Ogroženost zdravstvenega osebja v Psihiatrični kliniki Ljubljana

Univerza v Mariboru

Fakulteta za varnostne vede

DIPLOMSKO DELO

Ogroţenost zdravstvenega osebja v Psihiatrični kliniki Ljubljana

Zdenko Simionov

December, 2009 Mentor: prof.dr. Peter Umek

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju dr. Petru Umku, ki mi je s svojim bogatim znanjem in nasveti

veliko pomagal pri ustvarjanju diplomskega dela.

Iskrena zahvala gre tudi mojemu sodelavcu diplomiranemu zdravstveniku Aljoši Lapanji,

ki mi je pomagal s svojimi strokovnimi članki. Prav tako sodelavki diplomirani sestri

Stanki Blagojevič in sodelavcem pri intervjujih.

Nazadnje zahvala mojim domačim: iskrena hvala za vso pomoč in podporo skozi vsa leta

šolanja.

KAZALO

1 UVOD 1

2 NAMEN DIPLOMSKEGA DELA 2 3 DUŠEVNE BOLEZNI 3 3.1 Posebnosti dela s psihiatričnimi pacienti 6 4 INCIDENTI 8 5 AGRESIVNO VEDENJE 9 6 NASILJE IN PSIHIATRIJA 10 6.1 Vzroki nasilja 12 6.2 Oblike nasilja 14 7 PREPREČEVANJE IN OBVLADOVANJE NASILJA PSIHIATRIČNIH BOLNIKOV 15 7.1 V običajnem okolju 15 7.2 V psihiatrični ustanovi 15 8 PODROČJA DELA Z VISOKO STOPNJO OGROŢENOSTI 18 9 PSIHIATRIČNA KLINIKA LJUBLJANA 19 10 PROBLEM IN HIPOTEZE 22 10.1 Problem 22 10.2 Hipoteze 22 11 METODA 23 11.1 Vzorec 23 11.2 Postopek 23 12 REZULTATI ANALIZE INCIDENTOV 2006 – 2008 24 13 STRUKTURIRANI INTERVJUJI S SODELAVCI 27 14 RAZPRAVA 30 15 ZAKLJUČEK 35 16 LITERATURA 37

POVZETEK

Diplomsko delo obravnava ogroţenost zdravstvenega osebja v Psihiatrični kliniki

Ljubljana. Cilj diplomskega dela je potrditi, oceniti in realno prikazati obstoj ogroţenosti

zdravstvenega osebja s strani subjekta njihovega dela.

Diplomsko delo obstoj ogroţenosti utemeljuje skozi analizo incidentov v letih od 2006 do

2008. Za subjektivno oceno ogroţenosti je bil uporabljen strukturiran intervju s sodelavci

na zaprtih enotah. Rezultati raziskave so pokazali, da občasno prihaja do nasilja bolnikov

in da obstaja ogroţenost zdravstvenega osebja. Delovno mesto zdravstvenega tehnika na

zaprtem sprejemnem oddelku klinike predstavlja največje tveganje za nasilno vedenje

bolnikov. Kljub obstoju nasilja bolnikov do osebja, lahko z gotovostjo trdimo, da gre za

zanemarljivo število incidentov z resnimi posledicami. Rezultati kaţejo na dobro

strokovno usposobljenost zaposlenih, ki pri svojem delu stremijo k preprečevanju nasilnih

dogodkov oziroma strokovnemu ukrepanju ob incidentih.

Avtor opozarja, da je potrebno ves čas opozarjati na moţnost obstoja nasilja pri

psihiatričnih bolnikih in poudarjati velik pomen predvidevanja in preprečevanja

incidentov.

Ključne besede: ogroţenost, nasilje, incidenti, psihiatrična klinika, duševne bolezni.

THREATING THE HEALTH OF MEDICAL STAFF IN A

PSIHIATRIC CLINIC LJUBLJANA

SUMMARY

Diploma thesis deals with threats to health personnel in the Psychiatric hospital Ljubljana.

The aim of her thesis to acknowledge, assess and demonstrate the existence of a real

threat to medical personnel by an entity of their work.

The existence of a threat thesis work is justified through the analysis of incidents in the

years from 2006 to 2008. For the subjective assessment of risk was used structured

interviews with staff in closed units. The survey results showed that occasionally leads to

violence of patients and the existence of threats to health care personnel. Workplace of

male nurse at the clinic closed section is the greatest risk for violent behavior by patients.

Despite the existence of violence of patients to staff can safely say that there is a

negligible number of incidents with serious consequences. The results show a good

professional qualifications of staff in their work aimed at the prevention of violent events

and professional response to incidents.

Author points out the need to constantly refer to the possibility of violence in psychiatric

patients and give great importance to anticipate and prevent incidents.

Keywords: threats, violence incidents, psihiatrična klinika, duševne bolezni.

1

1 Uvod

Diplomsko delo obravnava področje psihiatrične stroke s poudarkom na stopnji

ogroţenosti zdravstvenega osebja s strani bolnikov pri njihovem delu v Psihiatrični

kliniki Ljubljana (PKL). Strokovni delavci so glede na naravo svojega dela različno

ogroţeni, prav tako to velja tudi za specifiko delovnega mesta. Varnosti pri delu je, glede

na delovno mesto v druţbi, namenjena različna pozornost in s tem ocena tveganja/

ogroţenosti, smernice preventivnega delovanja in strokovnega ukrepanja. Na področju

dela s psihiatričnimi bolniki se ob skrbi za lastno varnost pri delu zaposleni soočajo z

zagotavljanem varnosti bolnikov, ki jo Evropska unija opredeljuje kot visoko prednostno

nalogo. To dejstvo spremeni pogled na ogroţenost zdravstvenih delavcev, ki morajo pri

svojem delu zagotavljati svojo varnost in skrbeti za varnost ljudi, za katere so odgovorni.

Vzporednico lahko potegnemo tudi z drugimi poklici kot so policisti, gasilci, vojaki... .

Incident je v Slovarju Slovenskega knjiţnega jezika definiran kot nepričakovan,

neprijeten dogodek, ki prekine normalen potek kakega dejanja, dela. Izgred prekoračenje

dovoljeno v ravnanju ali vedenju (SSKJ, 1997).

Najpogostejši incidenti preteklih let v PKL so bili:

nasilje usmerjeno na ljudi,

avtoagresija,

besedna agresija,

padec in druge poškodbe ter

samovoljni odhod iz odprtega oziroma pobeg z varovalnega oddelka.

Med zdravstvenimi delavci lahko verbalno in fizično nasilje ter agresija bolnikov sproţi

različne odzive, najpogosteje čustvene. Posameznik se boji za svojo lastno varnost in tudi

za varnost svoje druţine. Pojavi se strah pred etičnimi in pravnimi posledicami nasilja.

Nasilne dogodke pogosto spremljajo mediji. To pa lahko zdravstvene delavce vodi v

izogibanje situacijam, v katere so vključene nasilne osebe, kar je praktično in strokovno

nemogoče (Videčnik, 2007).

2

2 Namen diplomskega dela

Diplomsko delo skozi analizo incidentov v zadnjih treh letih ugotavlja frekvenco,

etiologijo, vrsto in posledice incidentov. Subjektivno oceno stopnje ogroţenosti so

zaposleni dali v intervjujih. Namen diplomskega dela je opredeliti nasilje bolnikov kot

najpomembnejši element neposredne ogroţenosti zdravstvenega osebja v PKL.

3

3 Duševne bolezni

Duševne bolezni spremljajo človeštvo od njegovega nastanka. Povzročajo motnje v

mišljenju, zaznavanju in vedenju človeka ter posledično v njegovem počutju. Duševna

motnja je bolezen, ki v ljudeh vzbuja strah, nelagodje, z njo je povezano tudi veliko

predsodkov. Zaradi neobičajnega vedenja bolnikov, ki odstopa od normalnega, so se takih

ljudi v druţbi bali, jih zasmehovali in zapirali v ustanove, od koder običajno ni bilo

vrnitve nazaj v normalno ţivljenje. Prav to je razlog, da še vedno obstaja strah pred

psihiatrijo. Duševne motnje se lahko uspešno zdravijo, vendar pa mora posameznik pri

tem sodelovati in sprejemati pomoč strokovnega osebja in svojcev (Milčinski, 1986).

Število duševnih motenj v Sloveniji in tudi v svetu skokovito narašča. Naša psihiatrična

stroka je prvi večji porast zaznala v letih 1994 in 1995, od takrat pa se število obiskov

psihiatričnih ambulant in sprejemov v bolnišnice nenehno povečuje. Slovenski psihiatri

so pred petimi leti ocenili, da gre za pravo epidemijo, letos pa so iz psihiatrične klinike

ponovno poročali o skokovitem porastu sprejemov, zaradi česar morajo bolniki v

bolnišnici vse pogosteje leţati kar na tleh. Napovedi kaţejo, da se teţnja ne bo umirila.

Duševne motnje bodo vsaj enkrat v ţivljenju zajele vsakega tretjega izmed nas (Švab,

2009).

Število ljudi, ki zbolijo za shizofrenijo, najpogostejšo duševno boleznijo, ki je predvsem

biološka motnja, ostaja stabilno v vseh druţbenih okoljih, celo v vojnih razmerah. Število

ponovitev bolezni je vse večje. Če se ljudje pogosteje vračajo v bolnišnico zaradi

ponovitev, je videti, kot da je obolelih več. Nedvomno pa raste število anksioznih in

depresivnih stanj ter ljudi, ki so odvisni ali pa zlorabljajo različne psihoaktivne substance.

To se nam pozna tudi v bolnišnici, kjer imamo izredno velik porast sprejemov ljudi v

zapletenem akutnem alkoholnem opoju, pri katerem se ne moreš takoj odločiti, ali je to le

pijanost, zaradi katere seveda ljudi ne sprejmemo v bolnišnico, ali pa se v ozadju skriva

duševna motnja, zaradi katere je oseba nevarna sebi in drugim (Švab, 2009).

4

Najpogostejše duševne bolezni so:

Shizofrenija

Duševna motnja, ki jo danes označujemo kot shizofrenija, je znana ţe stoletja in

tisočletja. Ime shizofrenija je uvedel švicarski psihiater Eugen Bleuter leta 1911.

