Sporazumevanje v starosti in med boleznijo

UNIVERZA V MARIBORU
FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE





SPORAZUMEVANJE V STAROSTI IN

MED BOLEZNIJO

(Diplomsko delo)





Maribor, 2009 Marjetka Kodermac

UNIVERZA V MARIBORU
FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE





SPORAZUMEVANJE V STAROSTI IN MED BOLEZNIJO



(Diplomsko delo)





Maribor, 2009 Marjetka Kodermac

UNIVERZA V MARIBORU
FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE





Mentor: predav. Vlasta Mlekuž, viš.med.ses., prof.zdr.vzg.

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





POVZETEK

Diplomsko delo analizira pomen komunikacije in sporazumevanja s starostniki v času zdravja in bolezni.

V diplomski nalogi je opredeljena komunikacija, staranje in spremembe v starosti, predstavljene so bolezni in sindromi starostnika, ki vplivajo na komunikacijo, sporazumevanje z naglušnim, slabovidnim/slepim ter kognitivno motenim starostnikom, predstavljena je tudi vloga medicinske sestre v komunikaciji s starostnikom v zdravstveni negi starostnika.

Z raziskavo smo želeli ugotoviti s kakšnimi težavami se srečuje zdravstveno osebje med pogovorom s starostnikom, katere okoliščine vplivajo na pogovor, ugotoviti najpogostejše ovire za uspešno sporazumevanje in ugotoviti ali se upošteva starostnikovo dostojanstvo. Ugotoviti smo želeli tudi strokovno znanje medicinskih sester, ali vedo dovolj o komunikaciji in katero obliko komunikacije uporabljajo. Raziskava zajema 30 naključno izbranih anketirancev v domu upokojencev Danice Vogrinec v Mariboru. Grafično prikazani rezultati so pokazali, da je vzrok težav med pogovorom predvsem iz strani starostnikov, saj ne slišijo dobro in zaradi pešanja kognitivnih funkcij starostniki zdravstvenih delavcev ne razumejo, prav tako se težave pojavljajo tudi pri nepoznavanju starostnikovih navad. Iz raziskave je razvidno, da okoliščine kot so pomanjkanje časa in kadra, ustreznost prostora in okolja, ter nepravilen sistem dela ovirajo uspešen pogovor s stanovalci. Razvidno je, da je večina anketirancev za najpogostejšo oviro v sporazumevanju označilo pomanjkanje časa za odkrit pogovor, negotovost in strah pacienta ter nezaupanje pacienta, organizacijske pomanjkljivosti, pomanjkljivo znanje in izkušnje zdravstvenega osebja. Raziskava nam je tudi pokazala, da so anketiranci na svojem delovnem mestu opazili nekaj situacij kršenja starostnikovega dostojanstva kot npr. ignoriranje, neposlušnost, neenakost, uporaba pomanjševalnic ter predolgo razgaljen starostnik med nego. Večina anketiranih se je udeležilo strokovnega izobraževanja o komunikaciji in meni, da so v času izobraževanja pridobili dovolj znanja o pomenu komunikacije ter da imajo dovolj strokovnega znanja za delo s starostnikom. V raziskavi je tudi razvidno, da anketiranci največkrat uporabljajo tako verbalno kot neverbalno





I

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





komunikacijo. Pri neverbalni komunikaciji se največ poslužujejo nasmeha, pogleda, stisku roke, mimiki obraza, uporabo terapevtskega dotika, najmanj pa se poslužujejo božanja.


Ključne besede: komunikacija, sporazumevanje, starostnik, medicinska sestra, samopodoba, zdravstvena nega





II

Marjetka Kodermac; Communication in the old age and during illness





ABSTRACT

In this thesis the significance of the communication with people in the advanced years is analysed, both in terms of health and illness.

The thesis contains the determinations of the communication, of the process of aging and of the alterations in the advanced years, along with the presentation of the illnesses and syndroms in an aged person that have influence on communication; furthermore the ways of communicating with partially deaf, weak-sighted or blind and cognitively disturbed (disabled) persons in the old age are also contained. In addition, the role of the medical staff (nurse) in communicating with an aged person during health service is presented.

The goal of the research was to find out the difficulties that the medical staff encounters when conversing with an aged person, the circumstances that have influence on the conversation, the most frequent obstacles toward a succesful conversation and whether the aged person's dignity is taken into consideration. Another gaol was to find out the level of the expert knowledge of the medical staff (nurses), whether they are educated enough as far as communication is concerned and what forms of communication are used by them. A random sample of 30 inmates at Danica Vogrinec Home for the Aged (Nursing home) of Maribor was involved in the research. The graphically reported results have shown that the main cause of the difficulties in communication derive from the aged persons themselves, due to their weak hearing. On the other hand, deteriorating cognitive functions in an aged person result in non-comprehending the medical staff. Another problem is represented by the scarse knowledge of the habits of the aged person(s). The research has made it clear that successful communication with the inmates can be obstacled by inconvenient circumstances such as lack of time and expert staff, inadequate space and environment or unsuitable work-system. As it resulted from the research, the lack of time for open (sincere) conversation, uncertainty, fear and distrust, organisational deficiency, as well as insufficient expert knowledge and experience of the medical staff were indicated as the most frequent obstacles in communication by the major part of the inmates involved. It also resulted from the research that some cases of violations of dignity of the aged person(s) were noticed by the people (staff) interviewed on their working place, for example ignorance, non-considering, discrimination (inequality), use of diminutives and





III

Marjetka Kodermac; Communication in the old age and during illness





excessive exposure of the aged people to nakedness during the nursing. Most of the persons interviewed took part in professional training in communication and claim to have achieved sufficient level of knowledge on the importance of communication and that the level of their expert knowledge is high enough so as to make it possible for them to work with aged people. It also arose from the research that both verbal and non-verbal ways of communication are (mostly) used by the persons interviewed. Smile, glimpse (look), handshake, face mimiking and use of therapeutic touch resulted to be the most frequent forms of non-verbal communication, while fondling is the least used technic.


Key words: communication, conversation, aged person, medical staff (nurse), self-image, medical care (nursing)





IV

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





KAZALO

POVZETEK ABSTRACT

1 UVOD .................................................................................................................................. 1

2 OPREDELITEV SPORAZUMEVANJA ......................................................................... 3

2.1 Namen komuniciranja .................................................................................................... 4

2.2 Besedne in nebesedne veščine sporazumevanja ............................................................ 4

3 STARANJE IN SPREMEMBE V STAROSTI ............................................................... 7

3.1 Fizične spremembe ........................................................................................................ 8

3.2 Psihično – vedenjske spremembe .................................................................................. 9

3.3 Družbene in socialne spremembe ................................................................................. 10

4 BOLEZNI IN SINDROMI PRI STAROSTNIKU, KI VPLIVAJO NA

SPORAZUMEVANJE ..................................................................................................... 11

4.1 Sporazumevanje s slabovidnim, slepim starostnikom ................................................ 11

4.2 Sporazumevanje z naglušnim in gluhim starostnikom ............................................... 15

4.3 Sporazumevanje z vedenjsko – kognitivno motenim starostnikom .......................... 18

4.3.1 Možganska kap ............................................................................................ 20

4.3.2 Psihiatrični sindromi.................................................................................... 21

5 VLOGA EDICINSKE SESTRE V KOMUNIKACIJI S STAROSTNIKOM ............. 26

5.1 Kakovost komuniciranja v zdravstveni negi ............................................................... 27

5.2 Medicinska sestra kot pomembni element v zdravstveni negi starostnika ............... 28

5.2.1 Medicinska sestra s samopodobo v medosebni komunikacij ................ 30

5.3 Najpogostejše motnje v komunikaciji .......................................................................... 33

5.4 Komunikacija v procesu zdravstvene nege starostnika .............................................. 36

5.4.1 Ugotavljanje potreb starostnika v komunikaciji .................................... 37

5.4.2 Načrtovanje zdravstvene nege ............................................................... 40

5.4.3 Izvajanje zdravstvene neg ..................................................................... 42

5.4.4 Vrednotenje zdravstvene nege ............................................................... 43

5.5 Terapevtska komunikacija ............................................................................................ 44

5.5.1 Značilnosti terapevtske komunikacije .................................................. 46

5.5.2 Tehnike terapevtske komunikacije ........................................................ 47

5.5.3 Tehnike za boljše razumevanje ............................................................. 49

6 RAZISKAVA ..................................................................................................................... 51

6.1 Namen raziskave ............................................................................................................ 51

6.2 Cilji raziskave ................................................................................................................. 51

6.3 Raziskovalna vprašanja...................................................................................................51

6.4 Metode in instrumenti za raziskavo ............................................................................. 52

7 REZULTATI ..................................................................................................................... 53

8 RAZPRAVA ...................................................................................................................... 66





V

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





9 SKLEPI .............................................................................................................................. 69

10 ZAHVALA ....................................................................................................................... 71

11 LITERATURA ................................................................................................................ 72

12 PRILOGA ......................................................................................................................... 1





VI

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





1 UVOD


Po obdobju otroštva in obdobju zrelosti nastopi starost, t.i. tretje življenjsko obdobje. Po priporočilu Svetovne zdravstvene organizacije se šteje, da starost nastopi po 60. letu starosti življenja, v geriatričnih raziskavah pa se ta spodnja meja pogosto dvigne na 65 let. V sodobnih razmerah starost postaja geriatrični problem šele po 75. letu življenja, ko mnogi ostareli postanejo odvisni od tuje nege in pomoči (Cijan in Cijan, 2003, str. 22).

Leta 2000 je bilo na svetu za eno tretjino več starih ljudi. To dejstvo je izziv, pojavlja se zahteva po drugačnem, sistemskem pristopu k reševanju nastajajoče problematike. Upoštevanje razvojnih zakonitosti staranja je pogojeno z iskanjem novih znanj, pristopov k vzgoji, izobraževanje in oblikovanje novih strokovnjakov (negovalni, medicinski, itd). Izjemno pomembno je ustvarjanje pogojev za vključevanje starostnikov v skupine vrstnikov. Prav kmalu razvijejo občutek pripadnosti, sprejetja, so cenjeni, ohranjajo samozavest. Njihovo sodelovanje je odvisno od pozitivnih čustev. Potrebujejo podporo, vzpodbude interesne skupine in dostopno kakovostno ponudbo za preživljanje prostega

časa.

Komunikacijo/sporazumevanje zato razumemo kot osnovno dimenzijo delovanja medicinske sestre in vitalno aktivnost, potrebno za stik z bolnikom/varovancem. Medicinska sestra prek komunikacije posreduje informacije, pomaga bolniku izražati občutke in duševne reakcije na bolezen ter mu pomaga pri zadovoljevanju njegovih potreb. V profesionalni komunikaciji mora medicinska sestra poleg znanja iz teorije zdravstvene nege poznati tudi samo sebe. Učenje in razmišljanje o samopodobi omogoča medicinski sestri ustreznejše ravnanje in prilagodljivost pri odzivanju na zahteve ljudi, s katerimi prihaja v stik.

Zavedati pa se moramo, da starostniki so in bodo vse bolj prisotni v vseh ravneh zdravstva in življenja nasploh. Potrebno bo vzpostaviti komunikacijo, osvetliti potrebe in spremeniti odnos do starostnikov. Komunikacija med ljudmi nasploh, tudi med starejšimi, je socialna kategorija, kar je potrebno pri delu z njimi še posebej upoštevati. Poznavanje specifičnosti problema komunikacije nam olajša delo in vsakodnevne stike s starostnikom. Za





1

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





razumevanje njegovega vedenja moramo biti strpni in odprti za drugačnost. Posebno pozorni moramo biti pri starostniku z dementnim procesom. Značilnosti le-teh pogosto predstavljajo vzrok konfliktov (Črnčec, Lahe, 2001, str 52).

Za bolnike starostnike je dobro sporazumevanje/komuniciranje z zdravstvenim negovalnim timom tako pomembno, kot dobra strokovna obravnava. Starostnik potrebuje v zdravstveni obravnavi več pogovora, da lahko sporoča svojo zaznavo bolezni in da dobi informacijo, kako naj se sooča z novo nastalo situacijo.





2

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





2 OPREDELITEV SPORAZUMEVANJA


Izraz komunikacija izvira iz latinskega glagola communicare, ki pomeni skupno napraviti, sporočiti, deliti kaj s kom, posvetovati se, pogovoriti se o čem, priobčiti, biti v medsebojni zvezi. V leksikonu (1986, str.142) lahko preberemo: »Komunikacija (lat.) je prenos informacije od posameznika do posameznika; človeška zmožnost za vzpostavljanje neposrednega stika s sočlovekom in vplivanja nanj. Mehanizem komunikacije vključuje prevajanje informacij v razumljive simbole; vedenje, ki pomeni prenos informacije, zaznavni sprejem simbolov in njihovo prepoznavanje«. Posameznik preverja učinek komunikacije s povratno informacijo, skuša sklepati na učinek informacije, na sprejemalčeve motive, stališča itd.

Komuniciranje in vedenje živih bitij je izjemno zapleten proces, ki zahteva interdisciplinarno raziskovanje. Predstavlja dvostranski recipročni proces, medsebojno izmenjavanje sporočil s komunikacijskim partnerjem.

Sposobnost komuniciranja ni le sposobnost oblikovanja slovnične strukture, pravi Habermas (1984), saj se pri sporazumevanju povezujemo s svetom okoli nas, izražamo svoje namere, občutja, želje. Pri tem ves čas vrednotimo, ugotavljamo ali so naše trditve resnične, se ujemajo z zunanjim svetom, s socialnim življenjem. Hkrati pa so tudi priložnost za učenje.

Najsplošnejša opredelitev nam pove, da je komunikacija interakcija med posamezniki, ki se realizira z znaki. Ni interakcij brez komunikacije, poudarja Rot (1982), saj pri vsaki interakciji prihaja do neke vrste komunikacijskega odnosa med udeleženci.

Komunikacija ni le sproščanje, ampak predvsem sporazumevanje in posredovanje lastnih doživetij, ne le sporočil. S sporazumevanjem ne pridemo le do novih znanj, ampak predvsem do spoznanj, ki so temelj osebnosti. Praviloma naj bi bila komunikacija medsebojno posredovanje znanj in spoznanj, kar pomeni sporazumevanje z razumom in s pametjo. Pri zdravem sporazumevanju se tako prepletajo razum, pamet in modrost. Zato ga opredeljujemo kot odnos, tj. kot medsebojno vplivanje (interakcija), ko gre za tvorno





3

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





sodelovanje udeležencev na dveh polih, ko vsak od obeh pričakuje določeno korist zase, sicer je ta odnos jalov, oz. ga ni. Star pregovor namreč pravi, da ni učitelja brez učenca, prodajalca brez kupca in ne pripovedovalca brez poslušalca.

Slovar slovenskega knjižnega jezika definira pojem komunicirati kot: izmenjavati, posredovati misli, informacije, sporazumevati se.

Komunicirati pomeni torej »napraviti nekaj, kar bo skupno«, usklajeno, jasno in sprejemljivo za vse udeležence. Pomeni poenotiti, združiti različnosti in šele v kasnejšem pomenu tudi sporazumevati se.

Sporazumevanje (komunikacija) je izmenjava besedil med najmanj dvema osebama, tisti, ki sporoča (poročevalec) in tisti, ki sprejema (prejemnik). Različne oblike sporazumevanja nam omogočajo dajanje in pridobivanje informacij, medsebojno izmenjavo podatkov in mnenj, vzdrževanje medsebojnih stikov, delovanje in prenos idej, reševanje tekočih in potencialnih problemov, itd.


2.1 Namen in cilj komuniciranja


Celoten namen komuniciranja je biti slišan in priznan, razumljen in sprejet. Ljudje komunicirajo, da bi se družili, izrazili svoje mnenje, potrebe, želje in da bi dali duška svojim čustvom. Ljudje prav tako komunicirajo, da bi spodbudili akcijo, da bi torej vplivali na druge, da bi se vedli na določen način (Rungapadiachy, 2003, str. 282).


2.2 Besedne in nebesedne veščine sporazumevanja


Za uspešno sporazumevanje potrebujemo poleg znanj o tem, kako pristopiti k sporočanju in sprejemanju sporočil, tudi določene veščine.

Razumljivo je, da lahko pride do težav sporazumevanja med pacientom in medicinsko sestro, bolj ko je komunikacija drugačna od ustaljenih posameznih vez. Na komunikacijo





4

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





vpliva kulturna, socialna in izobrazbena bližina ali razhajanje med medicinsko sestro in pacientom.

Komunikacija je vrsta interakcije, ki se je najbolj razvila pri človeku, lahko bi rekli, da človeške interakcije ni brez komunikacije. Komunikacijo lahko imenujemo kot interakcijo med posamezniki, ki poteka s pomočjo znakov (Suzić, 2003). To pomeni, da s komuniciranjem posameznik vpliva na vedenje ali mišljenje drugih.

Komunikacija je lahko enosmerna ali dvosmerna. Pri ljudeh skoraj vedno dvosmerna.

Za komunikacijo mora meti človek določene sposobnosti:

- perceptivne sposobnosti (kanali sprejemanja informacij)
-
kognitivne sposobnosti (kanali kodiranja in dekodiranja sporočil)
-
vedenjske sposobnosti (spontano reagiranje brez prisotnosti zavesti) - emocionalne sposobnosti (Hoyer, 1995).

Raziskave po svetu in pri nas kažejo, da je za bolnike dobro komuniciranje z zdravstvenim osebjem vsaj toliko pomembno kot dobra strokovna obravnava in da se nezadovoljstvo z zdravstveno oskrbo veže prav na ta del obravnave. Za zdravljenje mnogih problemov in bolečin sodobnega človeka je vzpodbudno komunikacijsko okolje velikega, celo odločilnega pomena (Stričevič, Ivanc, 2006; str. 67).

Pacient potrebuje komuniciranje z zdravstvenim osebjem, da lahko sporoča svojo zaznavo bolezni in da dobi nasvet, informacijo, kako naj se sooča z novo nastalo situacijo. Kadar je zdravstveno osebje nepripravljeno poslušati pacienta, ga nestrpno prekinja, gleda mimo njega, daje nejasne odgovore na zastavljena vprašanja, vse to lahko bolnika dokončno napolni z odporom in nezaupanjem (Rakovec-Felser, 1997).

