Proza toneta partljiča

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za slovanske jezike in književnosti

DIPLOMSKO DELO

Jasna Ledinek

Maribor, 2009

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in književnosti

Diplomsko delo

PROZA TONETA PARTLJIČA

Mentorica: Kandidatka: red. prof. dr. Silvija Borovnik Jasna Ledinek

Maribor, 2009

ZAHVALA

Zahvaljujem se svoji mentorici red. prof. dr. Silviji Borovnik za strokovno vodenje in svetovanje pri nastajanju diplomskega dela ter pri tem za posredovanje povratnih informacij v zelo kratkem času. Hvala tudi Tonetu Partljiču, ki je sam velikodušno predlagal, da se osebno srečava, in mi prijazno posredoval podatke, ki sem jih potrebovala pri oblikovanju njegove bibliografije. Na nekatera moja vprašanja je odgovoril tudi preko elektronske pošte in mi tako zelo olajšal delo. Za vse vzpodbudne besede v času študija in v času pisanja diplomskega dela se zahvaljujem svojim staršem, Anji in Mateju, ki so mi vedno stali ob strani. Hvala tudi Valeriji, ki si je vzela čas za prevod povzetka, Boštjanu in vsem, ki so mi na dolgi poti šolanja kakorkoli pomagali.

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA Koroška cesta 160

2000 Maribor

IZJAVA

Podpisana Jasna Ledinek, rojena 26. 3. 1984 v Slovenj Gradcu, študentka Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, smer Slovenski jezik s književnostjo in Zgodovina, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Proza Toneta Partljiča pri mentorici red. prof. dr. Silviji Borovnik avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

__________________________________

(podpis študentke)

Maribor, 7. 4. 2009

POVZETEK

Pričujoče diplomsko delo obravnava prozna dela Toneta Partljiča, ki niso namenjena mladini, ter podaja biografijo in bibliografijo omenjenega avtorja. Prozna dela so najprej razvrščena glede na literarno zvrst, nato sistematično analizirana, pri čemer so upoštevani zunanja zgradba, snov, fabula/fabule, tema/teme, motivi, literarne osebe, literarni čas, literarni prostor, pripovedovalec, jezik in slog. Pri obravnavi so bili uporabljeni deskriptivna metoda, komparativna metoda, metoda analize in sinteze ter primarni, sekundarni in terciarni viri. Med literarnimi zvrstmi proze Toneta Partljiča so zastopani roman, novela, črtica, humoreska in satira. Snov je pri večini proznih del vzeta tudi iz avtorjevih doživetij in doživljanj, zato je pogosto opazna pisateljeva avtobiografičnost. Slog obravnavanih proznih del je realističen, ponekod tudi satiričen. V kratkoproznih zvrsteh so pogoste prvine naturalizma. Prepoznavna značilnost Partljičeve proze je humor, saj je prisoten v skoraj vseh obravnavanih proznih delih.

Ključne besede: roman, novela, črtica, humoreska, satira

ZUSAMMENFASSUNG

Die vorliegende Arbeit behandelt die Prosawerke von Tone Partljič, die nicht für die Jugend gedacht sind, sowie die Biografie und die Bibliografie des erwähnten Autors. Die Prosawerke wurden zunächst nach literarischen Gattungen geordnet, bevor sie schließlich systematisch analysiert wurden, wobei die äußere Form, der Erzählstoff, die Fabel/die Fabeln, das Thema/die Themen, die Motive, die literarische Person, die literarische Zeit, der literarische Ort, der Erzähler, die Sprache und der Stil berücksichtigt wurden. Bei der Analyse wurden sowohl die deskriptive und die komparative Methode als auch die Methode der Analyse und Synthese angewendet. Weiters wurden primäre, sekundäre sowie tertiäre Quellen herangezogen. In den Prosagattungen von Tone Partljič sind der Roman, die Novelle, die Kurzgeschichte, die Humoreske und die Satire vertreten. Der Erzählstoff stammte bei den meisten Prosawerken auch aus den Erlebnissen und Erfahrungen des Autors, daher sind oft auch autobiografische Elemente erkennbar. Der Stil der behandelten Prosawerke ist realistisch, an einigen Stellen auch satirisch. In den sogenannten „kleinen Gattungen“ sind Elemente des Naturalismus stark vertreten. Eine erkennbare Eigenschaft von Partljičs Prosa ist der Humor, da er in fast all den behandelten Werken vorzufinden ist.

Schlüsselwörter: der Roman, die Novelle, die Kurzgeschichte, die Humoreske, die Satire

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ........................................................................................................... 13 2 NAMEN, RAZISKOVALNE HIPOTEZE IN METODOLOGIJA.............. 14 3 ŽIVLJENJE IN DELO TONETA PARTLJIČA........................................... 15

3.1 BIOGRAFIJA ....................................................................................... 15 3.2 BIBLIOGRAFIJA................................................................................. 16

3.2.1 Proza.............................................................................................. 16 3.2.2 Dramatika...................................................................................... 17 3.2.3 Radijske igre.................................................................................. 18 3.2.4 Televizijske igre in filmski scenariji ............................................. 19 3.2.5 Sodelovanje v zbornikih................................................................ 19 3.2.6 Dramatizacije ................................................................................ 19 3.2.7 Drugo ............................................................................................ 20

4 PROZA TONETA PARTLJIČA................................................................... 21 4.1 LITERARNOZGODOVINSKA UMESTITEV ................................... 21 4.2 ROMAN TONETA PARTLJIČA......................................................... 22

4.2.1 Prelesti prelesti .............................................................................. 22 4.2.1.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba ............................................ 22 4.2.1.2 Snov .......................................................................................... 22 4.2.1.3 Fabula........................................................................................ 23 4.2.1.4 Tema.......................................................................................... 23 4.2.1.5 Motivi........................................................................................ 24 4.2.1.6 Literarne osebe .......................................................................... 25 4.2.1.7 Literarni čas in literarni prostor................................................. 28 4.2.1.8 Pripovedovalec.......................................................................... 28 4.2.1.9 Jezik in slog............................................................................... 29

4.2.2 Mala............................................................................................... 34 4.2.2.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba ............................................ 34 4.2.2.2 Snov .......................................................................................... 34 4.2.2.3 Fabula........................................................................................ 36 4.2.2.4 Tema.......................................................................................... 37 4.2.2.5 Motivi........................................................................................ 38 4.2.2.6 Literarne osebe .......................................................................... 40 4.2.2.7 Literarni čas in literarni prostor................................................. 44 4.2.2.8 Pripovedovalec.......................................................................... 45 4.2.2.9 Jezik in slog............................................................................... 47

4.2.3 Pri Mariji Snežni zvoni ................................................................. 51 4.2.3.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba ............................................ 51 4.2.3.2 Snov .......................................................................................... 51 4.2.3.3 Fabula........................................................................................ 53 4.2.3.4 Tema.......................................................................................... 54 4.2.3.5 Motivi........................................................................................ 54 4.2.3.6 Literarne osebe .......................................................................... 56 4.2.3.7 Literarni čas in literarni prostor................................................. 61 4.2.3.8 Pripovedovalec.......................................................................... 62 4.2.3.9 Jezik in slog............................................................................... 63

4.2.4 Starec za plotom............................................................................ 68 4.2.4.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba ............................................ 68 4.2.4.2 Snov .......................................................................................... 70

4.2.4.3 Fabula........................................................................................ 70 4.2.4.4 Tema.......................................................................................... 71 4.2.4.5 Motivi........................................................................................ 71 4.2.4.6 Literarne osebe .......................................................................... 72 4.2.4.7 Literarni čas in literarni prostor................................................. 74 4.2.4.8 Pripovedovalec.......................................................................... 74 4.2.4.9 Jezik in slog............................................................................... 75

4.2.5 Samo roko daj ............................................................................... 78 4.2.5.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba ............................................ 78 4.2.5.2 Snov .......................................................................................... 79 4.2.5.3 Fabula........................................................................................ 80 4.2.5.4 Tema.......................................................................................... 81 4.2.5.5 Motivi........................................................................................ 81 4.2.5.6 Literarne osebe .......................................................................... 83 4.2.5.7 Literarni čas in literarni prostor................................................. 85 4.2.5.8 Pripovedovalec.......................................................................... 86 4.2.5.9 Jezik in slog............................................................................... 87

4.2.6 Kampanja ...................................................................................... 91 4.2.6.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba ............................................ 91 4.2.6.2 Snov .......................................................................................... 92 4.2.6.3 Fabula........................................................................................ 92 4.2.6.4 Tema.......................................................................................... 93 4.2.6.5 Motivi........................................................................................ 93 4.2.6.6 Literarne osebe .......................................................................... 95 4.2.6.7 Literarni čas in literarni prostor................................................. 98 4.2.6.8 Pripovedovalec.......................................................................... 98 4.2.6.9 Jezik in slog............................................................................... 99

4.2.7 Golaž, reka in mostovi ................................................................ 104 4.2.7.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba .......................................... 104 4.2.7.2 Snov ........................................................................................ 104 4.2.7.3 Fabula...................................................................................... 105 4.2.7.4 Tema........................................................................................ 105 4.2.7.5 Motivi...................................................................................... 106 4.2.7.6 Literarne osebe ........................................................................ 107 4.2.7.7 Literarni čas in literarni prostor............................................... 109 4.2.7.8 Pripovedovalec........................................................................ 109 4.2.7.9 Jezik in slog............................................................................. 110

4.2.8 Dom Dom.................................................................................... 114 4.2.8.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba .......................................... 114 4.2.8.2 Snov ........................................................................................ 114 4.2.8.3 Fabula...................................................................................... 115 4.2.8.4 Tema........................................................................................ 116 4.2.8.5 Motivi...................................................................................... 116 4.2.8.6 Literarne osebe ........................................................................ 117 4.2.8.7 Literarni čas in literarni prostor............................................... 119 4.2.8.8 Pripovedovalec........................................................................ 119 4.2.8.9 Jezik in slog............................................................................. 120

4.3 KRATKOPROZNE ZVRSTI TONETA PARTLJIČA ...................... 125 4.3.1 Ne glej za pticami........................................................................ 125

4.3.1.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba .......................................... 125

4.3.1.2 Snov ........................................................................................ 125 4.3.1.3 Fabula...................................................................................... 126 4.3.1.4 Tema........................................................................................ 127 4.3.1.5 Motivi...................................................................................... 127 4.3.1.6 Literarne osebe ........................................................................ 130 4.3.1.7 Literarni čas in literarni prostor............................................... 132 4.3.1.8 Pripovedovalec........................................................................ 132 4.3.1.9 Jezik in slog............................................................................. 133

4.3.2 Jalovost........................................................................................ 137 4.3.2.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba .......................................... 137 4.3.2.2 Snov ........................................................................................ 137 4.3.2.3 Fabula...................................................................................... 138 4.3.2.4 Tema........................................................................................ 139 4.3.2.5 Motivi...................................................................................... 139 4.3.2.6 Literarne osebe ........................................................................ 141 4.3.2.7 Literarni čas in literarni prostor............................................... 144 4.3.2.8 Pripovedovalec........................................................................ 144 4.3.2.9 Jezik in slog............................................................................. 145

4.3.3 Volk na madridskih ulicah .......................................................... 150 4.3.3.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba .......................................... 150 4.3.3.2 Snov ........................................................................................ 151 4.3.3.3 Fabula...................................................................................... 151 4.3.3.4 Tema........................................................................................ 153 4.3.3.5 Motivi...................................................................................... 154 4.3.3.6 Literarne osebe ........................................................................ 155 4.3.3.7 Literarni čas in literarni prostor............................................... 159 4.3.3.8 Pripovedovalec........................................................................ 159 4.3.3.9 Jezik in slog............................................................................. 160

4.3.4 Nasvidenje nad zvezdami............................................................ 163 4.3.4.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba .......................................... 163 4.3.4.2 Snov ........................................................................................ 164 4.3.4.3 Fabula...................................................................................... 165 4.3.4.4 Tema........................................................................................ 166 4.3.4.5 Motivi...................................................................................... 166 4.3.4.6 Literarne osebe ........................................................................ 167 4.3.4.7 Literarni čas in literarni prostor............................................... 169 4.3.4.8 Pripovedovalec........................................................................ 170 4.3.4.9 Jezik in slog............................................................................. 171

4.3.5 Pepsi ali provincialni donjuan..................................................... 175 4.3.5.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba .......................................... 175 4.3.5.2 Snov ........................................................................................ 176 4.3.5.3 Fabula...................................................................................... 176 4.3.5.4 Tema........................................................................................ 177 4.3.5.5 Motivi...................................................................................... 178 4.3.5.6 Literarne osebe ........................................................................ 179 4.3.5.7 Literarni čas in literarni prostor............................................... 181 4.3.5.8 Pripovedovalec........................................................................ 182 4.3.5.9 Jezik in slog............................................................................. 183

4.3.6 Kulturne humoreske, prosim....................................................... 187 4.3.6.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba .......................................... 187

4.3.6.2 Snov ........................................................................................ 188 4.3.6.3 Fabula...................................................................................... 188 4.3.6.4 Tema........................................................................................ 190 4.3.6.5 Motivi...................................................................................... 190 4.3.6.6 Literarne osebe ........................................................................ 192 4.3.6.7 Literarni čas in literarni prostor............................................... 195 4.3.6.8 Pripovedovalec........................................................................ 195 4.3.6.9 Jezik in slog............................................................................. 196

