, labodov, ki so leteli v tople kraje. Čeprav o teh pticah ni vedel ničesar, mu je bilo toplo pri srcu. Pozimi ga je doletela nesreča, zamrznil je v ledu, a ga je rešil neki kmet. Spomladi se je ulegel v močvirje in ob njem so se znašli trije lepi labodi. Ko se je sklonil nad gladino, je videl, da je postal eden od njih. Zaradi vsega trpljenja je potem še bolj cenil svojo srečo. Pravljica je enodimenzionalna, delno je ohranjena polarnost (dobri raček in slabe živali, ki ga zaradi drugačnosti niso sprejele), živali niso poimenovane z osebnimi imeni,





Poseben pomen za razvoj umetnih pravljic (tako klasičnih kot modernih) je imelo področje psihologije in njeno odkritje podzavesti. Konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja so namreč odkrili, da je za oblikovanje človekove osebnosti še kako pomembno otroštvo oz. otroška doživetja, zato so začeli preučevati zakonitosti, ki vplivajo na oblikovanje in razvoj otrokovega duševnega sveta (Šircelj 1972: 21). Od tod tudi razumevanje otrokovega razvoja dojemanja sveta, mišljenja, fantazije. Pomembno je, da se zavedamo, da so otroci med tretjim in osmim oz. devetim letom starosti v pravljični fazi svojega razvoja, gre za obdobje, ko so jim »žive« tako žive kot nežive stvari (živ je kamen, avtomobilček, punčka, drevo, oblak itd.). Sodobna umetna pravljica za izhodišče jemlje otrokov duševni svet in igro, edina zakonitost, ki velja v tem svetu, je zakonitost otroškega mišljenja (Šircelj 1972: 21). O

52


pravljični liki pa že imajo oblikovan čustveni in miselni svet.





tem pa več v nadaljevanju.

3.3.3 Sodobna umetna pravljica


Ključna značilnost, ki razmejuje sodobno umetno pravljico od klasične, je dvodimenzionalnost dogajanja. Dogajanje poteka na realni in irealni ravni, pri tem praviloma prihaja do vdora fantastičnih (z drugima besedama tudi iracionalnih ali irealnih) prvin v realni vsakdan glavnega otroškega literarnega lika (večinoma je glavni literarni lik otrok, obstajajo še številne druge možnosti, o katerih bomo spregovorili v nadaljevanju). Irealna raven omogoča razreševanje vsakršnih psihičnih stisk in problemov, ki jim otroški lik v realni vsakdanjosti ni kos. Kot glavno temo teh

pravljic Kobetova izpostavlja otroški doživljajski svet in igro (Kobe 1999a: 7).




Igor Saksida poudarja (2001: 427) dvodimenzionalnost sodobnih pravljic, k temu

dodaja še nekaj drugih značilnosti:




Čas in kraj predstavlja sodobnost.

Kot oseba najpogosteje nastopa sodobna otroška književna oseba, lahko tudi

v povezavi s predmetom, rastlino, živaljo ipd.



Glede na obseg so sodobne pravljice kratke in daljše vrste.




Haramija poudarja (2009: 21–22), da Kobe in Saksida sodobne pravljice ne pojmujeta povsem identično, zato se v njunih študijah pojavljajo razlike pri umeščanju sodobnih in klasičnih pravljic. Opozarja predvsem na njuno pojmovanje dvodimenzionalnosti, ki jo razumeta vsak po svoje. Za Saksido je ena sama, medtem

ko Kobetova loči dve vrsti dvodimenzionalnosti.


27


Razume ju takole:




27


Zgled prve variante je pravljica L. Kovačiča: Fantek na oblaku (v kateri Darko, ki je glavni otroški literarni lik, vzpostavi dvoplastnost dogajanja s tem, ko sredi realnega vsakdana s terase stolpnice z vrvico ujame oblak in leže nanj ter se z njim vozi po nebu in opazuje svoje domače mesto, istočasno njegova mama doma peče piškote itd.); zgled druge variante pa je, prav tako njegova pravljica, Rokec na drugem koncu sveta (Rokec v tem primeru ni kreator dogajanja, temveč je z njim povezan povod za prehod z ene na drugo raven: prehod v pravljic predstavlja temna luknja, skozi katero Rokec pada




53

V prvem primeru se
dogajanje odvija dvodimenzionalno oz. dvoplastno v enem samem svetu; v njem irealno/iracionalno raven dogajanja kreira glavni otroški literarni lik. (cit. po




V drugem primeru pa se
dogajanje odvija dvodimenzionalno v dveh med seboj ločenih svetovih; otroški lik ni (neposredni) kreator irealne/iracionalne ravni dogajanja, pač pa je z njim povezan vzrok za prehod dogajanja iz realne v irealni/iracionalni/fantastični svet. (cit. po




Pod oznako sodobna pravljica M. Kobe uvršča dva vzorca besedil, in sicer fantastično pripoved in kratko sodobno pravljico. Vendar pa to zaenkrat še ni splošno priznana delitev in je zato ne bomo obravnavali. Avtorica poudarja, da je izraz sodobna najbolj primeren, saj že sam opozarja na to, da je dogajanje vpeto v sodobni čas in prostor, drugače bi te vrste pravljic lahko poimenovali tudi moderna, fantazijska, moderna domišljijska itd. (Kobe 1999a: 5). Čeravno se pojavlja pomislek, da sodobnost ne more trajati večno in bo slej ko prej postala zastaran izraz oziroma termin; težko rečemo, kakšna bo »sodobna« pravljica čez sto, dvesto, tristo ... let in takratni čas bo v tistem kontekstu sodoben, naš sedanji pa bo preteklost. Tako da ostaja vprašanje, koliko so izrazi sodoben, moderen itd. smiselni za razne kategorizacije in





Zanimiva je predlagana delitev sodobnih pravljic glede na glavni literarni lik (Kobe 2000a: 5, Kobe 2000b: 6–7), ki ločuje med šestimi različicami, in sicer je glavni literarni lik lahko: otrok (Ela Peroci: Moj dežnik je lahko balon, Lojze Kovačič: Fantek na oblaku), poosebljena žival (Mojca Osojnik: Polž Vladimir gre na štop, Kajetan Kovič: Maček Muri, Svetlana Makarovič: Mačja preja); poosebljena rastlina (Gregor Strniša: Lučka Regrat, Svetlana Makarovič: Učena buča); poosebljeni naravni




Haramija 2009: 22.)





Haramija 2009: 22.)





sistematizacije (gledano daljnoročno).





kar nekaj časa, preden prispe na drugi konec sveta, ki mu je tuj in povsem nepoznan itd.) (Kobe 1999a: 8–9).




54

pojav/nebesno telo (Fran Milčinski Ježek: Zvezdica zaspanka); lik, ki je znan iz ljudskega pravljičnega izročila (Kajetan Kovič: Zmaj Direndaj, Svetlana Makarovič: Pekarna Mišmaš, Coprnica Zofka, Škrat Kuzma dobi nagrado); oživljena igrača/oživljeni predmet (Mojca Osojnik: Hiša, ki bi rada imela sonce, Vitomil Zupan:





V sodobni pravljici ni naključje, da glavni otroški literarni lik prehaja iz ene na drugo raven povsem brez težav, medtem ko odrasli praviloma ostajajo na realni ravni. S tem je poudarjena teža otroštva na eni strani, na drugi strani pa dejstvo, da odraslim ta sposobnost ni dodeljena, ali pa so nanjo pozabili, jo izgubili. Takšen položaj likov je pisateljevo zavestno dejanje, saj so pravljice namenjene otrokom, ki jih berejo v starostnem obdobju od treh do osmih let (pravljična faza),





Sodobna pravljica se od ljudske/folklorne in klasične loči tudi po snovno-tematski in motivni ravni, pomemben delež predstavlja tudi izbira literarnih likov, s katerimi se sodobni otrok zlahka identificira. Praviloma so vsi literarni liki v pravljicah




28


Metka Kordigel ločuje med štirimi obdobji bralnega razvoja: 1. predjezikovno obdobje = doba praktične inteligence v književnosti, v književnosti je to cicibanska doba bralnega razvoja (od otrokovega rojstva do dopolnjenega 3. leta starosti); 2. obdobje intuitivne inteligence = pravljična doba bralnega razvoja (od konca 3. leta do konca 8. leta); 3. obdobje konkretnih, logičnih intelektualnih operacij = robinzonska doba bralnega razvoja (od konca 8. do konca 12. leta); 4. obdobje abstraktne inteligence = obdobje prehodne literature (od 12. do 16./17. leta) (Kordigel 1991: 5–21).





55


Plašček za Barbaro, Andreja Peklar: Varuh) .





ko jim tako svet resničnosti kot svet domišljije pomenita dve enakovredni resničnosti. Vzrok za vdor irealnih prvin v otroški vsakdan je večinoma realen; povezan je z otrokovo psihično stisko, problemom, osamljenostjo, potrebo po igri, boleznijo ali z v realnosti


28





neuresničljivo željo (Kobe 1999a: 9–10).

personificirani (predmeti, rastline, živali). Značaji in lastnosti literarnih likov so individualizirani, čeravno tudi v sodobni pravljici zasledimo nekatere stereotipe: mama kuha kosilo, oče bere časopis, babica plete nogavice itd. Za razliko od ljudskih in klasičnih umetnih pravljic imajo v sodobnih ženski liki aktivno vlogo. Delno je še vedno ohranjena polarizacija pozitivnih in negativnih literarnih likov. Začetek in konec pravljice ni tipiziran, vendar je konec praviloma srečen. Čas in prostor sta vsaj

posredno določljiva (Haramija 2005: 28).




Sodobna pravljica v sporočilu praviloma ne moralizira (ne pozna moralnega nauka, kakršnega najdemo v ljudskih pravljicah in tistih klasičnih umetnih, ki se naslanjajo na model ljudskih), kar pa ne pomeni, da ne pozna oz. ne vsebuje etičnega sporočila (vtkano je v razgibano dogajanje). Pisec pravljice je na strani otrok, zagovarja ga in s sočutjem osvetljuje otroški način doživljanja sveta. V pravljicah s poosebljeno živaljo kot glavnim literarnim likom je sporočilo včasih tudi basensko


29


naravnano (Kobe

1999a: 11, 2000a: 10, 2000b: 12).




O odsotnosti pedagogizacije in moraliziranja v sodobni pravljici govori tudi Haramija

(2006: 283):




Igrivost, humornost, celo lahkotnost pravljičnega dogajanja podajajo pravljice mlademu bralcu brez pedagogizacije književnih besedil in sodb o pravilnosti ravnanja literarnih likov, kar se zdi z vidika tematsko-motivnega segmenta sodobnih slovenskih pravljic največja razlika v primerjavi z ljudskimi in klasičnimi umetnimi


pravljicami.




Primer sodobne umetne pravljice, v kateri je dvodimenzionalnost očitna, je pravljica Bine Štampe Žmavc: Muc Mehkošapek. Pravljica govori o sodobnem času in sodobnih problemih, ki nas pestijo: o pomanjkanje časa, o skrhanih medsebojnih


29


Basen je kratka didaktična zgodba (v verzih ali prozi) s tipiziranimi, večinoma živalskimi, lahko tudi s človeškimi liki, ki se pogosto konča z naukom. Tematsko se navezuje na praktično-moralna spoznanja o dejanskih življenjskih možnostih in zahtevah (Kos 2001: 167, Kos idr. 2009: 30–31).




56

odnosih in zapostavljenem družinskem življenju. Muc Mehkošapek pa ponuja rešitev dečku Maju in vsem nam: vzeti si za eno muco časa. Deček Maj je živel v Drvečem mestu, kjer je nenehno zmanjkovalo časa. Zmanjkovalo ga je tudi njemu, saj so ga vsi nenehno preganjali in priganjali: mama, oče, učiteljica, slaščičar, cvetličarka … Oče mu je celo rekel, da ne bo v življenju nikoli nič dosegel, če ne bo dovolj hiter. Maj je imel ob šoli še ogromno obveznosti, tako mu je vedno zmanjkalo moči, da bi lepo napisal domačo nalogo. Enega izmed teh natrpanih dni je ob utrujajočem pisanju naloge na mizo skočil še njegov muc Mehkošapek. Deček je ob nalogi zaspal, Mehkošapek pa jo je napisal namesto njega. Ko se je Maj prebudil, je mislil, da sanja. Enaka zgodba se je ponovila drugi dan, s tem da je takrat Mehkošapek spregovoril, s čimer je v dogajanje »vstopila« dvodimenzionalnost. Maju je rekel, da bo namesto njega napisal nalogo, saj mora biti hudo, če ti kot otroku ne pustijo niti za muco časa. Deček je ugotovil, da Mehkošapek ni navaden muc, temveč čudežni. Maj si je sedaj vzel vsak dan za eno muco časa, kljub temu pa mu je ostalo še dovolj časa za opravljanje domače naloge, ki je bila sedaj vedno lepše in boljše narejena. Muc in Maj sta se domislila, da bosta vsem otrokom povedala, da naj si vedno, ko se jim bo mudilo, vzamejo za eno muco časa in bo življenje lepše. Izvedla sta pravo akcijo – v šolo sta poslala muce, da so se igrali z otroki. Med učitelji in ravnateljem je zaradi muc na šolskem hodniku sprva zavladal nemir, potem pa so tudi oni spoznali, da ti ostane več časa, če se ustaviš in si vzameš za eno muco časa. Drveče mesto se je umirilo in dobilo novo mero za čas, mehko in mucasto.

V naslednji tabeli bomo jasno razmejili podobnosti in razlike med ljudsko/folklorno,






30


Tabela/preglednica je vzeta iz zapiskov za Mladinsko književnost, napravila jo je izr. prof. dr. Dragica Haramija. Dopolnili/preoblikovali smo jo še z navedenima avtorjema in s konkretnimi primeri iz pravljic, ki smo jih poiskali.




57


klasično umetno in sodobno umetno pravljico.


30

Tabela 2: Razlika med ljudsko/folklorno, klasično umetno in sodobno umetno

pravljico (Haramija 2003, Saksida 2001: 426–427, Trdina 1958: 186–187).




ZNAČILNOSTI PRAVLJICE

ZNAČILNOST


LJUDSKA


KLASIČNA UM.


SODOBNA UM.



tipični začetki


da


da


ne



Nekoč za devetimi gorami … Nekoč je bilo ... V


starih časih ... Bil je nekdaj ... Pred davnimi časi


... Nekoč je živela ... Daleč stran ... Nekoč pred


davnimi časi …





ljudska oz. pravljična števila (3, 7, 9, 10 in


da


zelo pogosto


so, redko

njihovi mnogokratniki):



trije bratje, tri predice, sedem kozličkov, sedem palčkov, za devetimi gorami in devetimi


vodami, dvanajst lenih hlapcev




metamorfoze ali preobrazbe človeka v


zelo


zelo pogosto


redko

živali in obratno:


pogosto



v Obutem mačku se čarovnik spremeni v slona,


leva in nazadnje v miš; v pravljici Žabji kralj in Železni Henrik se žaba spremeni v kraljeviča itd.



tretjeosebni pripovedovalec


da


da


da



zgradba je časovno zaporedna ali


da


da


da,

sintetična


dogajanje je


pogosto skrčeno na droben izsek iz


otrokovega


vsakdanjika



dogajalni čas in prostor


nista


nista določena


posredno

določena


določljiva, če


govorimo o


realni ravni, potem velja: čas


je sodobnost,


prostor je




58

sodobno


mestno okolje




črno-belo slikanje


da


da


ne, osebe imajo


izrisane značaje

(na eni strani imamo dobre, lepe, prijazne,


poštene like, na drugi grde, slabe, hudobe; dobro je večinoma poplačano, hudo kaznovano


– obstajajo odstopanja in nekatere mejne


situacije)





osebe nimajo imen, imenovane so po


da


glavna oseba


vse književne

stanu (kralj, kraljična, grof, kmet …) ali pa


ima praviloma


osebe imajo

nosijo izmišljena imena, ki so jih dobile


ime (Kdo je sešil

zaradi značilne lastnosti (Pepelka – vsak


Vidku srajčico)


imena in individualizirane

večer morala leči zraven ognjišča v pepel in je tako bila vsa zaprašena in umazana, Sneguljčica


značaje



– poimenovali so jo tako, ker je bila kot dete


bela kakor sneg, rdeča kakor kri in črnolasa


kakor ebenovina, Rdeča kapica – po rdeči


kapici, ki ji jo je sešila njena babica iz rdečega


žameta)




lastnosti (mačeha = hudobna, kmet = priden,


da


da


praviloma ne,

kralj = postane dober, kraljična = lepa)


občasno


prisotni


nekateri


stereotipi


(babica = plete)




čudeži oz. čudežna dejanja:


veliko


veliko čudežev


tudi se pojavijo,

čudežev


a niso v

pogosto se ljudje spreminjajo v živali oz.


ospredju

obratno;



ljudje okamenijo oz. navidezno umrejo in se po


več letih ponovno oživijo (ko se Trnuljčica na


vretenu zbode v prst, omahne v globoko


spanje, ki se razširi na ves grad, po sto letih se


čarovniška prerokba izteče in kraljevič reši


Trnuljčico ter vse prebivalce gradu);



narava nosi v sebi odgovore in pomaga liku




59

(npr. v Desetnici hrast in smreka deklici ne


ponudita zavetišča, ker vesta, da bo ponoči


vanju udarila strela, gaber pa jo sprejme, saj


ve, da bo pri njem na varnem)




- prisoten je lahko samo čudež in povzročitelja ne poznamo


- glavna književna oseba je na preizkušnji in če preizkus prestane pozitivno, to bitje z


nadnaravno močjo povzroči čudež




pravljična bitja (čarovnice, zmaji, palčki, vile, govoreče živali itd.) in pravljični oz. čudežni predmeti (mizica, ki se sama pogrinja, lonček, ki na ukaz deklice sam skuha, ogledalo, mošnja cekinov, zlat


da


da


da





prstan itd.)




konec je pri ljudskih/folklornih in um.


srečen


srečen


praviloma

klasičnih tipičen:


srečen



Živela sta dolgo in srečno in imela sta veliko


otrok. ... Oba sta živela srečno in zadovoljno do


konca svojih dni. ... In pravo veselje se je šele


zdaj začelo ... In praznovali so svatbo in jedli in


pili in bili veseli do konca svojih dni. ... In od


tistikrat do današnjih dni nihče ne ve, kam je


odšla.

poosebitve


da


da


da



ponavljanja


da


da


da





Če se vprašamo po zunanji formi,


31


je pravljica, kot smo že večkrat omenili, v glavnem definirana kot (krajša) prozna pripoved, ki se pojavlja kot etološka književna




31


K zunanji formi, ki je neodvisna od vsebine, sodijo: zunanja zgradba (označuje razdelitev literarnega teksta na posamezna poglavja, kitice itd.), zunanji stil (je pravzaprav jezikovni slog literarnega dela in je v nasprotju z notranjim stilom način, kako se že oblikovana vsebina realizira s pomočjo takšnega ali drugačnega izbora besed, besednih zvez, stavčnih figur) in zunanji ritem (obsega gibanje jezika v njegovi zvočni, deloma tudi v pomenski podobi, kolikor lahko variira, ne da bi se pri tem spremenila vsebina dela; ločimo med poezijo in prozo). K notranji formi pa sodijo tri glavne strukture, preko katerih se oblikuje vsebina literarnega dela: notranja zgradba (označuje ustroj vsebine, razmerje med




60

vrsta, saj jo za razliko od oblikovnih književnih vrst ne prepoznavamo po zunanji obliki, temveč po značilnem notranjem slogu oz. značilnem stališču literarnega subjekta do ubesedenega sveta (govorimo o prav tako že omenjeni pravljični

perspektivi) (Tancer-Kajnih 1993: 10–11).




O notranji zgradbi lahko rečemo, da je vsaj za ljudsko oz. folklorno pravljico v mnogih primerih značilna dvodelnost. Možnosti so različne, npr: prvi del vsebuje rešitev naloge, drugi del prikazuje postavitev pravljičnega lika pred nove naloge; prvi del prikazuje delovanje nasprotnika, v drugem delu pa je orisana zmaga pravljičnega lika nad njim. Tudi za klasične umetne pravljice, predvsem tiste, ki se močno opirajo na izročilo ljudske pravljice, je značilno takšno zaporedje v zgradbi, spremenjeni so le liki. Tudi boj med dobrim in zlim ni prikazan več tako jasno, temveč je zamegljen z bolj diferenciranimi merili, ki se kažejo v bolj zapletenih vprašanjih in odgovorih, ki

jih v ljudski pravljici ne bomo našli (Bokal 1980: 50–52).




Notranjo zgradbo še prav posebej zaznamuje tristopenjski vzorec, ki je po mnenju

Goljevščkove (2008: 43) stalno jedro ljudske pravljice:





Prav ta tristopenjski vzorec je stalno jedro pravljic. V njih se normalno stanje ravnotežja redno konča z junakovo izločitvijo in odhodom v neznano. S tem se odpre vmesni, liminalni čas, ko je junak izoliran, sam, zunaj vseh pravil, a prav zato sposoben, da se sreča z vsem, poveže z vsem; prav tu se dogaja vse tisto, kar bi bilo v trdnih okvirih normalnosti nemogoče: čudovite pustolovščine in težke preizkušnje, srečanja z onstranskimi bitji, čudeži vseh vrst, premeti in preobrazbe v različne načine bivanja. V tretji fazi se vzpostavi spet normalni položaj na novi ravni, junak


najde srečo in se vključi v nov sistem.






njenimi snovno-nazornimi in idejno-čustvenimi sestavinami oz. gre za način, kako so med sabo spojeni motivi in teme), notranji stil (npr. liričnost, epičnost, dramatičnost, patetičnost, deskriptivnost, dekorativnost, refleksivnost) in notranji ritem (način, kako se giblje vsebina) (Kos 2001: 78–79,87–152, Kos idr. 2009: 471). Vsebina je literarni pojem, ki zajema vse elemente, ki niso formalnega značaja: snov, idejo, motive, emocionalne sestavine (Kos idr. 2009: 461).




61

O notranji zgradbi v sodobni umetni pravljici lahko rečemo, da zaradi dvodimenzionalnosti zaznavamo potek dogajanja na dveh ravneh. Začetni in sklepni del se odvijata na eni ravni, ponavadi je to resnični vsakdanjik otroškega literarnega lika, medtem ko se osrednji del v tem primeru odvije na drugi ravni, torej v domišljijski deželi. Lahko pa se začetni in sklepni del odvijata v domišljijski deželi, osrednji del pa v realnem svetu oz. na zemlji – kot primer omenjamo pravljico Frana Milčinskega Ježka: Zvezdica Zaspanka (Kordigel 1994: 52).

O notranjem ritmu pri ljudski pravljici lahko rečemo, da je značilen predvsem dvojni in trojni ritem, ki nastane iz izvirne situacije, ko so npr. trije bratje poslani v svet, da rešijo določeno nalogo, tisti, ki je pri tem najbolj uspešen, dobi nagrado. Tako na notranji ritem in na notranjo zgradbo vplivajo številna ponavljanja in stopnjevanja (v omenjenem primeru se kot stopnjevanje šteje, da npr. vsak brat v iskanju rešitve pride dlje od predhodnega oz. da je vsak od predhodnega uspešnejši) (Kordigel 1994:





3.3 Pravljični liki


Otrok se s sebi ljubim likom identificira in mu ta lahko postane zgled, s tem pa nanj prenese oz. mu posreduje tudi določene vrednote, čeravno o neki stalni hierarhiji





Preko identifikacije s pravljičnim likom se otroci naučijo, kako postati močni in se ne bati stvari, in spoznajo, kako pomembno je prijateljstvo in da v pravljici ne zmagajo

62


54–55).





vrednot v pravljicah ne moremo govoriti.





vedno tisti, ki so na prvi pogled najmočnejši (Bauer 2008: 84).

Pravljični liki v ljudskih oz. folklornih in umetnih klasičnih pravljicah niso ambivalentni, niso dobri in hudobni hkrati, kot smo ljudje. To je v pravljici povezano s stopnjo otrokovega razvoja, saj je polarnost tista, ki prevladuje v otrokovi duševnosti. Takšno prikazovanje omogoča, da otrok zlahka dojame razliko med dvema značajskima skrajnostma, saj je ena oseba dobra, druga pa slaba (npr. če imamo v pravljici tri brate, sta dva lahkomiselna, najmlajši je sprva prikazan kot neroden, na koncu pa se izkaže za najbolj preudarnega). Če bi bili liki v pravljicah bolj življenjski, prikazani bolj kompleksno in celovito, otrok ne bi zlahka doumel razlike med tema značajskima skrajnostma. S polarizacijo pravljica nima namena neposredno učiti primernega obnašanja kakor v poučnih zgodbah. Videli bomo, da se nekatere pravljice ne ozirajo na moralo: dobro, zlo, lepo, grdo itd. nimajo povsod pomembne vloge. O polarnosti likov in njihovi kompleksnosti Bettelheim (2002: 15)

še pravi:



Nejasnosti morajo počakati na čas, ko se na osnovi pozitivnih identifikacij vzpostavi razmeroma trdna osebnost. Šele na njeni podlagi lahko otrok razume, da so si ljudje zelo različni in da se mora zato odločiti, kakšen bi rad bil. Polarizacije v pravljicah olajšujejo to temeljno odločitev, na katero se bo opiral ves otrokov kasnejši


osebnostni razvoj.




Polarizacija likov ni vedno prisotna. Včasih se v enem liku mešajo dobre in zle poteze, kot da se pravljica ne želi odločiti med enim in drugim pomenom in prepušča bralcu, da se znajde, kakor ve in zna. Vendar pravljični liki niso vedno predstavniki Dobrega kot takega, pogosto so trmasti, muhasti, leni, samovoljni, neposlušni, lahkomiselni. Včasih koga ogoljufajo, ukradejo, prelisičijo itd. Dober pravljični lik tako ni nujno stalnica v pravljičnih besedilih, isto velja tudi za vrednote, ki jih v pravljicah

srečujemo (Goljevšček 1988: 425–426).




Pomen pravljičnih likov je vsaj pri ljudskih/folklornih in klasičnih umetnih pravljicah bolj ali manj določen. Poglejmo si jih nekaj: princ in princesa sta sinonima za otroka;





63

kralj in kraljica predstavljata starše; velikani (strašni, neumni, pripravljeni pomagati) na splošno simbolizirajo starše ali druge odrasle, včasih se otroci v pravljicah razvijejo v velikane in starše varujejo; zmaji prav tako simbolizirajo starše in druge odrasle (boj z njimi za otroka pomeni čas odraščanja in ločevanja od staršev); mačehe, očimi, hudobne čarovnice ali čarovniki simbolizirajo nevarno, temno stran staršev in drugih odraslih; hudič, sivi možiclji in ostali temni liki simbolizirajo nezavedni del osebnosti (temno plat v človeku, notranjega nasprotnika); nasprotje teh temnih sil predstavljajo govoreče živali, razne podobe svetlobe, modri starci in starke itd., ki jih razumemo kot angela varuha ali dobre starše, ki posežejo v





Pri pravljicah je zanimivo tudi to, da se s pravljičnimi liki otrok zlahka identificira. Pri sodobnih pravljicah tako ali tako ni težav, ker je glavni literarni lik otrok, če v tej vlogi ni otrok, je pravljica zagotovo zapisana skozi otroško perspektivo (tako da upošteva njegovo razumevanje sveta) ali pa glavni literarni lik, ki ni otrok, prevzame otroško dikcijo in način obnašanja. Pri ljudskih pravljicah je zanimivo to, da skušajo dati videz, da je glavni literarni lik otrok, čeravno natančnejši premislek pokaže, da je moralo iti za odrasel lik, saj se ta na koncu pravljice poroči, zavlada kraljestvu itd., medtem ko med začetkom in koncem pravljice ne mine več kot nekaj dni (Kordigel





Na eni strani pravljica vsebujejo določeno mero trdnosti, jasnosti, določenosti, na drugi strani pa imamo občutek, da je o nekih stalnicah kar težko govoriti. Mogoče je temu tako prav zaradi sledeče lastnosti pravljic: pravljica namreč ostaja v sebi vedno nova, sveža in večpomenska, saj jo je nemogoče enkrat za vselej doumeti. Kar je v pravljicah res stalno in nepogrešljivo, je način, kako razumejo človeka in svet – velja se vrniti k vrednostnim stalnicam, ki smo jih omenili v razdelku o ljudski pravljici (izročenost, selstvo, zajedalstvo in milenarizem). Pravljični lik torej ni subjekt (kot je





64


dogajanje in otroka obvarujejo pred najhujšim (Bauer 2008: 21–22).





1994: 53).