Incidenca (pojavnost) je pribliţno 30-50 na 100 000 prebivalcev, prevalenca (razširjenost)

pa okoli 1%. Vrednosti so enake pri obeh spolih. Vzrok shizofrenije ni znan.

Obstajata dve glavni klasifikaciji duševnih motenj; v Evropi je bolj razširjena

klasifikacija Svetovne zdravstvene organizacije. Njena deseta revizija navaja naslednje

vrste (oblike) shizofrenije:

o paranoidna

o hebefrenska

o katatonska

o rezidualna

o enostavna

o nediferencirana

o postshizofrenska depresija

Potek shizofrenije je lahko zelo različen in ga večinoma vnaprej ni moč napovedati.

Navadno je potek kroničen, ponavljajo se poslabšanja in izboljšanja, redkeje pa je potek

enakomerno napredujoč in vodi v duševni propad bolnika. Tretjina bolnikov se dokaj

dobro pozdravi. Ti bolniki nimajo več simptomov shizofrenije ali pa jih le ti ne ovirajo pri

vsakdanjem ţivljenju in delu. Ostali dve tretjini bolnikov pa imata občasno ali stalno

izraţene simptome, ki jih močno ovirajo ali celo onesposabljajo (Tavčar, 1999).

Depresije in samomorilnost Z depresijami so se srečevali ţe v antičnih časih. Hipokrat je v 4. stoletju pr.n.št. za

depresije uvedel izraz melanholija ter pojav tudi razloţil.

V praksi delimo depresije na psihotične in nepsihotične. Pri psihotičnih depresijah

poznamo dve obliki.

To sta retardirana in anksiozna depresija. Glede na uspešnost zdravljenja omenimo še

rezistentne in kronične depresije, pri katerih ne doseţemo izboljšanja tudi po večletnem

zdravljenju.

5

Poznamo tudi depresivne reakcije ob izgubi in poglabljanju ţalovanja. Običajno gre za

nepsihotično depresijo.

Bolezen se pojavi povprečno pri štirih od 1000 prebivalcev. Kot dejavnik je na prvem

mestu dednost. Obstaja več nevrobiokemičnih teorij o nastanku depresij.

Depresije se lahko javljajo v vsakem ţivljenjskem obdobju. Pravijo, da je depresija

bolezen časa, v katerem ţivimo.

V zunanjem videzu se kaţe kot potrtost, ţalost. Bolnik odgovarja tiho, monotono, je

psihomotorno zavrt, brez zanimanja za zunanji svet.

Pri zdravljenju uporabljamo antidepresive in psihoterapijo.

Samomor je v Sloveniji pogost pojav. Glede na spol je samomorilcev v razmerju 3:1 v

korist moških. Samomor poskušajo predvsem ţenske in mlajše osebe, uspešnejši pa so

moški in starejše osebe. Dejavniki tveganja so: presuicidalni sindrom, duševne bolezni,

moški spol, starost, teţka telesna bolezen, osamljenost, izguba ljubljene osebe, itd. Pri

preprečevanju samomora strokovnjaki poudarjajo pomen pravočasnega in uspešnega

zdravljenja depresivne bolezni, raziskovanje samomorilnosti, formiranje centrov za

preprečevanje samomorov (Ličina, 1999).

Manija

Pojavlja se lahko v kombinaciji z depresijo in je del bipolarne motnje razpoloţenja. Kaţe

se v trojnosti simptomov: evforija, motorična zavrtost, beg idej. Bolnik ima naslednje

teţave: motnje spanja, hranjenja, odvajanja, na začetku je hiper produktiven, pozneje je

nekreativen, je promiskuiteten, povzroča nesreče, je jezav, hipermobilen. Razpoloţenje in

vedenje se spremenita v jezavost in privedeta do nasilnosti, ki je bolnik ne zmore

obvladovati, zato je potrebna hospitalizacija, ki pa se začne na varovanem sprejemnem

oddelku. Bolnik mora jemati predpisana zdravila, do katerih je sprva odklonilen (Rumeţ

Bizjak, 1999).

Organske duševne motnje

Pričnejo se v katerem koli ţivljenjskem obdobju, pogostejše pa so v starosti. Med

pogostejšimi vzroki teh motenj so: epilepsija, encefalitis, primarno degenerativne bolezni,

moţganske poškodbe, moţganski tumorji, infekcije, zdravila, droge, strupi.

Poznamo več vrst organskih duševnih motenj (Kogoj, 1999).

6

Delirij

Delirantna stanja so med hospitaliziranimi bolniki dokaj pogosta. Delirij je etiološko

nespecifični organski cerebralni sindrom, ki se hitro razvije in ima običajno nihajoč

potek. Običajno se prične z znaki kot so nemir, anksioznost, prestrašenost,

preobčutljivost. Pacienti so običajno dezorientirani. Prisotne so lahko tudi halucinacije,

blodnje, spominske motnje, motena pozornost, ritem spanja. Psihomotorno so lahko

zavrti, celo mutacistični. Pogosto se delirij pojavlja pri odtegnitvi alkohola ali sedativov.

Delirij je prehodna motnja, ki običajno traja od nekaj dni do nekaj tednov. Z odstranitvijo

osnovnega vzroka (prekinitev terapije) delirij spontano neha (Milčinski, 1986).

3.1 Posebnosti dela s psihiatričnimi bolniki

Pred odkritjem in uvedbo zdravil za zdravljenje duševnih bolezni se je večina bolnikov

zdravila v tako imenovanih azilih, kar pomeni, da so večji del ţivljenja preţiveli za zidovi

psihiatričnih bolnišnic. Sedaj, ko so na voljo zelo učinkovita zdravila in o duševnih

boleznih vemo precej več, se je krivulja, ki prikazuje čas hospitalizacije psihiatričnih

bolnikov, krepko obrnila navzdol.

Najobčutljivejša skupina bolnikov, ki trpi za psihozo, pogosto zavrača zdravljenje.

Depresivni bolniki redko zavrnejo pomoč, medtem ko so tisti z manijo tako evforični,

polni načrtov in energije, da jih je v takšnem razpoloţenju teţko prepričati, da je z njimi

nekaj narobe in da je njihovo vedenje posledica bolezni. Sicer pa le 7% ljudi na leto

sprejmejo proti njihovi volji. Med njimi so predvsem tisti, ki so zaradi hudih duševnih

motenj popolnoma nekritični. Takšne bolnike običajno zdravimo na zaprtem oddelku. Z

oddelka zaprtega tipa je namreč bolniku onemogočen odhod iz bolnišnice v kateremkoli

trenutku, ker so vrata zaklenjena (Groleger, 2008).

Ljudi ni strah le duševnih bolezni, ampak tudi psihiatričnih bolnišnic. Strah pred

psihiatrijo obstaja od nekdaj. Navzoč ni zgolj pri laični, temveč tudi pri strokovni

javnosti. Med najpomembnejšimi razlogi za to je stigma, ki še vedno spremlja zdravljenje

v psihiatrični bolnišnici (Groleger, 2008).

Delo v psihiatriji je timsko, saj je bilo treba ţe zaradi narave dela delati v skupini. Poleg

zdravnika ter srednjih, višjih in visokih medicinskih sester v ekipi sodelujejo še socialni

delavci, psihologi, delovni in drugi psihoterapevti. Ekipno delo je dobro predvsem zaradi

7

bolnikov, ker o njegovem zdravljenju izreka mnenja vsak od strokovnjakov s svojega

stališča.

V psihiatriji so edini posegi v telo dajanje injekcij in/ali odvzemanje krvi.

Edina invazivna metoda bi bilo zdravljenje z elektrošoki (EKT), ki pa jih v Sloveniji več

nimamo.

Najpomembnejše delo medicinske sestre na psihiatriji je psihiatrična zdravstvena nega, ki

je specialno področje zdravstvene nege, ki se ukvarja s bolnikom z duševnimi teţavami in

motnjami. Njena osnovna značilnost je medosebni odnos med medicinsko sestro in

bolnikom, ki je usmerjen v podpiranje takšnega vedenja, kar prispeva k bolnikovi čim

večji samostojnosti.

Dileme, s katerimi se srečuje medicinska sestra, so:

sprejem brez privolitve,

sprejem brez privolitve pri osebah, ki so zaradi duševne bolezni nevarni sebi in

drugim,

zdravstvena nega nasilnega bolnika,

aplikacija medikamentozne terapije brez privolitve bolnika.

Izredno pomembna je komunikacija z bolniki, ki pa se je ne moremo naučiti čez

noč,temveč potrebujemo zelo veliko izkušenj, pogovorov in razmišljanja. Ne smemo

pozabiti na pravilen pristop k bolniku, opazovanje njegovega vedenja, empatičen odnos

in suportivno komunikacijo.

8

4 Incidenti

Podobno kot druge slovenske bolnišnice tudi Psihiatrična klinika Ljubljana redno

spremlja neţelene dogodke med bolnišničnim zdravljenjem. Evidentiranje teh dogodkov

je timsko delo, v katerem sodelujejo vsi vpleteni člani osebja, bolnik in njegovi svojci.

Sluţba zdravstvene nege PKL neţelene dogodke redno spremlja, podatke zbira, jih

analizira in o rezultatih poroča vodstvu oddelkov, enot, Komisiji za kakovost in

posameznim institucijam.

Terminologija na področju incidentov v zdravstvu še ni dokončno izdelana, tako se

srečujemo z izrazi kot so: napaka pri bolniku, varnostni zaplet, opozorilni nevarni

dogodek, varnostna tveganja, odkloni, neţelen dogodek in incident. V Psihiatrični kliniki

Ljubljana trenutno uporabljamo termin incident, ki je v SSKJ (1997) definiran kot

nepričakovan, neprijeten dogodek, ki prekine normalen potek kakega dejanja, dela.

Incident je vsak dogodek, ki je ali bi lahko bolniku v času njegovega zdravljenja

povzročil »škodo« in ni posledica narave njegove bolezni. Robida v svojem članku

obravnava tudi opozorilne nevarne dogodke, kjer jih definira kot katerikoli dogodek, ki

privede ali bi lahko privedel do nepričakovane smrti ali večje stalne izgube telesne ali

duševne funkcije. Pomeni nepredvideno odstopanje v procesu ali izidu zdravstvene in

druge oskrbe (Robida, 2002).

V PKL namenjamo veliko pozornost in skrb spremljanju, raziskovanju in preprečevanju

incidentov v klinični praksi. Zelo pomembno vlogo pri tem imamo zaposleni v

zdravstveni negi, ki smo ob in z bolnikom 24 ur na dan.