4.3.7 Goool! ......................................................................................... 200 4.3.7.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba .......................................... 200 4.3.7.2 Snov ........................................................................................ 201 4.3.7.3 Fabula...................................................................................... 201 4.3.7.4 Tema........................................................................................ 203 4.3.7.5 Motivi...................................................................................... 203 4.3.7.6 Literarne osebe ........................................................................ 205 4.3.7.7 Literarni čas in literarni prostor............................................... 209 4.3.7.8 Pripovedovalec........................................................................ 209 4.3.7.9 Jezik in slog............................................................................. 210

4.3.8 Pisatelj v parlamentu ................................................................... 214 4.3.8.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba .......................................... 214 4.3.8.2 Snov ........................................................................................ 215 4.3.8.3 Fabula...................................................................................... 215 4.3.8.4 Tema........................................................................................ 216 4.3.8.5 Motivi...................................................................................... 217 4.3.8.6 Literarne osebe ........................................................................ 219 4.3.8.7 Literarni čas in literarni prostor............................................... 221 4.3.8.8 Pripovedovalec........................................................................ 222 4.3.8.9 Jezik in slog............................................................................. 222

4.3.9 Usodna privlačnost...................................................................... 226 4.3.9.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba .......................................... 226 4.3.9.2 Snov ........................................................................................ 226 4.3.9.3 Fabula...................................................................................... 227 4.3.9.4 Tema........................................................................................ 228 4.3.9.5 Motivi...................................................................................... 228 4.3.9.6 Literarne osebe ........................................................................ 229 4.3.9.7 Literarni čas in literarni prostor............................................... 232 4.3.9.8 Pripovedovalec........................................................................ 232 4.3.9.9 Jezik in slog............................................................................. 233

4.3.10 Grob pri Mariji Snežni ................................................................ 237 4.3.10.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba ...................................... 237 4.3.10.2 Snov .................................................................................... 238 4.3.10.3 Fabula.................................................................................. 239 4.3.10.4 Tema.................................................................................... 240 4.3.10.5 Motivi.................................................................................. 241 4.3.10.6 Literarne osebe .................................................................... 243 4.3.10.7 Literarni čas in literarni prostor........................................... 246 4.3.10.8 Pripovedovalec.................................................................... 246 4.3.10.9 Jezik in slog......................................................................... 248

5 SKLEP ........................................................................................................ 253 6 VIRI IN LITERATURA ............................................................................. 264

6.1 VIRI .................................................................................................... 264 6.1.1 Knjige.......................................................................................... 264 6.1.2 Internetni viri............................................................................... 264 6.1.3 Drugo .......................................................................................... 266

6.2 LITERATURA.................................................................................... 266

13

1 UVOD

Pričujoče diplomsko delo obravnava prozo Toneta Partljiča, v ta okvir pa ne sodijo tista prozna dela, ki so namenjena mladini in so tako predmet obravnave mladinske književnosti. K odločitvi za omenjeno temo nas je vzpodbudilo predvsem dejstvo, da je Tone Partljič širši javnosti poznan predvsem kot pisec komedij oziroma dramskih del, obenem pa tudi kot nekdanji poslanec v državnem zboru, in tudi dejstvo, da (vsa) njegova prozna dela še niso bila sistematično in podrobneje analizirana, več pozornosti je bilo namenjene le njegovim dramskim delom. Z diplomskim delom želimo opozoriti, da je Tone Partljič zelo plodovit tudi kot prozaist.

Temo obravnavata dve poglavji. V prvem podajamo biografijo in bibliografijo Toneta Partljiča, k slednjemu podpoglavju sodi seznam proznih in dramskih del, radijskih in televizijskih iger, filmskih scenarijev, dramatizacij in zbornikov, pri katerih je sodeloval, na kratko je podano tudi njegovo ustvarjanje na drugih področjih.

Sledeče, temeljno poglavje obravnava prozo Toneta Partljiča in vsebuje tri podpoglavja, ki se nanašajo na literarnozgodovinsko umestitev proze, na roman in na kratkoprozne zvrsti. Prozna dela so tako najprej razvrščena glede literarno zvrst, nato glede na leto izida. Za vsako prozno delo, naj bo roman ali katera od kratkoproznih zvrsti, obravnavamo literarno zvrst, zunanjo zgradbo, snov, fabulo, temo, motive, literarne osebe, literarni čas, literarni prostor, pripovedovalca, jezik in slog. V okviru podpoglavja, ki se nanaša na kratkoprozne zvrsti, bi bilo seveda bolje, da bi uvedli nova podpoglavja, ki bi obravnavala posamezne literarne zvrsti, a ker so določene knjige zbirke različnih literarnih zvrsti, to ni bilo mogoče.

V sklepu podajamo temelje ugotovitve diplomskega dela in s tem značilnosti proznih del Toneta Partljiča, kot so se izkazale pri obravnavi le-teh.

14

2 NAMEN, RAZISKOVALNE HIPOTEZE IN METODOLOGIJA

Poglaviten namen diplomskega dela je podati podrobno in sistematično analizo osemnajstih proznih del Toneta Partlijča ter potrditi raziskovalne hipoteze: - med literarnimi zvrstmi so zastopane ustaljene oblike; - avtor zajema snov večinoma iz svojih doživetij, zato pričakujemo prvine

avtobiografičnosti; - slog je realističen in pogosto satiričen; - prisotni so drobci naturalizma; - prepoznavna značilnost Partljičeve proze je humor.

Pričujoče diplomsko delo je nastalo z uporabo deskriptivne metode, komparativne metode, metode analize in sinteze ter s pomočjo primarnih, sekundarnih in terciarnih virov.

15

3 ŽIVLJENJE IN DELO TONETA PARTLJIČA

3.1 BIOGRAFIJA

Tone Partljič se je rodil 5. avgusta 1940 v Mariboru. Nekaj mesecev po njegovem rojstvu so se z družino preselili iz Hoč v Pesnico pri Mariboru, kjer je preživel svoje otroštvo. Oče je delal kot kretnik na železnici, mati je opravljala različna dela na tujem posestvu. Po osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Pesnici, je šolanje nadaljeval na nižji gimnaziji v Mariboru, kjer je učiteljica slovenščine odkrila njegov literarni talent in tudi sam je močno vzljubil slovenščino in knjige. Po končanem učiteljišču leta 1960 je nameraval študirati slavistiko in sociologijo v Ljubljani, vendar je moral odslužiti štipendijo v občini Radlje ob Dravi, kjer je poučeval na Brezovcu, v Ribnici na Pohorju in Vuzenici. Moral je tudi k vojakom v Bilećo in Valjevo. Po diplomi iz angleščine in slovenščine na Pedagoški akademiji v Mariboru leta 1965 je poučeval na Sladkem Vrhu. Leto pred tem se jima je z ženo Milko rodila hči Mojca, prejel je tudi študentsko Kidričevo nagrado. Takrat je zopet literarno oživel in pisal za Katedro, Tribuno, Probleme in Pota mladih. Ker se je kot učitelj počutil povsem nesvoboden, je ta poklic opustil in se leta 1971 zaposlil kot dramaturg Drame SNG v Mariboru, leta 1987 je prevzel umetniško vodstvo Mestnega gledališča ljubljanskega, leta 1991 Drame SNG v Ljubljani. Čeprav je bil za poslanca v slovenskem državnem zboru izvoljen že leta 1990, je to postalo njegov poklic šele dve leti kasneje, vse do leta 2004.1 Društvu slovenskih pisateljev je predsedoval od 1983 do 1987. (Lorenci 1990: 102–110; Borovnik 2005: 116; Mušič 2004: 270; »Tone Partljič« b. d.a.) Do prevzema funkcije predsednika Sveta Borštnikovega srečanja leta 2004 (pred tem 15 let podpredsednik) (Tomažič 2006: 11; »Kdo je kaj na BS« b. d.; »Pogovor s T. Partljičem«) je bil mnogo let predsednik Društva Bralna značka Slovenije (»Pogovor s T. Partljičem«). Za svoje literarno ustvarjanje je prejel več nagrad: Sterijevo nagrado za komedijo Moj ata, socialistični kulak (1986) (Zlobec 1989: 372; »Pogovor s T. Partljičem«), nagrado Prešernovega sklada (1980)

1 1990 je kandidiral na listi ZSMS-Liberalna stranka, ki se je novembra istega leta preimenovala v

LDS (ZSMS b. d.), in bil izvoljen.

16

(»Prešernova nagrada« b. d.), Levstikovo nagrado (1982) (»Levstikova nagrada« b. d.), Grumovo nagrado za delo Moj ata, socialistični kulak (1984) (Zlobec 1989: 372; »Grumova nagrada« b. d.), Glazerjevo nagrado za življenjsko delo (2006) (Tomažič 2006: 9) in Ježkovo nagrado za življenjsko delo (2008) (Arhiv STA 2008).

3.2 BIBLIOGRAFIJA

3.2.1 Proza

Ne glej za pticami. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1967. Jalovost. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1971. Volk na madridskih ulicah. Maribor: Obzorja, 1974. Hotel sem prijeti sonce. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1981. Nasvidenje nad zvezdami. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1982. Pepsi ali provincialni donjuan. Ljubljana: Borec, 1986. Kulturne humoreske, prosim. Ljubljana: Prešernova družba, 1988. Prelesti prelesti. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1990. Slišal sem, kako trava raste. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1990. Goool! Ljubljana: Liberalno-demokratska stranka, 1992. Mala. Ljubljana: Prešernova družba, 1992. Pri Mariji Snežni zvoni. Maribor: Obzorja, 1994. Dupleška mornarica: mladinska povest z reke Drave. Ljubljana: Pisanica, 1996. Starec za plotom. Maribor: Obzorja, 1995. Samo roko daj. Ljubljana: Pisanica, 1997. Pisatelj v parlamentu. Ljubljana: Pisanica, 1998. Maša in Tjaša: mladinski roman. Ljubljana: Prešernova družba, 1999. Usodna privlačnost. Ljubljana: Pisanica, 2001. Kampanja. Ljubljana: Prešernova družba, 2002. Golaž, reka in mostovi. Ljubljana: Pisanica, 2003. General, deset črtic o Rudolfu Maistru. Ljubljana: Karantanija, 2006.

17

Geniji: antologija sodobne slovenske mladinske kratke proze. Ljubljana: Genija, 2006. Grob pri Mariji Snežni. Ljubljana: Pisanica, 2006. Dom Dom. Ljubljana: Pisanica, 2008. (Buttolo in Svetina 1996: 336; Mušič 2004: 271; Cobiss.)

3.2.2 Dramatika

Ribe na plitvini (krstna izvedba v MGL, 1968, knjižni izid 1968). Naj poje čuk (krstna izvedba v Primorskem dramskem gledališču Nova Gorica, 1971, knjižni izid 1971). Tolmun in kamen (krstna izvedba v Prešernovem gledališču Kranj, 1972). Ščuke pa ni (krstna izvedba v SNG Maribor, 1973, knjižna izdaja 1990). O, ne, ščuke pa ne (krstna izvedba v SNG Maribor, 1976). Ščuka, da te kap (krstna izvedba v SLG Celje, 1987, slednje tri v knjižni izdaji 1990). Oskubite jastreba (krstna izvedba v SNG Maribor, 1977, knjižna izdaja 1978). Nekoč in danes (krstna izvedba v MGL, 1979, monodrama). Za koga naj še molim? (krstna izvedba v SNG Ljubljana, 1980, knjižna izdaja 1980). Na svidenje nad zvezdami (krstna izvedba v MGL, 1981, knjižna izdaja 1982). Moj ata, socialistični kulak (krstna izvedba v SNG Maribor, 1983, knjižna izdaja 1984). Sekretar za humor (krstna izvedba v SNG Maribor, 1984). Justifikacija (krstna izvedba v MGL 1986). Pesnikova žena prihaja (krstna izvedba v MGL, 1989). Moj deda, socialistični mrtvak ali prvi primer policijske inšpektorice Darje (krstna izvedba v SSG Trst, 1991). Štajerc v Ljubljani (krstna izvedba v MGL Ljubljana, 1995, knjižna izdaja 1997). Politika, bolezen moja (krstna izvedba v MGL, 1996, knjižna izdaja 1997). Gospa poslančeva (krstna izvedba v SLG Celje, 1996, knjižna izdaja 1997). Pod svobodnim soncem Pavliha (krstna izvedba v Šentjakobskem gledališču Ljubljana, 1998).

18

Edelweis ali Denis in Ditka (krstna izvedba v Cafe teatru, 2001). Za nacionalni interes (krstna izvedba v SNG Maribor, 2007, knjižna izdaja 2007). Partnerska poroka (krstna izvedba v Prešernovem gledališču Kranj, 2008, knjižna izdaja 2007). Krivica boli (krstna izvedba v Kulturnem domu Španski borci, 2000, knjižna izdaja 2003). Čistilka Marija (krstna izvedba v Kulturnem domu Španski borci, 1998, monokomedija, knjižna izdaja 2003). Maister in Marjeta ali Memoari občinske tajnice (krstna izvedba v SNG Maribor, 1998, knjižna izdaja 2003). Čaj za dve (krstna izvedba v SNG Maribor, 2001, knjižna izdaja 2003). En dan resnice (krstna izvedba v SNG Maribor, 1999, knjižna izdaja 2003). Poroka čistilke Marije (samostojna produkcija, krstna izvedba 2006, monokomedija v izvedbi Mojce Partljič). (Borovnik 2005: 117–121; Buttolo in Svetina 1996: 336–337; Lah 1996: 231; Lorenci 1990: 111–112 ; Cobiss; »Slovenski gledališki muzej« b. d.; »SNG Maribor« b. d., »Prešernovo gledališče Kranj« b. d.; »Javni sklad RS za kulturne dejavnosti« b. d.; »Tone Partljič« b. d.b.; »Pogovor s T. Partljičem«.)