človek), ni enkratna, svobodna, avtonomna oseba, utemeljena na samem sebi, ni izvir in nosilec akcije. Zakaj je za dosego cilja izbran prav določen lik, večinoma ostaja odprto vprašanje (včasih si izbranost zasluži s svojo dobroto, prijaznostjo ali darežljivostjo, spet drugič ni moč ugotoviti, s čim si le-to zasluži). Ponavadi v pravljici zadnji postanejo prvi (tisti, ki so na začetku najšibkejši, najbolj revni oz. najbolj oddaljeni od videza pravega »junaka«), s čimer se potrjuje že omenjeni milenarizem (torej vera v tisočletno kraljestvo in v odrešitev na zemlji). Za dosego cilja ni nujno, da mora biti lik aktiven, mnogokrat je celo povsem nasprotno. Ob raznih preizkušnjah liku pomagajo npr. sile, ki so ga za to nalogo izbrale, ali kakšen čudežni predmet oz. pripomoček, ki mu je bil dan, včasih pa je lik enostavno preveč len, da bi karkoli naredil in pride do srečnega konca s tem, ko glavni lik nekdo prepozna (recimo po kakšnem posebnem znamenju) in ga potem bogato nagradijo. Pravljični liki se mnogokrat vedejo kot neke vrste mesečniki: med tisočimi možnostmi vedno izberejo tisto, ki jo zahteva sam potek dogajanja, in to povsem brez prave razlage ali kakšnega logičnega sklepa; vsemu so prepuščeni, hkrati pa se vedno znajdejo na pravem mestu. Ker pravljični lik ni subjekt, tudi ne izvemo ničesar o njegovem notranjem delovanju (mislih, občutjih, željah), temveč se vse osredotoča na zunanjost, na delovanje, na akcijo. Pravljični lik je delček skupnega organizma (rodu, plemena, bratovstva) in je zato njegova struktura globoka arhaična (Goljevšček





V zadnjem času je aktualno vprašanje, če je nujno, da bi morali dečku brati pravljico, v kateri je glavni literarni lik fant; deklici pa pravljico, kjer glavno vlogo prevzame deklica. Odgovor je nikalen, saj se otroci lahko poistovetijo tudi z likom drugega spola. Kljub temu je priporočljivo, da izberemo raznolike pravljice, saj enostranska podoba vlog ni dobra ne za fante ne za deklice – npr. da ne bi bila deklica vedno

65


1988: 425–434).





tista, ki potrebuje pomoč, fant pa vedno v vlogi rešitelja (Bauer 2008: 9).

3.4 Pravljični motivi


O tem, da razumsko dojemanje vseh motivov v pravljicah za otroka sploh ni

bistvenega pomena, govori Bettelheim (2002: 26):




Pravljični motivi niso kot nevrotični simptomi, za katere je bolje, da jih človek razumsko dojame, ker se jih potem lahko osvobodi. Otrok doživlja pravljične motive kot čudežne, ker v njih sluti razumevanje in upoštevanje svojih čustev, upov in bojazni, ne da bi jih moral spravljati na površje in raziskovati v ostri luči razuma, ki mu še ni dosegljiv. Pravljice bogatijo otrokovo življenje in ga obdarjajo s čudežnostjo


prav zato, ker se otrok natančno ne zaveda, s čim so ga očarale.




Četudi jih otrok ne bo povsem razumel, jih bo vendar razumel toliko, da mu bo zgodba sama razumljiva. Kako to? V ljudskih/folklornih pravljicah so namreč motivi relativno avtonomni, dogajanje v pravljici je nanizano postopno, večinoma v časovnem zaporedju. Dogajanje se veže na glavni literarni lik, ki ponavadi ni nič kaj posebnega, zanimive in napete pa so dogodivščine, ki ga čakajo. Takšna zgradba pravljice je za otroka v pravljični dobi razvoja povsem ustrezna, saj otroka vodi od enega kraja do drugega in mu dopušča, da opazuje dogajanje.

Vsak motiv otroku pove, kaj se dogaja tukaj in zdaj (Kordigel 1994: 52).




Pri ljudskih/folklornih pravljicah zasledimo veliko podobnosti ali neke vrste sorodnosti med motivi širom po svetu. Zakaj je do tega prišlo, se navajata dva možna vzroka: prvi je difuzionizem – skupni motivi naj bi bili posledica številnih selitev ljudstev ter s tem prenašanja različnih kultur, izročil in njihovega poenotenja oz. sovplivanja; drugi pa je poligentski izvir – način dojemanja je soroden vsem ljudem sveta, v ospredju so torej arhetipske predstave ljudi

(Kropej 2006: 63).




Lüthi piše o tem (povzeto po: Bokal 1980: 49), da skrivnost ljudske pravljice ni v njenih motivih, temveč v načinu, kako jih uporablja (npr. ploski značaji pravljičnih




66

likov brez čustev, povsem drugačen predmetni svet pravljice, ki nima z realnim skoraj nič skupnega, razne zakonitosti, ki so v ljudski pravljici stalnica: stopnjevanje, ponavljanje, trištevilčnost). Splošna shema, ki je podlaga evropske ljudske pravljice oz. lahko rečemo, vodilni motiv ali pa celo rdeča nit vseh motivov je: premagati težave ali povedano drugače, boj med dobrim in zlim. Ljudska pravljica v svojo shemo motivov tako daje boj, zmago, naloge, rešitev in

srečen konec.




Stith Thompson, ameriški raziskovalec in predstavnik folkloristične teorije pri raziskovanje ljudskih pravljic, navaja njihove najpogostejše motive. Veliko motivov, ki so znani že iz ljudske pravljice, se pojavlja tudi v klasični umetni pravljici, predvsem v tistih, ki se še naslanjajo na ljudsko. Najpogostejši motivi v

ljudskih pravljicah so:




[M]itološki, živalski, tabuji, čarobni motivi, motivi o čudežih, motivi o velikanih, motivi o preizkusih, o pametnih in neumnih, o pridobivanju modrosti, o bistri zgovornosti, iznajdljivosti, neumnosti, prevare, (ne)srečni preobrati, napovedi prihodnosti, priložnosti in usoda, npr. dogovori in igre na srečo, poti do sreče in različne usode, (ne)srečna naključja, skrivnost, zaklad, družba, nagrade in kazni, ujetniki in begunci, krutost, maščevanje, spolnost in ljubezen, (ne)enakost, religiozni motivi, človeške lastnosti, humor ter različne skupine motivov. (cit. po:


Blažid 2008: 41.)



Goljevščkova poudarja (1991b: 109−115), da s kombinacijo ritualov iniciacije in mrliških ritualov dobimo skoraj vse glavne motive čudežnih pravljic. V slovenskih ljudskih pravljicah poudarja motive začaranosti, nevidnosti, človeške obleke, las, magične/prave besede; pogosti so tudi motivi človeških napak (lenobe, pohlepa, zavisti, nepoštenosti, laži), slednje so večinoma kaznovane, le laž je večinoma predstavljena humorno, pa tudi prebrisanost ima praviloma pozitivno konotacijo (Kovač 2001: 64–65). Motiv, ki je v ljudskih in nekaterih klasičnih umetnih pravljicah pogost, v sodobnih pa ga skoraj ne zasledimo, je motiv smrti. Smrt se v





67

pravljicah razume kot faza prehoda v drugo bivanje, saj je življenje en sam krogotok − eno samo minevanje in nastajanje. Smrt ni razumljena kot dokončno stanje (Bauer 2008: 68). Sedaj bomo omenili še nekaj pogostih motivov iz slovenskih in tujih ljudskih pravljic, ki jih lahko zasledimo v zbirkah ljudskih in narodnih pravljic, ki so navedene med viri: motiv hudobne mačehe in motiv dobre pastorke, boja, junaštva, preizkušnje, poroke (tudi motiv poroke glavne književne osebe z nečloveškim bitjem, ki se na koncu spremeni v prekrasnega ženina ali nevesto), govorečega živalskega čudežnega pomočnika, odhoda od doma, strahu, zapuščenosti, maščevanja,





Klasična umetna pravljica se motivno-tematsko precej veže na ljudsko, s tem da so motivi že malo bolj razdelani, saj tudi literarni liki niso več tipi, temveč imajo svoj čustveni in miselni svet. Precej več novosti pri izbiri motivov prinaša sodobna umetna pravljica. Večina motivov je povezanih z otroškim doživljajskim svetom (otroški zorni kot dogajanja ) in igro (npr. otroški lik iz realnega sveta se nenadoma znajde v fantastičnem svetu, otroške igrače ali predmeti nenadoma oživijo), tako da najdemo vse mogoče motive: drugačnosti, prijateljstva med otroškim likom in živaljo, skrbi za domačo žival oz. hišnega ljubljenčka, igre, počitnic, dogodivščin, varnosti, ljubezni, samostojnosti in drugih vrednot, sodobnega sveta (naglice, tehnike, odtujenosti, osamljenosti, ločitev in različnih oblik družine itd.) (Kobe





Ključnega pomena je tudi to, da sodobna umetna pravljica ni »moralizatorsko« naravnana (kot sta ljudska in klasična umetna), četudi najdemo številne pravljice, ki v

68


tekmovalnosti med brati in sestrami, velikanov, dobrih vil itd.





1999a: 7, 1999b: 9).





sebi nosijo etična sporočila (Haramija 2006: 283).

3.5 Simboli v pravljicah


Johann Jakob Bachofen, nemški mitolog in predstavnik historične psihologije simbolov, piše (povzeto po: Rosenberg 1987: 32–33), da je človeška govorica preveč revna, da bi mogla izraziti polnost doživetij, ki jih prinaša življenje. Simbol to nalogo (tudi v povezavi z mitom) odlično opravlja. Simbol namreč vzbuja slutnje, je znamenje neizrečenega in istočasno nagovarja vse plasti človeškega duha, saj izvira iz korenin, ki so v najskrivnostnejših in najglobljih delih duše; medtem ko se beseda lahko posveti eni misli, jo razlaga in pri tem ostaja na površini, v mejah razuma. V tej primerjavi je izvzet pesniški jezik, ki prav tako korenini globoko v človeku in prodre globlje od vsakdanjega pomena besed. Oglejmo si še dvoje njegovih primerjav. Prva je ta, da je simbol naravnan na notranjost, hoče prevetriti človeške globine; medtem ko je beseda (govorica) usmerjena na zunanjost. Druga primerjava, s katero zaključujemo njegovo povezavo med simbolom in besedo (govorico), je: »Besede naredijo neskončno končno, simboli pa duha usmerijo preko meja končnega, v kraljestvo neskončnega, bivajočega sveta.« Simbol ostaja kljub nekim predvidenim, določenim pomenom še vedno neizčrpno in nikoli povsem doumljivo znamenje. In če se navežemo na pravljice, prav zaradi »večpomenskosti simbolov je pravljica zgodba, ki otroka tudi po več branjih različno nagovarja, mu vedno znova pokaže

svoj nov pomenski odtenek« (Bettelheim 2002: 16).




O simbolih je govoril že omenjeni C. G. Jung, pravi (Jung 2003: 22–23) pa takole:




Tisto, čemur pravimo simbol, je izraz, ime ali celo slika, ki nam je lahko v vsakdanjem življenju povsem domača, poleg ustaljenega ali očitnega pomena pa ima še neke specifične konotacije. Vsebuje nekaj nedorečenega, neznanega ali prikritega. /.../ Beseda ali podoba je simbolna takrat, ko vsebuje nekaj več od očitnega in neposrednega pomena. Ima namreč neki širši »nezaveden« vidik, ki ga ni mogoče natančno določiti ali v celoti razložiti. /.../ Ko razmišljamo o pomenu simbola, smo


usmerjeni k idejam, ki so onkraj dosega razuma.





69

»Samo tisti, ki veliko razmišljajo o življenju, človeku in svetu, lahko ponovno odkrijejo skrito, pozabljeno govorico pravljic.« In takrat spoznajo, da pravljični liki niso gole izmišljotine, ampak podobe oz. simboli resničnih stvari iz nekega drugega





Počasi smo ali pa še bomo razjasnili dejstvo, da pravljica le ni izmišljotina. Ob tem se nam mogoče postavlja vprašanje, kako jo razumeti, če je v njej toliko simbolov. Naj ponovimo, pri naših interpretacijah (ki jih ne smemo vsiljevati otrokom) ni ene in edine ali najbolj pravilne, saj pravljice v sebi nosijo toliko bogastva, da ga je enostavno nemogoče skrčiti na razumsko raven. Vsekakor si lahko ogledamo nekaj





Treba je opozoriti, da simboli delujejo kot točka komunikacije le znotraj nekega simbolnega sistema. Pri prehodu v drug simbolni sistem se njihova konotacija spremeni ali povsem izgubi. Naveden je primer kojota, ki je za nas klavrna, strahopetna žival, medtem ko v pravljicah severnoameriških Indijancev nastopa v vlogi stvarnika, praočeta človeškega rodu, učitelja. Kojot ima v različnih kulturah diametralno nasproten pomen. Ni osamljen primer. Takšen položaj ima tudi lik zmaja, ki se v kitajskih pravljicah predstavlja kot mogočno in nesmrtno božanstvo, znotraj naše kulture pa ga razumemo kot ostudno pošast, ki jo je treba ubiti





Pravljice preko simbolov koristno vplivajo na našo podzavest in jo varujejo; učinkujejo na ravni nezavednega, nezavedno pa razume jezik simbolov. Razlaga pravljic in njenih simbolov je dobrodošla za starše, vzgojitelje oz. pripovedovalce, saj jim omogoča, da razumejo, kaj želijo otroci izraziti, ko govorijo o pravljičnih podobah ali jih rišejo. Ker otroci doživljajo pravljice intuitivno, bi jih razumska razlaga





70


sveta, kjer teče življenje drugače kot v našem snovnem svetu (Svetina 1999: 12).





najbolj tipičnih simbolov in njihovih (predvidenih) vlog.





(Goljevšček 1991b: 52).

vznemirila (če bi jo sploh razumeli) in jim odvzela ščit ter jih morebiti izpostavila

V diplomskem delu govorimo tudi o vrednotah. Zanimiva je povezava med simboli in vrednotami, ki jo je preučeval J. Musek (1990: 49): »Pogled v pomensko strukturo simbolov nam odkrije, da simboli označujejo praktično vse pomembne kulturne in sploh človeške vrednote; so označevalci temeljnih vrednot.« Med odraslimi in mladostniki je opravil raziskavo, na podlagi katere je v tabelah prikazal najpomembnejše pozitivno simbolizirane vrednote in najpomembnejše negativno simbolizirane »vrednote«. Nekaj jih bomo predstavili na tem mestu, saj nam omogočajo bolj poglobljen odnos pri iskanju vrednot v pravljicah. Ob vrednotah bomo v oklepajih predstavili tipične oz. najpogostejše simbole. Pozitivne vrednote: upanje (luč, žarek, zvezda, zarja, jutro, iskra), ljubezen (srce, vrtnica, rdeča barva), življenje (kri, sonce, svetloba, luč), lepota (cvet, roža, vrtnica), svoboda (ptica, sonce, zvezda, svetloba), marljivost (mravlja, čebela), rojstvo (jutro, pomlad, cvetni popek), mladost (pomlad), dobrota (srce). Negativne »vrednote«: smrt (krsta, puščava, črna barva, križ), žalost (črna barva), ujetost/suženjstvo (kletka, okovi), trpljenje (kri, križ), osamljenost/samota (puščava, tema), zlo/sovraštvo (kača) (Musek 1990: 60). Še






32


Naj na tem mestu kot zanimivost omenimo še, da je Musek na podlagi lastnih in tujih raziskav, ki so na simbole gledale kot na označevalce vrednot, oblikoval deset različnih kategorij simbolov (glede na njihov vrednostni pomen): »1. simboli življenjskega kroga, 2. simboli moči, obvladovanja in svobode,

3. simboli varnosti, združevanja, sprejetosti in orientacije, 4. simboli ljubezni in dobrote, 5. simboli dela, ustvarjanja in napredka, 6. simboli sreče, miru, blagostanja in uspevanja, 7. simboli lepote, harmonije in reda, 8. simboli družbenih vrednot, 9. simboli resnice, spoznanja in modrosti, 10. simboli upanja, transcendence in odrešitve« (Musek 1990: 68).




71


njihovemu strahu (Bauer 2008: 18).





nekaj primerov bomo navedli v nadaljevanju.


32

3.5.1 Predmeti/kraji/rastline/živali


Gozd je simbol nezavednega. V njem se dogajajo stvari, ki so pravljičnim




Dolina je simbol miru, zatočišča in blagostanja (Musek 1990: 219).

Puščava je na eni strani simbol osamljenosti, zapuščenosti, preizkušenj, na drugi strani pa tudi kraj miru, koncentracije, poglabljanja vase (Musek 1990: 220).

Z različnimi simboli je v pravljicah prisotna tudi smrt. Kaže se kot senca, bel konj, smrtna kosa, podzemna boginja, angel, črn ptič, črno oblečen moški, starec, ki žre ljudi. Simboli bližajoče smrti so: mavrica kot most k nebu, vodnjak, podzemna jama, steklena gora, otok ali dežela, ki je daleč stran od




Biser je prispodoba nečesa zelo dragocenega in zelo ljubega, je simbol čistosti, redkosti, znanja, navdiha (Svetina 1999: 23–24, Musek 1990: 212). Kamen je simbol trdote, moči in neuničljivosti, zato je eden izmed temeljnih




Zlato in srebro sta simbola čistosti, vrline, plemenitosti, bogastva, pa tudi pohlepnosti, nevarnosti, propada (Musek 1990: 212–213).

Neplemenite kovine (železo, jeklo, brom) simbolizirajo moč, čvrstost, trdoto (Musek 1990: 213).

Pepel je simbol minljivosti, uničenja, žalovanja, bolečine, pokore, smrti (Musek 1990: 213).

Drevo je v pravljicah prispodoba življenja, trdnosti, moči, varnosti, zaščite. Oljka je simbol miru; jelka, cipresa, breza, topol so simboli vzvišene lepote; vrba in cipresa sta simbola žalovanja in smrti; bršljan je simbol zveste ljubezni. Korenina je simbol izvora, temeljev, življenjske moči; deblo je simbol





72


likom neznane in jih je treba šele izkusiti (Bauer 2008: 22).





življenja (Bauer 2008: 68).





simbolov večnosti (Musek 1990: 211).

opore; krošnja pa simbol razraščanja in napredka (Svetina 1999: 23, Musek

1990: 224–227).



Trnje je simbol trpljenja (težav, bolečin, preprek) (Musek 1990: 226).

Vrtnica je simbol lepote in harmonije, prav tako tudi lotosov cvet, ki ob enem simbolizira še čistost, nedolžnost (Musek 1990: 223).

Sadež predstavlja dosežek našega prizadevanja ali dejavnosti (Svetina 1999:

23). V številnih pravljicah jabolko pomeni ljubezen in spolnost (Bettelheim

2002: 295).



Dom je simbol ravnotežja, mirovanja in vsakdanjosti.



Vrt simbol miru, sreče, blaženosti − je podoba raja (Musek 1990: 252).



Stopnice so simbol napredka − osebnega in življenjskega (Musek 1990: 252). Vrv je simbol ujetosti, odvisnosti, usode; lahko pa tudi moči in vzpona

(Musek 1990: 254).



Obleka je simbol zaščite, varovanja, družbenega položaja (Musek 1990: 256).



Knjiga je simbol znanja in modrosti (Musek 1990: 258).



Ključ je simbol upanja, rešitve (Musek 1990: 259).

Pot je nasprotje doma. Pomeni avanturo, srečanje, dogajanje. Simbolika poti je v pravljicah pogosta in ima velik pomen. V pravljicah se čas in prostor dojemata drugače. Čas je cikličen, prostor se kvalitativno lomi, saj si smeri niso enakovredne. Nekaj primerov: kar je na levi strani, je krivo ali skrivnostno; kar je na desni, je pravo, znano ali udomačeno; kar je zgoraj, pomeni zvestobo, red in moč; kar je spodaj, pa mrak, pošasti ali čudovite pokrajine, ki niso s tega sveta; kar leži na zahodu, je v smeri smrti; kar leži na vzhodu, je v smeri rojstva in vstajenja. Te smeri med sabo pogosto loči simbol meje, ki se kaže v obliki neprehodnega gozda, morja, reke, jezera, brezna, vodnjaka itd. Simbol za pot, na katero mora umrli, pogosto predstavlja

prehod skozi vrata ali čez most (Goljevšček 1991b: 66–68, 147–154).





73

Ptič je simbol za dušo in ustvarjalno zakonitost. Ta lahko leti in s tem poveže zemeljsko z nebesnim. Labod npr. ponazarja predvsem čistost, materinskost, ljubezen; orel je simbol moči, nedosegljivosti, ponosa; simbolizira modrost in smrt; golob in golobica mir, srečo, pravičnost, ljubezen; štorklja pri nas ponazarja rojstvo, na daljnem vzhodu pa dolgo življenje in nesmrtnost (Bauer 2008: 46, Musek 1990: 227–228).

Lev je simbol moči in najvišje oblasti; volk simbolizira zle in temne sile, jelen je simbol vzvišene lepote. Med domačimi živalmi je pogost simbol konja, ki je simbol divje moči, lepote, hitrosti; osel pa ponižnosti, potrpežljivosti, trme in

neumnosti (Musek 1990: 228–233).



Metulj je simbol lepote, nevtralnosti, lahkote (Musek 1990: 233).





3.5.2 Naravni pojavi in nebesna telesa


Dež je prispodoba milosti, ki prihaja z neba, da nas očisti in nam da novega

življenja (Svetina 1999: 24).



Veter je simbol nemirnosti in nestalnosti, vihar/nevihta/neurje pa simbolizirajo sprostitev divjih in neukrotljivih sil, notranjih strasti, družbenih prevratov itd. (Musek 1990: 218).

Dim tako v naši kulturi kot pri Indijancih in v vzhodnih religijah predstavlja duha – in s tem božjo moč, ki nam lahko pomaga do rešitve (Bauer 2008: 34). Nebo simbolizira višja načela in višje sile, večnost, nesmrtnost (Musek 1990: 214).
»Sonce je med najpomembnejšimi simboli, saj predstavlja najmočnejšo in najčistejšo naravno svetlobo, je izvor svetlosti in orientacije ter izvor in

ohranjevalec živega« (Musek 1990: 214).





74

Mesec dobiva svetlobo od sonca in zato na splošno simbolizira pasivni princip, vendar osvetljuje temo in noč in je zato tudi simbol upanja in hrepenenja (Musek 1990: 214–215).

Zvezda je simbol neminljivosti, večnosti, idealov, svobode, upanja, hrepenenja (Musek 1990: 215).

Zarja in žarek sta simbola upanja, rojstva, zmage, svobode (Musek 1990:

217).





3.5.3 Barve in svetloba


Črna barva je podoba noči, teme, nevednosti, slepote, nezavednosti, nezavesti, žalosti, obupa, trpljenja, smrti in zla (Svetina 1999: 24). Ima izrazito negativno konotacijo, čeravno ni nujno, da je njen pomen samo negativen, odvisno pač od številnih opozicij in korelacij, v katerih se pojavlja – tako črna kot bela barva sta pogosto barvi obredja, slovesnosti in ceremonialov (Musek 1990: 179).

Bela je njeno nasprotje. Je simbol dneva in luči, znanja, videnja, védenja, najvišje zavesti, sreče, veselja, radosti, božanstva, veselja, čistosti, nedolžnosti, miru, počitka, tišine, stopanja na novo pot, rojstva pa tudi smrti

(Svetina 1999: 24, Musek 1990: 179).



Svetlobo pojmujemo kot simbol vseh simbolov, saj v opoziciji s temo predstavlja izvorno simboliko (v njiju je zajet ves pomenski univerzum simbolov). Svetloba je tako simbol: izvora, nastanka, stvarjenja, začetka sveta, življenja, razuma, spoznanja, resnice, navdiha, razodetja, čistosti, rasti, prenove, sreče, veselja, svobode, jasnega. Njeno nasprotje je tema, ki je simbol niča, nerazločnega, kaosa, nevednosti, neznanja, odvrnitve od resnice, nemorale, grešnosti, sovraštva, zlobe, žalosti, smrti, prekletstva, obupa, sužnosti, nezavednega, skritega itd. S simboliko teme je povezana črna barva,




75

s simboliko svetlobe pa bela, kar je bilo moč opaziti že iz pričujočih navedkov (Musek 1990: 177–179).

Rumena/zlatorumena barva je najbližja svetlobi, zato je to barva sonca, božanstva, svetega, vladarjev. Ker je to barva sonca in zlata (simbolov večnosti), je tudi rumena barva simbol večnosti; kaže na modrost in premišljenost. Istočasno pa je to ena izmed najbolj ambivalentnih barv: če na eni strani najdemo svetost, lepoto, večnost, najdemo na drugi zavist, ljubosumje, napuh, sovraštvo, domišljavost, nedostopnost, popačenost, razdor, izdajstvo, pešanje, starost, bližino smrti. Rumena barva je barva žolča, žvepla, strupov, bolezni (Musek 1990: 180–181).

Rdeča barva je barva ognja in krvi, označuje ljubezen, življenje, borbo, toploto, požrtvovalnost (Musek 1990: 181, 186).

Oranžna barva predstavlja ravnovesje med duhom (zrelost) in nagoni (nezvestoba) (Musek 1990: 181).

Zelena barva je simbol miru, umirjenosti, pasivnosti, svežine, zaščite, upanja, varnosti, enakosti, globine, globoke vednosti, narave, pa tudi zavisti, ljubosumja, sovraštva, strupenosti, jeze, zlobe, strahu in tesnobe (Musek 1990: 181−182, 186).

Modra barva označuje zvestobo, prijateljstvo, modrost, razum, resnost, mirnost, vzvišenost, ponotranjenost, nevsakdanjost, oddaljenost, globino (Musek 1990: 182, 186).

Vijolična barva je simbol zmernosti, obvladovanja, žrtvovanja, poslušnosti, pokornosti in pokore, žalosti, a tudi hrepenenja in upanja (Musek 1990: 182). Škrlatna barva je simbol dragocenosti, najvišje moči in oblasti (Musek 1990: 182).

Rjava barva je barva žalosti, otožnosti, vsakdanjosti, realnosti (Musek 1990:

76


186).

3.5.4 Hrana




Pravljice so do neke mere ohranile stari sakralni pomen hrane: hrana je del tistega, ki jo daje, tako sprejeti hrano pomeni sprejeti vase osebo darovalca. Gre za obredno stalnico, ki deluje v smislu socializacije, družbene pogodbe – bitja, ki si delijo hrano med seboj, se s tem zavežejo, da ravnajo druga z drugo po principih solidarnosti in medsebojne pomoči. Hrana predstavlja enega bolj univerzalnih simbolov, saj njegova razumljivost nima meja, ne glede na čas in prostor (Goljevšček 1991b: 62, 104).

Sol je simbol bistva, resnice, smisla, duhovne hrane, modrosti, očiščevanja,

zdravja (Musek 1990: 214).





3.5.5 Števila


V pravljicah (predvsem ljudskih/folklornih) mnogokrat naletimo na števila tri, sedem, devet, deset, dvanajst, trinajst in na njihove mnogokratnike. Tako jih pogosto imenujemo kar ljudska oz. pravljična števila, ki so povezana z duhovnimi zakonitostmi vesolja in človeka v njem. O številu tri se pravi, da so vse dobre stvari tri (roditi – živeti – umreti, voda – zemlja – zrak, telo – duša – duh, sedanjost – preteklost – prihodnost, tri osnovne barve v pravljicah: bela, črna, rdeča; tretji je tisti, ki je tepček, hkrati pa ima v sebi neko nedolžnost in preprostost, ki mu pomaga do srečnega konca), hkrati pa je tri tudi mistično in sveto število (sveta Trojica). Če nanj pogledamo z vidika psihoanalize, število tri simbolizira iskanje osebne in družbene istovetnosti ter spolne zrelosti (npr. tri kaplje krvi v Sneguljčici in Trnuljčici). Tri je temeljno število, simbol notranje strukturiranosti celote, simbol vseobsežnost, dopolnitve in popolnosti. Število sedem je simbol popolnosti, harmonije, zaključenega cikla/strukture; v pravljicah pogosto pomeni posamezne dneve v tednu, je tudi simbol vsakega dneva našega življenja. Število devet se




77

uporablja, ko je nekaj tik pred izpolnitvijo (deveti kralj, deveta dežela). To je še zemeljski svet, medtem ko je število deset duhovno, označuje presežek, izpolnitev, popolnost, je simbol transcendence, življenja, smrti, preobrazbe. Dvanajst velja za popolno in srečno število. Število trinajst je zanimivo število, mogoče se ga je oprijelo ime »nesrečno število« zaradi tega, ker prestopi mejo srečne dvanajstice, npr. trinajsta vila je spregledana, in ker je spregledana, postane hudobna (Trnuljčica), vendar je mnogokrat tudi srečno število (Megla 2006: 272, Bettelheim





3.5.6 Dogodki in dejanja


Poroka predstavlja simbol spolne zadovoljitve (Goljevšček 1991b: 104). Simbol ponovnega prerojenja (po globokem spancu) ali rojstva pomeni, da je lik dosegel višjo stopnjo zrelosti in razumevanja. K temu dodajamo umivanje in kopel, ki sta simbola očiščenja in prenove (Bettelheim 2002: 297, Musek 1990: 249).