Pacienti razkrivajo svoje probleme in emocionalna stanja, takrat ko jih medicinske sestre vzpodbujajo, kar ustvarja ozračje zaupanja. Zaupanje je torej osrednji pojem komunikacijskega procesa in zdi se, da je ravno pomanjkanje zaupanja tisto, kar najbolj ogroža odnose v zdravstvu (Stričevič, Ivanc, 2006).





5

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





Medicinska sestra in pacient ''vstopata'' v komunikacijo s številnimi razlikami: pričakovanji, občutki, skrbmi, željami, vrednostmi in različnim kulturnim ozadjem. Razlike so posledica neenakih izhodišč. Medicinska sestra je strokovnjak za zdravstveno nego, pacient strokovnjak za svoje zdravstvene težave.

Pri komunikaciji je potrebno upoštevati pravila komuniciranja:

- jasno opredeljen cilj
-
jasno in razumljivo sporočilo
-
razumevanje osebe, ki ji je namenjeno sporočilo
-
razumevanje lastnega ravnanja med komuniciranjem (Pajnkihar, 1999).

Poznamo več vrst klasifikacij komunikacije: verbalna in neverbalna komunikacija. Verbalna (besedna) komunikacija je najpogostejši način sporazumevanja. Besede tvorijo pogovor, ki je tako značilen za človeka in ta nas dejansko loči od drugih živih bitij. Med pogovorom se ustvari človeški odnos, ki je pomemben za pacienta in tudi za ostale subjekte komunikacijskega ciklusa.


Neverbalna (nebesedna) komunikacija je komunikacija brez govorjene besede, bolj je povezana s čustvi in občutki. Očesni kontakt je v neverbalni komunikaciji najpomembnejši. Sledi izraz obraza (mimika), kretnje telesa, drža telesa in gibanje.

Neverbalna komunikacija ima nalogo:

- pokazati kaj mislimo, čutimo
-
poudariti izgovorjene besede
-
urejati medsebojno sodelovanje (Hoyer, 1995).

K neverbalni komunikacij prištevamo:

- sporočanje preko fizioloških reakcij, tudi z molkom - obrazno mimiko
-
sporočanje s pomočjo gibov telesa
-
sporočanje s pomočjo prostora in časa
-
sporočanje s pomočjo predmetnega okolja.





6

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





3 STARANJE IN SPREMEMBE V STAROSTI


Starost je obdobje, ko človek dozori do polne človeške uresničitve. Človek se stara od spočetja pa do smrti in sicer vedno enako hitro. To pa drži le deloma. V vsakem trenutku življenja, zlasti pa v tretjem življenjskem obdobju moramo namreč razlikovati tri starosti: kronološko, ki jo pokaže rojstni datum, funkcionalno ali biološko starost, ki se kaže v tem, koliko človek zmore samostojno opravljati temeljna življenjska opravila in koliko je zdrav ter doživljajska ali psihološka starost, ki se kaže v tem, kako človek sprejema in doživlja svojo trenutno starost, in vse kar je povezano z njo (Ramovš, 2003, str. 68-69).

Po Ramovšu delimo starost tudi na zgodnje starostno obdobje od 66. do 75. leta, na srednje starostno obdobje od 76. do 85. leta in na pozno starostno obdobje po 86. letu starosti.

Pojma starost in staranje imata različni pomen. Starost je stanje posameznika ali naroda, staranje pa proces, ki traja od rojstva do smrti. Staranje se začne pravzaprav ob rojstvu, le da so pri mladem organizmu anabolni procesi - procesi novogradnje in rasti bolj v ospredju kakor katabolni procesi staranja in propadanja (Požar, 1996).

Staramo se od rojstva do smrti, zato je težko določiti kdaj je kdo star. V razvitih deželah govorimo o intenzivnejšem staranju po 65. letu oziroma 75. letu starosti.

Delež starih ljudi se hitro veča po vsem svetu, v deželah evropske ali zahodne kulture pa postaja tako visok, da prinese s seboj izjemno zahtevne naloge za urejeno delovanje družbe in države-celo za preživetje kulture (Ramovš, 2003, str. 223).

Spremembe se med staranjem kažejo v celicah, tkivih in samem organizmu. Staranje je stalni proces, ki vodi do izgube zmožnosti prilagajanja organizma, upada intenzivnosti življenjskih funkcij ter bolj ali manj postopne, vendar neizogibne funkcijske sposobnosti. Starega človeka je običajno mogoče spoznati že po videzu njegove kože, las, nohtov, gibanja, načinom hoje, položaju telesa ter stopnji izgubljene vitalnosti. Starejši človek se srečuje z mnogimi spremembami, ki so se skozi leta kopičila v njegovem življenju (Cijan in Cijan, 2003, str. 24).





7

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





S starostjo stopa življenje v svojo končno obdobje in pri tem posameznik izgublja svojo delovno, reprodukcijsko in kreativno funkcijo. Starost je tako preddverje smrti, tako kot je otroštvo preddverje življenja (Cijan in Cijan, 2003, str. 23).

V obdobju staranja se stara ves organizem, čeprav posamezni deli in organi različno hitro. Staranje organizma neposredno ali posredno vpliva na človekovo počutje in vedenje. Neposredno zato, ker ovira njegove življenjske funkcije, posredno pa zaradi svoje psihološke pomembnosti.

3.1 Fizične spremembe starostnika


V starosti se pojavijo številne spremembe, ki lahko vplivajo na samozavest, samospoštovanje, zadovoljstvo in zmožnost komuniciranja. V mnogih primerih lahko fizične spremembe obvladujejo z dieto, pozitivnim razpoloženjem, rednim gibanjem, kar pa ne pomeni, da je obvladovanje pri vseh starostnikih uspešno. Pojavi se tudi poslabšanje vida in sluha. Mnogi postanejo bolj dovzetni za razne bolezni, kot so rak, kardiovaskularne bolezni, respiratorne bolezni in degenerativne spremembe kosti. Veliko dejavnikov vpliva na zmanjšanje prejšnje fizične zmožnosti, kar lahko vpliva na izgled in vodi do ponovnega preverjanja samozavesti, kar pa je odvisno od važnosti sprememb pri posamezniku (Dreher, 2001).

V starosti občutimo veliko sprememb, ki so potekale že dolgo, čeprav šele v zadnjih letih hitreje; telo izgublja svojo maso, mišice postanejo mlahave, kosti lažje in bolj krhke; pogostna je obraba sklepov in zmanjšana njihova prožnost, koža postane tanjša in manj voljna, vezivno tkivo z leti izgubi prožnost, pojavlja se neobnovljivo izpadanje las in občutljivost lasišča.

Čuti, ki jih vodi centralni živčni sistem, se z leti precej spremenijo. Prvi čutni sistem, ki kaže spremembe tudi brez posebnih bolezni je vid. Leče in roženica postaneta manj prozorni. Oči se počasneje privajajo na svetlobne spremembe. Ker viskozna steklovina degenerira, slabše vidimo točke pred očmi. Vidno polje se skrči in poslabša se tudi ostrina





8

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





vida. Če oči preraste mrena, izgubijo barvo, zaradi katere so bile videti zapeljivo rjave ali modre.

Poslabša se tudi slušna občutljivost, posebno za višje valovne dolžine. Ena največjih slušnih težav pri ljudeh od srednjih let naprej se pokaže pri poslušanju govora, posebno, kadar ga je treba razločiti med drugimi zvoki. Tudi okus in telesni čuti se z leti slabijo.

Vse telesne funkcije so življenjsko pomembne, kadar je kaj narobe z njimi. Sicer pa jih jemljemo za same po sebi umevne. Dihamo, jemo, prebavljamo, izločamo. Šele ko odkrijemo motnje v delovanju telesnih organov, se boleče zavemo, koliko sta naše dobro počutje in obstanek odvisna od dobrega delovanja med seboj povezanih organskih sistemov, ki navadno nevsiljivo opravljajo svoje naloge.

Ustaljene teorije miselnega razvoja in najbolj razširjeni načini določanja intelektualnega delovanja dokazujejo, da človek doseže svoj vrh v mladostnem obdobju ali v zgodnjih dvajsetih letih. Nekaj časa se lahko obdrži na najvišji ravni intelektualne sposobnosti, nato pa začne drseti navzdol.


3.2 Psihično - vedenjske spremembe


S staranjem povezane vedenjske spremembe so za zdravega starostnika minimalne. Brez hude bolezni se starostniku ne zmanjša inteligenca, potrebuje pa več časa, da se česa spomni ali si prikliče v spomin (Byrden,1986). Poleg tega, se starostnik miselno težje odziva, če je čas omejen in je pod pritiskom. Zato komunikacija z zdravim starostnikom ne zahteva posebnosti, mogoče za odgovor potrebuje več časa.

Pri mnogih ljudeh se v starosti spremeni oblika spomina. Vzporedno prihaja tudi do zmanjševanja pozornosti, starejše osebe se težje koncentrirajo. S staranjem postanejo počasnejši, izgubi se občutek varnosti, poveča se senilnost kar povzroči izogibanje medsebojnim odnosom.





9

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





Približno 5% starejših, kot navaja Arnold (1995), od 65 let in 20% tistih, ki so dopolnili 80 let imajo kognitivne spremembe. Te abnormalnosti so povezane z Alzhaimerjevo boleznijo in demenco. Značilno za demenco je pozabljivost, osebne spremembe in poslabšanje inteligentnih funkcij, kar vpliva na življenje starostnika. Manjšim odstotkom demence so vzrok organske spremembe, kot zastrupitev z zdravili, metabolične motnje, depresija, in se lahko popravijo z zdravljenjem.

Na vedenjske spremembe močno vplivajo tudi travmatični dogodki, kot so izguba svojca, prijatelja, partnerja, kar pomeni stres za starostnika in lahko sproži razne duševne motnje. Tudi ločitev od ljubljene osebe in odhod otrok od doma povzroči čustvene odzive.


3.3 Družbene in socialne spremembe


Družina kot primarna družbena skupina, nudi staremu človeku emocionalno, socialno in psihološko oporo. Družino so v preteklosti pretresale mnoge spremembe. Nova družbena delitev, masovne selitve v mesta, razvoj znanosti in tehnike, povečana družbena skrb za otroke, zaposlovanje žena, skokovit razvoj iz izobraževanja in podružabljanje vzgoje. Vsa ta zgodovinska dejanja so privedla do sprememb v razvoju družine, ki se je morala reorganizirati, kar je gotovo vplivalo na položaj starih ljudi (Mijoč, 1995, str. 47).

S starostjo človek izgublja stike z ljudmi, opušča aktivnosti in delo, ki je bilo za njega zelo pomembno. Z upokojitvijo se zgubi zaposlitvena dejavnost, vse to vpliva na življenjski stil starostnika, tako finančno, kakor tudi v pomembnosti. Energija, ki jo je izražal z delom in kreativnimi aktivnostmi, lahko izgubi svojo prejšnjo zavzetost, ko se s starostjo omejuje le na domače okolje. Tisti ljudje, ki so imeli v službi visok položaj, s tem izgubijo status in samospoštovanje. Umik iz družbe in »povlečenost« vase sta značilnost mnogih pripadnikov starejše generacije. Nekateri psihologi to razlagajo kot posledico socialne izolacije, menijo, da se jih drugi ljudje, zlasti mlajši, izogibajo. V resnici pa se stari ljudje sami izogibajo družbe in omejujejo socialne stike na redke prijatelje, želijo si miru, odmaknjenosti od ljudi in obveznosti. Manjši procent starostnikov si želi ostati čim dlje v stiku z okolico, želijo biti aktivni, saj dokler delajo imajo občutek, da so koristni in nekomu potrebni, kar jim dviguje življenjsko raven.





10

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





4 BOLEZNI IN SINDROMI PRI STAROSTNIKU, KI VPLIVAJO NA SPORAZUMEVANJE


S staranjem nastanejo v organizmu človeka številne anatomske in funkcionalne spremembe, ki se pojavljajo v vseh organih in tkivih. Večina bolezni, ki se pojavljajo pri osebah v tretjem življenjskem obdobju, se prične v srednjih letih in se jih prinese v starost, obstoj teh bolezni se pri srednjih generacijah ne ugotovi ravno pogosto, saj se delovno aktivni ljudje navadno napotijo k zdravniku šele, ko zbolijo za kakšno akutno boleznijo, verjetno pa tudi zato, ker so sistemski pregledi zelo redki. Bolezni srca in ožilja ter maligna obolenja so pri starostnikih najpogostejši (Cijan in Cijan, 203, str. 55).

Nekatere bolezni in stanja, če jih pravočasno ne odkrijemo in zdravimo, lahko močno prizadenejo vid. Zapleti sladkorne bolezni na očeh – diabetična retinopatija – so na prvem mestu kot vzrok slepote starejših let. Na vid vplivajo tudi degenerativne starostne spremembe in visok krvni tlak. Očesne bolezni lahko pravočasno odkrijemo ter jih ozdravimo ali pa vsaj njihovo napredovanje upočasnimo.

Proces staranja prizadene tudi notranje uho. Poleg hrupa na notranje uho neugodno vplivajo tudi motnje presnove in bolezni, kot so: arterioskleroza in sladkorna bolezen.

Kljub temu, da nekateri starejši izžarevajo obilno življenjske energije vse do smrti, ne moremo mimo dejstev, da ima manjši del starostnikov bolezensko duševne spremembe, ki bistveno vplivajo na kakovost življenja in lahko onemogočijo samostojno življenje. Ena izmed najhujših, in vse več pogostejših bolezni, je demenca. Pojavlja pa se tudi shizofrenija in manično depresivna epizoda. Pogosto se pojavlja tudi psihiatrični sindromi kot so depresija in delirij.


4.1 Sporazumevanje s slabovidnim, slepim starostnikom

Motnje vida se v starosti zelo pogosto pojavljajo. Ponavadi se začne s stegovanjem rok pri branju časopisa in opravljanju razih drobnih opravil. Najpogosteje gre za običajno starostni slabovidnost, možna vzroka pa sta še lahko imenovana siva mrena in zelena mrena. Izguba





11

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





vida in slabovidnost je za starostnika hud udarec in obstaja možnost, da zaradi slepote vse manj sodeluje z okolico in se začne zapirati vase.

Nenadna slabovidnost in slepota v starosti sta za starostnika hud stres. Naenkrat je omejen v opravljanju osnovnih dnevnih dejavnosti in je pogosto prepuščen samemu sebi.

Najpogostejši vzroki za slabovidnost in slepoto pri starejših so starostna degeneracija makule, diabetes, pri mlajših ljudeh prirojene anomalije in poškodbe.

Sistemske posledice slepote in slabovidnosti so:

- oslabljena funkcija mimične muskulature, ki daje na obrazu videz zaskrbljenosti in brezizraznosti,

- napetost obraza in oči sta pogost vzrok za utrujenost, bolečino v očeh in glavobole, - nepravilna drža izzove bolečino v ramenskem obroču in ledvenem delu hrbtenice,
-
motnje ravnotežja,
-
nestabilna in okorela hoja,
-
premalo razgibano telo.

Vse te nepravilnosti in težave sprožajo pri ljudeh, ki vidijo, nepotreben občutek usmiljenja, nemoči, odvisnosti in povzročijo negativen odziv v obliki pretirane pozornosti do slepega in slabovidnega človeka, čeprav je ta dovolj stabilen in samozavesten.

Najpogostejše bolezni so:

- solzenje,
-
suho oko,
-
uvihanje in izvihanje spodnje veke,
-
vnetje solzne vreče,
-
vnetje veznice beločnice, roženice in šarenice, - notranji in zunanji ječmen,
-
siva in zelena mrena,
-
očesni tumorji,
-
dvojni vid in škiljenje,





12

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





- slabovidnost in njena korekcij, - in druge (Lunder, 2007).

Slabovidna ali slepa oseba ima veliko težav pri vsakodnevnih opravilih in orientaciji v domačem okolju, zlasti pa v širšem okolju. Vid se s starostjo slabša, barve postanejo nejasne. Izguba vida vpliva na zmožnost opravljanja vsakdanjih aktivnosti, kot so oblačenje, priprava hrane, jemanje zdravil, vožnja ali uporaba drugih transportnih sredstev, ravnanje z denarjem, telefoniranje. Prav tako vpliva na branje, ročno delo, gledanje televizije itd. Starostnik postane odvisen od drugih.

Medicinska sestra se prilagaja starostniku, ki ima motnje vida na več načinov, tako da mu svetuje redno uporabo očal, v kolikor ima predpisane. Kadarkoli vstopi v sobo ali začne pogovor, se predstavi, stoji pred starostnikom in premika glavo. Vsako pisno informacijo starostniku posebej predstavi in mu omogoča da sprašuje. V prostoru zagotovi ustrezno svetlobo in druge pripomočke, ki povečajo vidljivost. Odstrani vse ovire in prepreči bleščanje (Železnik 2008, str. 75).

Razumevajoča okolica lahko s pravilnim pristopom veliko pomaga. Pri komunikaciji z slabovidno-slepo osebo upoštevamo:

- vedno damo vedeti, da se približujemo
-
nikar se ne približamo preden spregovorimo
-
vsakič se predstavimo, da ne ugiba kdo smo
-
priporočljivo je, da slepega primemo za roko ali ramo
-
v skupini, slabovidno osebo pomensko pokličemo k razgovoru - ko odhajamo, damo jasno vedeti.

Ko komuniciramo s slabovidnim starostnikom, ne smemo pozabiti, da ne morejo videti obraza in opazovati neverbalnih znamenj. Slabovidni v nasprotju z naglušnim lahko aktivneje sodelujejo v procesu komunikacije in lažje vzpostavijo zaupen odnos, ker je sposoben sprejeti in poslati sporočilo s pomočjo govora.





13

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





Slepota in slabovidnost se kot senzorna motnja v funkcioniranju posameznika odraža predvsem kot komunikacijska in gibalna oviranost in posledica te je socialna izolacija v individualnih mejah (Križaj, 1999).