3.2.3 Radijske igre

Veličastna smrt dramskega in televizijskega igralca Vinka Kurenca (Radio Maribor, 1979). Marjetice (Radio Maribor, 1981). Nekoč in danes (RTV Ljubljana, 1982). Domača naloga (Radio Ljubljana,1982). Rdeče in sinje med drevjem (RTV Ljubljana, 1987). Čistilka Marija (RTV Ljubljana, 1998). Poroka čistilke Marije (RTV Ljubljana, regionalni center Maribor, 2007). Poroka ostarelega profesorja (RTV Ljubljana, regionalni center Maribor, 2007). Partnerska poroka (RTV Ljubljana, regionalni center Maribor, 2007). (Lorenci 1990: 112; Buttolo in Svetina 1996: 336–337; Mušič 2004: 271; Cobiss; »Tone Partljič« b. d.b.; »Pismo T. Partljiča«.)

19

3.2.4 Televizijske igre in filmski scenariji

Mama umrla stop (televizijska drama, RTV Ljubljana, 1974). Vdovstvo Karoline Žašler (filmski scenarij, Viba film, 1976). O težavah s Kalmanovim truplom in neprimerni ljubezni med Frančkom in Gelo (televizijska igra, RTV Ljubljana, 1977). Odločitev (televizijska drama po drami Ko poje čuk, RTV Ljubljana, 1980). Ščuke pa ni, ščuke pa ne (televizijska nadaljevanka, RTV Ljubljana, 1980). Oblaki so rdeči (televizijska nadaljevanka, RTV Ljubljana, posneto 1983). Pasja pot (televizijska igra po noveli Prežihovega Voranca Dvojčka, RTV Ljubljana, 1983). Moj ata socialistični kulak (filmski scenarij, Viba film, 1985). Silvestrska sprava (televizijska komedija, RTV Ljubljana, 2001). Slovenska vigred (televizijska komedija, RTV Ljubljana, 2006). (Lorenci 1990: 112; Buttolo in Svetina 1996: 336–337; Mušič 2004: 271; Cobiss; »Tone Partljič« b. d.b.; »Pogovor s T. Partljičem«.)

3.2.5 Sodelovanje v zbornikih

Štirinajst, 1967 (soavtor). Siti in lačni Slovenci, 1969 (soavtor). Skupaj, 1973 (soavtor). Spomini na otroštvo, 1977 (soavtor). Slovenski narod in slovenska kultura, 1985 (Javna tribuna Društva slovenskih pisateljev, soavtor). Satira Multi, 1995 (soavtor). (Buttolo in Svetina 1996: 337; Cobiss; »Pogovor s T. Partljičem«.)

3.2.6 Dramatizacije

Kekec je pač Kekec (po povesti Josipa Vandota, krstna izvedba v SNG Maribor, 1974).

20

Zločin na meji (po povesti Ivana Potrča, krstna izvedba v SNG Maribor, 1974). Faustove improvizacije Bojana Štiha (odrska priredba polemičnih spisov, krstna izvedba v MGL, 1987). Vsem galjotom vile v vamp (po romanu Tolminci in noveli Matkova Tina Ivana Preglja, krstna izvedba v SSG Trst, 1984). Tako srečen bi bil, če bi ti razumela moje besede (dramatizacija pisem Stanka Vuka, krstna izvedba v MGL, 1990). Kakor pečat na srce (dramatizacija pisem Stanka Vuka, krstna izvedba v MGL, 1991). (Buttolo in Svetina 1996: 337; Cobiss; »Pogovor s T. Partljičem«; »Pismo T. Partljiča«.)

3.2.7 Drugo

Tone Partljič je zelo dejaven kot publicist, saj objavlja svoje prispevke v različnih publikacijah, je pisec recenzij, dodatnih besedil predvsem v literarnih delih, prireditelj nekaterih dramskih del drugih avtorjev, prevajalec in urednik nekaterih monografij. (Cobiss.)

21

4 PROZA TONETA PARTLJIČA

4.1 LITERARNOZGODOVINSKA UMESTITEV

Literarno delo Toneta Partljiča uvrščamo v obdobje sodobne slovenske književnosti, ki zajema čas od leta 1945 do danes. Po 1975 se začenja v sodobni slovenski književnosti počasen preobrat stran od modernizma k postmodernizmu, vzporedno s slednjim prihaja znova v ospredje književnost avtorjev, ki so v obdobju prevladujočega modernizma ostali zvesti bolj tradicionalnim slovstvenim tokovom, tako da so obveljali za antimoderniste. Med njimi so pesniki, prozaisti in dramatiki iz več generacij, od starejših do mlajših: Igor Torkar, Branko Hofman, Marjan Rožanc, Saša Vuga, Tone Kuntner, Marko Kravos, Tone Partljič in številni drugi. (Kos 1989: 353–358.)

Dediči in novejši nadaljevalci socialnih realistov izpred druge svetovne vojne – antimodernisti – ohranjajo ustaljene oblike literarnih zvrsti in oblik. V pripovedništvu sledijo realističnim in naturalističnim oblikam romana, povesti, novele, kot jih je iznašlo 19. stoletje, vendar jih modernizirajo tako, da razbijajo objektivnost opisov, postavljajo obnje orise duševnosti, številne dialoge, v moderno prozo pa prehajajo z notranjimi samogovori, opisi toka zavesti in podzavesti, z razrahljano kompozicijo zgodbe, z opuščanjem dogodkov, s prevlado duhovnih stanj in razpoloženj. (Kos 1989: 358–359.)

22

4.2 ROMAN TONETA PARTLJIČA

4.2.1 Prelesti prelesti

4.2.1.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba

Obravnavano literarno delo je satirični roman (»Prelesti prelesti« 1990: 256), napisan v prozi. Beseda »satira« predstavlja posmehljivo, zabavljivo, tudi grenko kritiko (pogosto karikirajočo) posameznih oseb, človeških slabosti, družbenih in političnih razmer, literature itn., tudi pojavov, ki so ozki, a značilni. Gre za satiro v širšem smislu, tj. za navzočnost satiričnih sestavin v romanu. (Dolinar idr. 1981: 216–217.) Po notranji formi in zgradbi je roman večidel epski in spada v pripovedništvo. Obsega 161 strani in 14 poglavij. Dogajanje je postavljeno v zasebnost, vendar so zasebne usode postavljene v zgodovinski okvir. (Kos 2001: 156–157.)

4.2.1.2 Snov

Avtor zajema snov iz družbenih in političnih razmer po drugi svetovni vojni v Sloveniji, izpostavljena področja, problematike, dogodki so naslednji: stanje v gledališču in šolstvu, možnost zaposlitve mladih, kulturno življenje na podeželju, obnova infrastrukture in objektov po vojni, delovanje komunistične partije, civilne zaščite, teritorialne obrambe, interesnih skupnosti, kmetijsko prodajnih zadrug, akcij Nič nas ne sme presenetiti (NNNP). Snovno področje so tudi slabosti ljudi (povzpetništvo, obrekovanje, pomilovanje samega sebe, laganje, varanje, podkupovanje ipd.), ki so prav tako kot družbene in politične razmere pogosto predmet avtorjeve satire. Avtor zajema snov tudi iz svojih izkušenj, saj pozna razmere na podeželju v Slovenskih goricah in na področju gledališča.

23

4.2.1.3 Fabula

Fonzi Suhič, absolvent obramboslovja, honorarno prevzame nalogo pri interesni skupnosti za podeželske kinematografe: oditi mora v štiri slovenskogoriške vasi in izvesti anketo o tem, kako delujejo tamkajšnji kinematografi. Dela se loti nadvse resno in odgovorno, a vseeno ne gre vse tako, kot bi si želel. V Klopcah je kinodvorana na razpolago le majhni skupini ljudi, ki na skrivaj predvaja pornografske filme, Fonzija pomotoma aretirajo in odvedejo na policijsko postajo, vendar ga nato izpustijo. Pot ga vodi v Počenik, kjer kinodvorana služi nezakonitim dejavnostim vaške »mafije« (vodilni kmetijsko prodajne zadruge), ki ga podkupi, da je ne bi razkrinkal. Predstavnica vaške mladine ga skuša pregovoriti, da bi to vendarle storil, a ker se noče vmešavati, ga dva fanta pretepeta. Ravnatelj Meško mu pripoveduje, da je bil dolgo časa dejaven na področju kulture v vasi, a so ga nato izigrali. V Lormanju je priča akciji Nič nas ne sme presenetiti, v kateri sodelujejo vsi v vasi. Eden od vaščanov (Flajšaker) se preveč vživi, Fonzija obtoži, da je izdajalec, in ga zapre v garderobo. Ko izvejo, da je študent obramboslovja, ga začnejo spoštovati. Spozna, da je njegovo delo povsem nesmiselno, saj kinematografske dejavnosti v teh vaseh ni. Kljub temu se odpravi v Ranco, kjer je stanje enako, pri tem posluša izpovedi znanke Pike, slavistke Amalije, s katero se zaplete, in gospoda Turka, ki je nekoč vodil kulturno življenje v vasi. Želi se pobotati z dekletom Anjo, vendar se je le-ta naveličala čakati, da bo doštudiral in naredil kaj iz sebe, zato se že odpravlja v Gano z novim fantom.

4.2.1.4 Tema

Roman tematizira težave, s katerimi se srečuje Fonzi Suhič na svojem potovanju po slovenskogoriških vaseh kot anketni raziskovalec stanja reproduktivne kinematografije na slovenskem podeželju (Predan 1990). Na tem potovanju se sooči z naslednjimi spoznanji: mlad človek želi delo pošteno in dobro opraviti, a je to le njemu v škodo (Novak Kajzer 1990: 13); podeželje ni več to, kar je bilo (ljudje ne delajo več složno in z navdušenjem kot nekoč, posamezniki se zbirajo v kinodvorani le zato, da gledajo pornografske filme, akcije NNNP so bolj naročene

24

kot pristne) (Šifrer 1991: 388); nihče več ne naredi nič zastonj, pomemben je denar, idealizma ni več; skorajda ne sreča človeka, »ki bi se mu ne zgodila krivica, ki bi ga ne zlomila zavist sosedov«, kar je verjetno posledica tega, da jim to že od malega vbijajo v glavo (šolski spis z naslovom Krivica boli) in so nato »veseli, če se jim zgodi krivica in lahko potem trpijo« (Partljič 1990: 146). Tako kot se v Partljičevi kritiki vedno kaže nekaj dobrohotnega (Novak Kajzer 1990: 13), je tudi Fonzijevo glavno spoznanje kljub vsemu optimistično: »Saj ne bi vedel, kako prelestna je moja dežela, če ne bi prevzel te ankete. Vsaka stvar je za nekaj dobra, mar ne?« (Partljič 1990: 158.)

4.2.1.5 Motivi

Motiv, ki povezuje celotno pripoved, je anketa o stanju kinematografije na podeželju, zaradi katere se Fonzi sploh odpravi v vasi, ki jih je mogoče najti le na bolj natančnih zemljevidih. Zanima ga predvsem, ali se v kinodvoranah še vrtijo filmi; pri tem spozna, da so edini filmi, ki se vrtijo, pornografski in taki z versko vsebino. Pred leti so si vaščani lahko ogledali tako ljubezenske kot kriminalne filme. Na svojem popotovanju po slovenskogoriškem podeželju naleti na številne prestopke in spozna nekatere človeške slabosti: prikrivanje resnice (vrtenje pornografskih filmov ter nelegalna izdelava in prodaja izdelkov v kinodvorani), podkupovanje, kraja (žena direktorja podjetja v Lormanju krade v samopostrežni trgovini), alkoholizem (ravnatelj Meško se zaradi prekomernega pitja prelevi iz uglajenega in mirnega gospoda v nekoliko agresivnega razgrajača), varanje (v Klopcah šoferjeva žena vara svojega moža; Fonzi spi z Amalijo, Anja s študentom iz Gane, vendar ni povsem jasno, ali gre za varanje, saj sta se pred tem Fonzi in Anja sprla in ga Anja noče več videti, Fonzi pa se želi pobotati). Fonzi je soočen tudi z nasiljem; v Klopcah ga aretirajo, v Počeniku ga pretepejo in mu grozijo, da bo živ prišel iz vasi le, če bo sodeloval z njimi, v Lormanju ga zaprejo; Marinček udari ženo, ker krade; miličnik Gustl obračuna z vsemi, ki izstopajo (Korl ima dolge lase in uhan) in kršijo zakone.

Zelo pogosto se pojavi besedna zveza »prodajanje megle«, s katero Fonzi ponazori svoje delo (opravljanje ankete), ko spozna, da le-to dejansko nima

25

smisla, in delo interesne skupnosti za podeželske kinematografe, ki deluje že dve leti, a ni uresničilo še nobenega od načrtov. Fonzijev oče s to besedno zvezo ponazori sinovo početje (še vedno ni doštudiral, čas pa zapravlja s štetjem stolov po kinodvoranah).