Lov je prispodoba uničevanja zla in premagovanja ovir, oranje je simbol duhovne priprave, pastirstvo zaščite in čuvanja (Musek 1990:250). Potovanje je simbol iskanja resnice, nesmrtnosti, miru, sreče, ljubezni (Musek





3.6 Vsebina pravljice v povezavi s stopnjo otrokovega razvoja




Zaradi boljšega dojemanja nadaljnje vsebine bomo na tem mestu za začetek izpostavili dve razvojni teoriji otroka. Na prvem mestu bomo spoznali Piagetovo teorijo, ki izhaja iz inteligentnosti, slednja je razumljena kot razvijajoča se struktura,




78


2002: 122, Musek 1990: 192–196).





1990: 248).

ki človeku omogoča prilagajanje zunanjemu svetu. Piaget je ugotovil, da je otrokov spoznavni razvoj tesno povezan s kognitivnim. V razvoju mišljenja je pri otrocih zaznal štiri glavne stopnje: senzomotorično stopnjo (od 0 do 2. leta), stopnjo predoperativnega mišljenja (od 2. do 7. leta), stopnjo konkretnih operacij (od 7. do

12. leta) in stopnjo formalnih operacij/obdobje abstraktnega mišljenja (od 12. leta dalje). Za senzomotorično stopnjo je značilno usklajevanje fizičnih dejavnosti; to je še predpredstavna in predverbalna stopnja. Z vidika moralnosti gre za amoralno stopnjo: potrebno je poudariti, da s tem ne mislimo na nemoralno stopnjo, temveč pojmujemo dejstvo, da otrok v tem obdobju še ni zmožen oceniti posameznega dejanja ali dogodka z moralnega stališča. Na stopnji predoperativnega mišljenja otrok razvija sposobnosti predstavljanja dejavnosti preko misli in jezika (oblike notranjega predstavljanja se kažejo v posnemanju, simbolični igri, domišljiji); to je še predlogična stopnja, za njegovo mišljenje je še vedno značilen pretežen egocentrizem in nezmožnost vživetja v kožo drugega, zato na tej stopnji govorimo o egocentrični moralnosti. Za stopnjo konkretnih operacij je značilno logično mišljenje, ki pa je še vedno omejeno na fizično realnost. Značilna je sociocentrična moralnost, kar pomeni, da odločilno vlogo pri presoji moralnosti igra vzorec, ki se razvije v skupini, in heteronomna moralnost/moralnost avtoritete (prav je to, kar menijo drugi). Na stopnji formalnih operacij je logično mišljenje že abstraktno in ni več vezano na predmete in konkretne izkušnje; na tej stopnji pa se pojavi alocentrična ali avtonomna moralnost, ko določena pravila, zapovedi, prepovedi niso več vsiljene od zunaj (od avtoritet), temveč so stvar medsebojnega dogovarjanja in usklajevanja (Marentič Požarnik 2000: 109−118, 142–143, Labinowicz 1989: 80–123).

Na drugem mestu bomo na kratko predstavili Eriksonovo teorijo o psihosocialnem razvoju človeka, ki obsega osem stopenj, prehod iz ene stopnje na drugo je mogoč ob predhodni rešitvi krize/konflikta, ki se na posamezni stopnji pojavi. 1. stopnja (prvo leto): psihosocialno krizo označuje konflikt zaupanje – nezaupanje. Če je ta





79

uspešno razrešen (pomeni, da so bile zadovoljene osnovne fizične in psihološke potrebe po navezanosti, telesnem stiku, ljubezni in udobju), bo otrok razvil občutje zaupanja in varnosti, če pa konflikt ni ustrezno razrešen, bo razvil tesnobnost, nezaupljivost do ljudi, kazal bo premalo samozaupanja. 2. stopnja (drugo leto): samostojnost – dvom vase in sram. Uspešna razrešitev konflikta se kaže v zaupanju v svojo zmožnost nadzora lastnega telesa in obvladovanja pravil; neuspešna razrešitev pa vodi v občutek nezmožnosti nadzora nad dogajanjem. 3. stopnja (tretje do peto leto): pobuda – občutki krivde. Uspešna razrešitev vodi v zaupanje vase kot pobudnika in ustvarjalca, neuspešni razrešitvi sledijo občutki krivde in pomanjkanje želje po uveljavljanju lastnih zamisli. 4. stopnja (šesto leto do adolescence): podjetnost – manjvrednost. Uspešna razrešitev: občutek obvladovanja temeljnih intelektualnih, telesnih in socialnih veščin; neuspešna razrešitev pa vodi v pomanjkanje samozaupanja in občutke neuspeha. 5. stopnja (mladostništvo): jasna identiteta – zmedena identiteta. Uspešna razrešitev se kaže v jasni podobi sebe kot enkratne osebnosti; neuspešna pa v nejasnem in spreminjajočem se doživljanju sebe, kar vodi v občutek, da deli jaza niso povezani. 6. stopnja (zgodnja odraslost): intimnost – izolacija. Uspešna razrešitev omogoči zmožnost zbližanja in zaupanja drugim; neuspešna pa povzroči občutja osamljenosti in zanikanje potrebe po bližini.

7. stopnja (zrela odraslost): ustvarjalnost – stagnacija. Uspešna razrešitev pomeni osredotočenost na družino, družbo, bodoče generacije, onstran sebe; neuspešna pa razvajanje samega sebe, pomanjkanje usmerjenosti v prihodnost. 8. stopnja (starost): integriteta ega – obup. Uspešna razrešitev vodi v temeljno zadovoljstvo z življenjem, daje občutek izpolnjenosti; neuspešna pa privede do razočaranja in občutka ničevosti življenja (Kompare idr. 2001: 244–249). Sedaj, ko smo dobili okvirne predstave o razvoju otroka, lahko nadaljujemo z iskanjem povezave, ki

80


obstaja med pravljico in razvojno stopnjo otroka.

Pravljica je poznana v vseh kulturah in predstavlja določeno vrednoto, kljub temu pa se ji šele v zadnjem času na področju razvojne psihologije posveča več pozornosti. O vplivu pravljice na otroka se govori že v prenatalnem obdobju − kako ne bi nanj

vplivala tudi kasneje … (Milčinski in Pogačnik Toličič 1992: 16).




Otrok je od predbralnega obdobja do 9. leta starosti v t. i. pravljičnem obdobju; tako da življenje, svet okrog sebe, odnose v njem in samega sebe dojema pravljično. Zato se ne gre čuditi, da je za otroka v tem obdobju najprimernejša literarna zvrst prav

pravljica (Jamnik 2006: 105).




Vsekakor je pri tem pomembna vsebina in oblika pravljice, ki morata biti primerni stopnji otrokovega razvoja, da mu le-ta ostane zanimiva in smiselna, da se ji otrok čudi in jo »razume«, ker le s tem zadovolji svoje razvojne interese. Čeravno avtorici ob tem posebej poudarjata, da je v zgodnjem obdobju najbolj pomembno, da otroku pravljice sploh pripovedujemo in ne toliko, kakšne. Sčasoma, ko otrok raste, pride v ospredje tudi pravljica sama na sebi – njena vsebina in liki (Milčinski in Pogačnik Toličič 1992: 25) in takrat je še kako pomembno, da ima otrok dostop do kvalitetnih

pravljic, saj gre pri tem za prvi stik z umetniško literaturo (Jamnik 2006: 105).




Pojavlja se vprašanje, katere pravljice izbrati. Obstajajo teoretiki, ki so glede na razvoj otroka naredili nekaj smernic pri izbiri pravljic. Seveda ob tem ne gre zanemariti našega notranjega občutka in otrokove želje. Slednjo poudarja tudi Bettelheim (2002: 21–25), čeprav se na podlagi sodobnih psiholoških dognanj da predvideti, katere pravljice so za otroka v posameznem obdobju še posebej

privlačne oz. priporočljive:




Katera zgodba je najpomembnejša za določenega otroka v neki določeni starosti, je popolnoma odvisno od stopnje njegovega psihološkega razvoja in problemov, ki ga trenutno najbolj mučijo. /.../, [k]er ne moremo vedeti, katera pravljica bo za




81

določenega otroka v neki starosti najpomembnejša, se ne moremo sami odločiti, kdaj naj mu pripovedujemo katero izmed številnih pravljic in zakaj. Izbere jo lahko samo otrok sam. Na svojo izbiro nas opozori z močnimi čustvenimi odzivi, ki jih neka


pravljica prebudi v zavestnem in nezavednem delu njegove duševnosti.





Različne znanstvene vede so danes pokazale, da je za raziskovanje otrokovega recepcijskega razvoja (kako npr. bere, sprejema in procesira književna besedila) potrebno znanje psihologije in sociologije, pa še literarne teorije, literarne teorije mladinske književnosti in recepcijske estetike. Zato smo tudi omenjali Piagetovo in Eriksonovo teorijo. Otrokov recepcijski razvoj pa delimo na pet obdobij (za vsako obdobje posebej ali skupaj še z enim bomo omenili nekaj ključnih značilnosti)

(Kordigel Aberšek 2008: 45−71):




Senzomotorično obdobje (do konca prvega leta) in obdobje otrokove praktične inteligence (traja do 2./3. leta). V senzomotoričnem obdobju so zmožnosti recepcije literature zelo intenzivne, a precej omejene, saj gre vendarle za besedno umetnost. V obdobju praktične inteligence pa otrok »še ne pozna sistema jezikovnih znakov do take stopnje, da bi lahko z njihovo pomočjo kompetentno komuniciral z okolico ali s pomočjo jezika razmišljal o svetu« (Kordigel Aberšek 2008: 46). V teh dveh obdobjih otrok najbolj intenzivno zaznava pomen, ki ga ustvarja zvočna podoba besede, ritem in melodija. Za to obdobje so značilne naslednje dejavnosti (o čemer govori tudi Piaget): posnemanje in ponavljanje, simbolna igra, otroška igra, notranje slike, na koncu pa še jezik (njegovo zadovoljivo obvladanje). Dejavnosti, ki jih omenjamo pred obvladovanjem jezika, otroku služijo tudi kasneje (ne samo za razmišljanje o realnem svetu, temveč tudi o irealnem − o literarnih besedilih, likih itd.). Četudi je v tem obdobju otrokovo obvladovanje jezika še zelo omejeno, lahko govorimo o recepciji književnosti, saj se v tem obdobju že odziva na ritem, ki je eden bistvenih elementov poezije, ob poslušanju estetsko oblikovanih ritmičnih besedil pa že doživlja občutke





82

ugodja in varnosti (slednjega sprva povezuje le s fizičnim stikom, npr. s

Sledi obdobje intuitivne inteligence (od 2./3. do 7./8. leta), v katerem otrok začne dojemati tudi vsebinski del književnosti in ne le zvočnega ter čustvenega. Delimo ga na obdobje egocentrične recepcije (iz besedil odbira tiste elemente, ki jih ima za »svoje«, pojavljata se že tudi procesa identifikacije z literarnim likom in projekcije otrokovih impulzov na literarni lik in dogodke v besedilu) in na naivno pravljično obdobje (otroci doživljajo v tem obdobju pravljično dogajanje kot del njihovega realnega sveta). V tem obdobju otroci ponavadi dosežejo tudi t. i. prag zrelosti za poslušanje pravljic, do katerega pride takrat, ko lahko otrok »spremlja sosledje motivov, ki tvorijo pravljico kot zaključeno celoto« (Kordigel Aberšek 2008: 54) in se ne osredotoča zgolj na posamezni motiv. V naivno pravljičnem obdobju je nagnjen k animističnemu zaznavanju in razumevanju sveta (v besedilu temu ustrezajo antropomorfizirane živali, predmeti), k pravi identifikaciji z literarnim likom (vanj se vživlja in ugotavlja podobnost z njim), zmožen si je že predstavljati domišljijskočutne predstave (če meni, da je lik dober, si ga bo predstavljal kot lepega, če meni, da je hudoben, si ga bo predstavljal kot grdega), kljub zmožnosti identifikacije z literarnim likom otrok v tem obdobju opazuje stvarnost izključno iz svojega zornega kota. Otroci v naivno pravljičnem obdobju zaznavajo motive le, če v njih zaznavajo močna čustva (ljubosumje, maščevalnost, jezo), če jim prebujajo radovednost ali napovedujejo zanimiva doživetja. Preko golega opisa čustvenih doživetij lika jih otrok še ne more zaznavati (ker še ni sposoben refleksije o lastnih, kaj šele o tujih čustvih), zato pravljica ne govori npr. o tem, da je bila deklica žalostna, temveč o tem, da je jokala. V tem obdobju si otrok iz skopih opisov dogajalnega prostora slednjega že zelo dobro predstavlja, saj je zelo pozoren na podrobnosti, ki se v besedilu pojavijo. Književni čas ne razumeva tako kot odrasel človek. Nekoč zanj pomeni čas, ko je bilo vse drugače, kot je danes, čas, v katerem so povsem zabrisane meje med realnim in





83


pestovanjem).

domišljijskim, a tudi čas, v katerem veljajo točno določena pravila. Otrok v tem obdobju še ne more slediti strnjenemu dogajanju in vzročno-posledično povezanim motivom, zato je potrebno izbrati pravljice, ki so zgrajene dvo- ali trodelno ter





Za obdobje konkretnih, logičnih intelektualnih operacij (od 7./8. leta do 12. leta) se med različnimi avtorji v opisih recepcijskega razvoja pojavljata tudi naslednji poimenovanji: robinzonska doba ali doba bralca kot heroja. Po sedmem letu se otrokovo ravnanje spremeni, je manj impulzivno, sposoben je razmišljanja, življenja v skupnosti (v tem času postane otrok socialno bitje v pravem pomenu besede). Še vedno je nagnjen k čudežnosti, vendar ima raje kot klasične umetne pravljice zgodbe, ki so bolj zapletene, z več osebami (in z bolj razdelanimi značaji) in dogajalnimi prostori. V ospredje pridejo fantastične pripovedi (Pika Nogavička) in malo kasneje pustolovska proza; za to obdobje je značilno, da si otroci še vedno želijo zgodb, v katerih zmaga pravičnost in je slabo kaznovano. Zaznavanje in razumevanje književnih oseb je v tem obdobju že globlje, otrok si ustvari »popolnejše« oz. polnejše slike, identifikacijo med njim in likom sprožijo že majhne podobnosti, sprva lažje zaznava tiste motive, ki jih pozna iz lastnih izkušenj, postopoma pa se paleta teh motivov širi, lahko bi rekli, da skladno z njegovim nabiranjem življenjskih izkušenj in širjenjem socialnega okolja. V tem obdobju je otrok sposoben vrednotiti posamezna dejanje glede na namen, se pravi, da dopušča, da tudi dobra oseba naredi kdaj kaj slabega, seveda nikoli nalašč. Otrok se je med

10. in 11. letom že sposoben osredotočiti na namere, čustva in misli literarnih likov ter s tem na iskanje motivov, ki mlajšemu otroku še niso dostopni. V tem obdobju so otroci že sposobni zahtevnejših miselnih operacij, tako že lahko razmišljajo o tem, kaj literarni liki čutijo, razmišljajo, si želijo oz. hočejo, kaj posamezni literarni lik ve o drugem liku itd. Sposobni so slediti kompleksnejšemu (zdaj že vzročnoposledičnemu) dogajanju, tudi na več dogajalnih prostorih hkrati, počasi se tudi





84


vsebujejo veliko ponavljanj, tako otrok že točno ve, kaj pričakovati.

porazgubita tako znana nekoč in nekje, saj začnejo otroci počasi pridobivati zgodovinsko in geografsko znanje, kar močno vpliva na oblikovanje njihovih domišljijskih podob in različnih miselnih operacij. Po dvanajstem letu (torej v obdobju abstraktne inteligence) se recepcijska zmožnost razvije do te mere, da so otroci sposobni kombinirati več perspektiv v književnem besedilu, razumeti vzorec njihove soodvisnosti, pa tudi pripovedovalčevo in nazadnje že avtorjevo perspektivo.

V diplomskem delu smo že večkrat omenili, da se vrednote povezujejo tudi s področjema morale in etike, zato bomo na tem mestu nekaj besed namenili enemu izmed teoretičnih pogledov na moralni razvoj otroka. Predstavili bomo pogled spoznavne/kognitivne psihologije oz. Kohlbergovo teorijo, v kateri se precej navezuje na Piageta. Poleg te teorije sta najbolj znani še teorija psihoanalize (Freud, Klein, Loevinger, Erikson), ta pojmuje otroka kot nagonsko bitje, ki se mora v svojem razvoju prilagoditi zahtevam družbe (pri tem pa družbenih norm ne doživlja zmerom kot zunanjih pritiskov), in teorije učenja (Bandura), ki menijo, da je otrok neskončno prilagodljivo bitje (kot »nepopisan list papirja«) – v kakšno osebnost se bo razvil, pa je odvisno predvsem od tega, kaj se bo v letih odraščanja naučil, tako preko





Sedaj bomo na kratko povzeli šest stopenj (oz. tri ravni) razvoja moralnega presojanja po Kohlbergu (Marentič Požarnik 2000: 109–118, Zupančič in Justin 1991:





Predkonvencionalno presojanje prevladuje pri predšolskem otroku in ločuje med dvema stopnjama: 1. usmerjenost v uboganje zaradi kaznovanja (na vedenje torej

85


posnemanja kot preko nagrajevanja in kaznovanja (Zupančič in Justin 1991: 8–11).





153–155).





odločilno vpliva želja po nagradi ali pa strah pred kaznovanjem), 2. instrumentalno-

relativistična usmerjenost (otrok se pravilu podredi iz golega koristoljubja).

Konvencionalno presojanje se začne pojavljati v srednjem in poznem otroštvu, poznamo pa dve stopnji: 3. usmerjenost v skladne medosebne odnose (otrok želi biti od odraslih pohvaljen), 4. usmerjenost v red in zakonitost (otrok pravila jemlje kot

avtoriteto in jih spoštuje zaradi njih samih).




Postkonvencionalno/avtonomno presojanje je značilno za mladostnika, členi pa se prav tako na dve stopnji: 5. usmerjenost v družbeno pogodbo in zakonitost (mladostnik se podreja družbenim pravilom tedaj, ko verjame, da so v službi človeka oz. ko razumno urejajo odnose med ljudmi, zaradi posebnih okoliščin jih je mogoče spremeniti, ne glede na avtoriteto, ki stoji za njimi), 6. usmerjenost v splošna etična načela je najvišja stopnja, ki se pojavi proti koncu mladostniškega obdobja (o tem, kaj je prav in kaj ne, se posameznik odloča glede na glas vesti in izbranih etičnih načel; ki se tičejo spoštovanja človekovega dostojanstva in enakovrednosti oz. enakosti med ljudmi). Ob zaključku moramo dodati, da vsak ne prehodi in ne doseže

vseh ravni, to pa je značilno tudi za stopnje osebnostnega razvoja.




Pri iskanju najprimernejše pravljice, zgodbe oz. literarne umetnine glede na razvoj otroka bomo uporabili razdelitev, ki sta jo naredili Jana Milčinski in Slavica Pogačnik Toličič (1992: 31–75), ob tem pa dodali še nekaj nasvetov za izbiro pravljic (Kobe

1972: 50–55).




Obdobje pred otrokovim rojstvom

Že v tem razvojnem obdobju, ko je otrok najmočneje povezan z materjo in preko nje doživlja svet, ga seznanimo s pravljico in pesmijo. Z otrokom se lahko pogovarjamo,

mu pojemo, pripovedujemo itd. (Milčinski in Pogačnik Toličič 1992: 32).





86

Novorojenček

Z rojstvom je otrok prišel iz varnega zavetja v zanj hrupen svet. Takoj začnejo delovati vsa njegova čutila, še posebej je občutljiv za dotik. Za glasove (še posebej materine) postaja dovzeten nekje med tretjim in četrtim tednom po rojstvu, z osmimi tedni pa je že vesel, če lahko opazuje gibanje staršev in prisluškuje njihovim glasovom. Dobrodošle so pesmice, še posebej tiste, v katerih lahko uporabimo poljubčke, stiske, božanje, rahel počep, poskok itd. S temi gibi oz. gestami otroka zamotimo, da napeto pričakuje, kaj bo sledilo. Še posebej so takšne pesmice dobrodošle, kadar joče, je nemiren, ko ga previjamo itd. (Milčinski in Pogačnik Toličič





Otrokova razvojna pot v prvem letu

V tem obdobju se v otrokovem telesnem in duševnem razvoju veliko dogaja, zato lahko starši s pravilno usmerjeno igro in s spodbujanjem vplivajo na razvoj otrokove motorike in nasploh na razvoj različnih spretnosti. To je čas, ko otrok ogleduje svoje roke, prijema predmete in jih nosi v usta, se poskuša usesti, nato se plazi po vseh štirih in nenazadnje mu uspe shoditi. Konec prvega leta že spremlja ritem in se zato še posebej navdušuje ob ljubkovalnih igricah, kratkih preprostih pesmicah in močno





Otrok pri dveh letih

To je čas, ko se otrok začne učiti ubogati, in prav zdaj mu lahko pravljica, igrica ali pesmica kot vzgojna sredstva zelo pomagajo. Sedaj je otrok že pravi mali raziskovalec, vse ga zanima in kliče, istočasno pa se mora uklanjati zahtevam staršev. Otroci uživajo v ritmičnih pesmicah, večinoma ob eni in isti pravljici (teme o družinskih članih, naravi, avtomobilih, živalih), radi gledajo slikanice (Milčinski in

87


1992: 33).





poenostavljenih pravljicah (Milčinski in Pogačnik Toličič 1992: 36).





Pogačnik Toličič 1992: 44–45).

Otrok je star tri leta

Motorično je spreten, rad se pogovarja in veliko sprašuje. Z večjo pozornostjo si ogleduje slikanice, želi poslušati enostavne pravljice in jih slišati znova in znova, še posebej všeč so mu tiste o naravi in živalih. Ob pravljici ni več pasiven, temveč veliko

sprašuje in komentira (Milčinski in Pogačnik Toličič 1992: 48).




Štiriletni otrok

Je zelo vedoželjen, ima bogato domišljijo, že dobro govori in se rad pogovarja. Skupaj z drugimi otroki rad posluša pravljice, si jih sam izmišljuje, uči se preprostih pesmic in rim, rad tudi gleda zahtevnejše slikanice s kratkim besedilom. Veliko zanimanje zbujajo knjige, ki ponazarjajo dogajanje v naravi in razne verske slikanice z angelčki itd. Za fante so prav posebej zanimivi motivi letal, raket in raznih strojev

(Milčinski in Pogačnik Toličič 1992: 53).




Petletni otrok

Je že precej samostojen, dobro se vključuje v družbo, počasi začne razlikovati, kaj je laž in kaj resnica. Zanima ga narava in dogajanje v njej, zato je to tudi dober čas, da ga poučimo o ekološki zavesti oz. mu naravo čim bolj približamo. Nasploh je precej radoveden, postavlja vprašanja, povezana s spolnostjo. Glede pravljic je tako, da ima rad že malo zahtevnejše pravljice (a ne preveč, saj ne čuti potrebe po preveliki fantastičnosti v zgodbi, temveč so mu bližje pravljice, v katerih so mu okolje in liki domači), o katerih potem razmišlja in precej resno vzame moralni nauk. V svoji domišljiji povezuje različne pravljice in jih oblikuje po svoje (Milčinski in Pogačnik

Toličič 1992: 59, Kobe 1972: 50).




Mlajši otroci imajo nasploh zelo radi živalske pravljice, predvsem tiste, v katerih kot glavni liki nastopajo ali zelo velike, najbolj pogosto se pojavljata dobrodušna medved

in slon, ali zelo male živali, kot je ljubka in urna miška (Kobe 1972: 50).




88

Otrok pred vstopom v šolo (star od 6 do 7 let)

Vstop v šolo od otroka zahteva določeno mero zrelosti, tako intelektualne, čustvene kot socialne. Starši so poklicani, da odkrivajo in spodbujajo otrokovo drugačnost, njegove posebnosti, individualne lastnosti. V tem času otrok manj sanjari in vedno bolj realistično gleda na svet. Raje kot enostavne pravljične zgodbe ima sedaj zgodbe, ki so polne pravih dogodivščin in »resničnejših« oseb. Zanj so primerne zahtevnejše zgodbe oz. pravljice, ki že vsebujejo kakšne opise čustvenih razpoloženj in razmišljanj, tako da dogajanje ne poteka čisto nepretrgoma; v zgodbah ga privlačijo prave čudežne in nenavadne dogodivščine, v katerih nastopajo živali (personificirane) ali njegovi vrstniki. V tem času se spoznava z odnosom do dela, do učenja v šoli in doma, istočasno se mu zaradi tega razvija čut za odgovornost

(Milčinski in Pogačnik Toličič 1992: 66–67, Kobe 1972: 50–51).





3.7 Pomen pravljic




V tem podpoglavju bomo najprej obširno predstavili pomen pravljice za otroka, nato bomo dodali tudi nekaj poudarkov o vplivu pravljice na odraslega in pomenu, ki ga

ima le-ta zanj.





3.7.1 Za otroka


Otroški svet je pravljični svet. Za otroka je vse resnično, hkrati pa lahko vse po svoje spremeni. Avtorici se tukaj navežeta na Piageta, ki poudarja, da je otrokovo mišljenje skoraj do pubertete animistično – kar pomeni, da je zanj vse živo (Milčinski in Pogačnik Toličič 1992: 23). Rečemo lahko, da otrok vse doživlja kot igro in tako mu





89

pravljica s svojo simboličnostjo pride še kako blizu. Ali kot menita avtorici: »Pravljica otroku pomaga, da razume samega sebe« (1992: 23). Moramo razumeti, da otrok svet drugače doživlja kot odrasel. Bolj kot bomo to upoštevali, bolj »uspešni« bomo v pripovedovanju pravljic in posredovanju vrednot, saj se bomo lažje odpovedali izumetničenemu pripovedovanju in obremenjevanju z vprašanjem, kaj želimo s posamezno pravljico otroku sporočiti. Sporočila pravljice ni moč vsiliti, saj pravljica niti ni enopomensko besedilo. Tako ali tako pa bi s kakršnimkoli vsiljevanjem napravili več škode kot koristi oz. povedano drugače, za moraliziranje in zgolj

navidezno posredovanje vrednot pravljice pač ne potrebujemo.




Pravljice dajejo otrokom tudi moč, saj njihovo domišljijo na njim primeren način spodbudijo k soočanju s težavami. Da pravljice lahko tako učinkujejo, se mora otrok z njimi ukvarjati: imeti mora možnost, da se bo s kom o njih pogovarjal, da jih bo slišal vedno znova in znova, se pri tem poistovetil zdaj z eno, zdaj z drugo osebo, se ustavljal ob posameznem prizoru itd. Tako se bo lahko seznanil z vsebinami, ki mu

bodo prinesle rešitve, ki jih v tistem obdobju »išče« oz. potrebuje (Bauer 2008: 9).




Ker poslušajo pravljico večkrat, se jim vedno znova odpirajo tudi nova spoznanja, ki jih posredno tudi usposabljajo za življenje in vplivajo na njihovo osebnostno zorenje. Odrasli nikoli ne vemo natanko, kaj se v otroku dogaja, zato ga ne smemo spraševati, kaj hoče pravljica povedati – kot pri drugih literarnih delih. (Zalokar


Divjak 2000: 47.)



Preko vživljanja v pravljične like se otrok postopno vživlja v dogajanje in ga doživlja tako intuitivno kot racionalno. Posebno dragocene so pravljice otroku tudi zato, ker pod njihovim okriljem postane neviden: pravljična oseba ravna namesto njega, otrok pa ostaja pod čarobnim plaščem in povsem na varnem pridobiva nove izkušnje

(Bauer 2008: 10, 19).





90

Otrok se nekaterih pravljic nikoli ne naveliča, četudi jih zna že na pamet. Res je, da že vnaprej ve, kaj se bo zgodilo (kar mu daje občutek varnosti), hkrati pa v njih vedno znova najde kaj novega, saj njegova notranjost ne zmore vsega predelati naenkrat. Tako ga posamezni motivi počasi in v nedoumljivem vrstnem redu nagovarjajo, enkrat eden, drugič drugi, pri tem pa sam izlušči lastni pomen, ki se od branja do branja lahko precej razlikuje (Zalokar Divjak 2000: 75). Večkratno branje je pomembno tudi zato, ker se samo tako lahko otrok intenzivno spoprime s pravljico

in tako postopoma v svojem razvoju tudi napreduje (Bauer 2008: 9).




