Slovenska jezikovna politika in jezikovno načrtovanje v Družbi sv. Cirila in Metoda

KAZALO

1 UVOD ....................................................................................................................................................... 1

2 POLITI NE, KULTURNE IN GOSPODARSKE RAZMERE V SLOVENSKIH DEŽELAH V DRUGI POLOVICI 19. STOLETJA DO PRVE SVETOVNE VOJNE ................................................ 3

2.1 GOSPODARSKI RAZVOJ SLOVENSKIH DEŽEL ...................................................................... 10

2.2 POLOŽAJ PREKMURSKIH SLOVENCEV .................................................................................. 12

2.3 RAZVOJ ŠOLSTVA V SLOVENSKIH DEŽELAH ....................................................................... 14

3 DRUŽBA SV. CIRILA IN METODA ................................................................................................. 17

3.1 USTANOVITEV DRUŽBE SV. CIRILA IN METODA ................................................................. 18

3.2 ZASEBNA ŠOLSKA DRUŠTVA ................................................................................................... 23

3.2.1. Tuja zasebna šolska društva ................................................................................................... 23

3.2.1.1 Deutscher Schulverein ...................................................................................................................... 23

3.2.1.2 Pro Patria in Lega Nacionale ............................................................................................................ 25

3.2.1.3. Ust edni Matice školska .................................................................................................................. 26

3.2.2 Slovenska zasebna šolska društva ............................................................................................ 28

3.2.2.1 Sloga in Šolski dom .......................................................................................................................... 28

3.2.2.2 Slovenska straža ............................................................................................................................... 29

3.2.2.3 Slovensko šolsko društvo ................................................................................................................. 30

3.2.2.4 Družba sv. Cirila in Metoda za Istru ................................................................................................. 31

3.3 DELOVANJE DRUŽBE SV. CIRILA IN METODA DO L. 1907 .................................................. 33

3.3.1 Delovanje podružnic Družbe sv. Cirila in Metoda .................................................................. 36

3.3.2 Šolske ustanove Družbe sv. Cirila in Metoda .......................................................................... 37

3.3.3 Skupš ine in seje Družbe sv. Cirila in Metoda ......................................................................... 41

3.4 DELOVANJE DRUŽBE SV. CIRILA IN METODA OD L. 1907 DO L. 1918 ............................... 44

3.5 KOLEDARJI (VESTNIKI) IN KNJIŽNICA DRUŽBE SV. CIRILA IN METODA ....................... 52

3.6 DELOVANJE DRUŽBE SV. CIRILA IN METODA NA KRANJSKEM ....................................... 55

3.6.1 Podružnica Družbe sv. Cirila in Metoda v Loškem Potoku, Dragi in na Travi ....................... 56

3.6.2 Šolstvo v Dragi ......................................................................................................................... 57

3.6.3 Šolstvo v Novem in Starem Kotu .............................................................................................. 61

4 KULTURA JEZIKA ............................................................................................................................. 64

4.1 NASTAJANJE ENOTNEGA SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA V 19. STOLETJU .......... 66

4.2 BOJ ZA INDIVIDUALNOST SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA ....................................... 71

4.3 RAZVOJ SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA OD ŠESTEDESETIH LET 19. STOLETJA

NAPREJ ................................................................................................................................................ 79

4.4 VPLIV SLOVENSKIH ITALNIC, BÈSED IN TABORSKEGA GIBANJA NA POENOTENJE

SLOVENSKEGA NARODA IN KNJIŽNEGA JEZIKA ...................................................................... 86

4.4.1 Nastanek, razvoj in vpliv italnic ter bèsed na slovensko narodno gibanje ............................. 86

4.4.2. Vpliv slovenskega taborskega gibanja na jezikovno vprašanje .............................................. 92

4.5 IDEJA IN PROGRAM ZEDINJENE SLOVENIJE V BOJU ZA POENOTENJE SLOVENSKEGA

KNJIŽNEGA JEZIKA IN NARODA .................................................................................................... 98

5 SKLEP .................................................................................................................................................. 105

7 VIRI IN LITERATURA ..................................................................................................................... 106

7.1 LITERATURA .............................................................................................................................. 106

7.2 VIRI ............................................................................................................................................... 111

1 UVOD

Ko sem se pripravljala na izpit iz predmeta Zgodovina Slovencev od l. 1750 do l. 1918, sem podrobneje spoznala tudi razmere, v katerih je živel slovenski narod v drugi polovici 19. stoletja, ko je bil raznarodovalni pritisk nanj najve ji bodisi z nemške, italijanske ali madžarske strani. Dodatno me je pritegnilo spoznanje, da je slovenski narod ohranil svojo enotnost v celotnem obdobju svojega obstoja, najbolj pa v težkih

asih nemškega in madžarskega zatiranja druge polovice 19. stoletja.

V prvem delu svojega diplomskega dela bom najprej predstavila omenjene razmere. V družbeni in politi ni okvir bom umestila položaj slovenskega naroda in narodnega gibanja. Predstavila bom tudi gospodarske razmere in volilni sistem, ki so pomembno vplivali na uveljavljanje Slovencev in njihovih zahtev v državnem in deželnem zboru ter drugih ustanovah. Raziskovala bom tudi razvoj slovenske kulture in šolstva, kjer so Slovenci hoteli najbolj uveljaviti pravico do pouka v slovenskem jeziku.

V drugem delu bom prou evala Družbo sv. Cirila in Metoda, ki je veliko prispevala k obrambi narodnostnih pravic in oblikovanju narodove podobe. Družba sv. Cirila in Metoda je postala najve ja in najpomembnejša narodnoobrambna organizacija na Slovenskem v drugi polovici 19. in na za etku 20. stoletja. V svojem diplomskem delu želim predstaviti njeno ustanovitev in delovanje na šolskem podro ju ter pri obrambi slovenskega jezika. Podrobneje bom raziskala delovanje Družbe sv. Cirila in Metoda na Kranjskem, še posebej v Loškem Potoku, kjer živim. Ker je Družbo sv. Cirila in Metoda edini podrobno predstavil izred. prof. dr. Andrej Vovko, pri akujem, da bom tudi sama prispevala nova spoznanja. Zanima me tudi razširjenost Ciril-Metodovega gibanja v drugi polovici 19. stoletja in njegov vpliv na slovenski jezik.

V tretjem delu bom predstavila proces nastajanja slovenskega knjižnega jezika, ki je potekal skozi celotno 19. stoletje in bistveno vplival na oblikovanje narodne identitete. Slovenski knjižni jezik se je skozi razli ne jezikovne in kulturne procese iz štirih knjižnih razli ic, iz katerih sta nastala dva tipa knjižnega jezika, oblikoval v enoten knjižni jezik. Na njegovo oblikovanje in s tem tudi oblikovanje narodne zavesti je

pomembno vplivalo tudi Ciril-Metodovo gibanje, ki se je na Slovenskem za elo l. 1863 s proslavljanjem tiso letnice prihoda sv. Cirila in Metoda na Moravsko in v Panonijo, kon alo pa okoli l. 1885, ko so proslavljali tiso letnico smrti sv. Metoda. Slovenci so takrat pomen omenjenih svetnikov in njunih zaslug za slovenski narod povezali s potrebo po enotnem knjižnem jeziku in zahtevami po njegovi uveljavitvi v šolstvu in upravi. To so izražali na italniških bèsedah, taborih ali v programu Zedinjene Slovenije. V ta proces so se s svojimi prispevki in stališ i vklju ili tudi pomembni slovenski jezikoslovci iz druge polovice 19. stoletja. Nekateri med njimi, kot Stanislav Škrabec, so poznali slovenske razmere v šolstvu in prizadevnost Družbe sv. Cirila in Metoda, da jih izboljša.

Pri raziskovanju tematike svojega diplomskega dela bom uporabljala metodo analize in sinteze, zgodovinsko in komparativno metodo, glede virov pa najbolj aktualne asopise iz druge polovice 19. stoletja, publikacije Družbe sv. Cirila in Metoda in druge zgodovinske vire.

2 POLITI NE, KULTURNE IN GOSPODARSKE RAZMERE V SLOVENSKIH DEŽELAH V DRUGI POLOVICI 19. STOLETJA DO PRVE SVETOVNE VOJNE

L. 1848 so revolucije po Evropi, tudi dunajska, izbruhnile spontano kot izraz globljega družbenega nezadovoljstva. Novice o dogajanju na Dunaju so v slovenske dežele prišle preko železniških in telegrafskih zvez ali poštnih ko ij. V Ljubljani in drugih mestih po Slovenskem so pridobljene svoboš ine proslavljali višji sloji, medtem ko so kmetje na podeželju prenehali opravljati svoje fevdalne obveznosti in za eli napadati grajske oskrbnike ali lastništvo zemljiške gospode. Slovenci so kmalu dojeli, da se je z mar no revolucijo odpravil fevdalizem in so se pridobile nekatere državljanske pravice, npr. svoboda tiska, združevanja in druge. To je spodbudilo nastanek slovenskega narodnega gibanja, ki je temeljil na prizadevnosti nekaterih takrat narodno zavednih Slovencev, kot so bili Janez Bleiweis, Janez Bu ar¹, Henrik Martinak², Matija Majar in Davorin Trstenjak. Na Dunaju je 20. 4. 1848 nastalo društvo Slovenija, temu pa sta sledili še ustanovitvi istoimenega društva v Gradcu in Slovenskega društva v Ljubljani. V okviru narodnega gibanja je nastal tudi program Zedinjene Slovenije in posledi no peticijsko gibanje za njegovo uveljavitev, v katerem so sodelovali tudi Fran Mikloši , Anton Martin Slomšek in Anton Alojzij Wolf³. Slovensko narodno gibanje je takrat temeljilo na kme kem prebivalstvu, ki je bilo najbolj narodno zavedno na širšem obmo ju Slovenskih goric. Avstrijska oblast je l. 1848 za ela upoštevati Slovence kot enoten narod kljub razdelitvi na dežele, kar je predstavljalo pomemben dosežek v narodnem razvoju. (IZS 1999, 224–231; ZS 1979, 443, 444, 448–451, 461, 462, 464–467)

Po zatrtju revolucije avstrijska oblast ni takoj obnovila absolutizma, ampak ga je uvedla postopoma s pomo jo Bachovih reform, zato se je tudi imenoval Bachov absolutizem ali neoabsolutizem. Temeljil je na centralizmu, vojski, birokraciji, ki je z uveljavljanjem

¹ Bil je pravnik in narodni delavec. Med revolucijo l. 1848 je bil glavni pobudnik za ustanovitev Slovenskega društva in vodja akcije zbiranja podpisov k peticiji za Zedinjeno Slovenijo. (ES 2002, 23)

² Bil je prvi predsednik Slovenskega društva. (ES 1998, 58)

³ L. 1824 je postal ljublanski škof, l. 1845 je v Ljubljani ustanovil Alojzijeviš e. (ES 2001, 4)

nemš ine zaostrovala jezikovno in narodno vprašanje, in Katoliški cerkvi, ki si je l. 1855 s konkordatom zagotovila pomembne pristojnosti v šolstvu in zakonskem pravu. To je pove alo vlogo duhovš ine v šolstvu, slovenskim duhovnikom pa pomagalo pri uveljavljanju slovenskega jezika. Oblast je dokon no utrdila svoj položaj s silvestrskim patentom, izdanim 31. 12. 1851, ki je ukinil oktroirano⁴ ustavo in druge politi ne ter narodnostne pravice državljanov. L. 1852 je za el veljati nov društveni zakon, ki je onemogo il delovanje politi nih društev, ukinjena pa je bila tudi svoboda tiska. Slovensko društvo je delovalo le do l. 1853, nato je bilo razpuš eno. Graška Slovenija se je l. 1852 spremenila v bralno društvo, ker druga e ni mogla delovati. L. 1851 je na Slomškovo pobudo v Celovcu nastalo Društvo sv. Mohorja, ki se je l. 1860 preoblikovalo v Družbo sv. Mohorja in veliko prispevalo k razvoju in obrambi slovenskega jezika. Oblast je marca l. 1849 sprejela za asni ob inski zakon, ki je med drugim dolo al tudi volilno pravico, ki so jo imeli le tisti, ki so pla evali direktne davke. Volilne upravi ence so v volilni imenik razvrstili po višini davka. Tistega leta se je uveljavila tudi nova upravna ureditev, ki je uvedla deželna namestništva in okrajna glavarstva, kar je pove alo drobitev slovenskega ozemlja in s tem ponem evanje slovenskega naroda. Ker je slovensko narodno gibanje zaradi obstoje ih razmer prešlo iz politi nega na kulturno podro je, se je v petdesetih letih 19. stoletja mo no pove alo literarno ustvarjanje. L. 1860 je izšel Nemško-slovenski slovar, ki ga je uredil Matija Cigale, temu je sledil prevod Ob ega državljanskega zakonika. Z izdajo državnega in deželnih listov v slovenskem jeziku se je za elo razvijati slovensko strokovno izrazoslovje. Uvedba slovenš ine kot u nega jezika v gimnazijah je slovenski inteligenci omogo ila izražanje v materinem jeziku. Tako se je kljub slabim razmeram okrepila vloga slovenskega jezika. (IZS 1999, 232, 235–238; ZS 1979, 458, 460; Zwitter 1962, 124)

Zaradi vedno ve jih zahtev buržoazije po politi nih pravicah, nezadovoljstva nenemških narodov in slabega finan nega položaja v državi je oblast 20. 10. 1860 izdala oktobrsko diplomo, ki je razdelila zakonodajno oblast med cesarja, deželne zbore in državni zbor.

⁴ Je zakonski akt najvišje stopnje, ki ga oblikuje monarh brez udeležbe predstavniških organov. Priznava temeljne pravice državljanov. (ES 1994, 118)

Ker je nova sestava deželnih zborov preve spominjala na stanove, ji je odlo no nasprotovalo meš anstvo. Dane razmere so omogo ile uveljavitev Schmerlingovegavolilnega sistema, ki je Nemcem zagotavljal politi no premo in prevlado svojih interesov. Takšen sistem je v privilegiran položaj postavljal premožnejše družbene sloje, kjer pa Slovenci takrat še niso prevladovali. Februarski patent, izdan 26. 2. 1861, je uvedel ustavo in parlamentarizem, ki se nista bistveno spreminjala vse do propada države. V poslansko zbornico državnega zbora so bili vklju eni predstavniki deželnih zborov, ki so jih sestavljali viliristi⁵, veleposestniki, lani trgovsko-obrtnih zbornic, mest in podeželja. Volilna pravica je za posamezno skupino deželnega zbora izhajala iz višine davka, ki se je dolo il na podlagi premoženja, kar je zagotavljalo neenakomerno narodno zastopstvo. Politi no dogajanje je temeljilo na ob inskih, deželnih in državnih volitvah, na katerih so med seboj tekmovale razli ne politi ne stranke. Na prvih deželnozborskih volitvah l. 1861 so Slovenci nastopili nepripravljeni. Stranke takrat še niso bile oblikovane, eprav so se Slovenci že opredeljevali za konzervativno ali liberalno stran oz. za nemško ali slovensko. Zmagali so neslovenski in liberalno usmerjeni kandidati, ki so podpirali centralizacijo države in osrednjo vlado, ki ni upoštevala potreb nenemških narodov. Na volitvah l. 1867 so Slovenci nastopili kot organiziran politi ni tabor. Vsi kme ki volilni okraji so izvolili Slovence za svoje predstavnike v deželnih zborih. Slovenci so zmagali tudi v Ljubljani v vseh volilnih okrajih razen v trgovsko-obrtni zbornici, drugod pa se je njihovo zastopstvo mo no pove alo. Zelo pomembno vlogo je imelo uradništvo, ki je moralo zaradi vladnega pritiska glasovati za nemške kandidate ali pa vsaj ostati doma. (ZS 1979, 469–472, 475, 476, 478; IZS 1999, 245, 246, 251; Zwitter 1962, 133)

Z uvedbo dualizma in sprejetjem decembrske ustave l. 1867 je v državi prišlo do notranjepoliti nih sprememb. Med novo sprejetimi liberalnimi zakoni je bil za Slovence najpomembnejši devetnajsti len zakona o splošnih pravicah državljanov, ki je zagotavljal pravico do varovanja in utrjevanja narodnosti in jezika. Omogo al je uveljavitev slovenskega jezika v šolah in uradih, kar pa se ni nikoli v celoti uresni ilo.

⁵ V slovenskih deželah so jih predstavljali vsi škofje. (ZS 1979, 469)

Razdelitev slovenskega naroda na dežele je slabila narodno gibanje. eprav je Kranjska veljala za najbolj slovensko deželo, so mnoge politi ne in gospodarske ideje nastale na Štajerskem. V razvoju niso zaostajali niti Goriška, Trst in Koroška. V šestdesetih letih

19. stoletja se je razvilo italniško gibanje, ki je s svojimi javnimi, kulturnimi in zabavnimi prireditvami ali bèsedami poudarjalo vlogo slovenskega jezika. Pomembno vlogo pri narodni obrambi je imelo telovadno društvo Južni Sokol, ki je nastalo po

eškem zgledu l. 1863 v Ljubljani, naslednje leto pa so narodno zavedni Slovenci ustanovili Slovensko matico, ki je izdajala slovenske znanstvene in poljudne publikacije. V tem desetletju se je razvilo tudi asopisje, saj je l. 1863 za el izhajati Naprej, l. 1865 Triglav in Slovenec, l. 1868 pa Slovenski narod, ki je postal najpomembnejši slovenski asopis v Avstro-Ogrski. Narodna zavest se je mo no dvignila zaradi italniškega gibanja, novih društev, asopisja in uspeha narodne stranke na volitvah l. 1867. Ker je novi zakon o društvih dovoljeval politi na zborovanja, so mladoslovenci⁶ po eškem zgledu za eli organizirati javna zborovanja ali tabore, na katerih so izražali narodno enotnost in samozavest. Narodno vprašanje je postajalo vedno bolj aktualno tudi za Slovence. (IZS 1999, 242, 244–246, 251; ZS 1979, 477– 479; Zwitter 1962, 138)

V sedemdesetih letih 19. stoletja je bila vladajo a nemška liberalna buržoazija prepri ana, da si lahko brez težav podredi vse slovenske dežele, zato je bil nemški pritisk v tem obdobju najhujši. Nemški liberalci so na vseh volitvah dobivali ve ino, saj je vlada izvajala zelo oster in neposreden pritisk na samih volitvah, pri sestavljanju volilnih imenikov ali imenovanju lanov volilnih komisij. Zelo veliko Slovencev je takrat zaradi pritiska in želje po materialnem napredku glasovalo za nemško stran, na Kranjskem pa so se jim pridružili še kme ki veljaki. Uradništvo je takrat tvorilo velik odstotek volivcev zaradi svoje neomejene volilne pravice, a si niti najbolj zavedni slovenski uradniki niso upali glasovati za slovensko stran. Pogum so pokazali že tisti, ki so ostali doma. Vlada je izvajala pritisk tudi s svojo politiko nameš anja uradništva, pogosta so bila tudi kazenska premeš anja. Tako je v slovenske dežele prišlo veliko

⁶ Predstavljali so politi no smer in tabor v šestdesetih in v za etku sedemdesetih let 19. stoletja. Vrhunec so dosegli z organiziranjem slovenskih taborov. (ES 1993, 181)

tujih uradnikov. Pomembno vlogo je imelo tudi u iteljstvo, ki ga je vzdrževala nemška liberalna vlada, zato je veliko slovenskih u iteljev iz razli nih razlogov popustilo nemškemu pritisku in pou evalo v nemškem jeziku. Ker je bilo šolstvo eno od temeljev germanizacije, je vlada pogosto premeš ala narodno zavedne u itelje v ista nemška okolja. Kme ko prebivalstvo se je ve inoma opredeljevalo za slovensko stran. Ve ina slovenske inteligence in premožnejši sloji so se za eli oddaljevati od slovenskega narodnega gibanja, a so pri tem pogosto za sabo potegnili še tiste volivce, ki so bili kakor koli odvisni od njih. Germanizacija slovenskega naroda je temeljila na politi nem in gospodarskem pritisku, ki ga je pove ala še kriza. Nemci so takrat, kot že mnogokrat poprej in kasneje, napovedovali izginotje slovenskega naroda v nekaj desetletjih, a so se v svojih napovedih ušteli. (ZS 1979, 505–507; IZS 1999, 254)

Nasprotja med mlado- in staroslovenci⁷ so v sedemdesetih letih 19. stoletja pripeljala do nastanka konzervativne in liberalne stranke, vendar je nadaljnji razvoj slovenske politike zaustavil prihod nemškega nacionalizma, ki ga je izvajala vladajo a liberalno-meš anska vlada. Mladoslovenci so kmalu spoznali, da v spopadih z nemškim pritiskom in slovenskimi konzervativci ne bodo dosegli veliko, hkrati pa tudi niso mogli ra unati na tiste, ki so bili zaposleni v državnih službah, ali na prera unljivce oz. »vetrogon i e«, kot je Kersnik poimenoval tiste, ki so se »obra ali po vetru«. Tako so s staroslovenci stopili v slogaštvo, kar je zagotavljalo enotnost slovenskega politi nega tabora. V slogaštvu so vsi politiki zaradi skupnih ciljev delovali navzven složno, idejna nasprotja pa so stopila v ozadje. (ZS 1979, 505–507; IZS 1999, 254)

Ker je nemško liberalno meš anstvo nasprotovalo avstrijski aneksiji Bosne l. 1878, je cesar odstavil tiste ministre, ki se niso strinjali z njim. Tako je že naslednje leto grof Edvard Taaffe sestavil vlado iz narodnih nenemških strank in nemških konzervativcev. Slovenci so se znašli v koaliciji, kar jim je prineslo pozitivne spremembe. Na Kranjskem se je pove alo število slovenskih uradnikov in uradovanje je potekalo v slovenskem jeziku. Mesta deželnih glavarjev so zasedali le Slovenci, od l. 1880 do l.

⁷ Predstavljali so skupino v slovenskem politi nem in kulturnem razvoju v šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja, ki je nazorsko nasprotovala mladoslovencem zaradi njihove liberalne in svobodomiselne usmerjenosti. (ES 1998, 288)

1892 je bil kranjski deželni predsednik Andrej Winkler. Tudi na Štajerskem in Goriškem se je izboljšal položaj Slovencev. Na Koroškem se državni predpisi, ki bi koristili Slovencem, niso dosledno izvajali, saj je bil raznarodovalni pritisk ustavljen le na državni, ne pa tudi na lokalni ravni. Nekatere nižje gimnazije so uvedle slovenš ino kot obvezen u ni predmet, a so starši pogosto popustili nemškemu pritisku in zavrnili takšno možnost izobraževanja svojih otrok. Ker nemški in italijanski nacionalisti niso imeli podpore v vladi, so zaradi pove anja slovenske narodne zavesti in povezovanja južnoslovanskih narodov za eli ustanavljati narodnoobrambna društva, ki so varovala njihove interese in položaje. Na narodnostno mešanih obmo jih so Deutscher Schulverein, Pro Patria in kasneje Lega Nacionale ustanavljali zasebne nemške in italijanske šole. V odgovor so Slovenci ustanovili svoja društva, med katerimi je bila po

lanstvu in aktivnosti najve ja Družba sv. Cirila in Metoda. eprav so Slovenci v asu Taaffejeve vlade dosegli izboljšanje narodnega položaja, so hkrati morali popuš ati ostalim strankam v vladni koaliciji. Zaradi takšne drobtini arske politike, ki je pomenila prehitro sprejemanje ponujenih možnosti, Slovenci niso dosegli ve pravic glede narodnega vprašanja. Politiki, kot je bil Fran Šuklje, ki so na takšen na in sodelovali v koaliciji, so zaradi svoje politi ne prilagodljivosti dobili vzdevek »elastikarji«. Kmalu je prišlo do politi nega razkola na Slovenskem, ki je imel korenine v smrti ljubljanskega škofa Janeza Zlatousta Poga arja. Nasledil ga je Jakob Missia, ki je nasprotoval drobtini arstvu, neodlo nosti in nena elnosti slovenskih politikov na Dunaju. Njegov somišljenik Anton Mahni je zagovarjal na elo nepopustljivosti v verskih zadevah in na literarnem podro ju. Tako je jezikovno in kulturno vprašanje vplivalo na politi ni razkol na Slovenskem. (IZS 1999, 258, 260, 261, 263, 267, 270)

Politi na delitev, ki se je konec 19. in na za etku 20. stoletja izražala na ob inskih, deželnozborskih in državnozborskih volitvah, je v celoti zaznamovala slovensko družbo. Razhajanja so se prenesla tudi na ob ne zbore posameznih društev in ustanov, kot se je to zgodilo pri Slovenski matici in Družbi sv. Cirila in Metoda. Idejna in nacionalna nasprotja so se v celotni državi toliko zaostrila, da parlament ni mogel nemoteno delovati. Leto 1893 je prineslo konec Taaffejevi vladi, sledile so nestabilne vlade, ki so se hitro menjavale. Volilno reformo iz l. 1896 so l. 1907 dopolnili z uvedbo

splošne in enake volilne pravice. Volilni okraji so se glede na volilno geometrijo na Slovenskem oblikovali po narodnostnih mejah, kar je prepre evalo zmago slovenskih kandidatov, še posebej na Koroškem. Tako so Nemci in Italijani spet prevladovali v deželnih in državnih zborih, kjer so uveljavljali svoje nacionalisti ne nazore. (IZS 1999, 271, 272, 275, 276, 280–284, 289)

Najve ji napredek je slovenski narod dosegel tik pred prvo svetovno vojno v kulturi, manjšega v politiki in najmanjšega v gospodarstvu. Nemška oblast je v tem obdobju popuš ala slovenskim zahtevam na podro ju šolstva le na Štajerskem. Slovenci so živeli v nekoliko boljših razmerah na zahodu, saj je slovensko meš anstvo v Trstu in Gorici toliko napredovalo, da se je poitalijan evanje skoraj ustavilo v mestih in trgih, najbolj pa na podeželju. Med prvo svetovno vojno je bilo politi no delovanje zaradi vojnih razmer zelo omejeno. Oblast je dejanske in možne politi ne nasprotnike zatirala in preganjala. Zelo se je razširilo ovaduštvo, ki je najbolj prizadelo Slovence na narodno mešanih obmo jih, najbolj na Koroškem. Vojna je Slovencem prinesla le begunstvo, lakoto, revš ino in nadaljevanje nemškega zatiranja, zato so se toliko lažje odlo ili za bivanje v novi državi, Kraljevini SHS. (IZS 1999, 290)

2.1 GOSPODARSKI RAZVOJ SLOVENSKIH DEŽEL

Evropske in predvsem notranjeavstrijske razmere, zna ilne za drugo polovico 19. stoletja, so vplivale tudi na slovensko gospodarstvo. Z ukinitvijo notranje carine proti Ogrski l. 1851 je nastal enoten gospodarski prostor za celotno monarhijo. Zaradi ve jega povpraševanja po premogu in železu sta se mo no razvila premogovništvo v Zasavju in železarstvo na Štajerskem. Tudi za infrastrukturo so bile zna ilne velike investicije. Posebej pomembna je bila gradnja železnice od Ljubljane do Trsta v letih 1849 do l. 1857, kar je pove alo vlogi teh dveh mest. (IZS 1999, 233)

Konec šestdesetih in na za etku sedemdesetih let 19. stoletja so na Slovenskem nastale prve ve je delniške družbe, kot sta bili Kranjska industrijska družba in Trboveljska premogokopna družba. Stara in doma a obrt sta naglo propadali. Uspešno se je razvijalo premogovništvo, železarstvo, pivovarništvo, papirništvo, usnjarstvo, opekarstvo in gradbeništvo, tekstilna industrija pa manj. Z razvojem industrije in rudnikov, med katerimi je bil že takrat najpomembnejši rudnik živega srebra v Idriji, so nastala tudi prva industrijska središ a v Ljubljani, Mariboru, Celju, Trstu, Beljaku, Trži u in na Jesenicah. V nekaterih od teh mest so v manjšem obsegu nastale tudi tovarne kavnih nadomestkov in vžigalic. Kmetijska proizvodnja je bila zelo razdrobljena in nerazvita, zato se ni mogla prilagoditi novim tržnim razmeram, tako da se je kriza na podeželju še bolj pove ala. Uvedba železnic je uni ila staro prevozništvo in splavarstvo po slovenskih rekah, furmanstvo, mnoge obcestne kr me in poštne postaje. Na trgu kapitala so manjša podjetja postala last slovenske in nemške buržoazije. V ve jih podjetjih, ki so na Slovenskem za ela nastajati v sedemdesetih letih 19. stoletja, je prevladoval tuji kapital, tako da je nemška buržoazija gospodarsko vedno bolj obvladovala slovenske dežele. Ob prevladi tujega, najve krat nemškega kapitala se je krepila tudi slovenska buržoazija, eprav se je morala trdo boriti za svoj delež na slovenskem trgu. Veliko možnost zaslužka je prinašal tudi zakup davkov, predvsem deželnih doklad. Iz vrst teh zakupnikov so nastali takratni najve ji slovenski podjetniki (Kalister, Ho evar, Gorup). Trgovci in gostilni arji, ki so na podeželju predstavljali

bogatejši sloj, so dodatno bogateli z oderuštvom. Tako je slovenski kapital dobil osnovo, vendar pa je to vodilo do razlaš anja in obubožanja slovenskega kmeta. Zaradi obrambe pred prevladujo im vplivom nemškega kapitala so na predlog Josipa Vošnjaka za eli ustanavljati hranilnice po zgledu zadrug, ki so se kmalu spremenile v denarne zavode, ki so z zbranim denarjem podpirali nastanek slovenskega kapitala. Omogo ile so tudi gospodarsko neodvisnost slovenske buržoazije od nemške gospodarske mo i. (ZS 1979, 481–483, 485–487; IZS 1999, 248, 250, 265)

V obdobju devetdesetih let 19. stoletja do prve svetovne vojne so se razvili gozdarstvo, rudarstvo, metalurgija, lesna in tekstilna industrija. V gradbeništvu so se razmnožile opekarne, cementarne in apnenice. Razvile so se tudi usnjarne in tovarne z raznovrstno prehrambeno industrijo (izdelava testenin, ribjih konzerv, okolad, bonbonov, žitne kave, pivovarne, oljarne itd.). Tuji kapital je še vedno prevladoval nad slovenskim, saj so bila velika podjetja pogosto v lasti tujcev. Slovenske dežele so za tuje vlagatelje predstavljale bogat vir surovin, poceni delovno silo in ugodno tržiš e. Mo no se je razvilo tudi zadružništvo, ki se je v tem obdobju že delilo na liberalno in konzervativno. Posojilnice in hranilnice iz Vošnjakove dobe so omogo ile nastanek slovenskega ban nega kapitala. Tako so nastale prve slovenske banke, med katerimi sta bili najpomembnejši Ljubljanska kreditna banka, ustanovljena l. 1900, in Jadranska banka,nastala v Trstu l. 1905. Katoliška narodna stranka si je prizadevala za ve ji razvoj slovenskega kmetijstva, ki je zašlo v krizo zaradi kme kega odpla evanja zemljiške odveze nekdanjim zemljiškim gospodom, cenejših tujih kme kih izdelkov in raznih naravnih nesre , kot je bila trtna uš, zato je Ivan Šušterši okoli l. 1900 ustanovil množi no katoliško zadružništvo, ki ga je nadalje uspešno razvijal krš anski socialist Janez Evangelist Krek s svojimi sodelavci. Te zadruge so prepre evale oderuštvo in povezovale kmete kot proizvajalce, da so postali bolj konkuren ni. Slovensko gospodarstvo je v primerjavi z drugimi deželami v Avstro-Ogrski zaostajalo v razvoju, a je bilo še vedno bolj razvito kot južnoslovanski gospodarski prostor, kar je Slovencem v novi jugoslovanski državi prineslo veliko prednost. (ZS 1979, 528, 529, 530, 532, 536; IZS 1999, 250)

2.2 POLOŽAJ PREKMURSKIH SLOVENCEV

Slovenski narod je bil v zahodni polovici monarhije razdeljen na ve dežel, v katerih so se izvajale germanizacija, italijanizacija in raznarodovalna politika. Še slabši položaj pa so imeli Slovenci v Prekmurju in Porabju, saj so po uvedbi dualizma l. 1867 spadali v ogrsko polovico države. Medtem ko je v avstrijski polovici oblast dovoljevala razli ne aktivnosti politi nih strank, tega na Ogrskem ni bilo. Na volitvah je madžarska oblast uporabljala policijo in vojsko ter prepre evala kandidature dolo enih strank. Volilno pravico je imelo le šest odstotkov prebivalstva, odlo ilno vlogo in mo pa so imeli ogrsko plemstvo in veleposestniki, ki so bili mo no povezani s kapitalizmom in birokracijo. Madžarska oblast je vsa politi no organizirana nemadžarska gibanja hotela

im prej zatreti in prepovedati. (IZS 1999, 246; Zwitter 1990, 484, 485; Zwitter 1962, 176)

Oblast v ogrski polovici države je strogo razlikovala med nemadžarskim kme kim prebivalstvom in meš anstvom ter inteligenco, ki sta bila navadno madžarskega rodu. S svojim sistemom osnovnih in višjih šol ter politi nim pritiskom je mo no omejevala in prepre evala nastajanje meš anstva in inteligence pri nemadžarskih narodih. Zaradi tega je v Prekmurju primanjkovalo slovenske inteligence, medtem ko sta imela slovensko meš anstvo in inteligenca v drugih slovenskih deželah dobro razvite politi ne stranke in organizacije. Narodnostni razvoj je v Prekmurju temeljil na kme kem prebivalstvu, katerega madžarizacija je bila samoumevna, in duhovš ini, ki pa ji ni uspelo organizirati slovenskih katoliških knjižnic, zadrug in društev, kot so jih npr. na Štajerskem, ali ustanoviti svoje politi ne organizacije. Zaradi teh razmer so se Slovenci v Prekmurju lahko uveljavili le v književnosti, pou ni literaturi, cerkvenih in drugih poljudnih listih. Izšlo je tudi nekaj knjig in prvi slovenski prekmurski asopis Prijatelj⁸, ki je izhajal mese no in ga je od l. 1875 do l. 1879 v Budimpešti izdajal Imre Augusti . V obdobju

⁸ Bil je tiskan v madžarskem rkopisu. Njegov urednik je bil vse do svoje smrti prvi prekmurski asnikar Imre Augusti , ki je nato uvedel gajico. Vsebinsko je opisoval gospodarsko in duhovno podobo Prekmurja. (ES 1987, 131)

pred prvo svetovno vojno so narodno zavest dvigovali Fran Ivanocy⁹ in njegovi somišljeniki, ki so sestavili politi ni program, v katerem so zahtevali verski pouk in

asopisje v slovenskem jeziku. Nadaljevali so s tradicijo izdajanja knjig in asopisov v prekmurskem nare ju, bili pa so aktivni tudi s širjenjem knjig Mohorjeve družbe. Tiste nedovoljene so celo tihotapili v sodih preko reke Mure. Izdali so ve knjig in brošur, zlasti verskih: l. 1904 verski mese nik Navtepeno poprijeta Devica Marija in l. 1913 tednik Novice za Vogerske Slovence. Tako se je prekmursko nare je najbolj uveljavilo v cerkvi kot jezik pridig. Prekmurski Slovenci so imeli malo slovenskih osnovni šol. Zakona iz l. 1879 in l. 1891 sta v osnovnih šolah in otroških vrtcih uvedla obvezno uporabo madžarskega jezika. Po šolskem zakonu iz l. 1907 so morali vsi nemadžarski otroci po etrtem razredu osnovne šole govoriti in pisati madžarsko. Madžarske osnovne šole so imele dovolj sredstev in kadrov za svoj obstoj in izvajanje madžarizacije, medtem ko so bile privatne osnovne šole z drugim u nim jezikom revne in se je njihovo število mo no zmanjševalo. Še slabši je bil položaj na srednjih šolah, ki so bile prava središ a madžarizacije. Madžarska oblast je ustanavljala in podpirala raznarodovalna in kulturna društva, ki so pospeševala madžarizacijo. (ZS 1979, 508, 559; Zwitter 1962, 156, 177, 178; Zwitter 1990, 485–487)

Tudi razvoj politi nih strank je v Prekmurju potekal druga e. Zaradi pomanjkanja slovenske inteligence in meš anstva niso mogli nastati niti zametki slovenskega strankarskega gibanja. Ravno v asu Karolyjeve vlade se je pojavil koncept slovenskega komitata¹⁰, v katerega bi se združili vsi Slovenci, ki so bili do takrat razdeljeni na soboški in lendavski okraj. Ta koncept je sovpadal z na rti ministra za narodnosti Oskarja Jaszija, a se ni uresni il. Prekmurski Slovenci so bili prvi v celoti združeni šele po prvi svetovni vojni v Kraljevini SHS. Še danes se, tako kot takrat, od ostalih Slovencev razlikujejo po svojem nare ju, ki jih je po eni strani odtujeval od ostalega slovenskega jezikovnega prostora, po drugi strani pa jih je ravno ta druga nost trdno povezovala. (Zwitter 1990, 487–489)