Fonzi spozna, da mnogi menijo, da jim je bila storjena krivica; Marija Rajtmajer trpi, ker jo je mož varal ter med letom na Korziko z ljubico doživel letalsko nesrečo in umrl; ravnatelj Meško meni, da so ga izigrali (najprej so od njega zahtevali negativno kritiko filma Rdeče zrnje, nato so ga zaradi tega zaničevali); gospa Marinček se zagovarja, da si ne more pomagati, da ne bi kradla; Pika je prepričana, da dobijo moški lažje službo (tj. režijo gledališke igre) kot ženske, trpi, ker vsi v njej vidijo le prijateljico in ne ženske; Amalija je prepričana, da dela največ od vseh učiteljev, a je sploh ne cenijo, zapustil jo je bodoči mož; gospod Turk goji zamero do vseh, ki so ga odstranili z njegovega položaja v kulturnem društvu.

Pogosto je mišljenje, da je Fonzi nekaj drugega, kot je v resnici, saj ga imajo v Klopcah za vohuna, v Počeniku za predstavnika družbenega knjigovodstva, ki naj ugotovi, kam gre denar od skrivne dejavnosti vaške mafije, v Lormanju za sovražnika, v Ranci je gospod Turk prepričan, da ga je nekdo poslal, da bi od njega dobil podatke in mu škodil.

4.2.1.6 Literarne osebe

Alfonz (Fonzi) Suhič (že priimek je nekoliko posmehljiv in kaže na njegovo zunanjost) se bliža tridesetemu letu, a še vedno ni doštudiral obramboslovja, saj ga študij ne veseli. Zanj se je odločil bolj na željo očeta, ki je prepričan, da bo brez težav dobil službo. Po nekaj letih spozna, da ga bolj veselita novinarstvo in filmska režija, zato se odloči za opravljanje ankete. Dela se loti skrbno in odgovorno, pri tem se noče vmešavati v vaške spore, a se nato le čuti nekoliko krivega, ker ni pomagal mladim. Njegova čustva do Anje niso povsem jasna; par sta že pet let, a starši zanjo ne vedo, občasno se spomni nanjo, sklene, da se bosta pobotala in nato poročila. Pred tem se zaplete z Amalijo, vendar ne čuti nobene

26

odgovornosti ali slabe vesti. Njun odnos je krhek, saj si Anja, diplomirana umetnostna zgodovinarka, želi ustvariti družino, skrbi jo za njuno prihodnost (Bosta dobila službo?), Fonzi pa ne želi načrtovati, prepričan je, da življenje samo prinaša odločitve. Ko vendarle sklene, da bo opustil študij, ki ga ne veseli, in se poročil z Anjo, je že prepozno, saj se je ta naveličala čakati nanj. Fonzi poišče krivdo v družbi (ne v sebi), ki ne omogoči zaposlitve vsem, ki diplomirajo.

Fonzijev oče Gabrijel Suhič je elektrikar in dela kot osvetljevalec v gledališču. Pri svojem delu je zelo natančen, rad sodeluje z režiserji, ki vedo, kaj hočejo, in ne z mladimi modernisti, ki le eksperimentirajo. Je odločen in avtoritativen, saj sinu sam izbere študij in nato ne dovoli, da bi ga opustil (ko bo doštudiral, lahko počne, kar hoče, prej pa ne). Mati Marjana skuša skrhane odnose med očetom in sinom zgladiti, zagovarja Fonzija, vendar brez uspeha.

Fonzi ima o svoji znanki Piki slabo mnenje: »/.../ ta hudič, ki se ti prilepi in se ga ne znebiš, ki vpije ko jesihar, če je treba ali ne, to gobezdalo, ki mora biti v vsaki družbi prvo in najglasnejše /.../« (Partljič 1990: 122). Študirala je gledališko režijo, a je ni končala, zdaj hoče dokazati, da zmore sama voditi gledališče, zato kar naprej organizira nekakšne alternativne skupine, kjer se ukvarjajo z absurdno dramo, vendar večjega uspeha ni. Po eni strani je zelo samozavestna, po drugi pa nezadovoljna sama s sabo, ker si je nihče ne želi kot žensko.

Oseb, ki se pojavijo v vaseh, ki jih obišče Fonzi, je razmeroma veliko, vendar jih spoznamo površno. Marsikdaj so pretirano karikirane2 in stereotipno upodobljene (Kos 2000: 114). V Klopcah Fonzi najprej spozna sprevodnika Ferdinanda in avtobusnega šoferja, ki upravičeno sumi, da ga žena Marjana vara z Žiko, mladim in postavnim nogometnim trenerjem. Red v vasi vzdržuje miličnik Gustl, ki preganja takšne, kot je bil nekoč sam. Nestrpen je do drugačnih, saj Korlu, ki je bil nekoč kinooperater in ga zaradi njegovega videza vsi gledajo po strani, iz ušesa iztrga uhan, nekega fanta pa ostriže na balin. Lastnica gostilne, v kateri prespi Fonzi, je Marija Rajtmajer, čedna, polna in visoka ženska. Njena skrita

2 Karikatura – prvotno risba/slika, ki s pretiravanjem kakšnih telesnih, vedenjskih lastnosti

učinkuje komično, posmehljivo, satirično (Kmecl 1996: 175); karikiranje – smešenje z močnim poudarjenjem značilnih potez, lastnosti (SSKJ 2002: 385).

27

strast je uživanje hrane ponoči, ki jo opravičuje s psihičnimi težavami zaradi moževe smrti.

V Počeniku se direktor kmetijsko prodajne zadruge Franc Rihtarič, računovodja Bombek in sekretar zadruge Feliks oz. Hugo (pojavita se dve imeni) Laufer zbojijo, da jih bo Fonzi razkrinkal. Na nezakonit način si namreč pridobivajo veliko denarja, pri tem se ne obremenjujejo z mislijo, da bi dvorana v zadrugi morala biti namenjena kulturnim dejavnostim in ne služiti kot njihovo skladišče. Mlad in veder župnik Tibor rad razloži, da je edini v vasi, ki predvaja filme, saj tako pokaže, da je razgledan in seznanjen z didaktičnimi učili. S svojo odločnostjo in samozavestjo Fonzija preseneti lepa Rosvita Bombek, ki se zavzema za pravice mladih v vasi. Ravnatelj osnovne šole Meško zaradi pitja alkohola ni več uglajen in miren, ampak začne divjati in preklinjati.

Še bolj bežno spoznamo nekatere prebivalce Lormanja: Rudi Simonitti, vodja akcije NNNP in komiteja za splošni ljudski odpor v vasi, je nekoliko preveč samozavesten, svoje zmote ne prizna; Alojz Flajšaker se povsem vživi v akcijo in Fonzija grobo odvede in zapre; prodajalki v trgovini strogo ravnata z gospo Marinček, ki krade; njeno ravnanje bi nekako razumeli, če bi bila revna in ne direktorjeva žena. Tega najbolj skrbi, da bi se vest o ženini kraji razvedela, zato prodajalkama zagrozi, da bo tudi sam razkril njuno nezakonito ravnanje, če bosta spregovorili.

V Ranci Fonzi pobližje spozna Amalijo, učiteljico slovenščine, ki še vedno ne more pozabiti, da jo je bodoči mož zapustil zaradi druge ženske, smili se sama sebi. Prepričana je, da si jo Fonzi želi (želi si moške bližine, ker je osamljena); le- ta o njej ni razmišljal na tak način, a se ji vseeno ne upira in kar hitro pristaneta v postelji. Njen oče, gospod Turk, se je z vsem srcem posvečal kulturni dejavnosti v vasi, zanemarjal je ženo in hčer. Jezen je na ves svet in prepričan, da je bila z njegovo odstranitvijo izvedena zarota, s katero so neslovenski elementi želeli streti slovensko vas in s tem vso državo.

28

4.2.1.7 Literarni čas in literarni prostor

Pripoved se odvije v nekaj dneh v maju in juniju leta 1989, in sicer linearno z nekaterimi retrospektivami (sintetična in analitična zgradba). Prizorišče je postavljeno v vasi Klopce, Počenik, Lormanje in Ranca ter mesti (najverjetneje) Maribor in Ljubljana. Maribor je imenovan zgolj »mesto« (le enkrat se pojavi kot Maribor), vendar je razvidno, da gre zanj. Vaško okolje je tukaj predvsem topos, ki je idealen za razcvet humoristično-ironične, včasih nekoliko groteskno obarvane pisateljske dramaturgije (Kos 2000: 113).

4.2.1.8 Pripovedovalec3

V epskih delih se pojavljajo trije pripovedovalski nizi (prvo-, drugo-, tretjeosebni; avktorialni, personalni, virtualni; lirski, dramski, epski pripovedovalec) (Kos 2001: 103). Pri vsakem od navedenih tipov bomo navedli primer za ponazoritev. V pričujočem romanu prevladujeta tretjeosebni in avktorialni pripovedovalec (»Absolvent Fonzi je bil tujec v avtobusu, to je bilo vsem jasno. Niso se sicer ukvarjali s tem, toda registrirali so. No, potem je avtobus zapeljal ob reki še ovinek dva in pokazale so se Klopce.« (Partljič 1990: 6)), pojavljata pa se tudi prvoosebni in personalni pripovedovalec. Slednji podaja doživljanje literarnih oseb, njihove neizgovorjene misli, vtise. Zunanje znamenje personalne pripovedi je uporaba polpremega (doživljenega) govora (»A naj morda v enem popoldnevu uredi vse to, kar se je gnilega nabiralo v tem Počeniku celo vrsto let.« (Partljič 1990: 64)) ali notranjega samogovora (Kos 2001: 100, 104–105) (»Napil se bom, napil ko živina! /.../ To imamo mi domačini, staroselci, ker omogočamo črncem, da študirajo pri nas. Sicer pa ne smem biti rasist.« (Partljič 1990: 161)). O epskem pripovedovalcu lahko govorimo, saj pripoveduje o vseh plasteh resničnosti, ki jih lahko zaobseže pripovedništvo: o notranji resničnosti pripovednih oseb, o njihovi subjektivnosti, kadar se objektivira v zunanji monolog in dialog, ter o zunanji

3 To poglavje se pri vseh obravnavanih proznih delih zgleduje po Literarni teoriji Janka Kosa

(2001: 99–106).

29

stvarnosti. Kjer je v ospredju notranja resničnost neke osebe, njena zavest in subjektivnost, je pripovedovalec lirski. (Kos 2001: 106).

Pojavlja se skoraj izključno scenska perspektiva, ki se kaže predvsem z opisi (»Fonziju je bil Korl z uhanom v levem ušesu všeč. Imel je dolge lase, take do ramen, kavbojke, majico in superge. Kot kak fant v mestu.« (Partljič 1990: 27)), s samogovori (skoraj izključno tihi) in številnimi dvogovori (»Ste uradnik? – Ne. – Kak inšpektor? – Ne, absolvent sem! – Aja ...« (Partljič 1990: 6)). Poleg samogovora in dvogovora je eden od načinov pripovedovalčevega govora tudi glasni zunanji govor (primer ob tretjeosebnem in avktorialnem pripovedovalcu).

Prisotnost pripovedovalca se močno občuti, saj bralca tudi neposredno nagovori: »/.../ zdaj bralci menda že slutijo, da je Alfonz nekak junak teh vrstic /.../« (Partljič 1990: 8), neredko pa je mogoče razbrati ironijo4 in posmeh: »Gospa Marija je bila res čedna ženska, kljub vsemu pa je bil naš junak prezeleno in tudi nekako predrobno bitje, da bi prišla komu nespodobna misel v glavo.« [podčrtala J. L.] (Partljič 1990: 11.)

4.2.1.9 Jezik in slog5

Podani so nekateri bolj tipični primeri. Kadar pri besedi ali besedni zvezi ne gre za poved (je torej le del povedi), ni podana v narekovajih; njena slovnična oblika se lahko razlikuje od tiste v romanu (je na primer v imenovalniku in ne v orodniku, v nedoločniku in ne v osebni glagolski obliki). V tem poglavju bo zaradi prihranka prostora citiranje v oklepaju podano zgolj z letnico izida obravnavanega proznega dela in s številko strani. Tako bo tudi v nadaljevanju pri vseh proznih delih.

4 Ironija – skriven posmeh, smešenje pod videzem resnobe; govori se drugo, kot se misli (Dolinar

idr. 1981: 96). 5 Razčlemba sloga v pričujočem diplomskem delu se zgleduje po modelu Matjaža Kmecla v Mali

literarni teoriji (1996: 145), slogovna analiza v sklepu po napotkih Janka Kosa v Literarni teoriji (2001: 134–138).