Poraja se vprašanje, zakaj imajo prav pravljice moč, da obogatijo otrokovo življenje, tako notranje kot zunanje? O tem se je dolgo časa spraševal tudi Bettelheim, pravi

(2002: 11) pa takole:




Bolj ko sem poskušal razumeti, zakaj te zgodbe tako zelo bogatijo otrokovo notranje življenje, bolj sem ugotavljal, da veliko bolj kot katero koli drugo čtivo izhajajo iz otrokovega dejanskega psihološkega in čustvenega stanja. O otrokovih hudih notranjih pritiskih pripovedujejo na način, ki ga otrok nezavedno razume, in ne da bi podcenjevale izredno resne notranje boje, ki spremljajo odraščanje, nudijo primere


tako začasnih kot trajnih razrešitev problemov, ki mučijo otroka.




Pravljice otroku pomagajo, da začne razumevati samega sebe in svoj položaj v svetu. Preko pravljice dobi nasvete, kako naj vnese red v svoje življenje in najde svoje mesto v svetu. Tako pravljica otroka pripravljajo tudi na zunanji svet, saj mu pomagajo videti bistveno v svetu: dobro in zlo (Grafenauer 2002: 6, Zalokar Divjak

2000: 47).




Treba je poudariti, da če ob tem pripovedovalec pravilno ugane, zakaj se je otrok

čustveno navezal na neko pravljico, je bolje, da to spoznanje zadrži zase. Zakaj?




Najpomembnejše izkušnje in reakcije majhnega otroka so v veliki meri nezavedne in naj bi takšne tudi ostale, dokler otrok ne doseže večje zrelosti in razumevanja.




91

Vedno, če gre za otroka, pa še posebej, je vsiljivo, če komu razlagamo njegove nezavedne misli in mu uzaveščamo, kar želi ohraniti predzavestno. /.../ Poleg tega lahko, če otroku razlagamo, zakaj ga neka pravljica tako privlači, uničimo čar zgodbe, ki je v veliki meri odvisen od tega, da otrok ne ve natanko, zakaj je tako očaran.


(Bettelheim 2002, 25–26.)




Majhni otroci čustvujejo na izrazito črno-bel način, npr. če čarovnica zgori (kot se zgodi v pravljici Janko in Metka), to za njih pomeni varno urejen svet, saj so že dojemljivi za enostavnejša etična sporočila. Tako že od otrokovega najzgodnejšega obdobja literatura pomaga oblikovati človekova stališča. V obdobju med šestim in devetim letom otroci občudujejo literarne like in se poistovetijo z njimi, sprejmejo lahko tudi njihova stališča o tem, kaj je prav in kaj narobe. Z odraščanjem se njihovo razumevanje še poglobi in razširi, četudi tega še vedno ne znajo izraziti. Identifikacija z liki igra pomembno vlogo pri prehodu v adolescenco, saj postane del njihovega

vrednostnega sistema (Kovač 2001: 63).




V pravljici otrok zadovolji svojo vedoželjnost in daje prosto pot domišljiji. Bettelheim pravi (2002: 12): »Neprecenljiva vrednost pravljic je v tem, da dajejo otrokovi

domišljiji nove razsežnosti, ki jih sam ne bi mogel odkriti /.../«




Že v preteklosti je marsikoga skrbelo, da pravljica slabo vpliva na otroka, ker le buri njegovo domišljijo, ga postavlja v nerealen svet, in s tem zanemarja intelektualne vsebine oz. znanje. Danes pa je splošno znano dejstvo, da se razum razvija na podlagi domišljije in da nima kvarnega vpliva na intelektualni razvoj otroka, prav nasprotno. Domišljija vpliva na ustvarjalnost in ta na uspešnejše reševanje problemov in zapletenih situacij. O tem je govoril že Einstein: »Če hočete, da bodo vaši otroci pametni, jim pripovedujte pravljice! Če hočete, da bi bili še bolj pametni, jim povejte

še več pravljic« (cit. po: Zalokar Divjak 2000: 48).





92

O povezanosti domišljije, čustev in razuma v procesu prebiranja pravljic in po njem

Bettelheim podaja (2002: 9):




Če hoče zgodba zares pritegniti otrokovo pozornost, ga mora zabavati in predramiti njegovo radovednost. Toda če hoče tudi obogatiti njegovo življenje, mora spodbujati njegovo domišljijo; mu pomagati, da razvija svoj razum in si pojasnjuje svoja čustva; biti mora uglašena z njegovimi strahovi in prizadevanji; priznavati mora njegove težave in hkrati nakazovati rešitve problemov, ki ga mučijo. Skratka, navezovati se mora na vse dele njegove osebnosti hkrati, ne da bi kadar koli podcenjevala otrokove stiske. Nasprotno, priznavati jim mora vso resnost, hkrati pa


spodbujati otrokovo zaupanje vase in v svojo prihodnost.




Zdi se, da bi te vrstice morali vedno znova reflektirati in jih ponotranjati, kadar se nam bo zdelo, da imamo pomembnejše opravke kot je prebiranje pravljic otrokom. Če imamo dobro zgodbo oz. pravljico – merilo za to je otrokovo navdušenje nad njo – bo ta vzpodbujala njegovo radovednost, s tem vplivala na razcvet njegove domišljije, ob njej bo otrok razvijal razum, spoznal paleto čustev, se soočil s strahovi, našel navdih za svoja prizadevanja, se soočil s problemi, ki pestijo tako njega kot literarni lik itd. Ob pravljici se bo soočal z vrednotami (ljubezen, spoštovanje, prijateljstvo, varnost ...) in jih preko identifikacije z likom ponotranjil. Pravljica ni čudežna rešitev za razvoj otroka in s sabo ne prinaša vseh odgovorov na življenjska vprašanja, v sebi pa nosi majhno zrno, ki bo ob primerni negi vzklilo in se razvijalo v otroku ter mu pomagalo pri odraščanju in orientaciji med najglobljimi vrednotami v

življenju.




Pravljica otroka zabava in mu nudi razvedrilo, istočasno govori o njem samem ter pospešuje razvoj njegove osebnosti, ne nazadnje pa mu daje občutek varnosti, saj v njej zmaga dobro nad zlim (Bettelheim 2002: 18, Kovač 1998a: 76, Milčinski in

Pogačnik Toličič 1992: 25).





93

Danes se vse bolj poudarja pomen pravljice kot terapevtskega sredstva za otroka, »saj mu priznava njegove težave, pojasnjuje njegove občutke ter uravnava njegove strahove in želje« (Zalokar Divjak 2000: 48). Pri tem bi se lahko navezali na Bettelheima in njegovo psihoanalitsko teorijo: nezavedno je močan dejavnik obnašanja, tako pri otroku kot pri odraslem, in kadar ga v svojem življenju potlačimo – kar pomeni, da določenim vsebinam ne pustimo v zavest – lahko te resno poškodujejo našo osebnost. Če pa to »nedovoljeno« gradivo deloma vstopi v zavest in doživi predelavo v domišljiji, je možnost, da nam bo škodovalo, precej manjša. Preko pravljic in identifikacije z likom tako lahko otrok predela oz. razreši nekatere probleme, strahove, vprašanja, ki se jih sam v svoji zavesti niti ne zaveda, s tem zmanjšamo vsebine, ki bi se zaradi svoje neprimernosti naložile v podzavest in tekom časa slabo vplivale na razvoj otroka (Bettelheim 2002: 12). Tudi tukaj poudarjam, da pravljica ne more razrešiti vseh strahov in odgovoriti na vsa vprašanja, lahko pa pri





K t. i. nedovoljenemu gradivu je mogoče uvrščati tudi tisto temno stran v človeku, ki jo otrokom pogosto prikrivamo, ne vedoč, da jim to lahko povzroči večje travme, kot če bi jih doživeli ob našem priznanju resnice. Ljudje nismo vedno dobri, v sebi nosimo tudi jezo in strah, ki nas napeljeta k sebičnemu, asocialnemu, agresivnemu ... ravnanju. In če bomo to otrokom nekaj časa uspeli prikrivati, se bo zgodilo naslednje: otrok bo sam pri sebi uvidel, da ni vedno dober, to ga bo napeljalo k mišljenju, da bo sebe dojemal kot slabega, nevrednega, strašnega, kot pravo pošast, saj vendar čuti v nasprotju s tem, o čemer mu pripovedujejo starši (Bettelheim 2002: 12–13). Prikrivanje resnice ni še nikoli obrodilo dolgoročnih sadov. Je pa seveda veliko poti, preko katerih je moč otroka seznaniti z resnico, dejstvo pa ostaja: ni

94


tem pomaga s svojo preprosto obliko, a globokim in življenjskim sporočilom.





vsako sredstvo pravo sredstvo, četudi pripelje do istega cilja.

Pravljica otroka napeljuje k odraščanju, k samostojnosti, k odhodu od doma. Bettelheim pravi (2002: 17): »Pravljica je usmerjena v prihodnost in otroka napeljuje k temu, da se odpove svojim željam po otroški odvisnosti in zaživi samostojno življenje, ki mu bo prinašalo več zadovoljstva.« Podobe likov, ki se sami podajo v svet, si kljub številnim preizkušnjam najdejo varen dom in srečno živijo do konca svojih dni, opogumljajo otroka, da bo z večjo notranjo gotovostjo stopal po poti

življenja, predvsem po poti odraščanja (Bettelheim 2002: 17).




Pravljični junak je nekaj časa čisto sam, kot se pogosto počuti osamljenega tudi današnji otrok. Junaku pomaga njegova povezanost s prvobitnimi predmeti in bitji, drevesi, živalmi, naravo; prav tako se tudi otrok počuti tesneje povezanega s temi stvarmi in bitji kakor večina odraslih. Usoda pravljičnih junakov otroka prepričuje, da se morda počuti izobčenega in zapuščenega v svetu tako kot oni, da res tipa v temi, da pa bo nekaj v življenju usmerjalo tudi njegove korake in bo deležen pomoči, kadar jo bo potreboval. Danes je otroku celo bolj kot nekoč potrebno, da ga opogumljajo prizori, v katerih osamljeni človek vsemu navkljub navezuje smiselne in


zadovoljujoče odnose s preostalim svetom. (Bettelheim 2002: 17–18.)




Prav ta motiv osamosvajanja od staršev ali skrbnikov je še kako pomemben dandanes, ko otroci večinoma ne odraščajo več v velikih družinah oz. tesno povezanih skupnostih, marveč prepogosto živijo samo z enim od staršev in so nemalokrat povsem prepuščeni sami sebi. Pravljice jim lahko pomagajo pri tem, da bodo občutili večjo varnost in se bodo opogumili, da bodo sami tekom odraščanja

samostojno in polni življenja stopili na svojo pot.




Pravljica ima na otroka velik vpliv. »Doživljanje in razumevanje pravljic je psihološki proces, ki se dotika otrokovih čustev, socialnega doživljanja in razumevanja medsebojnih odnosov, jezika, mišljenja in moralnega razvoja« (cit. po Marjanovič Umek, internetna stran). Tako da bi o tem lahko še veliko napisali. Nekaj misli smo navrgli, nekaj jih še bomo na naslednjih straneh, ko bomo na podlagi konkretnih

primerov govorili o vrednotah, ki jih najdemo v pravljicah.





95

Zato na tem mestu sklenimo, da je pravljica lahko vzgojna tudi danes – ker »daje trdnost, samozavest, veselje do življenja« (Šircelj 1972: 18). In ne nazadnje, ker s sabo nosi številne vrednote, posredno ali neposredno, in z njimi oblikuje





3.7.2 Za odraslega


Ljudsko/folklorno pravljico Bettelheim še prav posebej ceni, o njej pravi (2002: 9–

10), da prinaša bogastvo in zadovoljstvo – tako za otroka kot za odraslega. Na prvi pogled nam te pravljice danes ne morejo ničesar dati, saj so nastale veliko prezgodaj, da bi v sebi nosile elemente moderne družbe in njenih posebnih okoliščin. Nikakor pa niso neaktualne ali starinske, kar se tiče človeške notranjosti: našega doživljanja, razmišljanja, odločanja. Res je, da odslikavajo način življenja, mišljenja in vrednote časa, v katerem so nastale, vendar istočasno zadovoljujejo večno človeško potrebo po sprejetosti in pravičnosti, privoščljivosti in maščevanju, zato so tudi prastare še vedno sveže in aktualne. Pravljice nas opominjajo in spodbujajo, da moramo pogumno "oditi od doma" in sprejeti krizo liminalnega časa kot priložnost za nekaj novega; da ni dobro predolgo sedeti na svojih zmagah, ker se nam bodo spremenile v poraze; da moramo živeti budno in se iz dneva v dan učiti

»Odraslemu človeku nudi pravljica dvojen užitek: poiskati za sočno in fantazijsko pripovedjo konkreten čustveni vzgib, zaradi katerega je nastala, in najti paralelo v svojem času. Poznamo kakšno ostudno žabo, ki se je spremenila v princa?« (Kovač 2001: 64). Teh možnosti je neskončno: v svojem okolju iščimo čarovnice in zmaje, dobre vile in modre starčke ter se od njih učimo o sebi in svetu. Pravljica je lahko v pomoč tudi odraslemu v življenjskih preizkušnjah, saj v boju med dobrim in zlim





96


poslušalčev/bralčev jaz.





(Goljevšček 2003: 43).

omogoča identifikacijo z dobrim in vzbuja samozavest in zaupanje, daje moči in

Za odraslega je dragoceno tudi pripovedovanje pravljic otrokom. Takrat med njima nastane dragocena čustvena in duhovna bližina. Odrasel ima priložnost, da bolje spozna otrokove čustvene odzive in njegovo intelektualno sposobnost ter zmožnost





3.7.3 So pravljice danes še aktualne in primerne?


Mnogi se danes sprašujejo, ali so pravljice, predvsem ljudske/folklorne in klasične umetne, še primerne za sodobnega otroka. Nekaj besed smo že spregovorili o intelektualizmu v sodobnem svetu, sedaj navrzimo še nekaj vprašanj in pomislekov,





Najprej vprašanje glede razvoja tehnike, medijev in človeškega napredka nasploh. Razdalje med nami so – vsaj tehnično gledano – vse manjše, prizori iz pravljic mnogokrat posledično tuji: liki veliko pešačijo, tavajo, kot prevozno sredstvo služi npr. kočija v Pepelki ali konj v Sneguljčici (Bauer 2008: 15). Ob tem se velja vrniti na poglavje o simbolih, kjer je med njimi omenjen tudi simbol poti, ki je vsaj za ljudske/folklorne pravljice ključnega pomena (glej poglavje o simbolih). Mogoče nam v sodobnem svetu manjka razumevanja poti. Vsi si želimo le višjih in višjih ciljev, pri tem pa pozabljamo, da se ključne stvari odvijejo na poti (za dosego nekega cilja je potrebno dosti truda, vztrajnosti, poguma, človek pa danes vse prevečkrat posega po t. i. »instant« rešitvah – doseči čim več v čim krajšem času). Na poti (skozi življenje) človek raste in zori, tako se dogaja tudi s pravljičnimi liki, o čemer smo prav tako že govorili. Na tem mestu bi pomislek v povezavi s potjo obrnili. Morebiti se ni smiselno vprašati, če so pravljice zaradi razvoja tehnike (gledano širše) danes že




97


poguma za spopadanje z realnostjo: svojimi strahovi in sovražniki (Cerar 2006: 99).





koncentracije (Kovač 1998a: 76).





na katere bomo skušali odgovoriti.

zastarele in niso več primerne za sodobnega otroka (pa tudi odraslega), temveč se vprašajmo raje, ali nismo s tem razvojem tudi sami precej izgubili (razvoj tehnike še vedno gledamo v pozitivni luči, saj je v življenje človeka prinesel veliko dobrega, kljub temu pa se pomisleki in kritike pojavijo, vendar le takrat, ko iz življenja spoznamo, da tehnika ni več v službi človeka, temveč človek v službi tehnike). Kar se tiče tehničnega napredka in »zastarelosti« pravljic lahko zaključimo, da ni pravljica tista, ki je zastarela, temveč smo mi zakrneli. Sporočila pravljic so večno živa in aktualna, čeravno so nastala pred davnimi leti. Človek pa iz dneva v dan tiči pred nevarnostjo, da se bo predal tehničnemu svetu in pozabil na svojo človeškost, na svojo bit in enkratnost. Pravljica daje človeku roko, da se vrne k samemu sebi. Če obstaja nevarnost, da ljudskih/folklornih pravljic kdo ne bi razumel, ta preti odraslemu, ki mnogokrat izgubi sposobnost čudenja. Otroci so zadnji, ki teh pravljic ne bi





Ali pomislek v zvezi s podobo družine: v našem okolju se srečujemo z velikim številom ločitev, podoba enostarševskih družin vsakdanja postaja. Kot primer velja omeniti pravljico Volk in sedem kozličkov. Ti ostanejo sami doma, ker mora mati, ki otroke vzgaja sama, oditi po opravkih. Ker se otrokova intuitivna interpretacija prilagaja spremembam v družbi, bi lahko rekli, da je bila nekoč ta mati za otroka morda vdova, danes pa mogoče v ospredje prihaja lik te matere kot razvezane





Sledi motiv smrti. V sodobni družbi je malo tem tako tabuiziranih kot smrt (poleg vere in spolnosti). O njej govorimo bolj ali manj samo takrat, ko ne gre drugače, ko nam umre bližnji ali kakšna pomembna (medijska) osebnost. Pravljice se tega motiva ne ogibajo, predvsem ljudske/folklorne in klasične umetne ga dosledno





98


»razumeli«.





ženske ali ženske, ki se je odločila, da bo sama vzgajala otroke (Bauer 2008: 15).

Nekje sem prebrala misel, ki se povsem prilega na to mesto, in sicer, da je smrt sestavni del življenja in ne nekaj, kar mu sledi. O končnosti smrti in njenem razumevanju lahko razpravljamo v nedogled, naše mnenje pa je odvisno od več dejavnikov: vzgoje, pogleda na svet, (ne)vernosti. Tako ali drugače si moramo biti enotni v misli, da smrt je del življenja, saj se z njo vsakodnevno srečujemo, čeravno to nemalokrat tajimo, tlačimo v sebi, se sprenevedamo itd. »Smrt sodi k življenju, zato je ne smemo tabuizirati. Ko otrok opazi, da odrasli sami ne znajo ravnati s svojimi strahovi in se te teme izogibajo, postane vznemirjen« (Bauer 2008:

62). Vsak dan umirajo ljudje (mediji nas o tem dnevno obveščajo in to v takšnih količinah, da se nas marsikatera novica sploh ne dotakne več, saj postanemo neobčutljivi za vse slišane tragedije in grozote), živali, rastline, a vsak dan je tudi dan novih rojstev. In če je rojstvo del življenja, mora del življenja biti/postati/ostati tudi smrt, na katero gledamo vsak po svoje. Sicer pa, kako temu ne bi bilo tako, saj tudi življenje in njegov smisel vidimo vsak v svoji luči, kljub mnogim podobnostim in skupnim vrednotam. Vsak človek je enkratno, samosvoje in večno skrivnostno bitje. Ali kot pravi Pavčkova Pesem o zvezdah (2005: 133): »Vsak človek je zase svet, / čuden, svetàl in lep / kot zvezda na nebu ...« A dejstvo ostaja, smrt je del življenja in z njo se moramo soočiti. Odraslih ne sme skrbeti, da bi tema smrti otroka vznemirila, saj imajo otroci do smrti bolj naraven odnos kot odrasli in jih z raznimi namišljenimi zgodbicami o tem, da je npr. babica odšla v bolnišnico in se dolgo časa ne bo vrnila, in s svojim strahom še bolj vznemirjamo, kot če bi jim povedali resnico. »Pomembno je, da otrok ob smrti ne izključimo in da jim damo priložnost, da se soočijo s smrtjo« (Bauer 2008: 62). V šolskem času otroci pričnejo razumeti, da je smrt neizogibna in da zadene vsakogar. Nekje okrog desetega leta jo razumejo enako kakor odrasli


33


V vseh zbirkah ljudskih in klasičnih umetnih pravljic se motiv smrti pojavlja precej bolj pogosto kot v zbirkah sodobnih umetnih pravljic (v slednjih bolj izjemoma, medtem ko v ljudskih in klasičnih pravljicah motiv smrti pojmujemo že kot del pravljične sheme, saj zmaga glavnega literarnega lika dobi svoj pomen najprej ob nagradi/zakladu, ki ga prejme, njegova pozitivnost pa se dokončno potrdi s kaznijo/smrtjo negativnega lika). Mnogokrat je že v uvodnem motivu smrt usodna za razmere glavnega literarnega lika, kasneje je lahko povezana s prehodom lika iz dežele živih v deželo mrtvih, najpogosteje pa jo srečujemo v vlogi kazni za negativni literarni lik (Haramija 2004: 27–31).




99


uporabljajo.


33

(Bauer 2008: 74). Pravljice so tukaj v pomoč, lahko napeljejo na pogovor o smrti, ob tem se otrok ne bo čutil obremenjenega, saj pravljica govori v simbolih in poslušalec se sam odloči, s katerim likom se bo poistovetil in koliko. Pri tem je pomemben še proces žalovanja in soočanje z ambivalentnimi čustvi, ki so v nas (Bauer 2008: 62). Če smo do otroka iskreni, pred njim ne skrivamo stvari, bo precej lažje odrasel v samostojno osebo. Zato pravljica lahko predstavlja pomoč pri oblikovanju vrednot. Lahko napelje na pogovor o bolj ali manj tabuiziranih temah življenja, do katerih imamo odrasli včasih predsodke. O pomenu pravljic pri tem piše tudi Bettelheim (2002: 13): »Ob neposrednem slikanju različnih eksistencialnih položajev v pravljici stojijo tudi mnogi simboli, ki otroku v svoji večpomenskosti govorijo, kako naj se sooča s problemi in varno odrašča, dokler ne bo dozorel.« Prav zaradi večpomenskosti simbolov pravljice svojega cilja ne podajajo neposredno, temveč oblikujejo določeno situacijo; kaj, če sploh kaj, bo otrok iz nje potegnil, pa je odvisno





Pojavlja se tudi vprašanje o »grozljivosti« pravljic. Res je, da nekatere pravljice kljub srečnim koncem otroka vznemirjajo, vendar da bi jih zato prepovedali ali prilagajali? Vmesen se zdi naslednji pomislek: »Kritiki ‘grozljivih pravljic’ trdijo, da so marsikatere pravljice preveč grozljive in bi otrokom samo škodovale. Po drugi strani pa je v mnogih družinah običajno, da dovolijo otrokom po televiziji (ali računalniku) gledati filme, v katerih ubijajo ljudi in razstreljujejo avtomobile« (da ne omenjamo raznih resničnostnih šovov, ki s svojo vulgarnostjo in plehkostjo vznemirjajo tudi precej odraslih, kaj šele otroke, ki takšne šove gledajo z dovoljenjem ali pa brez vednosti staršev) (Bauer 2008: 13). Avtorica nadalje dodaja še en pomislek, namreč, ali vzrok za odklonilen odnos do takih pravljic ne tiči povsem drugje – v nas samih. Morebiti se preko pravljice odrasli soočamo z lastno okrutnostjo (npr. v podobi volka v Rdeči kapici) ali nesposobnostjo. Mogoče se bojimo, da bi nas otrok videl kot grozljivo žival, velikana, čarovnico? Torej, je res potrebno takšne pravljice





100


predvsem od njega samega (Goljevšček 1991b: 29).

prepovedati? Je motiv čarovnice, ki jo Janko in Metka vržeta v gorečo peč, preveč grozljiv? Ali pa motiv volka, ki poje babico in Rdečo kapico? Je želja po izbrisu teh





Prav paradoksna se zdi misel, kako po eni strani danes izpostavljamo ali celo zlorabljamo otroke (psihično ali fizično), po drugi strani pa nas skrbi, ali bo pravljica otroku škodovala. Zdi se, da pozabljamo, kako pomembna je intimna vez med starši in otrokom, ki bi morala vzpostaviti varno okolje. V takšnem okolju bi tudi pravljica s primesmi grozljivosti izzvenela povsem drugače, kot če bi enako pravljico na kasetofonu poslušal otrok, čigar mama/oče mu posveča zelo malo pozornosti in tako posledično že v osnovi doma ne čuti tako potrebne varnosti. Tako ali tako pa je dejstvo, da če otroka preveč »zavijamo v vato«, postane nesposoben za življenje in osamosvojitev. Kot pravi Ljoba Jenče (Megla 2006: 273), je na svetu veliko hudega in tega otrokom ne smemo zakrivati, moramo pa ga oborožiti, kako naj gre skozi hudo.





Poleg tega se je potrebno zavedati, da poteze krutosti v pravljicah izvirajo iz zelo različnih časovnih obdobij (nekatere so ostanek nekdaj smiselnega magičnega sveta, druge so odraz pravnih sistemov: obešanje, utapljanje itd.). Ključnega pomena pri razumevanju elementov grozljivosti in krutosti je: kot prvo, da pravljice ustvarjajo svoj svet, v katerem se stvari razrešijo (večinoma srečno), in kot drugo, da elementi grozljivosti in krutosti niso podrobno predstavljeni, temveč le omenjeni. V pravljici ne bomo našli natančnih opisov kazni, trpljenja, bolečin, smrti, krvi. Skrb glede tega je povsem bolj na mestu, ko so pravljice prenesene na različne medije, saj takrat krutost postane vidna, slišna, povsem bolj otipljiva. Primernost pravljic v tej obliki bo še potrebno raziskati. Ne glede na vse kritične pripombe, ki jih je mogoče slišati ali prebrati pa pravljice kljub vsemu ostajajo odlično vzgojno sredstvo za otroke, vsaj po

101


motivov res tehtna in dovolj utemeljena?





Otroka moramo učiti, kako naj ljubi ta svet.





mnenju večine pedagogov in pedopsihologov (Goljevšček 1991b: 32–33).

L. Jenče (Megla 2006: 265) v intervjuju odgovarja na vprašanje, zakaj so mnoge

pravljice krute, temačne, skorajda sadistične:




Ker pripovedujejo o resničnem življenju, ki je kdaj tudi kruto, temačno. Očitno nam ni ravno lahko na tem svetu. Z racionalizmom se človek individualizira. Živi, kot da sam vodi življenje in kot da ve, kam in kako, čeprav to ni res. V tej ločenosti od božanskega sveta mora odgovore na vprašanja najti sam in v sebi. Prave pravljice imajo rešitev in izhod. Junak, ki je izbran, da reši nalogo, nikoli ni sam, vedno ima pomočnike, ki so nenavadni, čudežni. Ko prestane vse krize in preizkušnje, ustvari nov red. Razvije in odpre svoj »jaz«. Takšne pravljice otroka učijo, da ni grozen svet, ampak je težka samo naloga, ki jo je nekdo dobil, ob tem pa pokažejo, da jo je


mogoče rešiti.




Nekatere pravljice nosijo v sebi tudi motive laži, kraje, prevar in teh dejanj ne prikažejo kot slabih ali neprimernih. Vendar so vse te različice del našega življenja, v katerem se vsi soočamo s takšnimi ali podobnimi situacijami. Preko pravljic se lahko otrok s temi temami seznani in jih istočasno varno podoživi v svoji domišljiji ter se iz

takšnih doživetij v realno življenje vrne okrepljen (Bauer 2008: 14).




Angeline Bauer (2008: 14–15) našteva nekaj razlogov, zakaj so pravljice še vedno

primerne in aktualne ter kaj dobrega otroku prinašajo:




Preko pravljice otrok doživi, da v vsakdanjem življenju ni nujno, da je svet tako brezizhoden in tog, kot ga sami doživljajo.

V sodobnem času je značilna dezorientiranost človeka, ko vrednote – kot so varnost, zaupanje in zanesljivost – za otroka niso več nekaj samoumevnega. Tako lahko vsebine pravljic, v katerih se zavemo izročila, postanejo zanesljivo vodilo.

Vrednote v pravljici so trajne in zanesljive, liki so na koncu zopet močni,

samozavestni ali pa s svojo neumnostjo koga spravijo v smeh.





102

Pomembno je, da konec v pravljici skoraj vedno prinaša rešitev, kar otroku, ki se spopada s temeljnimi konflikti v sebi (doživlja lahko strah, zapuščenost, ljubosumje, veselje itd.), pomaga najti lastno pot.

Otroci preko pravljice osvojijo linearno dojemanje vsebin, prepoznajo logična zaporedja, saj pravljice vedno vsebujejo naslednje elemente: pobudo, zaplet

in rešitev.




Polonca Kovač poudarja (1998a: 78):




da ni teme, ki bi jo morali otrokom zamolčati, prav tako kot ni medija, ki bi ga morali prepovedati. Otroci so enako kot odrasli izpostavljeni najrazličnejšim življenjskim preizkušnjam, prav tako kot odrasli so različni po značaju in temperamentu, so pa neskončno bolj ranljivi in dojemljivi za vtise in razpolagajo z manj informacijami in izkušnjami. So manj kritični, psihosocialno manj zreli in bolj izpostavljeni zunanjim vplivom. Zato je važno, kakšne spodbude jim nudimo tudi na literarnem področju. Teme so neomejene, obvarovati jih moramo le pred poplavo »praznih školjčnih lupin«. Vsi otroci raziskujejo in osvajajo svet, iščejo svoje mesto v njem, gradijo svojo osebnost. Vsi iščejo spoznanja in oporo in literatura jim pri tem lahko veliko pomaga. Seveda zahteva branje notranjo zbranost in sili k premišljevanju, kar je nekako v nasprotju s hlastnostjo današnjega časa. Toda saj se svet v resnici z vsakim otrokom rodi na novo, mora ga premisliti in osvojiti. Pri tem mu pomagamo, če ga


obvarujemo hlastnosti in mu pokažemo možnost literarnega užitka.