9

5 Agresivno vedenje

V najširšem smislu agresivnost pomeni aktiven pristop k okolju, kar izraţa prvotni

pomen besede » aggredi«, ki pomeni premikati se, pribliţevati se. Zajema vse oblike

gibanja, nekatera čustva kot so jeza, bes in sovraštvo, do telesnega nasilja nad drugimi

(Lamovec in Rojnik 1978). Agresija so vse dejavnosti, ki imajo namen povzročati ali

povzročajo škodo drugi osebi, ţivalim in neţivim predmetom in neţivim predmetov

(Kristančič, 2002). Različni avtorji agresivnost pojmujejo kot instinkt, nagon, izvor

energije, čustva, način prisile, navado in reakcijo na frustacijo. Sodobni psihoanalitiki se

danes zavzemajo za dosledno rabo dveh pojmov: agresivnost in agresija. Termin

agresivnost uporabljamo za označevanje gonskih silnic, agresivnih teţenj, ki se kaţejo kot

potreba po obvladovanju, samorazvoju, storilnosti ali veljavi. Termin agresije se

uporablja za destruktivne pojavne oblike (Ferjan, 2003).

Agresija je emocija, ki je potrebna nameniti veliko pozornosti, zaradi njene parcialne

destruktivnosti. Najbolj rizična skupina v kontekstu nasilnosti je: moški spol, starost,

samski stan, socialna izolacija, zloraba alkohola in predhodni poskusi samomora ( Kores

Plesničar, 2002). Po študiju Bokerja in Hafnerja iz leta 1973 (cit po Kobal, 1978) je v

običajni populaciji agresivnih 3% ljudi, kjer so upoštevali obdobje od desetega leta

starosti naprej. Enak odstotek agresivnih ali nasilnih je tudi med psihotičnimi bolniki ali

med teţjimi subnormalnimi.

V Mednarodni klasifikaciji prakse zdravstvene nege je nasilje do drugih definirano kot

vrsta socialnih stikov s specifično lastnostjo: nasilno izkazovanje aktivnosti ali nepravična

uporaba sile ali moči z namenom nekaj ali nekoga poškodovati, napasti ali z njim grdo

ravnati; nasilne,napadalne, škodljive, nezakonite ali v kulturi prepovedane aktivnosti v

odnosu do drugih ljudi; stanje borbe za moč ali konflikta (ICNP, 2000).

10

6 Nasilje in psihiatrija

Prevladujoče mnenje v druţbi je, da so vsi duševni bolniki nevarni zaradi svoje moţne ali

dejanske nasilnosti. Nekateri nasilnost celo enačijo z duševno boleznijo. Z nasilnim

vedenjem različnih načinov in oblik se nujno srečujemo tudi v okviru psihiatrične

dejavnosti, saj duševne bolezni odsevajo splošne razmere v druţbi. Ponovno lahko

ugotovimo, da ni psihiatrije, ki se ne bi srečevala tudi z nasiljem. Toda nasilju je treba

dati v stroki primerno mesto. Nekdanji stereotip o duševnem bolniku, ki je nepredvidljiv,

nasilen in torej nevaren, je treba razbiti ţe na samem začetku razpravljanja o nasilnosti.

Poznamo namreč dve skupini bolnikov, pri katerih se pojavlja nasilje: izjemno v (pogojno

rečeno) psihotični skupini in specifično v skupini osebnostno motenih oseb. Ni torej

enega samega načina nasilnosti, s katerim bi se srečevali vedno in povsod. Pri razlagi se

bomo oprli na epdemiološke in izkustvene podatke. Obseţne kategorije psihiatričnih

bolnikov, kot so osebe z demenco, nevrozo, psihosomatsko boleznijo ali nekatere

osebnostno motene osebe sploh nimajo nikakršne veze z nasilnostjo, torej so nenasilne in

nenevarne.

Dejavniki in okoliščine, ki na bolniškem oddelku izzovejo bolnika, da postane nasilen so:

populacija bolnikov: na prenapoljenih oddelkih, kjer je večje število bolnikov z

nepredvidljivim vedenjem, so medsebojne napetosti pogoste;

razmerje med številom osebja in številom bolnikov: bolnik, ki ni deleţen

zadostne pozornosti, ima več razlogov za frustracije;

pomanjkanje komunikacije: bolniki menijo, da jih osebje premalo obvešča in z

njimi komunicira;

neustrezni odnosi: nepriljudnost nestrpnost osebja in

neustrezna organizacija oddelka: bolniku ni jasen hišni red, osebje pa je

negotovo zaradi nejastnih pooblastil (Ţivič, 1999).

Nasilju v zdravstvenih organizacijah so najbolj izpostavljene medicinske sestre in

zdravstveni tehniki, predvsem v psihiatriji in urgentnih ambulantah. Najbolj so

izpostavljeni novo zaposleni in tisti, ki ponoči delajo sami oziroma nimajo moţnosti

poklicati pomoči. Bolj izpostavljeni so tudi tisti zdravstveni delavci, ki so do bolnikov

provokativni, grobi, nesramni, nastopaški in pogosto naveličani ter preutrujeni. Nasilje na

11

delovnem mestu in s tem v zdravstvenih ustanovah predstavlja velik dogodek, v katerem

so zaposleni ozmerjani, ogroţeni ali fizično napadeni v situacijah, povezanih s svojim

delom, vključno z neposrednim in posrednim ogroţanjem njihove varnosti in zdravja

(Videčnik, 2007).

Raziskave kaţejo, da je nasilnih dejanj med osebami s psihozami enako kot v splošni

populaciji. Zaradi vse večje izraţenosti simptomov duševne bolezni, je nasilnih dejanj več

v zadnjem mesecu pred sprejemom v bolnišnico. Odstotek kaznivih dejanj in nasilja se

poveča, kadar so duševnim motnjam pridruţene zlorabe in odvisnosti od psihoaktivnih

substanc.

Pri depresiji se nasilnost, ki je najpogosteje usmerjena proti sebi, lahko razširi še na

bliţnje okolje kot razširjen samomor (Dernovšek, 2009).

V tujini ţe dolgo velja »ničelna toleranca« do nasilja:»Nasilno vedenje je v dejavnosti, ki

se ukvarja z duševnim zdravjem, vselej moţno, ţal neizogibno, vendar se z njim nikakor

ne smemo sprijazniti, ali ga celo dopuščati«.

Razlog »ničelne tolerance«: dopuščanje oziroma »nagrajevanje« nasilja povečuje nasilje,

nasilno vedenje pa povečuje stigmo.

Razlaga, da so osebe z duševno motnjo vedno nasilne in da se moramo s tem pač

sprijazniti, je zelo stigmatizirajoča in škodi tem osebam in zaposlenim v teh ustanovah.

Za ničelno toleranco si sedaj prizadevamo tudi pri nas (Dernovšek, 2009).

Ali je agresija proti zdravstvenemu osebju posledica zdravstvene nege ali pa je značilnost

psihiatričnih bolnikov. To je bilo ključno vprašanje psihiatričnih medicinskih sester. Zato

je Nico E. Oud leta 1997 opravil raziskavo o agresiji psihiatričnih bolnikov do

medicinskih sester. Ta raziskava je bila prva te vrste na Nizozemskem.

Občasno je prihajalo do povečanja agresije bolnikov do medicinskih sester. Zato so

mnoge medicinske sestre začele javno opozarjati na to in se s tem tudi izpostavile.

Pojavljalo se je vprašanje o tolerantnosti do bolnikove agresije. Primarna naloga

medicinske sestre je bila skrb za bolnika, obenem pa je bila izpostavljena agresiji bolnika.

Po De Lange in Van Weeghel (1990) (cit. po Oud, 1997) obstajata dva pogleda na

agresijo psihiatričnih bolnikov:

1. agresivno vedenje je posledica neke psihiatrične bolezni;

12

2. agresija je neka logična in zdrava reakcija bolnika proti celemu zdravstvenemu

sistemu.

Agresivno in nasilno vedenje je vedenje do drugih ljudi, ki jim lahko povzroči škodo na

fizični ali duševni ravni. Zato lahko tretiramo zdravstveno osebje kot potencialne ţrtve.

Ključno vprašanje pa je bilo kako pripraviti medicinske sestre na srečanje z agresivnim

bolnikom. Končni rezultat je pokazal, da v psihiatričnih ustanovah ni bistvenega

odstopanja v agresiji bolnika do medicinskih sester kot v normalni populaciji. Zato lahko

rečemo, da je odsev druţbe in okolja (Oud, 1997).

V raziskavi, ki so jo opravili v psihiatričnih bolnišnicah v Avstraliji so ugotovili, da so

bili zaposleni v zdravstveni negi najpogostejša tarča nasilnega vedenja bolnikov.

Negovalno osebje se je skoraj vedno tudi takoj odzvalo na pojav nasilnega vedenja, kar

raziskovalci pripisujejo sledečim dejavnikom: strokovnemu znanju pri obvladovanju

nasilnega vedenja bolnikov, stalni dosegljivosti zaposlenih v zdravstveni negi in njihovi

večji kadrovski zastopanosti na oddelku. Ista študija tudi ugotavlja tudi neodzivnost oz.

nedosegljivost zdravnikov, terapevtov ali varnostnikov pri pojavih nasilnega vedenja na

oddelku (Owen, Tarantello, Jones in Tennant, 1998).

Študija Owna in sodelavcev (1998) ugotavlja, da so bili pri ¾ incidentov z nasilnim

vedenjem pri bolnikih prisotni t.i. opozorilni znaki, ki so se navzven kazali s povečano

stopnjo nemira in napetosti. Avtorji so ugotovili, da je opozorilne znake teţko zaznati in

jih pravilno interpretirati.

Med številom zaposlenih in pogostostjo nasilnega vedenja na oddelku raziskovalci v isti

študiji niso dobili jasnih povezav. S povečano stopnjo tveganja za nasilno vedenje so

opredelili tri faktorje: večje število osebja ţenskega spola, večje število zaposlenih z malo

ali nezadostnimi izkušnjami oz. znanjem pri obvladovanju nasilnega vedenja in večje

število bolniških odsotnosti med osebjem na oddelku (Owen in sod., 1998)

6.1 Vzroki nasilja

Kljub mnoţici razlag vzrokov za nasilje še niso pojasnili. Tri temeljna izhodišča za

razlago so: etološko, vedenjsko in psihoanalitično.