30

Zvočni slog - rima: »/…/ vmes so se zlatile rezine slanine.« (1990: 19); »Sta jo pobrisala svoji sramoti in opravljanju naproti /…/« (1990: 83) - onomatopoija: »/…/ miličniška trda mišica zapoje brr, brr po klinih /…/« (1990: 35)

Besedni slog6 - pogovorne besede: cukati ('piti'), pol ('potem'), tak ('tako'), snemat nam. snemati, štrajk ('stavka'), fejst ('ki ima pozitivne lastnosti v precejšnji meri'), tankati ('točiti gorivo'), sekirati se ('vznemirjati se, mučiti se'), šansa ('možnost'), fasati ('dobiti'), štrikati ('plesti'), prišparati ('privarčevati'), šlatati ('otipavati') - neknjižne ljudske besede: šus ('udarec'), štih ('vbod'), zrihtati ('priskrbeti') - narečni besedi: kipnjen ('vzhajan'), repincelj ('motovilec') - žargonske besede: šefica ('šefinja'), faks ('fakulteta'), faliran ('propadel') - slengovske besede: brezveznik ('nepoznavalec, nestrokovnjak'), nategniti ('nalagati'), finta ('prevara, zvijača'), klapati ('ujemati se') - tujke: apetit ('tek'), pleksus ('žlička'), vehementen ('silovit, ognjevit'), voyeur ('kdor se pretirano zanima za zasebnost drugih'), apostrofirati ('ogovoriti'), entuziasti ('navdušenci'), balansirati ('loviti ravnotežje'), diluvij ('pleistocen') - starinska beseda: oča ('oče') - zastareli besedi: majka ('mati'), mevlje ('ličinke') - redka beseda: jedenje ('uživanje hrane') - neologizma: sralec ('tisti, ki nekaj pokvari (npr. zabavo)'), štosirati se ('šaliti se') - nemški izrazi: Zimmer frei

- angleški izrazi: ham and eggs, »Deeper, Suljo, deeper, please, fuck me, deeper, Suljo …« (1990: 34), Miklavčič and company, yes, cash, drink, happening, friend - ljubkovalne besede: hišice, jajčka, lučke, kabinica, čopek, košarica, otročki, žemljice, pudeljček, filmček - otroški govor: lulek

- slabšalne besede: tepec, parveniji ('povzpetniki'), primitivci, baba, govorance, gobezdalo, ščene

6 Slogovna zaznamovanost besed je podana na podlagi Slovenske slovnice Jožeta Toporišiča

(2000: 124–133) in Slovenskega pravopisa (2003), pomen tujk na podlagi Priročnega slovarja tujk (2005), pomen ostalih besed v oklepaju na podlagi Slovarja slovenskega knjižnega jezika (2002) in spletnega Slovarja slovenskega knjižnega jezika.

31

- psovke in zmerjavke: tele, butl, peder, kurba, prasica, kreteni, svinje, idioti, sraka, krava, lisica

- nizke besede:7 fukati, zajebavati, kavsati, pocrkati, kurac, scalnica, poscati se, sranje, zajeban, pizdarija, pička, zajeban, jebati - kletvice: jeben(m)ti, jebemomater, porka madona, porka gate, mater - ironične besede: »Kajti ni večjega izuma kot ravne strehe v deželi pod Alpami.« (1990: 21) [podčrtala J. L.]; pomembni Flajšaker, famozno poročilo - poudarjalna beseda: napokati se ('najesti se') - ukrasni pridevek: ravna streha, divja vožnja, zardela lica, postaven moški, lepa nizka zgradba, krasen citroen, cerkvena kultura, radikalno mnenje, neprijazni pogledi, kalne vodene oči, srditi starec, prečudovito Jadransko morje - poosebitev: »/…/ potem pa prsti že hitijo mimo igle na šivalnem stroju /…/« (1990: 18); »Roke klešče pa so vlekle Fonzija prek dvorane /…/« (1990: 77) - primera: »/…/ glava je migala kot pri gledalcih tenisa.« (1990: 7); »/…/ mlad miličnik, ki pa je bil močan ko bik /…/« (1990: 11); »Ritnici sta bili beli kot dve golobici.« (1990: 13); »/…/ obraz se je vedril kot nebo po nevihti /…/« (1990: 44) - metonimija: »/…/ vsa vas je prišla na cesto in gledala in se čudila …« (1990: 36); »/…/ pol Rance je jokalo /…/« (1990: 141)

Stavčni slog - nasprotje: »Ali pa je bila videti [natakarica; dodala J. L.] drobna in neznatna ob mogočni postavi svoje šefice.« (1990: 18); »Župnik je imel samo bel kolar na črnem puliju /…/« (1990: 54) - ponavljanja: »Ferdinand je ostal na cesti, Ferdinand je ostal na cesti /…/« (1990: 5) (geminacija); »Saj bo, Gustl, saj bo …« (1990: 30) (anafora); »Kakšni dinarji, direktor, kakšni dinarji /…/« (1990: 49) (epanalepsis); »Nič nas ne sme presenetiti in konec. In konec, smo se razumeli /…/« (1990: 90) (anadiploza); »Najprej so me odstranili, nesramno odstranili /…/« (1990: 142) (epifora) - paralelizem: »/…/ mene tu vsi gledajo po strani, ker imam dolge lase, ker imam uhan, ker bi rad bil nekaj več …« (1990: 27); »Partijci so bili proti, SZDL je bila proti, direktor zadruge je bil proti /…/« (1990: 45)

7 J. Toporišič imenuje nizke besede tiste, ki izražajo družbeno ali moralno nesprejemljivo,

prostaško raven označevanja (med)človeških reči (Toporišič 2000: 124), sem sodijo besede, ki jih SSKJ označuje s kvalifikatorjema nizko in vulgarno.

32

- vzklik: »Gremo, no! Kaj se boste tri dni basali z avtobusa!« (1990: 5); »Poglej, filmov drugih jugoslovanskih narodov sploh ne poznajo!« (1990: 114); »Ljubljana, draga moja!« (1990: 159) - brezvezje: »/…/ roka je v lisici, lisica v klinu, levo uho krvavo, mečica pretrgana, uhan v miličnikovi roki …« (1990: 34); »/…/ če pa se ljudem zazdi, da si že nekoliko njihov, sploh nimaš miru, vate silijo, sprašujejo, hočejo izvedeti vse podrobnosti.« (1990: 41) - mnogovezje: »Lica so bila polna in rdeča in zdrava.« (1990: 9); »/…/ potem pa se je zaletel v neko vedro in metlo, in vse skupaj podrl in še sam skoraj padel /…/ in že je zasijala elektrika in med vrati svoje sobe je stala gospa Marija /…/« (1990: 15) - stopnjevanje: »/…/ od zadaj pa plavolasko nabada arabska konjenica, udari, navali, usekaj, izpali, na juriš …« (1990: 34); »Te barabe bojo zaprli, mi pa bomo zasedli dvorano, ustanovili bomo Zvezo kmečke mladine, ki bo neodvisna, udarili bomo …« (1990: 61) - frazem: »V levem ušesu ima uhan, ki gre miličniku Gustlu strašno na jetra.« (1990: 21); »Ne tič ne miš /…/« (1990: 43); »Nekdo v Ljubljani je stal za filmom /…/« (1990: 45); »Sva si privezala dušo, ali ne?« (1990: 46); »Cerkev je bila največja stavba v vasi, četudi najbrž ni zapisana z zlatimi črkami v knjigah slovenske cerkvene arhitekture.« (1990: 52) - perifraza: bela lava, slap, fontana Trevi ('sperma') - obrnjen besedni red: smrkavec mestni

Sklep V okviru besednega sloga številčno izstopajo pogovorne, čustveno zaznamovane besede (največ je ljubkovalnih, nizkih besed in psovk) in tujke, med tropi so najpogostejši ukrasni pridevki (razumski, nazorni in čustveni) in primere. Raba angleških izrazov se zdi smiselna le v primeru, vzetem iz pornografskega filma, ostali so estetsko manj učinkoviti (Pikin govor).8 Na čustvenost sloga poleg čustveno zaznamovanih besed kažejo številna mnogovezja, ponavljanja različnih vrst, vzkliki ter besedne zveze in stavki, ki izražajo ekspresivnost (frazemi). Primerov poosebitve in metonimije, za katere velja, da so večinoma razumske, v

8 Pri določanju estetske učinkovitosti tujejezičnih izrazov se zgledujemo po poglavju »Smisel in

nesmisel tujih besed/jezikov v romanih« iz knjige Franca Zadravca (2002: 369–375).

33

primerjavi z drugimi figurami in tropi ni veliko. Zastopana so priredja, podredja, enostavčne povedi in neglagolski stavki. Podredno zložene povedi, ki jih je v primerjavi s priredno zloženimi več, kažejo na razumskost skladnje. Vendar le-ta ni zgolj miselna, kaže se tudi njena čustvena funkcija (stavčni členi ali stavki se povezujejo z istimi vezniki ali brez njih, številna ponavljanja besed, besednih zvez, podobno grajenih stavkov). (Kos 2001: 136.)

Na realističen slog kažejo prisotnost fabule, ki razkriva človekovo usodo, predstavljanje stvarnosti (jasna predstava o dobi, družbenih razmerah, zgodovinskem dogajanju), odsotnost idealiziranja literarnih likov (le-ti niso nadpovprečne osebnosti, ampak povsem vsakdanje), analitičnost (avtor ugotavlja razloge za razodevanje značajev), prisotnost tretjeosebnega pripovedovalca, dialoga, monologa in opisa. Za realističen slog so značilna skromna izrazna sredstva, vendar to v pričujočem romanu ni izrazito opazno (živo, raznoliko besedišče, številni primeri tropov in figur). (Pogačnik 1970: 124–134; Kos 1999: 184–186.)

Slog je humoren9 in satiričen, odlikujejo ga tudi bistrovidno opazovanje, slikovito ubesedovanje in drobnogledost (pogled skozi podrobnost); najbolj žlahten in berljiv je ta roman prav zaradi detajla (Novak Kajzer 1990: 13; Predan 1990). Enega od primerov, kjer se kaže tako humor kot satira, najdemo v poglavju, ki govori o akciji NNNP: »In fant je skočil k Fonziju /…/ in ga vlekel v vežo in skozi dvorano, kjer so ležali mrtvi in ranjeni in igrali karte ali cukali pijačo iz pletene steklenice …« (Partljič 1990: 77.)

9 Humor – sposobnost za duhovito, šaljivo prikazovanje česa (SSKJ 2002: 288); prvotno

razpoloženje človeškega duha, nato oznaka za poseben način doživljanja, razmerje do sveta, distanciran, dobrohoten, umirjen in moder pogled na nezadostnost življenja, kar nam pomaga, da jasno vidimo njegova protislovja, se dvignemo nadnje, ohranimo ravnotežje duha (Dolinar idr. 1981: 89).

34

4.2.2 Mala

4.2.2.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba

Literarno delo Mala je roman, napisan v prozi. Po notranji formi in zgradbi je večidel epski in spada v pripovedništvo. Razdeljen je na 13 poglavij, vendar je glede na to, da je roman poleg epa najobsežnejša zvrst, manj obsežno besedilo, saj obsega 123 strani. Vendar spodnja meja obsega ni določena. Za roman se zahteva problemska, pomembna ali vsaj pestra podoba kake življenjske resničnosti, te pogoje pa Mala izpolnjuje. Dogajanje romana je postavljeno v zasebnost, vendar so zasebne usode postavljene v zgodovinski okvir. (Kos 2001: 156–157.)

4.2.2.2 Snov

Avtor lahko zunajliterarno snov prevzame tudi iz lastnega osebnega izkustva, tj. iz svojih zaznav, predstav, podzavestnih želja, idej in domišljije. (Kos 2001: 66.) Tone Partljič uspeva pripovedovati zgodbo zelo suvereno tudi zato, ker zelo dobro pozna stvari, o katerih pripoveduje. (Bogataj 1993: 13.)

Prvo področje, s katerega je avtor črpal, je življenje ljudi, zaposlenih v gledališču. Pri tem so v ospredju zlasti odnosi med njimi. Tone Partljič je kot dramaturg v mariborski Drami ter kot umetniški vodja v Mestnem gledališču ljubljanskem in ljubljanski Drami odnose med zaposlenimi v gledališču dodobra spoznal. Sam je dejal, da »razdiralnih strasti, ki so tako pogosto doma med temi sicer čudovitimi gledališkimi ljudmi«, ni mogel razumeti (Lorenci 1990: 107). Tudi v romanu Mala smo že takoj na začetku, v prvem poglavju, priča sporu med režiserjem Tomom ter direktorjem in umetniškim vodjo. Ko končno le pristane, da bodo zopet igrali Shakespearovo igro, in se sprijazni, da bodo pri tem uporabili stare kostume, staro glasbo in prazno sceno, mu prekipi, saj nikakor ne more pristati tudi na to, da v Juliju Cezarju ne bi nastopali tudi statisti, ki bi predstavljali meščane, vojščake, stražarje in ki so mu bili že obljubljeni. Direktor se namreč

35

boji za svoj stolček, zato slepo sledi smernicam in navodilom z ministrstva, ki mora delovati v skladu z vladno politiko, katere glavni cilj je privarčevati in nameniti čim več denarja za oborožitev. Tom se nato sicer sprašuje, ali je bila njegova odločitev pravilna, a po razmisleku pride do zaključka, da je ravnal prav, kajti nekje mora biti meja. Po njegovi glavi se podijo najrazličnejše misli; da je v gledališču včasih res burno, priča tudi tale poved: »Teh vrat ne bo prav kmalu prestopil, čeravno se v teatrih kar naprej treska z vrati, kar naprej se dajejo in spet umikajo ostavke, trgajo in sklepajo pogodbe, kar naprej se kregajo do smrti, potem pa se ohladijo in delajo skupaj naprej.« (Partljič 1992: 6.)