Komunikacija je ena od duševnih potreb, ki jih je v okviru štirinajstih življenjskih aktivnosti opredelila V.Henderson. Medicinska sestra si v procesu zdravstvene nege skupaj z bolnikom/varovancem prizadeva zadovoljiti te potrebe.

Medicinska sestra naj bo pozorna na besedna in nebesedna sporočila, na vsebinski in odnosni del komunikacije. Medicinska sestra v svoji profesionalni vlogi ne more nadzorovati vseh svojih vedenjskih in odzivnih sporoči, ki jih slepi bolnik/varovanec zazna. Vedno prenaša tudi svoje doživljanje in ne samo tisto, kar bi želela sporočiti. Upošteva naj kakovostnejšo senzibilnost slepih – to je predvsem kakovostnejšo izrabo sluha, vonja in tipa. Na nebesednih ravneh prihaja lahko do pomislekov, strahov, zadržkov. Slepi dobro prepoznajo ali vsaj občutijo zadrego videčih. Zaradi interakcije zakonitosti delujejo le-ti zavirajoče na vzpostavitev kakovostnega odnosa s slepim človekom in lahko vodijo celo v zastoj oziroma prekinitev komuniciranja.

Zaradi senzorne prednosti naj medicinska sestra prva pristopi k slepi osebi. To je pravilo, ki sicer velja v ob srečanju videči - slepi. Slepi bolnik (starostnik) ne more zaznati pozdravljanja z dvigom rok ali kimanjem. To nadomesti medicinska sestra s prijazno besedo in toplo barvo glasu. Če je slepi še ne pozna ali pa je morda pozabil njeno ime, naj se ob srečanju z njim predstavi. Pri prvem stiku mu stisne roko ali se dotakne njegovega ramena, kar pri slepem vzbuja občutek zanimanja zanj. Tudi pri kasnejših srečanjih najprej napove nameravan telesni dotik (kot na primer pri izvajanju aktivnosti zdravstvene nege). Paleta občutkov pomilovanja in usmiljenja, ki jih medicinska sestra zavedno ali nezavedno projecira v slepega in lahko pri slednjem vzbudijo doživljanje podrejenosti, odvisnosti in manjvrednosti, moramo razlikovati od sočutja, ki ohranja človekovo dostojanstvo.

Medicinska sestra naj upošteva, da slepi veliko zaznavajo tudi preko čutil, kot sta sluh in vonj, ki odigrata ob prvem srečanju pomembno vlogo. Vsa tri čutila so temelj razvijanja





14

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





občutka in usmerjanja pri slepem človeku. Tako na primer slepa oseba ne vidi nasmeha medicinske sestre, lahko pa ga prepozna iz tistega, kar sliši.

Medicinska sestra naj bo pozorna tudi na: koliko vidnih sposobnosti je še ohranjenih,
koliko bolnik/varovanec vidi in ali se giblje samostojno (Slabe, Hafnar, 1999).



4.2 Sporazumevanje z naglušnim in gluhim starostnikom


Težav s sluhom ima okoli 16 odstotkov svetovnega prebivalstva, med starejšimi od 65 let pa je naglušnih 43 odstotkov ljudi. Vzrok so lahko degenerativne spremembe v zunanjem sluhovodu, srednjem n notranjem ušesu ali spremembe v slušnem živcu in slušnih poteh v možganih. Okvara sluha je v starosti obojestranska, simetrična in neozdravljiva. Naglušnemu starostniku lahko pomagamo s slušnim aparatom, polževim vsadkom in drugimi pripomočki ter ustrezno rehabilitacijo in podporo (Lunder, 2007, str. 75).

Vsem osebam z okvaro sluha je skupna motena izmenjava informacij z okoljem. Človek, ki slabo sliši, ne razume, kaj govorijo ljudje okoli njega, se začne izmikati druženju in vse bolj postaja osamljen. Vzroki za okvaro sluha so različni: naglušnost je lahko podedovana ali posledica nekaterih bolezni in poškodb. Prevalenca naglušnosti narašča s starostjo. Tako srečujemo naglušnost pri 3 do 5 odstotkih šoloobveznih otrok, v odrasli dobi ima težave s sluhom 30 odstotkov ljudi, pri starostnikih nad 65 let pa je naglušnih že 43 odstotkov.

Vzroki za nastanek naglušnosti

Starostna naglušnost ali presbiakuza nastane zaradi procesov staranja slušnih poti. Do degenerativnih sprememb prihaja v zunanjem sluhovodu, srednjem ušesu, notranjem ušesu, slušnem živcu in osrednjih slušnih poteh v možganih. Sluhovodna koža postaja s staranjem vse manj elastična zaradi propada kolagenih vlaken, enako se dogaja s sluhovodnim hrustancem. Spremenijo se akustične lastnosti sluhovoda. Degenerativno se spremeni tudi vezivo srednjega ušesa, slušne koščice pa slabše prevajajo zvok. V notranjem ušesu izguba kolagenih vlaken zmanjša prožnost bazilarne membrane, nastajajo spremembe na ožilju notranjega ušesa, propadati začnejo čutnice v polžu in tudi živčni končiči. Osrednje slušne





15

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





poti zajamejo arteriosklerotični procesi, kar poslabša predelavo zvočnih signalov. Zato starejše osebe pogosto pravijo, da sicer slišijo, a ne razumejo pomena povedanega .

Pešanje sluha v poznejših letih se navadno začne s slabšim zaznavanjem zvokov višjih frekvenc. Tako starostnik ne sliši tiktakanja ure, ptičjega petja, zvonjenja telefona, hišnega zvonca. Okvara sluha je obojestranska, simetrična in neozdravljiva. Postopoma napreduje in zajame tudi nižje frekvenčno območje, kjer so tudi govorne frekvence. Starostnik v družbi čedalje teže sledi pogovoru več sogovornikov.

Spremembe, ki kažejo v izgubi sluha pri starostniku za višje tone, imenujemo starostna naglušnost (Arnold, Underman Boggs,1999). Najbolj razumljiva govorica za starostnika je 125 besed v minuti.

Starostno naglušnost štejemo med vodilna kronična stanja. Število ljudi, ki potrebujejo avdiološko pomoč, se s staranjem populacije hitro povečuje. Da bo podaljševanje življenja bolj optimistično, jim moramo zagotoviti tudi zadovoljivo sporazumevanje, ki je pomembno za ohranitev njihove neodvisnosti in dostojanstva.

Danes so na voljo koristni tehnični pripomočki s katerimi lahko slušne težave omilimo. Ti so slušni aparati, polževi vsadki, vibrotaktilni in optični spodbujevalniki. Slušni aparat seveda ni nadomestek za zdravo uho, je le pripomoček, ki okrepi zvok v frekvenčnem območju našega govora.

Starostnik ponavadi slabo sliši že nekaj časa prej, preden pride po pomoč. V tem času se odvadi zvokov v okolju. Ko dobi slušni aparat, kar naenkrat spet vse sliši, kar dojema kot šum in je lahko zanj moteče. Za prilagoditev na pripomoček zato potrebuje čas, prav tako za integracijo slušnega aparata v telesno shemo.

Slušni aparat lahko do določene stopnje odpravi težave zaradi slabega sluha, vendar mora starostnik razumeti, da ne bo odpravil mnogih drugih starostnih tegob.

Pri komunikaciji z naglušnimi in gluhimi moramo upoštevati:

- stopnjo izgube sluha,





16

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





- čas nastanka izgube sluha,
-
sposobnost govora in
-
dodatne motnje, ki se pogosto pojavljajo npr. spominske motnje.

Gluh ali naglušen človek lahko posluša z individualnim slušnim aparatom. To pomeni da ne sliši le slabše, ampak sliši predvsem drugače. Poslušanja se mora naučiti. Za dobro poslušanje s slušnim aparatom so pomembne akustične razmere v prostoru. Hrup okolja naj ne bi presegel 40 dB, ker sicer govor ne izstopa iz akustičnega ozadja.

Pri komunikaciji z naglušnimi in gluhimi je pomembno:
-
v času govorjenja smo obrnjeni proti njemu;
-
med pogovorom se ne premikamo po prostoru;
-
ne smemo si zatiskati ust;
-
smo na primerni razdalji da nas sliši oziroma bere iz ustnic;
-
uporabljamo pisne informacije (ključne besede se napišejo na listek);
-
vsebina stavkov naj bo jasna;
-
ne uporabljamo vrinjenih stavkov;
-
gluhi potrebujejo več časa za razumevanje, sprejem in predvsem predelavo

informacij;
-
potrebujejo ponovitev razlag z različnih vidikov;
-
za preverjanje razumevanja postavljamo vprašanja in spremljamo neverbalne

reakcije.

Pomembno je, da medicinska sestra pri delu z naglušnim starostnikom upošteva nekatere smernice in se takšnemu starostniku popolnoma prilagodi. Najprej ugotovi katero uho je manj prizadeto in govori na to uho. Pomaga starostniku pri nameščanju slušnega aparata, če ga ima in kontrolira baterije. Govori razločno z normalnim glasom. Imenuje varovančevo ime, preden začne govoriti. Govori počasi, z ne visokim glasom. Govori na tak način, da je z obrazom obrnjena k sogovorniku. Uporablja geste in obrazno mimiko. Ne govori z roko na ustih ali s polnimi usti ali žvečilnim gumijem. Zmanjša ropot v okolici med pogovorom. Na koncu ugotovi kako je varovanec pogovor razumel (Sieha,1997).





17

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





4.3 Sporazumevanje z vedenjsko - kognitivno motenim starostnikom


Pozornost, kratkoročni spomin in sposobnost hitrega združevanja informacij iz psihičnega in socialnega okolja dosežejo vrh v tretjem desetletju življenja in začnejo nato slabeti.

Pri starostniku je potrebno upoštevati dejstvo, da se spomini iz preteklosti ohranijo dalj časa kot spomini na nedavne dogodke. Prošnja starostniku, da pove o svojem preteklem življenju pogosto omogoča, da se verbalno povežemo s tistim, kar bi morda težko povedal (na primer, kaj je imel za zajtrk pred nekaj urami). Medicinska sestra lahko prepozna potrebe starostnika, izražene v preteklih dejanjih in jih interpretira kot zahteve po zdravstveni negi v sedanjosti. Pri tem je potrebno vedeti, da uporaba več čutil v komunikaciji olajšuje proces komunikacije (Skoberne, 1993).

Za uspešno komunikacijo je nujno, da ocenimo starostnikove kognitivne sposobnosti. Nekateri starostniki z malimi okvarami zadržujejo komunikacijske sposobnosti, nekateri starostniki lahko uspešno komunicirajo, imajo pa spremenjene sposobnosti učenja, sprejemanja informacij in odgovarjanja. V tem primeru oseba zgleda normalno, ko pa poskušamo komunicirati na zahtevnejšem nivoju je opazna spremenjena komunikacijska sposobnost; npr. starostnik lahko reče: «bilo je lepo, ko sem obiskal otroka«, vendar ko ga vprašamo, kaj mu je bilo lepo, pa ne ve povedati. Kadar gre za težke kognitivne spremembe, oseba ne more izraziti popolne misli. Težko najde besede, misli so nedokončane ali pa se končajo in zvenijo nesmiselno. V takih primerih medicinska sestra z občutkom, nasmehom ponudi odgovarjajočo besedo ali pa nadaljuje misel, in vpraša, ali je to, kar je želel povedati. S tem zmanjša starostnikov strah, da ne zna povedati.


Apraksija je ena izmed pogostih sprememb. To je nesposobnost osebe, da naredi nekaj kar ji naročimo, čeprav se zdi, da starostnik noče sodelovati ali da je trmoglav. Takšnemu starostniku je potrebno počasi dajati navodila o tem, kaj naj stori.


Spominjanje

Starejši z blago in zmerno kognitivno nesposobnostjo se lažje spominjajo dogodkov iz mladosti, kot pa srednji. Spraševaje o preteklih življenjskih doživetij lahko služi kot





18

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





besedna povezava pri tistih, ki ne mrejo povedati, kaj so imeli za zajtrk pred dvema urama. Medicinska sestra lahko spodbudi koga, da začne razmišljati o svoji preteklosti, gori sproščeno v skupini. Na nek način mentalno prizadeti postanejo zgovorni (Arnold underman boggs, 1999).


Ponavljanje in nasveti

Zelo pomembno je da medicinska sestra kliče starostnika po imenu ali priimku že prej, preden začne pogovor. Ta pristop pomaga, da se starostnik osredotoči na to, kaj sledi. Z enostavni besedami poskuša medicinska sestra vzdrževati neprekinjenost ogovora, tudi z vidnimi pripomočki. Ponavljanje idej, uporaba enakih besed in stikov je način vzdrževanja neprekinjenega pogovora. Enostavni stavki, ponavljanje fraz, dajanje navodil, občasno pomaga starostniku, da si zapomni.


Uporaba dotika

Vzdrževati stik z očmi, se ga dotikati, pomaga starostniku vzdrževati pozornost. Vendar je potrebno upoštevati osebnost vsakega posameznik. Nekateri lahko postanejo nemirni in zbegani, če se ga dotaknemo, drugi se pa ob tem pomirijo.

Medicinska sestra kot navaja Routasola, Isola (1996) mora biti zelo obzirna. Vedeti mora kako to naredi, pri kom, kdaj in zakaj. Starostniki, nimajo radi dotikanja, so predvsem moški in tisti z motnjami v dojemanju.


Uporaba drugih načinov

Uporabljamo različne načine s katerimi si olajšamo komunikacijo. Kot na primer s krtačo za lase se dotaknemo roke in rečemo: »s krtačo si uredite lase«. S tem ga usmerjamo. Ko pomagamo dementnemu starostniku pri oblačenju in urejanju lahko postane otopel, trmast, ker pride do avtonomnega nevrološkega odziva.


Uporaba razvedrila za zmedene - pozornost usmeriti drugam

Starostnik se lahko zaradi pozabljivosti razburi, razjezi, postane zmeden. To razdražljivost imenujemo, kot navaja Arnold (Underman bogs, 1999), katastrofalna reakcija in predstavlja popolno porušenje odzivov. Takšno razdražljivost medicinska sestra težko





19

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





obvladuje. Običajno je nekaj v okolici, kar starostnika spodbudi k takšni reakciji ali pa se čuti zapostavljenega. V takem stanju medicinska sestra uporabi distrakcijo, preusmeri starostnikovo pozornost drugam.

Med glavnimi povzročitelji vedenjskih motenj pri starostnikih je možganska kap in duševne bolezni oz. psihiatrični sindromi.


4.3.1 Možganska kap


Včasih otežuje govor tudi bolezen. Kar nekaj jih je, ki se vsaka na svoj način dotakne sporazumevanja in govora. Med te bolezni spada amiotrofična lateralna skleroza, multipla skleroza, Parkinsonova bolezen, poškodba glave in možganska kap.

Možganska kap je tudi pogosta bolezen starejšega obdobja. Zaradi okvare žil, ki s krvjo oskrbuje določene dele v možganih, se s časoma poškodujejo tudi živčne celice. Vemo, da so v možganih posamezna območja, ki pomembno uravnavajo človekovo delovanje in vplivajo nanj. Če v možganih nastane okvara v območjih, ki uravnavajo naš govor in njegovo razumevanje, branje in pisanje, pravimo, da je možganska kap povzročila afazijo. Tretjina bolnikov, ki so preživeli možgansko kap, lahko pričakuje, da bo imela težave pri sporazumevanju ali eno izmed oblik afazije (Lunder 2007; str. 84).


Afazija


Afazija pomeni nezmožnost govorjenja in razumevanja govora zaradi možganske kapi. Afazije so različnih vrst. Delimo jih na takšne, kjer je govor delno ali popolnoma izgubljen, in na tiste, kjer je človek sicer govoril, za poslušalca pa je povedano bolj ali manj nerazumljivo. Stanje je še bolj zapleteno, saj človek, ki nerazumljivo govori, tudi zelo slabo razume, kar mu drugi pripovedujejo. Kdor ima posebno hudo obliko, ne razloči šumov in zvokov.

Sporazumevanje je včasih skoraj nemogoče tudi zato, ker se prizadeti ne zaveda, da ima težave in je prepričan, da dobro in prav pove, vendar je okolica tista, ki ga ne želi poslušati.





20

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





Nasprotno pa je veliko teže človeku, ki dobro razume govor drugih in bi rad govoril, a zaradi afazije ne more. Tudi pri nemoči izražanja so težave različne. Pri najhujših oblikah človek nenehno ponavlja posamezne zloge ali besede brez pravega pomena. Ne zmore pa ponoviti besede, ki jo sliši in tudi sam ne pove prav nobene besede, ki bi imela kakšen smisel. Pogosto taki ljudje z lahkoto preklinjajo in je to edino, kar razumljivo povedo. Neprijetno je, ko preklinjajo ljudje, ki pred možgansko kapjo tega niso počeli. Tak človek si ne more pomagati, da tega ne bi počeli tega tudi ne dela iz hudobije ali zanalašč.

Srečamo pa tudi ljudi z afazijo, ki znajo peti. Četudi ne morejo govoriti, nekateri ljudje zelo dobro pojejo. Obe posebnosti, preklinjanje in petje je težko razumeti, vendar sta po možganski kapi mogoča in tudi čisto normalna. Če so svojci in okolica s tem seznanjeni, je manj zadreg in nesoglasij s človekom, ki le preklinja in poje.

Včasih je govor sicer še mogoč in bi bil celo razumljiv, če ga ne bi spremljale težave s spominjanjem besed. Nekako tako, kar opišemo, da »imamo besedo na koncu jezika«, a je ne moremo povedati. Zdravim ljudem se to dogaja tu in tam, človeku z afazijo pa skoraj neprestano. Izjemno težko je razumeti, da nekaj vedo, a ne morejo povedati. Hkrati se dogaja, da v določenem trenutku zmorejo pravilno povedati besedo ali jo odločno ponoviti za nekom, v naslednji sekundi pa ničesar več ne spravijo iz sebe. To so neprijetne situacije, ki človeku jemljejo vso voljo za sporazumevanje. Pisanje je preprosto nemogoče, ker je desna roka ohromela.


4.3.2 Psihiatrični sindromi


Med psihiatrične sindrome, ki pri starostnikih otežujejo govor in sporazumevanje prištevamo depresijo, delirij ter demenco.