13

Etološko izhodišče opozarja na enakosti ali vsaj na pomembne podobnosti med

agresivnim vedenjem ţivali in človeka.

Veliko bolj prepričljivi v razlagah človekove nasilnosti so strokovnjaki z

vedenjskega področja. Ti razumejo nasilje kot posledico različnih, zlasti

nepremostljivih ovir na poti k ţelenemu cilju. Teţnja po premagovanju ovir se

spremeni v nasilje. Vedenje pri poskusu premagati oviro in njegove posledice

imenujemo frustracija. Pred ovirami se notranja napetost v človeku nakopiči do

neznosnosti in se mora sprostiti ne glede na prvotni cilj vedenja in samozaščito

organizma. Sprostitev napetosti naj bi bila po mnenju nekaterih praviloma nasilna,

vendar tak način sprostitve ni absoluten in po izkustvu tudi ni prevladujoč.

Izhodišča psihoanalize, ki naj bi pojasnila nezavedno v nasilnem vedenju, niso

enotna.

Sicer pa je veliko resnice v psihoanalitični ugotovitvi, da je agresivnost, pa tudi nasilje

pogosto klic prizadete osebe ali skupine po ljubezni (Kobal, 2000).

Nasilje v zdravstvenih ustanovah ima po Kores Plesničar (2006) vedno tri determinante:

Dejavniki bolnika

Ameriška klasifikacija duševnih motenj (Diagnostični in statistični priročnik IV)

opredeljuje kategorije duševnih stanj/motenj, ki vključujejo nasilnost oz. agresivnost.

Zloraba psihoaktivnih substanc, v slovenskem okolju predvsem alkohola, je na prvem

mestu najpomembnejših dejavnikov tveganja za nasilne dogodke. Huda psihopatologija,

moški spol, zgodnji razvoj psihoze, slabo sodelovanje v zdravljenju, nezaposlenost so

ravno tako pomembni dejavniki nasilja. Z nasilnostjo so povezane tudi disocialna

osebnostna motnja in mejna osebnostna motnja, delirij in demenca.

Dejavniki okolja

Najpogostejša mesta so zaprti sprejemni oddelki psihiatričnih ustanov ter ambulante

urgentne medicine. Tveganje za nasilna dejanja predstavlja hospitalizacija proti volji.

Pomanjkanje izobraţenega osebja, premajhni in neudobni prostori, dolgo čakanje v

čakalnicah lahko doprinašajo k nasilju v zdravstvenih ustanovah.

14

Dejavniki zdravstvenega osebja

Tem dejavnikom je v zadnjem času namenjene vse več pozornosti, predvsem percepciji

oz. odnosu zdravstvenega osebja do nasilja in nasilnih dogodkov. Gre za bolnikovo

nasilje kot objekt odnosa, obravnava nasilja s strani zdravstvenega osebja pa je

pojmovana kot vedenje, ki ga lahko ta odnos napove. Raziskave so pokazale da

zdravstveni delavci (medicinske sestre) nimajo vedno negativnega odnosa do nasilja.

6.2 Oblike nasilja

Različne oblike in načini nasilja se pri psihiatričnih bolnikih pojavljajo v treh ravneh:

primarno: kadar moţganski bolezenski proces zajema določene strukture v

centralnem ţivčevju in jih notranje in/ali zunanje draţenje iz povečane

agresivnosti stopnjuje do violentnosti;

sekundarno: kadar bolnik z nasilnostjo odgovarja na očitne pa tudi bolj prikrite

provokativne draţljaje iz svojega okolja;

terciarno: kadar je nasilje direkten izraz duševne patologije, kot so v nasilje

usmerjene imperativne halucinacije, uresničenje blodnjavega doţivljanja ali pa

take motnje zavesti, da bolnik prepoznava sicer običajen draţljaj kot sovraţno in

ogroţajoče dejanje sočloveka ali kot groţnjo iz ţivega oziroma neţivega okolja

(Kobal, 2000).

Glede na pojavno obliko nasilnost delimo na:

pasivno: oseba ne pokaţe agresije, se anksiozno zakrkne, odklanja sodelovanje,

njegovo vedenje je ţe na meji avtoagresivnosti;

verbalno: oseba reagira z napadalnim govorjenjem, ţaljivkami, groţnjami, kar

navadno podkrepi z ustrezno mimiko in kretnjami;

fizično: po navadi se kombinira z verbalno in deluje s ciljem fizično poškodovati

človeka ali objekt (Ţivič, 1999).

15

7 Preprečevanje in obvladovanje nasilja psihiatričnih bolnikov

7.1 V običajnem okolju

Nasilje psihotičnih oseb v običajnem okolju je redko, pa vendar je. Ţrtve so običajno oţji

svojci. Običajno so to bolniki, katerih psihoza je neznana, ali pa so le slabo zdravljeni,

zlasti ob odklanjanju zdravil in obiskov pri zdravniku. Veliko drobnega nasilja razrešijo v

druţinah.

Tudi pri resnejši nasilnosti lahko zdravnik s svojo intervencijo in s pomočjo reševalcev, ki

poskrbijo za hospitalizacijo bolnika, razreši njeno morebitno razširitev in ponovitev. Če

se odločimo za hospitalizacijo proti bolnikovi volji, moramo upoštevati veljavne predpise

o tem načinu. Dovoljeno je tudi sodelovanje organov varnosti, ki ga določa Zakon o

duševnem zdravju (ZDZdr). Dolţnost organa varnosti je, da prepreči in obvladuje

vsakršno nasilje, in šele kasneje ugotavlja morebitno duševno prizadetost osebe (Kobal,

2000).

7.2 V psihiatrični ustanovi

Nasilje, s katerim se srečujemo v psihiatriji, je do določene stopnje odsev nasilja v druţbi.

Psihiatrija se le z majhnim delom svoje dejavnosti dotika širšega pojava nasilnosti. S

svojimi spoznanji lahko pomaga pri razumevanju nekaterih razlogov zanjo. Splošen

preventivni pomen psihiatrije na tem področju je v njeni razvejanosti in dostopnosti. Bolj

ko ljudje zaupajo stroki in manj kot je bojazni in odporov do nje več je moţnih

preventivnih posegov v ţivljenje prebivalstva (Kobal, 2000).

Nasilje psihotičnih oseb je vendarle redko. Toda v ţivljenju se ne bo mogoče izogniti

posamezniku, morda zelo dramatičnemu dogodku. V ţivljenju psihotičnih bolnikov je

tudi v pogledu nasilnosti marsikaj moţno. Ţrtve nasilja so predvsem v bolnikovi druţini

ali ljudje iz njegove okolice, sobolniki ali osebje psihiatričnih bolnišnic.

Včasih je mogoče, da bo ravnanje nasilnega psihiatričnega bolnika tako ogroţujoče, da

mu zdravstveni delavci kljub prizadevanju ne bodo kos. Preprečevanje in obvladovanje

16

nasilja v varovanih enotah in v celotni psihiatrični bolnišnici je vgrajeno v organizacijo

teh enot (Kobal , 2000).

Za veliko duševnih bolezni je značilno, da vzroka njihovega nastanka ne poznamo, tudi

začetek bolezni je ponavadi počasen ali neznačilen. Prav zaradi tega je bolezen na začetku

zelo teţko prepoznati. Zdravljenje večinoma poteka na podlagi simpomatike in ne na

osnovi odpravljanja vzrokov. Zato je razumljivo, da je preprečevanje takih bolezni zelo

zapleteno, največkrat celo nemogoče.

V zmanjševanju rizika za nasilne dogodke in pogostnosti nasilnih dejanj ni popolnoma

učinkovit noben pristop. Angleška vlada, parlament in NHS (National Health Service) so

leta 1999 pričeli s »Kampanjo nične tolerance« s sporočilom, da zaposleni v

zdravstvenem sistemu ne bodo več prenašali agresije nasilja in grozečega vedenja.

Kampanja nične tolerance se je v številnih aspektih izkazala za nerealistično in

neizvedljivo, zato so leta 2004 vpeljali novo strategijo, ki so jo poimenovali »Upreti se

nasilju proti vsem zaposlenim v zdravstvu« (Kores, 2006).

Preprečevanje nasilja pri psihiatričnem bolniku je najbolj pomembno. Bolnika moramo

spoštovati, ga pravilno dojemati in dopuščati, da je drugačen. Pomembne so skupinske

oblike dela in terapevtske skupnosti.

Nevroleptična terapija je pri nasilnem vedenju bolnika preventivna in kurativna hkrati.

Navzočnost zadostnega števila osebja večkrat omeji začetno nasilnost. Večkrat je

potrebno vznemirjenega bolnika namestiti v poseben urejen in izoliran prostor, kjer se

izvaja nadzor nad njegovim vedenjem.

Ukrepi za preprečevanje nasilnega vedenja in njegovih posledic velikokrat izhajajo iz

razlogov nasilnega vedenja.

Ukrepi (ob neposredni nevarnosti)

Vsaka sluţba naj bi imela pripravljen poseben protokol za obravnavanje nasilja. Pri nas

imamo nacionalne smernice in te sluţijo kot osnova, kako ukrepati v takšnih situacijah.

17

Po Drnovškovi (2002) ukrepe ločimo na specifične in splošne.

Specifični ukrepi se izvajajo po vrstnem redu. Razumeti moramo njihovo omejeno

moč.

Pri posamezniku je priporočljivo imeti pravilno in dovolj dobro diagnozo oziroma

oceno stanja, ne samo v medicinskem smislu, ampak tudi v psihološkem in

socialnem, saj se je znašel v zelo posebni situaciji, ki je za vsakega stresna.

Zavedamo se, da to ni vedno mogoče.

Obravnava in zdravljenje se izvede, v kolikor je moţno, dostopno, varno, je

uporabnik pri volji, je nujno,...več moţnih kombinacij. Če zahteva bolnikovo

stanje, da ga je treba umiriti, da dobi zdravila, je potreben izurjen tim. Tak tim naj

bi bil sestavljen iz štirih do šestih za takšne primere posebej izurjenih oseb.