Marjeta Cerar (2006: 99) piše: »Pravljice nosijo v sebi izkušnjo človeštva, bivanja, pravljica že sama po sebi konstituira svet, zato nas lahko nagovori v situaciji,

položaju in stanju, v katerem smo tukaj in zdaj.«




Če malo pogledamo okrog sebe, opazimo, da danes nekateri ljudje spet iščejo svoje korenine in se počasi vračajo k njim; ceniti so začeli vse, kar je staro in s sabo nosi neko vrednost. Seveda še vedno ne gre za množično nagnjenje. A v pravljicah lahko odkrijemo svoje korenine in se ob hitenju današnjega sveta rešujemo v nekakšne nadomestne skupnosti. Ljudske pravljice namreč nosijo v sebi vzorec, po katerem se je ravnal naš prednik in iz tega lahko marsikaj potegnemo za svoje življenje

(Goljevšček 2003: 43).




103

Na tem mestu zaključimo z besedami, da pravljica ostaja blizu človeku za vse večne čase. Če rečemo malo drugače, je in ostaja večno moderna. Blizu je meni, tebi, njemu. Blizu je preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, ker v sebi nosi globoka življenjska spoznanja, ki bodo preživela prostor in čas. Kljub temu ne gre spregledati, da se ji odrasel človek včasih kar ne more in ne more odpreti, zavrača njeno moč in spregleda njena aktualnost. Zakaj? Morebiti se skriva odgovor v naslednjih dveh

odstavkih:




Nekoč je bil človek še z odprtimi čuti povezan s stvarstvom in je vse slišal. Takrat so bila duhovna bitja ljudem veliko bolj vidna in so imeli še stik z njimi. Ta spomin je treba zaslutiti, ga oživiti v sebi. Na nenavaden način je arhaičen spomin v vsakem


izmed nas živ. (Megla 2006: 267.)




Današnji človek je kot bi bil železen, ljudje so slepi in gluhi za razsežnosti narave. Pravljice vidim kot možnost obuditve na živost sveta, da se nečesa spomnimo od znotraj, ker arhetipski spomin živi v vsakem od nas. Ta domišljijski čut, ki se aktivira,


je edinstven, kot je vsak človek unikat s svojim potencialom. (Jenče 2005: 11.)




Goljevščkova upravičeno poudarja, da v svetu prevladuje idiličen odnos do pravljic, kar ob podrobnejši analizi le-teh ni najbolj smiselno. Kaže se namreč ambivalenten značaj pravljičnih likov in s tem celotnega vrednostnega sistema, čeravno mnogi strokovnjaki pri nas in po svetu izrazito poudarjajo polarizacijo dobrega in zla v pravljicah, kjer je slednje vedno premagano. V vseh pravljicah vendar ni srečnega konca, glavni lik ni vedno dober in pošten – marsikateri je še kako len, trmast in

lahkomiseln.




Po vsem tem je pravljični junak precej daleč od poosebljene dobrote. Pravljice niso dosledne: ene povzdigujejo prijaznost, hvaležnost, darežljivost, zvestobo, pogum, vztrajnost, bistrino ... svojih junakov; druge slikajo krute, nasilne, izdajalske, lene, nepoštene, sleparske ... junake in niso nad njimi nič manj navdušene; včasih pa ene in druge lastnosti premešajo v nerazločljivo mešanico: junak je sicer tat in goljuf, a


zlagal se ne bi za nič na svetu, je preveč pošten. (Goljevšček 1991b: 50.)





104

Če samo pomislimo na Obutega mačka, ki je sicer povsem simpatičen in otrokom zelo ljub lik, ali se ne prav on še kako zlaže kralju, da je njegov gospodar, v resnici revež, grof? Mar tega ne ponovi večkrat? Preko laži in prevar (npr. požre Velikega čarovnika, ko se le-ta na njegovo željo spremeni v miš) svojemu gospodarju pridobi nevesto kraljeve krvi, da ob tem niti ne omenjamo pridobljenega gradu, gozda, travnika in njive ... A vendar, ob prebiranju pravljice ne dobimo občutka, da je Obuti maček ravnal napačno, zagotovo tudi zaradi vseh okoliščin. V začetku pravljice so nastopili trije bratje: najstarejši je po očetovi smrti dobil mlin, srednji osla, najmlajši pa mačka, kar je sprva kazalo na najslabši možen dar. A kot vidimo, so se stvari

zaobrnile ...




V pravljicah ni vedno mogoče govoriti o jasni polarizaciji med dobrim in zlim ali celo

o enotnem moralnem kodeksu. Pravljice se včasih




navdušujejo nad preudarno treznostjo, naslednji hip nič manj nad zaletavim pogumom; cenijo delavnost, a ne bolj od zvitega izogibanja delu in življenja na tuj račun; zdaj jim je pri srcu stanoviten molk, zdaj hiter, posrečen odgovor in prepričljiva zgovornost; priporočajo usmiljenje, a so pogosto tudi neznansko krute; oznanjajo poštenost, a se zabavajo nad vsakršno zvijačo in goljufijo; obsodijo laž, a v isti sapi občudujejo sleparstvo in tatvino; ene kujejo pamet v nebo, druge obsujejo z


bogastvom in s srečo tepčke, ki niso za nobeno rabo. (Goljevšček 1991b: 50.)




Zanimivo se zdi, kako v sebi mnogokrat nosimo le idealne podobe pravljic. Ko pa se kot odrasli ponovno lotimo branja, se nemalokrat zgodi, da nas dejanska pravljica razočara, saj smo v spominu ohranili neko predelano verzijo. Ali pa smo kot odrasli polni raznih predsodkov in aktualnih družbenih vprašanj, ki popačijo našo izvorno sliko. Naj le navržemo, da marsikatero pravljico lahko dojamemo v smislu feminizma, patriarhata itd. Če bomo vzeli v roke kakšno študijo o kritiki pravljic, bomo slej kot prej zasledili primer Sneguljčice, ki pri palčkih sme ostati zato, ker jim obljubi pomoč pri gospodinjskih opravilih (obljubi, da jim bo kuhala, likala, pospravljala ...). Ob tem





105

ob primeru Pepelke, ki se spremeni v čudovito damo, kar naj bi poudarjalo zgolj pomembnost zunanjega videza (tej je sorodna še pravljica o Grdem račku). Ostaja pa vprašanje, ali res tudi otroci te pravljice razumejo tako, kot jih interpretirajo nekateri literarni kritiki. Najverjetneje ne. Vsaj kolikor upoštevamo


navedimo znano kritiko

Goljevščkova pravi, da prihaja ob pravljicah do nesporazuma, ki ga lahko utemeljimo psihološko in zgodovinsko. Dejstvo je, da so v meščanskem obdobju pravljice spremenile svoj način bivanja in menjale občinstvo: postale so skoraj izključno




34





»Zanima me, ali ameriški sociologi opisujejo hčere in mačehe ali Pepelko. Mačeha je hčere vzgajala, tako kot oni pravijo, da je pomemben zunanji videz, razkošna obleka, Pepelko pa je vzgajala zelo skromno. Morala je biti ponižna, veliko delati, jim pravzaprav služiti, vendar je bila na koncu nagrajena, ker je znala potrpeti in ker je znala delati. Očitno pravljice ravno ti, ki govorijo o njihovi škodljivosti, sami berejo od zunaj. Pravljice bi se morale brati od znotraj. Znotraj nas je v bistvu ves svet, tako pravi duhovno izročilo. Če imamo toliko možganskih celic, kolikor je zvezd na nebu, potem verjetno imamo v svoji notranjosti, v svoji duši, vse vesolje, da se ga lahko dotaknemo. Ko berem pravljice, si predstavljam, da sem vse, tako mačeha kot tista dobra mati, ki je umrla, tako kralj kot kraljica, ker oba skupaj vodita uspešno kraljestvo. Meni je Pepelka tisti skrben otrok, ki mora biti pač tudi priden, ki mora vsak dan kuhati, pospravljati in biti včasih tudi objokan in biti včasih tudi zanemarjen od vsega sveta, celo od Boga, vendar potem nekega dne napoči čas, ko lahko zasije z vso notranjo lepoto. Njena srebrna in zlata obleka nista odraz zunanje lepote, ampak transformacije duše, preobrazba zemeljske teže v duhovno srebro in zlato. Ni ona tista, ki si želi, temveč ji je dano. Dana ji je obleka. Ona si je ni zaželela. V življenju si, kadar se trudiš, nagrajen, nekaj ti je dano, vendar moraš to prepoznati. Nikoli nisi nagrajen iz ničesar. Ameriška kultura pa pravzaprav k nam prinaša potrošniško družbo, v kateri je otrok nagrajen za nič. Same laži nam trosijo, da je mogoče kupiti srečo, da je mogoče otroka narediti srečnega s tem, da vse ima. Narobe. Treba mu je posvetiti čas in ga učiti delavnosti, discipline, mu razvijati pogum in ljubezen, poštenje, da bo v sebi razvil moč za odraslo





106


34





psihološki ustroj otroka in naše izkušnje.





Na to daje dober odgovor Ljoba Jenče v nekem intervjuju. Zastavljeno ji je bilo naslednje vprašanje: »Kaj menite o Pepelki, Trnuljčici in Sneguljčici? Minuli teden so tiskovne agencije posredovale ugotovitve ameriških sociologov, da te zgodbe »vsebujejo toliko škodljivih stereotipov, da jih lahko primerjamo z opolzkimi namigovanji na spolnost v številnih priljubljenih glasbenih spotih. Kot trdi sociologinja Liz Grauerholz z univerze Purdue v ameriški zvezni država Indiana, se pravljice, kot sta Sneguljčica ali Pepelka, »osredotočajo predvsem na zunanji videz ženske. Deklice od zgodnjega otroštva tako berejo pripovedke o prelepih princeskah, ki si z lepoto utrejo pot do velikega bogastva. To je močno sporočilo, ki lahko nespodbudno vpliva na deklice in na njihovo bodoče življenje. Kljub temu pa starši ne bi smeli zavračati tovrstnih knjig, temveč bi se morali s svojimi otroki odkrito pogovoriti o zapletu tovrstnih zgodb in se odločiti, ali bodo svoje otroke učili, naj v življenju iščejo


predvsem lepotne ideale.« Se strinjate z njimi?« Jenčetova odgovarja:





dobo življenja; tega starševskega časa ni mogoče kupiti v trgovini.« (Megla 2006: 268–269.)

literatura za otroke. Kot majhni smo jih vsi brali, kot odrasli jih (večinoma) ne beremo več, tako se zgodi, da jih hkrati poznamo in ne poznamo. V mislih nam ostajajo kot nekaj nepogrešljivega iz preprostih otroških let, iz srečnih časov. Zaradi nostalgije očitno spregledujemo, da otroška leta le niso bila tako srečna, polna blaženosti. Prav v otroštvu smo najbolj občutljivi in ranljivi, izročeni sebi in svetu

tako rekoč brez obrambe.




Podoba srečnega otroštva je pravljica odraslih, najbolj razširjena od vseh pravljic, ki nastaja po vzorcu: »ko smo bili mi mladi, je bilo vse drugače«, še sonce je takrat sijalo lepše in topleje. Odblesk namišljenega raja, ki smo ga za zmeraj izgubili, pada na vse, s čimer smo se kot otroci srečevali, tudi na pravljice; povzroča, da smo do


njih nekritični, da jih poenostavljamo, idealiziramo, se jih spominjamo kot čiste idile.


(Goljevšček 1991b: 52–53.)



V resnici so pravljice vse prej kakor idilične, v njih se dogajajo tudi povsem grozovite



reči, o čemer bomo spregovorili kasneje.





3.8 Ali pravljica potrebuje pripomočke?


Ko otrok posluša pravljico, je ob tem polno zaposlen. Zaradi tako intenzivnega dela ob poslušanju pravljice ne potrebuje ne zunanjih pomagal ne pretiranega pripovedovanja. To ne pomeni, da mora biti pripovedovanje suhoparno. Mora biti

slikovito, resnično in doživeto, a brez pretiranih poudarkov (Jenče 2006: 30).




Za naš čas je značilno tudi to, da se je pripovedovanje pravljic in zgodb razmahnilo na nove medije, izgubilo je svojo intimnost in spontanost, lokalno skupnost so

zamenjali javni kraji, organizirane prireditve (Jenče 2006: 218).




Mnogim staršem je danes povsem samoumevno, da otrokom kupujejo pravljice na kasetah, CD- ali DVD-ploščah. A kot bomo videli v nadaljevanju, to le ni najboljša

možna izbira za otroka.




107

3.8.1 Ilustracije


V zadnjem času se pojavljajo tudi vprašanja o pomenu ilustracij v knjigah. Za pravljico ni nujno, da je ilustrirana, saj otrok sam zmore ustvariti bogate podobe, ki so posebne, edinstvene, unikatne in nenadomestljive. Če otroku ilustracije že vnaprej ponudimo, odvzamemo možnost njegovemu ustvarjanju oz. vsaj omejimo

njegovo kreativnost (Jenče 2006: 30).




Ilustracije same po sebi niso slabe. Nasprotno, lahko so tudi v podporo pri razvoju otrokove domišljije. Oz., tako se otrok istočasno sreča še z eno vrsto umetnosti. Zato je dragoceno, da izberemo kvalitetne slikanice – s kvalitetnim besedilom in kvalitetnimi ilustracijami. Tudi pri teh vprašanjih veljata pravili zmernosti, uravnoteženosti, treba pa je predvsem prisluhniti samemu sebi (najprej svojemu notranjemu občutku po izbiri pravljice sledi pripovedovalec, kasneje otrok sam tako ali drugače pokaže, kakšne ima rad). Pomembno pa je, da imamo kot pripovedovalci, starši, vzgojitelji pred očmi, kako dobro je za otroka, če se sam potrudi in v svoji

notranjosti zgradi povsem enkratne pravljične like.




Otrok najde stik s skrivnostmi duhovnega sveta skozi podobe, ki v njegovi duši nezavedno vzniknejo ob poslušanju pravljic. Te podobe spodbujajo harmonično rast otroške duše, jo krepijo in ji dajejo moralne spodbude ter hkrati hranijo sile domišljije. Če odrasli želi zares dojeti pravljico, mora njeno življenje začutiti v sebi.


(Zupančič 2006: 127.)




V tem primeru velja pravilo: manj je več. Manj ilustracij kot vsebuje pravljica, več prostora daje otroški domišljiji. To ne velja samo za ilustracije, temveč tudi za besedila pravljic. Skopa namigovanja razvnamejo otrokovo domišljijo, da si lahko ozadje zgodbe živo predstavlja. Tako se skromni besedilni signali, ki v pravljici služijo za opisovanje literarnih oseb, dogajalnega prostora in literarnega dogajanja, dopolnijo v bogate in pisane prizore. Pri tem je pomembno dodati, da se to zgodi po





108

otrokovem individualnem okusu oz. po njegovi lastni predstavi o videzu pravljične dežele. Skopi opisi dogajalnih prostorov in literarnih oseb so značilni predvsem za ljudske/folklorne pravljice, kjer skoraj ne bomo našli daljših opisov, temveč si bomo mogli iz nekaj skopih izjav ustvariti svoje podobe (Kordigel 1994: 51). Čeravno se sliši čudno, da prav skopi oz. manj dodelani podatki ali namigovanja v pravljici bogatijo in vzvalovijo otroško domišljijo, je temu zares tako. Naj ta odstavek služi kot napotek in pomoč pri razmišljanju o našem odnosu do pravljic, njihovih besedil in ilustracij, da ne bomo za vsako ceno izbirali tistih pravljic, ki so vsaj na prvi pogled ali po mnenju medijev najlepše, najboljše, skratka prave tržne uspešnice. Ni nujno, da je trenutno





3.8.2 Kasete (avdio in video)


Omenili smo že, kako samoumevno postaja predvajanje pravljic na kasetah, CD- ali DVD-ploščah. Ni le samoumevno, temveč v mnogih primerih povsem prevlada nad branjem ali pripovedovanjem »iz oči v oči«. Tisti odrasli, ki otrokom v veliki meri posredujejo pravljice le preko kasetofonov, predvajalnikov, računalnikov ali televizije, pozabljajo, kakšno magičnost ustvari živo pripovedovanje in koliko bližine ter zaupnosti se rodi iz poslušanja. Ni zanemarljivo, da je npr. glas v kasetofonu le glas tujca in nikoli ne zmore ustvariti takšnega ozračja zaupnosti in varnosti, kot bi ga s pripovedovanjem ali branjem ustvarili starši in stari starši, skratka ljudje, ki so otroku najbližje. Tako podana pravljica ni najboljša izbira, saj otrok pri tem ne more postavljati vprašanj, se ustaviti na določenih mestih in jim ponovno prisluhniti. Za takšne pravljice zasledimo izraz pravljice »iz pločevinke« (Bauer 2008: 11). Lahko bi rekli, da gre za nekakšne »instant« oblike pripovedovanja pravljic, za sodobno stremljenje po tem, da v čim krajšem času postorimo največ. Medtem ko otrok posluša pravljico na kaseti ali jo gleda na računalniku, lahko starši počnejo povsem





109


najbolj tržna pravljica tudi najbolj kvalitetna, tako z vidika besedila kot ilustracij.

druge stvari in si s tem prihranijo čas ter energijo. Ob tem pa otroka nadvse

osiromašijo.




Če otroku kdaj pa kdaj namesto pripovedovane ali prebrane pravljice zavrtimo kaseto, ne bomo s tem naredili nikakršne škode. Če pa bi kasete nadomestile naše branje ali pripovedovanje pravljice otroku, bi mu s tem povzročili več škode, kot si morebiti mislimo. Zdi se, da so televizija, računalnik in razni predvajalniki magični pripomočki za starše, ki v hitrem tempu življenja želijo otroku najboljše, a se ob tem najverjetneje ne vprašajo, zakaj je njihovo pripovedovanje toliko bolj dragoceno kot

predvajana pravljica s kasete. Naštejmo nekaj možnih argumentov.




Če pravljico pripovedujemo, s tem ustvarimo več topline in bližine med nami in otrokom, kot bi jo lahko ponudila predvajana pravljica. Med nami in otrokom se vzpostavi intimni odnos, ki poveže bralca in poslušalca, hkrati pa se še poveča magičnost pravljice.

Treba se je zavedati, da je glas npr. v kasetofonu ali CD-predvajalniku vedno le glas tujca, ki nikoli ne more ustvariti takšnega zaupnega ozračja in varnosti, ki bi nastalo, če bi pravljico pripovedovali straši, stari starši itd.

Otrok je pri poslušanju pravljice na kasetofonu sam, kot vemo pa sta občutka varnosti in povezanosti pomembna za zdrav telesni in duševni razvoj otroka

(Bauer 2008: 11).




Grosmanova (1998: 52) pravi, da »vizualno podprta pripoved in njeni učinki nikakor ne morejo nadomestiti branja, ker preprosto ne razvijajo bralne sposobnosti in jezikovnih zmožnosti.« Vizualno podprta pripoved je sicer za otroka in odrasle lažje dosegljiva in prijetnejša, že samo zato, ker ne terja napornega bralnega procesa, vendar zaradi množice različnih kod, ki sočasno učinkujejo na več otrokovih čutov, izvaja manipulacijo na otroka, ki se je sam še ne more zavedati. Prav tako pa risanke





110

in filmi ne ponujajo tako bogatega jezikovnega izziva, ki bi otroka spodbudil k dejavni

Naj ob tem spregovorimo nekaj besed še o igračah. Na voljo so nam vedno bolj »popolne« igrače (od računalniških iger, punčk in njihovih oblekic, torbic, čevljev, celo hiš in avtomobilov do najmodernejših knjig, iz katerih vstajajo trodimenzionalni liki in hišice, da o njihovih ilustracijah sploh ne izgubljamo besed). Vendar na tem mestu otrokom preti nevarnost, da njihova domišljija z uporabo tako dodelanih igrač, igric ali knjig postane lena, zaspana in vse to se samo stopnjuje. In če si samo skušamo predstavljati, da se ti otroci s knjigo v pravem pomenu besede srečajo šele pri sedmih letih, se sploh ne moremo več čuditi, zakaj se jim knjige zdijo dolgočasne? (Kordigel 1994: 56). Do sedaj so namreč »vse« vedno dobili le s pritiskom na gumb ...


uporabi jezika (Grosman 1998: 56–60).





111

4 VREDNOTE, KI SE OBLIKUJEJO OB POSLUŠANJU/BRANJU PRAVLJIC





Današnji starši so do otroka zelo zahtevni, imajo visoka pričakovanja, otrokom ob šolskih dejavnostih nudijo številne obšolske aktivnosti, hkrati pa se zdi, da je precej

otrok osamljenih, izgubljenih, posledično brezvoljnih, utrujenih, apatičnih.




Kje delamo napake? Za otrokov celostni razvoj naredimo največ, če poskrbimo za zadovoljitev njegovih potreb po ljubezni, varnosti, igri, dotiku, priznanju, notranjem in zunanjem učenju, po sprejetju njegove enkratnosti, posebnosti in zgledu. Za to je potreben čas, vztrajnost in seveda – neizmerna ljubezen. Starši težko ugotovijo, kako otrok sprejema in doživlja te potrebe in vrednote, saj tega ne more razumsko povedati. Otroku je treba prisluhniti in ga razumeti skozi prizmo njegovega razvoja (Milčinski in Pogačnik Toličič 1992: 10). Starši za otroka največ naredijo s svojim zgledom, tudi pri vrednotah je tako. Čemu otroku brati pravljice z moralnim

sporočilom, če slednjega ne živimo? Jalovo početje.




Neuničljivost, neminljivost in aktualnost pravljic je v tem, da govorijo o življenju in vrednotah. Ker otrokom ne moremo razlagati, kaj je ljubezen, kaj je poštenost ..., mu to posredujemo na njim razumljiv način – s pravljicami. Pravljica ne reče, da je nekdo žalosten, temveč najdemo v njej lik, ki joče in joče.


35


Če ob tem odrasli vendarle dodamo kakšno »modro« misel (torej intelektualno razlago), uničimo čar pravljice in

prikrajšamo otroka za razvoj sveta domišljije in čudežev (Zalokar Divjak 2000: 46).






35


Bettelheim poudarja (2002: 14), da je kvaliteta pravljice tudi v tem, da posamezni eksistencialni problem prikaže zgoščeno in jasno. Tako se lahko otrok spopade s samim bistvom problema, ki bi mu


ga bolj zapletena zgodba zameglila.





112

Vrednote, ki se najbolj pogosto pojavljajo v pravljicah in so njihova rdeča nit, so ljubezen, prijateljstvo in zvestoba. Kljub raznim zvijačam in spletkam so praviloma hudobneži, slabiči, izdajalci na koncu kaznovani, prijazni, dobri, pogumni in srčni liki

pa nagrajeni (dobijo lahko denar, moža ali ženo, prijatelja ...) (Bauer 2008: 84).




Otroci se z junakom poistovetijo. Skupaj z njim in prek njega doživijo zelo pomembno izkušnjo, ki jih okrepi, jim pomaga prestati razočaranja v resničnem življenju in potrdi, da se bo po zmedi vse dobro končalo. Le kdor globoko v svojem srcu verjame v pozitiven razplet stvari, ki se mu dogajajo, ima lahko zdravo


samozavest in lahko optimistično stopa v življenje. (Bauer 2008: 84.)




Nekateri avtorji poudarjajo, da lahko otrok in tudi odrasel človek spoznata v pravljici pravi sistem oz. hierarhijo vrednot: od razumevanja, strpnosti, ljubezni, delavnosti, miru, spoštovanja drugačnosti, dobrohotnosti, odseva resnice, do posledic sovražnosti in spletkarjenja (Milčinski in Pogačnik Toličič 1992: 25). Ta trditev je že bila delno spodbita s strani Goljevščkove, ko govori o ambivalentni vsebini pravljic (namesto tradicionalno videne polarizacije dobrega in zla) oz. predvsem njenih likov

in vrednostnega sistema. Beremo takole:




O jasni polarizaciji med dobrim in zlim torej ne moremo govoriti, še manj o nekem enotnem moralnem kodeksu in še manj o kreposti, časti in dobroti, ki naj bi bile glavna vsebina tega kodeksa. Pravljice so poudarjeno egocentrične: vse sodijo zgolj s stališča junaka; odločilen je uspeh, ta pokrije vse, tudi vprašanje, s kakšnimi sredstvi je bil dosežen. Junak ne učinkuje na poslušalce zaradi »morale«, ampak predvsem zato, ker je med vsemi liki najbolj atraktiven, tak pa je zato, ker se pravljice posvečajo izključno njemu. Junak torej ni nikakršna podoba Dobrega, ki se zmagovito bori z zlim; njegova temeljna struktura se je oblikovala pred nastankom razlike med dobrim in zlim v današnjem smislu ali pa se je oblikovala mimo te razlike


po nekih drugačnih in od drugod prihajajočih načelih. (Goljevšček 1991b: 50.)




Zaključimo lahko, da pravljični svet res ni tako črno-bel. Pa saj tudi naš svet ni vedno tako urejen. Pravljice na svoj način še kako resnično prikazujejo svet. Večinoma je v njih dobro nagrajeno, hudo pa kaznovano, a ne vedno. Res je tudi, da pravljice vse sodijo z vidika glavnega literarnega lika, kako tudi ne bi, ko pa se prav z njim




113

identificira otrok in mu pravljica s tem pride najbližje. Primarna naloga pravljice ni vzgoja otroka in posredovanje načel; res je, da veliko pravljic to prinese s sabo, ne pa vse in zato v očeh otroka niso nič slabše, pa tudi v naših očeh ne bi smele biti. Kot poudarjajo psihologi, pravljica obogati razvoj otroka prav zaradi tega, ker mu ponuja svet, ki ga razveseljuje, sprošča, uči, osvobaja tesnobe in strahov (Milčinski in





Ne gre samo za to, da otrok preko stika s pravljicami povsem nezavedno ponotranji določene vrednote, ampak mu tudi branje knjig postane vrednota, ki jo bo gojil še kot odrasel človek. Iz tega razloga bomo na tem mestu namenili nekaj pozornosti





Preko stika z literaturo otrok razvija in bogati svoj govor, preko govora pa mišljenje in inteligenco. Tak otrok ima kasneje manj težav z opismenjevanjem, spotoma pa najde še veliko drugih informacij in s tem razširi svoj pogled na svet. Novejše ugotovitve na področju psihologije samo potrjujejo, kako pomembno vlogo ima branje pri otrokovem vsestranskem razvoju. Zato je pomembno, da otrok čim prej izkusi, da je branje prijetno in da nudi užitek, omogoča pa tudi usvajanje znanja z različnih področij. Ker pa od bralca zahteva nekaj truda, je potrebno, da otroka s knjigo čim prej seznanimo in mu jo posredujemo kot vrednoto. Če bo rasel z njo, jo bo tudi kot odrasel človek cenil. Dejstvo je, da se za knjižno vzgojo »kot za vsako vzgojo največ naredi doma, v družini« (Jamnik 2006: 104). Danes imajo starši in otroci na voljo veliko knjižnega gradiva in raznovrstnih bralnih projektov, tako da pomanjkanje gradiva ali nedostopnost ne bi smeli predstavljati težave (Jamnik 2006:

114


Pogačnik Toličič 1992: 25).





branju knjig kot pomembni vrednoti za otrokov nadaljnji razvoj.





103–104).

Otrok bo ob pripovedovalcu dojel, da ima čas zanj in da z njim želi deliti največje skrivnosti življenja, ki jim še ne ve/vemo odgovora, čutil bo, da je ljubljen in varen ter

s tem dobil najpomembnejšo popotnico za življenje (Megla 2006: 273).




Trden vrednostni sistem staršem pomaga tudi pri vzgoji otroka. Če imamo pred sabo jasno postavljene vrednote (učenje, delovne navade, spoštovanje ...) oz. hierarhijo vrednot, si je za njihovo uresničevanje potrebno tudi dosledno prizadevati. S tem otrok pridobiva boljšo samopodobo, čuti se varnega, ljubljenega, sprejetega (Zalokar 2007: 8). V nekaterih pravljicah najdemo precej neposredna in preprosto izražena vzgojna načela. Odslikavajo se tudi številne vrednote in njihova nasprotja (od delavnosti do lenobe, od prijateljstva do zavisti itd.). Pravljico lahko uporabimo tudi kot možnost za posredovanje določenih vrednot ali za iztočnico v pogovor o njih (ob tem pravljica ne sme služiti kot orožje za moraliziranje otrokom oz. ne smemo na

račun vrednot ali česa drugega prezreti njenih ostalih funkcij – recimo estetske).