V že omenjeno prvo področje sodi tudi možnost, pridobiti angažma (vlogo, službo). Mala je pred enim letom diplomirala in postala igralka, vendar angažmaja še ni dobila, kar jo seveda žalosti. O tem pričajo njene »kalne« oči (Partljič 1992: 16); Tom ji je namreč obljubil, da bo v Juliju Cezarju igrala meščanko in tako povedala dva ali tri stavke, vendar zaradi njegovega spora z direktorjem in umetniškim vodjo to ni mogoče. Mala pa v nasprotju s številnimi drugimi igralci krivde za svojo neuspešnost ne prelaga na druge, temveč jo išče v sebi in ne v režiserju, saj pravi, da včasih izgubi »vso korajžo« (Partljič 1992: 27). Po Partljičevih besedah je to prelaganje krivde na druge v slovenskih gledališčih pogost pojav (Lorenci 1990: 30). Čeprav Mala o vsem tem noče govoriti, lahko sklepamo, da jo zagotovo teži in obremenjuje. Mlad človek, ki komaj konča fakulteto, je poln iluzij, dolga leta študija želi okronati s službo, ki bi predstavljala materialno osamosvojitev in izpolnitev dolgoletnih sanj ter plačilo za ves trud in odrekanja. Vendar je pogosto razočaran; pot do stalnega delovnega mesta je vse prej kot rožnata, na žalost pogosto štejejo le poznanstva (kar v tem literarnem delu sicer ni razvidno).

Pomembno snovno področje so tudi politične razmere. Dogajanje je postavljeno v začetek 90. let 20. stoletja, torej v čas, ko so se nasprotja med republikami Jugoslavije le še stopnjevala in dosegla svoje vrelišče (desetdnevna vojna v Sloveniji). To je dobro razvidno tudi v romanu Mala, kjer zvemo, da je bilo desetletja moč čutiti, »kot da so tudi narodi srečni v tej državi in da so se med seboj res pobratili. Kajti ceste Bratstva in enotnosti, mostovi Bratstva in enotnosti, kulturni domovi, palače, ja, celo gostilne Bratstva in enotnosti si srečal na vseh

36

koncih države. Sedaj je od vsega ostalo samo še ime, sovraštvo /…/ je že začelo svoj ples in v časopisih si lahko kar naprej bral o provokacijah, medsebojnih nacionalnih spopadih /…/« (Partljič: 1992: 35). Streljanje, ki se razlega z onkraj Fruške gore in ga slišita Tom in Mala na otoku, ni le prisluh. Prav tako je čutiti nelagodje, ko Jovo vsakih štirinajst dni kliče Toma in mu zatrjuje, da je njegov prijatelj kljub političnemu dogajanju v državi. V tem času se je v Sloveniji oblikovala teritorialna obramba in vlada je skušala čim več sredstev nameniti oborožitvi, manj pa na primer kulturnim dejavnostim. V Mali svoje nasprotovanje takšni vladni politiki v pismu predsedniku slovenske vlade jasno izrazi igralka Damjana. Največje orožje je po njenem mnenju prav slovenska beseda, s katero gledališki igralci budijo narodno zavest, zato si zaslužijo več pozornosti.

Snovni področji sta tudi odtujenost med družinskimi člani (med možem in ženo ter otroci in starši), o čemer bomo več povedali v poglavju o motivih, in ribolov. V Mali je dogajanje močno povezano tudi z lovljenjem rib; čemu, nam postane povsem jasno po sledečih avtorjevih besedah: »Nikoli nisem te svoje ribičije poskusil precizno definirati, čeprav se mi v zadnjih letih zdi, da brez nje ne bi mogel živeti.« (Lorenci 1990: 6.) Tudi sam je že lovil na Donavi, kjer sta s prijateljem na nekem manj obljudenem otoku postavila šotor in nato dva tedna preživela ob vodi (Lorenci 1990: 6). Pri tej »ribičiji« pa, kot pravi, ne gre le za hobi; bolj kot sam ribolov ga privlači voda. »Dneve in dneve bi lahko sedel ob njej. /…/ Zdi se mi, da voda odvzema neko histerično energijo, ki se je nabrala v meni.« (Lorenci 1990: 6–7.) Da avtor o ribah in lovljenju rib res veliko ve, razberemo tudi iz natančnega opisa rib in različnih načinov lovljenja.

4.2.2.3 Fabula

Tom, petdesetletni režiser, je naveličan svojega vsakdanjega življenja. V gledališču se je sprl z direktorjem in umetniškim vodjo, ju ozmerjal z idiotoma in odšel. Razočaran se tudi sprašuje, ali je v svoji poklicni karieri sploh kaj dosegel. Svojih strahov in dvomov, ali je ravnal prav, svoji ženi ne more zaupati. Z njo sta se namreč v zadnjih letih zelo odtujila, prav tako s sinom, ki mu očita, da si zanj nikoli ne vzame dovolj časa. Tom si nezadovoljen s svojim življenjem želi nekam

37

oditi, pustiti vse za seboj in začeti povsem na novo. Priložnost za to se mu ponudi že naslednje jutro, ko ga žena po prekrokani noči, ki jo je preživel z Malo, mlado igralko, postavi na cesto. Režiser in igralka tako skupaj odideta na otok sredi Donave in upata, da bosta tam lahko živela odmaknjeno od vsakodnevnih skrbi. Njuna ljubezen je polna strasti; predajata se čutnim užitkom ter si izkazujeta vso nežnost in naklonjenost. Spoprijateljita se s Ciganoma Jelo in Bato, ki jima svetuje, kako loviti ribe. Vendar njuna sreča ne traja dolgo. Tako odmaknjena od civilizacije Tom in Mala nista seznanjena z novico, da so se politične razmere v Jugoslaviji zelo zaostrile in da je v Sloveniji izbruhnila vojna. Ko to izvesta, se v Tomu prebudi močan nagon po vrnitvi domov v Ljubljano. Na vsak način mora izvedeti, ali sta žena in sin živa in zdrava. Mala pa tega ne more razumeti in svoje življenje najverjetneje konča s skokom v vrtinec Donave. Tako se vsaj zdi, saj je na tem mestu pustila svojo trenirko. Kanček upanja, da je Mala vendarle živa, se rodi, ko Jovo Tomu sporoči, da jo je njegova mati videla s Ciganoma na tržnici, vendar je mogoče, da se ji je to samo zdelo.

4.2.2.4 Tema

Vodilna tema romana je dobro prepoznavna, spremljati jo je mogoče že od prvega poglavja naprej, in sicer je to želja po lepšem, bolj polnem, srečnem življenju in novem začetku ter odmik od vsakodnevnih skrbi in obveznosti. S svojim življenjem niso zadovoljni ne Tom, ne Eva, ne Mala. Eva skuša najti nov smisel življenja s poglabljanjem v človekove duhovne sfere, Mala in Tom pa odideta iz Slovenije v Srbijo, na otok sredi Donave. Umakneta se iz sveta, v katerem nista srečna, za seboj skušata pustiti vse obveznosti, vsakodnevne skrbi in začeti povsem na novo. Vendar se izkaže, da to ni mogoče ali vsaj ne v celoti; čeprav se izolirata od sveta (ne bereta časopisov in poslušata radia), neprijetnim dogodkom ne moreta ubežati. Le-ti se samo še stopnjujejo: kača, ki jo najde psička Milamoja, Malo zelo prestraši; smrt Milemoje, streljanje, dva helikopterja, ki Toma, Malo, Jelo in Bato med prijetnim pomenkovanjem zmotita in preplašita, truplo, ki priplava po Donavi, je prestreljeno. Močno razvidna je tudi tema ljubezni med Tomom in Malo, ki jo prekinejo zgodovinski dogodki, Tomovo ravnanje in Malino nerazumevanje le-tega.

38

4.2.2.5 Motivi

V romanu se pojavljajo številni motivi, tukaj navajamo najopaznejše. Nekateri se med seboj prepletajo, povezujejo, spet drugi prehajajo v temo. Spor Toma z direktorjem in umetniškim vodjo je pomemben, ker da piko na i Tomovemu nezadovoljstvu s svojim življenjem. Če do njega ne bi prišlo, bi igro Julij Cezar izpeljal do konca, o odhodu iz države bi morda razmišljal, vendar tega najverjetneje ne bi uresničil, saj bi bil z režiranjem prezaposlen. Spor spodbudi Tomovo razmišljanje o svoji poklicni poti, o tem, ali je na tem področju sploh kaj dosegel, in tudi o njegovem odnosu do žene.

Odtujenost med možem in ženo ter očetom in sinom je prav tako močan motiv. Tom in njegova žena Eva sta se v zadnjih letih zelo odtujila. Njenega zanimanja za mistiko, bioenergetiko, radiostezijo in podobno ne razume, zdi se mu, da se ji je »v glavi nekaj skisalo« (Partljič 1992: 15) in da ga po tihem sovraži, na svojo stran je potegnila tudi sina, ki očeta ne spoštuje kaj preveč (To je razvidno iz Tinetovih besed: »Foter, ne zajebavaj!« (Partljič 1992:110)). Tom pa ne stori ničesar, da bi to spremenil; ko mu sin pripoveduje, da se pripravlja stavka zaradi mature, ne pokaže nikakršnega zanimanja ali morda neodobravanja; brez besed odide od doma. Prav tako ga ne skrbi, kako bo sin opravil maturo, saj ga ves čas, kar je na otoku, ne pokliče ali se o tem kako drugače pozanima. Mati je Tineta pridobila na svojo stran še posebej za to, ker mu je povedala za očetovo (tj. moževo) varanje (pred časom je pogosto prespal pri drugih ženskah). To, da se Tom zateče k Mali, bi morda lahko nekako razumeli, če že ne odobravali. Tako kot večina ljudi si tudi on želi razumevanja, topline in spolne potešitve, vendar mu žena ne zmore nuditi ničesar od tega. Ko se spre v gledališču, že vnaprej ve, da ga žena ne bo podprla, zato ji za spor sploh ne pove. Nepotešen je tudi v spolnosti; žena ga včasih odbija več tednov, saj »njena duhovna konstelacija ni /bila/ pripravljena na združitev /…/« (Partljič 1992: 18). Da gre pri tem le še za telesno združitev brez nežnosti in ljubezni je po vsem zapisanem več kot razumljivo. Povsem razumljivo je tudi, da Eva ni več tako ljubeča, kot je bila nekoč; po moževih številnih skokih čez plot je v njegovo ljubezen izgubila vso zaupanje; če bi se to zgodilo enkrat, bi mu morda še lahko oprostila, a ker se je to ponavljalo dalj časa, to ni mogoče. Telesno plat življenja in s tem tudi materialistični pogled

39

na svet zavrača, nov smisel išče v poudarjanju človekove duhovnosti in skrbi za probleme sveta. Iz odtujenosti med družinskimi člani izhaja tudi nezadovoljstvo z lastnim življenjem, le-to se kaže tudi v Tomovem dvomu, ali je v svoji poklicni karieri dosegel kaj, s čimer bi se lahko pohvalil, ali je njegovo delo sploh pomembno, ali ga kdo potrebuje. Tudi kritiki do njegovega dela niso najbolj prizanesljivi. Hvalijo mlade režiserje, nanj in na njegove kolege podobne starosti pa se spomnijo, »ko gre za tisti del repertoarja, ki bi naj bil preizkušen, resen, uspešen« (Partljič 1992: 76). Sklepamo lahko, da s svojim življenjem ni zadovoljna niti Mala. Kot igralka ni uspešna, poleg tega najverjetneje ne izhaja iz družine, ki bi jo podpirala ter ji nudila varnost in razumevanje. Za ljubezen do Toma se je namreč pripravljena odpovedati vsemu in se z otoka noče vrniti. Težko si predstavljamo, da bi svojce, s katerimi se dobro razumemo, kar tako pozabili.

Ljubezen med Malo in Tomom je zelo izrazit motiv, ki prehaja v temo. Mala se je v Toma zaljubila že ob prvem srečanju, prepričana je, da sta si usojena. Verjame v večno ljubezen, brez ljubezni tudi ne bi mogla s kom v posteljo. Toma mlada igralka sprva zgolj privlači, o resni zvezi ne razmišlja. Obljubi ji, da bo za vedno ostal z njo, ker se ji ne more upreti, nato svoj ravnanje obžaluje in ji ne upa priznati, da z njo ne namerava ostati. Da sta šla skupaj na Donavo, je bolj naključje; sprva je nameraval tja sam. Vendar se tudi on zaljubi vanjo; Mala mu nudi nežnost in pozornost ter zadovolji njegove spolne potrebe – vse to pri svoji ženi pogreša. Njuna ljubezen je strastna, polna ognja. »Samo da sta se spogledala s kalnimi očmi, samo da jo je dobro objel, že jima je bilo do združitve.« (Partljič 1992: 62.)

Naraščanja napetosti in nasprotij med republikami Jugoslavije, o čemer je bilo več povedanega v poglavju o snovi, na otoku ni neposredno opaziti, kaže se posredno (streljanje v oddaljenosti, helikopterja, ki preletita otok, truplo ustreljenega moškega). Ko napetosti prerastejo v vojno, se v Tomu zbudita nagon po vrnitvi domov in skrb za družino.