Splošni ukrepi so namenjeni povečevanju splošne varnosti uporabnikov in

zaposlenih. Razdelimo jih lahko na ukrepe, ki so vezani na:

okolje

-mora dopuščati zaščito in umik,

-prostori, kjer je večja verjetnost incidentov naj imajo več vrat, idealno, če so

vrata za hrbtom osebja na delovnem mestu,

-naj obstaja moţnost priklica pomoči

usposobljenost osebja

-navodila za ukrepanje v primeru nevarnosti

-vaje ukrepanja ob nevarnosti

-znanje uporabe določenih tehnik pogovora

18

8 Področja dela z visoko stopnjo ogroţenosti

sprejem bolnika

aplikacija terapije

fizično oviranje

oslabelost bolnika in nestabilna hoja (posredno)

prenasičenost oddelka z bolniki

Prostovoljni sprejemi so tisti, pri katerih se bolnik strinja in pride na lastno ţeljo, lahko na

prigovarjanje svojcev ali splošnega zdravnika, vendar je odločitev še vedno v njegovih

rokah. Taki so sprejemi na odprti oddelek. Sprejem brez privolitve na zaprti oddelek je

zakonsko opredeljen v ZDZdr.. Gre za posameznike, ki so nevarni sebi in drugim.

Običajno se posameznik znajde v situaciji, ko ne more odgovarjati za svoja dejanja.

Medicinske sestre in zdravstveni tehniki se nahajajo v poloţaju, ko morajo bolnika po

navodilu zdravnika sprejeti proti njegovi volji. Pri tem prihaja do odpora ali celo nasilja

bolnika, kar pripelje lahko do fizičnega omejevanja.

Pri sprejemu bolnika proti volji se zdravstvenemu tehniku porajajo naslednja vprašanja:

S katerim oziroma kakšnim bolnikom imamo opraviti?

Kdo je deţurni zdravnik?

Kakšna so telesna razmerja bolnika?

Kakšno bo vedenje bolnika ko bo seznanjen s sprejemom proti volji?

Kakšne so izkušnje s tem bolnikom iz preteklih hospitalizacij?

Tudi z navzočnostjo zadostnega števila osebja lahko obvladamo začetne poskuse nasilja.

Zdravljenje duševnih bolezni vodi in usmerja zdravnik, ki predpisuje zdravila. Aplikacijo

terapije pa opravlja zdravstveni tehnik oz. medicinska sestra po točno določenih pravilih

in standardih. Mnogokrat pride do bolnikove odklonitve jemanja zdravil, predvsem pri

bolnikih sprejetih proti volji. Potrebni sta spodbuda in pregovarjanje zdravstvenega

osebja z bolnikom. Včasih pride do popolne zavrnitve, zato je potreben kontakt z

zdravnikom za nadaljna navodila.

Fizično oviranje pomeni fizična omejitev bolnika. Običajno se izvede po zdravnikovem

navodilu pri bolnikih, ki so nasilni do zdravstvenega osebja ali drugih sobolnikov. V to

19

skupino sodijo tudi bolniki, ki resno ogroţajo svoje ţivljenje. Oviranje se izvede strogo

po predpisanem standardu. Bolnika ves čas nadzoruje zdravstveni tehnik oziroma

medicinska sestra. Prav tako ga nadzoruje zdravnik v predpisanem časovnem razmaku.

Za ta postopek uporabljamo pasove Segufix.

V skupino bolnikov, ki potrebujejo fizično omejitev spadajo tudi starejši, zmedeni,

bolniki z internističnimi obolenji, preddelirantni in delirantni bolniki, bolniki, pri katerih

so bolj izraţeni stranski učinki zdravil. Vsi ti bolniki so posredno ogroţeni in jim grozi

nevarnost padca. Zato moramo poskrbeti za njihovo varnost in jih nadzorovati. Delujemo

preventivno.

20

9 Psihiatrična klinika Ljubljana 1

Prva psihiatrična zdravstvena ustanova, današnja Psihiatrična klinika Ljubljana (PKL), je

bila daljnega leta 1881 ustanovljena kot azil za duševno bolne za Kranjsko provnico

avstro-ogrske monarhije. Šele leta 1953 je v bolnišnico prišla prva šolana medicinska

sestra. Do tedaj so za bolnike skrbele redovnice sv. Vincencija Pavelskega in nešolano

priučeno osebje, ki je stanovalo v večini kar znotraj bolnišnice.

PKL javni zdravstveni zavod, ki opravlja zdravstveno dejavnost na sekundarni in terciarni

ravni ter izobraţevalno in raziskovalno dejavnost na področju zdravstva. Ustanovitelj

Psihiatrične klinike Ljubljana je Republika Slovenija.

PKL sestavljata dva klinična oddelka in dva centra:

Klinični oddelek za klinično psihiatrijo (KOKP), ki skrbi za tisti del odrasle

populacije, ki trpi za duševnimi motnjami preteţno psihotične vrste, za tiste s

hujšimi oblikami depresije in za starostnike s hujšimi duševnimi motnjami.

Klinični oddelek za mentalno zdravje (KOMZ) razvija vrhunske metode

pomoči odraslim in mladostnikom, ki trpijo zaradi nevrotskih, s stresom

povezanih somatomorfnih motenj in motenj hranjenja. Izpostaviti velja Enoto

za krizne intervencije, ki opravlja pomembno strokovno delo v preprečevanju

samomorilnosti, s katero je Slovenija izjemno ogroţena. V to enoto je

vključena še Enota za zdravljenje odvisnih od alkohola.

Center za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog ( CZOPD)

Center za izvenbolnišnično psihiatrijo (CIP) izvaja ambulantno dejavnost za

celotno kliniko. S takojšnjim ambulantnim zdravljenjem preprečuje duševne

motnje do tiste stopnje, ko je nujno potreben sprejem v bolnišnico.

KOKP je razdeljen na več enot:

Enota za intenzivno terapijo ( EIPT)

Enota za gerontopsihiatrijo ( EGPT)

Enota za rehabilitacijo (ERE)

Enota za prolongirano psihiatrično terapijo (EPT)

21

V prihodnosti je v načrtu tudi enota za forenzično psihiatrijo.

Na enoti za intenzivno psihiatrijo se izvaja intenzivna diagnostika in zdravljenje nujnih

psihiatričnih stanj, predvsem tistih, pri katerih pride do motenj presoje resničnosti. Poleg

sprejemnih oddelkov z 32 posteljami sta na enoti še dva zaprta oddelka. Trije odprti

oddelki so namenjeni nadaljevanju ali začetku intenzivne obravnave.

Sprejemni oddelek je urgentni oddelek, namenjen vsem tistim bolnicam in bolnikom, ki

zaradi svojega psihičnega stanja, bolezni ali ogroţujočega vedenja potrebujejo takojšnjo

psihiatrično pomoč, diagnostiko in zdravljenje. Na oddelku velja zaradi tega poseben

reţim, ki vključuje tudi večjo stopnjo varovanja sprejetih bolnikov ter je zaradi tega

zaprtega tipa. Bolnikom je zagotovljeno zakonsko urejeno varstvo s strani sodišča in

neodvisnega psihiatra, ki redno, glede na število sprejetih bolnikov brez privolitve,

obiskujejo oddelek in ugotavljajo upravičenost zdravljenja pri nas. Bolniki so na oddelku

toliko časa, da se njihovo psihično stanje stabilizira, da opredelimo vzroke njihovih teţav,

da niso več ogroţeni in da naredimo načrt nadaljnega zdravljenja in pomoči.

1 Podatki dobljeni na: www.psih-klinika.si

22

10 Problem in hipoteze

10.1 Problem

Kot zdravstveni tehnik z večletnimi izkušnjami pri svojem delu na varovanem

sprejemnem oddelku Psihiatrične klinike sem ţelel podrobneje raziskati problem

ogroţenosti delovnega področja psihiatrične zdravstvene nege.

Cilj diplomskega dela je potrditi, oceniti in realno prikazati obstoj ogroţenosti

zdravstvenega osebja s strani subjekta njihovega dela.

10.2 Hipoteze

Hipoteza 1: Ogroţenost zdravstvenih delavcev v PKL obstaja. Zaposleni v zdravstveni

negi so tisti z visoko stopnjo ogroţenosti v PKL, pri čemer predstavlja delovno mesto

zdravstvenega tehnika/ srednjega zdravstvenika na obeh sprejemnih oddelkih najvišjo

stopnjo ogroţenosti.

Hipoteza 2: Objektivna ocena ogroţenosti zaposlenega (analiza incidentov) in njegova

subjektivna ocena ( intervju) dokazujeta ogroţenost zdravstvenih delavcev.

Hipoteza 3: Realna ocena in zavedanje ogroţenosti zaposlenih v PKL s strani bolnikov

predstavlja pomemben element pri zagotavljanju varnosti posameznika in s tem

posledično tudi varnosti bolnika, za katerega je odgovoren.

23

11 Metoda

Uporabljena je metoda deskriptivnega znanstvenega raziskovanja. Kvantitativno obdelani

podatki v analizi so bili zbrani s pomočjo obrazca Poročilo o incidentu. Analiza obsega

vse dokumentirane incidente v zadnjih treh letih (2006-2008), ki so se zgodili v PKL. Z

subjektivno oceno ogroţenosti zdravstvenih delavcev je uporabljen strukturiran intervju.

Intervju je bil opravljen na podlagi v naprej pripravljenih okvirnih vprašanj in je potekal v

mesecu juliju 2009. Za obdelavo podatkov in predstavitev rezultatov raziskave sta bila

uporabljena računalniška programa Microsoft Excel in Microsoft Word.

11.1 Vzorec

Vzorec intervjuvancev je bil slučajnostni (glede na kadrovsko zasedbo delovne izmene)

in je zajel zdravstvene tehnike na štirih varovanih oddelkih EIPT. Vsi intervjuvanci so

bili moškega spola, njihova povprečna starost je znašala 31,5 let, povprečen čas delovne

dobe pa 10 let.

11.2 Postopek

Naključno izbrane sodelavce sem zaprosil za kratek strukturiran intervju. V naprej sem

jim postavil šest kratkih vprašanj. Odgovore sem zapisal, jih analiziral in prikazal v tabeli.

24

12 Rezultati analize incidentov od leta 2006 do leta 2008

Slika št.1: Število vseh incidentov v PKL

Večina vseh incidentov v PKL se je v zadnjih treh letih zgodila v Kliničnem oddelku za

klinično psihiatrijo (84-94%). V EIPT se je od tega zgodilo pribliţno polovica vseh

incidentov v KOKP.