⁹ Bil je narodni voditelj. V obdobju najhujše madžarizacije je v cerkvi in šoli uporabljal slovenš ino, skrbel za ponatise Küzmi evih knjig in s sodelavci izdajal Kalendar Srca Jezušovega. (ES 1990, 213)

¹⁰ Je najvišja upravna enota oz. županija v ogrski monarhiji. (SSKJ 1998, 418)

2.3 RAZVOJ ŠOLSTVA V SLOVENSKIH DEŽELAH

Pomemben korak v razvoju osnovnega ali ljudskega šolstva je storila cesarica Marija Terezija že l. 1774, ko je zagotovila brezpla en pouk v materinem jeziku, ki pa ga država zaradi pomanjkanja finan nih sredstev ni mogla izvajati. Kljub temu so v osnovnih šolah še vedno pou evali duhovniki, ki so bili naklonjeni pouku v slovenskem jeziku, lokalne oblasti pa so nasprotovale, najbolj na narodnostno mešanih obmo jih. Po

l. 1848 se je uveljavila Thunova reforma osnovnih in srednjih šol, ki naj bi glede na na elo narodne enakopravnosti v osnovnih in srednjih šolah zagotovila pouk v materinem jeziku u encev. Do tega ni prišlo, ker je imela nemš ina dovolj trdno upravno-politi no in gospodarsko zaledje. Ko se je zaradi konkordata iz l. 1855 pove ala vloga duhovš ine v ljudskih šolah zlasti pri nadzoru pouka, se je izboljšal tudi položaj slovenskega u nega jezika. (Ciperle in Vovko 1987, 59, 60; IZS 1999, 232, 239)

V obdobju politi ne mo i nemškega liberalizma je prišlo do reforme osnovnih šol. Najve sprememb je prinesel zakon iz l. 1869, ki ga je v državnem zboru sprejela liberalna ve ina, nasprotovali pa so mu nenemški poslanci, ker so se bali prevlade nemškega jezika v šolah v nenemških pokrajinah. Zakon je z manjšimi spremembami veljal do razpada avstro-ogrske države. Država je skupaj z deželami in ob inami vzdrževala u itelje in šolska poslopja. Veliko u iteljev, predvsem na Koroškem, je prešlo na nemško stran. Mnogi so popustili nemškemu pritisku zaradi strahu pred izgubo službe, na druge pa so vplivale nagrade, ki so jih v raznih oblikah dobivali nemški ali nemško usmerjeni u itelji. Ti u itelji so tudi na volitvah volili nemške kandidate. Ker u iteljem ni bilo treba ve opravljati cerkovniških služb, so postali neodvisni od duhovš ine. Deželne šolske oblasti so morale glede pouka v osnovnih šolah upoštevati priporo ila tistega, ki je šolo vzdrževal. To so bile najpogosteje ob ine, v katerih so po zaslugi Schmerlingovega volilnega sistema imeli ve ino Nemci ali njihovi somišljeniki, zato je na narodnostno mešanih obmo jih pogosto kot u ni jezik prevladovala nemš ina. V deželnih zborih na Koroškem in Štajerskem so imeli ve ino

Nemci, zato je bil tudi šolski svet po sestavi nemški in njegov raznarodovalni pritisk na ob ine mo an. Na Kranjskem so bile šole ve inoma slovenske. Na Koroškem je bil u ni jezik ves as nemški. L. 1872 so za Slovence na Koroškem uveljavili utrakvisti ne¹¹šole, v katerih naj bi bil u ni jezik v prvem razredu slovenski, a le toliko, da bi se u enci lažje nau ili nemš ine. Dejansko je bil pouk na teh šolah ves as nemški, saj u itelji niso znali slovenskega jezika. Na Goriškem so bile osnovne šole slovenske, a v sami Gorici Slovenci niso imeli svoje osnovne šole. Slovenske osnovne šole tudi niso obstajale v samem mestu Trst, ampak le v njegovi okolici. Zakon iz l. 1869 je dotakratne trivialke¹², glavne¹³ šole in normalke¹⁴ nadomestil z osemletnimi osnovnimi šolami, ki so jih obiskovali otroci med šestim in štirinajstim letom starosti. Splošna šolska obveznost se je za ela uresni evati tudi v praksi. Tako se je zmanjšala nepismenost in pove ala kvaliteta izobraževanja. Posamezne dežele so z deželnimi šolskimi zakoni razli no dolo ale šolsko obveznost. V Prekmurju je za osnovne šole veljala druga na šolska zakonodaja in praksa, ki sem ju predstavila že v prejšnjem poglavju. (Ciperle in Vovko 1987, 61–64; ZS 1979, 506; Zwitter 1962, 112)

V asu Taaffejeve vlade se je položaj slovenskega šolstva nekoliko izboljšal na Štajerskem in Primorskem, na Koroškem pa nemški pritisk na osnovne šole nikakor ni hotel popustiti. Tam so slovenske šole popolnoma izginile in so obstajale le še utrakvisti ne ali nemške osnovne šole. Nasprotja med duhovš ino in u itelji so se mo no zaostrila konec 19. stoletja zaradi vprašanja u nega jezika v osnovnih šolah in s tem prevlade nemške ali slovenske strani. (IZS 1999, 255; Zwitter 1962, 165)

Thunova reforma srednje šole je šestletne gimnazije spremenila v osemletne. U ni jezik je namesto latinš ine postala nemš ina ali italijanš ina. Slovenš ina je kasneje postala u ni jezik v srednjih šolah le pri posameznih predmetih in zlasti v nižjih razredih. V

¹¹ To so bile nemško-slovenske šole na narodnostno mešanem ozemlju na Koroškem od l. 1869 od l. 1941, ki so slovenš ino sicer upoštevale kot u ni jezik, a so dejansko pospeševale raznarodovanje. (ES 2000, 119)

¹² Bile so osnovne šole v manjših krajih z najosnovnejšim u nim programom. (SSKJ 1998, 1427)

¹³ Bile so v vsakem okrožju. Poleg osnovnih predmetov so na njih pou evali še zgodovino, prirodopis, nemško slovnico in spisje ter druge predmete. (ES 1999, 236)

¹⁴ Bile so osnovne šole v glavnih mestih dežel z obsežnim in popolnim u nim programom. (SSKJ 1998, 688)

asu Taffejeve vlade je za slovenske dežele za elo veljati na elo t. i. utrakvizacije pouka, s imer je slovenš ina postala u ni jezik nekaterih predmetov, ostali so se še vedno pou evali v nemš ini ali italijanš ini. istih slovenskih srednjih šol v tem obdobju ni bilo. V sedemdesetih letih 19. stoletja je vlada uvedla nekatere spremembe v srednješolskemu izobraževanju, ki so položaj slovenskega jezika le še poslabšale. Šele l. 1905 je nastala prva v celoti slovenska gimnazija – zasebna škofijska gimnazija v Šentvidu pri Ljubljani, tik pred prvo svetovno vojno pa v Gorici prva javna slovenska gimnazija. V Ljubljani so delovale šestletna dekliška srednja šola, državna obrtna šola in dveletna trgovska šola. Kmetijski srednji šoli sta bili v Grmu pri Novem mestu in Šentjurju pri Celju, v Mariboru pa sadjarsko-vinarska srednja šola. (Ciperle in Vovko 1987, 65–67; Zwitter 1962, 166; IZS 1999, 255)

Po reformi univerzitetnega študija l. 1849 so Slovenci lahko študirali le na štiriletnih škofijskih semeniš ih ali odšli v Gradec, Prago in na Dunaj, manj pa na italijanske in druge univerze. Že po revoluciji l. 1848 so Slovenci zahtevali slovensko univerzo v Ljubljani ali Trstu. Ta zahteva se je ponovila v asu taborskega gibanja in postala vedno pogostejša proti koncu 19. stoletja in pred prvo svetovno vojno. Kon no se je uresni ila

l. 1918, ko smo Slovenci kot del nove države Kraljevine SHS dobili univerzo v Ljubljani. (Ciperle in Vovko 1987, 68)

3 DRUŽBA SV. CIRILA IN METODA

Položaj, v katerem so se znašli slovenski narod, jezik in šolstvo od uvedbe dualizma l. 1867, je zahteval ve jo aktivnost Slovencev proti raznarodovalnemu pritisku. Državni zakoni so uradno omogo ali enakopravnost vsem narodom v monarhiji tudi glede jezikovnega vprašanja, a so Nemci v slovenskih deželah našli na ine, kako te zakone obiti. Z javnim in zasebnim šolstvom so izvajali potuj evanje slovenskih otrok. Slovenci so bili v mnogih krajih v Istri, na Tržaškem, Štajerskem in Koroškem v ve ini ali pa so predstavljali ve ino prebivalstva, a zaradi mo nega nemškega in italijanskega pritiska niso mogli uveljaviti slovenš ine kot u nega jezika v osnovnih šolah. Ta pritisk se je še pove al v asu Taafejeve vlade, ko so bili nemški nacionalisti v vladni opoziciji. Nova vlada ni mogla v celoti izvajati njihovih raznarodovalnih ukrepov, niti se niso mogli zanašati na javno šolstvo, zato so na razli ne na ine upravi evali ustanavljanje zasebnih šolskih raznarodovalnih organizacij, s katerimi naj bi š itili nemški ali italijanski narod na »ogroženih« predelih monarhije. V narodnostno mešanih okrajih so njihova šolska društva Deutsche Schulverein, Pro Patria in Lega Nacionale ustanavljala zasebne vrtce in osnovne šole, v katere so na razne na ine vabila nenemške in neitalijanske otroke ter jih potuj evala. V odgovor na takšen raznarodovalni pritisk in delovanje so se ustanavljala slovanska šolska društva – na eškem je bila to Osrednja šolska matica, na Slovenskem Družba sv. Cirila in Metoda, Slovenska straža, goriški Šolski dom in v Istri Družba sv. Cirila in Metoda za Istru. Po nemškem ali italijanskem zgledu so tudi oni ustanavljali zasebne otroške vrtce in osnovne šole tam, kjer se njihov materni jezik ni uporabljal kot u ni jezik v javnih šolah. (Vovko 1994, 19; Ciperle in Vovko 1987, 64)

3.1 USTANOVITEV DRUŽBE SV. CIRILA IN METODA

Za Družbo sv. Cirila in Metoda se v literaturi pojavljajo krati na in druga poimenovanja, ki jih uporabljam tudi v svoji diplomski nalogi. Le-ta so: DCM, CMD, slovenska CMD, Ciril-Metodova družba, družba in podobno.

Zaradi mo nega potuj evanja slovenskih otrok, ki ga je izvajal predvsem Schulverein, je med Slovenci nastala ideja, da bi se temu uprli z ustanavljanjem lastne šolske narodnoobrambne organizacije. Pri tem so se zgledovali po ehih in njihovi Matici školski, vendar Slovenci nikoli niso imeli toliko finan nih sredstev za tako široko zasnovano organizacijo. Povod za ustanovitev takšne šolske nadstrankarske organizacije je bilo proslavljanje tiso letnice smrti sv. Metoda, ki so jo praznovali zlasti slovanski narodi v Avstro-Ogrski, s imer so povzro ili veliko vznemirjenje pri nemških krogih. Nemške oblasti so celo poskušale prepre iti obisk Velehrada, kjer je bil neko sedež škofije sv. Metoda, tako da so v mestu in okolici razglasile izbruh goveje kuge in prepovedale obisk ve jim skupinam. Znameniti kraj so kot mnogi drugi zavedni Slovani obiskali tudi najbolj ugledni voditelji bodo e slovenske CMD, med njimi tudi Ivan Vrhovnik¹⁵ in Ivan Hribar¹⁶. (Vovko 1994, 35)

Ivan Vrhovnik je 28. 11. 1884 v Slovenskemu narodu objavil lanek z naslovom »Osnujmo si šolsko družbo sv. Cirila in Metoda«, v katerem je poudaril delovanje Schulvereina na Kranjskem in opozoril na premajhno dejavnost Slovencev proti takšnemu potuj evanju. Dodal je še, da si Nemci ne bi upali izvajati raznarodovalnih ukrepov proti vseslovanskemu ali vsaj avstrijsko-slovanskemu šolskemu društvu, ki pa ga ni bilo mogo e ustanoviti brez prave pobude. ehi so namre takrat že imeli svojo zelo dejavno Matico školsko, Poljaki in Hrvati pa niso bili ogroženi. Slovenci so bili tako prepuš eni lastni iznajdljivosti. Kot pravi Slovenec je še poudaril: »Bridko je

¹⁵ Podpiral je povezovanje Slovencev z drugimi slovanskimi narodi, narodnoobrambna društva in bogoslužje v narodnem jeziku. Bil je pobudnik ustanovitve Družbe sv. Cirila in Metoda in sourednik Slovenskega branika. (ES 2000, 386)

¹⁶ Od l. 1896 je bil župan Ljubljane, od l. 1889 do l. 1908 je bil deželni, od l. 1907 do l. 1911 pa državni poslanec . V obdobju od l. 1906 do l. 1910 je vodil oslabljeno Narodno napredno stranko, v letih 1884– 87 pa izdajal tednik Slovan. Med prvo svetovno vojno je bil zaprt, po njej pa zelo dejaven v Narodnem svetu v Ljubljani in Zagrebu. (ES 1990, 52)

gledati rodoljubu, kako cvet za cvetom pada. Nemška gosenica se je spravila na najnežnejši del narodovega telesa, na deco našo. In to je šele za etek …« (VCMD 1, 2) Vrhovnik je tudi predlagal organiziranje društva v bratovš ino z nizko povpre no

lanarino do deset kron, s kategorijami lanstva, ki bi prispevale višje zneske, in s poverjeniki v vsaki župniji, tako da bi CMD lahko priporo ali tudi slovenski duhovniki. CMD bi se glede verskega stališ a zgledovala po Družbi sv. Mohorja in po društvu Narodna šola, kateremu kljub velikim prizadevanjem zaradi pomanjkanja dohodkov ni uspelo dobro poslovati. Vrhovnikov poziv je pozitivno odmeval in eprav je bil anonimen, je Ivan Hribar avtorja lanka hitro prepoznal. Vsi slovenski odposlanci bodo e CMD, ki so odpotovali v Prago zaradi obhajanja tiso letnice smrti sv. Metoda, so se ob vrnitvi kmalu sestali na sokolskem shodu v ljubljanski restavraciji Zvezda. Hribar je tja povabil tudi Vrhovnika in ga predstavil kot avtorja lanka v Slovenskem narodu. Navzo i so Vrhovnika navdušeno sprejeli. (Vovko 1994, 35, 36)

Konec l. 1884 se je sestal ustanovni odbor CMD, katerega predsednik je bil Luka Svetec. Ostali lani odbora so bili Ivan Hribar, Ivan Murnik¹⁷, Josip Vošnjak in Tomo Zupan¹⁸, Vrhovnik pa je bolj postransko deloval. O nastanku ustanovnega odbora je pisal tudi Slovenec. Luka Svetec je sestavil pravila družbe, ki jih je notranje ministrstvo potrdilo 9. 4. 1885. Prvi len pravil je dolo al, da se je CMD ustanovila za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko. Po drugem lenu je bil namen CMD na razli ne na ine podpirati slovensko šolstvo na katoliški in narodni podlagi, tako da bi CMD za slovenske otroke zgradila in vzdrževala otroške vrtce in osnovne šole, zaposlovala slovenske u itelje, dajala podpore in nagrade ter izdajala primerne knjige in druge publikacije. Tretji len je dolo al na ine financiranja društva – s prispevki lanov društva, darili in volili, prostovoljnimi prispevki, dohodki od bèsed, shodov, iger, beril in drugim. Osmi len je dolo al, da so se podružnice CMD lahko ustanovile v vsakem kraju, v katerem se je v njih v lanilo najmanj dvajset ljudi. Po devetem lenu so vodstvo podružnice tvorili njen predsednik, zapisnikar in blagajnik. Dolžnost vodstva

¹⁷ Bil je uradnik in kranjski deželni odbornik. (Vovko 1994, 36)

¹⁸ Od l. 1862 do l. 1867 je bil vzgojitelj v Alojzijeviš u, od l. 1881 do l. 1893 pa njegov vodja. Znan je bil tudi kot zbiralec podatkov o Prešernu in njegovem delu. (ES 2001, 235)

podružnice je bila sprejemanje novih lanov, zbiranje njihove lanarine in ostalih prispevkov, vodenje seznama lanov, ki so pristopili ali izstopili, in pošiljanje vodstvu CMD, kar je dolo al deseti len. Velika letna skupš ina CMD se je vsako leto sklicala v tistem kraju, ki ga je dolo ilo vodstvo. Udeležili so se je lahko s posvetovalno in glasovalno pravico astni lani, pokrovitelji, lani vodstva, nadzorništva, razsodništva CMD in zastopniki podružnic, in sicer en lan na vsako podružnico ali eden na vsakih njenih petdeset lanov (štirinajsti len). Zastopniki podružnic so lahko namesto sebe pooblastili katerega koli drugega lana, ki pa za druge podružnice ni smel oddati ve kot pet glasov, razen za zastopnike svoje podružnice (petnajsti len). Velika skupš ina je razpravljala in odlo ala o letnem poro ilu, finan nem obra unu, o zvišanju ali znižanju prispevkov, o nasvetih vodstva CMD in podružnic, o spremembi pravil in razpustu družbe. Hkrati je tudi volila vodstvo društva, njegovega predsednika, nadzorstvo, razsodništvo in astne lane, kar je natan neje dolo al šestnajsti len. Izredna skupš ina CMD se je sklicevala takrat, ko se je o dolo enem vprašanju tako odlo ilo njeno vodstvo, nadzorništvo ali vsaj deset podružnic (deseti len). Omenjena pravila CMD je predstavil tudi Slovenski narod v ve prispevkih. (Vovko 1994, 36, 37; S 1884, 4a; SN 1885, 3a, 3b)

Vodstvo CMD je imelo vklju no s predsednikom, ki se je po pravilih društva imenoval prvomestnik, dvanajst lanov, od katerih jih je najmanj polovica morala stanovati v Ljubljani ali njeni bližnji okolici. Vodstvo je po osemnajstem lenu med svojimi lani volilo namestnika predsednika, zapisnikarja in blagajnika. Razsodništvo in nadzorništvo sta morala imeti po pet lanov. Slednje je nadziralo vodstvo predvsem glede finan nih zadev in je lahko po dvaindvajsetem lenu kadar koli pregledalo finan no stanje CMD, obvezno pa je to moralo storiti dvakrat na leto. Razsodništvo je razsojalo vse spore, ki so nastali v zvezi s CMD ne glede na obstoje i sodni red (triindvajseti len). Štiriindvajseti len je dolo al, e politi na oblast razpusti CMD, bi njeno imetje nasledila Slovenska matica v Ljubljani. Tudi ta pravila je predstavil Slovenski narod. (Vovko 1994, 37; SN 1885, 3,4)

CMD je imela ve kategorij lanstva glede na višino lanarine, iz katere so potem tudi izhajale pravice lanov. Najvišje mesto so imeli pokrovitelji, ki so v enkratnem znesku

pla ali najmanj sto goldinarjev. Sledili so jim ustanovniki, ki so na podoben na in pla ali najmanj deset goldinarjev. Za njimi so bili letniki, ki so enkrat letno pla ali en goldinar. Nazadnje so bili podporniki, ki so letno pla ali najmanj deset krajcarjev. Posebna kategorija lanstva so bili astni lani, ki jih je po priporo ilu vodstva izvolila velika letna skupš ina. Po petem lenu pravilnika društva so imeli na velikih letnih skupš inah astni lani in pokrovitelji posvetovalno in glasovalno pravico, pokrovitelji, ustanovniki in letniki pa na zborih podružnic. L. 1886 je imela CMD 55 podružnic, naslednje leto 64 s 3943 lani, l. 1914 pa že 283 podružnic s 18653 lani. Podatki za obdobje med letoma 1914 in 1918 so nepopolni zaradi prve svetovne vojne. (Vovko 1994, 36, 37; Vovko 2004, 14)

Takoj po ustanovitvi društva je ustanovni odbor CMD za el pospešeno ustanavljati podružnice, ki so bile osnovne enote društva. V ta namen je poslal mnogim narodno zavednim Slovencem na stotine pooblastil za njihovo ustanovitev po razli nih slovenskih krajih. Odbor je tudi pozval Slovence, naj ohranjajo vero in z njo tudi slovenski jezik, obojega pa naj tako zlahka ne zamenjajo s tujim, predvsem nemškim denarjem in drugimi ugodnostmi. O vsem tem sta poro ala tudi Slovenec in Slovenski narod. (Vovko 1994, 37, 38; S 1885 1; 1, 2; 2, 3; SN 1885, 1; 1, 2; 4)

Prva velika skupš ina CMD je potekala 5. 7. 1886, na god sv. Cirila in Metoda, v stari ljubljanski italnici, kjer je vodstvo CMD delovalo vse do l. 1896. Ta dogodek je napovedal tudi Slovenec. Takrat so najbrž za eli z obi ajem, ki se je ohranil dolgo asa in je bil bržkone povezan s prvotno zamislijo CMD kot verske bratovš ine, da se skupš ina za ne s sveto mašo, ki je bila takrat v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru in jo je daroval Tomo Zupan. Predsednik CMD Luka Svetec je v svojem govoru opozoril na nevarno delovanje Schulvereina za slovenski narod in da je CMD nastala kot odgovor na takšen pritisk. Poudaril je tudi slovansko solidarnost s CMD, saj je eška banka Slavija namenila družbi kot darilo tristo goldinarjev. Tomo Zupan pa je poudaril, da je CMD vseslovenska in nepoliti na organizacija, ki je združevala Slovence v boju za njihov u ni jezik. Ve ino svojega denarja je CMD shranila v Kranjsko hranilnico. Takrat so izvolili za prvega rednega predsednika Toma Zupana in vse odbornike, lane nadzorstva in razsodništva. Že na tej skupš ini je vodstvo prejelo ve pobud za

ustanovitev svojih šolskih ustanov ali za izboljšanje položaja Slovencev v Trstu, na Koroškem in Štajerskem. (Vovko 1994, 38, 39; S 1884,4b)

Iz uvodnih razglasov CMD lahko zasledimo velik poudarek tudi na obrambi katoliške vere poleg obrambe narodnostnih vrednot in delovanja v duhu slogaštva. Odziv slovenske duhovš ine je bil na za etku zelo mo an. Med njimi je bilo najve pristašev mladoslovencev in ljubljanskega škofa Janeza Zlatousta Poga arja ter njegovih slogaških stališ . V vodstvu CMD sta to strujo predstavljala Tomo Zupan in Ivan Vrhovnik. (Vovko 1994, 39)

3.2 ZASEBNA ŠOLSKA DRUŠTVA

3.2.1. Tuja zasebna šolska društva

3.2.1.1 Deutscher Schulverein

Med tujimi zasebnimi šolskimi društvi je bil v slovenskih deželah najbolj aktiven Deutscher Schulverein (dalje: Schulverein), ki so ga ustanovili 13. 5. 1880 na Dunaju. Formalno naj bi zagotovil šolanje nemškim otrokom v njihovem jeziku tam, kjer tega niso omogo ale javne šole. Dejansko je s svojo dejavnostjo in široko mrežo svojih vrtcev in šol ponem eval zlasti eške in slovenske otroke, ki jih je v svoje šolske ustanove vabil z razli nimi ugodnostmi, nasiljem in s pritiski na tiste starše, ki so bili gmotno odvisni od nemških kapitalistov. Tako je hkrati izvajal germanizacijo in upravi eval odpiranje svojih ustanov, saj na teh narodnostno mešanih obmo jih dejansko ni bilo veliko nemških otrok. Schulverein je gradil svojo mrežo vrtcev in osnovnih šol z denarjem, ki so ga zbrale njegove mo no razvejane podružnice. Za svoje delovanje si je prizadeval pridobiti državna ali deželna sredstva, eprav je imel status zasebnega šolskega društva. Tako privar evana sredstva je potem uporabil za odpiranje novih podružnic. Finan no je podpiral tiste u itelje, ki so s pou evanjem nemš ine veliko prispevali h germanizaciji, in nekatere javne šole pri gradnji šolskih poslopij s pogojem, da je moral biti pouk na teh šolah nemški. (IZS 1999, 287; Vovko 1994, 22) Pravila Schulvereina je sestavil Deutscher Klub in jih je avstrijska vlada potrdila 8. 6. 1880. Konec junija istega leta so natisnili poseben razglas, v katerem so poudarjali navidezno slab položaj nemških otrok na obmo jih z mešanim prebivalstvom, kjer naj bi jim bilo onemogo eno obiskovanje nemških šol in u enje svojega jezika. Zaradi takšnih razmer naj bi se celo poslovanili ali poitalijan ili. Ustanovni shod Schulvereina je bil 2. 7. 1880, ko je imelo društvo že tri tiso lanov, od katerih je vsak prispeval goldinar lanarine. Svojo prvo podružnico je Schulverein ustanovil 2. 4. 1881 v Plznu, istega leta pa še 251 drugih. L. 1886 je imel že 980 podružnic, v prvih petindvajsetih letih delovanja pa je ustanovil štirideset šol, vzdrževal in podpiral pa jih je 844. Zelo

aktiven pri zbiranju finan nih sredstev za Schulverein je bil nemški pesnik Rosegger, ki je l. 1909 v Gradcu pozval Nemce k zbiranju prispevkov v obliki t. i. kamnov za ustanovitev nemških šol na narodnostno mešanih ozemljih. Prispevki naj bi znašali visokih dva tiso kron, zato naj bi jih pla ali šele takrat, ko naj bi se v petletnem obdobju za to javilo vsaj tiso Nemcev, a so že v treh letih zbrali tri milijone kron, iz

esar je potem nastal Roseggerjev sklad. Najve ji del od tega zneska so namenili gradnji nemških šol na slovenskem ozemlju, ki je bilo poleg eških dežel najpomembnejše obmo je germanizacije. (Vovko 1994, 21, 22)

Na Slovenskem je Schulverein deloval iz dveh smeri: iz Gradca proti Mariboru in po Dravski dolini na preostalo Štajersko ter iz Celovca preko Jesenic na Kranjsko. Na Koroškem je bilo nemško potuj evanje dovolj uspešno že zaradi utrakvisti nih šol, tako da Schulverein tam ni imel veliko dela. Njegova šola v Vodi ji vasi na Koroškem je nastala kot reakcija na tam na rtovano šolo Družbe sv. Cirila in Metoda. Bolj se je usmeril na Štajersko, kjer je prvo šolo odprl l. 1882 v Pekrah in jo je l. 1898 prepustil v vzdrževanje štajerski deželni upravi. Drugod na Štajerskem je deloval še v Sevnici, Sladkem Vrhu, Šentilju, Lenartu v Slovenskih goricah, Vuzenici, na Muti, Ceršaku, Peklu pri Mariboru in na Pragerskem. V Rogaški Slatini, Studencih v Mariboru in Radljah ob Dravi je poleg osnovnih šol imel tudi vrtec. Finan no je podpiral gradnjo šolskih poslopij v Kr evini pri Vurbergu, v okolici Maribora pa v Razvanju, Radvanju, Pobrežju in na Teznu, nato pa še v Sve ini, na Kapelskem Vrhu in Kungoti, v Pesnici pa je to prepre il razpad avstro-ogrske države. V Šentilju je l. 1889 kupil posestvo, kjer je ustanovil svojo osnovno šolo, ki jo je l. 1901 v svojo oskrbo prevzela štajerska deželna uprava, l. 1913 pa je s sredstvi iz Roseggerjevega sklada šentiljsko dvorazrednico razširil v trirazredno. V Rogaški Slatini in Sladkem Vrhu je ustanovil vrtca in osnovni šoli, ki jih je nato v oskrbo prevzela štajerska deželna uprava. Dejavnost Slovencev je bila v Studencih v Mariboru zelo velika, zato so tam Nemci s pomo jo Schulvereina l. 1906 ustanovili otroški vrtec in l. 1911 šestrazredno dekliško šolo. Ko je Schulvereinu za elo primanjkovati šolarjev, jih je pripeljal iz avstrijskih sirotišnic v rejništvo v slovenske dežele, da so lahko obiskovali njegove šole, kar se je zgodilo l. 1911 v

Šentilju in Ceršaku. Podružnice Schulvereina na Štajerskem so tudi zbrale veliko denarja za svoje delovanje in financiranje. (IZS 1999, 287; Vovko 1994, 22, 23)

Na Kranjskem je Schulverein deloval predvsem v industrijskih središ ih, kot so Trži , Jesenice in Ljubljana, ter na obrobju ko evskega narodnostnega otoka, kjer je imel svoje šole v Lazah blizu Uršinih sel, Vršicah, Rodinah blizu rnomlja, na Mavrlenu, Verdrengu, na Škriljah in v Gr aricah. Šolski poslopji v Ov jaku in Svetlem Potoku sta bili ve inoma narejeni iz prispevkov doma inov (denar, gradbeni material in brezpla no delo), davke in popravila je pla ala ob ina, u itelje pa dežela. Svoje otroške vrtce je imel v Ljubljani, Ko evju in Zagorju ob Savi. (IZS 1999, 287; Vovko 1994, 24) Schulverein je na razli ne zvite na ine podpiral veliko javnih in zasebnih osnovnih šol. Tako so nemške šole v Domžalah, Polzeli in Štorah pri Celju vzdrževali nemški lastniki tovarn, na Jesenicah in v Ljubljani pa jih je podpirala Kranjska hranilnica. Pogosto je zgradil samo šolsko stavbo, sam vrtec ali šolo pa so morali naprej vzdrževati ob ine ali lokalna društva. Schulverein je tudi dajal posojila za gradnjo šolskih poslopij, e so mu na ob ini zagotovili, da bo pouk na teh šolah potekal v nemškemu jeziku, kar se je zgodilo v Brežicah, Celju, Vojniku, Slovenskih Konjicah, Vuzenici, Marenbergu, Muti, Slovenjgradcu, Breznu, Sv. Ožbaltu, Studencih, Radvanjih, Razvanjih, Pobrežju, Kr evini, Sve ini, Ormožu, Bregu pri Ptuju, Ko evju, Fužinah in v veliko koroških ob in. Pogosto je Schulverein prišel brezpla no do lastninske pravice nad šolskimi poslopji, ki so se sicer zgradila z doma imi sredstvi, društvo pa je le dodalo kakšno posojilo, kar se je zgodilo v Slovenski Bistrici. Zaradi omenjenih družbenih prednosti je bil Schulverein ve inoma uspešen pri germanizaciji slovenskega naroda (Vovko 1994,

24)

3.2.1.2 Pro Patria in Lega Nacionale

Na zahodnem slovenskem narodnostnem ozemlju sta delovali dve raznarodovalni društvi. Italijanski nacionalisti so 28. 11. 1886 v Trestinu ustanovili zasebno šolsko društvo Pro Patria, ki ga je po ukinitvi nadomestila Lega Nacionale. Obe društvi sta bili namenjeni obrambi italijanskih otrok pred nemško ali slovansko nevarnostjo, ki pa je

dejansko ni bilo. Pro Patria je za ela delovati v Trstu, kjer je že l. 1886 ustanovila svoj otroški vrtec na Greti, kasneje pa še v Podgori in Pevmi pri Gorici, prisotna pa je bila tudi v Trestinu, na Primorskem, v Istri in Dalmaciji, kjer je ustanavljala zasebne italijanske šole v krajih z mešanim prebivalstvom. Avstrijska oblast je julija l. 1890 Pro Patrio razpustila zaradi politi nih provokacij, še isto leto pa so tržaški nacionalisti ustanovili novo raznarodovalno in zasebno šolsko društvo Lega Nacionale, katerega pravila so avstrijske oblasti potrdile julija l. 1891. Finan na sredstva za svoje delovanje si je Lega Nacionale priskrbela s prispevki podružnic, raznimi zapuš inami posameznikov, z dobi ki z veselic in plesov, z dohodki od prodaje vžigalic in drugih predmetov. Pri zbiranju prispevkov za Lego Nacionale so bili zelo uspešni italijanski dijaki, najbolj dejavne pa tržaške podružnice. (Vovko 1994, 25)

Lega Nacionale je na slovenskem narodnostnem ozemlju ustanovila otroške vrtce l. 1894 v Lo niku in Sv. Križu pri Trstu, l. 1899 v Devinu, l. 1901 v Škednju, l. 1906 pri Barki v Gorici, l. 1909 v Krminu in Zagraju, l. 1911 pa pri Sv. Jakobu v Trstu in na Op inah. Osnovne šole je na slovenskem narodnostnem ozemlju ustanovila l. 1891 v Podgori, l. 1892 pri Sv. Kolombanu v Miljskih Hribih, l. 1894 v Sv. Križu pri Trstu, l. 1899 v Devinu, l. 1903 v Neblem v Brdih, ki je prenehala delovati l. 1908, nadalje l. 1906 pri Sv. Ivanu pri Trstu, v Krkavcih v Istri in l. 1911 v Boži ih v Miljskih Hribih. V Sv. Križu pri Trstu je ustanovila tudi obrtno kamnoseško šolo. (Vovko 1994, 25, 26) Lega Nacionale je na razli ne na ine pritegnila otroke v svoje šole. Najpogosteje jim je nudila obleko, obutev, prehrano, šolske potrebš ine in ustanavljala šolske knjižnice. Pogosto je tudi podpirala italijanske dijake in tiste u itelje, ki so u ili v italijanskem jeziku in spodbujali italijanizacijo na omenjenih podro jih slovenskega narodnostnega ozemlja. (Vovko 1994, 26)

3.2.1.3. Ust edni Matice školska

ehi so bili v primerjavi s Slovenci gospodarsko mo nejši in aktivnejši glede narodne obrambe. Zavzemali so se za ustanovitev otroških vrtcev, osnovnih in srednjih šol s

eškim u nim jezikom še posebej tam, kjer niso mogli imeti svojih javnih šol, zato so konec l. 1880 v deželah eške krone ustanovili narodnoobrambno društvo Us edni Matice školska (dalje: Matica školska). Ideja za ustanovitev takšnega društva je nastala v Osrednjem društvu jednot u iteljskih. Ust ednjo Matico školsko so lažje ustanovili, ker so že prej delovale posamezne pokrajinske enote Matice školske: od l. 1872 v eških Budjejovicah, Olomucu in Prostejovem, od l. 1878 v Brnu in od l. 1880 v Opavi. Z ustanovitvijo Ust edni Matice školske so združili vse pokrajinske Matice školske, eške stranke in politi ne smeri na nadstrankarsko raven. L. 1885 je organizacija dobila glasilo Vestnik. (Vovko 1994, 27)

Osnovni cilj tega društva je bila vzgoja eške mladine in celotnega eškega naroda. Matica školska je v vsem svojem delovanju ustanovila in vodila štiriinpetdeset otroških vrtcev, od tega ve ino na eškem, nekaj manj na Moravskem in najmanj v Šleziji. Pod njenim okriljem je delovalo šestdeset osnovnih šol in dve srednji šoli. Za vzdrževanje tolikšnega števila ustanov je društvo potrebovalo veliko denarnih sredstev, ki so jih zbirali podružnice Matice školske in njihovi pokrajinski odbori. Najbolj aktivna je bila ženska podružnica v Pragi. Sredstva so pridobivali na razli ne na ine: z nabiralniki, s

istim dobi kom z raznih zabav, plesov in gledaliških predstav, z Mati nimi kolki, vsakoletno Svetovaclavsko zbirko, razglednicami, dopisnicami, pismi in kartami. Neuspešni so bili le s koledarji Matice školske. Zbirali tudi odrezke cigar, staniol papir, igra e za otroške vrtce in boži ne prireditve, knjige za narodne in dijaške knjižnice, zamaške, odpadne kovine, šolske potrebš ine in u ila, šolski inventar, u ne knjige, rabljene poštne znamke in celo ženske lase. V korist Matice školske so svoja dela in stvaritve prispevali tudi eški pisatelji in drugi umetniki. eškim poslancem je uspelo dobiti nekaj finan ne podpore iz eškega deželnega prora una, od koder je rpal sredstva tudi Schulverein. Nekateri ugledni ehi so Matici školski zapustili del ali celotno svoje premoženje. Na razli ne na ine in po svojih mo eh so Matico školsko podpirali tudi eški dijaki, študentje, bogoslovci, u itelji in gasilci s svojim posebnim prostovoljnim narodnim davkom. ehi so za društvo darovali ob porokah, pogrebih in sodnih globah. Matica školska je podeljevala svoje ime kot blagovno znamko tistim

eškim podjetjem, ki so ji potem nakazovali del dobi ka od prodaje proizvodov, ki so

nosili omenjeno znamko. Takšni proizvodi so bili navadno vžigalice, ustniki za cigare, gumbi, tkanine, kavni nadomestki, loš ilo za evlje in celo pogrebni venci. Društvo so podpirale tudi nekatere druge organizacije s podobnimi cilji, kot npr. društvo Komensky na Dunaju, Narodni jednoti v Olomucu in Brnu, Narodna jednota Pošumavska in Severo eška ter Jednota eškoslovenska. Ve kot polovico vseh dohodkov so zbrale podružnice Matice školske, ve ino so porabili za šolstvo, veliko pa tudi za pokojninske sklade. (Vovko 1994, 27, 28)