1. Depresija


Čeprav se depresija pojavlja pogosto pri starejših osebah, je vendarle pričakovan ali nujen spremljevalec staranja. Kar 17 -30 % starejših oseb, ki iščejo pomoč v primarnem zdravstvu, ima eno izmed oblik depresivne motnje. Pogosteje imajo veliko depresijo





21

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





bolniki, ki se zdravijo v bolnišnicah ali negovalnih ustanovah. Kljub pogostosti ostaja prepoznavanje in zdravljenje starostne depresije prepozno. Pravilno prepoznavanje lahko otežuje netipični depresivni simptom in celo bolnikovo zanikanje depresije. Njen potek v starosti je večinoma kroničen, zato je potrebno ustrezno ukrepanje proti ponovitvam bolezni, vključno z informiranjem bolnikov in svojcev o značilnostih in dolgotrajnosti bolezni. Uspešno zdravljenje depresije vključuje tudi podporo družini.

Razlogov za razvoj depresije pri starejši osebi je več. Najpogostejši dejavniki tveganja so nevrobiološke spremembe, psihosocialne okoliščine in telesna obolevnost. Klinična slika depresije pri starejših pogosto ni tipična. Starejši bolniki pogosteje poročajo o telesnih simptomih in težavah s spominom, depresivno razpoloženje pa prikrivajo ali ga ne prepoznajo. Pomembne so motnje izvrševanih (opravilnih) sposobnosti, spomina, pozornosti. Depresivne simptome opisujejo pri 40% bolnikov z demenco.

Hudi življenjski dogodki so povezani s pogostejšimi depresivnimi simptomi pri starejših. Depresijo pogosteje opažamo pri osebah, ki jim je umrl zakonec, so se preseli v drug kraj ali ustanovo. Če ima starejša oseba možnost odločanja o bivanju in če se je naselila v boljše bivalne pogoje, lahko preselitev dobro sprejme.

Depresija je pogosta bolezen starejših. Pojavlja se samostojno ali v povezavi z drugimi boleznimi. Depresija pri starejših ima kompleksno etiologijo in je v primerjavi z mlajšimi pogosto netipična. Pomembno vpliva na kakovost bolnikovega življenja in njegove družine. Bolniki s starostno depresijo, posebno moški, so pogosteje samomorilno ogroženi. Obravnava starejšega depresivnega bolnika zahteva učinkovito in večinoma tudi dolgotrajno vzdrževalno antidepresivno zdravljenje (Lunder 2007; str. 21).

Depresivni se zaprejo vase, slabo komunicirajo, odmaknejo se iz družbe itd..


2. Delirij


Delirij je resen in pogost klinični sindrom pri starejših, zlasti bolnišničnih bolnikih. Zanj so značilne motnje zavesti, orientacije, spomina, mišljenja, zaznavanja in vedenja s





22

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





spreminjanjem simptomatike v urah ali dnevih. Vodi lahko do resnih zapletov, včasih celo v smrt. Kljub klinični pomembnosti je pogosto neprepoznan in nezdravljen.

Dejavniki tveganja kot so moški spol, starost, demenca, hujše telesne bolezni, gluhota in slepota, bolnišnično zdravljenje, operacije, novo okolje, alkoholizem, stres ali predhodni delirij, so lahko že sami po sebi sprožilni dejavniki za razvoj delirija. Najresnejši dejavnik tveganja je bivanje v bolnišnici. Pri približno tretjini bolnišničnih bolnikov se razvije delirij, od tega najpogosteje pri več kot polovici bolnikov po operativnem posegu; v domovih za starejše pa je ta delež med starejšimi bolniki od 75 let še bistveno višji in presega dve tretjini le-teh.

Delirij navadno nastopi nenadoma le v nekaj urah ali dneh, s predhodnimi znaki ali brez njih, sočasno z duševno motnjo, telesno boleznijo; nemalokrat pa tudi kot zaplet različnih stanj ali bolezni. Bolniki so lahko pred samim delirijem utrujeni, nemirni, nespečni, razdražljivi, anksiozni, imajo težave s spominom, razmišljanjem, razumevanjem, govorom ali izvajanjem nalog. Včasih so preobčutljivi za svetlobo ali zvok.

Klinična slika delirija (vezana na komunikacijo) se kaže v:

- motnjah zavesti (zamračena zavest z zmanjšano pozornostjo)
-
motnjah kognitivnega funkcioniranja (pojavljajo se spominske težave, miselna

osiromašenost, stereotipnost in togost razmišljanja, nesposobnost abstraktnega in logičnega razmišljanja, izrazite vsebinske motnje mišljenja)

- motnjah pozornosti in koncentracije (bolniki postanejo dezorentirani v prostoru in času, pogosto so odmaknjeni in nepozorni, zaradi česane morejo slediti navodilom in pogovoru, ne morejo se osredotočiti na neko temo ali pa z nje skreniti)

- motnjah govora (govor lahko postane upočasnjen, nejasen, osiromašen, včasih se med pogovorom oddaljijo od teme, imajo težave v iskanju besed)

- ostale motnje (motnje spanja in budnosti, zaznavanja, motnje v čustvenem doživljanju).





23

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





Pri vsakodnevnem kliničnem delu pogosto obravnavamo starejše bolnike z nejasno, zelo pestro in spreminjajočo se klinično sliko. Lahko so telesno ali duševno ogroženi, nemirni, glasni, vidno prizadeti ali pa popolnoma neodzivni.

Pomembno je, da dobimo čim več podatkov iz okolja, v katerem bolnik živi, kjer moramo iskati sprožilne dejavnike in jih odpraviti, če je mogoče. Zaradi vsega navedenega ne zadošča, da bolnika obravnava le zdravnik, ki mu je bolj kot drugod v ospredju multidisciplinarna obravnava, kjer pri načrtovanju zdravljenja in njegovem izvajanju sodelujejo vsi člani zdravstvene ekipe: medicinske sestre in tehniki, socialni delavci, delavni terapevti in psihologi. In na koncu velja opozoriti, da vse premalokrat pomislimo na pomen sodelovanja in poučevanja bolnikov in svojcev. Slednje je nujno ne le iz preventivnih ampak tudi kurativnih razlogov, saj so le dobro poučeni bolniki in njihovi svojci tudi dobri partnerji v zdravljenju, to pa je tisto, k čemer vsakodnevno težimo.


3. Demenca


Demenca je kronična napredujoča možganska bolezen, ki prizadene višje možganske funkcije, kot so spomin, mišljenje, orientacija, razumevanje, računske in učne sposobnosti ter sposobnosti govornega izražanja in presoje. Njena najpogostejša oblika je Alzheimerjeva bolezen, ki predstavlja več kot 80 odstotkov vseh demenc. Vzrok za nastanek te bolezni ni znan. Med pogostejše oblike sodi tudi vaskularna demenca, ki je posledica sprememb na žilnem sistemu. Bolniki s to obliko demence imajo zvišan krvni tlak, povečane vrednosti holesterola in trigliceridov, sladkorno bolezen in druge dejavnike tveganja. V anamnezi najdemo eno ali več organskih vzrokov bolezni, možganskih kapi. Čeprav je ozdravljivih oblik demence zelo malo, možnost vedno obstaja.

Demenca je bolezen starosti. S starostjo se namreč tveganje za njen nastanek povečuje. Po nekaterih podatkih ima demenco 1 odstotek ljudi pred 65. letom starosti, po 65. letu pa odstotek ljudi z demenco strmo raste. Po 90. letu bolezen prizadene kar 60 odstotkov ljudi. Poznamo dve obliki Alzheimerjeve bolezni: zgodnjo obliko pred 65. letom starosti in pozno obliko po 65. letu. Izid je slabši pri zgodnji obliki, saj bolezen hitreje napreduje. Pri tej obliki ima pomembno vlogo genetska nagnjenost za razvoj bolezni.





24

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





Najbolj očiten znak bolezni je izguba spomina, pri čemer je v začetni fazi prizadet predvsem kratkoročni spomin, to je spomin za nedavne dogodke. Spremembe lahko opazijo bolniki sami, predvsem pa njihovi svojci. Po drugi strani je spomin za oddaljene dogodke v začetku ohranjen in je prizadet šele v kasnejših fazah bolezni. Pogosto je prizadeta bolnikova orientacija, najprej v času in kasneje v prostoru. Bolezen prav tako spremljajo otežena sposobnost besednega izražanja, presoje, učenja novih vsebin, mišljenje je osiromašeno in togo. Že v začetni fazi bolezni, predvsem pa pozneje, se opisanim simptomom lahko pridružijo psihične motnje. Bolniki se osebnostno spremenijo. Z napredovanjem bolezni bolniki tudi telesno opešajo. Nič več niso sposobni opravljati osnovnih življenjskih aktivnosti in vse bolj potrebujejo pomoč drugih.

Starejši ljudje se včasih ne morejo spomniti določenega podatka (npr. imena), a jim ga po daljšem ali krajšem premisleku uspe priklicati v spomin. Te težave z leti običajno ne napredujejo in so del normalnega pešanja spominskih funkcij v starosti. V takem primeru govorimo o benignih motnjah spomina; v nasprotju z demenco, kjer tovrstne motnje niso prehodnega značaja in se bolnikovo stanje postopno slabša (Velikonja, 2005).





25

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





5 VLOGA MEDICINSKE SESTRE V KOMUNIKACIJI S STAROSTNIKOM


V komunikaciji s starostnikom morajo medicinske sestre po svoji poklicni usmerjenosti imeti še posebej optimistični pogled na svet in dogajanja.

V komunikaciji s starostnikom mora medicinska sestra upoštevati temelje človekove pravice in upoštevati vsa etična načela. Še posebej je pomembno spoštovanje varovančeve osebnosti in dostojanstva, avtonomije, enakosti in pravičnosti ter sodelovanja, ki vsebuje tudi načelo partnerstva. Vse te vrednote v zdravstveni negi, ki jih mora medicinska sestra osvojiti in vgraditi v koncept svojih lastnih vrednot (Gerbec, 1992).

Predpogoj za kakršnokoli strokovno delo je informirano soglasje bolnika – »informed consent« (Premik, Dolenc, 1994). Ta pravica izhaja iz načela avtonomnosti in pomeni, da je posameznik svoboden pri odločitvah. Starostnik ima pravico biti popolnoma informiran o svoji bolezni, o vseh postopkih zdravljenja in zdravstveni negi in enakopravno sodelovati pri odločitvah. Pogovor s starostnikom mora biti zaupne narave, razen določenih informacij pomembnih za ostale zdravstvene delavce, pa so namenjene za dobrobit starostnika. Zdravstveni delavci naj uporabljajo bolj »ljudski jezik«, ki ga vsi starostniki razumejo.

Analize kažejo da bolniki ne razumejo tudi do 50% tistega kar jim je povedano. Preveč se uporablja tuj jezik zlasti latinščina. V zadnjem času tudi angleščina in žargon (Trček, 1994).

V primeru dajanja navodil mora medicinska sestra taktno preveriti ali je starostnik navodilo razumel, da ga pri tem ne prizadene. Za pomembnejša navodila je najbolje, da jih posreduje v pisni obliki.

Zaradi množične uporabe sodobne medicinske opreme v zdravstvenih ustanovah, medicinska sestra ne sme dovoliti, da bi to vplivalo na pogostost kontaktov s starostnikom. Dejstvo je, da gredo starostniki raje v isto ustanovo, kjer bodo doživeli topel sprejem in osebno spoštovanje, pa četudi ni tako vrhunsko opremljena. Medicinska sestra mora imeti





26

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





občutek za diskretnost in razumevanje v primerih, ko gre za določene neprijetne situacije za starostnika. Neetično je šepetanje ob bolniški postelji, ki vzbuja pri varovancu neugodno počutje.

V praksi je najtežje komunicirati z neozdravljivo bolnimi in umirajočimi starostniki. Potrebno je ohraniti vso humanost in ravnati tako, da starostniku ne vzamemo upanja. Medicinska sestra se mora pri komuniciranju z starostnikom zavedati, da je poslušanje najbolj pomembno za starostnika, pri čemer se ne bi smela izgovarjati na pomanjkanje

časa.


5.1 Kakovost komuniciranja v zdravstveni negi


Komunikacija v zdravstveni negi predstavlja temelj reševanja skoraj vseh zdravstvenih težav bolnikov. Delovanje zdravstva si ne moremo predstavljati brez načinov pomena in strpnosti, potrebnih za komuniciranje.

Za proces komuniciranja je prvi pogoj informacija, ki vzdržuje ali omogoča komunikacijo. Ta mora nekje nastati in biti predana, naslovljena na drugega. Drugi pogoj je, da je prenesena, da potuje od poslušalca ali sprejemnika, in tretji pogoj da je sprejeta in razumljena. Tako pridemo do treh pogojnih elementov vsake komunikacije, to je izvora informacije, prenosa in sprejema.

Posebej v zdravstveni negi je kakovost komuniciranja zelo pomemben dejavnik, saj to kakovost ocenjuje tako posameznik kot širša javnost. Kakovost komuniciranja nam bo pripomogla k uspešnemu izvajanju zdravstvene nege ter boljšim medsebojnim odnosom. Vsak udeleženec zdravstvene nege se je dolžan vključiti v izboljševanje kakovosti, k temu ga silijo poklicni, etični in zakonski razlogi.

Komunikacija je v zdravstveni negi postala bolj aktualna z razvojem stroke, z ustavljanjem sodobnih metod dela, ki aktivno vključujejo bolnika. Pri izboljšanju kakovosti komuniciranja ima veliko vlogo medicinska sestra. Največ, kar lahko posameznik stori na področju kakovosti komuniciranja, je stalno strokovno izobraževanje.





27

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





5.2 Medicinska sestra kot pomembni element v zdravstveni negi starostnika

Definicija medicinske sestre – ICN (International Council of Nurses)


Medicinska sestra je oseba, ki je končala program bazične splošne izobrazbe za medicinske sestre in ji je pristojni organ podelil pravico opravljati zdravstveno nego v njeni/njegovi deželi. Bazična izobrazba medicinske sestre je formalno priznan program študija, ki zagotavlja široko in trdno osnovo za splošno prakso zdravstvene nege, za vodstveno vlogo in za postbazično izobraževanje na specialnih ali zahtevnejših področjih zdravstvene nege (Razširjeni strokovni kolegij za zdravstveno nego pri Ministrstvu za zdravstvo in Zbornica zdravstvene nege Slovenije - RSK ZN in ZZN).

Medicinska sestra je oseba, ki pomaga zdravemu ali bolnemu v tistih aktivnostih, ki pripomorejo k ohranitvi zdravja, vrnitvi zdravja ali mirni smrti, in bi jih le-ta opravil samostojno, če bi imel za to potrebno moč, voljo in znanje (Virginia Henderson, 1957).

Zdravstvena nega je dejavnost pri kateri medicinska sestra deluje samostojno in je izrazito predvsem na področju zdravstvene nege starostnika. Medicinska sestra in zdravstveni tehnik se na svojih delovnih mestih vsakodnevno srečujejo s starejšimi ljudmi, zato potrebujejo široko znanje s področja zdravstvene nege, zdravstvene vzgoje, imeti morajo retorične sposobnosti, se znati prilagoditi, se vživeti v starega človeka.

Medicinska sestra je zdravstvena delavka, ki je sestavni del nacionalnega sistema zdravstvenega varstva. Znotraj celotnega zdravstvenega varstva medicinske sestre skupaj z drugimi zdravstvenimi delavci in delavci drugih sektorjev družbenih služb načrtujejo, izvajajo in vrednotijo delo ter zagotavljajo učinkovitost zdravstvenega sistema, ki pospešuje zdravje, preprečuje bolezni in skrbi za bolne in invalidne osebe.

Dela in naloge medicinske sestre zahtevajo ustrezne psihofizične sposobnosti in osebnostne lastnosti, ki omogočajo human in odgovoren odnos do starostnika in družbene skupnosti. Strokovno znanje, natančnost, sposobnost kritičnega presojanja in ustvarjalno





28

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





reševanje problemov, komunikativnost in primerna stopnja optimizma so pogoj za uspešno opravljanje zdravstvene nege (Pajnkihar, 1991).

Delo medicinske sestre je usmerjeno v motiviranje, vodenje, poučevanje in zdravstveno vzgajanje starostnika z dviganjem ozaveščenosti posameznika o starostnih spremembah ter o dejavnostih, ki ohranjajo dobro telesno zdravje in osebno integriteto s prizadevanjem, da bodo osvojili nov način življenja in prihajajočega obdobja. Pri izvajanju zdravstvene nege starostnika je najpomembnejša naloga medicinske sestre zagotavljanje kvalitete življenja varovancev s pomočjo prizadevanj za pospeševanje in ohranitev zdravja.

Medicinska sestra deluje profesionalno s specifičnim znanjem in izkušnjami:

- deluje podporno v interakciji s starostnikom, odkriva njegove potrebe, vrednote in doživljanja

- biti mora občutljiva za emocionalne vidike v medosebnih odnosih
-
imeti mora sposobnost empatičnosti - vživeti se v zmožnosti starostnikove

avtonomnosti
-
znati vzpostaviti spoštljiv odnos, vljuden, pristen, razumevajoč, zaupljiv, skrben a

ustrezno profesionalen-distanciran odnos
-
biti mora profesionalno-strokovno avtonomna, odgovorna, sposobna, pripravljena

timsko sodelovati, zainteresirana za starostnika in strpna
-
znati poslušati, razumeti motivirati pomagati učiti in posredovati predvsem

zdravstveno vzgojno delovati.

Medicinska sestra, ki dela s starostnikom združuje znanje bazičnega šolanja oziroma študijo zdravstvene nege in obvladovanje potrebnih veščin z dodatnim izpolnjevanjem in s poglobljenim poznavanjem starosti in staranja. V gerontološki zdravstveni negi pomaga pri razumevanju in osvojiti celovitost posameznega starostnika, aktivira zunanje in notranje sposobnosti posameznika za pozitivno samopodobo.