Tabela št.1: Razdelitev incidentov po najbolj obremenjenih oddelkih

ODDELEK leto 2006

leto 2007

leto 2008

Sprejemni moški oddelek 64 31 35

Sprejemni ţenski oddelek 33 38 33

I-1 (zaprti moški oddelek) 11 11 7

I-3 (zaprti mešani oddelek) 10 14 9

E-2 (odprti mešani oddelek) 20 7 4

A-1 (zaprti ţenski oddelek) 8 7 5

G-2 (zaprti geriatrični mešani

oddelek) 8 5 13

G-1 (zaprti geriatrični mešani

oddelek) 4 4 8

25

Tabela št.2: Primerjava števila vrste incidentov po posameznih letih

Tabela št.:3 Primerjava števila intervencij med in po incidentu

VRSTA INTERVENCIJE leto 2006 leto 2007 leto 2008

Razbremenitev skozi pogovor 180 89 163

Pomoč drugega osebja 90 37 29

Medikamentozni ukrepi 89 59 45

Oskrba rane/poškodbe 89 3 25

Posebni varovalni ukrepi (PVU) 59 54 38

Bolnik odpeljan na urgenco 38 8 9

Drugo 29 31 23

Opazovanje psihofizičnega stanja bolnika ni podatka1 34 80

VRSTA INCIDENTA leto 2006 leto 2007 leto 2008

Nasilje usmerjeno na ljudi 82 54 63

Besedna agresija 59 30 33

Avtoagresija 37 20 28

Drugo 35 31 26

Samovoljni odhod iz odprtega oddelka 34 13 19

Uničevanje opreme 24 24 20

Pobeg z varovanega oddelka 20 11 7

Poţar/kraja/vlom 17 8 17

Spolno nadlegovanje 2 1 8

26

Tabela št.4: Primerjava števila posledic incidentov

POSLEDICE INCIDENTOV leto 2006 leto 2007 leto 2008

Brez posledic 155 - -

Telesna poškodba povzročitelja 41 19 30

Duševna bolečina bolnika 99 50 60

Duševna bolečina osebja ni podatka1 16 46

Drugo 32 40 32

Telesna poškodba osebja 26 15 12

Poškodba inventarja 22 18 16

Telesne poškodbe drugih B/V 6 9 17

Smrt 3 2 4

1 Po letu 2006 smo začeli uporabljati prenovljen obrazec Poročila o incidentu.

27

13 Strukturirani intervjuji s sodelavci

Sestava vprašanj za intervju:

Starost, delovno mesto, delovna doba in oddelek zaposlitve

Ali si ţe bil posredno ali neposredno agresivnemu vedenju in kakšni

vrsti agresije (verbalna in/ali fizična)?

Kako pogosto si izpostavljen fizičnem nasilju?

Na katerih področjih dela si najbolj ogroţen?

Kako je poskrbljeno za tvojo varnost pri posameznih področjih dela?

Ali je ogroţenost s strani bolnikov do zdravstvenega osebja samoumevna

oziroma pričakovana in tvoja subjektivna ocena ogroţenosti?

Opravljenih je bilo 10 intervjujev. Vsi intervjuvanci so bili moškega spola, zaposleni na

enem od zaprtih oddelkov Psihiatrične klinike v Ljubljani na delovnem mestu

zdravstvenega tehnika.

Tabela št.5: Prikaz odgovorov intervjuvancev na vprašanja od 1-3

Povprečna starost intervjuvancev znaša 31,5 let. Povprečna dolţina delovne dobe intervjuvancev je 10 let.

Starost (leto)

Delovna doba (leto)

Izpostavljenost verbalni in fizični

agresiji

Ocena pogostosti izpostavljenosti

nasilnemu vedenju

24 5 DA pogosto

24 3 DA pogosto

25 5 DA pogosto

26 3 DA pogosto

29 9 DA velikokrat

29 2 DA večkrat

31 11 DA tedensko

36 15 DA pogosto

44 24 DA pogosto

47 23 DA tedensko

28

Slika št.2: Število pozitivnih odgovorov intervjuvancev glede ogroţenosti posameznih

področji dela za nasilno vedenje

Tabela št.6: Ocena intervjuvancev glede varnostnih razmer na delovnem mestu

Pri subjektivni oceni ogroţenosti na delovnem mestu so intervjuvanci izpostavili

naslednje:

Pričakoval bi več varnosti na vseh področjih dela. Vodstvo klinike ne

upošteva naša mnenj in opozoril. Preveliko pričakovanje od

zdravstvenega osebja na področju varnosti.

9

6

9

0

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

sprejem proti volji bolnika aplikacija i.m. terapije proti volji bolnika

fizično oviranje bolnika

Področja dela z visoko stopnjo ogroženosti za nasilno vedenje

število intervjuvancev

Ocena varnostnih razmer na delovnem mestu

Samoumevnost ogroţenosti s strani bolnikov

slabo samoumevna

zelo slabo pričakovana

slabo pričakovana

slabo pričakovana

slabo pričakovana

komaj zadovoljivo pričakovana

slabo pričakovana

slabo pričakovana

lahko bi bilo bolje pričakovana

slabo pričakovana

29

Zdravstveno osebje je ogroţeno. Za našo varnost je slabo poskrbljeno.

Potrebno bi bilo marsikaj narediti za boljšo varnost.

Sluţba bi morala zagotoviti večjo varnost.

Na delovnem mestu sem ogroţen. Problematični so sprejemi proti volji.

Za varnost je slabo poskrbljeno.

30

14 Razprava

Namen analize je bil ugotoviti pogostnost incidentov po posameznih oddelkih, kakšne

vrste so, kdaj in kje pride do njih, kdo jih povzroča, katere so najpogostejše intervencije

osebja med in po incidentu ter kakšne so bile posledice incidentov. Analiza predstavlja

pomemben pregled incidentov v tekočem letu, dobljeni rezultati pa omogočajo

oblikovanje preventivnih ukrepov in razvijanje novih oziroma izpolnjevanje ţe obstoječih

standardov dela, ki predstavljajo temelj za doseganje čim višje kakovosti zdravstvene

nege v prihodnosti. Pri tem ima še dodatno teţo priporočilo Luksemburške deklaracije

nacionalnim oblastem naj zgradi kulturo, ki je osredotočena na učenju iz moţnih

neţelenih dogodkov ali neţelenih dogodkov ter ne gradi na »krivdi in sramotenju« in

posledičnemu kaznovanju (http://www2.gov.si/mz/mz-splet.nsf).

V obdobju zadnjih treh let število incidentov niha okrog števila dvesto. Najmanj

zabeleţenih incidentov je bilo v letu 2007. Po podatkih analiz iz preteklih let, ko je število

incidentov vztrajno naraščalo, se je v zadnjih treh letih le to stabiliziralo. To dejstvo lahko

pripišemo dobri ozaveščenosti zaposlenih o pomenu dokumentiranja incidentov v klinični

praksi in spoštovanju načela o ničelni toleranci do fizičnega in verbalnega nasilja.

Absolutna večina vseh dokumentiranih incidentov za tekoče leto se je zgodila v KOKP, ki

je največja enota klinike. V sklopu KOKP pa je po številu incidentov na prvem mestu

Enota za intenzivno psihiatrično terapijo, v kateri se letno zgodi skoraj polovica vseh

incidentov. Podatek je pričakovan ob upoštevanju števila varovanih oddelkov v tej enoti

(4 od 7 oddelkov), ki so z incidenti najbolj obremenjeni, in glede na akutno hospitalno

obravnavo bolnikov, pri katerih pogosteje prihaja do neţelenih dogodkov (hetero ali

avtoagresivnega vedenja).

Na obeh sprejemnih oddelkih se, v primerjavi z ostalimi zaprtimi oddelki, zgodi

povprečno trikrat več incidentov. Glede na spol se sprejemna oddelka med seboj

pomembno ne razlikujeta, izstopa le leto 2006, v katerem je bilo na moškem oddelku

incidentov dvakrat več. To lahko pripišemo večjemu številu sprejemov v tem letu in

stalno visoki fluktuaciji bolnikov, ki je eden od pomembnih dejavnikov tveganja.

Sprejemna oddelka sta glede na strukturo bolnikov, ki se nahajajo v akutni fazi svoje

bolezni, in glede na naravo dela, ki zajema področja z visokim tveganjem za nasilno

31

vedenje (sprejem proti volji bolnika, aplikacija terapije proti volji in fizično oviranje), po

številu incidentov pričakovano in razumljivo na prvem mestu. Pri tem moramo izpostaviti

še velike obremenitve zaposlenih pri delu (predvsem psihične) in fluktuacijo bolnikov in

zaposlenih. Razmeroma hitre menjave negovalnih timov z neizkušenimi kadri predstavlja

večje tveganje na področju preventive oziroma strokovnega ukrepanja ob pojavu

incidenta. Po številu incidentov lahko zagotovo trdimo, da obstaja ogroţenost

zdravstvenega osebja s strani bolnikov, pri čemer so zaposleni na sprejemni enoti

incidentom bolj izpostavljeni in glede na prej navedena področja dela tudi bolj ogroţeni.

Na odprtih oddelkih se zgodi manj incidentov, saj je psihofizično stanje bolnikov bolj

stabilnejše, število bolnikov na oddelku je konstantno, prav tako pa je tudi dinamika dela

manj intenzivna. Z gotovostjo lahko trdimo, da je beleţenje incidentov vsako leto bolj

doslednejše in natančnejše, saj se zaposleni zavedajo, kako pomembno je dokumentiranje

in poročanje o tovrstnih dogodkih. Primerjava med številom incidentov in številom

sprejetih bolnikov kaţe, da mnoge incidente preprečimo, kar lahko pripišemo

strokovnemu znanju zaposlenih z večletnimi izkušnjami in preventivnemu delovanju v

klinični praksi.

Najpogostejša vrsta incidenta je nasilje usmerjeno na ljudi, ki mu sledita besedna agresija

in avtoagresija. Največ teh incidentov se zgodi na moškem in ţenskem sprejemnem

oddelku. Število dokumentiranih incidentov z heteroagresivnim vedenjem je v zadnjih

letih na dokaj visoki ravni, saj predstavlja povprečno tretjino vseh incidentov. Vzroki za

visok deleţ teh incidentov večinoma sovpadajo z ţe opisanimi dejavniki tveganja. Za

zaposlene pa predstavljajo neposredno ogroţenost s strani bolnika, pri čemer je

zdravstveni tehnik tisti, od katerega se pričakuje zagotavljanje varnosti vseh vpletenih.