Tudi pri Matici školski je prišlo do razdorov zaradi strankarskih nesoglasij med eškimi politi nimi smermi. Katoliško usmerjeni ehi so posledi no ustanovili svojo Svetovaclavsko šolsko matico, ki naj bi š itila katoliško vero in ustanavljala katoliške šole. To je pomenilo konec uspešnega in enotnega delovanja ehov na narodnoobrambnem podro ju. (Vovko 1994, 28)

3.2.2 Slovenska zasebna šolska društva

3.2.2.1 Sloga in Šolski dom

Narodno zavedni Slovenci na Primorskem so se raznarodovalnemu pritisku upirali tudi z ustanavljanjem obrambnih društev. Med njimi je bilo politi no društvo Sloga, ki je l. 1883 ustanovilo zasebni otroški vrtec v Gorici, naslednje leto pa še dva. L. 1886 in l. 1893 je Sloga odprla dve osnovni šoli, l. 1896 pa še deško in dekliško obrtno šolo. (Vovko 1994, 29)

Zaradi politi ne nesloge med Slovenci v devetdesetih letih 19. stoletja se je ustanovilo še društvo Šolski dom, katerega pravila je avstrijska oblast potrdila 11. 7. 1897. Ker naj na njegovo delovanje ne bi vplivale razmere v slovenski politiki, je prevzelo vzdrževanje vseh Sloginih šolskih zavodov. Dejansko je Šolski dom le nadaljeval delovanje Sloge na šolskem podro ju. Obe društvi sta imeli tudi istega predsednika, dr. Antona Gregor i a¹⁹. Šolski dom je vložil veliko truda v gradnjo novih šolskih poslopij

¹⁹ Od l. 1880 je deloval v politi nem društvu Sloga. Bil je tudi urednik društvenega glasila So a, deželni odbornik, namestnik deželnega glavarja in lan raznih deželnih svetov in komisij. Ko je l. 1890 postal predsednik Sloge, je s tem postal tudi osrednja slovenska politi na osebnost na Goriškem. (ES 1989, 381)

za tiste šole in vrtce, ki jih je ustanovila že Sloga. L. 1898 so zgradili Šolski dom, za katerega so sredstva dobili deloma s prispevki, deloma s posojili. Ker v samem šolskem poslopju zaradi prostorske stiske niso mogli sprejeti vseh svojih šolskih zavodov, so l. 1904 zgradili še Mali dom, v katerem so delovali vrtec, osnovna šola, dekliška pripravnica za u iteljiš e in deška pripravnica za gimnazijo. L. 1908 so zgradili še Dom Simona Gregor i a, v katerem je imelo svoje prostore javno moško u iteljiš e, l. 1910 pa še Novi dom. V vseh teh domovih je bilo dovolj prostora za delovanje vseh ustanov Šolskega doma. L. 1899 je Šolski dom ustanovil svoj vrtec v Devinu, za katerega je l. 1900 za ela skrbeti Družba sv. Cirila in Metoda, ki je dobro sodelovala s Slogo in Šolskim domom. Obema društvoma je tudi denarno pomagala. Konec l. 1912 je ta vrtec prevzela v oskrbo Slovenska straža. (Vovko 1994, 29)

V šolskem letu 1914/15, ko se je že za ela prva svetovna vojna, je Šolski dom imel tri osnovne šole, tri vrtce, dve pripravniški šoli in obrtne šole. Te zavode so po svojih mo eh vzdrževali zavedni Slovenci, ki so se morali pri pridobivanju denarnih sredstev znajti, kakor so se najbolje znali. Samo enega u itelja je financiral okrajni šolski svet. (Vovko 1994, 29)

3.2.2.2 Slovenska straža

Zaradi sporov med slovenskimi politi nimi strankami konec 19. stoletja je pod okriljem Slovenske ljudske stranke nastalo narodnoobrambno društvo Slovenska straža. Ko je l. 1907 Družba sv. Cirila in Metoda dobila liberalno vodstvo in s tem tudi takšne smernice, so katoliško usmerjeni Slovenci 11. 5. 1910 ustanovili svoje društvo Slovensko stražo, katerega prvi predsednik je postal prof. Evgen Jarc²⁰. Do 1. 10. 1911, ko je bil Stražin prvi ob ni zbor v Celovcu, je imela že dvesto eno podružnico in okoli enajst tiso lanov, kar dokazuje njeno zelo veliko delovanje. Svojo dejavnost je usmerila na ogrožene predele slovenskega narodnostnega ozemlja, najbolj pa na

²⁰ L. 1908 je bil izvoljen v kranjski deželni zbor in ez dve leti še v državni. Najbolj se je uveljavil kot

lan SLS. (ES 1990, 270)

Koroško, ki naj bi jo po mnenju društvenega vodstva CMD najbolj zapostavljala. Ustanovila je še dva vrtca v Sv. Križu pri Trstu in v Gorici. (Vovko 1994, 34) Slovenska straža je bila glede na svoja pravila narodnoobrambno društvo za obmejne Slovence in je s svojim delovanjem, ki je temeljilo na katoliških in domoljubnih na elih, branila slovenski narod pred raznarodovalnimi pritiski. Na izobraževalnem podro ju je prirejala pou na potovanja, shode, gledališke predstave, izlete, razstave, obiskovanje muzejev, ustanavljala in podpirala je knjižnice, šole in šolska društva. Finan no je podpirala tudi slovenske nepoliti ne organizacije, društva, asopise in publikacije. Kupovala je zemljiška posestva, ki jih je nato prodala ali dala v zakup Slovencem, ne da bi pri tem iztržila dobi ek. Kategorije lanstva v Slovenski straži so zajemale ustanovnike, ki so znesek prispevali naenkrat ali najve v štirih obrokih po dvesto kron, redne lane, ki so pla ali po eno krono na leto ali kot pravne osebe najmanj deset kron, in podporne lane, ki so na leto pla ali vsaj petdeset vinarjev. (Vovko 1994, 34)

Vsako leto je imela svojo veliko skupš ino, na kateri so izvolili predsedstvo, vodstvo, nadzorstvo in razsodiš e društva. Finan na sredstva za svoje vzdrževanje je pridobivala iz lanarin podružnic, daril, zapuš in, prostovoljnih prispevkov, dobi kov raznih prireditev, s prodajo vžigalic, kavne primesi, kvasa in podobnega. V primerjavi z Družbo sv. Cirila in Metoda je Slovenska straža na šolskem in gospodarskem podro ju delovala širše. (Vovko 1994, 34)

3.2.2.3 Slovensko šolsko društvo

Bilo je vzgojna in obrambna organizacija koroških Slovencev, ki se je na šolskem podro ju borila za enakopravnost slovenš ine in slovenskih otrok v primerjavi s položajem nemš ine in nemških otrok. Ustanovili so ga 19. 11. 1908 v Celovcu z namenom, da bi skrbelo za slovensko šolstvo na Koroškem, ki se zaradi mo nega nemškega pritiska ni enako razvijalo kot v drugih slovenskih deželah. L. 1896 je župnik Franc Treiber v Št. Rupertu pri Velikovcu s pomo jo Družbe sv. Cirila in Metoda odprl zasebno Narodno šolo, ki so jo vodile šolske sestre. Po njegovem zgledu je župnik iz Št. Jakoba pri Rožu, M. Ražun, v Št. Petru zgradil Narodno šolo, ki jo je potem prevzelo

Slovensko šolsko društvo. Vodja Slovenskega šolskega društva je bil dr. Janko Brejc²¹, ki je bil hkrati tudi vodja katoliško usmerjenih koroških Slovencev. Društvo se je ve krat sprlo z Družbo sv. Cirila in Metoda predvsem zaradi ustanavljanja podružnic, vzdrževanja slovenske zasebne šole v Št. Jakobu v Rožu in delovanja potovalnega

u itelja Družbe sv. Cirila in Metoda na Koroškem. (Vovko 1994, 33; ES 12, 77)

3.2.2.4 Družba sv. Cirila in Metoda za Istru

Družba sv. Cirila in Metoda za Istru (dalje: CMD za Istru) je nastala kot odgovor na raznarodovalni pritisk in dejavnost Pro Patrie in Lege Nacionale v Istri in Kvarnerju na podro ju šolstva. Ker so imele pokrajinske in ob inske oblasti v Istri italijansko ve ino, so mo no onemogo ale ustanavljanje in delovanje javnih slovenskih in hrvaških šol v Istri. Glede tega je bila še posebej aktivna Lega Nacionale, ki je na omenjenem podro ju razpredla pravo mrežo svojih vrtcev in šol. Imela pa je tudi veliko finan nih sredstev, saj so zanjo zbirali denar tako v avstrijskih deželah kot v Italiji. (Vovko 1994, 30) CMD za Istru so ustanovili 24. 2. 1893, njen sedež pa je bil v Pulju. Kot narodnoobrambno društvo je podpirala in razvijala slovensko in hrvaško šolstvo v Istri na podlagi katoliških in narodnih na el, tako da je ustanavljala šole s slovenskim in hrvaškim u nim jezikom, zaposlovala u itelje, dajala nagrade, podpore in drugo. Med kategorije lanstva je uvrš ala ustanovnike, ki so pla ali enkraten znesek po sto goldinarjev, in letnike, ki so pla evali goldinar za vsako leto lanstva. Pravila je CMD za Istru povzela po slovenski Družbi sv. Cirila in Metoda z nekaterimi lastnimi zna ilnostmi, kot je bila funkcija zagovornika, katerega naloga je bila priporo iti CMD za Istru oblastem ali posameznikom, pregledoval je tudi ra une in imetje društva, nadziral seje odbora in letne skupš ine. Zagovornike so imenovali na letnih skupš inah. Druga taka funkcija je bil poverjenik, ki ga je imenoval odbor društva. Njegova naloga

²¹ Bil je eden vodilnih politikov Katoliške narodne stranke. Zaradi spora z I. Šušterši em se je l. 1903 preselil v Celovec, kjer je omenjeno stranko moderniziral in vklju il v Vseslovensko ljudsko stranko. Ker si je prizadeval za enakopravnost Slovencev na Koroškem, je bil med tamkajšnjimi Nemci osovražen in zato med prvo svetovno vojno tudi zaprt. (ES 1987, 365)

je bila prijaviti odboru nove lane in mu izro ati zbrani denar. Prva letna skupš ina Družbe sv. Cirila in Metoda za Istru je bila 4. 4. 1894 v Opatiji, ko je njen prvi redni predsednik postal dr. Dinko Vitezi . Na omenjeni skupš ini so prenesli sedež društva v Opatijo, organizirali mrežo podružnic in h kategorijam lanstva dodali še podpornike in izredne lane. Dr. Vitezi je l. 1893 na skupš ini slovenske CMD v Sežani predlagal, da bi se obe Družbi sv. Cirila in Metoda združili in uskladili v delovanju, kar pa je vodstvo slovenske družbe zavrnilo. eprav do omenjene združitve ni prišlo, pa sta družbi med seboj vseeno dobro sodelovali. (Vovko 1994, 30, 31)

CMD za Istru je ustanovila slovenske osnovne šole l. 1908 v Rakitovcu, l. 1911 v Ra icah, Sv. Barbari nad Miljami in v Kopru, l. 1912 pa v Sv. Luciji pri Portorožu. Podružnice istrske (Koper, Dekani, Trst, Sv. Barbara) in slovenske (Podgrad, Kozina, Klanec, Breg pri Trstu, Materija) Družbe sv. Cirila in Metoda so se prepletale. L. 1912 je v Sv. Luciji pri Portorožu prišlo do spora glede slovenskega ali hrvaškega u nega jezika med liberalnima asopisoma Edinostjo iz Trsta in U iteljskim tovarišem iz Ljubljane, ki so ga rešili tako, da so u ni jezik izbrali starši šolarjev in zaposlili tiste u itelje, ki so znali pou evati v obeh jezikih. Istrska CMD je imela ve osnovnih šol kot slovenska, vendar pa manj vrtcev. Tudi istrska družba je, tako kot vsa podobna društva, zbirala finan na sredstva za svoje delovanje s lanarinami, darili, zapuš inami, nabiralniki, narodnimi kolki, s prodajo vžigalic, cigaretnega papirja, cikorije, likerjev, dežnikov in mila. Društvo so finan no podpirali tudi Hrvatje iz Dalmacije in hrvaški izseljenci po vsem svetu. (Vovko 1994, 31)

Prva svetovna vojna je prizadela tudi CMD za Istru, saj so mnoge njene ustanove ve inoma prenehale delovati zaradi evakuacije prebivalstva s tega podro ja. Italijanski in avstrijski nacionalisti so njene lane pogosto obtoževali simpatizerstva do Srbije, ki je bila takrat najve ja državna sovražnica. Po razpadu Avstro-Ogrske so italijanske okupacijske oblasti zaprle vse šole CMD za Istru ali pa so jih spremenile v italijanske.

L. 1920 se je vodstvo društva preselilo v Trst, a CMD za Istru v italijanski državi ni smela delovati. (Vovko 1994, 31, 32)

3.3 DELOVANJE DRUŽBE SV. CIRILA IN METODA DO L. 1907

V prvem obdobju svojega delovanja se je CMD morala organizirati in ustaliti, zato so zanjo pomembni tudi manjši, obrobni dogodki, ki so ravno tako prispevali k njenemu uspehu. Takratni slovenski asopisi so imeli razli en odnos do CMD. Najpogosteje so objavljali pozitivne prispevke glede njenega delovanja ali druge podobne novosti. Svojo prvo kritiko je CMD dobila julija l. 1888 v Zgodnji danici, napisal pa naj bi jo ljubljanski stolni kanonik in prelat dr. Andrej ebašek. Tajnik CMD Anton Žlogar je na te lažne obtožbe odgovoril s serijo lankov v istem listu, v katerih je med drugim prosil uredništvo Zgodnje danice, da e že ne podpira CMD, naj je tudi ne sramoti. Januarja l. 1889 pa je dunajski asopis Neue Freie Presse obtožil CMD, da je vzela podkupnino od Slavljanskega dobrotvornega ob estva iz Petersburga, kar je vodstvo CMD odlo no zanikalo. Omenjeni asopis je zaradi velike narodne zavzetosti Slovencev v Gradcu napadel tudi tamkajšnjo podružnico in njene lane, o emer je poro al tudi Slovenski narod. Na podoben, a neuspešen na in je napadel tudi eško Matico školsko. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je CMD doživela nekaj napadov s strani Primorskega lista²² iz Gorice in Rde ega prapora²³, ki ji je o ital, da ustanavlja osnovne šole le zaradi obrambe katoliške vere in ne slovenskega jezika. (Vovko 1994, 40, 43, 45, 57; SN 1885, 3c)

CMD je na razli ne na ine podpirala in pomagala tudi drugim organizacijam s podobnimi ali istimi cilji. Med njimi so bile nekatere ob ine, ki jim je namenila brezobrestna posojila pod pogojem, da so njihove šole postale slovenske, ali pa bi morali dodeljeno vsoto takoj vrniti. Pri tem je bilo vodstvo CMD zelo previdno, ker se je balo, da bi v teh ob inah nato dobili ve ino Nemci ali Italijani. CMD je zaradi velikega števila prošenj za dodelitev pomo i podpirala najbolj ogrožene obmejne kraje z denarjem, knjigami in u nimi pripomo ki, njene koroške podružnice pa so ustanovile

²² Za el je izhajati l. 1893 v Trstu, povod za njegov nastanek pa je bil prvi slovenski katoliški shod v Ljubljani leto poprej. Od l. 1894 je izhajal v Gorici. (ES 1995, 352)

²³ Od l. 1898 je za el izhajati v Trstu kot glasilo tržaških in primorskih delavcev-socialistov, še istega leta pa kot glasilo JSDS. Najpomembnejši njegov urednik je bil E. Kristan, ki ga je urejal od l. 1898 do l. 1903 in nato spet od l. 1905 do l. 1911. (ES 1996, 121)

knjižnice, namenjene predvsem tamkajšnjim u encem in u iteljem. Ker so se na za etku devetdesetih let 19. stoletja v CMD pojavili idejna odstopanja in strankarski spori, je del duhovš ine zaradi tega prenehal podpirati družbo, zato je njeno vodstvo že l. 1891 za elo iskati nove denarne vire. Tako je decembra l. 1891 s posebno okrožnico prosilo za prispevke ez petdeset hranilnic in posojilnic, a se je odzvalo manj kot dvajset naprošenih. Februarja l. 1892 je vodstvo poslalo podobne prošnje 165 slovenskim društvom. Ljubljanski Sokol se je na to odzval in kot kolektivni pokrovitelj namenil CMD sto goldinarjev. Vodstvo se je zaradi društvenih na el odlo ilo finan no pomagati ustanovam društva Sloga v Gorici. Pokrovitelji CMD so postali tudi ljubljanski bogoslovci, v zameno pa je CMD od njih odkupila tristo izvodov prve in druge številke njihovega zbornika Pomladni glasovi, ki jih je nato poleg drugih pridobljenih knjig darovala predvsem šolskim knjižnicam na narodnostno mešanih podro jih na Štajerskem, Koroškem in Primorskem. CMD je raje in tudi pogosteje na takšen na in pomagala svojim prosilcem, kot pa dajala denarne podpore. Na podoben na in je delila tudi u ila, pri emer ji je pomagalo društvo Narodna šola. Ljubljanski potres l. 1895 je škodoval tudi založniški dejavnosti CMD, saj razen Vestnika tistega leta ni izdala ni drugega. CMD je imela v tem obdobju malo finan nih sredstev zaradi stroškov gradnje dveh šolskih poslopij, tako da je morala zavrniti mnoge prosilce in zmanjšati obi ajne podpore svojim šolam, u iteljem in dijakom. Dolgo asa je tudi uspešno sodelovala s privatnimi slovenskimi šolami v Gorici, ki so delovale najprej pod okriljem društva Sloga, od l. 1897 pa v okviru Šolskega doma, in redno podpirala vse njihove šolske zavode. L. 1899 je CMD uspelo po štirih letih neuspešnih prizadevanj kupiti graš ino Keinhofen na Muti. Do nakupa ji je pomagal notar Kocbek, saj niso hoteli vzbuditi zanimanja tamkajšnjih nemških nacionalistov, ki bi ta nakup lahko prepre ili. Vodstvo je l. 1906 za elo s pregledom vseh vrednosti nepremi nin družbe. Nastajajo a bilanca je bila namenjena le notranji uporabi, saj bi njena javna objava CMD mo no dvignila davke, najbolj pa šolam v Trstu in Velikovcu. Koroški deželni šolski svet je l. 1889 prepovedal vse družbine publikacije na koroških šolah. Zaradi napadov in kritik na CMD je njen predsednik Tomo Zupan za el razmišljati o odstopu. (Vovko 1994, 41, 43–45, 47, 50, 52, 55, 56, 65)

Od 29. do 31. 8. 1892 je v Ljubljani potekal prvi katoliški shod. Že pred njim se je v javnosti govorilo o ustanovitvi katoliškega u iteljiš a s slovenskim u nim jezikom ali pa vsaj katoliškega internata za bodo e u itelje. CMD je to zamisel hotela podpreti, a je zahtevala u iteljiš e za vse slovenske pokrajine, kar bi najbolj koristilo koroškim Slovencem. Predlog za ustanovitev slovenskega katoliškega u iteljiš a ob pomo i CMD je na razpravi v šolskem odseku naletel na ostre kritike, eprav ga je kot lan odbora podpiral Tomo Zupan. Josip Pavlica²⁴ je sicer pohvalil Zupanovo idejo o preoblikovanju CMD na podlagi farnih podružnic, a je menil, da za to Družba nima zadostne podpore pri slovenskih škofih. Po tem shodu CMD ni ve tiskala svojega Vestnika v Katoliški tiskarni, ampak v tiskarni Blasnikovih naslednikov, od l. 1904 pa v Narodni tiskarni, kjer so tiskali Koledar (Vestnik) CMD. (Vovko 1994, 48–50)
Ženske so se s svojim vsestranskim delovanjem v takratnem zaostalem in mo no patriarhalnem okolju izkazale kot zelo dejavne lanice CMD. Bile so tudi zelo iznajdljive pri zbiranju denarnih sredstev za družbo. Tomo Zupan se je februarja l. 1901 v Radovljici sre al s petinštiridesetimi najbolj dejavnimi lanicami CMD iz Kranjske in Primorske ter jim izrazil svojo zahvalo. (Vovko 1994, 58)

Tudi CMD se ni mogla izogniti aferam, ki so se pojavile na razli nih podro jih njenega delovanja. Vodstvo CMD se je l. 1898 dogovorilo z ljubljanskim trgovcem Ivanom Jeba inom, da bi pod družbino blagovno znamko razpošiljal eško kavno cikorijo, ki naj bi bila enake kvalitete kot Franckova, CMD pa bi za to dobila delež zaslužka od prodaje. Drugi takšni izdelki so bili še svin niki, milo, sve e, istila za kovine in evlje, cigaretni papir, aj, rum, igle, cilinder za petrolejke, platno, pisemski papir in drugo. Njihovi prvi kupci so bili narodno zavedni Slovenci. Založništvo blaga je bila uspešna oblika pridobivanja finan nih sredstev. L. 1904 pa je CMD in slovensko javnost pretresala »afera Jeba in«, saj je omenjeni trgovec poleg kavnih nadomestkov družbine blagovne znamke prodajal še kavne nadomestke CMD za Istru in kavne nadomestke Zvezde, ki pa so bili veliko cenejši. Zaradi omenjene konkurence so se kavni

²⁴ Od l. 1895 je bil v Gorici urednik Primorskega lista, nato še sodelavec Doma in sveta ter Vrtca. Sodeloval je pri ustanovitvi Slovenskega katoliškega delavskega društva. Na za etku je podpiral CMD, kasneje pa je postal njen velik kritik. (ES 1994, 277)

nadomestki CMD slabše prodajali, kar je družbi zmanjšalo tovrstne dohodke, Jeba in pa si je z Zvezdinimi kavnimi nadomestki dodatno pove eval dobi ek. Pri navezovanju stikov z istrsko CMD in sklepanju ugodne pogodbe s slovensko CMD je Jeba inu pomagal družbin podtajnik Kecelj, kar je vodstvo ostro obsodilo. Ker poskusi poravnave niso uspeli, je CMD razveljavila pogodbo z Jeba inom in si za ela iskati drugega založnika za njene kavne nadomestke. Tako se je znašla v zelo ob utljivem položaju, ker se je bala javnega škandala, in med ponujenimi trgovci ni našla nobenega primernega slovenskega podjetja. Po posredovanju Ivana Tav arja je doti ni trgovec pristal, da mu je CMD pregledala ra unovodske knjige, nato pa ji je pla al 2.833 kron kot neizpolnjene obveznosti. 10. 7. 1905 je CMD z njim sklenila novo pogodbo. Ta afera je mo no prizadela Toma Zupana, ki je objavil, da ne bo ve kandidiral za družbinega predsednika, in je za svojega naslednika predlagal Ivana Vrhovnika. Že naslednje leto je vodstvo razveljavilo kavno pogodbo z Jeba inom, kar pa še ni zaklju ilo njunega sodelovanja. L. 1907 je postal trgovec kavinih nadomestkov CMD Ivan Perdan, ki ji je dobavljal že vžigalice. Od takrat naprej so bili kavni nadomestki veliko cenejši. Perdan je kmalu hotel odstopiti od pogodbe, za svojega naslednika pa je priporo al Jeba ina, kar pa CMD ni ustrezalo zaradi preteklih slabih izkušenj z njim. (Vovko 1994, 55, 62, 63, 65, 69, 107)

3.3.1 Delovanje podružnic Družbe sv. Cirila in Metoda

CMD je bila uspešna pri ustanavljanju svojih podružnic že od samega za etka. Že l. 1886 se je pove evalo število pokroviteljev, tako osebnih kot kolektivnih. Med osebne pokrovitelje je takrat spadalo skoraj vse vodstvo družbe, ki so ga sestavljali Tomo Zupan, Luka Svetec, Josip Vošnjak, Ivan Murnik, Anton Žlogar in Ivan Vrhovnik. Kolektivni pokrovitelji CMD so bili Mariborska posojilnica, Banka Slavija, Savinjska posojilnica v Žalcu in drugi. (Vovko 1994, 40)

Mariborska podružnica je prosila vodstvo CMD, da bi za slovensko ob ino v Remšniku na Štajerskem posredovala pri Mariborski posojilnici, kjer je hotela najeti kredit za

gradnjo šolskega poslopja, mariborska podružnica CMD pa bi ji pla evala obresti. Vodstvo je omenjeni ob ini darovalo dva tiso kron svojih sredstev brezobrestno in brez pogojev, vse dokler bi bil na tej šoli slovenski u ni jezik, ob ina bi CMD dala dolžno pismo in morala vrniti denar, e slovenska šola ne bi ve delovala. Za podobna posojila so zaprosile še šolske krajevne oblasti v Lehnu in Vuhredu. Do avgusta l. 1887 je CMD na tak na in zagotovila podporo sedmim šolam ob jezikovni meji, podprla pa je tudi dijaški kuhinji v Celju in na Ptuju. CMD je na pobudo koroških podružnic v Celovcu in Beljaku na Koroško poslala veliko knjig za šolsko mladino, podružnicam pa posebne tiskovine (obrazce in pooblastila), ki naj bi olajšale njihovo delo in jim omogo ile enotno poslovanje. (Vovko 1994, 42)

V obdobju nazadovanja, ki je CMD zajelo od l. 1891 do l. 1907, je vodstvo hotelo pospešiti nastajanje svojih ženskih podružnic, zato je poslalo poziv k lanstvu in ustanavljanju novih podružnic vsem vidnejšim Slovenkam. eprav je bilo l. 1892 število podružnic ez sto, so nekatere sporo ile, da bodo zaradi trenutnih težav prenehale delovati. Vodstvo je vedelo, da je temu tako ravno zaradi za asne krize društva, zato jih niso rtali iz glavnega imenika, ampak so jim svetovali, naj sedež podružnice prenesejo v drug kraj, kar je navadno poživilo njihovo delovanje. V svoje delovanje naj bi vklju ili še zabave, pou ne govore, »bralne sobe« in drugo. Kot vzor je navedlo koroške podružnice, ki so bile takrat še zelo dejavne, saj so morale premagovati odpor in spletke koroških oblasti. (Vovko 1994, 47)

Podružnice družbe so imele pomembno vlogo pri opozarjanju na narodnostno ogrožene kraje, svetovanju možnih bodo ih osnovnih šol in otroških vrtcev CMD, podeljevanju podpor javnim šolam, u iteljem in dijakom. Tako je podružnica CMD v Šoštanju svetovala odprtje tamkajšnjega otroškega vrtca. (Vovko 1994, 56)

3.3.2 Šolske ustanove Družbe sv. Cirila in Metoda

CMD je v vseh slovenskih deželah poleg podružnic ustanavljala tudi svoje šole in otroške vrtce, mnoge slovenske pa je finan no podpirala. Na tak na in je bila najbolj dejavna na Tržaškem in Goriškem, saj je tamkajšnje slovensko prebivalstvo pokazalo

zanimanje za ustanovitev takšnih zavodov. L. 1886 je v Št. Jakobu pri Trstu ustanovila otroški vrtec, katerega odprtje je potekalo brez težav, za kar je bila zaslužna tudi tamkajšnja družbina podružnica. CMD se je pri ustanavljanju otroškega vrtca v Trstu v ulici Giuliani soo ala s težavami, ki so jih povzro ale italijanske ob inske oblasti, ki so odprtje tega zavoda prepre evale z zahtevo po zamenjavi lesenih stopnic v stavbi s kamnitimi, eprav je CMD že sklenila pogodbo z lastnikom stavbe. CMD je omenjeni otroški vrtec potem odprla 3. 1. 1887, a je morala zmanjšati število vpisanih otrok, ker je tržaški mestni upravni organ dolo il, da jih ena u iteljica ali vzgojiteljica pou uje lahko najve štirideset. Ko je CMD oktobra l. 1888 odprla prvi razred v svoji osnovni šoli pri Sv. Jakobu v Trstu in kot u itelja tam zaposlila Ivana Nekermana, so ga italijanske oblasti kmalu vrnile na njegovo prejšnje delovno mesto v Merezigah. Ker so ga nadomeš ali le za asni u itelji, je to tržaški mestni upravni organ takoj izkoristil in novembra l. 1888 izdal odlo bo, da se mora šola zapreti, ker ni imela ustreznega kadra za pou evanje. To se je uredilo šele naslednje leto, ko je šolo za el voditi Mihael Kamuši . Skupaj z Družbo sv. Mohorja sta šoli v Sv. Jakobu darovali knjige za novoustanovljeno šolsko knjižnico. CMD je aprila l. 1893 dobila pravico do javnosti za svojo šolo v Sv. Jakobu pri Trstu, l. 1895 pa je pod ugodnimi pogoji kupila celotno poslopje, v katerem je ta šola delovala. Konec istega leta pa je morala zaradi pomanjkanja prostora opustiti tamkajšnji otroški vrtec. Na za etku šolskega leta 1895/96 so tja prišle šolske sestre, zato se je osnovna šola razdelila na petrazredno deško s prejšnjim moškim vodstvom in dvorazredno dekliško, ki so jo vodile šolske sestre. (Vovko 1994, 40,41, 44, 50, 52–54)

CMD je odprla otroški vrtec v Rojah pri Trstu septembra l. 1889 in se pri tem soo ala z obi ajnimi težavami, ki so jih povzro ale italijanske oblasti. Vrtec je obiskovalo triinpetdeset otrok, veliko pa so jih morali zaradi prostorske stiske tudi zavrniti. CMD je septembra 1892. leta odprla otroški vrtec na Greti v Trstu, ki naj bi prepre eval raznarodovalno dejavnost bližnjega otroškega vrtca Lege Nacionale. Že naslednje leto je družbi s pomo jo tamkajšnje svoje podružnice uspelo na Greti odpreti še en otroški vrtec. Zaradi premajhnega obiska je l. 1895 morala opustiti otroški vrtec na Greti, ki ga je nato preselila v Belvedere, l. 1904 pa je ukinila še drugi otroški vrtec. Antonija

Grmek je s pomo jo CMD odprla svoj otroški vrtec pri Sv. Ivanu v Trstu na za etku julija 1896. leta. CMD je podpirala tudi zasebni slovenski otroški vrtec Dragice Gregor i eve v Škednju pri Trstu, ki je za el delovati oktobra l. 1898, od oktobra l. 1900 pa še zasebni otroški vrtec v Rocolu v Trstu. DCM je v šolskem letu 1904/05 v svojo popolno oskrbo prevzela otroški vrtec pri Sv. Ivanu, v Škednju in Rocolu v Trstu. (Vovko 1994, 45, 46, 50, 52, 56, 58, 62)

Svoje delovanje na šolskem podro ju na Goriškem je CMD za ela l. 1888 s finan nim podpiranjem otroškega vrtca v Podgori pri Gorici. Istega leta je v Pevmi pri Gorici odprla še svoj otroški vrtec, pri emer ji je pomagala njena tamkajšnja podružnica. Goriška podružnica CMD je bila zaslužna za odprtje še enega družbinega otroškega vrtca na slovensko-italijanski narodnostni meji, v Lo niku l. 1892. Ker pa je imel ta vrtec vedno manj otrok zaradi uspešne italijanske raznarodovalne dejavnosti, so ga l. 1896 morali zapreti. CMD je l. 1906 namenila otroškemu vrtcu v Devinu štiristo kron, ob ini Podgora pa devetsto kron za vzdrževanje dveh slovenskih otroških vrtcev. (Vovko 1994, 43, 44, 50, 52, 56, 68)

CMD je svoje šolske zavode na Štajerskem v za etnem obdobju ustanavljala v Celju in Mariboru. Tako je l. 1886 v Celju ustanovila svoj otroški vrtec, ki ga je obiskovalo okoli šestdeset otrok in je bil brezpla en, in t. i. zabaviš e, ki je bilo njena prva ustanova, povezana z zasebno slovensko dekliško šolo. L. 1888 se je dogovorila s celjskimi šolskimi sestrami, da v popolno oskrbo prevzamejo njen tamkajšnji otroški vrtec. Štajerski deželni šolski svet je l. 1892 in l. 1893 prepre eval odprtje družbinega otroškega vrtca v Mariboru, ki bi ga vodile mariborske šolske sestre, eprav je CMD v Gradz in na ministrstvo na Dunaj pogosto pošiljala vloge. Naslednje leto ji je kljub hudemu nemškemu pritisku uspelo odpreti otroški vrtec v Mariboru v zavodu šolskih sester. L. 1905 je za ela vzdrževati še slovenske paralelke na zasebni dekliški osnovni šoli šolskih sester v Mariboru. (Vovko 1994, 40, 41, 42, 50–52, 65)

CMD je imela najve težav z lokalnimi in deželnimi oblastmi na Koroškem, saj so ji na vse možne na ine onemogo ale kupovanje, gradnjo in ustanavljanje svojih šolskih ustanov. Svojo dejavnost je tam za ela l. 1888, ko je za beljaško podružnico poslala denar za nakup knjig, same šolske knjige pa je poslala v Bistrico ob Zilji. L. 1893 je

na rtovala odprtje svojega otroškega vrtca in osnovne šole v Velikovcu v sodelovanju s šolskimi sestrami. Ker stavba v Velikovcu ni bila primerna za šolo, je Ivan Hribar na svoje ime kupil stavbno zemljiš e v Št. Rupertu, ki ga je nato odstopil CMD, kjer so za eli graditi šolsko poslopje, kar pa je mo no vznemirilo tamkajšnje nemško prebivalstvo. CMD je šolsko poslopje v Št. Rupertu uspelo pravo asno dokon ati, tako da je osnovna šola za ela delovati konec l. 1896. Stroški gradnje te šole so presegli finan ne zmožnosti družbe, zato se je morala zadolžiti. Hkrati je prišlo do spora med župnikom Treiberjem in vodstvom CMD, saj si je Treiber pri Velikovški hranilnici sposodil trideset tiso kron in pri tem trdil, da mu je to dovolil predsednik družbe Tomo Zupan, ki pa je to odlo no zanikal. Da bi se nekoliko zmanjšale obresti tega posojila, je Anton Koblar²⁵ lastnoro no dal posojilnici štiri tiso kron. Vodstvo je omenjeni dolg vknjižilo na svojo šolo v Št. Rupertu in celotno situacijo uspešno prekrilo pred javnostjo. Isto asno je prišlo tudi do spora zaradi Družbe sv. Mohorja, ki je CMD anonimno podarila osem tiso kron, vendar je ta denar CMD izro il Treiber. Družbina šola v Št. Rupertu se je novembra l. 1899 spremenila v trirazrednico, imela pa je tudi svoj internat za dvajset deklet, nikakor pa ni mogla dobiti pravice javnosti²⁶. CMD je na Koroškem vzdrževala šolo v Št. Rupertu, finan no podpirala u iteljski dom v Celovcu in v oskrbo prevzela še novo šolo v Št. Jakobu v Rožu. Pobudo za ustanovitev slovenske osnovne šole na Muti je prejela l. 1896, ki jo je potem odprla aprila l. 1900. (Vovko 1994, 42, 43, 51–54, 56, 57, 68)

Finan no je podprla tudi gradnjo šole v Šentpetru v Savinjski dolini, ob pogoju, da bo pouk v njej ves as potekal v slovenskem jeziku, ob ina pa ji je morala izdati dolžno pismo. Ker si je CMD že dlje asa prizadevala za ustanovitev svojih zavodov na narodnostno ogroženih Jesenicah, je jeseni l. 1903 ob pomo i Ivana Svetine odprla svoj otroški vrtec na Savi pri Jesenicah, l. 1905 pa še enega. CMD je ustanovila otroški vrtec v Hrastniku januarja l. 1907, že ustanovljenega v Gabrju pri Celju pa ni mogla odpreti zaradi pomanjkanja finan nih sredstev. Z notranjim razcepom CMD l. 1907 je njeno

²⁵ Kot politik je bil dejaven od l. 1896 naprej, ko je bil izvoljen za državnozborskega poslanca. Bil je tudi zgodovinar in zagovornik krš anskega socializma. (ES 1991, 171)

²⁶ Privatna šola s pravico javnosti je imela enako veljavnost kot državna. (SSKJ 1998, 1359)

novo vodstvo tudi na šolskem podro ju za elo uveljavljati druga no usmeritev. (Vovko 1994, 42, 43, 64, 69)

3.3.3 Skupš ine in seje Družbe sv. Cirila in Metoda

Za delovanje CMD so bile pomembne tudi njene letne skupš ine in seje, saj so se na njih sprejemale pomembne odlo itve. Na drugi letni skupš ini CMD, ki je potekala 5. 8. 1887 v Trstu, je tržaška podružnica zaprosila za ustanovitev svoje osnovne šole v tem mestu. Ivan Hribar je edino prepreko videl v tem, da mestni upravni organ ne bi hotel prevzeti vzdrževanja šole. Prvi astni lan CMD je na predlog predsednika beljaške podružnice postal Andrej Einspieler. Po tej skupš ini se je CMD še bolj posve ala ustanovitvi svojih koroških podružnic in boju za tamkajšnje slovenske šole. Na sedmi letni skupš ini družbe, ki je potekala 28. 7. 1892 v Postojni, je predsednik prve tržaške podružnice Matko Mandi opozoril na slabo stanje Slovencev v Istri in DCM obvestil, da istrski Hrvatje nameravajo ustanoviti svojo šolsko organizacijo Družbo sv. Cirila in Metoda za Istru. (Vovko 1994, 42, 44, 48, 51)

Vodstvo se je po 88. seji iz italnice preselilo v pisarno Slovenske matice v Ljubljani, kar pa je bila le za asna rešitev, saj so nameravali najeti prostore v novozgrajenem Narodnem domu. Enajsta letna skupš ina CMD, ki je bila 11. 8. 1896 v Ljubljani, je že potekala v novem poslopju Narodnega doma, kjer je imelo vodstvo svoje prostore od 4.