Razširjena vloga medicinske sestre v gerontološki zdravstveni negi:

- vloga terapevta: pomagati pri nesposobnosti, vzpodbujati preostale sposobnosti, izredno pomembna je kakovostna terapevtska komunikacija





29

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





- vloga negovalca: pri obolenju medicinska sestra sodeluje v procesu zdravljenja, ozdravitve. V zadnji fazi spremlja v procesu umiranja

- vloga vzgojitelja: pomagati v razumevanju procesa staranja, naučiti kako ohranjati zdravje, kako zaznati nevarnosti, zdravstveno vzgojno delovati

- vloga zagovornika: zagovarjati stališča starostnika, ko to sam več ne zmore, dobra komunikacija s svojci in za starostnika pomembnimi ljudmi, znati timsko in multidisciplinarno sodelovati

- vloga raziskovalca: veliko je možnosti raziskovanja glede staranja in odnosa do staranja, možnosti kakovostnega življenja v starosti, kakovostne geronotološke zn in dostojne smrti.

Medicinska sestra lahko pomaga starim ljudem na različne načine:

- pomaga razumeti proces staranja, spremembe in težave, ki se pojavijo v starosti - preventivno delovanje na področju telesnega in duševnega zdravja
-
obolelemu pomaga k čimprejšnjemu okrevanju
-
pogosto je spremljevalka starostnika v procesu umiranja
-
pomaga pri prilagajanju na izgubo zdravja, sprememb, ki jih le ta povzroči.


5.1.1 Medicinska sestra s samopodobo v medosebni komunikaciji


Samopodoba na splošno pomeni posameznikov odnos do samega sebe in celovito podobo o samem sebi. Ne nanaša se samo na telesni videz, ampak na celovito doživljanje sebe in na delovanje v življenjskem toku, tudi na delovanje v poklicni vlogi – v vlogi medicinske sestre.

Za samopodobo so pomembna tudi sporočila, ki jih medicinska sestra dobiva iz okolja. Medicinska sestra se sooča z okoljem, s tem kaj o njej mislijo drugi. Ko so sporočila, ki prihajajo iz okolja, neskladna z njenimi pričakovanji, se lahko počuti nesprejeto, manjvredno, odtujeno. Včasih se odziva na negativna sporočila hitreje kot na pozitivna.





30

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





Razmišljanje o tem, kdo je in kaj je, oblikuje njene odzive na vsakdanje dogajanje in je obenem osnova za razumevanje same sebe in drugih. Zato je pomembno, da se zaveda svojih poklicnih sposobnosti in zaupa v svoje sposobnosti.

Čimbolj pozitivna je samopodoba, tem lažje se medicinska sestra spopada z vsakodnevnimi poklicnimi težavami. Po morebitnem porazu si hitreje opomore in dela učinkovito. Čimbolj pozitivna je njena samopodoba, bolj odprta je komunikacija z bolnikom (starostnikom) in tudi s sodelavci. V obratnem primeru je njena komunikacija nejasna, izmikajoča se in neustrezna, predvsem zaradi lastne negotovosti in nezaupanja vase.

V profesionalni komunikaciji mora medicinska sestra poleg znanja iz teorije zdravstvene nege poznati samo sebe, saj razumevanje sebe in skladnost lastnega doživljanja z doživljanji drugih sta osnova za uspešno interakcijo. Učenje in razmišljanje o samopodobi omogoča medicinski sestri ustreznejše ravnanje in prilagodljivost pri odzivanju na zahteve ljudi, s katerimi prihaja v stik.

Pri svojem poklicnem poslanstvu opravljamo delo, ki je namenjeno drugim ljudem (pacientom, njihovim svojcem, obiskovalcem, sodelavcem) in jih vsakdanje vključujemo, z njimi sodelujemo… Spoznanje, da se naša pričakovanja mnogokrat razlikujejo od pričakovanj drugih, ni tuje. Na sogovornikovi strani stoji človek, ki ima, tako kot mi, izoblikovano svojo samopodobo in podobo o nas. Ljudje, ki stopajo v naše poslovno življenje pa niso na izbiro, zato je najustreznejši odnos: »jaz sem v redu, ti si v redu«…

Če opravljamo delo, ki vključuje tudi druge ljudi ali jim je celo namenjeno (bolniki, sodelavci, zdravniki, obiskovalci, poslovne stranke, nadrejeni, podrejeni, učitelji, učenci..), bomo nenadoma opazili, da se naša pričakovanja razlikujejo od pričakovanj teh ljudi, in to ne samo izjemoma, temveč v večini primerov. Včasih so razlike majhne, včasih velike – le redko naletimo na posameznika, ki je z našim delom povsem zadovoljen in ga tudi mi v celoti sprejemamo brez zadržkov. Vse je odvisno od naše samopodobe in podobe, ki smo si jo ustvarili o sogovorniku. Ne smemo pozabiti, da na nasprotni strani stoji človek, ki si je tudi izoblikoval svojo samopodobo in podobo o nas.





31

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





Naša osebnost se razvija vse življenje. Nanjo vplivajo notranji in zunanji dejavniki, zato lahko na njeno oblikovanje vplivamo tudi sami. Nihče pa nas v to ne more prisiliti. Odločitev za spremembo moramo sprejeti sami in se pri tem zavedati, da uspehov ne moremo pričakovati čez noč. Vsaka sprememba zahteva odpovedovanje, prilagajanje, privajanje, trening, učenje, zato se zanje ne odločamo radi.

Kadar premikamo stvari iz skritega v odprti jaz, govorimo o razkrivanju. To je za mnoge ljudi težaven proces, ki pa prinaša mnogo koristi za medosebno komunikacijo:

- boljše poznavanje samega sebe - pristnejši medsebojni odnosi
-
boljše sporazumevanje
-
pridobivanje pozitivne energije - izražanje zaupanja in empatije.


Razkrivanje nam pomaga spoznavati druge, pa tudi sebe. Primerjamo se med seboj in si ustvarjamo podobe o drugih in ocenjujemo sebe. Sprašujemo se, če smo boljši ali slabši od sogovornikov, močnejši ali šibkejši, pomembnejši ali neznatnejši in tako naprej. Podobe, ki si jih izdelamo o sebi in drugih, krojijo naše obnašanje. Če si izdelamo o sebi skromno sliko, bomo stopali v odnose z drugimi plašno in nezaupljivo, zadržani bomo in dvomili v lastne sposobnosti.

Odstopanja od realne samopodobe so plod razmišljanja posameznika in vplivov okolja in vzgoje na oblikovanje njegove podobe o sebi. Kadar so odstopanja od realnosti velika in pogosta, trpi komunikacija med ljudmi. Posledica slabe komunikacije pa so nezadovoljstvo in neuspešnost, slabi odnosi in celo konflikti.


Različnost in strpnost


Moder človek ve, da nič ne ve. To misel je zapisal že antični grški filozof in še vedno drži. Vsak dan poskrbi, da se srečamo z novimi ljudmi, novimi temami, novimi izzivi. Vsaka izkušnja nas nauči nekaj novega in hkrati odpira nova vprašanja. Tako povečujemo svoje znanje. Ne pozabimo – s pridobivanjem novega znanja postajamo modrejši, bolj strpni, bolj sprejemljivi za okolico in laže sprejemamo vse dogajanje okoli nas.

32

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





Pri delu z ljudmi se moramo še posebej potruditi, da smo strpni. Ljudje imamo čustva in smo občutljivi, ranljivi. Čim bolj bomo poznali različnost ljudi in čim bolj bomo poznali sebe, tem lažje se bomo drugim približali in zadovoljili njihove psihološke potrebe. Če nam to uspe, ljudje nimajo problemov s prilagajanjem in komunikacija z njimi je preprosta. Vsi ljudje sprejemamo svet in se nanj odzivamo na tri različne načine: s čustvi, z informacijami in v akciji. Vedno so prisotne vse tri dimenzije. Razliko med nami ustvarja zaporedje vstopanja teh treh elementov v proces sporazumevanja.

Ljudje se odzivajo na šest različnih načinov:

- s čutili, čustvi in občutki
-
z logiko, razmišljanjem, miselno
-
s sklepanjem in ustvarjanjem mnenj
-
s kontaktom in reakcijo na dogajanje v okolju - z refleksijo in doživljanjem sveta v sebi
-
z akcijo in gibanjem.

Ljudje se nam razkrivajo skozi njihove zaznave in predstave, kar najlaže ugotovimo z opazovanjem in poslušanjem – z razlago neverbalne komunikacije. Svojo samopodobo si gradimo sami. Pri tem nam pomaga okolje, vzgoja in dejavnost, s katerimi se ukvarjamo. Temelji na primerjavi z drugimi ljudmi. Če samopodoba v pozitivnem ali negativnem smislu zelo odstopa od realne podobe, je motena komunikacija. Slaba komunikacija pa vodi v nesporazume in konflikte.


5.3 Najpogostejše motnje v komunikaciji


Nepopolno razumevanje in slabo izjavljena sporočila so glavni vzrok za motnje v komunikaciji. Vzroki za nepopolno razumevanje so pomanjkanje jasnosti in natančnosti pri izgovorjavi besed, slabo zbrane besede, žargon, nespretno oblikovani stavki, prehiter ali prepočasen govor,… Besede imajo lahko pri različnih ljudeh različen pomen. Zapleti v komunikaciji se prav tako pojavijo, ko so sporočila predolga, preveč zapletena in ko pošiljatelj uporablja besede, katerih prejemnik ne razume (Tomey, 2000).





33

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





V komunikaciji z bolniki je treba biti pozoren in se izogibati nekaterim pogostim motnjam. Te motnje lahko nastopajo tako na strani oddajnika kot sprejemnika, pri čemer medicinska sestra in bolnik nastopata v vlogah obeh (Filipič, 1998).


Motnje pri oddajniku


Motnje pri medicinski sestri kot oddajniku:

- narobe razumljena beseda
-
tiho in nerazločno govorjenje ali hitro govorjenje - uporaba strokovne terminologije
-
narobe podana navodila
-
lastna negotovost
-
strah pred vprašanji bolnika
-
brezbrižnost
-
podcenjevanje pomena informacij za bolnika
-
napačne predstave (saj ne razume)
-
neurejeno in nejasno govorjenje
-
pomanjkanje stikov
-
časovni pritisk.

Motnje pri bolniku kot oddajniku:

- nezmožnost, da bi se izrazil - skrite izjave
-
strah pred odgovarjanjem
-
napačno pričakovanje
-
strah pred avtoriteto
-
sram
-
občutki krivde
-
občutki dolžnosti
-
depresija
-
agresija.





34

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





Motnje pri sprejemniku


Medicinska sestra in bolnik sta lahko oba tudi sprejemnika sporočil.

Motnje pri medicinski sestri kot sprejemniku:

- brezbrižnost
-
pomanjkanje časa
-
neustrezen odnos
-
stereotipni odgovori
-
neodkritost
-
neustrezno odzivanje
-
jemanje poguma s kretnjami in mimiko

- ne obvlada tujega jezika.

Motnje pri bolniku kot sprejemniku:

- okvara sluha
-
slepota in slabovidnost
-
duhovna pasivnost
-
emocionalni položaj (upanje, strah, jeza) - pomanjkanje pozornosti
-
neprijetno okolje (hrup)
-
neposlušnost
-
napačne predstave
-
strah pred spraševanjem.

Za kulturo odnosov med medicinsko sestro in bolniki ni dovolj le hotenje, potrebna sta tudi znanje in prilagodljivost. Zdravstveni delavci naj bi uporabljali bolj razumljiv jezik z manj latinščine in tujkami, pri komuniciranju z otroki pa tudi dialekt in žargon, ki ga otrok razume. Nekatere raziskave kažejo, da bolniki ne razumejo celo 50 odstotkov tistega, kar jim zdravstveni delavci pripovedujejo (Trček 1994, po Filipič 1998).





35

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





Zaradi vedno večje časovne stiske in uporabe aparatur so osebni stiki omejeni na minimalni čas, kar še bolj bremeni odnose v zdravstvu. Značilno za našo zahodno kulturo je tudi, da ne znamo poslušati in biti pozorni, kar bolnika zelo obremenjuje. Dolgo je že znano dejstvo, da se bolnik med zdravstveno ustanovo s toplim odnosom in osebnim spoštovanjem ter strokovno vrhunsko, a v odnosih bolj hladno ustanovo, raje odloči prvo. Empatija, to je sposobnost vživljanja v položaj bolnika, zato je ena temeljnih potreb poklicne usposobljenosti v zdravstvu (Filipič, 1998).

Profesionalni žargon pa tudi ponavljanje stereotipnih odgovorov, kot so: »vi se počutite« ali »vi ste rekli…«, so ovira za ustrezno komunikacijo. Vsak strokovnjak lahko sam izpopolni različne fraze, ki mu pri praktičnem delu lahko pomagajo. Te so lahko:

- »Če sem vas prav slišala…«
-
»To pomen, da se vi počutite…«
-
»Vam se zdi, da…«
-
»To za vas pomeni…«
-
»Pravkar čutite, da…«
-
»Občutek imam…«
-
»Pogosto mislite,da…«
-
»To, kar pravite, da čutite, je morda…«
-
»Če se vam zdi tako…«
-
»Vrsta čustev, ki jih…« (Kristančič, 1995).


5.4 Komunikacija v procesu zdravstvene nege starostnika


Komunikacijo v zdravstveni negi bi glede na njen namen, različne vsebine in uporabnike lahko opisali na več ravneh:

- strokovna komunikacija: zajema izmenjavo strokovnih informacij procesa zdravljenja in procesa zdravstvene nege. Poteka med člani tima zdravstvene nege in med člani zdravstvenega tima;

- komunikacija z varovancem: poteka med pacienti in zdravstvenim osebjem. Njen namen ni zgolj posredovanje informacij pacientu ali zbiranje podatkov o njem, pač pa spodbuja njegovo aktivno sodelovanje ob analizi posredovanih vsebin, kritično





36

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





razmišljanje, zavzemanje ali spreminjanje stališč in spremembo v ravnanju ali vedenju;

- komunikacija v organizacijski poti: pomeni potek informacij v vseh smereh organigrama enote, poteka med zdravstvenim osebjem, med zdravstvenimi delavci in sodelavci. Pomembna je za obstoj, ohranjanje in razvijanje organizacijske enote, ki jo lahko razumemo tudi kot delovni okvir jedrnim strokovnim vsebinam (Urbančič, 1998).


SZO (1981) opredeljuje proces zdravstvene nege kot pojem, ki pojasnjuje sistem značilnih posegov v zdravstveni negi. Namenjen je zdravju posameznika, družine in družbene skupnosti. Vključuje uporabo znanstvenih metod za ugotavljanje potreb bolnikov, načrtovanje dela in zadovoljevanje potreb, izvajanje nege in vrednotenje dosežkov; določa prioriteto glede njihove pomembnosti za življenje, ozdravitev ali kvaliteto življenja in obliko nege ter skrbi za materialne pogoje.

Gre za sodoben metodološki pristop v zdravstveni negi, ki ga odlikuje visoka stopnja organiziranosti, je najboljši način da dosežemo zaželene cilje, omogoča pa nam sistematično delo. Temelji na metodi ugotavljanja telesnih, duševnih in socialnih potreb posameznika, družine in družbene skupnosti.


Sistematično postopno delo vključuje štiri faze:

- 1 faza procesa zdravstvene nege: ugotavljanje potreb po zdravstveni negi; - 2 faza procesa zdravstvene nege: načrtovanje zdravstvene nege;
- 3 faza procesa zdravstvene nege: izvajanje zdravstvene nege;
- 4 faza procesa zdravstvene nege: vrednotenje zdravstvene nege.


5.4.1 Ugotavljanje potreb starostnika v komunikaciji


Potrebe začnemo ugotavljati s sprejemanjem in zbiranjem podatkov o starostniku.

Ugotavljanje stanja:

- s pogovorom želimo ugotoviti starostnikove navade in potrebe po komunikaciji





37

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





- ugotoviti želimo subjektivne težave pri starostnikovi komunikaciji (strah, depresija, socialna izolacija)

- s pregledom in opazovanjem starostnika želimo ugotoviti objektivne težave starostnika (prisotnost določenih simptomov), opazujemo vid, motorične gibe, razpoloženje in ocenimo ali se lahko samostojno sporazumeva

- pregledamo medicinsko dokumentacijo, se seznanimo z medicinskimi in negovalnimi diagnozami

- pogovor s svojci (družino) je potreben, če se starostnik ne more pogovarjati oz. je sporočanje oteženo (demenca)

- pogovor z ostalimi člani tima
-
ugotoviti želimo tudi lastne in starostnikove dejavnike, ki normalno vplivajo na

komunikacijo
-
ter ocenimo lastne ovire pri komunikaciji z starostnikom.

Pri izbiranju podatkov je pomembno, da smo pogosto vezani na podatke, ki jih dobimo od drugih virov, kot so družinski člani, skrbniki ali druge osebe, ki so pomembne za starostnika. Ugotavljanje potreb vključuje poleg ocene življenjskih funkcij tudi oceno življenjskih navad, dejavnikov tveganja in akutnih sprememb zdravja; podatke lahko zbiramo po metodi SZO- podatki o funkcionalnem stanju ali po OŽA Virginije Henderson. Pri zbiranju negovalne anamneze je pomemben pravilen pristop k starostniku in natančno opazovanje telesnega in duševnega stanja in socialnih razmer. Zelo pomembno je starostnikovo okolje, ki vključuje njegov bivalni prostor, njegovo sosesko, njegovo komuniciranje oz. povezovanje z okoljem. Z analizo podatkov medicinska sestra ne odkrije samo potreb po zdravstveni negi, temveč tudi spozna sposobnosti in ovire, ki preprečujejo, da bi posameznik sodeloval pri lastni negi.


Negovalna diagnoza


Negovalna diagnoza je rezultat strokovne presoje o zdravju posameznika, družini ali skupnosti in predstavlja osnovo za planiranje ustreznih negovalnih intervencij, za katere je odgovorna medicinska sestra (Shoemaker).





38

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





Po NANDA (North American Nursing Diagnosis Assotiation) je negovalna diagnoza klinično mnenje o posamezniku, družini ali skupnosti in njihovih odzivih na aktualne in potencialne probleme zdravja v življenjskem procesu.