Na naslednjih straneh bomo ob desetih izbranih vrednotah (ljubezen, prijateljstvo, varnost, delavnost, poštenost/pravičnost, spoštovanje, potrpežljivost, dobrota, mir in svoboda) za vsako navedli po dvoje pravljic, s katerimi si lahko pomagamo pri posredovanju določene vrednote otrokom. Nobena izmed pravljic ni »moralizatorsko« naravnana, prav vse pa tako ali drugače v svojem sporočilu nosijo vrednostno noto, ki se zaradi privlačnosti pravljičnega lika zapiše v otrokovo notranjost. Primere pravljic smo iskali tako, da smo ob vsaki vrednoti predstavili eno ljudsko/folklorno pravljico in eno avtorsko/umetno (včasih klasično, drugič

sodobno), pri čemer se nismo omejevali le na slovensko področje.


36






36


Na tem mestu bi izpostavili dve slovenski ustvarjalki, ki v našem proučevanju povezave med pravljicami in vrednotami puščata poseben pečat, in sicer Svetlano Makarovič in Mojco Osojnik. Njun opus pravljic s sabo vsekakor prinaša določena vrednostna sporočila in nevsiljivo, enkrat bolj drugič manj zakrito, nagovarja tako mladega kot malo starejšega bralca. Osojnikova je za svoje avtorske slikanice kljub svoji mladosti že prejela številne slovenske in mednarodne nagrade.




115

4.1 Ljubezen


Vrednota ljubezni je v pravljicah še kako prisotna, predvsem v ljudskih oz. folklornih, kjer se mnogo pravljic zaključi z motivom poroke in napovedi srečnega življenja do konca dni – do srečnega konca seveda vodijo številne preizkušnje in ukane, ki mlad par preizkusijo in pripravijo za »resnično« življenje. Kot primer ljudske pravljice smo izbrali novozelandsko pravljico z naslovom Pesem za Hinemoo, ki je izšla leta 1997 v zbirki Pravljice z vsega sveta. Pravljice iz te zbirke je zbrala Maggie Paerson, ilustrirala pa jih je Joanne Moss. Pesem za Hinemoo govori o ljubezni skozi celotno zgodbo zelo neposredno in tenkočutno. Ljubezen je tista, ki vodi dogajanje. Hinemoa je bila nežno in ljubko dekle, snubcev je imela na pretek, vendar je njen oče vse zavračal. Tutanekai jo je prvič videl na plemenskem zboru, kjer se je Hinemoa zaljubila vanj, sam pa ji pogledov ni vračal, saj se je bal odslovitve njenega očeta. Po zborovanju se je vrnil k svojemu ljudstvu na drugo stran jezera, a ljubezen in hrepenenje po Hinemoi sta bili premočni. Izdelal si je piščal in skozi pesem izpovedoval svojo ljubezen do deklice. Glasba je potovala čez jezero in ljudstvo na drugi strani navdajala s srečo in otožnostjo. Le Hinemoa je razumela skrivnostno sporočilo, čeravno pevca ni prepoznala: »Hinemoa, moja ljubezen je tvoja, / moje življenje je tvoje. / Brez tebe sem izgubljen.« Hinemoo je glasba vlekla na drugo stran jezera. Ko je zvečer v vasi vse potihnilo, se je splazila k jezeru, se slekla in stopila v mrzlo vodo. Čeravno jo je zeblo do kosti, je plavala na drugo stran jezera in si pri tem mrmrala znano melodijo. Neki mlad lovec se je medtem po temi vračal domov. Zaslišal je glas iz jezera, videl pa ni nič, saj je Hinemoa že bila pri toplem vrelcu, ki je v mesečino dvigal paro. Ustrašil se je in zbežal proti vasi, ker je mislil, da je srečal duha. Tutanekai, poglavar kraja, se je odpravil k jezeru in ugotovil, da je tam samo prestrašeno dekle. Hinemoa ga je spoznala po glasu, ker pa je bila gola in jo je bilo sram, si je z rokami pokrila obraz. Tutanekai jo je odpeljal v vas, ji dal obleko, hrano in prenočišče. Zopet se je spomnil na Hinemoo (misleč, da spi na drugi strani





116

jezera) in zaigral znano melodijo. Deklica se je razkrila in Tutanekai jo je prepoznal. Kmalu sta se poročila, njen oče pa zaradi močne ljubezni temu ni nasprotoval. Pravljica govori o globokem hrepenenju in ljubezni, ki vodita deklico k njenemu ljubemu. Ljubezni ne more preprečiti ne njen oče ne oddaljenost in ne mrzla voda. V tej zgodbi je zanimiva Hinemoina vloga, saj predstavlja ženski literarni lik v aktivni





Kot primer avtorske oz. umetne pravljice podajamo sodobno pravljico Zaljubljeni miški, avtorica je Dori Chaconas, ilustrator Josée Masse, izšla je leta 2009. Pravljica govori o klasični zgodbi o ljubezni na prvi pogled in o dvorjenju, a je zaradi določenosti z našim časom (kar je razvidno predvsem iz ilustracij, poimenovanj likov z osebnimi imeni, netipičnega začetka in konca in neprisotnosti čudežev) ne uvrščamo med klasične umetne pravljice. Mišek Luka se je na prvi pogled zaljubil v miško Saro: ko jo je prvič zagledal, je njegovo srce začelo močno biti. Takoj jo je vprašal: »Se boš poročila z mano?« Ko mu Sara še niti ni uspela odgovoriti, je Luka že začel iskati domek. V odprtini pod kuhinjsko pečico sta si uredita skupno bivališče in tam ji je Luka ponovno zastavil enako vprašanje. Še preden mu je uspela odgovoriti, se je Luka odločil, da ji mora pripraviti zajtrk. Sledila je prava akcija: Luka je šel v boj za dve borovnici, ki sta ležali na kuhinjskih tleh, takrat se je vanj zagnal maček, spotoma podrl gospodinjo, ki je iz rok spustila kolačke. Eden izmed njih je padel za pečico, v miškin domek. Luka se je uspel rešiti in tako sta zaživela skupaj. Vsak dan znova je Luka Sari na različne načine izkazoval svojo ljubezen. Sara je nekega dne na rokah gospodinje videla svetleč prstan in si je ob tem zaželela svoje zvezde. Luka se je domislil odlične ideje. Zvečer jo je peljal na streho hiše (po tem ko sta se uspela ponovno rešiti iz mačkovih krempljev), od koder je Sara videla nešteto sijočih zvezd. Luka jo je ponovno vprašal, če bi se želela poročiti z njim. Tokrat pa je Sara rekla: »Ja, Luka, poročila se bom s tabo.« Sara mu je to že dolgo časa skušala dopovedati, a ni prišla do besede. Pravljica na simpatičen način pokaže, kako lahko zaljubljenost ob





117


podobi, kar za ljudske pravljice niti ni tako značilno.

vztrajnosti in trudu – po vztrajanju miška, skupnih preizkušnjah in iskanju skupnega





4.2 Prijateljstvo




V pravljicah najdemo mnogo raznolikih motivov prijateljstva (otrok – otrok, otrok – žival, žival – žival, otrok – igrača itd.), tako v ljudskih kot avtorskih. O tem, kako lahko prav pravljice vplivajo na otrokovo pripravljenost za prijateljstvo, piše tudi Bettelheim (2002: 72), ki ga na tem mestu povzemamo: če se otrok iz pravljice nauči, da se lahko nekdo, ki mu je sprva vzbujal strah in odpor, čudežno spremeni v prijazen in prijateljski lik, bo živel v veri, da lahko neznan otrok, ki ga je srečal in se ga prav tako boji, postane njegov prijatelj. Bauerjeva (2008: 84) poudarja pomen pravljic pri sklepanju prijateljstva, saj lahko otroku pomagajo, da najde izhod iz





Kot primer ljudske pravljice o prijateljstvu vzemimo osetinsko pravljico Kaj je več vredno, ki je izšla leta 1988 v zbirki Zlata ptica. Zbirko je uredila Kristina Brenkova, ilustrirala pa Jelka Reichman. Začne se s tipičnimi besedami: »Pred davnim časom sta v neki vasi živela dva mladeniča.« Prvi je menil, da bi bil najsrečnejši človek na svetu, če bi imel sto kobilic. Drugi pa, da bi ga najbolj osrečilo sto zvestih prijateljev. Nikakor se nista mogla dogovoriti, kaj od tega je več vredno. Odločila sta se, da bosta šla po svetu in zbirala eden kobilice, drugi pa prijatelje. Po nekaj letih sta se vrnila in prvi mladenič je rekel materi, da je dobil prelepe kobilice, ki bodo čez leto povrgle žrebičke, tako da bo čez čas imel največjo čredo konj v deželi. Z materjo sta se skupaj veselila. Drugi sin je bil prav tako navdušen nad svojimi prijatelji, vendar ga je mati posvarila, da mora prijatelje preizkusiti po njihovih dejanjih in ne po besedah. Svetovala mu je, naj gre do vseh prijateljev in jim reče, da se mu je zgodila strašna nesreča in da je izgubil vse premoženje, potem bo videl, kako bodo z njim ravnali.




118


doma – postopoma vodi k ljubezni in varnosti.





osamljenosti in postane samozavestnejši.

Isto noč, ko se je odpravil na pot, se je prvemu mladeniču zgodila nesreča − neko kavkaško pleme mu je pokradlo vse kobilice in tako se je njegova sreča v hipu razblinila. Drugi prijatelj se je medtem že ves vesel vračal nazaj, saj je na poti spoznal, da so njegovi prijatelji pravi prijatelji. Ko jim je rekel, da ga je zadela nesreča, so mu vsi ponudili denar, konja in obleko. Tudi domov so potem začeli prihajati in prinašati živino, žito, obleko, posodo ... Z materjo sta jim povedala, da ju nesreča ni prizadela in da sta jih želela samo preizkusiti. Prijatelji pa so kljub temu vztrajali, da darove obdržita. Ko je drugi mladenič izvedel za nesrečo prvega, mu je dal vse, kar je sam prejel od prijateljev. Rekel mu je: »Ne toži in doumi: če ima človek prijatelja, nikoli ne obsedi v nesreči!« Ta se je sedaj z njim povsem strinjal in je rekel: »Zdaj sam vidim, da na svetu ni največ vredno bogastvo, temveč zvest prijatelj.«





Med avtorskimi pravljicami je prav tako bogata izbira. Na tem mestu bomo predstavili sodobno umetno pravljico avtorice Kathryn Cave Drugačen, ki je leta 1997 prejela UNESCA – nagrado za spodbujanje strpnosti. Ilustriral jo je Chris Riddel. Na griču je čisto sam, brez prijateljev živel Drugačen. Vedel je, da je drugačen, ker so ga tako vsi klicali. Če se je hotel družiti z njimi, so vedno rekli: »Veš kaj, nisi tak kot mi. Drugačen si. Ne spadaš med nas!« Drugačen se je zelo trudil, da bi bil podoben ostalim, a ni nič pomagalo. Od drugih se je razlikoval po izgledu, govorjenju, pogledu na svet, igranju … Nekega dne pa je neko čudno bitje potrkalo na njegova vrata. Četudi ga Drugačen ni poznal, je bitje kar vstopilo v njegovo hišo in zatrjevalo, da ga Drugačen pozna. Ogledal si ga je, a mu ni bil znan. Potem pa je to bitje reklo: »Prav tak sem kot ti. Ti si drugačen in tudi jaz sem drugačen.« Drugačen ga je odslovil, saj ni bil podoben prav nikomur, ki ga je poznal. A kaj kmalu si je premislil in hitro stekel za njim ter dejal: »Nisi tak kot jaz, ampak me to ne moti. Lahko ostaneš z mano, če hočeš.« Od takrat naprej je imel Drugačen prijatelja – Čudnega. Skupaj sta risala, se igrala, malicala in se kljub vsej različnosti dobro razumela. Nekega dne se je na vratih





119


Četudi zaključek vsebuje jasno izražen moralni nauk, ga pravljica bralcu ne vsiljuje.

pojavil nekdo še bolj čuden (deček) in nenavaden. Nista mu rekla, da jima ni všeč in da ne sodi k njima. Malo sta se stisnila in naredila prostor še zanj. Pravljica spodbuja bralca k tkanju prijateljstva in k sprejemanju drugačnosti ter tako s svojim sporočilom mlade bralce opogumlja, da se drugačnosti ne gre bati.

Omenili bomo naslova še dveh pravljic, ki s svojo preprostostjo in simpatičnimi literarnimi liki neposredno izražata vrednoto prijateljstva. O prijateljstvu med živalmi govori pravljica Svetlane Makarovič Pod medvedovim dežnikom, izšla je leta 1998, v ponatisu leta 2002 (najdemo je tudi v zbirki Zlata Čebelica in v zbirki vseh pravljic Svetlane Makarovič z naslovom Svetlanine pravljice). Za ilustracije je poskrbel Gorazd Vahen, v zbirki Svetlanine pravljice pa Alenka Sottler. O prijateljstvu med otrokom (Ano) in živaljo (mačkom) ter njunih dogodivščinah govori pravljica oz. avtorska slikanica Mojce Osojnik To je Ernest, ki je izšla leta 1997.





4.3 Varnost


Otrok se ob prebiranju pravljic čuti varnega. Tukaj obstaja več razlogov. Prvi je ta, da se počuti varnega že zaradi pripovedovalca in čustvene vezi, ki se splete med njima (če predpostavljamo, da mu pravljico bere nekdo, ki mu je blizu); drugi razlog je ta, da že vnaprej ve, da se bo ne glede na vse, pravljica končala srečno. K varnosti prispeva tudi sama zgradba pravljice, ki je polna prepovedi, zapovedi, prerokb, ponavljanj, stopnjevanj (vsaj ljudska pravljica). Vzorec je že vnaprej znan: če boš delal dobro, boš nagrajen, če boš delal slabo, boš kaznovan. Ne glede na izjemnost in enkratnost posameznih dogodkov, ta vzorec ostaja enak, zato se otrok čuti varnega





Nasploh se otrok v življenju počuti varnega takrat, ko v njegovem okolju vlada red, ko natanko ve, kaj sme in česa ne. Prav zato so navade, pravila, obredi in stalne




120


(Kordigel 1994: 55).

osebe za otroka pomemben del življenja, saj mu olajšajo soočanje z ostalimi spremembami, novostmi in izzivi, ki mu pridejo naproti. Varnost je najbolj osnovna otrokova potreba, ki vpliva tudi na njegov razvoj, saj »bolj ko se otrok počuti





Primer ljudske/folklorne pravljice za vrednoto varnosti je ruska ljudska Medved išče pestunjo, ki je izšla leta 2003 v prevodu Marjane Kobe, ilustrirala pa jo je Polona Lovšin. Pripoveduje o medvedu, ki je imel veliko otrok. Ker ni imel žene, je ves dan tičal do vratu v delu. Nekdo pa bi moral ta čas paziti na male medvedke. Tako se je odločil, da bo otrokom poiskal pestunjo. Odpravil se je v gozd in preizkušal živali. Ne vrana ne volk nista bila primerna, saj jima ni bilo do čuvanja majhnih otrok, temveč sta si želela le slastnega plačila – vreče piškotov. Nazadnje je medved preizkusil še zajčka, ki se je izkazal za odlično pestunjo: medvedke je naučil lepega obnašanja, pripovedoval jim je pravljice in jih čohljal po kožuščku. Pazil jih je tako dolgo, dokler niso postali veliki in odrasli medvedi. Pravljica prinaša otrokom že tako ljub lik dobrodušnega in skrbnega medveda, istočasno pa prikazuje, kako zelo pomembno je očetu medvedu, da so njegovi otroci na varnem in da je zanje dobro poskrbljeno, medtem ko on dela. Tudi zajček kot lik je otrokom simpatična žival – nasploh so





Kot primer avtorske, in sicer klasične umetne živalske pravljice, vzemimo A veš, koliko te imam rad, avtor je Sam McBratney, slikanico je ilustrirala Anita Jeram, izšla pa je leta 1996.






37


Leta 1995 so jo vodilni ameriški otroški časopisi razglasili za najboljšo otroško knjigo tega leta, leta 1996 pa je dobila nagrado »Otroška knjiga leta ameriških knjigarnarjev«.




121


varnega, bolje se razvija« (Zalokar Divjak 1998: 85, 2000: 29).





živalske pravljice pri otrocih priljubljene.





Pravljica govori o ljubezni in prijateljstvu med malim in velikim zajčkom, prav posebej pa na začetku in na koncu poudarja vrednoto varnosti. Začne se takole: »Zajček Rjavček se je odpravljal spat in pri tem trdno držal zajca Rjavca za njegove dolge uhlje.« Ker se je želel prepričati, ali ga Rjavec posluša, mu je rekel: »A


37

veš, koliko te imam rad?« Ko je Rjavec dejal, da tega ne ve, se je zgodba pričela »odvijati«. Eden drugemu sta z mero tačk želela pokazati, kako imata drug drugega rada. Ugotovila sta, da je ljubezen težko izmeriti. Na koncu je veliki zajec Rjavec dal malega zajčja Rjavčka v njegovo posteljico, ga poljubil za lahko noč, se ulegel poleg in





4.4 Delavnost




»Delo je eno temeljnih opredelitev človeka kot subjekta, saj na najbolj jasen način izraža resnico, da je vse, kar je od subjekta različno, predmet njegove akcije. Z delom človek-subjekt spreminja svet in samega sebe« (Goljevšček 1988: 428). V pravljicah pa je odnos do dela povsem drugačen. Imamo primere, ko je delavnost poplačana (npr. v Pepelki), vendar na splošno velja, da je delo (vsaj v ljudskih pravljicah) muka, človeka iznakazi, mu vzame lepoto in mladost, ga spreminja v bednega sužnja. Pravljični liki pri delu ne zdržijo dolgo, prav tako delo ne proizvaja nikakršne prave vrednosti. Tudi tam, kjer se zdi, da je delavnost cenjena ali poplačana, gre ponavadi za druge vrednote, ki so nagrajene (prijaznost, spoštljivost, ustrežljivost). V kolikor se pravljice z vrednoto dela ukvarjajo, izražajo npr.





Kot primer ljudske pravljice o delavnosti, ki vodi do sreče, bomo omenili waleško pravljico Kako je reven krojaček prišel do sreče, izšla je v zbirki Zlata ptica leta 1988, zbirko je uredila Kristina Brenkova, ilustrirala pa Jelka Reichman. Nekoč je reven krojaček prišel v hribovsko vas, da bi se tam preživljal s svojim delom. A se je zmotil, ljudje tam so bili namreč tako revni, da so vse postorili kar sami, zato so krojačka le zasmehovali. Krojaček je videl, da če hoče preživeti, si mora najti kakšno drugo delo. Šel je v gozd, nabral lesa in začel izdelovati samokolnice in ropotuljice kot vsi drugi. Četudi je marljivo delal, se ljudje še niso pobotali z njim.




122


mu zašepetal: »Tudi jaz te imam rad, prav tja gor do lune − in nazaj.«





sočutje in usmiljenje (Goljevšček 1991b: 72–73).

Približevala se je pomlad, čas, ko so ljudje naložili izdelano blago in ga peljali na predvelikonočni sejem v mesto, za denar pa so si potem kupili moko, sladkor in druga živila. Tudi krojaček je želel tako storiti. A na poti skozi gozd jih je prestregel velikan, izpuli bližnje drevo in z njim zamahnil naokoli, tako da je podrl drevesa in uničil njihovo blago. Gorjanci so se razbežali, le krojaček je še stal tam in se tresel od groze. Velikan, gospodar gozda, je krojačku ukazal, da vzame meh in nabere polno storžev. Četudi krojaček ni razumel, čemu naj to stori, ga je ubogal in s polnim mehom storžev žalosten odšel domov. Doma ga je pričakala žena. Želela je videti, koliko je zaslužil. Krojaček je potočil solzo in odprl meh, a glej, namesto storžev je bilo v njem vse polno zlata. Krojaček se je od veselja odločil, da bo nakupil različnega blaga in vsem ljudem v gorah sešil trpežne obleke. A mož, ki je najbolj zasmehoval krojačka, je sedaj izvedel za to zgodbo. Vrnil se je na omenjeno mesto in nabiral storže do poznega večera, tako dolgo, da je imel prste že povsem odrgnjene. Odnesel jih je domov, razvezal zanko, a storži so bili še vedno storži, njegovi prsti pa povsem okrvavljeni in dolgo je trajalo, da so mu roke ozdravele. Mož je spoznal, da je bil kaznovan zaradi želje po bogastvu in zasmehovanja krojačka. Krojaček pa je še naprej razumno





Primer sodobne umetne živalske pravljice o delavnosti in nedelavnosti, pridnosti in lenobi, preudarnosti in vzvišenosti je pravljica oz. avtorska slikanica Mojce Osojnik Kako je gnezdila sraka Sofija, ki je izšla leta 2005. Zgodba govori o tem, kako sta si na starem hrastu svoj domek poiskali trmasta in zavistna sraka Sofija ter prijazna in skrbna vrabčevka Beti. Ta si je takoj začela spletati gnezdo, medtem ko se je Sofija krasila z vso mogočo šaro in se občudovala v ogledalu – bila je prepričana, da se delo zanjo ne spodobi. Namesto da bi se potrudila in si zgradila pravo ptičje gnezdo, je najprej iz bližnje vasi prinesla veliko skledo, ki naj bi predstavljala gnezdo s stilom. A kaj, ko to gnezdo ni bilo praktično, saj je ni obvarovalo pred dežjem. Sraka Sofija se





123


gospodaril in pravično živel do smrti.

je zjutraj hitro znašla in namesto da bi priznala, da je premražena od dežja, je vrabčevki rekla, da ona sploh ne ve, kaj je to higiena. Beti je molčala in nadaljevala z gradnjo svojega gnezda, medtem ko je Sofija odšla na potep. Vrnila se je s čudovito pisano ruto, ki jo je namestila med veje drevesa in se ponašala z domom, v katerem vlada estetika. A kaj, ko je ponoči močno pihal veter, njena ruta se je raztrgala, medtem ko je Beti trdno in predvsem varno spala v svojem gnezdu. Naslednje jutro je vrabčevka svoje gnezdo povsem dokončala in se šele nato odpravila na lepše, na zmenek z vrabcem Borisom. Sofija pa se je iz zavisti odločila, da si bo zgradila pravo leseno ptičjo hišico. Četudi je orodje izmaknila, ji je gradnja sprva šla dobro od rok. Vendar se je pomotoma zazidala v hišo. Iz neprijetnega položaja jo je naslednje jutro rešila soseda Beti. Sofijo je bilo tako sram, da je odletela neznano kam. Kot smo že omenili, zgodba ne govori le o delavnosti in nedelavnosti, temveč v svojem zaključku s slovenskim pregovorom neposredno izrazi misel o posledicah vzvišenosti in





4.5 Poštenost, pravičnost, resnicoljubnost


»Otroci imajo izrazit čut za pravičnost in navadno zavzamejo neko stališče, ker se znajo vživeti v junaka« (Bauer 2008: 92). Ob tem dodajamo misel, da otroci poštenosti ne sprejmejo zaradi tega, ker je to krepost sama po sebi, temveč predvsem zaradi istovetenja z likom, ki jim je privlačen. Z njim se identificirajo, preživljajo vse preizkušnje in na koncu slavijo, ko zmaga krepost. Otroku vcepljajo občutek za moralo notranji in zunanji boji pravljičnega lika (Bettelheim 2002: 14–15). K pravičnosti lahko uvrstimo tudi vrednoti dajanja oz. deljenja, saj je zapoved vzajemnosti ena od pomembnejših zapovedi v človekovi socialni naravi (Bauer 2008:

124


pohlepa: »Kdor visoko leta, nizko pade.«





101).

Kot folklorno pravljico, ki govori o poštenosti, pravičnosti, resnicoljubnosti pa tudi skromnosti, omenjamo slovensko ljudsko pravljico Pastorka in bela žena, avtorska priredba je last Jasne Branke Staman in Saše Pergar, ilustrirala jo je Mojca Cerjak, slikanica je izšla leta 2005. Pravljica se odvija v starih časih, ko je bilo Pohorje še zemeljski raj in so tam na skritih krajih, daleč od ljudi prebivale bele žene, najlepša bitja pod soncem. Na sončnem pobočju Pohorja pa je živel kmet z dvema hčerama: eno pravo in drugo pastorko. Njegova hči je imela vsega na pretek, a se je vedno pritoževala in se ni nikoli zmenila za delo, temveč se je ves čas lepotičila in pretegovala. Pastorka je v nasprotju z njo poprijela za vsako delo in živela dosti bolj skromno. Skrbela je tudi za ovce, ki jih je vestno pasla po samotnih planjavah. Nekega dne ji je med pašo zdrknil košček kruha iz rok in se zakotalil po bregu. Začela je jokati. Bila je lačna, a ga ni smela poiskati, saj je morala paziti na ovčke. Bela žena se je približala in jo potolažila. Povabila jo je v svojo leseno kočo. Na izbiro ji je dala ali bel ali črn kruh, ali mleko ali prežganko, za prenočišče pa ali slamo ali pernico. Pastorka je izbrala najbolj skromne stvari: črn kruh, prežganko in slamo. Bela žena je uvidela njeno skromnost in srčno dobroto, zato ji je dala le najboljše: beli kruh z maslom, mleko in pernico za spanje. Za zajtrk je dobila žgance, nato ji je bela žena počesala dolge črne lase in ji na glavo poveznila zlato kronico ter ji zabičala, da je samo njena. Ko se je deklica vrnila domov, je njeno polsestro prevzela zavist. Zlate kronice si je želela tako močno, da se je oblekla v stare cunje in odšla na pašo. Tam je zakotalila košček kruha po hribu in pričela stokati. Bela žena je storila enako kot prej, deklica pa se je zlagala. Kljub temu jo je povabila v svoj dom in ji ponudila enake stvari kot pastorki. A razvajenka je izbrala najboljše, bela žena pa njenim željam ni ugodila. Zjutraj je bila razvajenka jezna, zato ženi ni dovolila, da bi ji razčesala lase. Žena je odkrila njene namene in jo brez kronice nagnala iz svoje koče. Dekle je doma vzelo pastorki kronico. Na paši je pastorka to povedala beli ženi, ta pa ji je obljubila, da bo kronica kmalu spet pri njej in da naj jo takrat brž spravi v skrinjo. Zgodilo se je, da je kronica na glavi razvajene deklice počrnela, zato jo je vrnila





125

polsestri. Ta pa se je dobro omožila in ni nikoli več živela v pomanjkanju, saj je v

Sodobna umetna pravljica Nele Moost Čista resnica ali izmišljije za vsako priložnost je izšla leta 2002, ilustrirala jo je Annet Rudolph. V svojem sporočilu prinaša misel, da lagati ni lepo, pa čeprav gre za nedolžne izmišljije. Mali vran Dokolenko, divji prašiček Krofek in jazbec Cviki so se z vlakom odpravili na počitnice na kmetijo h Krofkovi teti Tortelini. S seboj so pritihotapili še cel kup svojih prijateljev (medveda Edija, volka, ovco in veverico) in jih poskrili na tetini kmetiji. Tam pa se je začelo: ena laž je vodila k drugi (od tega, da so tetko nalagali že na peronu, češ da ostale druščine ne poznajo, ker le-ta govori kitajsko, do tega, da so lagali, kako zelo lačni so, ker jim je mama doma prepovedala jesti pogače, v resnici pa so veliko hrane naskrivaj odnesli svojim prijateljem itd.). Sledile so si številne nezgode (med prerekanjem za hrano so njihovi prijateljčki razbili cvetlične lončke, tetki pa so se zlagali, da so bile kokoši) in nazadnje pa so bili vsi slabe volje. Naslednje jutro jih je teta Tortelina le ujela na laži. Želela jih je presenetiti in jim je prinesla zajtrk v posteljo. A je na podstrešju namesto treh našla kar sedem gostov. Končno je napočil čas za resnico. Teti so povedali, kako so se dobili na vlaku in kaj vse so potem skupaj ušpičili. Teta jih je najprej malo sumničavo pogledala, nato pa se na ves glas





4.6 Spoštovanje do sočloveka in sveta


Skoraj vsaka pravljica nosi v sebi kakšen motiv spoštovanja (do staršev, bratov, sester, znancev ali neznancev, živali, dreves, drugačnosti itd.). V nekaterih pravljicah

126


skrinji imela zlato kronico.





nasmejala. Vsi skupaj so si oddahnili in zvečer priredili veselico s petjem in plesom.





je motiv spoštovanja bolj v ospredju in se lahko razvije v temo besedila.