9. 1896. (Vovko 1994, 53, 54)

Zelo sve ana je bila štirinajsta letna skupš ina CMD 3. 8. 1899 na Vrhniki, kjer so družbine udeležence na železniški postaji sprejeli deželni poslanec in župan Gabrijel Jelovšek, predsednica ženske podružnice CMD Mici Marolt, predsednik moške podružnice CMD Lovro Gantar, lani razli nih tamkajšnjih in okoliških društev ter drugi. Zaradi javnih govoric je Ivan Tav ar zahteval, da se razjasni, kdo je vknjiženi lastnik šolskih poslopij v Št. Rupertu in na Muti. Tomo Zupan mu je zatrdil, da sta obe poslopji vknjiženi na ime CMD in da sestavljajo tudi inventarne sezname o ostalem hišnem premoženju in opremi. Ta Tav arjeva zahteva je bila povezana s širšimi napadi

na šolske sestre, ki so bile pri CMD zaposlene kot u iteljice, saj so liberalni lani družbe nasprotovali redovnicam kot u nemu osebju, CMD pa pogosto o itali »klerikalizem«. Takšno razmišljanje se je iz družbinih krogov razširilo v širšo politi no javnost, ki je nato še bolj napadala CMD. (Vovko 1994, 56, 58, 57)

Na sedemnajsti letni skupš ini CMD, ki je potekala 7. 8. 1902 v Ilirski Bistrici, so nekateri udeleženci izrazili kritike na ra un kakovosti družbinih vžigalic, kar je takoj po skupš ini preveril dr. Svetina v sami Perdanovi trgovini, kjer je ugotovil, da je bila njihova kakovost zares slaba in da so mu jih ob nakupu zara unali ve , kot je bilo dogovorjeno. Založnik vžigalic Ivan Perdan se je za svoje ravnanje opravi il in obljubil izboljšati kakovost vžigalic. Vodstvo je na predlog Ivana Vrhovnika sprejelo idejo o preoblikovanju Vestnika CMD v Koledar že z l. 1903 za l. 1904. (Vovko 1994, 59, 60,

61)

Za devetnajsto letno skupš ino CMD, ki je potekala 4. 8. 1904 v Žalcu, je bilo zna ilno, da je bila zadnja brez sporov. Tomo Zupan je kot najvišji predstavnik CMD prejel od celjske ženske podružnice CMD tristo kron. Vodstvo si je v tem asu prizadevalo svojim u iteljem zagotoviti im boljše materialne pogoje, še posebej lai nim v Trstu, ki jih je od l. 1905 dalje glede osebnih dohodkov izena ilo z drugimi tržaškimi u itelji. CMD je tudi prevzela narodni kolek, katerega so po eškem zgledu predlagali lani slovenskih akademskih društev. (Vovko 1994, 61, 62)

Jubilejna dvajseta letna skupš ina CMD je potekala 14. 9. 1905 v Šentjurju pri Celju, na kateri pa so že izbruhnila nesoglasja med lani CMD, vendar se ni omenjala »afera Jeba in«. Spori so se za eli z napadi liberalcev na tajnika Žlogarja zaradi njegovih stališ do šolskih vprašanj v litijskem okrajnem šolskem svetu. Pomembni temi sta bili tudi nemško raznarodovalno delovanje v Mariboru in njegovi okolici ter koroški Slovenci, ki naj bi jih CMD zanemarjala. Tomo Zupan je te o itke zavrnil z mislijo, da bi morale tudi koroške podružnice CMD kaj ve storiti za svoj, družbin in narodni razvoj. Najstarejša štajerska podružnica je ob tej priložnosti CMD izro ila sto kron. (Vovko 1994, 63, 65)

Zadnja, enaindvajseta letna skupš ina CMD pred notranjim razkolom družbe je potekala

2. 8. 1906 v Logatcu. Na njej je Tomo Zupan še enkrat pozval slovenske župane, naj

svoje dopise kolkujejo z narodnimi kolki Družbe sv. Cirila in Metoda. CMD je prejela dvesto kron od svoje logaške ženske podružnice. Udeleženci skupš ine so opozorili, da je trgovec Jeba in še vedno prodajal kavne nadomestke CMD, eprav z družbo ni imel ve sklenjene pogodbe. Skupš ine se je udeležila tudi šolska mladina in narodnoradikalni študentje z Gregorjem Žerjavom²⁷ na elu, ki so zelo kritizirali takratno vodstvo CMD, nasprotovali katoliško narodnim lanom družbe in napadali mariborske šolske sestre, ki so jih hoteli na vsak na in odstraniti iz CMD. Po tej skupš ini je vodstvo po osemnajstem lenu družbinih pravil ustanovilo šolski in gospodarski odsek iz tistih lanov vodstva, ki so živeli v Ljubljani. Odseka sta na eloma zasedala lo eno, pogosto pa tudi skupaj. (Vovko 1994, 65, 66, 67, 68)

Ostale letne skupš ine CMD so potekale 29. 7. 1888 (tretja) v Narodnem domu na Ptuju, 8. 8. 1889 ( etrta) na Bledu, 23. 7. 1891 (šesta) v Kamniku, 26. 7. 1893 (osma) v Sežani, 8. 8. 1895 (deseta) v Kranju, 5. 8. 1897 (dvanajsta) v Škofji Loki, 11. 8. 1898 (trinajsta) v Ribnici, 1. 8. 1900 (petnajsta) v Radovljici, 8. 8. 1901 (šestnajsta) v Mariboru in 6. 8. 1903 (osemnajsta) v Litiji, vendar niso veliko vplivale na delovanje CMD. (Vovko 1994, 45, 46, 51, 54, 56, 59)

²⁷ Bil je politik, od l. 1907 do l. 1910 tajnik pri CMD, l. 1909 pa je vstopil v Narodno napredno stranko. Ko se je l. 1914 preselil v Trst, so ga oblasti aretirale in nato izpustile, a je bil l. 1915 ponovno aretiran. Spomladi l. 1917 se je preselil na Dunaj, kjer je postal novinar Slovenskega naroda in nato še tajnik Jugoslovanskega kluba. L. 1918 je bil med ustanovitelji Narodnega sveta v Ljubljani in Narodnega sveta SHS v Zagrebu. (ES 2001, 326)

3.4 DELOVANJE DRUŽBE SV. CIRILA IN METODA OD L. 1907 DO L. 1918

Najve jo spremembo je CMD doživela 6. 8. 1907 na svoji dvaindvajseti letni skupš ini v Bohinjski Bistrici. Že prej je ve dejavnikov kazalo na bližajo i se razkol. Eden od teh je bil odstop Toma Zupana 20. 3. 1907 na 179. seji vodstva, na kateri je kot vzrok za svoj odstop navedel svoje bivanje na dvorcu Okroglo pri Kranju po upokojitvi, kar bi zaradi slabih poštnih in prometnih povezav oviralo njegovo vodenje CMD. Za svojega naslednika je predlagal nekoga s stalnim bivališ em v Ljubljani. Zupana je k dokon nemu odstopu spodbudilo ravnanje vodstva, ki mu ni hotelo poslati na Okroglo nekaterih še neurejenih družbinih dokumentov. Kot velik pristaš škofa Janeza Zlatousta Poga arja je dolgo in uspešno ohranjal slogaško vzdušje v CMD, ko je drugje na Slovenskem že zdavnaj izginilo. Po smrti omenjenega škofa je Zupan izgubil delovno mesto vodje Alojzijeviš a in mesto v deželnem šolskem svetu, kar je doživljal kot osebno krivico. V takšnem položaju se je najbrž znašel tudi zaradi nasprotovanja novemu ljubljanskemu škofu Missiji in njegovemu vodenju Alojzijeviš a. Pred dvaindvajseto letno skupš ino sta se obe strani v CMD, liberalna in katoliška, vsaka zase pripravljali na medsebojni obra un za prevlado in vodstvo v organizaciji. Nekoliko bolj uspešni pri tem so bili mladi liberalci in narodni radikali v okviru CMD, saj so zbrali veliko število pooblastil, s katerimi so potem dosegli ve ino. Omenjena skupš ina se je za ela z izvolitvijo Toma Zupana za astnega lana. Sledil je govor G. Žerjava, v katerem je kritiziral dotedanji na in vodenja CMD in hkrati podal nekaj predlogov za izboljšanje delovanja družbe, ki so se kasneje uveljavili kot smernice novega vodstva. Najpomembnejši dogodek na skupš ini so bile volitve novega odbora CMD. Že pred volitvami so liberalci v CMD sestavili svojo kandidatno listo, ki so jo predstavljali Andrej Senekovi , Gregor Einspieler, G. Žerjav, dr. Novak, dr. Ivan Merhar, Fran Pahernik²⁸ in Karol Bleiweiss, emur je nasprotovala katoliška stran v CMD. Na koncu

²⁸ Kot gozdar in veleposestnik je na svoje stroške zgradil osnovno šolo za otroke gozdnih delavcev v Hudem Kotu, od l. 1918 do l. 1920 pa je bil zelo dejaven pri dolo anju slovenske severne meje. (ES 1994, 220)

so se dogovorili za kompromis, ko so namesto dr. Novaka vklju ili dr. Detelo. Po glasnih razpravah so sledile volitve in razglasitev rezultatov. Nov odbor CMD so sestavljali dr. Merhar, dr. Žerjav, dr. Bleiweiss, Pahernik, dr. Novak za dve leti in Gregor Einspieler za eno leto. Nov predsednik družbe je postal Andrej Senekovi .

eprav so bili katoliški lani v CMD po teh volitvah v manjšini, jih liberalci niso dokon no izrinili iz odbora in drugih organov družbe. Novo vodstvo CMD se je moralo hitro spoprijeti z mo nim upadanjem lanstva v društvu in najti nove ter u inkovite na ine, kako medse spet privabiti ljudi. (Vovko 1994, 70–75)

L. 1908 je v neformalni povezavi s CMD za el izhajati mese nik Slovenski branik s podnaslovom Vestnik naših krajev, katerega naloga je bila spodbujati podružnice CMD k ve jem delovanju. Vse do l. 1914 so v njem objavljali podatke o delovanju vodstva CMD, lanstvu CMD in delovanju drugih zasebnih šolskih društev. Prve tri letnike je urejal dr. Žerjav, druge tri pa skupaj Ivan Vrhovnik in družbin potovalni u itelj Ante Beg²⁹. V tem obdobju je v njem Ivan Vrhovnik objavil anonimen lanek, v katerem je predlagal ustanovitev Ciril-Metodovega obrambnega sklada, ki bi deloval podobno kot nemški Roseggerjev, ampak v okviru finan nih zmožnosti Slovencev, ki pa so bile skromnejše od nemških. Predlagal je, da bi se tiso Slovencev zavezalo, da bodo v petih letih za CMD prispevali vsak po dvesto kron ali t. i. kamnov. V Slovencu je dne 7. 2. 1910 izšel lanek z naslovom »Cirilmetodarija«, ki je predstavljal višek napadov SLS-a na CMD, predvsem na njene liberalne lane in vodstvo. Luka Svetec, takratni podpredsednik družbe, je v odgovor na ta lanek 13. 3. 1910 v ljubljanskem mestnem domu sklical shod. Slovenska javnost, predvsem liberalci, je za ela še bolj podpirati CMD, tudi finan no. (Vovko 1994, 76,77, 80, 83, 84)

Med najbolj dejavnimi podružnicami v tem obdobju delovanja CMD je bila mariborska, ki je ves as natan no spremljala narodnostne in šolske razmere v mestu in okolici. Na podlagi tega je predlagala ustanovitev svojih zavodov, predvsem v Melju in na Studencih. Podružnica CMD v Vrtojbi je doživela notranji spor glede pravic tistih

lanov, ki niso redno pla evali lanarine. (Vovko 1994, 79, 80)

²⁹ Bil je publicist, ki je izdajal in urejal Slovensko zadrugo, Domovino iz Celja in Slovenski narod. L. 1909 je postal potovalni u itelj in organizator CMD. (ES 1987, 212)

Kljub novemu vodstvu in drugim spremembam, ki jih je CMD doživljala, ji je svoje zapuš ine namenilo kar nekaj zavednih Slovencev. Tako ji je umrli tovarnar z Vrhnike kot glavnemu dedi u l. 1910 zapustil 430.000 kron. Naslednje leto je umrla Marija Vilhar, ki je v svoji oporoki dolo ila CMD za svojo naslednico, vendar šele po moževi smrti. Tako je družba l. 1915 nasledila okoli 112.400 kron. Na CMD se je l. 1913 spomnil tudi ljubljanski trgovec Franjo Babi , ki ji je po svoji smrti zapustil hišo na Dolenjski cesti, vredno okoli 100.000 kron. CMD se je tudi po l. 1907 uspešno financirala s pomo jo založništva svojih izdelkov. Tako je l. 1910 po dolgotrajnih pogajanjih podpisala »kavno pogodbo« s Kolinsko. Že naslednje leto je imela težave s trgovcem Perdanom, ki je hotel hkrati z vžigalicami CMD prodajati še konkuren ne vžigalice Slovenske straže. Perdan je l. 1912 družbi spet povzro al težave, saj je glede prodaje vžigalic sklenil pogodbo tudi s Sokolom, ki je za CMD predstavljal konkurenco, a jim je težave uspelo sporazumno rešiti. (Vovko 1994, 83, 84, 86, 89, 94,

98)

Dunajsko notranje ministrstvo je l. 1910 potrdilo spremenjena pravila CMD, po katerih je lahko razširila svoje delovanje na celotno avstrijsko polovico monarhije in dobila pravico ustanavljanja pokrajinskih zvez za svoje podružnice. V zvezi s tem je nastala najve ja kriza za CMD po l. 1907, ki sta jo povzro ili med seboj povezani aferi »Prekoršek«in »štajerska pokrajinska zveza podružnic CMD«. Temu se je pridružila še zahteva po delitvi letnih skupš in CMD na javni in tajni del. Ker so spore zgladili na tajnem shodu pred tržaško skupš ino, je javnost o omenjenih aferah malo vedela. Glede štajerskih pokrajinskih zvez podružnic CMD je vodstvo zahtevalo, da naj bi bile tri: podravska s sedežem v Mariboru, savinjska v Celju in tretja v Ormožu ali Središ u pod pogojem, da podružnice med seboj ne bi bile preve oddaljene. Temu je nasprotovalo šest podružnic iz Celja in okolice, ki so zahtevale le eno štajersko pokrajinsko zvezo s sedežem v Celju, kar pa ni ustrezalo mariborskim podružnicam, ki bi bile s tem odmaknjene na rob dogajanja. Vodstvo je nato ugotovilo, da sta za temi zahtevami stala Prekoršek in Štibler. Slednji je tudi nasprotoval posojilu, ki ga je CMD pod ugodnimi pogoji namenila mestu Ljubljana za gradnjo dekliške srednje šole in internata

Mladika³⁰, ter denarnim izpla ilom, ki sta jih od CMD dobivala predsednik Senekovi in blagajnik Aleksander Hudovernik³¹. Na tržaški skupš ini je vodstvo postavilo Štiblerja na svoje mesto, zato je zapustil sejo vodstva, Prekoršku pa kot potovalnemu u itelju dalo odpoved, zaradi esar je 6. 6. 1912 v Mariboru potekal protestni shod. (Vovko 1994, 86, 92–96)

Po notranjem razcepu CMD l. 1907 je novo vodstvo vpeljalo nekatere spremembe tudi na šolskem podro ju družbinega delovanja. To se je odražalo tudi v vodenju šole na Muti, ki so jo spremenili v mešano, zaradi esar so šolske sestre dale odpoved. Družbina šola v Št. Rupertu pri Velikovcu se je soo ala z ve jimi težavami, saj je bila edini družbin zavod brez pravice javnosti, zaradi esar so morali njeni u enci vsako leto opravljati razredne izpite na javnih osnovnih šolah. Obe vodstvi CMD sta se že od l. 1900 trudili za to šolo pridobiti pravico javnosti, kar pa so koroške deželne oblasti zavra ale zaradi dejstva, da so de ke v višjih razredih u ile u iteljice. Vodstvo je zato tam zaposlilo u itelja. CMD je ta problem dokon no rešila v šolskem letu 1909/10, ko je etrti razred razdelila na dekliškega in deškega, katerega je pou eval u itelj, deklice pa šolske sestre. Tako so odpravili še zadnjo oviro, da bi za to šolo pridobili pravico javnosti. Poleg tega so Nemci uspešno privabljali slovenske otroke v svoje mestne šole. Vodstvo je l. 1913 sklenilo pogodbo s šolskimi sestrami glede svojih šol v Št. Rupertu in v Velikovcu, ki jim ju je prepustilo v upravo za naslednjih petnajst let pod pogojem, da šoli ostaneta slovenski. CMD je po petindvajseti letni skupš ini kupila tudi poslopje za na rtovano osnovno šolo v Vodi ji vasi pri Beljaku, vendar so njeno odprtje na vse možne na ine onemogo ale nemške nacionalisti ne krajevne in deželne oblasti. (Vovko 1994, 75, 76, 79, 87–90, 99)

Novo vodstvo je na za etku svojega delovanja razmišljalo o ustanovitvi družbinih zavodov na obrobju ko evskega jezikovnega otoka, in sicer v epljah, Rodinah, Tel jem vrhu, Lazah in Rožnem dolu. DCM je s pomo jo svojih belokranjskih in novomeških podružnic poskušala zajeziti nemški narodnostni otok, zato je na svoje

³⁰ L. 1907 je bil odprt dekliški internat Mladika, ki ga je vzdrževalo istoimensko vzgojno-izobraževalno društvo do l. 1919, ko ga je prevzela ljubljanska mestna ob ina. (ES 1993, 169)

³¹ Od l. 1906 je bil blagajnik pri CMD, v letih 1923–31 pa njen predsednik. Soustanovil je narodnoobrambno društvo Branibor, ki je nasprotovalo Südmarki. (ES 1990, 86)

stroške, ki so znašali 8.666 kron, postavila šolsko poslopje v Rožnem dolu. Do l. 1912 je zgradila šolske stavbe javnim osnovnim šolam v epljah, Rodinah in Rožnem dolu, s

imer je prihranila kar nekaj finan nih sredstev ob inam in kranjskemu deželnemu odboru, ki pa ji je zavrnil prošnjo za podporo. (Vovko 1994, 76, 77, 83, 84, 95)
Šolstvo CMD se je na Primorskem, še posebej pa v Trstu, uspešno razvijalo. CMD je v Krminu odprla svoj otroški vrtec in osnovno šolo l. 1909, ki jo je še istega leta razširila v dvorazrednico. Ko so tržaški Slovenci vztrajno zahtevali javno slovensko osnovno šolo v tem mestu, je državna oblast 15. 10. 1908 z ministrskim odlokom v državno službo prevzela pet u iteljev osnovne šole pri Sv. Jakobu, kar je delno razbremenilo CMD. Državna oblast je avgusta l. 1911 financirala zaposlovanje še treh družbinih u iteljev. CMD je po petindvajseti letni skupš ini ve ino svojih finan nih sredstev namenila za gradnjo novega šolskega poslopja pri Sv. Jakobu v Trstu, za osnovno šolo na Blan i v Gorici in za prizidek šolskega poslopja v Št. Rupertu pri Velikovcu. Kupila je tudi poslopje v Trstu, kjer je deloval na rtovan otroški vrtec pri Sv. Mariji Magdaleni, in dve hiši Gospodarskega društva v Škednju za svoj otroški vrtec. Sve ana otvoritev novega šolskega poslopja pri Sv. Jakobu v Trstu, ki je CMD stal 580.000 kron in se je zaradi tega tudi mo no zadolžila, je potekala 12. 10. 1912. Novo poslopje je bilo takrat zelo moderno, saj je imelo velika okna, sanitarije, kopalnice, centralno kurjavo, štiriindvajset u ilnic, štiri kabinete, dve pisarni, dve konferen ni sobi, telovadnico z garderobo, kuhinjo, dve jedilnici in dve stanovanji. Veselje nad pridobitvijo takšnega objekta je skoraj uni ila »afera Praprotnik«, ko je ljubljanski mizar Simon Praprotnik za to šolo izdelal klopi slabe kakovosti, kar pa je on zanikal. Spor se je zavlekel v l. 1913. CMD je odprla svoj otroški vrtec v Kolonji tik pred prvo svetovno vojno, t. j. 5. 5. 1914. (Vovko 1994, 79, 83, 84, 87–90, 96, 97)

Dva družbina otroška vrtca v Gabrju pri Celju in Hrastniku sta za ela delovati l. 1907, l. 1909 pa še v Ormožu. Zaradi velikega nemškega odpora v Mariboru je Ivan Kejžar kot

lan tega društva na svoje ime kupil zemljiš e in stavbo v Studencih, kjer je CMD hotela postaviti svoj otroški vrtec in osnovno šolo. V ta namen si je CMD od Mariborske posojilnice izposodila ve ino denarja, šest tiso kron, ki ga je za ta nakup potrebovala. Kmalu pa je za ela nemška nacionalisti na krajevna oblast z vsemi sredstvi

ovirati za etek gradnje omenjenih zavodov, vendar to ni prepre ilo CMD pri uresni itvi njenih ciljev. Šolsko poslopje v mariborskih Studencih je l. 1913 zgorelo v požaru, za katerega se je domnevalo, da je bil podtaknjen. eprav je CMD v drugem desetletju 20. stoletja dobivala veliko pobud in prošenj za ustanovitev svojih otroških vrtcev in osnovnih šol ali za gradnjo šolskih poslopij, je bila takrat mo no zadolžena in brez finan nih sredstev, ki jih je namenila le resni no ogroženim krajem. (Vovko 1994, 75, 76, 79, 83, 84, 89, 90, 99)

Tudi letne skupš ine CMD so bile v tem obdobju pomembne za delovanje organizacije. Na njih so se sprejemale klju ne odlo itve in odvijali pomembni procesi. Ena takih je bila triindvajseta letna skupš ina CMD, ki je potekala 19. 9. 1908 na Ptuju in je postala znana po nasilnem in krvavem napadu nemških nacionalistov na njene udeležence.

eprav je vodstvo skupš ino sicer prijavilo ptujskemu mestnemu upravnemu organu, le-ta ni poskrbel za varnost udeležencev skupš ine. Mestni stražarji so celo prijeli vsakega Slovenca, ki si je drznil na nastalo situacijo besedno ali druga e reagirati. Zaradi omenjenih napadov na CMD so se slovenski politi ni krogi za asno združili v boju proti nemškemu nacionalizmu, družba pa je bila kot žrtev deležna ve je, predvsem finan ne, pozornosti. Naslednja letna skupš ina je potekala na narodnostno ogroženih Jesenicah. Na njej se je razjasnjeval spor CMD s Slovenskim šolskim društvom, ki je hotelo na Koroškem ustanavljati svoje podružnice kljub že obstoje im družbinim in ji celo prepovedalo tam ustanavljati nove. Na tej skupš ini so tudi spremenili nekatere lene družbinih pravil. Petindvajseta jubilejna letna skupš ina CMD je potekala 3. 7. 1910 v Ljubljani v Narodnem domu. Na njej so za astne lane CMD razglasili še preostale

lane ustanovnega odbora: Ivana Hribarja, Ivana Murnika, Josipa Vošnjaka in Ivana Vrhovnika. Predsednik Andrej Senekovi je poudaril, da je CMD najbolj uspešno delovala v Trstu, a se je tamkajšnjo družbino šolstvo še vedno soo alo s prostorsko stisko, zato se je vodstvo odlo ilo tam sezidati novo šolsko poslopje. V obrambni sklad CMD so do konca l. 1909 prijavili skupaj 749 »kamnov«. Na šestindvajseti letni skupš ini, ki je potekala 10. 9. 1911 v Trži u, je predsednik Senekovi poudaril delovanje slovenskih izseljencev v ZDA, ki so veliko pomagali CMD. Posebna in neodvisna mreža podružnic CMD je za ela v ZDA nastajati l. 1909. Prva podružnica je

nastala v New Yorku, do l. 1911 pa so jih ustanovili še šestindvajset. Na skupš ini so opozorili tudi na položaj koroških Slovencev, ki so se upirali Südmarkovemu³² sistemu ovaduštva in dajanjem posojil zadolženim slovenskim kmetom in gostilni arjem. Vodstvo je zaradi ve kratnih zahtev razdelilo sedemindvajseto letno skupš ino CMD na tajni del, ki je potekal 21. 9. 1912, in slovesno zborovanje, ki je bilo naslednji dan v dvorani Narodnega doma v Trstu. Na skupš ini so utemeljili Prekorškovo odpoved s potrebo po var evanju. Na koncu je predstavnik ameriške podružnice CMD Ivan Lah prebral poslanico ameriške podružnice št. štiriindvajset v Clevelandu. Osemindvajsete letne skupš ine CMD, ki je potekala v Domžalah, so se na zborovanju 7. 9. 1913 udeležili tudi zastopniki eških organizacij Matice školske in eškega u iteljstva. Zaradi vojne je sledila naslednja letna skupš ina CMD 11. 8. 1918 v Ljubljani, na kateri je predsednik Senekovi poudaril, kako in koliko je vojna vplivala na njeno delovanje. Za pomo se je zahvalil vsem njenim podpornikom ter asopisoma Slovenskemu narodu in Edinosti, ki sta tudi med vojno objavljala novice o CMD in zanjo zbirala finan na sredstva. (Vovko 1994, 77, 78, 80, 81, 87, 88, 90, 91, 94, 95, 98, 101)

Prva svetovna vojna je prekinila uspešno delovanje CMD, saj so bili mnogi njeni lani mobilizirani, ponekod, najbolj na Štajerskem, pa tudi preganjani zaradi domnevne srbske in slovanske usmerjenosti. Zaradi vojne in vedno ve je revš ine so se zmanjšali tudi dohodki CMD, tako da je vodstvo s težavo vzdrževalo šolske zavode. Mnogi med njimi so bili zaradi vojne poškodovani, najbolj na Goriškem, kjer je bilo šolsko poslopje v Gorici popolnoma uni eno. Avstrijske oblasti so takoj na za etku vojne zasegle nekatere družbine šolske stavbe, vodstvo pa jim je nekatera poslopja celo ponudilo v vojne namene. Zaradi fronte so prenehali delovati družbini zavodi v Gorici, Krminu, Pevmi in podpirana otroška vrtca v Podgori. V Trstu je CMD zaradi selitve prebivalstva izgubila veliko svojih u encev, kar je povzro ilo propadanje tamkajšnjih njenih zavodov. Med vojno so postale najbolj nedejavne njene ljubljanske podružnice. CMD je

³² Bilo je nemško obrambno društvo, ustanovljeno l. 1889 v Gradcu, ki si je prizadevalo za širitev nemške posesti na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in Primorskem. eprav je svojo dejavnost postopoma razširilo še na druge dele Avstrije, je težiš e njegovega delovanja ostalo obrobno obmo je slovenskega narodnostnega ozemlja. Na Spodnjem Štajerskem se je neposredno vpletalo v nacionalne boje. (ES 1998, 368)

imela na za etku šolskega leta 1918/19 v svojih sedemnajstih otroških vrtcih 1.313 otrok, v šestih osnovnih šolah pa 2.829 u encev. Vse njene osnovne šole, razen v Št. Rupertu, so imele pravico javnosti, na deški šoli pri Sv. Jakobu pa je delovala tudi meš anska³³ šola. Nadaljnji razvoj družbinega šolstva je na Primorskem prekinila italijanska okupacija, na Koroškem pa nova avstrijska država. V novi državi, Kraljevini SHS, je CMD našla nove na ine za svoj nadaljnji obstoj.(Vovko 1994, 99, 100, 102)

³³ Uvedena je bila l. 1869 s tretjim državnim osnovnošolskim zakonom. Vanjo so se lahko vpisali vsi u enci po kon anem petem razredu osnovne šole. Ustanavljali so jih v mestih in ve jih industrijskih središ ih (ES 1993, 95)

3.5 KOLEDARJI (VESTNIKI) IN KNJIŽNICA DRUŽBE SV. CIRILA IN METODA

Pomemben vir financiranja CMD so bile njene publikacije, predvsem Vestniki in Koledarji (Vestniki). Prvo takšno publikacijo z naslovom Vestnik šolske družbe sv. Cirila in Metoda je l. 1887 izdalo in založilo vodstvo CMD, natisnila pa Katoliška tiskarna v Ljubljani, ki je nato natisnila še nadaljnjih šest številk Vestnika, vsako v svojem formatu. Po l. 1892 je osmo in naslednje številke Vestnika za ela tiskati tiskarna naslednikov J. Blasnika v Ljubljani v enotnem formatu. CMD je dala l. 1898 natisniti dve številki Vestnika (Vestnik X–XI), l. 1902 pa štiri (Vestnik XII–XV). Vestniki so vsebovali poro ila iz letnih skupš in CMD, podatke o podružnicah z njihovimi predsedniki, številom lanov, razdeljenih po posameznih kategorijah, sezname pokroviteljev, vodstva in šolskih zavodov CMD z zaposlenimi kadri. V Vestniku III so poenoteni seznam podružnic razdelili po slovenskih deželah. Vestnik IV in nadaljnje številke omenjajo v seznamih podružnic tudi druge lane odborov in ne le predsednike. Z Vestnikom VI so se pojavili še seznami otrok v posameznih zavodih CMD in seznam publikacij Knjižnice Družbe sv. Cirila in Metoda. (VB, 1)

L. 1904 so Vestnik preoblikovali v Koledar (Vestnik) šolske družbe sv. Cirila in Metoda. Že obstoje e rubrike in objave so ohranili, dodali pa so še koledarski del ter strokovna in leposlovna besedila. Koledarski del je vseboval koledar v ožjem pomenu besede s splošnimi in slovenskimi imeni mesecev, poštne tarife, lestvice kolkov in podobno. Svoje literarne prispevke so v Koledarjih (Vestnikih) objavljali razli ni slovenski avtorji, npr. Meško Ksaver, Simon Gregor i , Fran Maselj – Podlimbarski, Anton Medved³⁴, Fran Saleški Finžgar, Cvetko Golar³⁵, Alojz Gradnik, Manica Koman in Marija Lamut. S svojimi strokovnimi prispevki so Koledarje (Vestnike) obogatili Ante Beg, Ivan Vrhovnik, Tomo Zupan, Franc Levec, Gregor Žerjav, Lev Brun ko, Janko Ma kovšek, Anton Hren – Kompoljski, Marica Bartol, Vilko Novak in drugi.

³⁴ Kot pesnik in dramatik je svoja dela objavljal v Ljubljanskem zvonu, nato je postal glavni sodelavec Doma in sveta. (ES 1993, 52)

³⁵ Bil je folklorno usmerjen pesnik, pripovednik in dramatik moderne. (ES 1989, 259)

Omenjeni avtorji niso pisali le o problematiki CMD, ampak tudi o šolskih in narodnoobrambnih vprašanjih, malo manj pa o slovenskih manjšinah in izseljencih. Tomo Zupan in Ivan Vrhovnik sta še posebej na za etku izhajanja Koledarja (Vestnika) veliko objavljala tudi o Francetu Prešernu. (VB, 2)

Ko je CMD l. 1904 preoblikovala Vestnike v Koledarje (Vestnike), je zamenjala tudi tiskarno. Koledarje (Vestnike) so tako do konca njihovega izhajanja l. 1940 tiskali v Narodni tiskarni v Ljubljani v enotnem formatu. Le ob petdesetletnici ustanovitve CMD

l. 1935 je izšel ve ji format Jubilejnega koledarja obrambne družbe sv. Cirila in Metoda. Veliko pozornosti so namenili tistim lanom CMD, ki so umrli predvsem med in zaradi prve svetovne vojne. (VB, 2)

Pomembne družbine publikacije so tudi njene knjige iz Knjižnice. L 1888 je CMD na pobudo Zaveze slovenskih u iteljskih društev za ela izdajati knjige Knjižnice Družbe sv. Cirila in Metoda, ki so bile namenjene šolarjem in ostali mladini. Vodstvo CMD je ob štirideseti obletnici vladanja cesarja Franca Jožefa I. izdalo prvo knjižico v dveh zvezkih o omenjenem cesarju. CMD je v svoji Knjižnici založila še naslednjih trinajst knjig: l. 1889 je Fran Hubad pisal o Rudolfu Habsburškem in o Junakih I, Peter Bohinjec³⁶ pa o Valentinu Vodniku. Naslednje leto je Jernej Ravnikar pisal o tržaškokoprskem škofu Mateju Ravnikarju. Fran Wiesthaler³⁷ je l. 1891 izdal Pesni Valentina Vodnika. Nadaljevanje Hubadovih Junakov I je izšlo l. 1892. Tega leta je tudi Ivan Vrhovnik pisal o pomembnem slovenskem pisatelju Janezu Ciglerju. L. 1893 sta izšli Ljubezen do mamice Josipa Debevca ter Igre in pesmi za otroška zabaviš a in ljudske šole Ivana Mercine³⁸. L. 1898 je Tomo Zupan pisal o cesarju Francu Jožefu I, Janko Leban pa o slovenskemu baronu Andreju ehovinu. L. 1902 je Ivan Vrhovnik izdal Listi nabožno slovstveni. CMD je izdala ali pa dobila kot darilo tudi druge knjige, katerih avtorji so bili že takrat znani slovenski javnosti, kot npr. Luisa Pesjakova, Josip Vošnjak, Ivan Vrhovnik, Ivan Vesel in drugi. CMD je hotela s svojimi knjigami iz

³⁶ Kot pisatelj in publicist je napisal ve kme kih in zgodovinskih povesti in pri tem posnemal realiste, še posebej I. Tav arja in J. Kersnika. (ES 1987, 300)

³⁷ Bil je klasi ni filolog, literarni zgodovinar in leksikograf. Njegovo najpomembnejše delo je nedokon ani latinsko-slovenski slovar, ki je bil l. 1914 pripravljen za tisk, a je to prepre ila prva svetovna vojna. (ES 2001, 1)

³⁸ Bil je u itelj in glasbenik, ki se je po prvi svetovni vojni uveljavil kot zvonoslovec. (ES 1993, 73)

Knjižnice širiti slovenski jezik in slovstvo ter utrjevati že obstoje e slovensko šolstvo po celotnem slovenskem narodnostnem ozemlju, še posebej pa v ogroženih krajih. S tem je pripomogla k ve anju narodne zavesti in uporabe slovenskega jezika. (Vovko 1994, 45, 105)

3.6 DELOVANJE DRUŽBE SV. CIRILA IN METODA NA KRANJSKEM

Podružnice so bile za CMD zelo pomembne, saj so temeljile na pridobivanju lanov. Predstavljale so tudi glavni vir financiranja. Mreža podružnic se je glede na prvotna pravila CMD širila po Kranjski, Štajerski, Koroški, Goriški, Trstu in slovenski Istri, po spremembi pravil pa tudi med Slovenci v avstrijski polovici monarhije, najbolj na Dunaju in Leobnu. Vodstvo je zelo dosledno zahtevalo, da so mu vse podružnice redno pošiljale podatke o zbranih finan nih sredstvih, številu lanov in sestavi podružni nih odborov, ki so bili za vsako leto objavljeni tudi v Koledarjih (Vestnikih) CMD. Glede na vrsto so bile najpogostejše mešane podružnice, v dolo enih krajih so nastale najprej moške in nato še ženske. Pojavljale so se tudi »spe e« podružnice, ki niso poslale vodstvu v obdobju enega leta nobenega denarnega prispevka ali podatkov o svojem delovanju. Pri takšni podružnici so se vsako leto pojavljali isti odborniki, veliko število

lanov, a majhni prispevki in stalne kategorije lanstva (pokrovitelji in ustanovniki). Tako je podružnica uradno delovala, dejansko pa jo je vzdrževal en ali nekaj lanov CMD, ki niso hoteli, da propade. »Mrtvorojene« podružnice je navadno ustanovil dolo en posameznik, ki je nato zaradi razli nih razlogov ta kraj zapustil, še preden je podružnica dobro za ela delovati. Glavna naloga podružnic je bila spodbujati narodno zavest, predvsem na ogroženih obmo jih. (Vovko 1994, 141, 143, 144)

Podružnice CMD na Kranjskem so zbrana finan na sredstva pogosto namenile za delovanje družbe v drugih slovenskih deželah, saj je bil na Kranjskem raznarodovalni pritisk najmanjši. Pojavljal se je le v nemškem jezikovnem otoku in njegovem obrobju (Rodine, eplje, Tel ji vrh, Rožni dol in Draga), kamor je CMD namenjala svoje denarne podpore in posojila za gradnjo šolskih poslopij. Kranjska je bila zelo enakomerno pokrita s podružnicami CMD. V samem mestu Ljubljana je CMD imela tri moške in tri ženske podružnice ter veliko le-teh v takratnih predmestjih. Do l. 1905 so podružnice na Kranjskem zbrale zelo veliko finan nih sredstev, po tem letu pa so prispevki za eli upadati. L. 1886 je bilo na Kranjskem trideset podružnic, katerih število se je pove evalo vse do l. 1914, ko jih je bilo sto pet. (Vovko 1994, 150)

3.6.1 Podružnica Družbe sv. Cirila in Metoda v Loškem Potoku, Dragi in na Travi

V tem in naslednjih dveh poglavjih sem raziskovala delovanje CMD v krajih, kjer živim. Ugotovila sem, da je delovanje CMD tesno povezano s tamkajšnjim šolstvom. Ker je zgodovina teh krajev, predvsem moje vasi Novi Kot, dokaj neraziskana, sem našla nekatere še neobjavljene podatke ali tiste, ki se med prebivalci prenašajo le z ustnim izro ilom.