M. Gordon (1987) trdi, da se negovalna diagnoza nanaša na varovančeve odzive, ki jih je medicinska sestra sposobna obravnavati, ker ima za to potrebno znanje, spretnosti in izkušnje; za obravnavo ima tudi dovoljenje.

Negovalna diagnoza se lahko oblikuje na različne načine, čeprav se v svetu največkrat uporablja model PES, ki ga je predlagala ameriška avtorica M. Gordon. Kratica PES pomeni začetnice angleških izrazov, ti so:
P = težava (problem),
E = vzrok (etiology),
S = znak (sign), simptom (symptom).

Možne negovalne diagnoze pri komunikaciji po Marjory Gordon:

- zaznavanje, nekompenzirana izguba vida
-
zaznavanje, nekompenzirana izguba sluha
-
zaznavanje, odsotnost
-
miselni procesi, moteni
-
koncentracija, pomanjkljiva sposobnost koncentracije - zmedenost, kronična
-
okolje, nesposobnost zaznavanja okolja
-
izguba spomina, nekompenzirana
-
kognitivni procesi, nevarnost za motnje
-
socialna izolacija
-
socialne interakcije, nepopolne
-
komunikacija, nepopolna verbalna.


¾ Socialne interakcije, nepopolne


Definicija: malo ali pa veliko neučinkovitih socialnih stikov





39

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





Vzroki: pomanjkanje znanja ali določenih spretnosti, ovire v komuniciranju, motnje v doživljanju samega sebe, odsotnost pomembnih oseb, omejena fizična mobilnost, izolacija zaradi zdravljenja, sociokulturna nesoglasja, ovire v okolju, spremenjeni miselni procesi, senzorične motnje - vid, sluh
Kazalci: verbalno izraženo ali opaženo neugodje v določenih socialnih situacijah, neučinkovito socialno obnašanje


¾ Komunikacija, nepopolna verbalna


Definicija: zmanjšana ali odsotna sposobnost uporabe govora v človeških interakcijah Vzroki: psihološke ovire, razvojni vzroki ali vzroki vezani na starost, fizične bariere (odsotnost vida in sluha,..)

Kazalci: težave v verbalnem izražanju lastnih misli (jecljanje, nerazločno govorjenje, težave pri oblikovanju besed in stavkov) ali nesposobnost govora, - oseba poroča, da zelo težko razume oziroma sprejema govorno sporočene komunikacije, -neprimerna verbalizacija.


5.4.2 Načrtovanje zdravstvene nege in cilji


Sistematično načrtovanje potreb izhaja iz potreb po zdravstveni negi in sodelovanju medicinske sestre in starostnika. Pomeni aktiven miselni proces, ki vodi v logično razmišljanje o zdravstveni negi ter zahteva uporabo strokovnega znanja, spretnosti in kakovosti, ko se odločamo za posege in postopke zdravstvene nege in ko določimo njihovo pomembnost.

Načrtovanje izhaja iz problemov, virov in izhajajočih potreb po zdravstveni negi in ciljev, ki jih želimo doseči.

Vsebine 2 faze procesa zdravstvene nege so:

- navedba problemov
-
določitev pomembnosti
-
določitev negovalnih ciljev





40

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





- ugotavljanje in upoštevanje starostnikovih virov
-
izdelava individualnega negovalnega načrta intervencij zdravstvene nege.

Zaradi spreminjanja zdravstvenega stanja in novo nastalih starostnikovih potreb je potrebno načrt nenehno prilagajati in spreminjati.


Določitev ciljev


Po definiciji SZO (1981) je cilj opis fizičnega, psihičnega in socialnega stanja, ki ga želimo doseči v največji možni meri.

Glede na negovalne diagnoze: komunikacija, nepopolna verbalna in socialne interakcije, nepopolne, načrtujemo cilje:

- pripraviti se na komunikacijo z upoštevanjem starostnikovih ciljev
-
vzpostaviti primerno vzdušje, v katerem se bo razvila komunikacija
-
nuditi podporo in pomoč pri komunikacijskih motnjah starostnika
-
nadomestni prevzem manjkajočih funkcij v komunikacijski verigi
-
starostnik bo razumel sprejete informacije, ki mu jih posreduje medicinska sestra
-
starostnikove težave v verbalnem izražanju lastnih misli bodo zmanjšane ali

odpravljene
-
starostnik se bo vključeval v dnevne aktivnosti
-
starostnik bo navezoval stike s svojci in z drugimi - starostnik se ne bo več socialno izoliral.

Zastavljeni cilji določajo potrebno negovalno intervencijo. V načrtovanju zdravstvene nege vključimo diagnostično-terapevtski program za starostnika in vsa zdravnikova naročila.


Načrtovanje negovalnih intervencij


- medicinsko tehnične posege naroči zdravnik
-
načrtovani postopki zdravstvene nege so vrsta dejavnosti medicinske sestre, s

katerimi bo pomagala starostniku pri zadovoljevanju potreb po zdravstveni negi





41

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





Priprava negovalnega načrta je odvisna od diagnoz, doktrine, delovnega načrta, materialnih in kadrovskih možnosti ter medicinsko terapevtskega programa.


5.4.3 Izvajanje zdravstvene nege

Po definiciji (WHO/EURO 1981)

Izvajanje zdravstvene nege je izvajanje negovalnih intervencij, ki vodijo k posebnim ciljem. Ti zajamejo vse, kar medicinska sestra stori za varovanca, da bi dosegla cilje zdravstvene nege. Starostnik sam ali pa njegovi svojci pri tem aktivno sodelujejo.

Vsebine 3 faze procesa zdravstvene nege so:

- ponovno določanje potreb po zdravstveni negi pred izvajanjem negovalnih intervencij

- ponovno preverimo ali je načrtovana intervencija pri starostniku pomembna.

Preveriti je pomembno pri:

- časovno odloženem načrtu in
-
hitrih spremembah starostnikovega stanja .

Izvajanje negovalnih intervencij:

- izberemo najustreznejšo strokovno pravilno metodo dela
-
starostniku zagotovimo mirno okolje in odstranimo vse kar bi ga vznemirjalo
-
starostniku zagotovimo individualnost
-
upoštevamo njegove psihofizične sposobnosti
-
upoštevamo načela varnosti
-
upoštevamo etična načela
-
poskrbimo za kratek, enostaven uvod; predstavimo sebe in pojasnimo namen

pogovora
-
do starostnika smo pozorni s tem, da smo ob njem, z ustrezno telesno držo in

aktivnim poslušanjem
-
med pogovorom uporabljamo odprta vprašanja





42

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





- uporabljam razumljive besede in trditve
-
starostnika vzpodbujamo h komunikaciji z drugimi, k izražanju potreb in čustev - vzpodbujamo ga k večjim aktivnostim čez dan in vključevanje v družbo.

Poznamo 2 pristopa izvajanja negovalnih intervencij:

- po standardu
-
po procesni metodi dela.


5.4.4 Vrednotenje zdravstvene nege


Po definiciji WHO (1981)

»…vrednotenje ali evalvacija sestavljata raziskava in presoja po posebnih merilih glede na postavljene cilje. Z vrednotenjem dobimo povratno informacijo, ki nam daje možnost, da spoznamo tudi druge potrebe starostnika. Seveda pa vrednotenje ni mogoče, dokler sistematično ne dokumentiramo vsega, kar vpliva na nego v fizičnem, psihičnem in socialnem smislu…«.

Vrednotenje:

- ocenimo starostnikovo počutje izražanja čustev, potreb in komunikacije
-
opazujemo starostnikovo besedno in nebesedno odzivanje med pogovorom
-
pozorni smo na starostnikove želje in težave med pogovorom
-
ocenjujemo starostnikovo zmožnost odgovarjanja in reševanja težav
-
vrednotimo ali je starostnik razumel vsebino pogovora
-
vrednotimo učinkovitost terapevtske tehnike v vzpostavljanju odnosa s

starostnikom
-
vrednotimo starostnikovo doseganje ciljev in njegovo mišljenje o uspešnosti

doseganja ciljev.

Med vrednotenjem primerjamo doseženo starostnikovo stanje z zastavljenimi cilji med načrtovanjem. Če cilji pri starostniku niso doseženi, moramo naše delo analizirati in odkriti





43

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





vzroke zaradi katerih je bila zdravstvena nega neuspešna. Če so cilji doseženi, pomeni, da je bila zdravstvena nega uspešna (Pajnkihar, 1999).

Raven, način in obseg komuniciranja v procesu zdravstvene nege so odvisni od vseh udeležencev. V odnosu zdravega in bolnega človeka, je medicinska sestra tista, ki se mora prilagajati. To velja za vodenje komunikacije, načina govora, obsega informacij in uporabe posameznih sredstev. Učinkovita komunikacija je danes velik izziv prakse zdravstvene nege. Pridobitev dobrih komunikacijskih spretnosti zahteva veliko prakse in pogosto samo vrednotenje. Neuspešna komunikacija, na katerem koli področju dela medicinske sestre, velikokrat povzroči nepotrebne stiske pri bolnikih in njihovih družinah. Rezultat zdravljenja je v veliki meri odvisen od uspešnosti komunikacije z bolnikom in s sodelavci (Webb, 1999).


5.5 Terapevtska komunikacija

Poklic medicinska sestra zaradi svoje usmerjenosti k delu z ljudmi zahteva znanje in obvladovanje terapevtske komunikacije, sicer ne more zagotavljati kakovostne zdravstvene nege, medicinska sestra pa ne zadovoljstvo v poklicu.

Komunikacija med medicinsko sestro in pacientom je veliko več kot zgolj prenos sporočil od pošiljatelja do prejemnika, je srečanje enega človeka z drugim.

Vzpostavljanje terapevtskega odnosa je proces, ki zahteva čas, skrbno vodenje medicinske sestre in sloni na zaupanju. Oblikovanje vzdušja zaupanja se začne že s tem, da ponudimo svojo pomoč, kar pomeni samega sebe. Včasih to storimo z besedo, lahko pa tudi samo s svojo prisotnostjo. To, da pacientu povemo, kakšno vlogo imamo in kaj bomo zanj storili, omogoča jasna pričakovanja, ki zmanjšajo strah pri pacientu, nas obvarujejo pred nesporazumi, pacientu pa omogočimo lažjo prilagoditev na novo okolje.

V terapevtsko – komunikacijski proces sta vključena pacient in medicinska sestra. Vsak od njiju predstavljata celoto. Vsak od njiju je prinesel v ta odnos svoje spomine, občutke,





44

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





strahove, pričakovanja, vrednote, sposobnosti, svoje napake in omejitve. Avtorji Kobentar, Kogovšek in Škrbinek (1996) navajajo značilnosti terapevtske komunikacije:

- usmerjenost k pacientu - usmerjenost k cilju
-
empatija
-
spoštovanje
-
sprejemanje
-
zaupnost
-
samorazkrivanje.

V komunikaciji z bolnikom je pomembno, da medicinska sestra spoštuje temelje človekove pravice in upošteva vsa etična načela, še posebej je pomembno spoštovanje bolnikove osebnosti in dostojanstva, avtonomije, enakosti in pravičnosti ter sodelovanja, ki vsebuje tudi načelo partnerstva. Vse to so vrednote v zdravstveni negi za katere je pomembno, da jih medicinska sestra osvoji in jih vgradi v koncept svojih lastnih vrednot. Ena izmed najpomembnejših nalog medicinske sestre je zadovoljevanje bolnikovih potreb s pomočjo terapevtske komunikacije, odnosa in interakcije z njimi. Terapevtska komunikacija z bolnikom se začne takoj, ko bolnik vstopi v sistem zdravstva. Komunikacija z bolnikom je veliko več, kot samo prenos sporočila od oddajnika do sprejemnika, je srečanje enega človeka z drugim. Na vsakega od njiju gledamo, kot na celoto, vsak od njiju je prinesel v ta odnos svoje občutke, strahove, vrednote, pričakovanja, sposobnosti in omejitve (Kobentar, Kogovšek, Škerbinek, 1996).

Vsak človek je edinstven s svojimi stališči, vrednotami, jezikom in kulturo. Čim več vemo o izkustvenem polju posameznika, tem bližje smo mu. Terapevtska komunikacija omogoča bolniku pozitivne izkušnje. Vsako sporočilo je izbrano namerno za zadovoljevanje bolnikovih potreb in osebnostno rast. Na začetku srečanja z bolnikom je cilj vzpostavitev odnosa in ustvarjanje varnega, neogrožujočega okolja. V naslednji fazi je poudarek na identifikaciji potreb, na razjasnitvi ciljev in pričakovanj. Zavedanje ciljev na katerikoli stopnji pomaga vzdrževati k cilju usmerjeno komunikacijo (Gorše Muhič, 1999).





45

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





5.5.1 Značilnosti terapevtske komunikacije


Zaupanje

Odnos med medicinsko sestro in bolnikom se težko razvija brez zaupanja. V terapevtskem odnosu ga pridobimo s spoštljivim sprejemom občutja bolnika, z jasno in razločno komunikacijo, empatičnim poslušanjem, z lastno doslednostjo in spoštljivostjo do bolnikovega vedenja (Gorše Muhič, 1999).


Sprejemanje

Sprejemanje ne pomeni, da medicinska sestra vse vidike vedenja obravnava kot ustrezne. Kljub temu bolnika sprejme takšnega, kar je in kakršen je. Ne zahteva, da se mora spremeniti oziroma da mora biti popoln. Nepopolnost je sprejeta skupaj z napakami in slabostmi. Medicinska sestra, ki ne obsoja, ampak samo sporoča, kar vidi, ima veliko več možnosti, da pomaga bolniku, ki se neprimerno vede, da se tega zave in se nauči primernejšega vedenja (Gorše Muhič, 1999).


Empatija

Visoka stopnja empatije je eden izmed najučinkovitejših dejavnikov v doseganju sprememb in učenja, je tudi ena izmed najbolj prefinjenih in močnih poti, ko razdajamo sami sebe. Empatija vključuje več kot le razumevanje tistega, kar bolnik misli. Vključuje tudi dovzetnost medicinske sestre za bolnikove sedanje občutke in njeno sposobnost, da to razumevanje uporablja kot pomoč pri delu z bolniki (Gorše Muhič, 1999).


Spoštovanje

Je notranje stališče medicinske sestre, ki ga bolnik izraža po neštetih majhnih poteh. Pomeni izkazovanje pozornosti in pomembnosti bolnika, priznavanje bolnikove vrednosti in dostojanstva. To dosežemo s prijaznostjo, vljudnostjo in upoštevanjem bolnikove drugačnosti (Gorše Muhič, 1999).





46

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





Samorazkrivanje

V terapevtski komunikaciji je samorazkrivanje bolnika namenjeno doseganju uvida v njegove probleme, občutke in vedenje. Samorazkrivanje medicinske sestre ni primerno, ker lahko bolniku povzroči dodaten stres (Kobentar, Kogovšek, Škerbinek, 1996).


Zaupnost

Pogovor z bolnikom mora biti zaupne narave, kar ne velja za določene informacije, pomembne za ostale zdravstvene delavce, kadar je to v dobro bolnika (Trček, 1998).

O bolniku se medicinska sestra pogovarja le v ustanovi, kjer dela, na sestankih zdravstvenega in negovalnega tima. Medicinska sestra ne sme dajati informacij o bolniku po telefonu, prav tako ne obiskovalcem, ki bolnika le bežno poznajo (Gorše Muhič, 1999).


5.5.2 Tehnike terapevtske komunikacije


Pomoč bolniku pri besednem izražanju je ena izmed pomembnih nalog medicinske sestre. Kar bolnik pripoveduje o sebi, svojih čustvih, so bistvene informacije, ki pomagajo medicinski sestri oceniti njegove potrebe, oblikovati negovalne diagnoze in izvajati zdravstveno nego po procesu. Tehnike komuniciranja, čeprav na prvi pogled preproste, so v resnici zahtevne. Njihova uporaba zahteva vajo in zavestno razmišljanje o njih. Tehnike, ki vzpodbujajo bolnika h komuniciranju, so: poslušanje, uvodni stavki, postavljanje vprašanj, besedna vodila, tišina.


Poslušanje

Poslušanje je bistveno, če hočemo doseči kakršnokoli razumevanje bolnika. Samo bolnik lahko medicinski sestri pove, kaj občuti, o čem razmišlja in kako gleda na samega sebe in svojo ožjo in širšo okolico. S poslušanjem bolnika lahko medicinska sestra vstopi v njegov svet in vidi stvari, kot jih vidi sam. Torej je prva vloga terapevtskega odnosa poslušanje bolnika. To je osnova, na kateri gradimo vse druge metode terapevtske komunikacije. Resnično poslušanje je težko, saj gre za aktiven in ne pasiven proces. Pomembno je, da medicinska sestra posveti bolniku vso svojo pozornost in se ukvarja sama s seboj. Izključiti mora razmišljanje o svojih izkušnjah in problemih ter svoje osebno mnenje o bolniku.





47

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





Poslušanje je znak spoštovanja do bolnika in pomembno vzpodbudno sredstvo. Medicinska sestra s poslušanjem vzpodbuja bolnikovo pripravljenost na pogovor, brez katere v odnosu ne more biti napredka (Gorše Muhič, 1999).

Če bi se radi naučili aktivnega poslušanja, moramo vaditi kar nekaj stvari:

- Bolniku ne vpadamo v besedo in mu ne dokončujemo stavkov. Ko poslušamo, molčimo in demonstriramo pozornost (drža, gibi, kretnje, pogled, spodbudne kratke besede).

- Bolniku omogočamo sproščenost, pokažemo mu, da želimo poslušati. Odstranimo motnje in ne delamo drugih stvari (pospravljanje instrumentov,…itd).

- Opazujemo bolnikovo govorico telesa. Pozorni smo na spremembe v glasu. Poskušamo se vživeti v njegovo čustveno stanje, ki ga tudi odsevamo (opišemo, posnamemo).

- Bodimo potrpežljivi. Bolniki se razlikujejo. Nekateri govorijo hitro, drugi počasi, nekateri govorijo glasno, drugi komaj slišno. Nekateri na dolgo in široko razlagajo, drugi se ne potrudijo niti dokončati začetnih stavkov.