O spoštovanju do starejših ljudi govori slovenska ljudska pravljica Pšenica – najlepši cvet, izšla je v zbirki Zlata čebelica leta 2003, zbirko je uredil Andrej Ilc, pravljico je zapisala in priredila Kristina Brenkova, Ilustrirala pa jo je Ančka Gošnik Godec. V starih časih je neki kralj ukazal, da morajo pomoriti vse stare ljudi, ki ne morejo več delati. Takrat je živel tudi sin, ki je imel svojega očeta zelo rad, zato ga je skril pod velik čeber in mu na skrivaj nosil hrano ter ga s tem obvaroval gotove smrti. Kralj tiste dežele je imel lepo hčer, ki jo je sklenil poročiti z najpametnejšim mladeničem v kraljestvu. Sestavil je tri uganke in mladenič, ki bo rešil pravilno vse uganke, bo postal njegov naslednik. Glede prve uganke je zapovedal, naj se naslednje jutro zberejo vsi mladeniči pred sončnim vzhodom na visoki gori in kdor bo prvi zagledal vzhajajoče sonce, bo rešil uganko. Oče je sinu svetoval, naj ne gleda proti vzhodu, kamor bodo gledali ostali mladeniči, temveč naj vzhodu pokaže hrbet in gleda proti najvišji gori. Ko bo sonce s prvim žarkom obsvetilo vrh najvišje gore naj kralju zakliče: »Kralj, poglej sonce!« S tem bo pravilno rešil uganko. Zgodilo se je tako, kot je dejal starec. Drugič je kralj zapovedal, da bo uganko rešil tisti, ki bo prišel ne obut in ne bos. Oče je sinu svetoval, naj si s čevljev odtrga podplate, tako bo obut in vendar bos. Sin je pravilno rešil tudi drugo uganko. Za tretjo uganko je kralj zahteval, da mu prinesejo najlepši cvet. Oče pravi sinu, da na svetu ni lepšega cveta kot je pšenični klas. Ostali mladeniči so ga zbadali, saj so menili, da klas ni cvet. Kralj pa ga je zadovoljno objel in razglasil za svojega naslednika. Zanimalo pa ga je, od kod mu toliko modrosti. Mladenič mu je odkrito odgovoril, da mu je pomagal z odgovori njegov oče, ki ga je rešil smrti. Ni imel srca, da bi ga po kraljevem ukazu pustil umoriti. Oče mu je vendar poklonil življenje, ga hranil in vzgojil. Kralja je njegov odgovor osupnil. Dečka je zaradi žlahtnega in hvaležnega srca sedaj imel še raje. Ob njem je spoznal, kako zelo potrebni se vsem nam modrost, izkušenost in znanje starih ljudi, četudi sami ne morejo več delati. Pravljica se konča z naukom, ki nam ga podaja pripovedovalec: »Vsak naj se do starih ljudi spoštljivo obnaša! Sinovi in hčere





127

pa naj bodo svojim staršem hvaležni in naj skrbe zanje do poslednje ure njihovega

Primer pravljice, ki spregovori o (ne)spoštovanju drugačnosti in o iskanju talentov, ki jih lahko razvijemo s trdim delom, je klasična umetna pravljica Svetlane Makarovič

z naslovom Veveriček posebne sorte, ki je med drugim izšla tudi v zbirki pravljic z naslovom Svetlanine pravljice leta 2008, celotno zbirko je ilustrirala Alenka Sottler. Veverica Puhanka je skotila pet mladičev, eden med njimi pa je bil povsem drugačen. Čopko ni mogel skočiti z veje na vejo, saj je imel eno tačko krajšo od druge. Bil je žalosten, ker ne bo mogel skakati kot vse druge veverice, njegova mama prav tako, o vsem tem pa so kmalu govorile vse živali v gozdu. Situacija se je obrnila na bolje. Čopko je srečal kosa, ki je lepo pel, in ga je vprašal, kdo ga je naučil tako peti. Kos mu je povedal, da se je tega naučil kar sam. Tako dolgo je poskušal in vadil, da mu je uspelo. Kos mu je rekel, da je vse reči potrebno poskusiti, ene ti uspejo, druge pač ne. Tako je Čopka spodbudil k iskanju lastnega talenta. Veveriček Čopko je resnično postal najpametnejši veveriček v gozdu: naučil se je seštevati in odštevati lešnike, razločevati liste dreves, opazovati življenje ptic, rož in drevja, napovedovati vreme, navsezadnje se je naučil še lepo peti. Postal je silno priljubljen in prav vse veverice so hodile k njemu po nasvete. Na koncu zgodbe je Čopko začel vevericam pripovedovati pravljico, ki jo je pravzaprav sam doživel. Iz začetka njegove pravljice razberemo, da je pravljica, ki smo jo prebrali, pravzaprav njegova (krožna zgradba). Pravljica prinaša sporočilo, da se drugačnosti ne gre bati in da moramo drug drugega spoštovati, najprej pa moramo spoštovati sami sebe. Vsak izmed nas nosi v sebi številne talente,






38


življenja.«





38





le razviti jih je treba in si jih upati pokazati.





O spoštovanju oz. nerazumevanju drugačnosti mnogokrat govorijo pravljice Svetlane Makarovič





128


(Haramija 2005: 29).

4.7 Potrpežljivost


Pravljice na različne načine otrokom sporočajo, da se v življenju ni mogoče izogniti spopadanju z resnimi težavami in da je ta boj bistven del človekovega obstoja. Človek pred bojem ne sme bežati, temveč se mu mora neomajno postaviti po robu, premagati vse težave in ovire na poti ter na koncu prispeti do cilja, zaklada, zmage





O potrpežljivosti, ki preko trnja pripelje do srečnega konca, govori tudi slovenska ljudska pravljica Hudobna mačeha in dobra pastorka, ki je leta 2001 izšla v zbirki Slovenske narodne pravljice, zbirko je uredila Marjetka Lužovec, ilustriral jo je Jure Kralj, omenjeno pravljico pa zapisal J. Volčič. Pravljica govori o hudobni ženski, ki je s svojim revnim možem primožila deklico Marico. Kasneje se jima je rodila še hčer, ki jo je ljubila bolj kot vse na svetu. Pastorko je vseskozi mučila in morila, spat jo je pošiljala kar v staro korito. Ker je deklica kljub temu ostajala dobra in potrpežljiva ter je lepše odraščala kot njena hči, je iskala vzrok, da bi jo spodila od hiše. Domislila se je, da bo obe poslala prat volno. Hčeri je dala belo, pastorki pa črno volno. Naročila jima je, naj se ne vračata, dokler ne bo volna povsem bela. Dekleti sta šli k vodi, kjer ju je ogovorilo belo, lepo dekle in jima ponudilo pomoči. Mačehina hči je pomoč posmehljivo odklonila, pastorka pa je z njeno pomočjo pridobila lepo belo volno, tako mačeha ni imela vzroka, da bi jo pregnala. Sredi hude zime je mačeha pastorko poslala na goro, da bi ji nabrala zrelih jagod za novo leto. Zagrozila ji je, naj se nikar ne vrača domov, če jih ne bo našla. Marica je vsa objokana hodila po gori, nakar je srečala dvanajst junakov. Povedala jim je svojo zgodbo, nato so jo vprašali, kateri mesec v letu je najboljši. Marica je rekla, da so vsi dobri, marec pa je najboljši, ker prinaša največ upanja. Junaki so bili z odgovorom zadovoljni in so ji povedali, kje bo našla jagode. Tako se je pastorka vrnila domov s polno košaro jagod. Ko se je zima že poslavljala, je šla v goro tudi mačehina hči. Srečala je junake in od njih zahtevala, da





129


(Bettelheim 2002: 13).

ji povedo, kje rastejo jagode. Junaki so ji zastavili enako vprašanje, ona pa je hitro odgovorila, da so vsi slabi, marec pa najslabši. Namesto jagod je dobila hudo nevihto. Dobrota in lepota pastorke sta se razširili po deželi in mlad ter pošten gospod se je odločil, da jo bo prišel snubit. Ko je prišel ta dan, je mačeha pastorko spodila v korito, pred gospoda pa postavilo svojo hčer. A petelin je zaklical, da je Marica v koritu. Vsi so osupnili nad njeno lepoto. Hudobna mačeha in njena hči sta bili osramočeni pred vsemi ljudmi, Marica pa se je poročila in bila s svojim izbrancem





Primer sodobne umetne pravljice je avtorska slikanica Mojce Osojnik Polž Vladimir gre na štop, ki je izšla leta 2003. Zgodba pripoveduje o polžu Vladimirju, ki se je odpravil po solato na sosednji zelenjavni vrt. Da bi čim hitreje prišel do tja, je za pomoč poprosil druge živali (ježa Egona, želvo Agato, žabo Greto in vrabca Borisa). Žal so se vsa ta popotovanja ponesrečila in polž Vladimir je navsezadnje moral sam prepotovati dolgo pot. Na koncu mu je le uspelo: njegov trud je bil poplačan, saj je za večerjo dobil veliko in sočno glavo solate. Pravljica se konča z njegovimi besedami in znanim slovenskim pregovorom: »Tudi počasi se daleč pride.« Z lastnim trudom in veliko mero vztrajnosti se človek prikoplje do želenega cilja. Ta pravljica prinaša





4.8 Dobrota


O identificiranju otroka z likom in o položaju vrednot pri tem smo že govorili. Dejstvo je, da bolj ko je dober lik preprost in odkrit, lažje se z njim otrok identificira in lažje odkloni slabega. Še vedno velja, da se otrok z dobrim junakom ne istoveti zaradi njegove dobrote, temveč zato, ker ga lik oz. njegov položaj globoko in pozitivno

130


srečna do visoke starosti − ker je imela prijateljico vilo in prijatelje mesece.





vrednoti vztrajnosti in delavnosti na čisto neposreden, a igriv način.





privlači (Bettelheim 2002: 15).

Kot primer ljudske pravljice o liku, ki ga še prav posebej zaznamuje dobrota, navajamo slovensko ljudsko pravljico Pastirček, ki je izšla leta 2005 v priredbi Saše Pergar in z ilustracijami Antona Buzetija. V Istri je blizu morja živel pastirček, ki je pasel čredo krav, koz in ovac. Na mehki trati je naenkrat zagledal tri lepe speče deklice. Ker je sonce močno pripekalo, se je zbal, da bi jih opeklo, zato je splezal na bližnje lipovo drevo in nalomil nekaj vej. Te je zasadil okoli deklic in jih tako obvaroval močnega sonca. Nato so se zbudile in se glasno čudile, kdo je bil tako dober, da jih je obvaroval pred sončno pripeko. V resnici so dobro vedele, kdo jim je pomagal, saj so bile vile in te nikoli zares ne spijo. Deček je zagledal deklice in se jih prestrašil, saj so se jim lasje svetili kakor čisto zlato. Skušal je zbežati, a vile so bile hitro pri njem. Vprašale so ga, kaj si želi v dar, ker je bil z njimi tako dober. Pastirček je bil skromen in si ni želel ničesar. Vile so mu ponujale najrazličnejša darila, a ničesar ni maral, rad je imel le svoje živali. Vile so uvidele njegovo dobroto, poštenost in skromnost, zato so mu rekle, da bo zvečer, ko bo gnal živino domov, slišal oglašanje zvoncev, a naj se nikar ne ozira. Deklice so izginile, pastirček pa je spoznal, da so to bile dobre vile. Zgodilo se je tako, kot so vile napovedale. Bližje kot je bil domu, glasneje so se zvonovi oglašali. Pozabil je, kaj so mu vile naročile, in se ozrl nazaj: videl je veliko čredo ovac, koz in krav, ki so prihajale iz morja in sledile njegovi čredi. A v tistem trenutku je vse prenehalo, pastirčku pa je ostala čreda, ki je že bila na suhem. A tudi to je bilo pastirčki dovolj, nekaj živali, ki so mu jih podarile





Primer klasične umetne pravljice o dobroti je Hrčkova hruška, napisala jo je Svetlana Makarovič, med drugim je izšla tudi leta 2008 v zbirki Svetlanine pravljice, ki jo je ilustrirala Alenka Sottler. Pravljica pripoveduje o tem, da je včasih lepše podarjati kot sprejemati. Hrček je našel ogromno in dišečo hruško. Čim prej jo je želel spraviti domov. Hruška pa je bila zelo težka. Sprva jo je še nosil na ramenih, nato jo je kotalil, prav kmalu pa je srečal oso. Dovolil ji je, da jo oblizne, tako bo hruške manj in jo bo





131


vile, je razdelil med svoje revne sosede.

lažje nesel. Srečal je ježa in tudi ta je želel poskusiti hruško, tudi njemu jo je ponudil. Nato je prišel še kos, ki je pojedel dober del hruške. Hrček je tovor potem res lažje nesel. Sedaj se je podvizal, da bi čim prej prišel do doma. Na poti pa je srečal še drobno in lačno hrčico, ki si ga ni upala prositi za hruško, čeprav jo je tako hrepeneče gledala. Ko je hrček ugotovil, da hrčica danes še ni nič jedla in da ima celo rojstni dan, ji je voščil in ji za darilo podaril preostanek hruške. Nato je odhitel proč, hrčica





4.9 Svoboda

O osvobodi oz. o borbi ženskega literarnega lika za svobodo govori slovenska ljudska pravljica Tri pomaranče, ki je izšla v knjigi Slovenske pravljice, pravljice je izbrala in uredila Jana Unuk, ilustracije pa je prispeval Rudi Skočir. Pred več kot tisoč leti je na Krasu s svojo materjo živela Marinca. Nekega dne sta šli v gozd nabirat drva. Ko sta se želeli vrniti, sta pod lipo zagledali tri vile, ki so materi osorno ukazale, da jim bo čez eno leto morala pripeljati Marinco. Mati je bila vsa obupana, jokala je in jokala, saj je vedela, da bo vile morala ubogati, drugače se ji bodo strašno maščevale. Čez eno leto so deklice vilo vzele in jo odpeljale v Vilenico v veliko palačo, kjer je morala opravljati vsa hišna dela. A vendar ji tam ni nič manjkalo: jedla je in pila, kolikor je hotela, in poslušala čudovito vilinsko glasbo. Kljub temu pa se njihovemu življenju ni mogla privaditi, saj je pogrešala svojo mamo. Vile so videle, da jih ne mara, zato so sklenile, da jo bodo pogubile. Poslale so jo na grad po tri pomaranče, ki jih je čuvala starka. Deklica je vedela, da je pred njo težka naloga in je jokala. Na poti jo je ustavil starec in Marinca mu je vse povedala. Dal ji je pet reči, ki jih bo potrebovala: prgišče žebljev, stekleničko olja, košček kruha, metlo in vrv. Deklica je prišla do gradu, kjer je stal slab most. Vzela je žeblje in pribila desko za desko, da je prišla čez. Prišla je do železnih vrat in s pomočjo olja podmazala zarjavel zapah ter odprla vrata. Za vrati so jo napadli psi, a se jih je rešila s koščkom kruha. Na dvorišču je srečala staro ženo, ki




132


pa je za njim gledala s svetlečimi očkami in se lotila hruške.

je s koncem krila pometala dvorišče. Deklica ji je dala metlo. Nato je pri vodnjaku revni ženi s svojo vrvjo pomagala povleči vedro, namesto da bi se ona mučila s šibami. Deklica je nato prišla do stopnišča in od tam do sobane, v kateri je bila dremajoča starka s tremi pomarančami. Deklica jih je vzela, starka pa je odšepala za njo. Starka je zavpila ženi pri vodnjaku, naj deklico ustavi. Žena je ni ustavila, saj ji je Marinca prej pomagala. Nato je starka zavpila drugi ženi, ki je pometala dvorišče, naj deklico ubije, tudi ta žena deklici ni hotela škodovati, saj je od nje prejela v dar metlo. Starka je zakričala psom, naj jo raztrgajo. Tega niso hoteli storiti, saj jih je deklica s kruhom rešila lakote. Starka je zakričala vratom, naj jo zmečkajo. Vrata tega niso storila, saj jih je deklica z oljem očistila. Nazadnje je starka velela še mostu, naj se podre. Rekel je, da se ne more, saj ga je deklica popravila. Starka ni mogla naprej, deklica pa je tako le odnesla vilam tri pomaranče. Vile so se čudile opravljeni nalogi in deklico vprašale po plačilu. Skromna Marinca si je zaželela le vrnitve domov k mami. Vile so ji željo izpolnile in jo ob tem še bogato obdarile.

Sodobno umetno pravljico Kuštro in Buško je napisala Blanka Vanič, ilustriral jo je Samo Jenčič, izšla pa je leta 2002. Gre za zgodbo o prijateljstvu med fantom in škorcem, ki se nadaljuje tudi po tem, ko ptiček užije čar svobode in se ne vrne v kletko. Deček z dvema imenoma (Uhec in Kuštrec, iz tega je nastalo Kuštrouhec oz. skrajšano Kuštro) si je kupil majhnega, pisanega škorca z rumeno buško vrh glave in ga poimenoval Buško. Znal je žvižgati, peti in govoriti. Kuštrouhec je lepo skrbel zanj: dajal mu je ptičjo hrano, vodo, čistil kletko ... Nekoč pa se je v stanovanje priplazila sosedova mačka Tara. Tako dolgo je skakala v zrak, da ji je nazadnje le uspelo skočiti na kletko in odpreti njena vrata. A Tara skozi majhna vrata ni mogla, Buško pa mimo nje ni upal pobegniti na prosto. V tistem trenutku je zalajal sosedov pes Rono, Tara se je prestrašila, pozabila na škorca in zbežala. Buško je zletel iz odprte kletke in klical Kuštra na pomoč, a ga ni bilo doma. Škorčeva krila so plapolala v zraku in nenadoma je bil srečen. Sedaj ko je bil na prostosti, je srečal še veliko ptic in se





133

naučil iskati hrano. Kuštrouhec se je vrnil domov in zagledal prazno kletko. Bil je žalosten. Naslednji dan ga je šel iskat. Srečal je veliko ptic, a Buška ni bilo nikjer. Ko je tako opazoval ostale ptice, se mu je zazdelo, da je tem pticam na prostosti pravzaprav lepo in da je Buškovo življenje sedaj mogoče lepše. Naenkrat pa je zaslišal, kako ga njegov škorec kliče. In res, sedel je na veji drevesa v družbi drugih ptic in pel tako lepo, kot še nikoli dotlej. Deček je videl, da je njegov škorec v naravi bolj srečen, zato se je odločil, da se bo že moral navaditi živeti brez njega. A že naslednje jutro je Buško obiskal svojega dečka. Drug drugemu sta obljubila, da se bosta obiskovala, saj sta vendar prijatelja. Zgodba ne le, da nam pokaže, kako pomembno je, da živali živijo v svojem naravnem okolju, temveč v nas prižiga upanje, da smo kljub temu lahko prijatelji. Drug drugemu pač moramo pustiti dovolj svobode.





4.10 Sreča


Na srečo lahko v pravljicah gledamo vsaj z dveh vidikov. Ali je od sreče nekaj odvisno (določen lik je izbran, da brez naprezanja dobi zaklad) ali pa si lik želi biti srečen in je





O iskanju sreče, o pogumu in pripravljenosti bojevanja za boljše življenje pripoveduje tajvanska ljudska pravljica Trije bratje in vila, ki je izšla leta 1988 v zbirki Zlata ptica, zbirko je uredila Kristina Brenkova, ilustrirala pa Jelka Reichman. Trije bratje so se odločili, da se bodo odpravili po svetu in si poiskali srečo. Slišali so, da v daljnem kraju živi lepa vila. Kdor bi jo dobil za ženo, bi imel sreče in bogastva dovolj za vse življenje. Seveda pa bodo najprej morali prestati številne nevarnosti. Najprej se je odpravil svoje sreče iskat najstarejši sin, a se ni vrnil. Za njim je šel drugi sin, a tudi ta se ni vrnil. Nazadnje se je odpravil še tretji sin, saj je menil, da mu sreča sama ne bo prišla v naročje. Mati ga je težko pustila zdoma. Za na pot mu je dala prgišče domače




134


za to pripravljen tudi kaj narediti oz. se stvari odvijejo tako, da je srečen.

zemlje – v hudi stiski bi ga utegnila rešiti. Jezdil je skozi gozdove in gorske vrhove. Ustavil se je v sadovnjaku, pojedel nekaj jabolk in pil studenčnico. Takrat je zagledal prijaznega starca, ki je po vedeževalskem pregovoru pričakoval pogumnega mladeniča. Napovedal mu je, da ga bo voda iz studenca obvarovala pred strupenimi hrošči in drugimi nevarnimi živalmi. Tudi drugih nevarnosti se mu ne bo treba bati. Starec mu je dal še en nasvet: ko bo našel vilo, ji bo moral na skrivaj ukrasti čevelj in ga prinesti starcu, ne da bi se medtem ozrl nazaj. Če bo storil tako, bo vila njegova. Mladenič se je odpravil na pot, na kateri ga je čakalo mnogo nevarnosti in preizkušenj: od zaraščenega gozda, deroče reke z več metrov visokimi valovi, govorečega kamna (potresel ga je z domačo prstjo in kamen se je spremenil v njegovega najstarejšega brata, ki se je ustrašil nadaljnjih preizkušenj), prepada in vročega ognja, požganega drevesa, ki je viselo čez rob prepada in izgubljalo še zadnje zelene liste kot solze (mladenič je zopet vrgel nekaj prsti in iz ožganega debla je skočil njegov drugi brat), do leva in koze pred zeleno palačo. Tudi njiju je prelisičil in prišel do vile, ki je počivala v senci ob ribniku. Priplazil se je do nje, ji vzel čevelj in zbežal. Vila je tekla za njim, a je bila prepočasna. Brat je čevelj odnesel v sadovnjak starcu, tam sta ga že čakala njegova brata, za njim pa je pritekla tudi vila. Starcu je





Primer sodobne umetne pravljice, ki govori o sreči in o tem, da vsakogar od nas osrečujejo različne stvari, je pravljica/avtorska slikanica Mojce Osojnik Hiša, ki bi rada imela sonce, ki je izšla leta 2001. V velikem mestu je v osamljenosti živela hiša, ki še svoj živi dan ni videla sonca. Samo ugibala je, kakšno je. Razmišljala je tudi o tem, da morda sonce ni eno samo in ima vsakdo od nas svoje, posebno sonce. Tako zelo si je želela, da bi tudi ona imela svoje sonce. In res, nekega dne se je vanjo naselila družina in hišico obnovila. Tako hiša ni bila več sama in je dobila svoje sonce. Sonce v tej knjigi lahko poimenujemo kot metaforo za smisel življenja – sonce označuje tisto, kar nas osreči, kar daje našemu življenju pravo vrednost. Pravljica se





135


povedala, da želi biti žena tretjega brata. Poročila sta se in srečno živela.

zaključi z besedami: »Hiše pač niso zato na svetu, da bi živele same.« Hišo lahko razumemo tudi kot metaforo za osamljenega človeka, ki ponovno zaživi, ko dobi

družbo oz. prijatelje.





136

5 SKLEP





V skupnem diplomskem delu se je potrdilo, da obstaja posebna vez med pravljicami in vrednotami oz. rečeno drugače, ugotovili smo, da pravljica lahko služi kot pomoč pri oblikovanju vrednot in pri tem vpliva na čustveni, socialni in intelektualni razvoj otroka. Vrednote smo opredelili kot misli in ideje, ki jim v življenju pripisujemo velik pomen in ki zaradi tega bistveno zaznamujejo naše mišljenje in ravnanje. Nekateri vrednote označujejo tudi kot motivacijske cilje, spet drugi poudarjajo, da je vzporejanje s cilji neprimerno, saj so vrednote nadčasovne kategorije. Ljudje iz dneva v dan tako ali drugače, načrtno ali nenačrtno, vrednotimo osebe, dogodke, stvari, pojave … Vrednostne stvari pa so tiste, ki nam osmišljajo življenje. Nekatere moramo ustvariti, druge spoznavati in negovati; pri tem je dobro opozoriti, da ker je človek v prvi vrsti bitje odnosa, si sam ne more izoblikovati meril in vrednostnega sistema (Zalokar Divjak 2000: 74, 122). Če povzamemo hierarhijo vrednot po Musku, ločimo med štirimi skupinami: 1. hedonske in 2. potenčne vrednote (ki ju uvrščamo med dionizične vrednote), 3. moralne in 4. vrednote izpolnitve (ti dve skupini uvrščamo med apolonske vrednote). Z vrednotami se soočajo že otroci (vedo, kaj jim je všeč in kaj ne, kaj imajo radi in česa ne, govorimo lahko o predstopnji vrednot), vendar zaradi razvoja abstraktnega mišljenja o pravih vrednotah in izgrajevanju sistema govorimo od adolescence naprej. Pojavljajo se določene razlike glede na spolskost in starostne skupine (potrdila se je teza, da obstaja med vrednotami hierarhija, ki je povezana z razvojno stopnjo otroka in odraslega, od dionizičnih vrednot tekom razvoja postopoma k apolonskim). Predvsem pa je treba poudariti, da so vrednote kompleksen pojav, ki ga je težko enoznačno opredeliti in omejiti. Na eni strani se jim daje pečat trajnosti (gledano univerzalno), na drugi strani pa se glede na posameznika (gledano individualno) spreminjajo oz. se jim daje v različnih življenjskih obdobjih in situacijah različna teža. In kakšno vlogo pri tem igrajo




137

pravljice? Da bi bolje razumeli povezavo med pravljicami in vrednotami, smo najprej preučili teorijo pravljic. Že pri sami definiciji smo odkrili precej razlik med posameznimi teoretiki, kljub temu pa so si enotni v naslednjih značilnostih: pravljica je kratka zgodba, ki je značilna po svoji neverjetnosti in čudežnosti, nestvarnosti likov (tipov) in dogodkov, ki so s stvarnostjo pomešani, a tako, da jih ni mogoče krajevno in časovno opredeliti. Za pravljice je značilna enostavna etična osnova: dobro – zlo, pri čemer praviloma zmaga dobro, medtem ko je zlo kaznovano. Ta definicija služi za neko osnovno usmeritev, medtem ko smo se ob podrobnejšem soočenju s pravljicami dokopali do bolj specifičnih opredelitev in ključnih razlik, ki med posameznimi pravljicami obstajajo. Tako smo naše raziskovanje gledali skozi trojno perspektivo: skozi oči ljudskih/folklornih pravljic, klasičnih umetnih in sodobnih umetnih pravljic. Vsaka od teh »perspektiv« ima svoje značilnosti in poudarke, ki jih ne gre vedno metati v isti koš. Ljudske/folklorne pravljice nosijo v sebi prave življenjske modrosti in najgloblja spoznanja prednikov, njihov svet je svet čudežev, svet dveh nasprotujočih si sil: dobrega in zlega. Tudi razumevanje pravljičnega lika se glede na umetne pravljice loči po izročenosti, selstvu, zajedalstvu in milenarizmu. Čas in prostor sta ponavadi označena z magičnima besedama nekoč in nekje. Ne smemo mimo slogovnih značilnosti ljudskih pravljic: preprostega jezika, številnih ponavljanj in stopnjevanj, pravljičnih števil, čudežev, tipičnih literarnih likov (kot so princeske, čarovnice, kralji, starci). Ljudskim pravljicam smo nasploh namenili precej pozornosti, saj v sebi nosijo ljudsko bogastvo, življenjske izkušnje in modrost naših prednikov, istočasno pa je ljudska pravljica v današnjem času ena izmed najbolj ogroženih literarnih vrst. Ljudske/folklorne pravljice so še posebej primerne za pripovedovanje, saj se v njihovem ritmu vidi, da so nastale iz ustnega izročila (številna ponavljanja, stopnjevanja, dvo- ali tridelna zgradba pravljice), v kolikor se z njimi ne soočimo že v precej predelani obliki. Pripovedovanje pravljic ustvarja med bralcem (najboljše je, če je to eden od staršev) in poslušalcem (otrokom) posebno vez, saj daje otroku občutek varnosti, ljubezni, sprejetosti. Klasične umetne pravljice