V okolici Loškega Potoka, kamor spada tudi vas Novi Kot, so delovale podružnice CMD v Loški dolini, na Blokah, v Sodražici in Ribnici. Podružnica CMD v Loškem Potoku je delovala tudi v Dragi, na Travi in v drugih okoliških vaseh. Ustanovljena je bila 28. 4. 1886 z odlokom notranjega ministrstva na Dunaju št. 6133. L. 1908 je bila

rtana zaradi ve letne neaktivnosti njenih lanov, vendar je že naslednje leto zaživela. O tem se je pisalo tudi Slovenskem braniku: »V Loškem potoku – žal – nimamo narodnih društev, razen podružnice CMD, ki se je pred kratkim zbudila iz dolgoletnega spanja, pa si menda še precej po asi mane o i …« (SB 1910, 318) L. 1887 je imela omenjena podružnica štiriinosemdeset lanov, od tega dvanajst ustanovnikov, petdeset letnikov in dvaindvajset podpornikov. To število lanov je ostalo isto vse do l. 1893, ko se je zmanjšalo na petinšestdeset in nato upadalo vse do l. 1913, ko se je lanstvo nekoliko pove alo (na štiriinsedemdeset). Prvi pokrovitelj se je pojavil l. 1893, od naslednjega leta pa vse do l. 1907, ko je bila podružnica najdejavnejša, sta obstajala dva pokrovitelja. Ker so po l. 1908 v CMD za eli lo evati med »starimi« in »novimi« pokrovitelji, sta v kategorijo »novih« pokroviteljev od l. 1911 do l. 1914 spadala dva. Ustanovnikov je bilo v obdobju od l. 1887 do l. 1892 dvanajst, od l. 1894 do l. 1914 pa sedemnajst. Število letnikov je bilo od za etka delovanja podružnice do l. 1893 najve je (petdeset), nato se je njihovo število postopoma zmanjševalo za približno polovico vse do l. 1910, ko se je zopet pove alo na petdeset. V obdobju od l. 1911 do l. 1914 je za elo število letnikov spet nekoliko upadati. Število podpornikov je bilo od l. 1887 do

l. 1892 dvaindvajset, nato se je za elo njihovo število zmanjševati. Najmanj, štirje, so bili l. 1910. Do l. 1914 se je njihovo število spet pove alo na skromnih deset. V vseh svojih letih delovanja je podružnica zbrala 1.756,51 kron. Najve prispevkov, 358 kron,

je zbrala ob svoji ustanovitvi. Glede na finan ne zmožnosti tamkajšnjega prebivalstva, ki so bile bolj skromne, je ta podružnica l. 1892 zbrala najvišji znesek, tj. 260 kron, malo manj pa l. 1909 (227,47 kron) in l. 1913 (232,68 kron). Vsi ostali zneski so se gibali med sedemdesetimi in devetdesetimi kronami. (Vovko 2004, 108)

Odbor podružnice so sestavljali predsednik, tajnik, blagajnik, namestnik odbornika in odborniki. V celotnem obdobju delovanja je imela ta podružnica dva predsednika. Do l. 1899 je bil njen prvi predsednik župnik Anton More, ki ga je nasledil nadu itelj Ferdo Wigele. Prvi tajnik je bil nadu itelj France Goldmajer, ki ga je zamenjal u itelj Andrej Cvar. To funkcijo je od l. 1910 naprej opravljal Miro Majcen, ki je bil tudi tajnik tamkajšnje posojilnice. Nasledil ga je Emil Švigelj, ki je bil uradnik v lesni tovarni, tega pa Ciril Vizjak. Prvi blagajnik je bil trgovec Fran Kova , ki ga je nasledil ob inski tajnik Janez Kveder. Od l. 1910 je bila blagajni arka u iteljica Marija Zagorjan, ki jo je nasledil že omenjeni Emil Švigelj. Prvi namestnik odbornika je bil znani župnik iz Drage Fran Kadunec, ki ga je nasledil novi dragarski župnik Fran išek Zakrajšek. Od l. 1910 je bila namestnica odbornika poštarica Matilda Koy, za njo pa Ivan Rus. V tej podružnici CMD so funkcijo odbornika opravljali razli ni ljudje: posestnik J. Knavs iz Loškega Potoka, župan iz Drage Pavel Turk in u itelj iz Drage Bernard Andoljšek, ki so delovali v obdobju od l. 1891 do 1893, l. 1896 in l. 1899. Od l. 1910 do l. 1918 so kot odborniki delovali posestnik Ivan Bambi , u iteljica Marija Einspieler, posestniki Ivan Levstik, Josip Levstik in Hubert Miheli , ki je bil tudi gostilni ar. Drugi odborniki so bili še u itelj Josip Polanec, gostilni ar Fran Rus, u iteljica Marija Šušterši , ravnatelj Alojz Detoni, Ivan Lavri , Alojzij Knavs, Ivan Knavs, Alojz Zba nik in Josip Mohor i , ki je bil uslužbenec lesnega podjetja. Že tako nemotivirano delovanje te podružnice je kot povsod drugje prekinila prva svetovna vojna. (Vovko 2004, 108, 109)

3.6.2 Šolstvo v Dragi

Delovanje CMD v Loškem Potoku, vaseh Dragarske doline, Starem in Novem Kotu je bilo zelo pomembno pri ustanavljanju slovenskega šolstva kot tudi pri zajezitvi širjenja

ko evskega nemškega jezikovnega otoka. Dragarska dolina s Ko evjem kot središ em nemškega jezikovnega otoka ni imela nobene direktne prometne povezave. Prebivalci so do Ko evja najpogosteje potovali skozi Loški Potok, od tam pa po gozdni poti do Gr aric, skozi Ribnico, Dolenjo vas v Gornje Ložine in naprej do Ko evja. Na to krivi no povezavo Dragarske doline je opozarjalo ve tamkajšnjih prebivalcev: »Od ko evskega ozemlja jih lo i na eni strani obširen gozd kneza Auersperga tako, da nimajo nobenega stika s pravimi Ko evarji; na drugi strani pa imajo za sosede, s katerimi vedno ob ujejo Hrvate v abru in Slovence v Novem in Starem kotu ter Ložkopoto ane. V Drago in sosednje vasi se priženijo, oziroma primože sami Slovenci.« (SB 1910, 120) in »V ozki dolini med Loškim potokom in hrvaškim abrom stoje vasi: Lazec, Podpreska, Draga, Srednja vas in Trava. Ribni ani pravijo tem krajem »bajte« … Naštete vasi pripadajo ko evskemu glavarstvu, a so od mesta oddaljene osem ur. Prebivalci teh krajev nimajo stika s pristnimi Ko evarji. Lo i jih velikanski pragozd kneza Auersperga ... Da bi prikrajšali siromakom pot k oblastnijam, smo se trudili, da bi ob ino Drago priklopili ribniškemu sodnemu okraju. V tistih asih pa je že prihrumel nemški »der Drang nach Osten« tudi v Drago in vse naše ogromno delo je splavalo po vodi.« (K(V)CMD 1929, 55, 56) (Turk 2007, 45)
Šola v Dragi je bila ustanovljena l. 1855 na pobudo župnika Teršinarja z odlokom deželne vlade kot realna enorazredna šola. Takrat so v sodni in s tem tudi v šolski okoliš spadale vasi Lazec, Podpreska, Draga, Srednja vas in Trava. Pouk je potekal v nemškem jeziku. Po l. 1866 so v to šolsko podro je vklju ili še vasi Novi Kot, Stari Kot, Podplanino, rni Potok in Pungert, katerih prebivalci so bili Slovenci, zato so kot obvezni predmet uvedli slovenš ino po tri ure na teden. Na za etku šola ni imela svojega poslopja, ampak je pouk potekal v hiši, kjer je stanoval u itelj. L. 1856 je ob ina kupila hišo št. dvaindvajset s pripadajo imi parcelami, kjer je šola delovala do l. 1874, ko je bilo sezidano šolsko poslopje. Prvi u itelj je bil Anton Vrtnik. Do l. 1883 je pou eval uspešen in priljubljen nadu itelj Marn, zato je šola med prebivalci postala znana kot »Marnova šola«. Deželni šolski svet je l. 1883 izdal odlok, da se morajo otroci v šoli razdeliti po narodnosti na dvojezi ni enorazrednici. Okrajni glavar Ho evar in okrajni šolski nadzornik prof. Komljanec sta bila pri tem previdna in tega nista takoj

izvedla, zato je bil Komljanec kmalu odstavljen. Glavna nemška agitatorja za razdelitev šole na dvojezi no sta bila oskrbnik kneza Auersperga Kienzl (v virih tudi Kincl, Künzl), ki je bil tudi predstavnik Schulvereina in Südmarke, in ko evski u itelj Tscherne, ki sta zaradi gmotne odvisnosti prebivalstva od omenjenega kneza hitro pridobila starše na svojo stran. (SB 1910, 32; MŠD; K(V)CMD 192, 56; KCMD 1938,

46)

Tamkajšnji u itelj je l. 1883 postal Jože Petri , ki je povzro il razdelitev prebivalstva na nemški in slovenski tabor. Nemško šolo je podpiral Schulverein, ki je u encem priskrbel zvezke, u ila, boži na darila in celo harmonij, nagrade pa so dobili tudi u itelji. Südmark je ob razli nih priložnostih staršem dajala podpore. Slovensko šolo pa je podpirala Narodna šola iz Ljubljane. L. 1891 je za el u iti Mihael Vrbi , takoj za njim pa Bernard Andoljšek, doma iz Jurjevice pri Ribnici. Na razpisano mesto za u itelja v Dragi so Andoljška nagovarjali mnogi vplivni Slovenci tistega asa, kot ribniški sodnik Višnikar, Josip Vošnjak, Ivan Tav ar, Karel Bleiweis, podpiral pa ga je tudi kranjski deželni predsednik Winkler. Ker je v tem obdobju potekal hud narodnostni boj tudi v Dragarski dolini, je Andoljška pri pou evanju in narodnem delovanju kot svojega lana podpirala CMD. Ko je Andoljšek za el s pou evanjem, so bili u enci števil no dokaj enakovredno razdeljeni na slovenski in nemški oddelek. Za njim so vohunili uslužbenci kneza Auersperga, orožniki in drugi prebivalci, ki so se imeli za Nemce ali jih podpirali. Kmalu je Andoljška obiskal deželni šolski nadzornik Šuman, ki ga je v nemš ini zasliševal tudi o preživljanju prostega asa in verskem delovanju. ez kakšen mesec ga je Tomo Zupan obvestil, da je deželni šolski svet odobril njegovo pou evanje, CMD pa ga je za to denarno nagradila. (KCMD 1938, 45; K(V)CMD 1929, 56, 58, 59; MŠD)

Andoljšek je kot lan CMD še naprej prirejal veselice za CMD in sodeloval s somišljeniki, kot so bili Zofka Kvedrova, lesni podjetnik Ivan Rus iz Loškega Potoka, trgovec Lavri oz. Kapec, u itelja Mihael Vrbi in Andrej Cvar, lesni trgovec Lušin in drugi. Zavrnil je nemško zahtevo, naj pri pouku moli v nemš ini. Ker je bila ve ina dragarskih župnikov narodno zavednih in nepodkupljivih, tudi župnik Fran Kadunec ni popustil pod temi pritiski, zato so ga Nemci prijavili pri knezoškofu Missiji, ki je

Kadunca premestil, namesto njega pa je vseeno postavil slovenskega duhovnika. Ker je bila v Dragarski dolini le ena fara, so verouk in pridige pri maši potekali v slovenskem jeziku. Temu so vedno bolj nasprotovali Nemci, najbolj pa okrajni glavar Thoman. (K(V)CMD 1929, 60, 61; KCMD 1938, 44, 45)

Ko je prišel v Drago Pavel Turk iz Novega Kota, so ga okoli l. 1875 izvolili za dragarskega župana, kar je ostal z manjšimi presledki vse do l. 1907. Že l. 1881 in l. 1882 je imel težave z nemškim šolskim nadzornikom prof. Linhartom. Nemci so omenjenega župana v devetdesetih letih 19. stoletja sedemnajstkrat tožili na sodiš u, a vsaki izgubili. Po odhodu Andoljška iz Drage je tudi Turk kmalu prodal svoje posestvo in se odselil. Knez Auersperg je kot lastnik gozdov zaposloval le nemške logarje in oskrbnike, ki so omogo ali zaslužek le Nemcem ali tistim, ki so jih podpirali. Ostali prebivalci so vsako leto od oktobra do aprila ali celo do maja odhajali na delo v hrvaške gozdove. V tem obdobju so oblasti razpisale volitve, kar je Nemcem omogo ilo neprekinjeno oblast na tem podro ju. (KCMD 1938, 45, 46; K(V)CMD 1929, 61; SB 1910, 289; MŠD)

Nacionalni spor v Dragarski dolini se je še bolj zaostril na za etku 20. stoletja. S šolskim letom 1903/04 je tam postal u itelj Ferdinand Reiniger, od l. 1907 do l. 1912 Josip Tscherne, ki je bil zagrizen predstavnik Schulvereina, in od l. 1914 Josip Jarh, ki je bil že naslednje leto vpoklican v vojsko. V obdobju od l. 1915 do l. 1918 je na tej šoli kot pripravnica za u iteljico delovala Marija Mavrin. Kot okrajni šolski nadzornik je od

l. 1905 do l. 1911 deloval ko evski Nemec R. Peerz, ki je bil hkrati aktiven lan Schulvereina in Südmarke. Ker so Slovenci izgubili narodnostni boj, je 24. 1. 1914 Schulverein odprl zasebno nemško šolo, ki jo je oblast 17. 2. 1914 sicer zaprla, a je kranjski šolski svet dovolil njeno ponovno odprtje. Šola je delovala v hiši št. osemnajst in je do l. 1918 Slovencem povzro ala veliko težav. S šolskim letom 1918/19 so jo ukinili in v državni šoli uvedli slovenski u ni jezik Tako se je zaklju il narodnostni boj v Dragarski dolini, ki so ga Slovenci sicer izgubili, a so vseeno ohranili narodno in krajevno zavest. (KCMD 1938, 45, 49; MŠD; Turk, 2007, 49)

3.6.3 Šolstvo v Novem in Starem Kotu

Zaradi kratkotrajnosti šolstva v Novem in Starem Kotu sem raziskovanje te tematike

asovno omejila na obdobje od ustanovitve do druge svetovne vojne. Za etek šolstva v Novem Kotu predstavlja l. 1904, ko je bila ustanovljena osnovna šola. Takrat se je tudi za el pouk. Šolski okoliš je zajemal le vas Novi Kot. Do druge svetovne vojne je na tej šoli u ilo devet u iteljev. V obdobju od l. 1904 do l. 1909 je enorazrednico u il pomožni u itelj Ivan Kre i , nato ga je zamenjala Štefanija Tomši , ki je u ila do l. 1911. Naslednji dve leti je bilo delovno mesto u itelja v Novem Kotu prazno, od l. 1913 pa je tam delala za asna u iteljica Marija Mavrin. Za obdobje po prvi svetovni vojni sem našla podatek, da je na osnovni šoli v Novem Kotu od l. 1923 do l. 1928 u ila za asna u iteljica Marija Komel-Perušek. Ostali u itelji so bili še Šabac, Ko evar in Polanec. Šola je pred drugo svetovno vojno imela štiri oddelke, vsak etrtek pa je delovala še ponavljalna³⁹ šola. Ker so bili prebivalci Novega Kota vedno le slovenskega rodu, je bil tudi u ni jezik na njihovi osnovni šoli ves as slovenski. (MŠNK)

V Starem Kotu je pouk potekal že pred ustanovitvijo lastne šole l. 1908, saj je bila v šolskem letu 1905/06 v tej vasi organizirana ekskurendna⁴⁰ šola na hišni številki deset in šestindvajset. Nadu itelj Franc Lakner je hodil pou evat s Trave in je Starokotarje nagovarjal za priklju itev k nemškemu taboru. V šolskem letu 1907/08 je šola postala enorazredna in je na njej pou eval pomožni u itelj Avgust Mate, l. 1909 pa je s pou evanjem za ela Adela Pogorelec iz Št. Vida. Šolski okoliš je zajemal le vas Stari Kot. Šola je imela osem oddelkov, u ni jezik je bila slovenš ina, pou eval pa se je tudi srbo-hrvaški jezik. V obdobju od l. 1909 do l. 1912 je pou evala Štefka Pogorelec iz Sodražice, do l. 1915 pa Alojzij Blenkuš iz Ljubljane. L. 1929 je bila na šoli zaposlena Antonija Turk. Ostali u itelji so bili še Blenkuš, Ogrizek in Baji . Šola je bila ukinjena

26. 7. 1942 zaradi italijanske okupacije in zaradi tega tudi požgana. Šolski stavbi v

³⁹ Bila je obvezna šola za u ence od dvanajstega do petnajstega leta starosti s skrajšanim u nim programom. (SSKJ 1998, 1359)

⁴⁰ Bila je manjša šola, v kateri so le nekajkrat tedensko pou evali u itelji iz mati ne šole. (SSKJ 1998, 191)

Novem in Starem Kotu sta bili zidani, prostorni in dobro opremljeni. Vsaka je imela po eno u ilnico in trisobno stanovanje s kuhinjo za potrebe u iteljev. Šolsko stavbo v Novem Kotu so morali preoblikovati, ker je bila tam prej gostilna, medtem ko je šola v Starem Kotu ostala ista. (MŠNK; MŠSK; KCMD 1938, 46)

Narodnostni konflikt se je zaostril tudi v teh krajih v asu Avstro-Ogrske, saj so si ko evski Nemci že dlje asa prizadevali dobiti ob ino Draga pod svojo oblast, pri emer jim je pomagalo okrajno glavarstvo s svojimi nemškimi glavarji. Okrajni glavar Thoman je v ta namen neko zimo kljub nasprotovanju prebivalstva razpisal ob inske volitve, ko je bila ve ina slovenskih volivcev odsotna zaradi sezonskega dela v hrvaških gozdovih. Nemci so na volitvah dobili pri akovano ve ino, a so višje oblasti volitve razveljavile, tako da so na naslednjih volitvah spet zmagali Slovenci. O tem so s svojimi glasovi najbolj odlo ali ravno prebivalci vasi Novi Kot. O narodni zavednosti ob ine Draga in s tem Novega Kota je bila objavljena misel v Slovenskem braniku: »Da bi bila Draga izgubljena, o tem ni govora, kajti poleg izklju no slovenskega Novega Kota je tudi v drugih vaseh pripadajo ih ob ini Draga in v vasi Draga sami precejšnje število mož, ki se zavedajo svoje narodnosti.« (SB 1910, 318) Ko je isti avtor v enem od svojih prispevkov v Slovenskem braniku predlagal ustanovitev slovenske narodne šole v Dragi in na Travi, kar bi spodbudilo tamkajšnje slovensko narodno gibanje, je poudaril, da imata Stari in Novi Kot vsak svojo slovensko šolo, nobenega zagovornika Nemcev in visoko narodno zavednost. V Slovenskem braniku je mogo e zaslediti tudi opozarjanje na ogroženost Slovencev v Dragarski dolini po odstopu tamkajšnjega župana Pavla Turka in prizadevanje Nemcev, da bi si z novo šolsko zgradbo v Starem Kotu pridobili to vas pod svoj vpliv, kar pa jim ni uspelo. (KCMD 1938, 46; SB 1910, 32, 290) Italijanski okupatorji so požgali in uni ili obe šoli skupaj z inventarjem, u ili in vsemi dokumenti konec julija l. 1942. Ker sta bili požgani in uni eni tudi obe vasi, prebivalstvo pa ve inoma odpeljano v koncentracijsko taboriš e na Rab, med vojno v vaseh ni potekal pouk niti so delovali u itelji. Po drugi svetovni vojni so otroci iz obeh vasi nekaj asa hodili v šolo v Podpresko in hrvaški Prezid. U ne potrebš ine so si težko priskrbeli, saj so bili interniranci ali sirote brez staršev in s požganimi domovi. Pouk se je na osnovni šoli v Novem Kotu ponovno za el s šolskim letom 1952/53.

Potekal je v kme ki hiši, kjer sta pou evala u itelja Knavs in Poje, in so ga obiskovali tudi otroci iz Starega Kota. Osnovno šolo v Novem Kotu so dokon no ukinili l. 1964.

eprav je druga svetovna vojna omenjeni vasi popolnoma uni ila in s tem tudi njuni šoli, med prebivalstvom ni izginilo upanje na napredek. Še danes se ti dve obmejni vasici prizadevata za kulturni razvoj slovenskega naroda. (MŠNK; MŠP)

4 KULTURA JEZIKA

Slovensko ozemlje in s tem tudi slovensko prebivalstvo sta bila v 19. stoletju razdeljena med tri velike narode: Nemce, Madžare in Italijane, ki so bili tudi politi no in gospodarsko mo nejši od Slovencev. Poslovanje posvetnih in cerkvenih oblasti je zaradi tega potekalo v latinš ini in kasneje v nemš ini, a se je med Slovenci vseeno ohranilo zavedanje o skupnem jeziku. »Prav to spoznanje skupne pripadnosti pa je seveda omogo ilo tudi rast slovenskega knjižnega jezika.« (Pogorelec 1983, 17). Slovenci so skozi celotno 19. stoletje vse do l. 1918 vodili trden in dolgotrajen boj, ki se je nadaljeval tudi v okviru nove skupne države Kraljevine SHS, da so dosegli uveljavitev slovenskega jezika v javnem življenju. (Pogorelec 1983, 17, 18)

Ko je l. 1848 izbruhnila revolucija na Dunaju, so se Slovenci za eli bolj zavzemati za svoje narodnostne in druge pravice s programom Zedinjene Slovenije in drugimi zahtevami. Ta proces se je nato razvlekel na ve desetletij, preden se je slovenski jezik kon no uveljavil na posameznih podro jih (v publicistiki, znanosti in umetnosti). Raba slovenskega jezika v javnem življenju se je v drugi polovici 19. stoletja postopoma razširila iz cerkva, gosposkih sodiš , gledaliških predstav in nekaterih šol na italnice, tabore, ostala sodiš a in šole ter deželne svete. V tem obdobju je tudi na Slovenskem prišlo do politi ne in gospodarske prevlade meš anstva in uradništva nad fevdalci.

eprav je kme ko prebivalstvo skupaj s tistimi izobraženci, ki so izhajali iz njega, tvorilo temelj narodnega gibanja, se je slovenska narodna zavest širila in utrjevala tudi med slovenskim meš anstvom, prebujati se je za elo tudi delavstvo. Meš anski vpliv se je util tudi pri oblikovanju enotne norme slovenskega knjižnega jezika, ki je bila nujno potrebna za poenotenje slovenskega naroda in uveljavitev enakopravnosti slovenskega jezika v javnem življenju. Sledilo je poenotenje slovenskega knjižnega jezika glede njegove izgovorjave. (Pogorelec 1983, 19)

Na poti oblikovanja in napredovanja slovenskega knjižnega jezika so se pojavile razli ne ovire. Prva taka je postal spor med Kopitarjem in Prešernovim krogom, saj Kopitar ni verjel v možnost razširitve slovenskega jezika, ki je takrat temeljil na

kme kem prebivalstvu, na ostale družbene sloje. Tako je nastala ideja razli ne jezikovne rabe po družbenih plasteh, ko naj bi kme ko prebivalstvo uporabljalo in razvijalo pristni »ljudski« jezik, nemš ina pa bi ostala jezik višjih družbenih plasti, politi nega in gospodarskega življenja. Podobno idejo so hoteli kasneje uveljaviti privrženci ilirskega gibanja, ki so zagovarjali zamenjavo slovenš ine z »ilirš ino« oz. štokavsko hrvaš ino zaradi kulturne in nato še politi ne združitve s Hrvati oz. južnimi Slovani. Ta ideja se je vrnila med slovenske izobražence, publiciste in nekatere politike v zadnji tretjini 19. stoletje in je temeljila na južnoslovanskem politi nem in nato še jezikovnem povezovanju, ki bi omogo ilo prevzemanje slovanskih oz. srbo-hrvaških sposojenk. Takšno nasilno prevzemanje nepotrebnih slovanskih sposojenk za ustaljene slovenske besede se ni ohranilo, a je povzro ilo ve jo odprtost knjižnega jezika v jezikovni praksi. Slovenski knjižni jezik je nova poimenovanja razvijal iz lastnega besediš a, iz tujega pa prevzemal le tisto, kar je bilo nujno potrebno. Tretjo oviro v razvoju slovenskega knjižnega jezika je predstavljalo pospeševanje jugoslovanstva v okviru Kraljevine SHS. Nova oblast je v novi ve jezi ni državi reševala nacionalno vprašanje z idejo nacionalnega unitarizma oz. državnega poenotenja po na elu narod je država, namesto da bi spodbujala oblikovanje ve narodne skupnosti. Oblast je najprej uveljavila neenakopravnost jezikov in s tem zagotovila srbo-hrvaškemu jeziku položaj državnega jezika. Sledila sta zapostavljanje jezikovnih pravic v šolstvu, kar se je izvajalo s politiko zaposlovanja u iteljev brez preverjanja njihovega znanja u nega jezika, in neenakomeren razvoj univerz, ki se je najbolj izražal v zmanjšanju finan nih sredstev ljubljanski univerzi. Položaj je postajal vedno bolj podoben tistemu, ki sta ga imela slovenski narod in jezik v Avstro-Ogrski. Temu so se uprli slovenski kulturni delavci in zgodovinarji, jezikoslovci, družboslovci, napredna politi na in kulturna javnost. Takšne okoliš ine so bile zna ilne za razvoj slovenskega knjižnega jezika v celotnem 20. stoletju do slovenske osamosvojitve, ki ji je sledil vstop slovenske države v Evropsko zvezo in šengenski prostor, kar je omogo ilo uveljavitev slovenš ine kot edinega državnega jezika in zbližanje slovenskih manjšin z mati nim narodom. (Pogorelec 1983, 19, 20)

4.1 NASTAJANJE ENOTNEGA SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA V 19. STOLETJU

Slovenski narod so v 19. stoletju zaznamovali razli ni procesi, skozi katere je oblikoval svojo narodno zavest in identiteto. Tako je bilo tudi s slovenskim jezikom, ki se je ravno takrat dokon no ustalil. V slovenskem jezikovnem prostoru so od sredine 18. stoletja do sredine 19. stoletja obstajale štiri knjižne jezikovne razli ice: kranjska, koroška, vzhodnoštajerska in prekmurski knjižni jezik. Najpomembnejši in zvrstno tudi najbolj razvit je bil kranjski knjižni jezik, katerega tradicija je segala v 16. stoletje. Od takrat pa do 19. stoletja je iz Ljubljane kot svojega središ a obsegal Dolenjsko, Primorsko do Trsta, Gorenjsko in osrednještajersko pokrajino s svojimi nare ji. Koroška knjižna razli ica je nastala v 18. stoletju, zanjo sta bila zna ilna bukovništvo in notranja lenitev glede na besedni sestav in izrazitejše dialektizme. Knjižna dela tamkajšnjih nabožnih pisateljev so omogo ala njeno ustalitev, slovnica in slovar njeno normiranje, utemeljili pa so jo Ožbalt Gutsman, Urban Jarnik in Anton Martin Slomšek. Prekmurski knjižni jezik se je oblikoval od za etka 18. stoletja v Prekmurju in Porabju s pomo jo pisne knjižne tradicije, katere tiskana besedila so se števil no pove evala. eprav je nastal iz panonske nare ne osnove, se je odmikal od preve arhai ne kajkavš ine, s katero sta si bila sicer izvorno blizu. Vzhodnoštajerska knjižna razli ica kot vzporedna glasoslovnooblikovna razli ica prekmurskega knjižnega jezika se je za ela razvijati konec 18. stoletja in je zajemala obmo je od Slovenskih goric do Prlekije. Te tri vzhodne knjižne razli ice so se zaradi notranjejezikovnega razvoja, zgodovinskih in socialnih dejavnikov ter skupnih panonskih nare nih zna ilnosti izoblikovale v vzhodnoslovenski tip knjižnega jezika. (Orožen 1996 , 121, 122)

V slovenskem jezikovnem prostoru sta se tako izoblikovala dva tipa slovenskega knjižnega jezika. Enega je predstavljal osrednji knjižni jezik, ki je nastal s postopnim združevanjem nare nih zna ilnosti osrednjih nare nih skupin, natan neje dolenjske, gorenjske in koroške, svoje stalno središ e pa je imel v Ljubljani. Drugi je bil vzhodni tip knjižnega jezika, ki je zajemal panonsko nare no skupino in ni imel stalnega središ a

zaradi upravno-politi ne delitve tega ozemlja med nemško, madžarsko in hrvaško (kajkavsko) narodno celoto. Tamkajšnji Slovenci so se najpogosteje izobraževali in uveljavljali v Varaždinu in celo v Zagrebu. Jezikovne razlike med obema tipoma knjižnega jezika so izhajale iz razli nega skladenjskega, besedotvornega, leksikalnega in knjižnega sestava. Njune razli ice, koroška glede na osrednji knjižni jezik in vzhodnoštajerska glede na prekmurski knjižni jezik, so se najbolj razlikovale v glasoslovno-oblikovnem sestavu. Razvoj obeh tipov knjižnega jezika je zaradi zgodovinskih in družbenih razmer potekal lo eno. Z ukinitvijo knjižne kajkavš ine po l. 1835 je prenehala tudi zgodovinska povezanost vzhodnega tipa knjižnega jezika z Varaždinom in Zagrebom. Nekateri jezikoslovci iz vzhodnega slovenskega jezikovnega prostora, kot npr. A. Murko, so zaradi združevanja slovenskega naroda v celoto dajali prednost osrednjemu tipu knjižnega jezika, zato so vzhodnoslovenske knjižne razli ice kmalu postale nepotrebne. V takih okoliš inah se dva tipa knjižnega jezika nista mogla samostojno in lo eno razvijati, ampak je bila nujna njuna uskladitev. (Orožen 1996 , 123)

Slovence je pri iskanju narodne identitete na za etku 19. stoletja zaznamovalo ve dogodkov, ki so vplivali tudi na oblikovanje enotnega knjižnega jezika. Odkritje Brižinskih spomenikov l. 1807, ki so predstavljali temeljni zapis slovenskega jezika iz

9. stoletja, je okrepilo narodno zavest in spodbudilo maloštevilne slovenske izobražence k ve jemu vklju evanju v oblikovanje narodne podobe. Kopitar je s svojo slovnico Grammatik der slawischen Sprache in Krain iz l. 1808 podal prvi znanstveni opis kranjskega knjižnega jezika, saj je v njej dolo il njegov normativni sestav ter nova na ela o knjižnem jeziku in pravicah slovni arja, kar je dolgoro no pripeljalo do opustitve ostalih knjižnih razli ic. S svojo slovnico je spodbudil tudi druge jezikoslovce, da so za eli odkrivati in opisovati deželne razli ice slovenskega jezika. Metelko je tako s pomo jo slovnic Dobrovskega in Kopitarja opisal kranjski knjižni jezik, Šmigoc l. 1812 in Dajnko l. 1824 sta opisala jezikovni sestav vzhodnoštajerske knjižne razli ice, Jarnik in Slomšek pa sta z novimi govornimi pojavi dopolnila Gutsmanov opis koroške knjižne razli ice. Le-ta je za ela sprejemati skladenjske in besedotvorne zna ilnosti vzhodnih nare ij. Nastanek teh slovnic je pomemben, saj je njihov etimološki vidik

omogo al nastanek skupne osnove knjižnega jezika. Ko je Ljubljana od l. 1809 do l. 1811 postala sedež Ilirskih provinc, je slovenski jezik dosegel ve je pravice v šolstvu in javni upravi zaradi spremenjenih politi nih razmer. Po ukinitvi Ilirskih provinc avstrijska oblast ni mogla ve uveljaviti prejšnjega stanja, saj se je narodna zavest najbolj dvignila pri slovenskih izobražencih, zaradi ve jih pravic v šolstvu pa so nastali prvi slovenski šolski u beniki. Tako so nastajale razmere, ki so omogo ile nastanek enotnega knjižnega jezika. (Orožen 1996a, 66, 67; 1996 , 125)

Kopitar in njegovi somišljeniki so kot zelo dosledni »puristi« iz kranjskega knjižnega jezika izlo ali vse skladenjske in besediš ne kalke ter popa enke, pri tem pa se niso ozirali na stilistiko. Že tako je Kopitar nasprotoval dvojezi ni mestni govorici, ki naj bi bila podlaga za enoten knjižni jezik, saj je imela neustrezno skladnjo, besediš e pa polno popa enk in tujk. Razlika med mestno in nare no govorico je bila prevelika, da bi se lahko ustvarjala nova besedila. Mo no je nasprotoval tudi mešanju razli nih jezikovnih prvin, tudi nare nih, saj je zagovarjal skladnost pri vseh štirih razli icah knjižnega jezika. Le takšen jezik je bil za govorce posameznih dežel govorno in pisno obvladljiv ter s tem normativno sprejemljiv, zato je za novo osnovo slovenskega knjižnega jezika predlagal »ljudski jezik« kranjskega prostora. Mislil je, da bo njegov normativni opis kranjskega knjižnega jezika sprejemljiv za vse Slovence, a se je zmotil. (Orožen 1996a, 64, 68, 69)

Slovenci iz vzhodnega dela slovenskega jezikovnega prostora so se razli no odzvali na Kopitarjevo slovnico in njegove jezikovne zahteve. Mariborski in celjski okraj sta brez težav sprejela kranjski knjižni jezik za novo jezikovno normo, vzhodnoslovensko nare no obmo je od Ptuja preko Ormoža, Ljutomera do Gornje/Dolnje Radgone ter Slovenci v Prekmurju in Porabju pa so to zavra ali. Kopitarjeva slovnica je tamkajšnje jezikoslovce, najbolj Dajnka in Šmigoca, le spodbudila k nastanku raziskovalnih slovnic. Osrednji knjižni jezik se je najbolj za el spreminjati v skladenjskem in besednem sestavu ravno pod Kopitarjevim vplivom, tako da je prevzel besede iz osrednjih slovenskih nare ij ali pa nove besedotvorne vzorce. Ta proces se je zaklju il do izida Kranjske belice, njegova za etnika pa sta bila Ravnikar in Jarnik. Slednji je opustil zna ilnosti koroške knjižne razli ice v korist kranjske, da bi lažje prišlo do

poenotenja slovenskega knjižnega jezika, tako da je odstranil skladenjske in besedotvorne kalke ali pa jih je nadomestil z vzorci iz govorjenega jezika, vendar pa je pri tem upošteval panonske besedotvorne prvine. Jarnik je uporabljal skladenjsko zgradbo kranjskega knjižnega jezika, v oblikoslovju in besediš u pa poleg kranjskega tudi zna ilnosti koroškega knjižnega jezika. Njegovo delo je v tej smeri nadaljeval Slomšek, ki je mo no nasprotoval uvajanju »ilirizmov« v slovenski jezik. Ravnikar se je skladenjske prenove kranjskega knjižnega jezika lotil zelo sistemati no in dosledno, tako da je celo prehajal v dolo eno stopnjo izumetni enosti, a so se kljub temu njegove skladenjske in besedotvorne prvine uveljavile v kranjskem knjižnem jeziku. V okviru janzenisti nega kroga na Kranjskem so mu sledili F. Veriti⁴¹, Slomšek in J. Cigler, ki so prenovljeni kranjski knjižni jezik med ljudstvom utrjevali s ponatisi molitvenikov. Ravnikar in Jarnik sta bila prva, ki sta na takšen na in usklajevala osrednji in vzhodni knjižni jezik, hkrati pa opozarjala na potrebo po enakih skladenjskih vzorcih. Kopitarjevim jezikovnim na elom je mo no nasprotoval J. N. Primic, ki je menil, da ne bi smeli le Gorenjci odlo ati o jezikovnih vprašanjih enotnega knjižnega jezika v imenu vseh Slovencev. Drugi takšen Kopitarjev nasprotnik v tridesetih letih 19. stoletja je bil Dajnko, ki je nasprotoval uveljavitvi kranjske razli ice, ker mnogim prekmurskim in porabskim Slovencem ni bila tako blizu kot knjižna kajkavš ina. (Orožen 1996a, 69–71, 73; 1996 , 125–127, 129)