- Pomagamo jim z vprašanji in pojasnili. Ni potrebno, da se strinjamo - pomembno je da se razumemo.

- Obvladujmo svoje vedenje.
-
Če je pogovor daljši, prevzamemo v predahih besedo, povzamemo vsebino in

preverimo razumevanje.

- Kadar poslušamo, varčujemo s kritiko, ocenjevanjem in dokazovanjem. Če želimo,

da nas drugi razumejo, jim moramo dati možnost za to (Flajs, 2003).

- Umetnost poslušanja je torej enaka umetnosti govorjenja (Škarič, 1996).


Uvodni stavki

Vprašanja kot so: »Je kaj posebnega, o čemer bi se radi pogovarjali danes?« in podobno, dajejo bolniku možnost, da lažje prične govoriti o tistem, kar ga teži.


Postavljanje vprašanj

Pomemben način, s kateri medicinska sestra olajša bolniku izražanje, je postavljanje vprašanj. To omogočajo predvsem odprta vprašanja. Zaprta vprašanja pa so primerna za





48

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





okoliščine, ko je potrebna takojšnja informacija, ali v primeru, da potrebujemo jasna mnenja, stališča, prepričanja.


Besedna vodila

So nevtralni izrazi, ki opogumijo bolnika, da nadaljujejo z govorom.


Tišina

Tišina je spretnost odzivanja, kar omogoči tako bolniku kot medicinski sestri, da komunicirata brez besed. S tišino lahko bolniku omogočimo, da se zbere, uredi svoje misli in zave svojih problemov. Tišina lahko pomaga izraziti močna čustva. Lahko pa tišina upočasni interakcijo med medicinsko sestro in bolnikom. Na splošno velja pravilo da bolniku dovolimo, da prekine tišino, kadar je on tisti, ki je umolknil. Pri tem je pomembna občutljivost medicinske sestre. S svojim nebesednim vedenjem naj bolniku sporoča zanimanje in pripravljenost za pomoč (Gorše Muhič, 1999).


5.5.3 Tehnike za boljše razumevanje


Poznamo tudi nekatere tehnike, ki jih medicinska sestra lahko uporabi za boljše razumevanje bolnikovega izražanja.

Med temi so pomembnejše naslednje:

- ponavljanje in odsevanje
-
osvetlitev
-
potrditev (Gorše Muhič, 1999).


Ponavljanje in odsevanje

Medicinska sestra lahko bolniku pokaže razumevanje s tem, da natančno ponovi tisto, kar je rekel. Pri tem uporablja tudi njegove besede. Na ta način doseže, da se bolnik zave svojih besed, ko jih je ponovno slišal. Odsevanje pa je način, ko medicinska sestra pove kako je ona razumela bistvene stvari, vendar to pove s svojimi besedami.





49

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





Osvetlitev

To metodo uporabi takrat, kadar se pojavi nejasnost in ko želi doseči večjo natančnost pri razumevanju bolnika.


Potrditev

Ko medicinska sestra razume pomen bolnikovega sporočila, to potrdi. To pomeni, da pove svojo interpretacijo sporočila in skupaj z bolnikom preveri, če ga je razumela pravilno.

Medicinska sestra je v najtesnejši komunikaciji z bolnikom, prva je z njim ob sprejemu, zadnja daje nasvete ob odpustu. Obvladovanje različnih tehnik terapevtske komunikacije ji omogoča, da vstopi v bolnikovo okolje in vzpostavi terapevtski odnos. S terapevtsko komunikacijo medicinska sestra zaznava in upošteva bolnikovo edinstvenost in se nanjo odziva. Pogovor med bolnikom in medicinsko sestro mora biti dialog in ne monolog. Če želimo, da bo pogovor učinkovit, zagotovimo čas zanj, odstranimo moteče dejavnike, govorimo razločno in v bolniku razumljivem jeziku ter upoštevamo njegovo željo glede komuniciranja. V zdravstveni negi pričakujemo sodelovanje bolnikov zato moramo storiti vse, da ne prihaja do okoliščin, ki ovirajo terapevtsko komunikacijo. Splošno je znano, da bolniki rajši izberejo tiste zdravstvene delavce, pri katerih doživijo topel sprejem in odnos ter občutijo osebno spoštovanje (Gorše Muhič, 1999).

Ne obravnavajmo bolnikov kot številke, sprejmimo jih kot vsako enkratno neponovljivo osebo. Pazimo, da ne gledamo mimo, ampak v oči. Pogled je poleg besede najmočnejši dotik. Nasmehnimo se, kajti s tem bolnika spodbudimo, da spregovori. Nihče ne potrebuje smehljaja tako nujno kot tisti, ki ga sam ne zna dati (Zupančič, 1994).





50

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





6 RAZISKAVA

6.1 Namen raziskave


Z raziskovalno nalogo smo želeli s pomočjo zbranih podatkov ugotoviti težave komuniciranja/sporazumevanja in razumevanja sporočil v času bolezni, kjer starostnik potrebuje zdravstveno nego in oskrbo. Želeli smo tudi predstaviti kakovost odnosa zdravstvenih delavcev, ki pospešuje občutek dostojanstva pri starostnikih ter okoliščine in ovire, ki vplivajo na njihovo doživljanje in zaznavno ravnanje njihovih občutkov. Želeli smo ugotoviti kako pomembna je komunikacija med zaposlenimi in starostniki, ali zaposleni vedo dovolj o komunikaciji in katero obliko komunikacije uporabljajo.


6.2 Cilji raziskave


Cilj raziskave je bilo ugotoviti razumevanja sporočil oziroma sporazumevanja s starostnikom in zaposlenimi v socialno varstvenem zavodu. Ugotoviti smo želeli strokovno znanje medicinskih sester in veščin sporazumevanja s starostnikom ter spoznati okoliščine, ki vplivajo na pomanjkanje časa za pogovor s starostnikom.


6.3 Raziskovalna vprašanja

Raziskovalno vprašanje 1:

Ali medicinska sestra upošteva starostnikovo dostojanstvo?


Raziskovalno vprašanje 2:

Ali medicinska sestra posveča dovolj časa komunikaciji s starostnikom?


Raziskovalno vprašanje 3:

Ali starostniki med pogovorom razumejo medicinske sestre?





51

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





6.4 Metode in instrumenti za raziskavo


Uporabila sem deskriptivno (opisno) metodo dela s študijem ustrezne domače in tuje literature.

Za zbiranje podatkov sem kot instrument raziskovanja uporabila anketni vprašalnik, ki je vseboval 21 vprašanj. Vprašanja so bila zaprtega in odprtega tipa. Raziskava je bila opravljena med zaposlenimi v negovalnem timu. V anketi je sodelovalo 30 anketirancev. Zbrane podatke (rezultate) sem računalniško obdelala v programu Microsoft Word in v Microsoft Excel, jih analizirala ter predstavila v obliki grafov in tabel.

Vzorec raziskave so predstavljali naključno izbrane medicinske sestre, tehniki zdravstvene nege in diplomirane medicinske sestre v domu upokojencev Danice Vogrinec v Mariboru. Pred izvedbo raziskave sem si pridobila dovoljenje za opravljanje raziskave. Upoštevala sem etični vidik obravnave. Sodelujoči so lahko sodelovanje v raziskavi zavrnili.





52

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





7 REZULTATI

Graf 1: Spol





3,30%





ženska moški





96,70%





Med anketiranci je bilo 96.7% (29 anketiranih) ženskega spola in 3.3% (1 anketiranec) moškega spola.

Graf 2: Starost





6,70%

10%



do 25 let 25 - 35 let 35 - 45 let nad 45 let


63,30%


20%





63.3% anketiranih je bilo starih med 35-45 let, 20% je bilo starih med 25-35 let, 10% je bilo starih do 25let, 6.7% je bilo starih nad 45let.

53

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





Graf 3: Izobrazbena struktura anketirance





zdr.tehnik,medicinska sestra viš.med.sestra
dipl.med sestra





93,30%

0% 6,70%





93.3% anketiranih ima srednješolsko izobrazbo, 6.7% je diplomiranih medicinskih sester, noben od anketiranih ni višja medicinska sestra.

Graf 4: Delovna doba anketirancev





6,70%

10%




do 5 let
5 - 15 let 15 - 25 let nad 25 let


60%

23,30%





60% anketiranih dela v domu upokojencev od 15-25 let, 23.3% jih dela med 5-15 let, 10% jih dela do 5 let, 6.7% jih dela nad 25 let.





54

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





Graf 5: Odnos anketirancev do starostnikov





15%



5,30%


spoštljiv partnerski strokovni razumevajoč,human etični,korekten prijateljski
dober


18%





0%


9,10%





13,50%

16,50%





Največ anketiranih 18% je ocenilo, da je njihov odnos do starostnikov spoštljiv, s 16.5% sledi strokovni, 15% dober, 13.5% razumevajoč in human, 9.1% etični in korekten, 5.3%, noben od anketirancev ni ocenil da ima partnerski odnos.





55

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





Tabela 1: Ukrepi, ki so pomembni pri ohranjanju starostnikovega dostojanstva

- Spoštovanje zasebnosti

- Zagotoviti, nuditi in ohraniti intimno okolje ob negi, zasebnost, in njihov jaz

- Da pri izvajanju nege bolnika pokrivamo, da v primeru obiskov obiskovalce

prosimo da počakajo zunaj

- Spoštovanje varovančevih želja, druženje s starostnikom, mir v sobah

- Upoštevanje starostnikovih želja

- Toleranca

- Upoštevanje njihovega mnenja, soodločanje

- Poslušanje njegovih potreb, individualnost

- Spoštovanje starostnikovih sposobnosti

- Prisluhniti starostniku

- Zagotovitev miren in ustrezen prostor

- Nuditi individualnost

- Ohranjanje navad

- Uveljavitev volje stanovalca ob določenih situacijah

- Spoštljiv odnos, komunikacija brez pomanjševalnic, uporaba celega imena,

nazivati z gospa/gospod

- Ob poslušanju zdravstvenega stanja - zagotovitev ustrezne zasebnosti, miru,

ustreznega zdravljenja, protibolečinska terapija

Od vseh anketirancev je na vprašanje odgovorilo le 70% (21anketiranih). V tabeli so navedeni ukrepi, ki so po mnenju anketirancev pomembni pri ohranjanju starostnikovega dostojanstva. Najbolj pogosto naveden ukrep je bil spoštovanje zasebnosti ter zagotoviti in ohraniti intimno okolje ob izvajanju zdravstvene nege.





56

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





Tabela 2: Nespoštovanje starostnikovega dostojanstva

- Ignoriranje stanovalca

- Neposlušnost

- Na željo svojcev, ne na željo stanovalca se naredijo stvari, ki jih varovanci
oziroma starostniki ne želijo

- Neenakost med stanovalci

- Največkrat delamo na voljo svojcev, ne pa njih samih

- Tikanje

- Hitrost - včasih ti čas ne dopušča da vse narediš

- Postavitev v podrejeni položaj, da mu storijo tudi stvari, ki jih zmore storiti še
sam

- Različno ukrepanje pri kočljivih situacijah na status oskrbovanca

- Ne glede na status posameznika - spoštovanje do vseh starostnikov ni v isti meji
oz. nudenje ugodnosti

- Uporaba pomanjševalnic pri imenu starostnikov

- Predolgo razgaljen starostnik pri izvajanju osebne zdravstvene nege

- Enakost obravnave vseh varovancev

- Nisem jih opazil/a



Od vseh anketirancev je na vprašanje odgovorilo le 60% (18 anketiranih). V tabeli so prikazane situacije nespoštovanja starostnikovega dostojanstva, ki so jih anketiranci opazili na svojem delovnem mestu.

Graf 6: Čas za pogovor s starostnikom





70% anketiranih si vzame čas za pogovor s starostnikom, včasih pa si vzame čas za pogovor le 30%.

57


30%


0%





70%


da včasih redko, ne

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





Tabela 3: Čas namenjen pogovoru s starostnikom

1. Med osebno higieno


2. Po zajtrku, ko se delo malo sprosti


3. Med hranjenjem


4. Na obhodih, pred in po izvedbi diagnostično terapevtskih posegov in postopkov


5. Ob kavici


6. Na sprehodu


7. Ko imam čas, kadar stanovalec želi


8. Pri pogovoru, pridobivanju podatkov o negovalni anamnezi


9. Ko sami to želijo


10. Ko imajo starostniki prosti čas


11. Vedno, ker sem delovni inštruktor


12. Čez dan kadarkoli je to mogoče


13. V popoldanskem času


14. Med delom v posamezni sobi



V tabeli je prikazano kdaj si anketiranci največkrat vzamejo čas za pogovor s starostnikom. Razvidno je da si največkrat vzamejo čas med nego, sledi po zajtrku, med hranjenjem in ostalo.

Tabela 4: Objektivne okoliščine, ki ne dovoljujejo oz. vplivajo na pogovor s starostnikom

Odgovori 1.mest. 2.mest. 3.mest. 4.mest. 5.mest. 6.mest. 7.mest. Dovolj časa 28 1 1 Ustrezen prostor 3 3 1 2 Primerna oblačila 1 2 Več kadra 2 15 3 1 Ustrezno okolje 2 6 1 2 Nepravilen sistem
dela


2 2 2 1



Dovolj sredstev za nego


1 1 1 1




Anketiranci niso uporabili vseh ponujenih odgovorov pri razvrščanju objektivnih okoliščin od pomembnih k manj pomembnim. Označili so objektivne okoliščine, ki so bile njim pomembnejše. Iz tabele je razvidno, da so na prvo mesto postavili dovolj časa (premalo časa), sledi več kadra, ustrezno okolje in ostalo.





58

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





Graf 7: Najpogostejše ovire za uspešno sporazumevanje



nezaupanje pacienta

pomanjkljive komunikacijske spretnosti ms
pomanjkljivo znanje in izkušnje zdr.osebja negotovost in strah pacienta

organizacijske pomanjkljivosti pomanjkanje časa za odkrit pogovor
ms pogosto niso smatrane kot legitimirani vir informaci drugo


11% 3,60%3,60%



27,30%





7,30%


1,80%


3,60%





41,80%





41.8% anketiranih je za najpogostejšo oviro označilo pomanjkanje časa za odkrit pogovor, s 27.3% sledi negotovost in strah pacienta, sledi 11% nezaupanje pacienta, 7.3% organizacijske pomanjkljivosti, 3.6% pomanjkljivo znanje in izkušnje zdravstvenega osebja, pomanjkljive komunikacijske spretnosti ter medicinske sestre pogosto niso smatrane kot legitimirani vir informacij, ter 1.8% drugo.





59

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





Graf 8: Težave med pogovorom s starostnikom





12,50% 7,50%

starostniki me ne razumejo

starostniki ne slišijo dobro

nepoznavanje starostnikovih navad
drugo


17,50%





62,50%





62.5% anketiranih se srečuje s težavami, da ji starostniki ne slišijo dobro, 17.5% meni, da jih starostniki ne razumejo, 12.5% meni, da je težava v nepoznavanju starostnikovih navad ter 7.5% drugo.





60

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





Graf 9: Starostnikovo razumevanje posredovanih sporočil





prosimo, da sporočilo ponovijo

vzpodbudimo ,da nam zastavijo vprašanja skupno povezovanje posredovanih sporočil opazujemo mimiko obraza

opazujemo odzivanje sostnika

drugo


1,80%

38,90%


9,30%




13%





18,50%


18,50%





38.9% anketiranih preveri starostnikovo razumevanje sporočil z opazovanjem odzivanja starostnika, 18.5% opazuje mimiko ter skupaj s starostnikom povzema posredovana sporočila, 13% vzpodbudi, da jim zastavijo vprašanja, 9.3% prosi, da sporočila ponovijo,

1.8% drugo.





61

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





Graf 10: Zadovoljstvo stanovalcev





17% 0% 6,70%




da,so zadovoljni ne,niso zadovoljni ne vem
o tem ne razmišljam drugo


10%





66,70%





66.7% anketiranih meni, da so stanovalci zadovoljni z zaposlenimi glede posvečenega časa za pogovor, 17% ne vedo, 10% menijo, da niso zadovoljni, 6.7% drugo, noben od anketirancev pa o tem ne razmišlja.

Graf 11: Razumevanje med medicinsko sestro in starostnikom





0%





da
ne nevem





100%





Vsi od anketirancev so mnenja, da jih stanovalci med pogovorom razumejo.





62

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





Graf 12: Vrste komunikacije





20%





0%


besedno nebesedno oboje



80%





80% anketirancev uporablja besedno in nebesedno vrsto komunikacije, 20% pa jih uporablja besedno komunikacijo.

Graf 13: Uporaba oblik nebesedne komunikacije





terapevtski dotik božanje
stisk roke mimika obraza pogled nasmeh


10,20%



7,10%

16,30%



15,30%


23,50%

27,60%





27% anketirancev uporablja kot nebesedno komunikacijo nasmeh, 23.5% uporablja pogled,

16.3 uporabi stisk roke, 15.3% se poslužujejo mimiki obraza, 10.2% uporabijo terapevtski dotik, 7.1% pa božanje.





63

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





Graf 14: Pridobitev znanja o komunikaciji v času izobraževanja





da
ne
ne vem


40%

36,70%

23,30%





40% anketiranih meni, da so v času izobraževanja dobili dovolj znanja o komunikaciji,

36.7% meni, da niso pridobili dovolj znanja, 23.3% pa ne ve.

Graf 15: Strokovno znanje za delo s starostnikom





0% 13,30%





da
ne
ne,ne vem





86,70%





86.7% anketiranih meni, da ima dovolj strokovnega znanja za delo s starostnikom, 13.3% meni, da nima dovolj strokovnega znanja.





64

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





Graf 16: Udeležba strokovnega izobraževanja o komunikaciji





16,70% 0%





da
ne drugo





83,30%





83.3% anketiranih se je udeležilo strokovnega izobraževanja o komunikaciji, 16.7% se ni udeležilo strokovnega izobraževanje.