Posledično lahko trdimo, da je delovno mesto zdravstvenega tehnika na sprejemnem

oddelku tisto, z največjo stopnjo ogroţenosti, kar bomo potrdili tudi v nadaljevanju

razprave.

Druga najpogostejša vrsta incidenta je besedna agresija. Deleţ besedne agresije ne

odslikava dejanskega stanja v klinični praksi, saj je pojmovanje in s tem poročanje o

tovrstnem incidentu odvisno od tolerančnega praga posameznika znotraj zdravstvenega

tima. Tako je večina besedne agresije, ki ne vsebuje neposrednih groţenj zaradi

povprečno visokega tolerančnega praga osebja nedokumentirana. Posamezne vrste

32

incidentov se pogosto pojavljajo hkrati (na primer besedna agresija in nasilje do drugih),

zato je število vseh incidentov glede na vrsto večje od skupnega števila dokumentiranih

incidentov v tekočem letu. Incidenti z avtoagresivnim vedenjem predstavljajo tako za

bolnika kot za njihove svojce in zdravstveno osebje zelo velik stres. Do hudih telesnih

poškodb in smrti bolnikov pride v majhnem številu primerov. Več kot polovica vseh

incidentov se je namreč končala brez posledic za bolnika ali zdravstvenega delavca, kar

kaţe na strokovnost in usklajenost v delovanju zdravstvenih timov ob nastopu incidenta.

Terapevtska komunikacija medicinske sestre z bolnikom predstavlja najpomembnejši

temelj psihiatrične zdravstvene nege, iz katerega raste medosebni odnos zaupanja in

spoštovanja, ki za bolniku nudi varno okolje, v katerem bo brez strahu izraţal svoje stiske

in potrebe. Prav zato je podatek o najpogosteje uporabljeni intervenciji osebja med in po

incidentu vzpodbuden, saj je bil razbremenilni/terapevtski pogovor z bolnikom uporabljen

v 70 % incidentov. Podatki potrjujejo strokovno ukrepanje osebja ob incidentih, saj so

uporabljene intervencije v pričakovanem in ustreznem medsebojnem razmerju.

Podrobna analiza incidentov nam pokaţe nekatere značilnosti področja na katerem

delamo. Verjetno vseh incidentov ne moremo preprečiti, lahko pa jih s svojim strokovnim

pristopom preprečimo ali vsaj omilimo. Za vse to je potrebno veliko znanja in veščin, ki

jih pridobivamo s prakso in delovnimi izkušnjami. Nikoli nismo tako dobri, da ne bi bili

lahko še boljši. Še posebno to velja za intervencije zdravstvene nege, ki preprečujejo

samomorilna dejanja, saj je ţivljenje enkratno in neponovljivo.

Vsi intervjuvanci so bili zaposleni na enem od štirih zaprtih oddelkov EIPT na mestu

zdravstvenega tehnika. Povprečna starost intervjuvancev znaša 31,5 let, kar ustreza

trenutni starostni sestavi timov zdravstvene nege. Podatek kaţe na razmeroma mlado

kadrovsko zasedbo. Polovica intervjuvancev ima pet let ali manj delovne dobe, kar le

potrjuje prejšnjo trditev. Povprečna dolţina delovne dobe intervjuvancev tako znaša 10

let. Na vprašanje o posredni oziroma neposredni izpostavljenosti agresivnemu vednju so

vsi intervjuvanci odgovorili pritrdilno. Pri svojem delu so se tako ţe vsi srečali bodisi s

fizično bodisi z verbalno agresijo. V pogovoru so poudarili večjo toleranco do besedne

agresije, s katero se dnevno srečujejo. To se ujema s podatki iz analize incidentov, ki

zajemajo večinoma besedno agresijo z prisotnimi neposrednimi groţnjami ali hudimi

ţaljivkami. O frekvenci izpostavljenosti fizičnemu nasilju na delovnem mestu so vsi

33

intervjuvanci potrdili pogostost, ki je večinoma niso natančno opredelili. Podatka o

izpostavljenosti omenjenim oblikam nasilja kaţeta na resen problem nasilja na delovnem

mestu s strani bolnikov in s tem na ogroţenost osebja, ki jih trenutni formalni

izobraţevalni sistem ne usposobi za obvladovanje nasilnega bolnika. Znanje in spretnosti

je tako posameznik prisiljen pridobiti skozi klinično prakso. Odgovori intervjuvancev se

tudi ujemajo s prevladujočima vrstama incidentov, to je nasilje usmerjeno na ljudi in

besedna agresija.

Večina intervjuvancev je izpostavila tri področja pri svojem delu, ki predstavljajo visoko

stopnjo ogroţenosti za nasilno vedenje bolnikov. Devet od desetih se je strinjalo, da je to

sprejem bolnika proti njegovi volji in izvedba posebnega varovalnega ukrepa fizičnega

oviranja. Pri obeh intervencijah zdravstvene nege gre za obravnavo nasilnega bolnika, ki

je nevaren sebi ali drugim. Največjo izpostavljenost nasilnemu vedenju in s tem največjo

stopnjo ogroţenosti pa nosijo prav zdravstveni tehniki. Pri obeh intervencijah je potrebna

hitra priprava, usklajena organizacija dela in večje število kadra. Z ustrezno pripravo in

izvedbo intervencije se zmanjša tudi ogroţenost bolnika in zaposlenih. Šest od desetih

intervjuvancev je menilo, da je aplikacija terapije proti volji bolnika tudi intervencija

zdravstvene nege, ki predstavlja večjo stopnjo ogroţenosti. Manjši deleţ tega odgovora

gre pripisati predvsem drugačnemu pristopu oziroma pripravi na intervencijo, ki je tem

primeru načrtovana in zato bolje kontrolirana. Vse tri naštete intervencije zdravstvene

nege se izvajajo izključno, razen redkih izjem pri aplikaciji terapije, samo na obeh

sprejemnih oddelkih klinike. Podatek tudi sovpada s številom incidentov na omenjenih

oddelkih, saj se veliko incidentov zgodi prav ob izpostavljenih področjih dela.

Zaključimo lahko, da je področje dela zdravstvenega tehnika na sprejemnem oddelku

zaradi narave dela glede varnosti eno bolj če ţe ne najbolj, ogroţenih.

Na vprašanje o zagotavljanju varnosti pri posameznih področjih dela so intervjuvanci v

večini odgovorili, da je za to poskrbljeno slabo oziroma zelo slabo. Na relativno

negativen odgovor na to vprašanje je najverjetneje vplivala njihova individualna slaba

izkušnja pri izvajanju intervencij z visokim tveganjem za nasilno vedenje. Eden

pomembnejših dejavnikov, ki vpliva na slab občutek varnosti intervjuvancev, je občutek

odgovornosti za zagotovitev varnosti v danem trenutku, ki mu je naloţena s strani

zdravnika. Odgovornost je večja v primerih, ko zdravnik, ki je za odrejen ukrep

odgovoren, ne da jasnih oziroma ustreznih navodil. V teh primerih odigrajo izkušnje

34

zdravstvenega tehnika odločilno vlogo in mnogokrat preprečijo potencialni incident. Na

večjo odgovornost in s tem manjši občutek varnosti vplivajo tudi sestave timov z

nezadostnimi strokovnimi izkušnjami pri obvladovanju nasilnega bolnika. Iz odgovorov

lahko torej sklepamo, da le ti ne odraţajo dejanskega stanja v praksi, saj temeljijo na

individualnih poenostavitvah. Tudi subjektivna ocena varnosti intervjuvancev odraţa, da

je za varnost na delovnem mestu slabo poskrbljeno. Nekateri to pripisujejo slabi

organizaciji dela oziroma vodstvu klinike, ki da je dolţno zagotoviti ustrezne varnostne

razmere na delovnem mestu. Na njihovo mnenje je najverjetneje vplival incident, ki se je

zgodil mesec dni pred opravljenimi intervjuji, v katerem je bilo poškodovanih pet

zdravstvenih tehnikov.

Za večino intervjuvancev je nasilno vedenje bolnikov pričakovano. Njihova ocena izhaja

iz poznavanja duševnih bolezni in dejavnikov tveganja, ki na oddelku sproţajo nasilno

vedenje pri bolniku. Iz odgovorov bi bilo napačno sklepati, da se od vseh duševnih

bolnikov lahko pričakuje nasilno vedenje, saj raziskave potrjujejo enak deleţ agresivnosti

kot v „zdravi“ populaciji. V določenem delu pa je na odgovore intervjuvancev vplival

tudi stereotip o duševnem bolniku, ki je globoko zakoreninjen v druţbi.

Iz analize incidentov in na podlagi odgovorov intervjuvancev lahko v celoti potrdimo

hipotezo številka ena in dve. Ogroţenost zdravstvenih delavcev v PKL obstaja. Zaposleni

v zdravstveni negi so zaradi 24-urne prisotnosti ob bolniku nedvomno najbolj

izpostavljeni potencialnemu nasilnemu vedenju s strani bolnikov. Iz analize incidentov je

razvidno, da se največ incidentov z heteroagresivnim vedenjem oz. verbalnim nasiljem

zgodi na obeh sprejemnih oddelkih. Obstoj ogroţenosti se je nedvomno pokazala tudi

skozi opravljene intervjuje, v katerih so intervjuvanci potrdili subjektivno oceno

ogroţenosti na delovnem mestu. Na podlagi tega lahko trdimo, da predstavlja delovno

mesto zdravstvenega tehnika / srednjega zdravstvenika na obeh sprejemnih oddelkih

najvišjo stopnjo ogroţenosti. V analizi intervjujev lahko najdemo tudi potrditev za tretjo

hipotezo, ki govori o pomembnosti zavedanja ogroţenosti s strani bolnikov. Intervjuvanci

so namreč v večini potrdili, da se nevarnosti nasilnega vedenja bolnika zavedajo in znajo

prepoznati opozorilne znake ali dejavnike tveganja. Prav to pa predstavlja pomemben

element pri zagotavljanju bolnikove in svoje varnosti ter s tem manjši občutek

ogroţenosti.