Kopitar je ostale slovenske jezikoslovce spodbudil, da so se lotili sestavljanja primerne abecede za mo no raz lenjen slovenski jezik. Pri tem je zahteval, da ima vsak knjižni glas poseben znak, ki bi bil tudi na pogled estetski, kar je pripeljalo do »abecedne vojne«, ko je metel ico nadomestila dajn ica, nato se je ponovno uveljavila bohori ica in na koncu gajica. Bistvo teh rkarski pravd, ki so potekale od l. 1825 do l. 1840, je bila uveljavitev enotnega slovenskega glasoslovnega sestava, ki bi bil sprejemljiv za vse Slovence. Slovenski jezikoslovci so tako morali izbrati eno razli ico knjižnega jezika in jo dokon no oblikovati na glasoslovno-oblikovni ravni, saj vseh sklonskih in spregatvenih obrazil iz vseh štirih knjižnih razli ic niso mogli uvrstiti v enoten knjižni

⁴¹ Bil je nabožni pisec, ki je s svojimi deli privabljal ljudi, da so brali takrat še maloštevilne slovenske knjige. (ES 2000, 189)

jezik. Ugotovili so, da se ostale knjižne razli ice lažje uskladijo s kranjsko kot pa obratno. Severovzhodni pisci, kot so Jarnik, Krempl, Slomšek in Šerf, s svojimi deli najbolje ponazarjajo to prehodno stanje, saj so se ravno oni odpovedali pokrajinskim jezikovnim zna ilnostim v korist kranjske razli ice, tako da so prepletali oblikoslovne, besedotvorne in skladenjske zna ilnosti osrednjega in vzhodnega tipa knjižnega jezika. Razlika med obema tipoma knjižnega jezika se je tako manjšala in postopoma izginjala, zato je bilo tudi izlo anje jezikovnih pojavov zmerno in manj opazno. Le Dajnko je vztrajal pri vzhodnem tipu knjižnega jezika, ki ga je v besedotvorju in besediš u utemeljil s prekmurskim in kajkavskim knjižnim jezikom, v skladnji pa z osrednjim. Murko je v svoji slovnici, natan neje v oblikoslovju, pustil odprte možnosti za uvajanje etimoloških oblik, kar je omogo ilo uvajanje »novih oblik« v petdesetih letih 19. stoletja. (Orožen 1996 , 128, 132)

Bleiweisove Kmetijske in rokodelske novice so za ele izhajati l. 1843 in so nudile prostor za svoje prispevke vsem Slovencem. Eden takih je bil tudi O. Caf, ki je zagovarjal etimološko, torej »staroslovensko« osnovo skupnega knjižnega jezika. Korošec Matija Majar pa je bil tisti, ki se je zavzemal za enakopravnost slovenskega jezika v šolah in uradih. Slovenci smo v revolucionarnem letu 1848 na kulturnem podro ju poleg zahteve po Zedinjeni Sloveniji izpostavili še vprašanje enotnega in skupnega knjižnega jezika, ki bi v šolah, uradih in slovstvu povezoval vse Slovence kot skupno sredstvo sporazumevanja in narodne identifikacije. Ker pokrajinske razli ice za to niso ve zadoš ale, so morali slovenski jezikoslovci pospešiti nastanek enotnega knjižnega jezika predvsem na glasoslovno-oblikovni ravni. Ta proces se je kon al l. 1850, ko je Luka Svetec objavil lanek v Sloveniji o »novih oblikah«, ki so predstavljale vse jezikovne spremembe, ki so jih uveljavljali že Primic, Murko, Caf, nato pa še F. Mikloši in M. Cigale. A. Janeži je njihova dolgoletna prizadevanja strnil v svoji Slovenski slovnici l. 1854, še bolj pa v njeni prenovljeni izdaji l. 1863. S. Škrabec je konec 19. stoletja zagovarjal premik od »staroslovenš ine« in slovanskih jezikovnih zna ilnostih k slovenskim iz 16. stoletja, A. Breznik pa je poskrbel za sodobnejšo normo v vseh jezikovnih ravninah. (Orožen 1996a, 75, 76; 1996 , 132)

4.2 BOJ ZA INDIVIDUALNOST SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA

Pred revolucijo l. 1848 se je slovenski jezik s svojimi knjižnimi razli icami ohranjal preko nare ij v vseh slovenskih pokrajinah in preko ustne tradicije med preprostim ljudstvom. Le nekateri bolj izobraženi posamezniki so ga uporabljali v znanstvene namene, kar se je spremenilo z nastopom romantike, ki je vzbudila širše zanimanje za slovenski jezik. Nekateri zavedni Slovenci so za eli kupovati razli ne slovanske slovnice, ob katerih so prou evali razlike med slovenskim in drugimi slovanskimi jeziki. Najbolj so se zgledovali po Janu Kollarju in njegovem u encu Ljudevitu Gaju, ki mu je uspelo z združitvijo zna ilnosti dveh sosednjih južnoslovanskih nare ij ustvariti nov jezik, znan kot ilirš ina. Njegov u enec Stanko Vraz pa je razširjal ilirske ideje in jezik med slovenskim narodom. Slovenski pristaši ilirš ine so hoteli odvzeti slovenš ini tiste jezikovne prvine, ki so se jim zdele pravilnejše, in jih dodati ilirš ini, kar je vodilo v nastanek umetnega jezika. Vse dokler so ilirš ino uporabljali med seboj, se je ohranjala in razvijala. Ko pa so jo hoteli razširiti med ljudstvo, so doživeli neuspeh, saj jo ljudje niso hoteli uporabljati zaradi njene nerazumljivosti. (Prijatelj 1955, 257–260) Isto asno je v Novicah nastala ideja o uvajanju slovenš ine v šole in urade, nemš ina pa bi se obdržala toliko asa, dokler se slovenš ina ne bi utrdila v rabi. Pobudniki te ideje so bili dolgoletni sodelavci Novic Peter Hicinger, Podkoren an, Kozler, Ambrož, Bleiweis in drugi, ki so ve inoma izhajali iz osrednjega jezikovnega prostora in so se zavzemali za samostojni in enoten slovenski knjižni jezik. Kmalu se je na Slovenskem razvil jezikovni konflikt, ki je nato prerasel v pravi jezikovni boj, saj so privrženci ilirš ine menili, da je nastopil as za ve je jezikovno združevanje, ki bi bilo le osnova za veliko pomembnejše združevanje slovanskih narodov na državni ravni. Nekateri pristaši ilirš ine so konec 30. in na za etku 40. let 19. stoletja opustili svoja prepri anja in postali sodelavci Novic, s imer so pripomogli k razvoju svojih knjižnih razli ic in slovenskemu združevanju. Revolucija l. 1848 pa je spet spodbudila narodno zavedne Slovence, da so za eli uresni evati svoje ideje – nekateri so se borili za nastanek samostojnega in enotnega slovenskega knjižnega jezika, drugi za uveljavitev ilirš ine in

tretji za vseslovansko povezovanje na jezikovni, kulturni in državni ravni. Ta boj se je odvijal v takratnih slovenskih asnikih – Novicah, Sloveniji, Vedežu, Ljubljanskem

asniku, Slovenskih novinah, Slovenski b eli in drugih, in sicer med Bleiweisom in njegovimi somišljeniki ter pristaši ilirizma. (Prijatelj 1955, 260–264)

Slovenski jezik je teoreti no utemeljil Kopitar, tako da ga je naslonil na govorico podeželja in preprostih ljudi, prakti no pa sta ga razširjala Ravnikar in Metelko s svojimi proznimi deli, ki so bila razumljiva tudi najbolj neizobraženim podeželanom. Takšna slovenš ina se je zaradi svoje razumljivosti kmalu sprejela in za ela uporabljati, kar se je nadaljevalo z uporabo janzenisti nih molitvenikov in Bleiweisovih Novic. Slednji je v njih izrazil potrebo po združitvi osrednjega knjižnega jezika z ostalimi knjižnimi razli icami v imenu narodne enotnosti, k emur bi pripomoglo tudi preprosto podeželsko ljudstvo, saj bi s svojo števil nostjo razširjalo enoten slovenski knjižni jezik. Obmejni Slovenci so glede tega vprašanja delovali v dveh smereh – podpirali so Bleiweisa in njegove pristaše ali pa poskušali uveljaviti ilirš ino, ki bi jezikovno, kulturno in na koncu še politi no povezala vse južnoslovanske narode. (Prijatelj 1955, 267–271)

Josip Muršec je Bleiweisu poslal izvod svoje slovnice Kratka slovenska slovnica za pervence tik pred mar no revolucijo l. 1848, ki sta jo z Jeranom pozitivno ocenila. Muršec in Jeran sta se nekaj asa izobraževala pri Stanku Vrazu, a se je Muršec z njim sporazumeval v južnoštajerskem nare ju, Jeran pa v ilirš ini, nato pa od poletja l. 1846 ni ve podpiral Vrazovih idej niti sodeloval z njim. Kmalu se je pridružil Bleiweisovemu krogu in za el zagovarjati usklajevanje in združevanje slovenskih nare ij v enoten knjižni jezik. Uvidel je, da so bile razlike med slovenš ino in ilirš ino prevelike, da bi se slednja lahko uveljavila v slovenskem jezikovnem prostoru. Menil je, da je treba preprostega loveka izobraževati v njemu najbolj razumljivem jeziku, eprav je bil ta manj razvit. Poudaril je vlogo Novic, ki so pripomogle k oblikovanju in uporabi slovenskega jezika bolj kot »povzdignjena« Prešernova poezija, ki je bila zaradi tega necenjena in neuporabna med slovenskim ljudstvom. (Prijatelj 1955, 271–273, 277– 279)

Novembra l. 1848 je v Ljubljani pri Blazniku izšla knjiga Matija Majarja Pravila kako izobraževati ilirsko nare je i u ob e slavenski jezik, ki je še dolgo odmevala v slovenski javnosti in sprožila marsikateri jezikovni konflikt. Majar se je idejno najbolj zgledoval po Janu Kollarju, ki je hotel po nemškem vzoru uresni iti idejo enotnega slovanskega naroda. Enoten slovanski jezik je razdelil na štiri nare ja – eško, rusko, poljsko in ilirsko, ki bi se delila še na podnare ja. Ilirsko bi zajemalo slovensko, hrvaško in srbsko podnare je, nekateri so v to skupino prištevali še bolgarsko. Majar je prevzel Kollarjevo teorijo in predlagal še poenotenje cirilice in latinice, tako da bi cirilica ohranila , latinica pa sprejela in , da bi se posamezne besede lahko pisale etimološko. Tako je v sistem ilirš ine sprejel tudi veliko slovenskih jezikovnih prvin, ki so se mu zdele pravilnejše od štokavskih. Njegova knjižna ilirš ina je temeljila na slovenš ini, vklju evala veliko pregibnih, vokalnih in leksikalnih posebnosti štokavš ine in v besediš e prevzela nekaj eških izrazov. Navdihnila ga je podobnost južnoslovanskih jezikov, ki se je najbolj izražala v nare jih, v knjižnih jezikih pa je prišlo do velikih razhajanj. Na podlagi teh podobnosti naj bi se slovenš ina, srbohrvaš ina in bolgarš ina po dolo enih pravilih med seboj prepletale. e bi vsi Slovani hoteli uporabljati enoten slovanski knjižni jezik, bi morali poznati jezikovne zakonitosti vseh slovanskih jezikov, kar pa je bilo nemogo e. Majar se je navduševal za števil no velike narode pod vplivom romantike, ki so ustvarjali tudi takšno literaturo, zato mu je bila ideja o enotnem slovanskem narodu in jeziku tako blizu. Tako je uspel dopolniti Vrazovo osnovno idejo enotnega slovanskega jezikovnega sistema. Najve ja njegova napaka je bila, da je izoblikoval takšen jezikovni sistem, ki je bil preve umeten za slovanske jezikovne razmere, zato tudi ni uspel. Lo eval je tudi med literaturo za preprosto ljudstvo in za izobražence, s imer je preprostim ljudem odvzel možnost izobraževanja. Majar pa je slovenš ini omogo il, da v svojem razvoju ni zaostajala za drugimi slovanskimi jeziki in je hkrati ohranila svoje bistvene zna ilnosti. Njegova Pravila se kljub odmevnosti njegove teorije celo l. 1848 niso dobro prodajala. (Prijatelj 1955, 279–281, 283–287) Hicinger je v Sloveniji podal mnenje o Majerjevih Pravilih še istega leta, v katerem je poudaril, da se morajo najprej združiti slovenske dežele, da bi se ustvarili pogoji za nastanek ilirš ine, ki pa jo je dopuš al le kot znanstveni jezik. Naslednje leto je Majar

izdal Slovnico za Slovence, ki je temeljila na slovenskem jeziku, le sklanjatev in spregatev je obdržal ilirsko. Tudi v svojih prispevkih v Sloveniji je pogosteje uporabljal slovenš ino kot pa ilirš ino. Navratil je podprl nekatere Majarjeve ideje, tako da je za el objavljati vsakdanje pogovore in kratke basni v ilirš ini z vzporednim slovenskim prevodom v Vedežu v drugi polovici l. 1849. Predlagal je tudi, da bi se morali slovenski otroci že v prvih razredih ljudskih šol u iti gajico in cirilico. Ko je Majar jeseni l. 1849 izdal Predpise latinsko in cirilsko slavenske, namenjene za ljudske šole, je Navratil v Vedežu opozoril u itelje, da imajo s tem teoreti no osnovo za pou evanje ilirš ine. Z Majarjevimi in Navratilovimi stališ i se je strinjal tudi Josip Drobni , takratni urednik Slovenskih novin iz Celja, ki je predlagal, da bi slovenš ina in ilirš ina ena od druge lahko prevzeli nove izraze za znanstveno terminologijo, zavzemal pa se je tudi za uveljavitev cirilice poleg že uveljavljene latinice. Ko je julija 1849 Slovenija objavila Bachov poziv za shod vseh slovenskih pravnikov in jezikoslovcev na Dunaju, da bi pripomogli k nastanku im bolj enotne pravniške terminologije za vse Slovane, je Einspieler ravno tako v Sloveniji opozoril na Majarjeva Pravila, ki bi pripomogla k nastanku enotnejše pravne terminologije tako za Slovence kot za ostale Slovane. Rezultat dunajskega shoda je bil izid prvega zvezka avstrijskega državnega zakonika novembra l. 1849, ki ga je v slovenš ino prevedel Mikloši , a z njegovim prevodom ni bil nih e na Slovenskem zadovoljen. Za Bleiweisa je bil premalo razumljiv, za Einspielerja pa je imel preve kranjskih jezikovnih zna ilnosti, a mu je vseeno pripisoval veliko pomembnost. Drugi zvezek tega zakonika je že prevedel Cigale. (Prijatelj 1955, 287–291, 300, 303, 304)

Bleiweis se je zaradi nedavne abecedne vojne med Kopitarjem in opom izogibal novih polemik glede jezikovnih vprašanj v Novicah. e je že objavljal prispevke na to temo, se ni vmešaval s svojimi mnenji. Prikrito je uvedel gajico in s tem zavrnil možnost ohranitve bohori ice, kar je potrdil s prispevkom v Novicah »Metelku metel ica«. Poglavje o uvedbi rkopisa je dokon no zaklju il z izdajo navodil za branje si niških znakov gajice v primerjavi s takimi znaki bohori ice. Še vedno je neomajno zastopal stališ e, da se mora slovenš ina izoblikovati najprej kot enotni knjižni jezik in lahko predstavlja le samostojno enoto slovanskega knjižnega jezika. Ni zavra al možnost

združevanja z drugimi slovanskimi jeziki, a bi moralo do tega priti s postopnim razvojem, je pa nasprotoval prepletanju jezikovnih elementov razli nih južnoslovanskih jezikov. Boril se je za ve jo izobraženost preprostega ljudstva in individualnost slovenskega naroda, kar je izrazil v eni od svojih izjav: »Pišite ehu po eško, Serbjanu po serbsko, Iliru po ilirsko, Slovencu pa po slovensko!« (Prijatelj 1955, 311) Menil je, da se jezik lahko preoblikuje, iz njega odstranjuje tujke ali izposoja manjkajo e besede pri sorodnih jezikih, a bo vseeno temeljil na svojem narodu. Kmalu so do podobnih ugotovitev prišli tudi drugi slovenski izobraženci. Omenjenih Bleiweisovih smernic se je nato držala velika ve ina slovenskih pisateljev. (Prijatelj 1955, 291–293, 295, 296, 309, 312–314)

Poleg Bleiweisa je svoje mnenje izrazilo še nekaj drugih slovenskih osebnosti. Poklukar je na primer menil, da se slovenska foneti na pisava približuje hrvaškim nare jem Dalmacije in Slavonije, hkrati pa mo no oddaljuje od kajkavš ine. Zagovarjal je enake vzroke za sprejetje vseslovanskega knjižnega jezika kot Kollar, Vraz in Majar, a se je od Majarja razlikoval po tem, da je hotel za jezikovno osnovo vzeti en slovanski jezik, kateremu bi se potem prilagajali drugi slovanski jeziki. Hicinger je v duhu vseslovanskega združevanja predlagal za osnovo enotnega slovanskega knjižnega jezika starocerkvenoslovanš ino, ki jo je uporabljal tudi prvi slovanski apostol sv. Ciril, ki se je pojavljal na družbenih, verskih in jezikovnih podro jih pri vseh slovanskih narodih. Einspieler se je od vseh najbolj trudil uveljaviti pisavo po Majarjevem sistemu, kar je takrat podpiral tudi Janeži . Takratni urednik Slovenije, Cegnar, je na za etku podpiral Majarjeve ideje, nato se je za el zavzemati za slovensko jezikovno združevanje. Kljub vsem prizadevanjem z obeh strani pa je slovenski jezik sprejel le tiste zna ilnosti iz Majarjevega jezikovnega koncepta, ki so njegovemu takratnemu sistemu pristajale in ga dopolnjevale. (Prijatelj 1955, 294, 298, 299, 304, 305, 307)

L. 1850 je v drugi številki Slovenije za el izhajati lanek Luke Svetca z naslovom »Nove oblike«, v katerem je predstavil naslednje slovni ne oblike: -om, -oma namesto -am, -ama pri samostalnikih moškega in srednjega spola; -ega, -emu, -em namesto -iga, -imu, -im pri pridevnikih istih dveh spolov; visoka drevesa namesto visoke drevesa; -lepši, -a, -e namesto lepši za vse tri spole; mahnuti, mahnul namesto -niti, -nil; kleš e

namesto kleše; da namesto de. Svetec je priporo al še naslednje oblike, vendar ni bil prepri an v njihovo pravilnost: ti lovek namesto ta lovek; zelenej gori namesto zeleni gori; i ter ino kot veznik, ki pa ga je sam pisal kot in. S temi oblikami je dokazoval, da so izvirno slovenske in združujejo vse štiri slovenske knjižne razli ice. Bleiweis je podprl Svet eve teze, ki naj bi omogo ile nastanek enotnega slovenskega knjižnega jezika, s tem pa združitev vseh Slovencev v en narod. Kmalu po objavi Svet evega

lanka se je v Novicah s svojim prispevkom pojavil Davorin Trstenjak, v katerem se je kot bivši Vrazov pristaš zavzemal za individualnost slovenskega knjižnega jezika in uveljavitev »novih oblik«. Sledil mu je tudi J. Šubic, ki se je tudi zavzemal za ohranitev slovenš ine, a je hkrati opozoril, da se »nove oblike« niso prilegale osrednještajerskemu nare ju, vendar so bile zanj bolj sprejemljive kot ilirš ina. Bleiweis je nato v Novicah natisnil lanek Blaža Poto nika »Novooblikarski vihar!«, s katerim je dokon no zaklju il z bojem za uveljavitev »novih oblik«, ki pa se je v manjši meri še nadaljeval v Sloveniji in Zgodnji danici, kon al pa s pomiritvijo obeh strani. eprav je podpiral »nove oblike«, pa jih nekaj asa še ni uporabljal, ker so dejansko izhajale iz Majarjevih na el, ki pa jim je nasprotoval. (Prijatelj 1955, 318, 319, 321, 324, 325, 328) Majarjeva Slovnica za Slovence je izšla l. 1850 in se je veliko razlikovala od njegove prejšnje. Janeži kot takratni velik pristaš ilirizma jo je pozitivno ocenil, edino pomanjkljivost je videl v gaji no-cirilskem abecedniku, ki ga je Majar izdal že prejšnje leto. Einspieler je pozitivno ocenil Majarjevo slovnico in predlagal uvedbo berila v gajici in cirilici za slovenske ljudske šole, za nižje gimnazije slovensko, hrvaško in srbsko tivo, za višje gimnazije pa še ilirsko. Tudi Razlag se je vedno bolj navduševal za Majarjevo razli ico slovenskega knjižnega jezika kot pa za ilirš ino. Janeži je moral sredi maja l. 1851 oditi na Dunaj, zato je za ta as uredništvo Slovenske b ele prepustil Einspielerju, ki je hitro objavil nekatera svoja stališ a, v katerih je poudarjal pomembnost enotnega slovanskega knjižnega jezika. Tudi nekateri drugi asopisi so objavljali prispevke na to temo, v katerih so se opredeljevali za razli ne rešitve slovanskega vprašanja, Bleiweis pa je vse le mirno opazoval. Že julija l. 1851 je naro il Poklukarju, naj sestavi abecedo, ki bi ustrezala vsem slovanskim jezikom. Poklukar ni uporabil gajice zaradi zamudnih strešic in manjkajo ih rk za pet slovanskih

samoglasnikov in devetnajst soglasnikov. Sestavil je splošno slovansko abecedo, v kateri je imel vsak glas enojno in z latinskimi znaki zaznamovano rko. To je Bleiweis nato objavil v Novicah in dodal še svoja znana stališ a, da naj vsak slovanski narod govori svoj jezik, ki ga uporablja v literaturi, asopisih, šolah, uradih in je namenjen preprostemu ljudstvu. Splošnoslovanski jezik pa bi se za el pou evati šele v višjih gimnazijah. (Prijatelj 1955, 332, 333, 340, 342, 344–346)

Bleiweis je s Cegnarjevo pomo jo l. 1851 izdal literarni almanah Koledar ek za leto 1852. Tudi Razlag je še isto leto izdal almanah Zora, ki je sprožil nov jezikovni konflikt na Slovenskem. Bleiweis v Novicah in Cegnar v Ljubljanskem asniku sta mu nasprotovala zaradi uporabe vseslovanskega knjižnega jezika s srbsko osnovo. Ta spor se je nato prenesel na podro je literarne kritike. Radikalno-idealisti na mladina se je vedno bolj za ela nagibati na Bleiweisovo stran, ker so razli ni predlogi o enotnem slovanskem knjižnem jeziku postajali preve zmedeni in idealisti ni. Tudi Janeži se je za el postopoma umikati s tega jezikovnega podro ja. L. 1852 so se v Novicah povezali Bleiweis, Svetec in Cegnar, kar je prineslo konec Majarjevim ilirskim in Razlagovim splošnoslovanskim idejam. Cegnar in Svetec sta naredila celo korak dlje in priznala pozitivne lastnosti Majarjeve ilirš ine in ideje o enotnem slovanskem knjižnem jeziku. Hkrati pa je Svetec podal negativno kritiko Razlagovih idej, katerih rezultat je bil le zmeden jezik, poln razli nih prvin, ki je oteževal sporazumevanje in izobraževanje preprostega ljudstva. Tako kot Bleiweis je verjel v postopno oblikovanje enotnega slovanskega knjižnega jezika. S temi stališ i je zmagal v še enem jezikovnem boju na Slovenskem. Sledil je Bleiweisov dokon ni obra un s svojimi nasprotniki, tako da je v Novicah objavil njihove življenjepise, v katerih jih je osmešil z zbadljivimi priimki. Razlag je kmalu vrnil napad, a pri tem ni bil uspešen. Janeži je zaradi zagovarjanja slovanskih idej izgubljal bralce, umikati pa se je za el tudi Einspieler. Boj za individualnost slovenskega knjižnega jezika se je dejansko kon al v drugi polovici l. 1852, saj je Slovenska b ela propadla. Janeži je nato ustanovil Slovenski glasnik, v katerem je razvijal slovenski jezik v tesni povezavi s hrvaškim, kar je krepilo slovensko jezikovno in kulturno individualnost. Razlag je l. 1853 odšel v Zagreb, kamor je pritegnil še O. Cafa, L. Tomana in B. Rai a. Majar pa se je popolnoma umaknil iz

slovenske javnosti do l. 1857, ko se je za el pojavljati v Novicah. Od svoje prvotne zamisli o enotnem slovenskem knjižnem jeziku je ohranil le nekaj oblik, še vedno pa je trdno verjel v združitev slovenskega, hrvaškega, srbskega in bolgarskega jezika v enotni južnoslovanski knjižni jezik. eprav je Bleiweis ves as ostal neomajen v svojih prepri anjih, je v asih objavil kakšne prispevke o cirilici ali lanek, napisan v njej. Tudi Mikloši je kot takratni najpomembnejši slovenski slovni ar l. 1858 pozval Slovence k splošnemu in intenzivnemu zbiranju narodnega blaga. Tako se je zaklju il še en jezikovni boj na Slovenskem, ki se je za el z vprašanjem, kakšen jezik naj se l. 1848 uvede v slovenske šole in urade, nadaljeval z vprašanjem prevoda državnega zakonika in zaklju il z razpravami o pravilnejšem enotnem slovenskem knjižnem jeziku. Majar in njegovi pristaši niso uspeli uveljaviti svojih idej, tako da je zmerno napredna slovenska dunajska inteligenca, zbrana okoli Cigaleta, z nekaterimi splošnimi slovenskimi in slovanskimi jezikovnimi oblikami dokon no dolo ila enoten slovenski knjižni jezik. (Prijatelj 1955, 326, 351–353, 356–358, 360, 361, 363–366, 369, 371, 372)

4.3 RAZVOJ SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA OD ŠESTEDESETIH LET 19. STOLETJA NAPREJ

Razvoj slovenskega jezika je do šestdesetih let 19. stoletja potekal le v smeri poenotenja. Pred slovenskimi jezikoslovci je bila pomembna naloga, saj so morali spoznati pisno in govorno podobo slovenskega jezika, natan no dolo iti njegovo normo in se hkrati zavzemati za njegove pravice v vsakdanji rabi. Ravno zaradi obrambe slovenskega jezika pred ponem evanjem so jezikoslovci preve natan no dolo ili jezikovni sestav, kar je povzro ilo odmik od ustaljene rabe. Hkrati so potekala tudi leksikološka, etimološka in normotvorna raziskovanja slovenskega jezika. Kot posledice teh raziskovanj so nastale neustrezne ugotovitve in posplošitve, ki med seboj niso bile niti zgodovinsko niti nare no povezane, kar je pripeljalo do arhaizacije in slavizacije v jezikovni rabi. Ta dva procesa sta se zaklju ila v sedemdesetih in osemdesetih letih 19. stoletja, ko se je spet za elo raziskovati jezikovni sestav. Znanstveno raziskovanje je od prou evanja jezikovne zgodovine prešlo na slovenska nare ja. Izkušeni slovenski jezikoslovci Škrabec, Valjavec, Štrekelj, Pleteršnik in Mikloši so do konca 19. stoletja uspeli dokon no razrešiti pravopisna in pravore na vprašanja. Kljub temu so se pojavile številne pisne in predvsem govorne težave, saj se je slovenš ina edalje pogosteje uporabljala v javnosti. Nastala je potreba po normativnih slovarjih, ki se je uresni ila z izidom Pleteršnikovega Slovensko-nemškega slovarja l. 1894/95 in Lev evega Slovenskega pravopisa l. 1899. K temu je veliko prispeval Škrabec s svojimi dognanji o izgovorjavi, ki so bila upoštevana v obeh slovarjih. (Jesenšek 2005, 194, 195; Orožen 1996c, 13; Orožen 2003 , 455–458, 462– 464; 2003b, 513, 521–523; 2003c, 531, 534; Moder 2006, 257; Žagar 1998, 54, 56, 57) Ravno slovenski jezikoslovci so s svojimi raziskovanji najbolj prispevali k normiranju slovenskega knjižnega jezika. Nekateri so bili pri tem bolj ali manj uspešni. Franu Levcu v njegovem pravopisu ni uspelo poenotiti slovenskega pisanja in branja. Najbolj sporni sta postali vprašanji glede zapisa bravec ali bralec in izgovora nepredsamogasniškega –l, ki sta še dolgo povzro ali polemike med slovenisti no stroko

19. in 20. stoletja. Zaradi tega je na Slovenskem prišlo do nove abecedne vojne, ki je

svojo ostrino prenesla s politi nega podro ja, kjer sta se spopadali liberalna in katoliška stranka, na pravopisno in pravore no. Škrabec in Štrekelj sta podpirala in branila Levca, nasprotovali pa so mu Fran Ileši , Rajko Perušek, Viktor Bežek, Josip Tominšek in drugi, ki so mu o itali premajhno poznavanje dejanske rabe knjižnega jezika in neblagoglasnost evkanja. Z normiranjem dokon no oblikovanega slovenskega knjižnega jezika je za el Anton Janeži v svoji Slovenski slovnici iz l. 1854. V njene nadaljnje izdaje (druga l. 1863, tretja l. 1864, etrta l. 1869, peta l. 1876, šesta l. 1889, sedma l. 1894, osma l. 1900, deveta l. 1906, deseta l. 1911) je vklju il celoten slovenski prostor in ne le posamezne zna ilnosti pokrajinskih razli ic. Slovnico je do pete izdaje urejal sam Janeži , od šeste naprej pa Sket, ki se je pri osmi izdaji za el vsebinsko opirati na Pleteršnika, Lev ev Slovenski pravopis in Škrab eva jezikoslovna spoznanja. Najve ja slabost Janeži eve slovnice iz l. 1854 je bilo pomanjkanje enotnih asovnih in krajevnih izhodiš ravno zaradi upoštevanja vseh jezikovnih prvin. Breznik je bil edini slovenski jezikoslovec, ki se je konec 19. stoletja zavedal potrebe po novi slovnici, katere normativna pravila bi temeljila na sodobnem jezikovnem opisu in hkrati na etimoloških spoznanjih. Ko je za el s pisanjem nove slovnice, ki je l. 1914 izšla kot Slovenska slovnica za srednje šole, je ugotovil, da je bila takrat veljavna Janeži eva slovnica kljub Sketovim predelavam in dopolnilom neuporabna, nesodobna in neenotna. V novi slovnici je ustrezno uredil oblikoslovje, izboljšal besedje knjižnega jezika in poskušal odpraviti napake slovenskega naglaševanja. Tudi on je upošteval Škrab eve ugotovitve glede pravopisnih vprašanj. (Valh Lopert 2006, 117; Orožen 1996b, 34, 35; Žagar 1998, 54, 56, 57)

Mikloši se je od svojih somišljenikov razlikoval po druga nem pristopu k raziskovanju aktualnih jezikovnih vprašanj. Z idejami ilirizma in panslavizma se je sre al že v tridesetih in štiridesetih letih 19. stoletja, ki pa jih ni prevzel, ampak izkoristil za natan nejše prou evanje slovanskih jezikov. Pri tem mu je najbolj pomagal Kopitar, ki ga je seznanil z Brižinskimi spomeniki in drugimi starocerkvenoslovanskimi besedili. Ko je prou eval njihovo besediš e, glasoslovje in oblikoslovje, je ugotovil strukturno sorodnost med »staro-« in »novoslovenš ino«. Jezikovne zna ilnosti »novoslovenš ine« je dolo il tako, da je v izhodiš ni sestav slovenskega jezika umestil Brižinske

spomenike, ki jih je dopolnjeval z mlajšimi zna ilnostmi slovenš ine. »Novoslovenš ino« je v svoji primerjalnoslovanski slovnici vedno obravnaval kot strukturno in razvojno najbližjo »staroslovenš ini«. Mikloši je politi no uveljavljal slovenski jezik v slavisti ni znanosti, slovanskem in evropskem prostoru z etimološkim slovarjem in svojo primerjalnoslovansko slovnico, saj Slovenci takrat niso bili priznani kot zgodovinski narod. Ker je v tistem obdobju postalo pomembno tudi vprašanje slovenskega jezika v šolah, je tudi Mikloši podprl zahtevo po pouku slovenš ine v ljudskih šolah. Hkrati je zagovarjal uvedbo nemškega jezika v visoke šole, kar bi pove alo izobraženost in razgledanost Slovencev, saj je bilo znanje nemš ine takrat toliko pomembno kot danes znanje angleš ine. (Orožen 2003a, 169, 170; 2003b, 520; Jesenšek 2005, 197)

Jezikovno vsestransko razgledani Škrabec je konec 19. stoletja v jezikovni teoriji in splošni knjižni rabi zagovarjal individualnost slovenskega jezika in nasprotoval prevzemanju slovanskih jezikovnih prvin in besediš a. Zaradi tega se je znašel v sporu s panslavisti, ki so slovenski narod vrednotili le po njegovi majhnosti in mu tako onemogo ali samostojni kulturni razvoj. Škrabec je natan no dolo il na ela normiranja knjižnega jezika, ki so izražala povezanost z osrednjim jezikovnim prostorom in protestantsko knjižno tradicijo 16. stoletja, s imer se je odmaknil od takratnih normativnih na el. S svojimi jezikoslovnimi razpravami, napisanimi v slovenskem jeziku, je bistveno prispeval k oblikovanju slovenske jezikovne terminologije. Po tem se je razlikoval od svojih predhodnikov in nekaterih sodobnikov, ki so o slovenskem jezikovnem vprašanju ve inoma pisali v nemškem jeziku. Posvetil se je tudi prenovi slovenskega pravopisa in pravore ja, zato je težko pri akoval izdajo Lev evega pravopisa, ki pa ga je nekoliko razo aral, ker ni vseboval Pleteršnikovih jezikovnih znamenj in drugih njegovih dognanj. (Orožen 1996b, 33; 2003 , 454, 464, 465; 2003b, 524; Toporiši 2006, 8)

Ker so ideje ilirizma in panslavizma v drugi polovici 19. stoletja zamrle ne samo pri Slovencih, ampak tudi pri drugih slovanskih narodih, se je razvilo novo gibanje. Vsi slovanski narodi v Avstro-Ogrski in izven nje so takrat proslavljali tri pomembne tiso letnice sv. Cirila in Metoda: l. 1863 tiso letnico njunega prihoda na Moravsko in v

Panonijo, l. 1880/81 razglasitev praznika apostolov sv. Cirila in Metoda s strani papeža Leona XIII in l. 1885 tiso letnico smrti sv. Metoda. Te proslave so se na Slovenskem razvile v pravo Ciril-Metodovo gibanje, ki je spodbudilo narodno zavedne Slovence, da so navdušeno iskali pomen omenjenih svetnikov v ljudskem izro ilu. Prva znana upodobitev sv. Cirila in Metoda na naših tleh je bila za župnijsko cerkev sv. Mihaela v Biljani v Brdih l. 1863, kar dokazuje zgodnjo narodno zavednost tamkajšnjih prebivalcev, ki se je kasneje ponovila pri pripravljanju taborskega gibanja. V Biljani je namre 25. 4. 1869 potekal etrti slovenski tabor. Praznovanja svetih bratov so se od l. 1863 do l. 1885 zelo razširila, saj so nastala kot posledica pove ane narodne zavesti in zavedanja narodne zgodovine, nato pa kar naenkrat postala manj pogosta in intenzivna. K ve ji mo i tega gibanja so prispevali tudi slovenski oz. slovanski jezikoslovci, kot so Kopitar, Mikloši , Dobrovski in drugi, ki so prvi dolo ili izhodiš a o nastanku in razvoju slovenskega in drugih slovanskih jezikov. Zaradi tega so imeli vsi slovanski narodi na razpolago veliko podatkov o svojem jezikovnem razvoju in bogoslužju, ki so jih lahko uporabili ob praznovanju omenjenih obletnic ali za dvigovanje narodne zavesti. Slovencem je bilo tako omogo eno nadaljnje raziskovanje jezikovnih in teoloških vsebin sv. Cirila in Metoda, s imer je za el Slomšek, kmalu pa se mu je pridružila še narodno zavedna duhovš ina. Sledilo je prirejanje italniških bèsed, na katere se je slovenska javnost množi no odzvala, kar je avstrijsko oblast toliko prestrašilo, da je nekatere prepovedala, kot npr. tisto l. 1863 v Trstu. Pomembno vlogo v narodnem gibanju je imelo tudi slovensko asopisje, ki je spoznanja jezikoslovcev in teoloških strokovnjakov dopolnilo z zahtevami po uvedbi slovenskega jezika v šole in urade. Tako je praznovanje obletnic sv. Cirila in Metoda na Slovenskem predstavljalo obrambo jezikovnih in narodnostnih pravic, saj se je v sedemdesetih letih 19. stoletja pove al nemški raznarodovalni pritisk. Slovenci so se pogosto sklicevali na papeževo razglasitev sv. Cirila in Metoda za svetnika, ki je pomenila tudi potrditev slovenskega jezika že v 9. stoletju, medtem ko je nemš ina cerkveno priznanje dosegla šele v 16. stoletju z Lutrom in uveljavitvijo protestantizma. (Orožen 2003, 261, 263–265)