138

so nastajale z zapisovanjem ljudskih in z njihovim preoblikovanjem oz. nastajajo tudi danes z naslonitvijo na njihov model. V teh pravljicah je manj etične polarnosti, liki se že odmikajo od prej znanih tipov, glavni literarni lik (otrok, žival, igrača …) je ponavadi poimenovan z osebnim imenom. Za sodobno umetno pravljico je pomembna lastnost dvodimenzionalnosti, torej ločevanje med realnim in fantastičnim svetom (česar ljudske in klasične pravljice ne poznajo), v njih ne najdemo čudežev, liki pa imajo povsem izrisane značaje, prostor in čas sta vsaj posredno določljiva (mestno okolje, sodobnost). Za sodobne pravljice je značilna otroška perspektiva, kot glavni temi se izpostavljata otroški doživljajski svet in igra. Pravljica ni samo literarnoteoretični pojem, ampak ta termin uporabljamo v vsakdanjem izražanju: z njim označujemo nekaj lepega in harmoničnega ali pa komaj verjetnega oz. izmišljenega. Pravljica kljub navidezni neresničnosti s sabo preko bogatega jezika simbolov prinaša še kako resnična življenjska spoznanja in občutke (mogoče nam je podoba hudobne čarovnice oddaljena, nikakor pa nam ni oddaljeno doživljanje strahu, ki ga srečanje s »čarovnico« tudi v realnem življenju prinaša). Razvojna stopnja otroka je pri dojemanju pravljic ključnega pomena, zato smo nekaj pozornosti namenili Piagetu in Eriksonu, nadalje smo se spraševali o značilnostih razvoja moralnega presojanja pri otroku, in zato povzeli nekaj ključnih Kohlbergovih ugotovitev. Kohlberg ločuje med tremi ravnmi in šestimi stopnjami: predkonvencionalna raven (1. usmerjenost v uboganje zaradi kaznovanja, 2. instrumentalno-relativistična usmerjenost), konvencionalna raven (3. usmerjenost v skladne medosebne odnose, 4. usmerjenost v red in zakonitost) in postkonvencionalna/avtonomna raven (5. usmerjenost v družbeno pogodbo in zakonitost, 6. usmerjenost v splošna etična načela). Vsak človek ne prehodi in ne doseže vseh ravni, kar je značilno tudi za stopnje osebnostnega razvoja. Omenjene teorije smo si ogledali zato, da bi razširili poznavanje otrokovega razvoja in bolje razumeli njegovo odraščanje in soočanje s konflikti, s katerimi se srečuje na posamezni stopnji in pri določeni starosti. S tem smo tudi potrdili hipotezo, da je





139

mogoče glede na razvojno stopnjo otroka zanj izbrati najprimernejšo pravljico: od najbolj preprostih pravljic z literarnimi liki kot tipi in jasno polarno etično osnovo v najzgodnejšem otroštvu do bolj kompleksnih, tudi moralno-etično zahtevnejših v kasnejših razvojnih obdobjih (srednjem in poznem otroštvu ter adolescenci). Zanimivo bi se bilo osredotočiti povsem na te stopnje moralnega presojanja in za vsako od njih izbrati pravljico, ki bi otroka nagovarjala z »motivi«, s katerimi se srečuje v svoji notranjosti. Prav gotovo je to ena od možnosti za nadaljnje raziskovanje. V diplomskem delu mnogokrat omenjeni Bettelheim večkrat poudarja, kako otroci skozi pravljice razrešijo in sprostijo določene konflikte, težave, strahove, čustva (npr. jezo in bes) itd. Tako o terapevtski vlogi pravljic govorimo ne le v sodobnih priročnikih (primer takega je A. Bauer: Pravljice zdravijo), temveč to težnjo zaznamo že v njegovem psihoanalitskem pogledu in analizi folklornih pravljic. S tem preučevanjem smo potrdili tezo, da imajo pravljice poleg literarnega in estetskega tudi terapevtski učinek: prinašajo varnost, krepijo samozavest in nasploh otroku pomagajo k samostojnosti in ga pripravljajo na življenje. Pravljica za otroka pomeni prvi stik z literaturo, tako po mnenju številnih psihologov predstavlja eno izmed najboljših razvojnih spodbud. Preko pravljice se otrok nauči doživljati značilen vrednostni odnos do oseb, stvari, dogodkov, okolja; sooči se s prijetnimi in neprijetnimi dogodki, s privlačnimi in neprivlačnimi liki. V diplomskem delu smo se posvetili odnosu, ki ga je moč zaznati med pravljico in vrednotami. Preko študija virov in literature iz omenjenih področij smo jasneje označili njuno vez, ki lahko samo pozitivno vpliva na otroka. Soočenje z literaturo, ki ni »moralizatorsko« naravnana, temveč nevsiljivo prinaša moralno-etična sporočila (prav tako ena izmed potrjenih tez), ki jih otrok upošteva toliko, kolikor jih na določeni stopnji razvoja zmore razumeti. Pravljica ničesar ne vsiljuje, omogoča identifikacijo z literarnim likom, preko njega se otrok nezavedno sooči s katero od vrednot. Ker se otrok z vrednotami seveda ne sooči samo preko pravljic, niti te niso nujne »za golo preživetje« otroka, je že v naslovu diplomskega dela izraženo, da lahko pravljica služi





140

kot pomoč pri oblikovanju vrednot. Izbrali smo deset vrednot, ki bi jih otroku želeli podati, in k vsaki od teh vrednot poiskali dvoje ustreznih pravljic (eno ljudsko in eno avtorsko). Preko izbrane pravljice lahko otroka seznanimo z določeno vrednoto, enkrat vzamemo ljudsko, spet drugič umetno, v obeh bomo namreč našli raznoliko bero vrednot (ne glede na motivno-tematske in oblikovne-slogovne razlike med pravljicami). Na tem mestu naj omenimo še eno izmed možnosti za nadaljnje raziskovanje obravnavanega področja: zanimivo bi bilo primerjati, kako se posamezne vrednote odražajo v ljudskih in kako v avtorskih pravljicah (na eni strani bi vzeli eno izmed zbirk slovenskih ljudskih pravljic, na drugi pa nekaj sodobnih avtorjev, nato bi v teh pravljicah recimo iskali motive prijateljstva in jih medsebojno primerjali, iskali podobnosti in razlike) – kakorkoli, možnosti je nešteto. Ni nujno, da je v diplomskem delu ob posamezni vrednoti izbrana pravljica najbolj primerna za vsakega otroka. Na tem mestu ponujamo eno od možnosti za izbor, istočasno pa opozarjamo, da moramo na pravljice gledati ne le kot na izmišljeno literaturo, ki bogati otrokovo domišljijo (kar je sicer ključni dejavnik za razvoj njegove ustvarjalnosti), temveč jih moramo vzeti povsem resno: preko pravljic bo otrok vzljubil knjige, obogatil svoj besedni zaklad, razvil večjo ustvarjalnost in se bo konec koncev ob njih neizmerno zabaval in sproščal, s pripovedovalcem oz. bralcem pa še okrepil njuno medsebojno čustveno vez. Zaman je tudi skrb, da bi pravljice otroka odvračale od realnosti. Otrokovo dojemanje sveta se namreč razlikuje od dojemanja odraslega. Treba je razumeti, da je otrok med tretjim in osmim letom v pravljični dobi razvoja, zanj je takrat vse živo in enako resnično. Pravljica mu zaradi svojega notranjega ustroja čudežnosti pride še posebej blizu in je za otroka dar, nikakor pa ne predstavlja nevarnosti (s čimer zopet potrjujemo tezo o neškodljivem vplivu pravljic na dojemanje realnosti). Po preučevanju literature lahko potrdimo tudi tezo, da pravljice, ki vsebujejo grozljive elemente ali v svojem sporočilu spodbujajo navihanost in premetenost, nimajo kvarnega vpliva na otroka. Namreč, grozljivost v njih ni nikoli nazorno opisana, poleg tega moramo otroka soočati z realnim





141

življenjem: ne smemo mu prikrivati krivičnosti, nasilja, bolezni, smrti, vse to je del življenja. Če bomo otroka zavijali v vato in ga varovali pred vsem »hudim«, mu bomo





Ko smo obravnavali (oz. povzemali po A. Goljevšček) stalnice, ki jih najdemo v ljudskih pravljicah, smo ob tem in ob proučevanju vrednot prišli do spoznanja, da se nekatere od teh stalnic (torej izročenost, selstvo, zajedalstvo in milenarizem) lepo povezujejo s človeškimi vrednostnimi usmeritvami. Izročenost je pri tem sporna z vidika, da je pravljični lik izbran za neko nalogo, ki zahteva poslušno podrejanje – če izročenost apeliramo na človeka, se takoj pojavi vprašanje svobode. Mogoče je skupna točka izbranost, lik v ljudski pravljici je izbran za določeno nalogo, tako kot je človek po velikem čudežu poklican v življenje. Nadaljnje iskanje podobnosti in razlik je odvisno od prepričanja vsakega posameznika (ali se počuti kot marioneta v rokah lutkarja in verjame v usodo ali pa verjame, da mu je življenje podarjeno kot dar in se tako bolj ali manj avtonomno odloča oz. vpliva na razplet ključnih dogodkov v življenju). Zanimiv je vidik selstva/nomadstva, ki omogoča številne vzporednice z življenjem sodobnega človeka: človek danes hiti in je nenehno na poti, mnogokrat se zdi, da ima življenje smisel le, če je dinamično in napolnjeno s številnimi dražljaji. Zagotovo pa je vidik selstva človeku blizu z vidika odhajanja od doma, odraščanja in ustvarjanja svojega življenja. Ciklično razumevanje časa, ki je tako značilno za ljudske pravljice, je stvar osebnega prepričanja posameznika. Stalnica zajedalstva se veže z odnosom do dela. Liki v ljudskih pravljicah ponavadi niso pretirano delavni, vsaj glavni lik praviloma ne, delo je večinoma prikazano ali kot muka in kazen ali pa je v ospredju kakšna druga vrednota (npr. dobrota, skrbnost), ki se z delavnostjo veže le posredno. Zajedalstvo gotovo ni vrednota, ki bi jo otroku želeli podati, res pa je tudi, da v pravljicah ni tako zelo očitna oz. vsaj ne spodbuja nedelavnosti (treba je pač razumeti, da je pravljični svet le svojstven svet, v katerem veljajo druge zakonitosti). Zadnja stalnica je milenarizem oz. verovanje v odrešitev na zemlji, ki se ne razume v





142


napravili več škode kot koristi.

smislu kozmičnega stanja, temveč kot želja, ki reši različna konfliktna stanja. Milenarizem bi lahko razumeli kot precej sporen nazor, če ga vežemo s katoliško teološko mislijo o odrešenju, ki odrešenje deloma res postavlja v čas zemeljskega bivanja, polnost odrešenja pa razume v luči Kristusovega ponovnega prihoda. Da ne bi preveč zapletali situacije, želimo poudariti, da pravljica nagovarja bralca tudi pod vidikom milenarizma s svojo preprostostjo in vero, da je vse dobro poplačano, hudo





Na koncu diplomskega dela podajamo v premislek nekaj ob študiju literature in prebiranju pravljic porojenih besed, ki smo jih želeli deloma omeniti v uvodu in deloma v sklepu, a vendar ni bilo nikjer pravega mesta za to. Naj z njimi zaključimo to diplomsko delo v upanju, da nam bodo še dolgo odzvanjale v ušesih in nas vabile k





Pravljice ostajajo večno žive. V zavest nam prinašajo misel, da so v nas še vedno žive vrednote ljubezni, prijateljstva, varnosti, zvestobe, iskrenosti ..., ki jih v družbi ni vedno moč opaziti. S površnim pogledom na katero izmed pravljic v njej včasih ne bomo našli prave vrednote, zdelo se nam bo morda celo, da spodbuja laž, zvijače, lenobo, nasilje. A tudi v teh pravljicah bomo našli še kako pomembne elemente za





Starši so za otroka najpomembnejši zgled in vzor v njegovem življenju. Marsikaj lahko otroci dobijo tudi v pravljicah. Te so za otroka poseben dar, saj mu na simboličen način sporočajo, kako naj se sooča z življenjem in odraste v zrelega, samostojnega človeka. Pravljica nikoli ne zapoveduje, temveč prepušča vse odločitve nam, ničesar ne vsiljuje, samo daje. Prav zaradi tega ne deluje vsiljivo ali prisiljeno in nikoli »moralizatorsko«. Bettelheim večkrat opozarja, da je prav naš užitek ob branju pravljic tisti, ki nas napelje (takrat ko smo mi pripravljeni), da se odzovemo na njene





143


pa kaznovano, čemur tudi teološka misel ne nasprotuje.





branju pravljic ter njihovemu posredovanju:





razvoj otroka v samostojno bitje.

skrite pomene, ki se morda nanašajo tudi na nas – na naše življenjske izkušnje in na trenutno stopnjo osebnostnega razvoja. Pravljica ne dela čudežev, čeravno jih nosi v sebi. Ne more nadomestiti staršev, njihovega časa z otrokom, njihovih vzgojnih spodbud, usmeritev, vzorov in vrednot. Lahko pa je v pomoč, da z otrokom skupaj kvalitetno preživimo čas in mu podarimo velik zaklad: samega sebe in knjigo. Ob tem se bo počutil varnega, ljubljenega, ob poslušanju pravljice bo potoval skupaj s svojim najljubšim likom, razvijal domišljijo in odraščal v zavedanju, da se kljub težavam in stranpotem v življenju ob trudu, iskrenosti, dobroti stvari obrnejo na bolje. To pa je popotnica, ki manjka marsikateremu odraslemu človeku. Če bo otrok odraščal s knjigo, bo ponotranjil ljubezen do branja, tako jo tudi ob stiku z elektronskimi mediji ne bo opustil, saj le knjiga daje neizmerno moč, da v svoji domišljiji popolnoma





Pravljice otroke in nas učijo umetnosti življenja, vabijo nas, da odidemo na pot, se osamosvojimo, se v preizkušnjah trudimo po svojih najboljših močeh in verjamemo, da nas kljub vsemu trpljenju in padcih na koncu čaka sreča, veselje, ljubezen. Pravljica nas sooča z resnico o nas in o življenju, s svojimi simboli dopušča, da ostaja

144


svobodno oblikuje like, dogodke, naravo ...





vedno sveža in nagovarjajoča, tako otroke kot za odrasle.

VIRI IN LITERATURA




VIRI




Andersen, Hans Christian, 2008a: Grdi raček. Tržič: Učila International.

--, 2009: Pravljice. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Brenkova, Kristina (zapisala in priredila), 2003: Pšenica − najlepši cvet. Ilustracije:

Ančka Gošnik Godec. Ilc, Andrej (ur.): Zlata čebelica. 166−174.

Brenkova, Kristina (ur.), 1988a: Kaj je več vredno: osetinska pravljica. Zlata ptica: sto

najlepših pravljic. Ljubljana: Mladinska knjiga. Ilustracije: Jelka Reichman.

--, 1988b: Kako je reven krojaček prišel do sreče: waleška pravljica. Zlata ptica: sto

najlepših pravljic. Ljubljana: Mladinska knjiga. Ilustracije: Jelka Reichman.

--, 1988c: Trije bratje in vila. Zlata ptica: sto najlepših pravljic. Ljubljana: Mladinska

knjiga. Ilustracije: Jelka Reichman.

--, 2005: Babica pripoveduje: slovenske ljudske pripovedi. Ljubljana: Mladinska

knjiga.

Cave, Kathryn, 2001: Drugačen. Ljubljana: Educy. Ilustracije: Chris Riddel.

Chaconas, Dori, 2009: Zaljubljeni miški. Ljubljana: CFA. Ilustracije: Josée Masse.

Grimm, Jakob in Grimm, Wilhelm, 1975: Grimmove pravljice (3. izd.). Ljubljana:

Mladinska knjiga.

--, 1997: Janko in Metka. Ljubljana. Mladinska knjiga. Ilustracije: Svjetlan Junakovid.

Kobe, Marjana (prev.), 2003: Medved išče pestunjo: ruska ljudska pravljica.

Ljubljana: Mladinska knjiga. Ilustracije: Polona Lovšin.

Lužovec, Marjetka (ur.), 2001: Hudobna mačeha in dobra pastorka. Slovenske

narodne pravljice. Ljubljana: Karantanija. Ilustrator: Jure Kralj.

Makarovič, Svetlana, 2008: Hrčkova hruška. Svetlanine pravljice. Dob pri Domžalah:

Miš. Ilustracije:





145

--, 2008: Veveriček posebne sorte. Svetlanine pravljice. Dob pri Domžalah:

Miš. Ilustracije: Alenka Sottler.

--, 2003: Pod medvedovim dežnikom. Ilc, Andrej (ur.): Zlata čebelica. 243−249.

Ilustracije: Gorazd Vahen.

McBratney, Sam, 1996: A veš, koliko te imam rad. Ljubljana: EPTA. Ilustracije: Anita

Jeram.

Moost, Nele, 2002: Čista resnica ali izmišljije za vsako priložnost. Ljubljana: Kres.

Ilustracije: Annet Rudolph.

Osojnik, Mojca, 1997: To je Ernest. Ljubljana: Založba Kres.

--, 2001: Hiša, ki bi rada imela sonce. Ljubljana: Mladinska knjiga.

--, 2003: Polž Vladimir gre na štop. Ljubljana: Mladinska knjiga.

--, 2005: Kako je gnezdila sraka Sofija. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Paerson, Maggie (zbr.), 1997: Pravljice z vsega sveta. Tržič: Učila. Ilustracije: Joanne

Moss.

Pavček, Tone, Kovič, Kajetan, Zlobec, Ciril in Menart, Janez, 2005: Pesmi štirih

(ponatis). Ljubljana: Cankarjeva založba.

Pergar, Saša (priredila), 2005: Pastirček. Murska Sobota: Ajda, IBO Gomboc.

Ilustracije: Anton Buzeti.

Perrault, Charles, 1994: Pepelka. Maribor: Obzorja. Ilustracije: Roberto Innocenti.

--, 2003: Obuti maček. Ljubljana. Mladinska knjiga. Ilustracije: Zvonko Čoh.

Staman, Jasna Branka in Pergar, Saša (avtorska priredba), 2005: Pastorka in bela

žena. Murska Sobota: Ajda, IBO Gomboc. Ilustracije: Mojca Cerjak.

Štampe Žmavc, Bina, 1998: Muc Mehkošapek. Ljubljana: Epta. Ilustracije: Svjetlan

Junakovid.

Unuk, Jana (ur.), 2002: Tri pomaranče. Slovenske pravljice. Ljubljana: Nova revija.

Ilustracije: Rudi Skočir.

Vanič, Blanka, 2002: Kuštro in Buško. Ljubljana: Math. Ilustracije: Samo Jenčič.





146

LITERATURA




Bauer, Angeline, 2008: Pravljice zdravijo: kako pravljice otrokom krepijo samozavest

ter jim pomagajo premagovati strahove in skrbi. Ljubljana: Tangram.

Blatnik Mohar, Marina (ur.), 2003: Beremo skupaj: priročnik za spodbujanje branja.

Ljubljana: Mladinska knjiga.

Bettelheim, Bruno, 2002: Rabe čudežnega: o pomenu pravljic. Ljubljana: Studia

humanitatis.

Blažid, Milena Mileva, 2008: Aplikacija teorij pravljic na primeru Lepe Vide v

slovenski mladinski književnosti. Jezik in slovstvo 58/6. 37–56.

Bokal, Vera, 1980: Pravljica in njene sorodne zvrsti. Otrok in knjiga 11. 48–61.

Cerar, Marjeta, 2006: Pravljica v vzgojno-izobraževalnem procesu. Jenče, Ljoba (ur.):

Sedi k meni, povem ti eno pravljico: za ohranjanje slovenskega izročila:

zbornik prvega simpozija pravljičarjev: priročnik pripovedovanja pravljic.

Maribor: Mariborska knjižnica. 93–100.

Draškovič, Petra, 2005: Na krilih domišljije: o pravljicah s pravljičarko Ljobo Jenčè.

Družina in dom 55/6. 10–11.

Goljevšček, Alenka, 1991a: Kaj je za pravljice vredno? Spremna beseda. Brenkova,

Kristina (ur.): Zlata ptica: zbirka pravljic. Ljubljana: Mladinska knjiga.



--, 1991b: Pravljice, kaj ste? Ljubljana: Mladinska knjiga.



--, 1991c: Pravljice in ritual. Celovški zvon 9/31. 53–62.

--, 2003: Pomen prav(lji)c. Primorska srečanja 27/271–272. 41–43.

--, 2006: Pravljice – okamenine ali žive oblikovalke? Jenče, Ljoba (ur.): Sedi k meni,

povem ti eno pravljico: za ohranjanje slovenskega izročila: zbornik prvega

simpozija pravljičarjev: priročnik pripovedovanja pravljic. Maribor:

Mariborska knjižnica. 43–47





147

Grafenauer, Niko, 2002: Pravljice: spremna beseda. Unuk, Jana (ur.): Slovenske

pravljice. Ljubljana: Nova revija. 5–11.

Grosman, Meta, 1998: Risanka ali pravljica. Otrok in knjiga 25/46. 52–61.

Haramija, Dragica, 2003: Predavanja in vaje iz mladinske književnosti. Zapiski.

--, 2004: Tema smrti v mladinski prozi. Jezik in slovstvo 49/5. 23–34.

--, 2005: Pregled sodobne slovenske mladinske proze. Jezik in slovstvo 50/3–4. 27–

36.

--, 2006: Sodobna slovenska mladinska proza. Hladnik, Miran (ur.): Preseganje meje.

Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije. 281–294.

--, 2009: Sedem pisav. Opusi sedmih sodobnih slovenskih mladinskih pisateljev.

Maribor: Mariborska knjižnica, revija Otrok in knjiga, Pedagoška fakulteta.

Hazard, Paul, 1973: Knjige, otroci in odrasli ljudje. Ljubljana: Mladinska knjiga.



Ilc, Andrej, 1996: Novi pogledi na Grimmove pravljice. Štiriindvajset ur humanistične

teorije 1. 65–75.

--, 2002: Pravljice: med konservativnim in subverzivnim. Spremna beseda. Rabe

čudežnega: o pomenu pravljic. Ljubljana: Studia humanitatis.

Jamnik, Tilka, 2006: Otrok in knjiga: ura pravljic v knjižnici. Jenče, Ljoba (ur.): Sedi k

meni, povem ti eno pravljico: za ohranjanje slovenskega izročila: zbornik

prvega simpozija pravljičarjev: priročnik pripovedovanja pravljic. Maribor:

Mariborska knjižnica. 103–112.

Jenče, Ljoba, 2005: Na krilih domišljije. Družina in dom 55/6. 10–11.

--, 2006a: Med poknjiženo in ljudsko pravljico. Jenče, Ljoba (ur.): Sedi k meni, povem

ti eno pravljico: za ohranjanje slovenskega izročila: zbornik prvega simpozija

pravljičarjev: priročnik pripovedovanja pravljic. Maribor: Mariborska

knjižnica. 27–34.

--, 2006b: Prvi koraki za razvijanje umetnosti pripovedovanja. Pripomočki za

začetnike. Jenče, Ljoba (ur.): Sedi k meni, povem ti eno pravljico: za





148

ohranjanje slovenskega izročila: zbornik prvega simpozija pravljičarjev:

priročnik pripovedovanja pravljic. Maribor: Mariborska knjižnica. 231–262.

Jung, Carl Gustav, 1995: Arhetipi, kolektivno nezavedno, sinhroniciteta: izbrani spisi.

Maribor: Akademska založba Katedra.

--, 2003: Človek in njegovi simboli. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Juul, Jesper, 2009: Družinske vrednote: življenje s partnerjem in otroki. Radovljica:

Didakta.

Kmecl, Matjaž, 1996: Mala literarna teorija. Ljubljana : Mihelač & Nešovid.

Kobe, Marjana, 1999a: Sodobna pravljica. Otrok in knjiga 26/47. 5–11.

--, 1999b: Sodobna pravljica. Otrok in knjiga 26/48. 5–12.

--, 2000a: Sodobna pravljica. Otrok in knjiga 27/49. 5–12.

--, 2000b: Sodobna pravljica. Otrok in knjiga 27/50. 6–15.

Kompare, Alenka idr., 2001: Psihologija: spoznanja in dileme. Ljubljana: Državna

založba Slovenije.

Kordigel, Metka, 1989: Veda o mladem bralcu: magistrska naloga. Ljubljana: [s. n.].

--, 1990: Bralni razvoj, vrste branja in tipologija bralcev. Otrok in knjiga 29/30. 5–42.

--, 1991: Bralni razvoj, vrste branja in tipologija bralcev. Otrok in knjiga 31. 5–21.

--, 1994: Otroci potrebujejo kič. Otrok in knjiga 37. 50–60.

--, 2008: Didaktika mladinske književnosti. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za

šolstvo.

Kovač, Polonca, 1998a: Ali obstajajo teme, ki jih je treba otrokom zamolčati? Otrok

in knjiga 25/46. 76–78.

--, 1998b: Od kod so se vzele pravljice. Ljubljana: Mladika.

--, 2001: Nikoli ni prepozno za duhovno rast. Otrok in knjiga 28/51. 63–68.

--, 2009: Uvodna beseda. Andersen, Hans Christian: Pravljice. Ljubljana: Mladinska

knjiga.

Kos, Janko, 2001: Literarna teorija. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Kos, Janko idr., 2009: Literatura: leksikon. Ljubljana: Cankarjeva založba. (Zbirka





149

Mali leksikon CZ).

Kropej, Monika, 2006: Mitološki liki in bajna bitja v slovenskih pravljicah in

povedkah. Jenče, Ljoba (ur.): Sedi k meni, povem ti eno pravljico: za

ohranjanje slovenskega izročila: zbornik prvega simpozija pravljičarjev:

priročnik pripovedovanja pravljic. Maribor: Mariborska knjižnica. 63–74.

Labinowicz, Ed, 1989: Izvirni Piaget: mišljenje – učenje – poučevanje. Ljubljana:

Državna založba Slovenije.

Marentič Požarnik, Barica, 2000: Psihologija učenja in pouka. Ljubljana: Državna

založba Slovenije.

Marjanovič, Ljubica. Izbrane pravljice iz svetovne zakladnice: Andersenove pravljice.
Pridobljeno 17. 1. 2010, iz http://www.mimovrste.com/artikel/1020894630/izbrane-pravljice-izsvetovne-zakladnice-andersenove-pravljice#pictures.

Megla, Maja, 2006: Pogovor s pravljičarko Ljobo Jenče. Jenče, Ljoba (ur.): Sedi k

meni, povem ti eno pravljico: za ohranjanje slovenskega izročila: zbornik

prvega simpozija pravljičarjev: priročnik pripovedovanja pravljic. Maribor:

Mariborska knjižnica. 265–273.

Musek, Janek, 1990: Simboli, kultura, ljudje. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske

fakultete.

--, 1993: Osebnost in vrednote. Ljubljana: Educy.

--, 1995: Ljubezen, družina, vrednote. Ljubljana: Educy.

--, 2000: Nova psihološka teorija vrednot. Ljubljana: Educy.

Milčinski, Jana in Pogačnik Toličič, Slavica, 1992: Pravljica za danes in jutri. Ljubljana:

Državna založba Slovenije.

Pogačnik, Marko, 2006: Pravljična bitja kot resnična bitja narave. Jenče, Ljoba (ur.):

Sedi k meni, povem ti eno pravljico: za ohranjanje slovenskega izročila:

zbornik prvega simpozija pravljičarjev: priročnik pripovedovanja pravljic.

Maribor: Mariborska knjižnica. 203–208.





150

Propp, Vladimir Jakovlevič, 2005: Morfologija pravljice. Ljubljana: Studia

humanitatis.

Rosenberg, Alfons, 1987: Odkrivajmo simbole. Celje: Mohorjeva družba.



Saksida, Igor, 2001: Mladinska književnost. Jože Pogačnik (ur.): Slovenska književnost

III. Ljubljana: DZS. 405–468.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, 2008. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Slovenski pravopis, 2007. Ljubljana: Založba ZRC.

Stanonik, Marija (ur.), 1999: Slovenska slovstvena folklora. Ljubljana: Državna

založba Slovenije. (Zbirka Klasje).

--, 2006: Procesualnost slovstvene folklore. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.

Svetina, Janez, 1999: Duhovna govorica pravljic. Branik: Abram.

Šircelj, Martina, 1972: Pravljica od nekdaj do danes. Kobe, Marjana (ur.): Ura

pravljic. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Trdina, Silva, 1958: Besedna umetnost. Literarna teorija. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Tancer-Kajnih, Darka, 1993: Slovenska pravljica po drugi svetovni vojni. Otrok in

knjiga 36. 5–13.

--, 1994: Slovenska pravljica po drugi svetovni vojni. Otrok in knjiga 38. 25–41.

--, 1995: Slovenska pravljica po drugi svetovni vojni. Otrok in knjiga 39/40. 38–48.

Veliki slovar tujk, 2006. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Weber-Kellermann, Ingeborg, 1986: Otroške in hišne pravljice bratov Grimm. Otrok

in knjiga 14/23–24. 25–38.

Zalokar Divjak, Zdenka, 1996: Vzgoja je ... ni znanost. Ljubljana: Educy.

--, 1998: Vzgoja za smisel življenja. Ljubljana: Educy.

--, 2000: Vzgajati z ljubeznijo. Krško: Gora.

--, 2002: Brez pravljice ni otroštva. Krško: Gora.

--, 2007: Spremna beseda. Z otrokom lahko sodelujete. Radovljica: Didakta.

Zupančič, Breda, 2006: Lutke v pravljičarstvu. Jenče, Ljoba (ur.): Sedi k meni, povem

ti eno pravljico: za ohranjanje slovenskega izročila: zbornik prvega simpozija




151

pravljičarjev: priročnik pripovedovanja pravljic. Maribor: Mariborska

knjižnica. 125–135.

Zupančič, Maja in Justin, Janez, 1991: Otrok, pravila, vrednote: otrokov moralni in

socialni razvoj. Radovljica: Didakta.





152