Otok se zdi kot oaza miru, kjer naj bi Tom in Mala uživala v skupnih trenutkih sreče, daleč stran od mestnega vrveža, stresnih situacij in kjer naj ne bi bilo laži, pretvarjanj, sprenevedanj, razočaranj. Vendar se kaže nasprotje: na eni strani

40

spokojna in mirna narava, na drugi nemir v duši: Mala in Tom se ves čas bojita, da bo njuno srečo nekaj skalilo, da se bosta nekoč morala vrniti v prejšnji vsakdan. Otok bi lahko predstavljal simbol lepšega, boljšega življenja, ki si ga tako želita. Neposredno z otokom je povezana Donava, ki »ima sto podob« (Partljič 1992: 50). Njen tok je odvisen od letnega časa. V času, ko sta na otoku Tom in Mala (junij), je Donava deroča in nevarna, pri vožnji s čolnom morata biti nadvse previdna. Tudi njena barva se spreminja; od daleč izgleda modra in nekoliko zelena, od blizu rjava in blatna. Ta mogočna reka nudi obilo možnosti za ribolov. Tom lovi ribe že deset let, Mala pa se s tem sreča prvič. Ribištvo jima predstavlja zabavo, saj ne lovita, da bi preživela; vendar je tako vse skupaj bolj pristno, v skladu z novim načinom življenja je tudi njuno preživljanje prostega časa in prehranjevanje (bolj spontano, naravno). Zelo dober ribič je Cigan Bata, ki jima svetuje, kako uloviti določeno vrsto ribe.

Ljubezen med Bato in Jelo se ne kaže neposredno in si je tudi ne izpovedujeta. Med njima je čutiti tovarištvo in naklonjenost. Bata sicer ukazuje ženi, »vendar je bilo v tem ukazu nekaj toplega. Ni bila surova moška moč, ki komandira žensko, ki da je na svetu samo za kuhanje /…/« (Partljič 1992: 69). Dosti bolj očitna je ljubezen med Bato in Milomojo, kar je razvidno že iz imena, ki ji ga je izbral Cigan. Ko obedujejo, jo drži v naročju in ji podaja kose hrane. Bata je prepričan, da bi psička zanj naredila vse, verjetno tudi skočila v Donavo, kar se nato res zgodi (skoči za mrtvo kačo, ki jo Bata vrže v vrtinec).

Močan vtis pusti tudi Malino izginotje, saj ostane nepojasnjeno. V Tomovo srce prinese praznino. Najbolj se boji, da je svoje življenje končala s skokom v Donavo. Nekoliko upanja prinese Jovov klic, vendar o tem, ali besede njegove matere držijo, ne more biti prepričan. Pomiril bi se le, če bi zagotovo vedel, da Mala živi, četudi je nikoli več ne bi mogel objeti, poljubiti.

4.2.2.6 Literarne osebe

Skozi vsa poglavja se da razbrati marsikatero lastnost literarnih oseb. Tukaj navajamo večinoma le tiste, ki še niso bile izpostavljene. Tom je star petdeset let

41

in že skoraj trideset let režira v slovenskih gledališčih. Dejansko mu je ime Tomaž, Tom so ga začeli klicati na akademiji. Svojemu delu je povsem predan (»Kaj bi on brez teatra, sta govorila žena in sin, ko se je prav vsak dan odpravil v gledališče, čeravno ni imel dela …« (Partljič 1992: 63)) in zelo delaven, saj je igralce, ki se jim junija ni več ljubilo delati, skušal motivirati, naj potrpijo, septembra namreč ne bo dovolj časa, da bi se vse naučili. Da ima svoj poklic zelo rad, je jasno, saj mu je režiranje Julija Cezarja izziv, po sporu se počuti praznega, saj iz te igre ne bo nič. »Tudi on je bil nosen z Julijem Cezarjem, zdaj pa ta abortus!« (Partljič 1992: 20.) Zna sklepati kompromise (pristane na staro glasbo, stare kostume, prazno sceno), vendar ve, kje je meja (ne pristane na to, da statistov v igri ne bi bilo). Po noči, ki jo preživi z Malo, ima slabo vest (»Joj, ali se splača vse to krokanje, vse to lizanje žensk, če se moraš potem tako nebogljen /…/ vrniti domov k ženi.« (Partljič 1992: 30)), vendar nima dovolj poguma, da bi ženi povedal, kje je bil vso noč (v mislih že kuje izgovore), in da bi Mali pojasnil, da z njo ne more ostati. O Tomovi zunanjosti ne izvemo ničesar.

Mala, petindvajsetletna igralka, ki še ni dobila angažmaja, je lepa, prej majhna kot velika, ne debela ne koščena, ima »dolge kot oglje črne lase, ki so se sijajno svetili« (Partljič 1992: 36), močne črne obrvi in črne oči. V Toma se je zaljubila na prvi pogled; predaval je nekaj ur na fakulteti, ki jo je obiskovala. Vse druge fante je zavrnila, ker je čakala le nanj, vendar mu ni nikoli pokazala, da ji je všeč, kar kaže, da ne želi izstopati in ni pretirano samozavestna. Potem ko ji Tom obljubi, da bo z njo ostal za vedno, hoče, da ji je zvest, verjame v večno ljubezen, zanjo je pripravljena storiti vse, tudi umreti. Je občutljiva, vznemiri jo že kakšna beseda, ki niti ni bila mišljena tako, kot je izzvenela. Pri ribolovu, pri katerem pokaže veliko mero spretnosti in vztrajnosti – tako kot tudi pri postavljanju šotora, prižiganju motorja na čolnu –, Tom reče, da se je na njeno palico ujel on (ne riba). Mala odvrne: »Ne reci ujel, Tom!« (Partljič 1992: 81.) Prizadelo jo je tudi, ker je Jovova mati ni ogovorila, počutila se je povsem odveč, kot kakšna priležnica. Ni povsem jasno, ali je Mala krstno ime ali zgolj vzdevek, vsi jo namreč kličejo Mala.

Med Malo in Tomom se kaže kar nekaj nasprotij. Mala gleda na svet s svetle plati, je idealist, Tom pa stoji trdno na tleh, je realist. Mala meni, da lahko ostaneta na

42

otoku za vedno, tudi pozimi (»Kako pa preživijo Eskimi?« (Partljič 1992: 89)), Tom v to ni najbolj prepričan, saj Donava pozimi zamrzne in rib ne bosta mogla loviti, zmanjkalo jima bo tudi denarja. Zdi se, da Male nič ne skrbi in ji je najpomembnejše, da sta s Tomom skupaj in da se ljubita. Zavreči hoče vse misli na življenje pred prihodom na otok, o njegovi družini, gledališču, politiki, vojski noče govoriti, prav tako nič ne pove o sebi in svoji družini. Daje vtis brezskrbnosti, čeprav jo verjetno marsikaj muči, Tom pa nenehno razmišlja in se sprašuje o njuni prihodnosti, o sebi. Sram ga je govoriti o stvareh, povezanih z izločanjem, ali izločati v bližini koga; Mala glede tega nima nobenih zadržkov, saj se ji to zdi nekaj povsem naravnega. Po tem ko ulovi velikega soma, se ji začne le-ta smiliti, postane ji žal, da je ulovila tako lepo ribo, še posebej, ker vidi, da je mama (iz nje se usujejo ikre). Tom kot ribič ne razmišlja na tak način, Malino sočutje do ribe mu je odveč. Ko zve za vojno v Sloveniji, se želi nemudoma vrniti domov, skrbi ga za sina, ženo in njegovo državo. Mala njegove skrbi ne razume, z otoka se noče vrniti. Njegova »krivda ob zapustitvi žene-matere in sina je tako močna, da za prešuštvo in pobeg, povzročena v puberteti srednjih let, ni kaznovan zgolj z ženinim poskusom samomora, pač pa s kompletno apokalipso, z agresijo nenarodne JLA na drobno in komaj rojeno državico, ki jo je bil pripovedovalec tako neodgovorno zapustil!« (Vrhovnik 1993: 89–90.)

Eva, ki jo je Tom pred osemindvajsetimi leti, ko sta postala par, klical Evica Revica, dela v založbi, kjer ima opravka z računi. Zanimati jo je začela »nekakšna mistika, radiostezija, bioenergetika, biohrana, nekakšne vokacije, valovanja, slutnje, prerokovanja …« (Partljič 1992: 17.) S prezirom gleda na moževe ambicije, mišljenje, materialistični pogled na svet. Polna je idej, kako rešiti domače probleme in probleme sveta. Na globlje duhovno življenje pripravlja tudi sina. Čeprav je odločna, saj Toma po noči, ki jo je preživel z Malo, prežene od doma (pred vrati ga čakajo njegove stvari), in polna neke energije, med Tomovo odsotnostjo pade v globoko depresijo, prereže si žile, a okreva. Po moževi vrnitvi ne vrta vanj, pravi, da je ne zanima, kje je bil. Njena brezbrižnost nakazuje, da je izgubila vso vero v njuno ljubezen.

Tine je sin Toma in Eve, zaključuje četrti letnik srednje šole, čakajo ga matura, sprejemni izpiti in vpis na fakulteto za novinarstvo, vendar zaradi vojne

43

sprejemnih izpitov ni bilo. Očeta ne spoštuje, saj mu očita, da si zanj nikoli ni vzel dovolj časa, k temu pripomore tudi materina odkritost (pove, da jo je njegov oče varal). Očita mu tudi, da ga ne razume in da je starokopiten, ker naj bo opolnoči doma in naj ne divja z motorjem.

Cigana Bata in Jela sta poročena, imata sina, a o njem nikoli ne govorita. Tom in Mala se z njima spoznata po nevihtni noči, ko ju Bata vsa premražena povabi v svoje skromno domovanje na kavo in slivovko. Na otoku živita od aprila do konca oktobra; Jela redi svinje, Bata lovi ribe in jih prodaja po gostilnah. Je zelo dober ribič, od Beograda do Vukovarja mu pravijo Ribja smrt, saj ni ribe, ki je ne bi znal ujeti. Z ognjem v očeh pripoveduje o Groznem, orjaškem somu, ki ga je nekoč videl, a ga ne namerava uloviti, saj bi se mu lahko maščevalo. Mali in Tomu razkrije marsikatero modrost, pomembno za preživetje v naravi (kako shraniti meso, da se ne pokvari, uloviti določeno ribo, zavarovati avtomobil pred krajo). Jela, ki je odlična kuharica, se boji za Bato, ki za nekaj dni izgine, ko njegova psička utone. A kmalu se vrne z novo ljubljenko Lepomojo. Čeprav Tom in Mala otok imenujeta »najin otok«, sta prava prebivalca otoka Cigana, ki jima nič ne uide; že od vsega začetka vesta, da sta zaljubljenca na otoku, medtem ko ta dva mislita, da zanju ne ve nihče.

Jovo, Tomov prijatelj iz Novega Sada, ki je prav tako režiser, je zelo gostoljuben. Tomu da svojo počitniško hišico povsem na razpolago, že pred tem ga povabi, da jo lahko uporabi kadarkoli želi. Med gledališkimi festivali je bil Tom pogosto njegov gost. Da bi se prepričal, ali je njuno prijateljstvo kljub napetostim v državi še vedno trdno, ga kliče skoraj vsakih štirinajst dni. Govori prostaško (»A kje je tista tvoja mala pička /…/ Baje ji fuk kar iz oči gleda … (Partljič 1992: 115)). Ob Malinem izginotju skuša Toma pomiriti, vendar je pri tem kar lahkomiseln; možnosti, da je Mala res utonila, ne jemlje resno, da bi prijavil njeno izginotje, se mu zdi povsem nesmiselno, prepričan je namreč, da se je nekje skrila.

V romanu se pojavijo tudi nekatere druge literarne osebe: kurirka v gledališču, igralka Damjana, direktor, umetniški vodja, kriminalistični inšpektor. Slednji sprejme Toma na policijski postaji, kjer le-ta prijavi Malino izginotje. Razloži mu postopek preiskave in deluje povsem profesionalno. Da mu vedeti, da je zaenkrat

44

edini osumljenec in naj zato ne zapušča Ljubljane. Umetniški vodja podpira Toma, ki želi, da igralci v juniju le še nekoliko potrpijo in delajo, vendar nato glede igre Julij Cezar drži z direktorjem, ki se ravna po zahtevah ministrstva. »Funkcionarja v gledališču nista bila idiota, /…/ ampak hinavca, prilagodljivca, mečkača, strahopetca … Taka ju je naredil prejšnji sistem /…/« (Partljič 1992: 12.)