Tabela 5: Kaj bi morali izboljšati v komunikaciji

1. Več časa za pogovor


2. Zaposliti več kadra


3. Znati se prilagoditi na nivo starostnika oz. se poglobiti v njihov problem


4. Znati poslušati


5. Organiziranje delavnic


6. Slušnost stanovalca


7. Zaupanje


8. Obnavljati znanja


9. Komunikacijske spretnosti


10. Komunikacija je dobra,vendar stanovalci niso vedno pripravljeni komunicirati


11. Nevem



Od vseh anketirancev jih na vprašanje ni odgovorilo le 33,3% .V tabeli so podani odgovori anketirancev na vprašanje kaj bi morali izboljšati v komunikaciji. Največkrat podan odgovor je bil, da bi morali imeti več časa, takoj za njim pa zaposlitev več kadra.





65

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





8 RAZPRAVA


Z raziskavo smo želeli odgovoriti na naslednja raziskovalna vprašanja


1. Ali medicinska sestra upošteva starostnikovo dostojanstvo?

Na vprašanje je od vseh anketiranih odgovorilo le 18 oseb. Iz odgovorov je razvidno, da je slaba polovica anketiranih na delovnem mestu opazilo nekaj situacij nespoštovanja

človekovega dostojanstva, kar je razvidno iz tabele 2.


2. Ali medicinska sestra posveča dovolj časa komunikaciji s starostnikom?

Na vprašanje so odgovorili vsi anketiranci. Razvidno je, da si kar 70% anketiranih vzame čas za pogovor s starostnikom, ter so mnenja, da so starostniki zadovoljni z njimi, kar je razvidno iz grafa 6 in grafa 10.


3. Ali starostniki med pogovorom razumejo medicinsko sestro?

Na vprašanje so odgovorili vsi anketiranci. Iz odgovorov je razvidno, da so vsi anketiranci mnenja, da jih starostniki razumejo saj njihovo razumevanje posredovanih sporočil tudi preverijo, kar je razvidno iz grafa 11 in 9.

V raziskavi je sodelovalo 96.7% žensk in 3.3%moških. 10% anketiranih je starih do 25 let, 20% od 25-35 let, 63.3% 35-45 let in 6.7% je starih nad 45 let.

Od anketiranih je bilo 93.3% zdravstvenih tehnikov (medicinskih sester) in 6.7% diplomiranih medicinskih sester. 10% anketiranih je v domu upokojencev zaposlenih do 5 let, 23.3% od 5- 15 let, 60% d 15-25 let in 6.7% nad 25 let.

Kar 18% anketiranih je ocenilo da je njihov odnos do starostnikov spoštljiv, 16.5% strokovni, 15% dober, da imajo razumevajoč in human odnos je ocenilo 13.5%, ter etični in korekten 9.1% in prijateljski odnos 5.3%

70% anketiranih si vzame čas za pogovor s stanovalci in sicer največkrat med nego, po zajtrku, med hranjenjem in ob kavici. Včasih si pa vzame čas za pogovor le 30%





66

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





anketiranih. Za najpogostejšo oviro za uspešno sporazumevanje je 41.3% označilo pomanjkanje časa, 27.3% je označilo negotovost in strah pacienta, 11% je označilo nezaupanje pacienta, 7.3% je označilo organizacijske pomanjkljivosti, 3.6% je označilo pomanjkljive komunikacijske spretnosti medicinskih sester, pomanjkljivo znanje in izkušnje zdravstvenega osebja ter medicinskih sester pogosto niso smatrane kot legitimirani vir informacij in 1.8% pod drugo pa demenca starostnika.

62.5% anketiranih se srečujejo s težavami med pogovorom da jih starostniki ne slišijo dobro, 17.5% so mnenja da jih starostniki ne razumejo, 12.5% jim je težava pri nepoznavanju starostnikovih navad in 7.5% pod drugo so mnenja da običajno nimajo težav, da dementni varovanci težko izrazijo potrebe in misli.

66.7% anketirancev je mnenja da so starostniki z njimi zadovoljni v smislu da jim posvetijo dovolj časa, 16.6% ne ve, 10% so mnenja da niso zadovoljni in 6.7% pod drugo misli, da si starostniki več želijo pogovarjati, včasih so zadovoljni včasih ne odvisno od tega koliko časa jim posvetijo. Vsi anketiranci (100%) so mnenja, da jih starostniki med pogovorom razumejo. Če starostniki posredovana sporočila razumejo jih 38.9% preveri z opazovanjem odzivanja starostnika, 18.5% sodeluje s starostnikom pri skupnem povzemanju posredovanih informacij in opazujejo mimiko obraza, 13% jih vzpodbudi, da jim zastavijo vprašanja, 9.3% jih prosi, da sporočila ponovijo in 1.8% drugo preverijo z vprašanji.

Kar 80% anketiranih največ uporablja obe vrsti komunikacije, 20 % pa največ uporablja besedno komunikacijo. Kot nebesedno komunikacijo uporablja 27.6% nasmeh, 23.5% pogled, 16.3% stisk roke, 15.3% mimiko obraza, 10.2% terapevtski dotik in 7.1% božanje.

40% anketiranih meni, da so v času izobraževanja pridobili dovolj znanja o pomenu komunikacije, 36.7% je mnenja, da niso pridobili dovolj znanja in 23.3% ne vedo. 86.7% menijo, da imajo dovolj strokovnega znanja za delo s starostnikom in 13.3% ne vedo.

83.3% anketiranih se je udeležilo strokovnega izobraževanja o komunikaciji, 16.7% se ni udeležilo.





67

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





Na vprašanje, kaj bi morali izboljšati v komunikaciji med stanovalci in zaposlenimi je odgovorilo kar 66.7% (20 anketiranih). Po mnenju anketiranih, bi morali na prvem mestu imeti več časa za pogovor s stanovalci, da bi pa imeli več časa, bi morali zaposliti več kadra. Znati bi se morali prilagoditi starostnikom; jim prisluhniti, organizirati delavnice, kjer bi se lahko več pogovarjali; pridobiti zaupanje starostnikov; obnavljati bi morali znanja o komunikaciji, kako pravilno pristopiti, pridobiti več komunikacijskih spretnosti. Nekateri so pa mnenja da je komunikacija dobra, vendar so stanovalci tisti ki niso pripravljeni komunicirati.

Tempo življenja je vedno hitrejši, zato je zelo pomembno si vzeti čas, znati pogovarjati med seboj in da se znamo pogovarjati s starostniki.

Znižanje umrljivosti, daljšanje življenjske dobe in upadanje rodnosti so pojavi, ki vodij v staranje prebivalstva. Delež oseb starih nad 65 let, ki sodijo v skupino starostnikov, je vse večji in se bo ob podaljševanju življenjske dobe še povečal. Vse več starostnikov bo potrebovalo socialno oskrbo in zdravstveno nego, s tem bo večja potreba po izvajalcih zdravstvene nege. Vzrok slabe komunikacije s starostnikom med socialno oskrbo in zdravstveno nego je povezano s časovni pritiskom, ki je posledica pomanjkanje medicinskih sester. Medicinske sestre so zaradi kadrovskih potreb več obremenjene in nimajo dovolj časa da bi se posvetile starostnikom.

Če hočemo kot osebnosti in duhovna bitja rasti ter napredovati, ustvarjati in se razvijati, je nujno, da se zavemo pomembnosti komuniciranja s starostnikom. Samo s trudom ter vztrajno željo po kakovostnejši komunikaciji, s sprejemanjem in dajanjem, bomo sposobni ustvarjati pristne medčloveške odnose. To nam bo prineslo tudi notranje zadovoljstvo.





68

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





9 SKLEPI


Delež starejših (65 let in več), ki je pri nas v osemdesetih letih znašal 10%, se od leta 1987 naprej stalno povečuje in je leta 2004 presegel 15%. Tega leta je bil delež starih ljudi (80 let in več) 3%. Po statičnih podatkih se bo leta 2050 delež starejših (65 let in več) povečal na 31.3% in delež starih (80 let in več) na 10%. Večina starejšega prebivalstva sveta (55%) so ženske. Živijo dlje kot moški, zato se povečuje razmerje ženska/moški v visokih starostih 2:1 (Statični urad Republike Slovenije, 2005).

Z daljšanjem življenjske dobe se veča število ljudi s trajnimi boleznimi in okvarami in slabša kakovost življenja v telesnem, duševnem in družabnem pogledu. Kdaj se začne tista prva starost je v bistvu težko določiti. Nekaterim začnejo telesne in umske sposobnosti hitro pešati ter jih pestijo najrazličnejše bolezni.

Kaj predstavljajo vsi ti podatki in kako v prihodnje, je zadeva celotne družbe in nas, ki smo v vsakodnevnem stiku s starejšimi. Vsi vemo, da sama starost kot posebno življenjsko obdobje prinaša s seboj veliko ovir v komunikaciji (gluhost, naglušnost, slepota, slabovidnost in različna bolezenska in duševna stanja), problemi s katerimi se srečujemo, nas silijo v razmišljanje in postavljajo nove dimenzije našega delovanja. Komunikacija med ljudmi nasploh, tudi med starejšimi je socialna kategorija, kar je potrebno pri delu z njimi še posebej upoštevati. Starostniki se pogosto umaknejo pred ljudmi zaradi lastnih občutkov, čustvenih motenj ter osebnostnih lastnosti.

Zadovoljiva komunikacija med starostnikom in medicinsko sestro ter z ostalimi zdravstvenimi delavci je mogoča samo takrat, če so informacije in sporočila katera jim posredujejo razumljiva za starostnika, strukturirana tako da si jih zapomni. Starostniki ponavadi tudi ne razumejo mnogih izrazov ki jih zdravstveni delavci uporabljajo (medicinskega žargona).

Za dobro komunikacijo je pomembno, da medicinska sestra:

- pozna in se zavzema za konstruktivno, uspešno komunikacijo - se zave, da je dobra komunikacija cilj medsebojnih odnosov





69

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





- se zaveda pomena in teže izrečenih besed
-
uči se holističnega pogleda na človeka
-
prizadeva si za ugodne odnose
-
prepozna ovire pretogih pravil v komunikaciji in razume potrebo po pravilih, ki naj

bodo prilagodljiva
-
se uči poslušati
-
se uči samozaupanja in spoštovanja samega sebe
-
dojame pravico do drugačnosti
-
se uči poslušati drugega in govoriti drugemu
-
razume destruktivnost negativne komunikacije
-
hoče biti ljudem blizu
-
v komuniciranju z ljudmi s posebnimi potrebami je strpna in spoštljiva
-
si prizadeva za uspešno, odprto in dvosmerno komunikacijo
-
razume celostno doživljanje in dojema človeka kot celoto
-
si prizadeva za spontan in strokoven odnos
-
razume pomen vzpodbude in si prizadeva za pozitivno motivacijo
-
prepozna lastne komunikacijske vzorce in si prizadeva za uspešno komunikacijo
-
razume bolnikovo potrebo po tišini, da lahko razmisli in se umiri

(http://www.mszs.si, 2003).





70

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





10 ZAHVALA


Iskreno se zahvaljujem mentorici predav. Vlasti Mlekuž, viš. med. ses., prof zdr. vzg. za strokovno pomoč in svetovanje pri izdelavi diplomskega dela.

Posebna zahvala tudi družni, ki me je skozi vsa leta študija vzpodbujala, podpirala, dajala pogum in verjela vame, hvala vsem tistim, ki so mi pomagali pri izvedbi diplomskega dela.





71

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





11 LITERATURA


Accetto B. Starost in staranje. Osnove medicinske gerontologije. Ljubljana: Cankarjeva založba 1987.

Arnold E, Boggs K. Interpersonal relationships: professional comunication skils for nurses. Philladelphia: Saunders, 1989.

Bergant - Kerstnik M. Starost, staranje in aktivnost starih. Vzajemnost, glasilo ZPIZ in ZDUS, Ljubljana, 2000.

Birsa M. Življenje po 6 križu. M.Sobota. Pomurska založba 1992.

Brajša P. Pedagoška komunikologija. Ljubljana: Glotta Nova, 1993.

Brečko D. Medsebojno komuniciranje in osebnostni razvoj, Ljubljana, 1998.

Cijan V, Cijan R. Zdravstveni, socialni in pravni vidiki starostnikov. Maribor: Visoka zdravstvena šola, 2003.

Črnčec M, Lahe M. Posebnosti starostnika s poudarkom na komunikaciji. Obzor zdrav N 2001; 35: 51-5.

Dragoš S. Socialne mreže in starost, Socialno delo 39 (2000), 4-5; 293-315.

Dermol Hvala H. Pomen govorjene besede pri delu zdravstvenih delavcev. Obzor zdrav N 2001; 35: 45-9.

Filipič I. Komunikacija v zdravstveni negi. Obzor zdrav N 1998; 32: 221-5.

Filej B. Promocija zdravja in zdravstvena vzgoja. Maribor: Kolaborativni center SZO za primarno zdravstveno nego, 1997.





72

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





Filej B, Kadivec S, Zupančič P. Nacionalne smernice za zagotavljanje kakovosti v zdravstveni negi. Ljubljana: Zbornik zdravstvene nege Slovenije – Zveza društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, 2000.

Florjančič J, Ferjan M. Management poslovnega komuniciranja. Kranj: Moderna organizacija, 2000: 12-131.

Gašparovič M. Priročnik za družinske negovalce. Ljubljana: Dom starejših občanov Grosuplje, 2007.

Gorše Muhič M. komunikacija v zdravstveni negi. V: Kogovšek B (ur.), Kobentar R (ur.). Priročnik psihiatrične zdravstvene nege in psihiatrije: za medicinske sestre in zdravstvene tehnike. Ljubljana: Psihiatrična klinika, 1999: 15-26.

Havelka M. Zdravstvena psihologija. Jastrebarsko: Naklada Slap. 1998: 28-42.

Henderson V. Osnovna načela zdravstvene nege. Ljubljana: Zbornica zdravstvene nege Slovenije, 1998.

Hojnik – Zupanc I. Dodajmo življenje letom: nekaj spoznanj in nasvetov. Ljubljana 1997.

Hojnik – Zupanc I. Institucionalno bivanje starih ljudi, Gerontološko društvo, Ljubljana 1994.

Hojer S. Komuniciranje in zdravstvena vzgoja. Ljubljana, Tehniška Založba Slovenija 1995.

Hoyer S. Zdravstvena vzgoja in zdravstvena prosveta. Ljubljana, Tehniška Založba Slovenija 1995.

Hojer S. Pristopi in metode v zdravstveni vzgoji. Ljubljana: Visoka zdravstvena šola, 2005:138.





73

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





Jelenc D. Osnovna vedenja v komunikaciji. Ljubljana: Pedagoška fakulteta, 1998; 7-10.

Kastenbaum R. Staranje. Ljubljana: Pomurska založba, 1985.

Kobentar R, Kogovšek B, Škerbinek L. Komunikacija- komunikacija v timu, z varovanci in komunikacija s starostniki. Obzor Zdr N 1996; 30:13-19.

Križaj M. Zdravstvena nega-pomemben dejavnik kakovosti življenja v tretjem življenjskem obdobju. Obzor zdrav N 1999; 33:269-74.

Kristančič A. Svetovanje in komunikacija. Združenje svetovalnih delavnic Slovenije.

Ljubljana, 1995.

Kneževič A, Oljka. O sporazumevanju in obnašanju: tudi tako govorimo. Radovljica: Didakta, 2001.

Lahe, M, Kavčič, M. Pomen samopodobe v medosebni komunikaciji: kakovost komuniciranja v zdravstveni negi. Zbornik predavanja, marec 2003. Maribor: društvo medicinskih sester in zdravstvenih delavcev 2003.

Mandić T. Komunikologije: psihologije komunikacije. Ljubljana: Glotta Nova, 1998.

Marinček Č, Berger T, Pentek M. Kakovost življenja starejše populacije. Zdrav Var 1999; 38: 5-8.

Možina S, Tavčar M, Zupan M, Kneževič A. Poslovno komuniciranje. Maribor: Obzorja, založništvo in izobraževanje, 2004.

Pečjak V. Psihologija tretjega življenjskega obdobja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze, 1998.





74

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





Panjkihar M. Teoretične osnove zdravstvene nege. Maribor: Visoka zdravstvena šola, 1999.

Pokorn D. Starost, staranje in zdrava prehrana. Zdrav Var 1999; 38: 23-28.

Požarnik H. Umetnost staranja. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1981.

Rakovec Felser Z. Zdravstvena psihologija. Maribor: Visoka Zdravstvena Šola, 2002.

Rakovec Felser Z. Medicinska psihologija. Maribor: Visoka Zdravstvena Šola, 1997;124.

Ramovš Jože Kakovostna starost: Socialna gerontologija in gerontagogika. Ljubljana : Inštitut Antona Trstenjaka, 2003.

Rungapadichy Dev. M. Medosebna komunikacija v zdravstvu. Ljubljana: Educy, 2003.

Slabe D, Hafnar M. Medicinska sestra v komunikaciji s slepim bolnikom/varovancem, Obzor Zdr N 1999; 33: 243-9.

Skoberne M. Razvijanje terapevtskega odnosa z ostarelim varovancem. Obzor Zdrav N 1993; 27: 113-122.

Statični urad RS. Prebivalstvo po starosti in spolu. Junij, 2005.

Šmitek J. Pomen človekovega dostojanstva v zdravstveni negi. Obzor Zdr N 2006; 40: 23-

35.

Štefanc T. Bistveno povečanje števila starostnikov. Vzajemnost, glasilo ZPIZ in ZDUS, Ljubljana 2000.

Trček J. Medosebna komunikacija in kontaktna kultura. Radovljica: Didakta 1994.





75

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





Trček J. Medosebno komuniciranje- kontaktna kultura. Ljubljana: Korona Plus,1998.

Tomey MA. Nursing management and leadership. A Harcourt Health Sciences Company, 2000 : 3-24.

Turk J(ur.). V mladosti misli na starost. Ljubljana: Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije, 1998.

Železnik D, Ivanuša A. standardi aktivnosti zdravstvene nege. Maribor: Visoka zdravstvena šola, 2002.

Webb P. Nursing Practice. Hospital and Home. In: Alexander FM, Fawcett NJ, Runciman JP (eds.). Harcour, Publishers Limited. 1999:757-69.





76

Marjetka Kodermac; Sporazumevanje v starosti in med boleznijo





PRILOGA

Priloga 1: Anketni vprašalnik





77