Ravno Škrabec je med slovenskimi jezikoslovci in teologi naredil korak dlje in zahteval uvedbo slovenskega jezika v šole, urade in bogoslužje, ki je vklju evalo tudi cerkveno

mašno petje. Svoje zahteve je utemeljeval s potrebo po razumljivosti jezika, ki je bila tudi prvi pogoj za sprejemanje in ohranjanje katoliške vere. Pri tem se je opiral na odlo itev drugega vatikanskega koncila iz l. 1864, ki je dopuš al uvedbo narodnih jezikov v bogoslužje, esar pa slovenski cerkveni vrh kljub Škrab evim opozorilom ni upošteval. Pod vplivom mo no razvitega Ciril-Metodovega in narodnega gibanja se je tudi Škrabec v osemdesetih letih 19. stoletja vklju il v zgodovinsko, jezikovno in teološko raziskovanje Ciril-Metodove tematike. Svoja opažanja je objavljal v Cvetju z vrtov sv. Fran iška v obdobju od l. 1880 do l. 1887. Sestavke z naslovi Leon III., Slovenom in Zahvala Sv. o etu za poslednje okrožno pismo je objavil l. 1880, naslednje leto pa Znamenito Sv. o eta papeža Leona XIII., okrožno pismo o prazniku sv. Cirila in Metoda, Pesem o pervem vesoljno-katoliškem prazniku sv. Cirila in Metoda in Slovenski romarji v Rimu. V svojem prispevku astimo sv. Cirila in Metoda iz l. 1882 je strnil svoje bistvene misli o slovenskem bogoslužnem jeziku, ki jim je dodal še vprašanje, ali je podeljena papeževa pravica veljala le za starocerkvenoslovanš ino ali za vse slovanske jezike. Škrabec je še poudaril, da so Slovenci v 19. stoletju premalo cenili in astili sv. Cirila in Metoda. Opombe glede obrednika tretjega reda je objavil l. 1884, kjer se je zavzemal za mašno petje v slovenskem jeziku. Sveta slovanska blagovestnika Ciril in Metod in poro ilo o romanju v Velehrad je objavil naslednje leto, H sklepu tiso letnice sv. Metoda l. 1886 in Knez rnogorski, nadškof barski in slovenska služba božja l. 1887. Škrabec se je v teh prispevkih navezoval na že obstoje a dela o svetnikih in na pobude, ki so bile izražene v pridigah in na bèsedah. Zavzemal se je tudi za prevod nekaterih liturgi nih besedil v slovenski knjižni jezik. V Ciril-Metodovem gibanju je videl priložnost, da bi spodbudili Rim za odobritev uporabe slovenskega knjižnega jezika v bogoslužju. Škrab evo prizadevanje za slovenski bogoslužni jezik je nadaljeval Ivan Vrhovnik, ki je bil tudi pobudnik za ustanovitev Družbe sv. Cirila in Metoda. (Orožen 2003, 268, 271–274; Toporiši 2003, 281, 282, 297)

Ker slovenski cerkveni vrh ni prisluhnil Škrab evim pobudam, so jih toliko bolj resno sprejeli v Slovanu, ki je med drugim objavljal tudi prispevke o Ciril-Metodovi tematiki. V tem obdobju so nastale tudi druge publikacije z omenjeno tematiko. Zbornik na slavo

ss. Cirilu in Metodu Antona Žlogarja je izšel v Ljubljani l. 1886 na pobudo slovenskega cerkvenega vodstva in je vklju eval pomembno slovensko bibliografijo o Ciril-Metodovi tematiki od l. 1852 do l. 1885. Istega leta sta izšli še Dve cerkveni himni o sv. Cirilu in Metodu in okrožnica Grande munus Leona XIII., ki ju je priredil Tomo Zupan, prvi in dolgoletni predsednik Družbe sv. Cirila in Metoda. Temu je sledila izdaja štiridesetih pridig, ki so bile tematsko posve ene življenju, misijonskemu delovanju in verskim prepri anjem sv. Cirila in Metoda. Tudi na razli nih cerkvenih slovesnostih na Slovenskem so se uporabljale pridige na ast sv. Cirilu in Metodu, med katerimi jih je nekaj izstopalo: eš enje ss. Cirila in Metoda v Slovanih in Slovencih Ivana Pavli a, Oporoka sv. Metoda Mihajla Vuga, ki je nastala 5. 7. 1885 v Biljani, ki je še naprej ohranjala svojo narodno zavedno tradicijo, in pridiga v prekmurš ini Pereneza na est svetij slovenskij apostolov Cirila i Metoda neznanega avtorja. Najdaljša pridiga s tovrstno tematiko je Apostolsko delovanje ss. Cirila in Metoda Antona erva, ki je postala tudi romarska pridiga ob praznovanju tiso letnice sv. Metoda 5. 7. 1885 na Sveti gori pri Gorici. Tudi samostan Kostanjevica, kjer je Škrabec najdlje živel in deloval, je dvakrat praznoval tiso letnico sv. Cirila in Metoda. Prvi l. 1863 s prvo slovensko mašo Janeza Mikloši a, brata Frana Mikloši a, in l. 1885 z veli astno procesijo in veliko udeležbo romarjev na Sveti gori. (Orožen 2003, 275, 276)

Med slovenskimi asopisi je tudi Slovan poro al o pobudi za ustanovitev Družbe sv. Cirila in Metoda, ki bi skrbela za obrambo slovenskih šol in jezika pred nemškim potuj evanjem in delovanjem Schulvereina. Tudi Škrabec je ve krat pisal o ustanovitvi in delovanju te družbe v Cvetju z vrtov sv. Fran iška. Pogosto je izpostavil misel, da sta pravice slovenskega jezika v cerkvi branila že sv. Ciril in Metod, ez tiso let pa bi jezikovne pravice v šolstvu branila Družba sv. Cirila in Metoda. Slovenci so potrebovali takšno društvo v osemdesetih letih 19. stoletja, ker so Nemci ustanovili družbo Schulverein, ki »ho e ravno Slovene po vseh krajih prisiliti k nemš ini ter tako pripravljati pot nemškemu gospodarstvu, sovražnemu katoliški cerkvi, kakor na eškem tako tudi po naših krajih.« (Toporiši 2003, 297) Škrabec je menil, da bi morali imeti slovenski otroci enako pravico do uporabe materinega jezika v šolah, kot so jo imeli nemški otroci. V Cvetju z vrtov sv. Fran iška je l. 1885 pisal o ustanovitvi omenjene

družbe, kjer je ponovil svoje že omenjene misli in pozival Slovence k uporu proti nemštvu. Bralce je tudi redno seznanjal s publikacijami Knjižnice in Vestnikov Družbe sv. Cirila in Metoda. Tako je opozoril na izid prvega zvezka o cesarju Francu Jožefu I., ki je bil napisan v sodobnem knjižnem jeziku, nadalje na publikaciji V poduk slovenskemu ljudstvu in Ljubezen do mamice. Ciril-Metodova dediš ina je slovenskemu in drugim slovanskim narodom prinesla poenotenje na jezikovni, narodni, politi ni in verski ravni. Pri Slovencih je bil Škrabec tisti, ki se je pri združevanju slovenskega naroda zavzemal za enotni slovenski knjižni in bogoslužni jezik. (Orožen 2003, 269, 275; Toporiši 2003, 296, 297; Škrabec 1998, 187, 188; Škrabec 1994a, 294, 358; Škrabec 1994b, 130)

4.4 VPLIV SLOVENSKIH ITALNIC, BÈSED IN TABORSKEGA GIBANJA NA POENOTENJE SLOVENSKEGA NARODA IN KNJIŽNEGA JEZIKA

4.4.1 Nastanek, razvoj in vpliv italnic ter bèsed na slovensko narodno gibanje

Slovenska narodna zavest in gibanje sta se okrepila v ustavnem obdobju, ki se je za elo z izdajo oktobrske diplome l. 1860 in je trajalo do uvedbe dualizma l. 1867. Mlajša slovenska inteligenca in ve ina slovenskih poslancev v deželnih zborih sta za ela pri medsebojnem sporazumevanju uporabljati slovenski jezik. Politi na društva takrat še niso bila dovoljena, zato so središ e narodnega gibanja postale italnice, ki so nastajale v mestih in trgih, na Primorskem in delu Notranjske pa tudi po vaseh. V italnicah so se zbirali slovenski meš ani, narodno zavedna inteligenca, drobna buržoazija in kme ki veljaki. italnice so zanje predstavljale središ e družbenega življenja. Kmetje so se vanje množi no vklju evali le v posameznih krajih na Primorskem, saj so bile razlike med sloji še vedno zelo izrazite. Prva italnica je nastala l. 1861 v Trstu, še istega leta so nastale italnice v Mariboru, Ljubljani in Celju. Njihovo število se je najprej pove evalo po asi, nato pa vedno hitreje, najbolj po uvedbi decembrske ustave l. 1867. Ker je Ljubljana v tem asu postala središ e kulturnega in politi nega delovanja, je njena

italnica postala matica vseh slovenskih italnic. italnice so v svojih prostorih pripravljale male bèsede, velike bèsede pa so potekale v dvoranah. Skupen jim je bil program, sestavljen iz razli nih predavanj, koncertov, zabav, iger, recitacij, govorov, petja, plesov in veselic. Veliko jih je imelo tudi pevske zbore in godbo. V primerjavi s tistimi bèsedami iz petdesetih let 19. stoletja, ki so vsebovale le petje in glasbene to ke, so bile te bèsede glede lanstva in delovanja obsežnejše. Na vzhodnem Štajerskem so organizirali ve je prireditve pod milim nebom z govori, napitnicami, deklamacijami, godbo, petjem in igrami. Teh bèsed se je udeležilo ve tiso okoliških kmetov in meš anov, nekateri pa so prišli tudi iz bolj oddaljenih krajev. Namen takšnih bèsed pod milim nebom je bil zabavati in pou evati slovenski narod o narodnih vprašanjih. (TGS 1981, 12; ZS 1979, 472, 474; Vrbnjak 1968, 27; Jesenšek 2008, 148)

L. 1863 je bilo za Slovence pomembno zaradi tiso letnice prihoda sv. Cirila in Metoda v slovenske kraje. Davorin Trstenjak je že l. 1857 opozoril na pomen sv. Cirila in Metoda za slovenski narod, kar je nato ponovil ez dve leti. Slovenske italnice so prirejale ve je bèsede v svojih prostorih že marca l. 1863, na katerih so z razli nimi govori in drugimi nastopi opozarjali na pomen teh dveh svetnikov za razvoj slovenskega jezika in kulture. Ve ina italnic skupaj z župnijami je na za etku julija l. 1863 spodbujala predvsem preprosto ljudstvo, da se je v im ve jem številu udeležilo velikih bèsed, posve enih sv. Cirilu in Metodu. Najve krat so te proslave potekale na prostem in so privabljale ve tiso ljudi, a so se razlikovale od poznejših taborov, ki so imeli natan no dolo en narodnopoliti ni program. Bleiweisove Novice so ve krat poro ale o praznovanju tiso letnice prihoda sv. Cirila in Metoda, ki je najve krat potekalo na Štajerskem. Tako izvemo, da se je odbor mariborske italnice odlo il za praznovanje omenjenega dogodka z veliko bèsedo. Kot povsod so tudi v Mariboru poudarjali pomen sv. Cirila in Metoda za slovenski jezik, kulturo in slovstvo. Menili so, da se mora vsak narodno zaveden Slovenec v njuno ast udeležiti te bèsede, ki so jo na rtovali 3. 8. 1863 pod šotorom v Magdalenskem predmestju pri t. i. Brandenhofu. Glede lokacij praznovanja je ve krat prišlo do sprememb, saj so bèsedo hoteli najprej pripraviti v Jarenini, nato pa najeti dvorano v Mariboru, a so jim to prepre ili nasprotniki slovenskega narodnega gibanja. Na koncu je bèseda potekala v mariborskem predmestju na lepo okrašenem vrtu lastnika »Brandenburga« na desnem bregu Drave, kjer se je zbralo okoli šest tiso ljudi, ki so poslušali nekaj govorov in nastopov pevskih zborov. (Vrbnjak 1968, 30, 31; KRN 1863, 150, 190, 198, 258)

V Ljutomeru, ki je bil narodno zaveden in dejaven že v asu pomladi narodov l. 1848, so god sv. Cirila in Metoda praznovali 5. 7. 1863, ve jo slovesnost pa so na rtovali za

30. 8. 1863, ki pa so jo prestavili na 6. 9. 1863. Proslavo so za eli ob deseti uri dopoldne s sveto mašo in jo nadaljevali z bèsedo pri Klemen i evi vili nad vasjo Podgradje blizu Ljutomera, kjer se je zbralo okoli štiri tiso ljudi, med njimi tudi

številni visoki gostje slovenskega rodu. Slavnostni govorniki so bili Jakob Ploj⁴², ki je opozoril, da so Slovenci ravno zaradi sv. Cirila in Metoda tudi ez tiso let lahko uporabljali svoj jezik, Anton Klemen i ⁴³ je poudaril željo slovenskega naroda po izobraževanju in pogostejši uporabi svojega jezika, dr. Pavli iz Maribora, dr. olnik in

A. Globo nik⁴⁴, ki se je prekmurskim Slovencev zahvalil za tako množi no udeležbo na tej proslavi. Program so obogatili tudi razli ne deklamacije, napitnice, glasbene to ke in nastopi pevskih zborov. Ljutomer je tako dobil svojo prvo bèsedo, ki jo je posvetil svetnikoma Cirilu in Metodu ter njunemu prizadevanju za razvoj slovenskega naroda in jezika. Ta bèseda je zaradi svojega uspeha postala zgled za združitev podeželskega in trškega prebivalstva. Narodno zavedni Slovenci so takrat lahko le z bèsedami javno zahtevali uvedbo slovenskega jezika v šole in urade. Javne bèsede niso imele natan nega politi nega programa kot kasnejši tabori, ampak so le z napitnicami in drugimi nastopi spodbujale slovensko narodnost. Ljutomer ani so tako dokazali svojo narodno zavednost, a so se zavedali, da je njihov naslednji narodni cilj ustanovitev

italnice. (Vrbnjak 1968, 32, 39, 41; KRN 1863, 233a, 266, 306, 313, 419)

Tiso letnico sv. Cirila in Metoda so na Ptuju proslavili 23. 7. 1863, tako da so v njun spomin ustanovili italnico. Praznovanje v ast sv. Cirila in Metoda so v Celju za eli 5.

7. 1863 s sveto mašo, zaklju ili pa 12. 7. 1863 z bèsedo v tamkajšnji italnici, kjer se je najve govorilo o pomenu omenjenih svetnikov v kulturi in krš anski veri. Bèsedo na

ast sv. Cirilu in Metodu so na Goriškem na rtovali že marca l. 1863, a so praznovanje prestavili na poletje. Kon no so jo priredili 12. 7. 1863 v goriški italnici, na kateri so poudarili življenje in pomen teh dveh svetnikov. Program je bil sestavljen iz dvanajstih to k, ki so vklju evale tudi nastope goriških in vipavskih pevskih zborov ter govor A. Winklerja. Dopoldne je potekala sveta maša v spomin na pokristjanjevanje Slovencev. Proslave se je udeležilo veliko okoliških narodno zavednih Slovencev. V Trstu je odbor tamkajšnje italnice hotel organizirati slovesnost v spomin na sv. Cirila in Metoda, tako

⁴² Spadal je med mladoslovenske izobražence, ki so bili zelo dejavni pri organiziranju slovenskih taborov. (ES 1999, 180)

⁴³ Bil je zelo dejaven pri organiziranju prvega slovenskega tabora v Ljutomeru. (ES 1992, 305)

⁴⁴ Bil je pravnik, narodni delavec in eden od avtorjev slovenskega narodnega programa iz l. 1848. Kot poslanec v državnem zboru in lan raznih odborov je bil dejaven tudi v devetdesetih letih 19. stoletja. (ES 1989, 250)

da bi dopoldne potekala sveta maša, zve er pa bèseda, a je to prepre ila okrajna oblast. Slovenci v Trstu in okolici niso mogli zaradi strahu pred italijanskimi nacionalisti praznovati obletnice prihoda omenjenih svetnikov. rnomaljski narodno zavedni dijaki so 20. 9. 1863 v dvorani gradu g. Sladovi a priredili proslavo, katere so se udeležili v velikem številu okoliški kmetje, prišlo pa je tudi kar nekaj meš anov, izobražencev in drugih visokih slojev. Program je bil sestavljen iz petja in zdravic, nekatere so bile tudi na ast sv. Cirilu in Metodu. Spregovorili so tudi o vlogi italnic, ki so bile pomembne za izobraževanje slovenskega naroda v svojem jeziku in za dvigovanje narodne zavesti. Dijaki novomeške gimnazije so 9. 3. 1863 organizirali proslavo ob tiso letnici prihoda sv. Cirila in Metoda, katere so se v velikem številu poleg preprostih ljudi udeležili tudi meš ani, izobraženci in drugi visoki sloji. Dopoldne je potekala sveta maša, ob osemnajsti uri pa se je v dvorani za ela bèseda. Program je zajemal godbo, razli ne pesmi, igre in govore na ast sv. Cirilu in Metodu. Tudi v Ljubljani so na god sv. Cirila in Metoda v tamkajšnji italnici organizirali bèsedo v ast omenjenima svetnikoma. Poudarili so, da sta pred tiso leti položila temelj slovenskemu jeziku in krš anski veri po slovenskih krajih. Dr. Toman je dal pobudo za ustanovitev Slovenske matice, katere glavna naloga bi bila izdajanje knjig v slovenskem jeziku. Narodno zavedni Slovenci na Dunaju so 19. 3. 1863 tudi praznovali praznik sv. Cirila in Metoda, tako da je dopoldne potekala sveta maša, zve er pa bèseda na temo omenjenih svetnikov. S praznovanjem tiso letnice prihoda sv. Cirila in Metoda niso zamujali niti Slovenci v Gradcu, ki so v ta namen pripravili veliko bèsedo, ki se je je udeležilo okoli tristo gostov, nekateri so prišli tudi iz Maribora. Program, ki je bil sestavljen iz dvanajstih to k, je obsegal petje in branje telegramov rodoljubov iz Prage, Trsta in Leobna. V Celovcu so ta praznik proslavili v semeniš u 26. 5. 1863 dopoldne s sveto mašo, popoldne pa z bèsedo, na kateri so se vrstili razni govori, deklamacije in pesmi na ast sv. Cirilu in Metodu, govorili pa so tudi o pomenu slovenskega naroda in jezika. (Vrbnjak 1868, 31; KRN 1863, 79a, 79b, 79c, 86a, 86b, 87, 176, 214, 233b, 233c, 246, 324)

Slovenci so se v šestdesetih letih po asi za eli zavedati, da ustanavljanje italnic in prirejanje bèsed vpliva na pove anje narodne zavesti, kar se je izražalo tudi v ve ji volilni udeležbi Slovencev in ve jem številu slovenskih kandidatov na volitvah. To je

Slovencem omogo ilo vklju itev ve jega števila svojih predstavnikov v deželne zbore, ki so se zavzemali za narodne interese. Za izboljšanje volilnih rezultatov na deželnozborskih volitvah l. 1867 v primerjavi s tistimi iz l. 1861 so potrebovali podporo kme kega prebivalstva, ki pa ga italnice niso uspele pritegniti medse. Štajerski rodoljubi so za eli narodno zavest širiti tako, da so organizirali ve je število bèsed in

italniških izletov, ki bi meš ane zbližali s podeželani. Prebivalci Ljutomera in okolice so nadaljevali s prirejanjem bèsed in utrjevanjem narodne zavesti v šestdesetih letih, saj jih je Božidar Rai ves as spodbujal k organiziranju razli nih proslav na ast narodno zavednih Slovencev. Najpomembnejša takšna proslava je bila velika bèseda, ki je potekala 15. 9. 1867 pri Mali Nedelji, eprav so jo na rtovali za 1. 9. 1867. Vabilo je bilo uradno posve eno spominu na pomembnega štajerskega narodnega buditelja in pisatelja Antona Krempla, a je na prikrit na in izražalo misel o neenakopravnem položaju slovenskega naroda in jezika. Ideja o takšni proslavi je nastala v ptujski

italnici, kjer je Krempl tudi najve ustvarjal, a italnica ni mogla sprejeti velikega števila obiskovalcev, zato so se odlo ili za Malo Nedeljo, kjer je bil Krempl nazadnje zaposlen. Proslave se je udeležilo okoli pet tiso ljudi, za kar so bili zaslužni Rai eva zavzetost, mo na narodna zavest okolice Male Nedelje in pomen Kremplovega ustvarjanja za slovenski narod. Najve obiskovalcev je prišlo iz Štajerske, veliko je bilo tudi prekmurskih Slovencev, deželnih poslancev in drugih visokih gostov. Govorniki na tej bèsedi so opozarjali na pomembnost enotnega slovenskega knjižnega jezika, ki je omogo al razvoj slovenske kulture in s tem naroda. Rai je v svojem govoru poudaril, da je potrebno prepre iti zatiranje slovenskega jezika. Menil je, da ta problem izhaja iz šolstva, ki je izvajalo pouk v nemškem jeziku namesto v slovenskem. To se je dogajalo predvsem v mestih, ki so postajala vedno bolj nemška in vplivala na slovensko kulturo, ki je zaradi takšne miselnosti slabila slovensko narodno gibanje. Nekateri slovenski

asniki so lahko svobodno izražali idejo o enotnem slovenskem narodu, malonedeljska bèseda pa je morala narodni element izražati previdno, ker takrat javna zborovanja še niso bila dovoljena. Tako je bila na prikrit na in prisotna ideja o izobraževanju Slovencev v svojem jeziku, o postopnem nastanku enotnega knjižnega jezika, v manjši meri pa tudi o združitvi vseh Slovencev v enoten narod, tudi prekmurskih. Zaradi

madžarskega politi nega in jezikovnega pritiska so prekmurski Slovenci spet za eli uporabljati Küzmi ev stari jezik, kar je zavrlo proces poenotenja knjižnih razli ic. Na drugi strani pa so si katoliški duhovniki pod Borovnjakovim vodstvom prizadevali za jezikovno združitev z vzhodnoštajersko in osrednjo knjižno razli ico. Zaradi teh stališ je imela malonedeljska bèseda že bolj izražen narodnopoliti en zna aj in se je razlikovala od prejšnjih bèsed, ki so bile z razli nimi igrami, govori, napitnicami, nastopi pevskih zborov in godb vezane na proslavo dolo ene narodne osebnosti. Po

asu, številu udeležencev in mestu dogajanja prireditve (pod milim nebom oz. na prostem) je bila ta bèseda zelo blizu kasnejšim taborom, a je imelo taborsko gibanje bolj izoblikovan in natan en politi ni program, ki je najpogosteje zajemal razširitev narodnostnih pravic in izboljšanje položaja slovenskega jezika in naroda. Vsi tisti, ki so bili zelo dejavni pri bèsedah (npr. kranjski staroslovenci), niso bili enako zavzeti pri taborskem gibanju. Na Štajerskem se ta povezava med bèsedami in tabori ni pretrgala, saj so bili organizatorji velikih bèsed ravno tako aktivni v taborskem gibanju. (Vrbnjak 1968, 46, 58, 59; Ritoznojnik 2008, 109, 112, 113; Jesenšek 2008, 147, 149, 150)

Na vzhodnem Štajerskem je bilo ustanavljanje italnic manj razširjeno kot v drugih slovenskih deželah. Rai in njegovi somišljeniki so si prizadevali za ustanovitev ljutomerske italnice že od bèsede l. 1863, a ta ideja ni imela takoj zadostne podpore, zato se tudi ni uresni ila. Ljutomer je imel s svojo okolico ve narodno zavedne inteligence kot drugi okoliški kraji, kme ko prebivalstvo je bilo narodno dejavno že od revolucije l. 1848 in pri prirejanju bèsed so bili uspešni že od l. 1863. Ker je Ljutomer mejil na Panonsko nižino in Slovenske gorice, bi lahko imel pomembno vlogo pri združevanju Slovencev na tem podro ju. Rai je ravno zaradi teh razlogov menil, da bi bil Ljutomer najbolj primeren kraj za nastanek italnice. Že v vabilu na odprtje ljutomerske italnice je bil jasno izražen njen glavni namen, da bo slovenskemu jeziku omogo ila njegov razvoj in im širšo uporabo med prebivalci. Ljutomerska italnica je hotela nadaljevati s prikritimi zahtevami malonedeljske bèsede glede pravic slovenskega jezika. Za datum njene ustanovitve so izbrali 2. 2. 1868, ko se je praznovala tudi obletnica rojstva Valentina Vodnika. italniški odbor je še istega leta imenoval Rai a za astnega lana zaradi zaslug pri razvijanju slovenske narodne zavesti

in vodenju bèsed, italniškega programa in taborov. Število njenih lanov je po ustanovitvi hitro naraš alo. italnica je pogosto prirejala razli ne prireditve v Ljutomeru in njegovi okolici, katerih namen je bil utrjevanje slovenskega narodnega gibanja, vendar je kot njena poglavitna dejavnost ostalo izobraževanje ljudi. Spomladi l. 1868 je svoje delovanje razširila z izleti v okoliške kraje. Eden takšnih je potekal 3. 5. 1868 v Veliko Nedeljo, ki se je razširil v veselico, priredili pa so tudi italniško bèsedo. V Ormožu so 19. 7. 1868 organizirali narodni shod, na katerem je nastopalo ve govornikov, ki so v svoje govore vklju ili tudi idejo Zedinjene Slovenije. Takšni narodni shodi v Podravju so imeli že zna ilnosti krajevnih taborov. K njihovim politi nim programom so prispevali ljutomerska italnica s svojimi kulturnimi dejavnostmi in posamezni rodoljubni Slovenci s svojimi narodnopoliti nimi idejami. Ljutomerska italnica je tako nadaljevala s prizadevanji, da bi se kljub nemškemu pritisku ohranil in poenotil slovenski jezik, s tem pa tudi slovenski narod. (Ritoznojnik 2008, 110, 111; Jesenšek 2008, 152, 153; Vrbnjak 1968, 62–66)

4.4.2. Vpliv slovenskega taborskega gibanja na jezikovno vprašanje

Uveljavitev dualizma v avstrijski monarhiji l. 1867 je slovenskemu narodu prinesla zatiranje še z madžarske strani, kar je pri Slovencih le pove alo odpor in nezadovoljstvo, ki sta se izražala že na bèsedah in narodnih veselicah. Liberalni zakoni, ki so bili sprejeti novembra l. 1867, so zagotavljali ve je državljanske pravice in z novo zakonodajo o društvih in zborovanjih tudi politi na zborovanja. Kmetijske in rokodelske novice so že l. 1859 pisale o množi nih zborovanjih ali »meetingih« na prostem v Veliki Britaniji, o prvem eškem taboru pa je poro al Josip Vošnjak. Pobudo za takšne javne shode na Slovenskem so l. 1868 prevzeli štajerski mladoslovenci Jakob Ploj, Josip Vošnjak, Matija Prelog, Radoslav Razlag, Anton Klemen i , Josip Jur i , Valentin Zarnik, Božidar Rai , Davorin Trstenjak in druga meš anska inteligenca, ki so bili že prej dejavni v italnicah in bèsedah. Izraz tabor so prevzeli od ehov, pomen pa iz asov protiturških taborov, le da so tokratni tabori predstavljali obrambo pred

raznarodovalnim pritiskom. Matija Prelog je pozval k prirejanju taborov 18. 6. 1868 v Slovenskem gospodarju, 23. 6. 1868 je njegov poziv objavil Slovenski narod, 25. 6. 1868 pa Slovenec. Do l. 1871 je na Štajerskem, Primorskem, Kranjskem in Koroškem potekalo sedemnajst takih zborovanj na prostem, a bi jih bilo še ve , e bi avstrijske oblasti zanje izdale dovoljenja. Taborov se je navadno udeležilo okoli pet do šest tiso ljudi, na Vižmarjih pa celo trideset tiso . Ljudje so prihajali peš, na konjih ali z vozovi, tisti bolj oddaljeni pa z vlaki. Potekali so ob nedeljah popoldne na primernih travnikih izven mest, trgov ali vasi. Na vhodu so se prodajale taborske zna ke ali »svetinjice« v obliki kovanca, ki so veljale za vstopnice, in posebne razglednice. Na prvem slovenskem taboru, ki je potekal 9. 8. 1868 v Ljutomeru, so imele »svetinjice« na eni strani napisano »Prvi slovenski tabor v Ljutomeru«, na drugi pa »Slovenci, zedinimo se!« Govorniki, ki so nastopali na taborih, so po kon anih govorih predlagali resolucije, ki so jih udeleženci sprejemali z dvigovanjem rok. Resolucije so navadno vsebovale zahteve po Zedinjeni Sloveniji, uvedbi slovenskega jezika v šole in urade, ustanovitvi slovenskih strokovnih šol ali celo univerze, dotikale pa so se tudi aktualnih gospodarskih in lokalnih vprašanj. Na taborih so govorili tudi o združevanju slovenskih dežel in o povezovanju slovenskega naroda z ostalimi južnoslovanskimi narodi v okviru Avstro-Ogrske. Vedno so govorili le o temah, ki so združevale, in ne o tistih, ki bi razdvajale. Ker so prve tabore organizirali mladoslovenci, se na za etku staroslovenci vanje niso vklju evali. Zaradi velikega odziva slovenskega ljudstva na tabore so se za eli zavedati, da bodo tako ostali osamljeni in izlo eni iz narodnopoliti nega dogajanja, zato so se l. 1869 pridružili taborskemu gibanju. Tabor v Vižmarjih pri Ljubljani, ki je bil tudi najve ji na Slovenskem, je potekal v znamenju sprave in skupnega nastopa teh dveh politi nih struj. Obe strani sta se trudili, da ni prišlo do medsebojnih napadov in drugih trenj. Takoj po vižmarskem taboru je prišlo do spopadov med Nemci in Slovenci na Jan ah in v Vev ah, zaradi esar je oblast videla v taborih izraz nasilja in nevarnost okrepitve slovenskega narodnega gibanja. Kmalu je tudi med liberalnim in katoliško narodnim taborom prišlo do sporov in politi ne lo itve. Konzervativna vlada Hohenwarta je dokon no prepovedala prirejanje taborov, sledilo je obdobje najhujšega nemškega zatiranja slovenskega naroda in nato še dolgo obdobje

Taaffejeve vlade, ko so Slovenci tvorili koalicijo, a so se hkrati morali zadovoljiti z manjšimi koncesijami. Taborsko gibanje je uspelo povezati slovenski narod na družbeni, narodni, gospodarski in politi ni ravni, kar mu je dalo mo in razgibanost. Zaradi tega sta se uspela povezati dva najbolj razhajajo a se sloja, slovensko meš anstvo in kme ko prebivalstvo, kar prej italnicam ni uspelo. (ZS. 1979, 494– 496; TGS 1981, 13, 15, 17, 21; Vrbnjak 1968, 54, 67, 78; IZS 1999, 247)

Ideja o javnem zborovanju v Ljutomeru je nastala v ljutomerski italnici, saj so organizacijo tabora omenjali že na italniški seji 4. 5. 1868. Tamkajšnji narodno zavedni Slovenci so se odlo ili, da bodo namesto bèsede pod milim nebom, ki so jo na rtovali za za etek avgusta l. 1968, priredili tabor. Dovoljenje zanj so priskrbeli Jakob Ploj in drugi ljutomerski veljaki, kar pa ni bilo lahko, ker je vlada že za ela prepovedovati tabore na eškem. Sledila je izvolitev posebnega taborskega odbora, ki so ga sestavljali Jakob Ploj, Valentin Zarnik, Anton Klemen i , Ivan Kukovec in Zemlji . Naloga tega odbora je bila pritegniti im ve ljudi na ta tabor, zato so pripravljali italniške izlete, širili obvestila po okoliških krajih in z vabili v asnikih privabljali bolj oddaljene obiskovalce. asopis Slovenski narod je že na za etku julija l. 1868 poro al o na rtovanju ljutomerskega tabora, na za etku avgusta istega leta pa je objavil še obvestilo o cenejših vozovnicah za vlake za obiskovalce tega tabora. Matija Prelog je objavil obvestilo o prirejanju prvega slovenskega tabora in njegovem namenu

25. 6. 1868 v Slovenskem gospodarju. O veliki dejavnosti ljutomerske italnice neposredno pred taborom je poro al Slovenski narod, ki je v vabilu pozival tamkajšnje slovenske dijake k vklju itvi v italnico in s tem v narodno gibanje. Vsi ti drobni dogodki so skrivaj nakazovali, da se je na vzhodnoštajerskem podro ju že od malonedeljske bèsede pripravljalo na ve ji narodnopoliti ni dogodek. Pri tem so morali biti previdni, da ne bi preve vznemirili nemškega prebivalstva. (Vrbnjak 1968, 66, 67, 73, 74; TGS 1981, 13; Jesenšek 2008, 156; SN 1868, 1, 3, 5; SG 1868, 1)

Obiskovalci prvega slovenskega tabora so prihajali iz Maribora, Celja, Žalca, Ptuja, Ljubljane in drugih krajev, števil no najve pa je bilo prekmurskih Slovencev. Valentin Zarnik jih je sprejel na železniški postaji v Ormožu, na samem prizoriš u pa taborski odbor. Govorniki so lahko na taborih za razliko od bèsed javno in odkrito govorili o

slovenskem narodnem gibanju in pozivali k boju za narodne pravice. Ker je bil ta tabor prvi na Slovenskem, so morali vseeno paziti, da ne bi s kršitvami ustavnih na el onemogo ali nadaljnjega razvoja taborskega gibanja na Slovenskem. Taborski program je nastal v Mariboru na sestankih taborskega odbora, dokon no pa je bil sprejet junija l. 1868. Rai ev in Prelogov program se je vsebinsko ujemal, razlikoval pa v tem, da je Rai na prvo mesto postavil idejo Zedinjene Slovenije, ki se mu je zdela zelo pomembna narodna zahteva, medtem ko jo je Prelog zaradi previdnosti postavil na peto mesto. Na koncu je obveljal Prelogov osnutek programa. Kot prvi govornik na ljutomerskem taboru je nastopil Ivan Kukovec, ki je govoril o uvedbi slovenskega jezika v uradih kot o prvi to ki taborskega programa. Poudaril je, da imajo vsi narodi pravico uporabljati svoj jezik v uradih, le Slovenci so za to prikrajšani. Oblasti so kot razlog za to navedle premajhno število uporabnikov slovenskega jezika. Kukovec je še poudaril, da Slovenci redno pla ujejo davke in izkazujejo zvestobo cesarju, a jih kljub temu država pogosto prikrajša za njihove pravice. S tem je Kukovec izpostavil glavno taborsko idejo, da ima vsak narod pravico do uporabe svojega jezika. Zarnik je bil naslednji govornik, ki je utemeljeval potrebo slovenskega jezika v cerkvenih uradih. Menil je, da se mora cerkvena uprava zgledovati po svojih predhodnikih, sv. Cirilu in Metodu, ki sta pred tiso leti oznanjala vero v slovenskem jeziku. Njunemu zgledu je sledila ve ina narodno zavednih duhovnikov, ki so za razliko od svojih nadrejenih pou evali ali se sporazumevali v slovenš ini. S svojim prepri ljivim govorom mu je sledil Rai , ki je zagovarjal uvedbo slovenskega jezika v šole. Obsodil je na rtno raznarodovanje, ki se je izvajalo v slovenskih šolah in je vplivalo na potuj evanje mnogih slovenskih vasi, župnij in mest. Omenil je še, da so bili prebivalci naših dežel od nekdaj Slovenci in da so se s asoma mednje vrinili Nemci, Italijani in Madžari. Tako razdeljeni Slovenci niso imeli dovolj mo i, da bi se ponovno združili, zato je predlagal: »…z zedinjenimi mo mi si pomagajmo! Kar nas Slovencev živi še na zemlji, združimo se v eno celoto.« (Vrbnjak 1968, 85) Ideja o Zedinjeni Sloveniji, katere tako gore zagovornik je bil ravno Rai , je bila vklju ena le med posameznimi deli njegovega govora, preostanek besedila pa tudi ni nasprotoval avstro-ogrski državi. Ljudstvo je tudi to to ko sprejelo z navdušenjem. Kot zadnji govornik je nastopil Josip Vošnjak, ki se je

posvetil devetnajstemu lenu temeljnega državnega zakona, ki je sicer zagotavljal »ohranitev in gojitev vsake narodnosti« (Vrbnjak 1968, 85), kar pa se v praksi ni nikoli uresni ilo. Vošnjak je nasprotoval dualizmu, ki je prinesel koristi le Madžarom, slovanskim narodom pa le višje davke in še vedno manj pravic. Menil je, da država s takšnim ravnanjem le izgublja zaupanje pri slovanskih narodih. Spodbudil je Slovence, da je nastopil as taborov, ki jim je omogo al ve jo dejavnost na narodnopoliti nem podro ju. Resolucija ljutomerskega tabora, sestavljena iz šestih to k, je poudarjala državljanske in narodne pravice Slovencev. Ideja Zedinjene Slovenije je bila povezana z jezikovnim vprašanjem, saj so si Ljutomer ani in ostali okoliški prebivalci mo no prizadevali za prevlado slovenskega jezika nad nemškim na vseh družbenih podro jih vsaj v njihovi okolici. (Vrbnjak 1968, 70, 78, 80–85; Jesenšek 2008, 154, 156, 157; Ritoznojnik 2008, 114)