35

15 Zaključek

Zdravstvena oskrba nikoli ne bo potekala povsem brez tveganj za bolnika in

zdravstvenega delavca. Vendar se moramo zavedati, da lahko preprečimo veliko število

nevarnih dogodkov. Na nekatere stvari smo se navadili in jih včasih jemljemo kot

samoumevne. Nevarni dogodki lahko privedejo do resnih posledic. Po navadi so znak

napak v procesu ali sistemu. Ravno te zahtevajo še posebej resno analizo in ugotovitev

vzrokov zaradi njihovega bodočega preprečevanja (Robida, 2004).

Rezultati analize incidentov v zadnjih treh letih so pokazali, da so z incidenti najbolj

obremenjeni zaprti oddelki klinike, pri čemer sta visoko na prvih dveh mestih oba

sprejemna oddelka. Najpogostejša vrsta incidenta je nasilje usmerjeno na druge ljudi, ki

mu sledi besedno nasilje. Obe vrsti incidentov se najpogosteje pojavljata na sprejemnem

ţenskem in moškem oddelku. Iz analize opravljenih intervjujev je razvidno, da zaposleni

na svojem delovnem mestu čutijo ogroţenost, vsi se namreč pri svojem delu pogosto

srečujejo tako z fizično kot verbalno agresijo bolnikov. Intervjuvanci so izpostavili tri

področja dela, pri katerih se počutijo najbolj ogroţene oziroma je pri izvajanju teh

intervencij prisotno visoko tveganje za nasilno vedenje. Omenjena področja dela so

sprejem bolnika proti volji, aplikacija terapije proti volji in fizično oviranje. Vse

omenjene intervencije se izvajajo večinoma samo na obeh sprejemnih oddelkih. Na

osnovi dobljenih podatkov lahko zaključimo, da ogroţenost osebja v PKL obstaja, pri

čemer je najbolj izpostavljeno mesto zdravstvenega tehnika na sprejemni enoti klinike.

Nasilju v zdravstvenih organizacijah so najbolj izpostavljene medicinske sestre in

zdravstveni tehniki, predvsem v psihiatriji. Najbolj so izpostavljeni novo zaposleni in

tisti, ki delajo sami. Bolj izpostavljeni so tudi tisti zdravstveni delavci, ki so do bolnikov

provokativni, grobi, nesramni in pogosto utrujeni. Zdravstveni delavci morajo vedeti,

kako lahko njihove besede ali vedenje bodisi preprečujejo bodisi spodbujajo agresijo in

soočenje z nasilnimi oz. potencialno nasilnimi osebami, še preden postanejo ţrtve.

Takojšnji odgovor posameznika na trenutno nasilno dejanje je odvisen od njegovih

osebnostnih lastnosti, fizičnega okolja in socialnih pričakovanj ter psihičnih obrambnih

mehanizmov.

36

Kontinuirano spremljanje in analiziranje incidentov v psihiatrični zdravstveni negi

predstavlja ključni člen pri zagotavljanju in izboljševanju kakovosti dela, saj omogočata

oblikovanje ukrepov in smernic za delo na področju preventive ter kakovostnega

strokovnega delovanja ob nastopu samega dogodka. Rezultati pomembno pripomorejo k

načrtovanju dela v prihodnje, saj nam pokaţejo kje so kritične točke dela, kaj je dobro in

vredno pohvale, kje so potrebne izboljšave.

V letu 2007 smo na področju izboljševanja kakovosti dela v PKL v klinično prakso

vpeljali prenovljene obrazce za poročilo o incidentu. Vsi ukrepi in prizadevanja za

izboljšanje kakovosti našega dela so lahko le prazne črke na papirju, če vsak izmed nas ne

prispeva svojega dela. Izpolnitev le teh pa ne bo le v korist bolnikov, ampak tudi v naše

zadovoljstvo pri delu in v spodbudo, da smo lahko še boljši.

V Sloveniji o tej vrsti nasilja nimamo sprejete standardne opredelitve nasilja in agresije

na delovnem mestu, prav tako pa nimamo tudi priporočil za preprečevanje nasilja v

zdravstvenih organizacijah. Potrebovali bi skupen program poročanja o nasilnih dogodkih

oziroma osnovne podatke o številu nasilnih in agresivnih dejanj, usmerjenih v

zdravstveno osebje, ter enotne preventivne ukrepe, da bi se lahko tega problema ob javni

podpori tudi učinkovito lotili (Kores Plesničar, 2006).

Kako v prihodnjih letih izboljšati varnost zdravstvenih delavcev? Na prvem mestu je

potrebno izpostaviti pomen permanentnega izobraţevanja zdravstvenega osebja, ki je ob

bolnikih prisotno 24 ur na dan. Izobraţevanje naj bo usmerjeno v preventivo incidentov, v

zgodnje prepoznavanje znakov nasilnega vedenja, v strokovno ukrepanje ob incidentih in

nenazadnje v permanentno učenje ustreznih medosebnih odnosov in komunikacije z

bolniki.

37

16 Literatura

1. Dernovšek, Z. Prepoznavanje in preprečevanje nasilnih vedenj in njihovih posledic

v službah za duševno zdravje v skupnosti. Ljubljana: Izobraţevalno raziskovalni

inštitut Ozara Ljubljana. Članek, 25.5.2009 na:

http://www.vsznje.si/nimages/static/vsz/140/files/preprecevanje_nasilnega_vedenj

a.pdf.

2. Ferjan, M. (2003). Terapevtski pristopi k agresivnemu vedenju. Diplomsko delo.

Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

3. Groleger, U. (2008). Strah pred psihiatrijo ţe od vedno. Revija Viva. Članek,

1.6.2009 na: .http://www.viva.si/clanek.asp?id=1210.

4. ICNP Beta. (2000). International Clasiffication for Nursing Practice. Maribor:

Kolaborativni center SZO za primarno zdravstveno nego, Zbornica zdravstvene

nege Slovenije.

5. Kobal, M. (1978). Agresivnostni sindrom. V: Milčinski L. Psihiatrija. Ljubljana,

Drţavna zaloţba Slovenije: 627-32.

6. Kobal, M. F. (2000). Psihopatologija za varnostno in pravno področje. Ljubljana:

Ministrstvo za notranje zadeve, Visoka policijsko varnostna šola.

7. Kogoj, A. (1999). Pomembnejše organske duševne motnje. V: Kogovšek, B.,

Kobentar, R. Priročnik psihiatrične zdravstvene nege in psihiatrije. Ljubljana:

Psihiatrična klinika:129-137.

8. Kores Plesničar B. (2006). Pomen agresije v zdravstvenih ustanovah. V: Čuk, V.

Raziskovanje, izobraţevanje in razvoj v psihiatrični zdravstveni negi. (podtema

Pravice bolnikov in zaposlenih), Maribor, 26. oktober 2006. Ljubljana: Zbornica

38

zdravstvene in babiške nege Slovenije, Zveza društev medicinskih sester, babic in

zdravstvenih tehnikov v psihiatriji, 2006.

9. Kristančič, A. (2002). Socializacija agresije. Ljubljana: AA Inserco, svetovalna

druţba: 97-104.

10. Lamovec, T., Rojnik, A. (1978). Agresivnost. Ljubljana: Dravska tiskarna Maribor:

5-75.

11. Ličina, M. (1999). Depresije in samomorilnost. V: Kogovšek, B., Kobentar, R.

Priročnik psihiatrične zdravstvene nege in psihiatrije. Ljubljana: Psihiatrična

klinika: 99-105.

12. Luksemburška deklaracija o varnosti pacientov. Junij 2006. Članek dobljen

29.8.2009 na: http://www2.gov.si/mz/mz-splet.nsf.

13. Milčinski, L. (1986). Bolezni odvisnosti. V: Bras, S.Milčinski, L. Psihiatrija.

Ljubljana, Drţavna zaloţba Slovenije: 405-17.

14. Milčinski, L. (1986). Psihiatrija. Ljubljana, Drţavna zaloţba Slovenije.

15. Oud, N. E. (1997). Information brochure „Aggression and psychiatric nursing“.

Amsterdam, Broens & Oud Partnership for consultancy & training.

16. Owen, C., Tarantello, C., Jones, M., Tennant, C. (1998). Violence and aggression in

psychiatric units. Psychiatric services. Vol.49., No.11. 1452-57. Članek dobljen

26.8.2009 na http://psychservices.psychiatryonline.org/cgi/content/full/49/11/1452

17. Robida, A. (2002). Opozorilni nevarni dogodki. ISIS, maj: 39-47.

18. Robida, A. (2004). Opozorilni nevarni dogodki. Zdravstveni vestnik. Ljubljana, 73:

681-7.

19. Rumeţ Bizjak, L. (1999). Zdravstvena nega bolnika z manijo. V: Kogovšek, B.,

Kobentar, R. Priročnik psihiatrične zdravstvene nege in psihiatrije. Ljubljana:

Psihiatrična klinika:123-127.

39

20. SSKJ. (1997). Drţavna zaloţba Slovenije.

21. Tavčar, R. (1999). Shizofrenija. V: Kogovšek, B., Kobentar, R. Priročnik

psihiatrične zdravstvene nege in psihiatrije. Ljubljana: Psihiatrična klinika: 80-5.

22. Videčnik, I. (2007). Varnost v psihiatriji. V: Čuk, V. Kakovost in varnost v

psihiatrični zdravstveni negi. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege

Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v psihiatriji.

23. Ţivič, Z. (1999) Zdravstvena nega bolnika z nasilnim vedenjem. V: Kogovšek, B.,

Kobentar, R. Priročnik psihiatrične zdravstvene nege in psihiatrije. Ljubljana:

Psihiatrična klinika: 161-8.

40

Delovni ţivljenjepis kandidata

Rodil sem se na Jesenicah, kjer sem obiskoval osnovno in srednjo zdravstveno šolo.

Leta 1991 sem se zaposlil kot zdravstveni tehnik v Psihiatrični kliniki Ljubljana. Od leta

2002-2005 sem opravljal delo reševalca pri Reševalni postaji Ljubljana. Zdaj sem

ponovno zaposlen v Psihiatrični kliniki Ljubljana.

41

Izjava o avtorstvu

Spodaj podpisani Zdenko Simionov izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom

»Ogroţenost zdravstvenega osebja v Psihiatrični kliniki Ljubljana« rezultat lastnega

dela in da so rezultati korektno navedeni.

Ljubljana, 17.12.2009 Zdenko Simionov