Ljutomerski tabor je zaradi svoje uspešnosti še dolgo odmeval v slovenskem narodnostnem prostoru. Slovenska izobražena mladina, ki se je tabora udeležila v zelo velikem številu, še posebej tista z Dunaja, je v ljubljanski italnici razpravljala o taborski resoluciji, najbolj o vprašanju slovenskega jezika v šolah in o Zedinjeni Sloveniji. Tabor je uspel toliko predramiti Slovence, da so se za eli zavzemati za svoje pravice. Ker je jezikovno vprašanje sovpadalo s politi nim, so nekateri slovenski poslanci s štajerskega obmo ja avgusta l. 1868 vložili ve je število vlog, zahtev in prošenj na deželni zbor v Gradcu, v katerih so zahtevali ve je pravice glede slovenskega jezika v šolah in uradih. Uspeli so premagati tudi upravne in druge prepreke, ki so tamkajšnje prebivalce razdeljevale na avstrijski in madžarski del države. Vzhodnoštajerski in prekmurski Slovenci so se kon no po utili bolj povezani. (Vrbnjak 1968, 87, 89; Jesenšek 2008, 158)

Na vseh ostalih šestnajstih taborih se je vztrajno ponavljala ista zahteva po uvedbi slovenskega jezika v šole in urade. Na drugem slovenskem taboru v Žalcu so zahtevali slovenš ino kot u ni jezik v osnovnih in srednjih šolah. V slednjih bi bila nemš ina ali italijanš ina le u ni predmet. Zahtevali so tudi slovenš ino kot jezik uradov, ki se ga morajo nau iti vsi uradniki v polletnem obdobju. Na taboru v Šempasu 18. 10. 1868 so zahtevali takojšen pouk v slovenskem jeziku. Tam, kjer ga ni bilo možno takoj uvesti,

so dolo ili obdobje do enega leta. Uvedbo slovenš ine v urade so zahtevali takoj. Na taboru v Biljani v Brdih so poleg osnovnih zahtev glede uvedbe slovenš ine v šole in urade zahtevali še ustanovitev pravne fakultete v Ljubljani. Na taboru v Sevnici so poleg omenjenih to k zahtevali še uporabo slovenskega jezika v vseh listinah in drugih obrazcih ter objavo vseh zakonov v njem. Na taboru v Vižmarjih so šli že korak dlje, saj so zahtevali ustanovitev slovenske univerze v Ljubljani, kar so ponovili tudi na ormoškem taboru 8. 8. 1869. Na slednjem so zahtevali še uvedbo predmetov o zgodovini slovenskega naroda in o ekonomiji v slovenske šole ter spremembo vseh višjih in visokih šol v slovenske. Po taboru v Tolminu, ki je bil 1. 5. 1870, so zahtevali dejansko uresni itev narodnostnih in jezikovnih pravic iz devetnajstega lena temeljnega državnega zakona, ki so vedno bolj postajale samo prazne obljube na papirju. Na zadnjem slovenskem taboru, ki je potekal v Zgornjih Buhljah na Koroškem

6. 8. 1871, so od državnih oblasti med drugim zahtevali, da devetnajsti len temeljnih državnih zakonov vklju uje tudi koroške Slovence. Po propadu slovenskega taborskega gibanja je jezikovno vprašanje za elo izginjati iz politi nih zahtev Slovencev. eprav je vprašanje pravic slovenskega jezika postalo v asu taborskega gibanja osrednja politi na zahteva, je ravno to povzro ilo zaostajanje jezikovnega razvoja. Še vedno so ostala nerešena vprašanja zastarelosti in poenotenja slovenskega knjižnega jezika ter vklju evanje v enoten slovanski jezik. Ko se je jezikovno vprašanje umaknilo iz javnih, politi nih in taborskih zahtev, se je slovenski jezik spet za el naprej razvijati. (TGS 1981, 29, 31, 33, 35, 37, 40, 41, 45; Jesenšek 2008, 158)

4.5 IDEJA IN PROGRAM ZEDINJENE SLOVENIJE V BOJU ZA POENOTENJE SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA IN NARODA

Slovenski narod je bil sredi 19. stoletja razdeljen na ve dežel. Nemški jezik je prevladoval v šolstvu, upravi in med meš anstvom, zaradi esar ni prišlo do ve jega povezovanja Slovencev na politi ni, kulturni in jezikovni ravni. Zmaga revolucije l. 1848 v avstrijski državi je prinesla spremembe tudi v slovenske dežele. Poleg svobode tiska, ki je omogo ila izhajanje veliko nemških in slovenskih asopisov, so na za etku septembra l. 1848 na Slovenskem razglasili zakon o zemljiški odvezi, vendar brez odškodnine, kar je kme kemu prebivalstvu prineslo dodatno razo aranje. Revolucionarno obdobje je omogo ilo tudi javno obravnavanje in širjenje idej o združitvi slovenskega narodnostnega ozemlja ne glede na deželne meje. Med takratnimi pobudniki narodnega gibanja, v katerega so se vklju evali posamezniki in ugledne osebnosti tistega asa, je spadal tudi Matija Majar, ki je prvi zajel bistvo ideje Zedinjene Slovenije v lanku Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem dobrega srca, objavljenem 29. 3. 1848 v Novicah. V njem je poudaril pravico vsakega naroda, da živi svobodno in na svoji zemlji, s imer je strnil idejo Zedinjene Slovenije. Na za etku aprila l. 1848 je nastala peticija, namenjena avstrijskemu cesarju, v kateri se je Majar zavzel za združitev Slovencev v posebno samoupravno enoto z lastnim deželnim zborom. Program Zedinjene Slovenije so bolj natan no oblikovali Slovenci na Dunaju, ki so 20. 4. 1848 izdali ustanovno sporo ilo društva Slovenija, v katerem so zahtevali združitev politi no razdeljenega slovenskega naroda na ve dežel v enoten narod z imenom Slovenija. Podobne zahteve so imeli tudi Slovenci v Gradcu, ki so sredi aprila

l. 1848 tudi ustanovili društvo Slovenija, ki je svoje zahteve objavilo 22. 4. 1848 v Gratzer Zeitung. V njem so zahtevali združitev slovenskega ozemlja v eno deželo in s tem v en narod glede na jezikovne meje. Program Zedinjene Slovenije se je že takrat povezoval z zahtevami po pravicah slovenskega jezika v šolah, uradih in na sodiš ih, v asih tudi z zahtevo po slovenski univerzi. Ker so v narodnem gibanju sodelovali tudi nekateri pristaši ilirizma, so v programu Zedinjene Slovenije videli možnost povezovanja ali združevanja s Hrvati. (Klemen i 2008, 55; IZS 1999, 226, 227)

Potrebno je poudariti, da je program Zedinjene Slovenije že od za etka nasprotoval vklju evanju Slovencev v bodo o nemško državo. Slovenci so, podobno kot ehi, povezovali obstoj svojega naroda z ohranitvijo Avstrije, zato so slovenski politi ni predstavniki bojkotirali volitve v frankfurtski parlament. Hkrati so zahtevali tudi reformo avstrijske države, tako da bi upoštevala tudi potrebe slovanskih narodov. Takšen program Zedinjene Slovenije so potrdili na slovanskem kongresu v Pragi, kjer so oblikovali tudi spomenico avstrijskemu cesarju, v kateri so predlagali preoblikovanje države v zvezo enakopravnih narodov. Mnogi narodno zavedni Slovenci so menili, da je program Zedinjene Slovenije preve radikalen, saj so v zahtevi po preoblikovanju države na nacionalni osnovi videli nevarnost njenega razpada. Zadostovala jim je zahteva po uveljavitvi slovenskega jezika v šolstvu, uradih in javnem življenju. (IZS 1999, 228–230)

Kljub svoji brezhibnosti in aktualnosti je imel program Zedinjene Slovenije na za etku malo privržencev. Med njimi je posebej izstopalo peticijsko gibanje v podporo programu Zedinjene Slovenije, ki je nastalo na pobudo dunajske Slovenije in je trajalo od maja do konca poletja l. 1848. Omenjeno gibanje ni bilo najbolj uspešno, ker ni uspelo vklju iti kme kega prebivalstva in ve ine meš anstva. Kmetje so se med revolucijo l. 1848 borili za osvoboditev fevdalnih bremen, a jih pri tem slovensko meš anstvo ni dovolj podprlo, zato ta dva sloja nista vzajemno sodelovala in se podpirala. Mnogi so zavra ali program Zedinjene Slovenije zaradi na elnega nasprotovanja narodnemu gibanju. Celo med nemškimi intelektualci so se znašli redki posamezniki, ki so podpirali Löhnerjev predlog federalizacije monarhije na nacionalni osnovi in zaradi tega priznavali slovenske narodne zahteve. Na za etni neuspeh programa Zedinjene Slovenije ni vplivalo le pomanjkanje narodne zavesti in nemško nasprotovanje, ampak tudi takratne notranjepoliti ne okoliš ine. Ravno ob svojem nastanku je bil program Zedinjene Slovenije najbližje svoji uresni itvi, eprav narodno gibanje takrat ni bilo dovolj enotno in organizirano. (IZS 1999, 229–231; TGS 1981,

11)

Program Zedinjene Slovenije je bil v drugi polovici 19. stoletja osnova za vse narodne zahteve Slovencev. Ravno razdeljenost slovenskega naroda na dežele je ovirala njegovo

združevanje in enotnost v ustavnem obdobju. Program Zedinjene Slovenije se je tudi takrat pokazal kot edina in prava rešitev narodnega in jezikovnega vprašanja. Narodno zavedni Slovenci in zagovorniki programa Zedinjene Slovenije so v peticiji Schmerlingu zahtevali preureditev slovenskih dežel v eno upravno enoto, a do tega ni prišlo, saj je nemški odpor prevladal nad takrat šibkim in maloštevilnim slovenskim meš anstvom. Zaradi tega so se zahteve narodnega gibanja spet osredoto ile na uvedbo slovenskega jezika v šole, urade in sodiš a ter se v asih povezovale še z zahtevo po enakopravnosti narodov. (IZS 1999, 472)

Zahteve, ki so se pojavljale v programu Zedinjene Slovenije, so bile prvi po l. 1848 najbolj jasno izražene na taborih. V asopisju jih je prvi predstavil Slovenski narod, ki je že v prvi številki v okviru svojega programa objavil tudi zahteve po Zedinjeni Sloveniji. Liberalni mladoslovenci so se edini zavedali, da program Zedinjene Slovenije ni bil uresni ljiv v takratnih družbenih in politi nih razmerah, zato so svoje zahteve za eli izražati na taborih, na katerih so opozarjali tudi na izpolnitev devetnajstega lena ustave. Na prvem slovenskem taboru v Ljutomeru se je o ideji Zedinjene Slovenije zaradi strahu pred pritiski nemških oblasti in prebivalcev govorilo na prikrit na in. O njej je kot govornik prvi spregovoril Božidar Rai , ki je opozoril, da so na slovenskem ozemlju vedno živeli Slovenci, vse ostale narodnosti so se kasneje priselile. Svoje misli je tako spretno prepletal med seboj, da ideja o Zedinjeni Sloveniji ni bila preve izražena, saj jo je povezoval še z obstojem Avstro-Ogrske. Sprejeta resolucija o Zedinjeni Sloveniji se je glasila: »… dokler se po postavni poti ne združijo Slovenci v zedinjeno Slovensko z narodno upravo …« (TGS 1981, 27) Ideja Zedinjene Slovenije je bila tudi na ostalih taborih vklju ena v taborske zahteve in resolucije. Skupaj z zahtevami po uvedbi slovenskega jezika v javno rabo in s poudarjanjem slovenske literature ter kulture je prispevala k oblikovanju enotnejše knjižne norme in k poenotenju slovenskega naroda. V obdobju taborskega gibanja je postala ideja Zedinjene Slovenije tako sprejemljiva in razširjena, da med Slovenci ni imela nasprotnikov, saj so jo sprejeli celo staroslovenci, eprav ji na za etku niso bili naklonjeni. Iz taborov se je prenesla v deželne zbore, predvsem v štajerskega in kranjskega, kjer so njene bistvene zahteve predstavili slovenski poslanci. Taborsko

100

gibanje je mo no utrdilo in razširilo narodno zavest tudi med preprostim prebivalstvom, kar je narodnemu gibanju dalo še ve jo mo in števil nost. Slovenci takrat niso imeli veliko možnosti za uresni itev programa Zedinjene Slovenije, a so bili toliko bolj uspešni pri spodbujanju narodne zavesti, ki so jo potrebovali v hudih bojih z nemškim nacionalizmom. (ZS 1979, 492–494; TGS 1981, 17; IZS 1999, 247; Vrbnjak 1968, 85; Jesenšek 2008, 157, 159; Klemen i 2008, 56)

Po propadu taborskega gibanja na za etku sedemdesetih let 19. stoletja se program Zedinjene Slovenije ni ve toliko omenjal, saj so mladoslovenci izgubili vso podporo za njegovo uresni itev. Katoliški narodnjaki in konzervativci so sicer sprejeli program Zedinjene Slovenije in ga v svojem asopisju tudi ve krat omenjali kot takratni najve ji slovenski cilj, a so mu iz takti nih in verskih razlogov tudi nasprotovali. asopis Slovenec je v svoji prvi številki, izdani 14. 10. 1873, v program vklju il tudi zahtevo po združitvi Slovencev v eno upravno enoto. V obdobju slogaštva so bili Slovenci najbolj enotni v državnem zboru, saj so jih po posameznih pokrajinah obremenjevale preve razli ne težave. Eden od slovenskih državnozborskih poslancev, Fran Šuklje, je zaradi splošne nezainteresiranosti za program Zedinjene Slovenije predlagal opustitev boja za njegovo uresni itev in se zavzel za uveljavitev politike »drobtini arstva«, s katero bi postopno izboljšali položaj Slovencev. Celo Vošnjak je prišel do spoznanja, da je to neprimeren as za uresni itev omenjenega programa. Ko je za elo propadati slogaštvo zaradi nepremostljivih razlik med liberalnim in katoliškim taborom, so na kulturnem podro ju prevladali liberalci, zaradi esar je goriški bogoslovni profesor Anton Mahni za el zagovarjati skrajno katoliško stališ e. S svojimi prispevki v Slovencu je napadal liberalce in liberalne katolike od l. 1884, kar je povzro ilo še en kulturni boj na Slovenskem. Mahni je v Rimskem katoliku, ki ga je za el izdajati l. 1888 v Gorici, izrazil mnenje, da so Slovenci premajhen narod, da bi dosegli kaj ve kot kulturno avtonomijo. Takšne nazore je podprl tudi takratni ljubljanski nadškof Missia. Tako je program Zedinjene Slovenije poleg Šukljeta in njegovih somišljenikov opustil tudi katoliški tabor, konec 19. in na za etku 20. stoletja pa še liberalni. (ZS 1979, 504, 505; IZS 1999, 263, 268, 269)

101

Med prvo svetovno vojno se je položaj Slovencev v avstro-ogrski državi dodatno poslabšal, saj so avstrijske oblasti pove ale raznarodovalni pritisk, kar je spodbudilo Slovence, da so se ob razpadu države odlo ili za pristop h Kraljevini SHS. V novi državi je kmalu nastalo tudi novo gibanje, ki je temeljilo na južnoslovanski jezikovni skupnosti. Na Slovenskem je zaradi tega prišlo do novega kulturnega in jezikovnega boja, v katerem so katoliški politiki zavra ali in napadali idejo liberalcev o postopni asimilaciji slovenš ine s srbo-hrvaškim jezikom, kar bi še bolj poenotilo novo državo. Ko so poslanci v ustavodajni skupš ini 17. 5. 1921 za uradni jezik Kraljevine SHS sprejeli srbo-hrvaško-slovenski in svojo odlo itev utemeljili v tretjem lenu ustave Kraljevine SHS, se je položaj slovenskega jezika in s tem naroda odlo ilno poslabšal. Številni slovenski politiki so se takrat trudili ohraniti prvotni osnutek tretjega lena, ki je kot uradni jezik države zagotavljal srbo-hrvaški, na Slovenskem pa samo slovenski. Vošnjak, ki se je v asu taborskega gibanja in kasneje zavzemal za pravice slovenskega jezika, si je kot slovenski poslanec v Beogradu prizadeval za sprejetje srbo-hrvaškoslovenskega uradnega jezika, s imer je onemogo il priznanje slovenske jezikovne posebnosti in enakovrednega položaja slovenskega jezika. Z uveljavitvijo tretjega lena ustave so prenehale veljati komaj pridobljene jezikovne pravice, ki so se nanašale na branje in pisanje zapisnikov v slovenš ini ter nastopanje v skupš ini. Slovenski jezik se je spet znašel v enakem položaju, kot ga je imel v Avstro-Ogrski. V novi državi so si vodilne skupine predstavljale razvoj slovenskega jezika tako, da bi prevzemal jezikovne prvine in zakonitosti iz srbo-hrvaš ine, ki je veljala za državni jezik in s tem imela gospodarsko in politi no mo nejšo osnovo za uveljavitev kot pa slovenš ina. Srbohrvaškim govorcem v Kraljevini SHS, tako kot Nemcem in Madžarom v Avstro-Ogrski, se ni bilo potrebno u iti in uporabljati slovenskega jezika v slovenskem govornem okolju, kar je postalo zna ilno za celotno 20. stoletje. Poskusi pojugoslovaniti slovenski jezik in narod so vseeno predstavljali manjšo nevarnost kot germanizacija, madžarizacija ali italijanizacija. (Klemen i 2008, 56; Jesenšek 2006, 256–263, 265)

102

Pomemben vpliv pri oblikovanju položaja slovenskega naroda v novi državi je imel Anton Korošec⁴⁵. Podpiral in zagovarjal je odlo itev Slovencev za Kraljevino SHS, saj so se s tem znebili ve stoletnega neenakopravnega položaja in zatiranja v nemški jezikovni in politi ni skupnosti. Ko se je Korošec 12. 3. 1919 v skupš ini odpovedal pravici do uveljavitve slovenskega jezika kot enakopravnega in uradnega jezika Kraljevine SHS, je zastopal stališ a tudi ostalih slovenskih poslancev in njihovih strank glede jezikovnega vprašanja. Zavedal se je položaja tistih Slovencev (na Primorskem in Koroškem), ki niso bili vklju eni v enotno slovensko skupnost, zato je s politi nim taktiziranjem zanje poskušal dobiti pomo iz Beograda. Zaradi tega je moral sprejeti marsikatero nena elno odlo itev, ki ga je pogosto privedla v spor s svojo stranko. Glede jezikovnega vprašanja je poskušal najti najboljšo vmesno pot med jugoslovanskim centralizmom in slovensko avtonomijo. Takratni jugoslovanski politi ni vrh je izrabljal jezikovno vprašanje za dosego svojih ciljev, saj so jugoslovanski centralisti hoteli oslabiti slovenski katoliški tabor, da bi tudi na Slovenskem prevladal liberalni unitarizem, kar bi poenotilo državo. Ivan Pucelj⁴⁶ je l. 1928 kot slovenski poslanec v skupš ini spet uveljavil slovenske jezikovne pravice, ki so omogo ale pisanje vsakega

etrtega zapisnika v slovenskem jeziku. S svojimi izzivalnimi nastopi je le poslabšal politi no vzdušje v skupš ini, tako da je prišlo do streljanja, kar je povzro ilo notranjo krizo v državi. Celotna situacija je omogo ila Korošcu, da je 27. 7. 1928 postal predsednik vlade in tako lažje uveljavil svoja na ela, tudi jezikovna. Programu Zedinjene Slovenije je v Kraljevini SHS po dolgem asu uspelo uresni iti ve ino svojih zahtev, neizpolnjene so ostale le jezikovne. Slovenski jezik je kljub nacionalisti nim pritiskom v novi državi doživel napredek z Breznikovo slovnico, ki je nadaljevala Škrab evo jezikovno tradicijo, z ustanovitvijo ljubljanske univerze l. 1919 in Filozofske fakultete, kar je omogo ilo študij slovenskega jezika, z razvojem slovaropisja, z izidom

⁴⁵ Ostro je nasprotoval štajerskemu nemštvu. L. 1906 je postal poslanec v državnem zboru, l. 1909 pa v štajerskem deželnem zboru. L. 1917 je postal predsednik Jugoslovanskega kluba, naslednje leto pa vodja deklaracijskega gibanja. V Kraljevini SHS si je prizadeval za uvedbo slovenske kulturne avtonomije. (ES 1991, 270)

⁴⁶ Bil je državni in deželni poslanec Narodno napredne stranke. L. 1919 se je pridružil Samostojni kmetijski stranki. Sredi dvajsetih let 20. stoletja je opustil centralisti no politiko in se za el zavzemati za slovensko narodno samobitnost. (ES 1996, 12)

103

Slovenskega pravopisa l. 1920 in z nadaljevanjem boja za individualnost slovenskega jezika iz 19. stoletja. (Klemen i 2008, 56; Jesenšek 2006, 256–258, 263, 265) Slovenski narod je prehodil dolgo pot, preden je dosegel priznanje svoje samostojnosti in uresni enje jezikovnih pravic. Kljub osamosvojitvi in mednarodnemu priznanju še vedno niso vsi Slovenci vklju eni v enoten jezikovni in politi ni prostor, kot tudi niso deležni enakih jezikovnih in kulturnih pravic. Ideja Zedinjene Slovenije se je najbolj uresni ila z vklju itvijo Slovenije v Evropsko zvezo in v šengenski mejni sistem, kar je odpravilo ali zmanjšalo ovire, ki so omejevale sodelovanje slovenskih manjšin v Italiji, Avstriji in na Madžarskem s svojo domovino. (Klemen i 2008, 60)

104

5 SKLEP

Ko sem za ela raziskovati tematiko svojega diplomskega dela, je bil moj najve ji cilj najti odgovore na zastavljena vprašanja in hipoteze. Nisem pri akovala, da bom nekatere svoje cilje presegla, saj sem našla podatke o manj raziskanih podro jih, kot je razvoj šolstva v Novem in Starem Kotu.

Natan neje sem spoznala in predstavila razvoj slovenskega knjižnega jezika skozi celotno 19. stoletje in kulturne boje, ki so ob tem nastali. Vzporedno z jezikovnim razvojem je potekal tudi razvoj slovenske narodne zavesti in narodnega gibanja. Ta dva procesa sta se najbolj izražala v boju Slovencev za uveljavitev slovenš ine kot u nega in uradovalnega jezika. Predstavila sem tudi novejša spoznanja slovenisti ne stroke o oblikovanju knjižnega jezika na italniških bèsedah, taborih in v programu Zedinjene Slovenije, kjer je postal ena od temeljnih zahtev. Ker se je v drugi polovici 19. stoletja dvignila slovenska narodna zavest, je nastalo Ciril-Metodovo gibanje, v katerem so Slovenci izražali svoje zahteve glede narodnostnih pravic. V njem so našli skupne to ke za povezovanje na narodni osnovi in z drugimi slovanskimi narodi.

Zaradi družbenih in politi nih okoliš in v Avstro-Ogrski se je v sedemdesetih letih 19. stoletja pove al nemški nacionalizem, ki so se mu Slovenci uprli z ustanavljanjem narodnoobrambnih društev, kot je bila Družba sv. Cirila in Metoda. Predstavila sem njeno ustanovitev in delovanje v slovenskih deželah avstrijske polovice monarhije, nekoliko podrobneje pa tudi v Loškem Potoku. Družba sv. Cirila in Metoda je z ustanavljanjem svojih otroških vrtcev in osnovnih šol prepre evala potuj evanje Slovencev na narodnostno mešanih obmo jih. S tem se je hkrati borila tudi za uveljavitev slovenskega u nega jezika v slovenskih šolah. Pomembno je prispevala k ohranjanju slovenskega naroda in narodne zavesti.

Zna aj slovenskega naroda, ki je v drugi polovici 19. stoletja uspešno prestal narodnostno zatiranje in je zaradi tega raziskovalno zanimiv, se kaže tudi v Levstikovi misli iz Tugomera: »Tvrd bodi, neizprosen mož jeklen, kadar braniti je asti in pravde narodu in jeziku svojemu!« (Levstik in Kreft 1981, 188)

105

7 VIRI IN LITERATURA

7.1 LITERATURA

Ciperle, J. in Vovko, A. (1987): Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja. Ljubljana:

Slovenski šolski muzej.

Coelho, P. (1996): Alkimist. Ljubljana: Vale–Novak.

IZS=Ilustrirana zgodovina Slovencev (1999). Ljubljana: Mladinska knjiga.

ZS=Zgodovina Slovencev (1979). Ljubljana: Cankarjeva založba.

ES=Enciklopedija Slovenije 1, 3–10, 12–16 (1987, 1989–1996, 1998–2002). Ljubljana,

Mladinska knjiga.

Jesenšek, M. (2005): Slovenska jezikovna politika neko in danes. Spremembe slovenskega jezika skozi as in prostor. Maribor: Slavisti no društvo Maribor (Zora 33), 192–206.

Jesenšek, M. (2006): Slovenski jezik v skupš ini prve Jugoslavije. asopis za zgodovino in narodopisje. Maribor: Univerza v Mariboru in Zgodovinsko društvo v Mariboru, 256–265.

Jesenšek, M. (2008): Slovenski jezik od malonedeljske besede do ljutomerskega tabora.

asopis za zgodovino in narodopisje. Maribor: Univerza v Mariboru in Zgodovinsko društvo v Mariboru, 146–160.

106

Klemen i , M. (2008): Ideja Zedinjene Slovenije do vstopa Slovenije v šengenski prostor in položaj Slovencev v sosednjih državah. asopis za zgodovino in narodopisje. Maribor: Univerza v Mariboru in Zgodovinsko društvo v Mariboru, 54–70.

Levstik, F. in Kreft, B. (1981): Tugomer. Ljubljana: DZS.

Moder, J. (2006): Pater Stanislav Škrabec o dr. Antonu Brezniku. Škrab eva misel V.

Nova Gorica: Fran iškanski samostan Kostanjevica, 257–262.

Orožen, M. (1996a): Izoblikovanje knjižne slovenš ine po Kopitarju. Oblikovanje enotnega slovenskega knjižnega jezika v 19. stoletju. Ljubljana: Filozofska fakulteta: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 63–76.

Orožen, M. (1996b): Kultura slovenskega jezika v zgodovini našega jezikoslovja.

Oblikovanje enotnega slovenskega knjižnega jezika v 19. stoletju. Ljubljana: Filozofska fakulteta: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 27–36.

Orožen, M. (1996c): Slovenska duhovš ina in slovensko jezikoslovje v 18. in 19. stoletju. Oblikovanje enotnega slovenskega knjižnega jezika v 19. stoletju. Ljubljana: Filozofska fakulteta: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 11–26.

Orožen, M. (1996 ): Slovenski knjižni jezik in zaton pokrajinskih razli ic v prvi polovici 19. stoletja. Oblikovanje enotnega slovenskega knjižnega jezika v 19. stoletju. Ljubljana: Filozofska fakulteta: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 121–132.

Orožen, M. (2003a): Mikloši eva opredelitev slovni ne zgradbe slovenskega jezika v primerjalnoslovanskih okvirih. Razvoj slovenske jezikoslovne misli. Maribor: Slavisti no društvo Maribor (Zora 26), 161–172.

107

Orožen, M. (2003b): Odkrivanje strukturne identitete slovenskega jezika v lu i raziskovalnih metod 19. stoletja. Razvoj slovenske jezikoslovne misli. Maribor: Slavisti no društvo Maribor (Zora 26), 511–525.

Orožen, M. (2003c): Raziskovanje zgodovinskega razvoja slovenskega (knjižnega) jezika: pogled v as in prostor našega samozavedanja in uzaveš anja. Razvoj slovenske jezikoslovne misli. Maribor: Slavisti no društvo Maribor (Zora 26), 526–542.

Orožen, M. (2003 ): Stanislav Škrabec v razvoju slovenistike. Razvoj slovenske jezikoslovne misli. Maribor: Slavisti no društvo Maribor (Zora 26), 454–467.

Orožen, M. (2003): S. Škrabec ob tiso letnici sv. Cirila in Metoda. Škrab eva misel IV.

Nova Gorica: Fran iškanski samostan Kostanjevica, 261–276.

Pogorelec, B. (1983): Uvodno poro ilo. Slovenš ina v javnosti: Posvetovanje o jeziku.

Ljubljana: Republiška konferenca Socialisti ne zveze delovnega ljudstva Slovenije in Slavisti no društvo Slovenije, 17–24.

Prijatelj, I. (1955): Slovenska kulturnopoliti na in slovstvena zgodovina 1848–1895.

Prva knjiga. Ljubljana:DZS.

Ritoznojnik, A. (2008): Vloga in pomen Božidarja Rai a v ljutomerskem narodnem gibanju. asopis za zgodovino in narodopisje. Maribor: Univerza v Mariboru in Zgodovinsko društvo v Mariboru, 108–117.

SSKJ=Slovar slovenskega knjižnega jezika (1998). Ljubljana: DZS.

Škrabec, S. (1994a): Jezikoslovna dela 1. Nova Gorica: Fran iškanski samostan

Kostanjevica.

108

Škrabec, S. (1994b): Jezikoslovna dela 2. Nova Gorica: Fran iškanski samostan

Kostanjevica.

Škrabec, S. (1998): Jezikoslovna dela 4. Nova Gorica: Fran iškanski samostan

Kostanjevica.

TGS=Taborsko gibanje na Slovenskem. (1981): Ljubljana – Ljutomer: Narodni muzej

Ljubljana.

Toporiši , J. (2003): Škrabec v boju za slovenski bogoslužni jezik ob tiso letnici

Metodove smrti. Škrab eva misel IV. Nova Gorica: Fran iškanski samostan Kostanjevica., 279–305.

Toporiši , J. (2006): Škrab evo obliko(slo)vno obzorje v polemiki o Lev evem pravopisu. Škrab eva misel V. Nova Gorica: Fran iškanski samostan Kostanjevica, 7–14.

Turk, P. (2007): Šola Dragarske doline. Boj proti nemštvu za slovensko šolo v Dragi.

Šolska kronika. Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 44–66.

Valh Lopert, A. (2006): Stanislav Škrabec o 8. izdaji Janeži eve Slovenske slovnice.

Škrab eva misel V. Nova Gorica: Fran iškanski samostan Kostanjevica, 117– 125.

Vovko, A. (1994): Mal položi dar ---: portret slovenske narodnoobrambne šolske organizacije Družbe sv. Cirila in Metoda: 1885–1918. Ljubljana: Slovenska matica.

109

Vovko, A. (2004): Odborniki in lanstvo podružnic Družbe sv. Cirila in Metoda 1885–
1918. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.

Vrbnjak, V. (1968): Prvi slovenski tabor v Ljutomeru. Maribor: Založba Obzorja.

Zwitter, F. (1962): Nacionalni problemi v Habsburški monarhiji. Ljubljana: Slovenska matica.

Zwitter, F. (1990): O slovenskem narodnem vprašanju. Ljubljana: Slovenska matica.

Žagar, F. (1997): Stanislav Škrabec in glasno branje knjižnega jezika. Škrab eva misel
II. Nova Gorica: Fran iškanski samostan Kostanjevica, 53–62.

110

7.2 VIRI

KRN=Kmetijske in rokodelske novice (1863): Dopisi. Iz Celja, letnik 21, št. 29, 233b.

– – (1863): Dopisi. Iz rnomlja 25. kimovca, letnik 21, št. 40, 324.

– – (1863): Dopisi. Iz Gorice, letnik 21, št. 27, 214.

– – (1863): Dopisi. Iz Gradca 10. marca, letnik 21, št. 11, 86b.

– – (1863): Dopisi. Iz Ljubljane, letnik 21, št. 10,

79c.

– – (1863): Dopisi. Iz Ljutomera na Štaj, letnik 21, št. 33, 266.

– – (1863): Dopisi. Iz Ljutomera na Štaj, letnik 21, št. 38, 306.

– – (1863): Dopisi. Iz Ljutomera na Štaj, letnik 21, št. 39, 313.

– – (1863): Dopisi. Iz Ljutomera na Štaj, letnik 21, št. 52, 419.

– – 1863): Dopisi. Iz Maribora, letnik 21, št. 24,

190.

111

– – (1863): Dopisi. Iz Maribora (Vabilo), letnik 21, št. 25, 198.

– – (1863): Dopisi. Iz Maribora 3. maja, letnik 21, št. 19, 150.

– – (1863): Dopisi. Iz Trsta, letnik 21, št. 10, 79a.

– – (1863): Dopisi. Ljutomer na Štajerskem, letnik 21, št. 29, 233a.

– – (1863): Dopisi. Na Dunaji 7. sušca, letnik 21, št. 11, 86a.

– – (1863): Dopisi. Novomesto 9. marca, letnik 21, št. 11, 87.

– – (1863): Dopisi. V Gorici 15. julija, letnik 21, št. 29, 233c.

– – (1863): Dopisi. V Gorici 7. sušca, letnik 21, št. 10, 79b.

– – (1863): Dopisi. V Mariboru 6. avg, letnik 21, št. 32, 258.

– – (1863): Novi ar iz doma ih in ptujih dežel, letnik 21, št. 22, 176.

– – (1863): Slovenske stvari, letnik 21, št. 31, 246.

112

KCMD=Koledar obrambne družbe sv. Cirila in Metoda za l. 1939 (1938): Moji spomini na Drago, letnik, 43–47.

K(V)CMD=Koledar (Vestnik) šolske Družbe sv. Cirila in Metoda za l. 1930 (1929): Boji za Drago, letnik 44, 54–62.

S=Slovenec (1884): Društvo ss. Cirila in Metoda, letnik 12, št. 299, 30. 12. 1884, 4a.

– – (1884): Novo društvo za podporo ljudskih šol na Štajerskem, letnik 12, št. 295, 23. 12. 1884, 4b.

– – (1885): O družbi sv. Cirila in Metoda, letnik 13, št. 270, 25. 11. 1885, 2, 3.

– – (1885): Slovenci!, letnik 13, št. 214, 21. 9. 1885, 1.

–– (1885): Ustanovni odbor družbe sv. Cirila in Metoda, letnik 13, št. 270, 25.

11. 1885, 1, 2.

SB=Slovenski branik, Vestnik naših pokrajin (1910): Boj za Drago, letnik 3, št. 2, 32–

33.

– – (1910): Draga še ni propala!, letnik 3, št. 11, 289–291.

– – (1910): Draga še ni propala!, letnik 3, št. 12, 317–319.

– – (1910): O posilinemštvu v Dragi, letnik 3, št. 5, 119–120.

113

SG=Slovenski gospodar (1868): Slovenski tabor (ljudski zbor – Meeting), letnik 2, št. 26, 25. 6. 1868, str. 1.

SN=Slovenski narod (1868): . gg. obiskovalcem prvega slovenskega tabora!, letnik 1, št. 52, 4. 8. 1868, 1.

– – (1885): Doma e stvari: Družba sv. Cirila in Metoda, letnik 18, št. 219, 26. 9. 1885, 4.

– – (1885): Doma e stvari: »Neue Freie Presse«, letnik 18, št. 266,

20. 11. 1885, 3c.

– – (1868): Dopisi iz Ljutomera, letnik 1, št. 46, 21. 7. 1868, 3.

– – (1885): Družba sv. Cirila in Metoda, letnik 18, št. 196, 29. 8. 1885, 1, 2.

– – (1885): Pravila družbe sv. Cirila in Metoda, letnik 18, št. 185, 17.

8. 1885, 3a.

– – (1885): Pravila družbe sv. Cirila in Metoda, letnik 18, št. 186, 18.

8. 1885, 3b.

– – (1885): Pravila družbe sv. Cirila in Metoda, letnik 18, št. 187, 19.

8. 1885, 3, 4.

– – (1868): Razne novice, letnik 1, št. 38, 2. 7. 1868, 5.

– – (1885): Slovenci!, letnik 18, št. 214, 21. 9. 1885, 1.

114

MŠD=Slovenski šolski muzej, dokumentacijska zbirka, mapa šole Draga.

MŠNK=Slovenski šolski muzej, dokumentacijska zbirka, mapa šole Novi Kot.

MŠP=Slovenski šolski muzej, dokumentacijska zbirka, mapa šole Podpreska.

MŠSK=Slovenski šolski muzej, dokumentacijska zbirka, mapa šole Stari Kot.

VCMD=Vestnik šolske družbe sv. Cirila in Metoda I (1887): »Osnujmo si šolsko družbo sv. Cirila in Metoda«, letnik 1, 1, 2.

VB=Vovko, A: Bibliografija Vestnikov in Koledarjev (Vestnikov) Družbe sv. Cirila in Metoda, 89 (tipkopis)

115

Podrobnosti / prenos