4.2.2.7 Literarni čas in literarni prostor

Dogajanje je postavljeno v junij leta 1991, v Slovenijo in Srbijo, torej (nekdanjo) Jugoslavijo. Leto ni nikdar navedeno eksplicitno, vendar lahko o njem sklepamo na podlagi dogajanja. V prvem poglavju spoznamo, da je Tom režiser v gledališču v Ljubljani (prva tri poglavja se odvijajo v prestolnici) in da je zunaj pozna pomlad, na to nas opozori »bleščeče sonce, ki je že podajalo roko poletju« (Partljič 1992: 5), kmalu zatem je čas še natančneje opredeljen. Režiser mora biti v tem času zelo potrpežljiv, kajti »v teatru je junij smrt za projekte. Sezona je končana, vroče je, igralci so tečni, zanima jih samo še dopust /…/ Igralci zamujajo, odgovarjajo: bodi zadovoljen, da sem se v tej vročini in gneči sploh privlekel do teatra, /…/ saj bomo septembra vse nadoknadili, /…/ gremo domov /…/« (Partljič 1992: 6–7). Tom gre iz gledališča v gostilno Pod palmo, kjer ga v njegovem razmišljanju zmoti igralka Damjana. V drugem poglavju zvemo, da se je Tom v gledališču sprl 4. junija in da je tega dne še »slabe tri tedne do osamosvojitve Slovenije« (Partljič 1992: 22), kot sporoča naslov članka v časopisu, ki ga bere Tom v gostilni, kamor ljudje, zaposleni v gledališču, niso zahajali. Pred tem se je za kratek čas ustavil doma. 5. junija Tom zgodaj zjutraj odhaja iz sobice na Mestnem trgu, kjer sta z Malo preživela noč, domov, v peto nadstropje stolpnice. Tega dne se režiser in mlada igralka po Cesti bratstva in enotnosti odpeljeta iz Slovenije in hitita proti jugu Jugoslavije, na poti se ustavita v dveh motelih. Končno le prispeta v Srbijo; v Novem Sadu se ustavita pri Jovovi materi, ki jima da ključ od sinove počitniške hišice, ki jo poiščeta po tem, ko v Susku pustita avto. Ko prispeta na otok na Donavi, imenovan Šašikova ada, natančnim datumom ne moremo več slediti, kajti Tom in Mala dnevov ne štejeta, na datume ne mislita. »Kot da bi štetje lahko pomenilo odštevanje … /…/ Nista

45

hotela misliti, da bo nekoč treba oditi z otoka /…/« (Partljič 1992: 61). Živita za ta trenutek, ne bereta časopisov ali poslušata radia, stiku z realnim časom se izogibata. Vesta le, kdaj je konec tedna, sobota ali nedelja, kajti takrat na otok pridejo tudi drugi ljudje, kopalci in ribiči. Od petega do dvanajstega poglavja je kraj dogajanja otok, ki ga Jovo imenuje »Moj/moj kontinent«, Tom in Mala pa »Najin/najin otok« in »Ribja Arkadija«. V tem času gresta s čolnom nekajkrat do trgovine, posedita na terasi gostilne, obiščeta Cigana v njunem bivališču na otoku.

Čas je natančneje opredeljen zopet v predzadnjem poglavju, ko v trgovini nehote izvesta, da je v Sloveniji izbruhnila vojna (prvi dan desetdnevne vojne, tj. 26. junij 1991). Tom prej »njun otok« imenuje »nek otok«: »/…/ ne moreva biti na nekem otoku, medtem ko je Slovenija v vojni.« (Partljič 1992: 106.) Da bi izvedel, kako je z ženo in sinom, se odpelje telefonirat v Beočin, nato se vrne na otok, od tam pa v Novi Sad k Jovu. Ta mu pove, da je v Slovenijo mogoče priti le preko Madžarske in Avstrije. Tom njegov nasvet upošteva in preko Avstrije mejo prestopi v Tratah, uspe se mu prebiti iz Slovenskih goric (ceste, polne zaprek in zapor, mine). Iz Maribora pot nadaljuje v Ljubljano. Najprej odide domov, čez nekaj dni (po tem ko na Brionih podpišejo premirje) pa na policijski postaji prijavi izginotje Male. Zgradba je večinoma sintetična, pojavljajo se le posamezne retrospektive.

4.2.2.8 Pripovedovalec

V romanu Mala se menjavajo različni tipi pripovedovalca: avktorialni, personalni, tretjeosebni, prvoosebni, epski in v manjši meri lirski. Avktorialni pripovedovalec se kaže že v prvem odstavku romana: »Zaloputnil je z vrati direktorjeve pisarne, jezen in mrk je odkorakal po hodniku, kjer so tajnice, računovodkinje, organizatorke obiska z osuplimi pogledi obračale glave za njim, ki je hitel po ozkem hodniku in ki se je tik pred liftom zaletel še v kurirko, ki je nekje na skrivaj kuhala kavo; na skrivaj že zato, da ne bi vsi govorili, kako zgoraj v administraciji tako ne delajo drugega, kot kuhajo in pijejo kavo.« (Partljič 1992: 5.) Glede na to, v kateri osebi govori pripovedovalec, je v navedenem odstavku mogoče razbrati tretjeosebnega pripovedovalca.

46

Polpremi govor je podan v tretji osebi: »Petdeset let mu je. Že skoraj trideset let režira v slovenskih gledališčih. In kaj lahko pokaže? Nagrado s festivala satire. Nekaj intervjujev s fotografijami. Kje so vse te predstave? Vse stiske pred premierami? Vsi živčni zlomi? Kje so igralci, s katerimi so skupaj sanjali? /…/ Kdo sploh ve zanj?« (Partljič 1992: 15.) Doživljeni govor nato prehaja v notranji samogovor, ki je podan v prvi osebi (prvoosebni pripovedovalec): »Se sploh ukvarjam s pravim poslom? Kdo me potrebuje? Igralcem sem največkrat napoti! Direkcijam! Ja, tudi. Še sebi … Ko bi le lahko vse skup pustil in kam šel in začel vse na novo.« (Partljič 1992: 15.)

Pojavljajo se naslednji načini pripovedovalčevega govora: glasni zunanji govor (primer, podan ob avktorialnem in tretjeosebnem pripovedovalcu), tihi samogovor (primer, podan ob personalnem pripovedovalcu), dvogovor (»Katerega smo danes?« – »Petega junija. Včeraj je bil moj rojstni dan …« – »Ali bi šla z mano?« – »Šla bom s tabo. Kamorkoli. Tudi v Sibirijo. /…/« (Partljič 1992: 34)). Prepletajo se opis (»Som ni ravno očarljiva riba, preveliko glavo ima in ker nima lusk, vzbuja tudi nekaj groze. Brki so podobni kocinam, ki jih imajo stare ženske po bradi. Nekako ne pristajajo ribi… /…/ Kako lepo marmorno je bilo telo med glavo in repom. Zelena, siva, rumena barva se je mešala z belimi lisami.« (Partljič 1992: 85)), premi govor (»Samo mir mi naj dajo, da bom lahko lovil ribe in vse drugo, je pljuval levo in desno razjarjeni črni ribič …« (Partljič 1992: 95)), odvisni govor (»Jovovi materi je rekel le, da ima zdaj v juniju čas, potem pa še ne ve, kako in kaj.« (Partljič 1992: 46)), polpremi govor (primer, naveden ob personalnem pripovedovalcu).

Perspektiva pripovedovalca je panoramska in scenska, vendar slednja prevladuje. Panoramsko perspektivo lahko zasledimo na primer v trinajstem poglavju po Tomovi vrnitvi domov: »Potem je bilo še nekaj dni vse narobe in so še bežali v zaklonišče, navsezadnje pa so na Brionih podpisali premirje. Jugoslovanski ljudski armadi ni uspelo pokoriti republike, ki je hotela živeti po svoje in svobodno. Življenje se je skoraj vrnilo v prejšnji tok, doma je bilo seveda kot prej vse narobe.« (Partljič 1992: 120.) V trenutku, ko v gostilno, v kateri sameva in razmišlja Tom, vstopi vesela družba, je mogoče razbrati scensko perspektivo: »Tedaj so s hrupom vstopili neki pesniki, pisatelji, igralci, in igralke, glej, ali ni

47

tista Mala med njimi, glasno sedli za mizo, pravzaprav so kar znosili skup tri mize in naredili zares pravo omizje, naročili pivo, viskije, tonik z džinom …« (Partljič 1992: 23.)

Pripovedovalčevo stališče je mogoče razbrati takrat, ko želi Mala ulovljenega soma pokazati Bati, a ji Tom to odsvetuje: »Ne, ribe se ne kažejo. Ribiči se ne hvalijo z njimi.« (Partljič 1992: 84.) Tudi Tone Partljič meni, da se noben pravi ribič ne baha na tak način (Lorenci 1990: 12). Tudi Tom tako kot avtor ne razmišlja, da je ribo ubil, zato je obema odveč, če nanju gledajo kot na »kakšnega zločinca« (Lorenci 1990: 12–13). Partljič še duhovito doda: »Ubrisal bi tistega trotla, ki se mi na obali postavi za hrbet in govori uboga riba, uboga ribica.« (Lorenci 1990: 12.) Stališče pripovedovala je mogoče razbrati tudi iz besed, ki jih izgovori napovedovalec, ki komentira vojno dogajanje v Sloveniji: »Napovedovalec se je razburjal, kot da so Slovenci s tanki napadli vojsko. Kot da so Slovenci odkorakali na neko drugo ozemlje! Kot da ne živi tam slovenski narod.« (Partljič 1992: 111.)

4.2.2.9 Jezik in slog

Zvočni slog - rima: Evica Revica; »/…/ je bilo glasnejše in jasnejše.« (1992: 56) - onomatopoija: »Plosk, plosk, plosk ali nekaj takega.« (1992: 56)

Besedni slog - pogovorne besede: lift ('dvigalo'), penzionisti ('upokojenci'), piri ('piva'), pasati ('prijati'), štrajkati ('stavkati'), zatrapati se ('zaljubiti se'), lomiti ga ('počenjati neumnosti'), seksi ('spolno privlačen'), šalterji ('okenca') - neknjižne ljudske besede: marela ('dežnik'), za hec ('ne z resnim namenom'), rukniti ('hitro spiti'), spumpan ('izpraznjen') - žargonske besede: bučkanje ('udarjanje z ukrivljeno leseno palico po vodi z namenom uloviti ribo'), blinkerji ('umetne metalne ribice idr. vabe') - slengovski besedi: pornič ('pornofilm'), šibati ('hiteti')

48

- tujke: administracija ('uprava'), teater ('gledališče'), direkcija ('ravnateljstvo, vrhovna uprava'), klima ('vzdušje'), angažma ('najetje, nastavitev, sprejem v službo'), inovacije ('tujke'), renault - izposojenka: džin - angleški izrazi: full crazy, call girl, »Good bye. For ever!« (1992: 38), »Fuck me!« (1992: 43), »There is a war in Slovenia?« (1992: 118) - ljubkovalne besede: Evica Revica, vodica, Tinček, ritka, psička, vragec, bikec, ribica, očka, račke, zalivček, lisička, smrček, kljunček, brčice, usteca, ušesca - otroški govor: (po)kakati, lulati, lulek - slabšalne besede: bevskniti, goniti se, tepec, prilagodljivca, mečkača, strahopetca, ignorant, trap, režati se, foter, cucek, čorava (nižje pog., 'slepa, brljava') - psovke in zmerjavke: idioti, prasec, prasice, bedak - nizke besede: kurbe, zajebavati, kurbir, pokavsati, rajcati, pička, rit, drek, srati, fuk, posran, kurčevi (Hrvati) - kletvice: »Vragu v rit!« (1992: 5); poslati v božjo mater; hudič, jebemti, zaboga, hudiča, prekleti (pinči), jebemti sonce - ukrasni pridevek: bleščeče pomladansko sonce, vroči junijski večeri, brezplodne vaje, genialna drama, naša lepo melodična slovenščina, boljševiška garnitura, preiskujoči obraz zasliševalca, histerična žena, plavi visoko nakodrani lasje, cvetoča akacija, očarljiva riba, razjarjeni črni ribič, panične vprašujoče oči - poosebitev: »/…/ bleščeče pomladansko sonce, ki je že podajalo roko poletju /…/« (1992: 5); »/…/ pomol iz debelega debla topola, ki se je zgrudil v vodo /…/« (1992: 54); »/.../ blisk in grom pa si nista utegnila podajati rok /…/« (1992: 64); »Vodne ptice so vreščale, vrtinci pa tiho peli neko svojo vodno melodijo.« (1992: 85) - primera: »O Shakespearu sta se pogovarjala kot na tržnici …« (1992: 12); »Spala je kot otroče.« (1992: 29); »Imela je dolge kot oglje črne lase /…/« (1992: 36); »Saj beži od doma kot pubertetnik /…/« (1992: 37); »/…/ Mala je že sopihala in kdaj zaprhala kot konjiček /…/« (1992: 41); »/…/ jaz pa sem dvakrat žgani Cigan, kot dobra slivovka.« (1992: 68); »Bolečina in strah sta se razlezla v njem kot težka krogla /…/« (1992: 115) - metonimija: »/.../ se je celo leto dogovarjal za Shakespeara /.../«; »/.../ poseže po Shakespearu /.../« (1992: 8)

49

Stavčni slog - nasprotje: »/…/ kar naprej se dajejo in spet umikajo ostavke, trgajo in sklepajo pogodbe, kar naprej se skregajo do smrti, potem pa se ohladijo in delajo skupaj naprej.« (1992: 6); »Bilo je na poseben način grozljivo, ko so sredi zelenja, cvetoče akacije, razcvetelih breskev in temnega grmovja ropotali vojaški kamioni in dvigali prah /…/« (1992: 51); »/…/ a zdaj je bilo že vse tiho, še preveč tiho. Samo njuno silovito dihanje, samo njeni tihi stoki /…/ so se slišali /…/« (1992: 54) - ponavljanja: »Vsak dan isto. Vsak dan podobno.« (1992: 22) (anafora); »A direkcija je ostro rekla ne, ne /…/« (1992: 10) (geminacija); »Minister denarja ne da, ker ga nima. Vlada ga ne da ministrstvu, ker ga nima.« (1992: 11) (epifora); »Léži, Mala, samo léži …« (1992: 54) (epanalepsis); »Zakaj sta izbrala morje, ni vedel. Vedel je samo, da bo vlak odpeljal čim dlje od doma, žene, tasta, tašče.« (1992: 38) (anadiploza) - paralelizem: »/…/ kot da delajo uslugo njemu, kot da se žrtvujejo, kot da so največji sužnji na svetu /…/« (1992: 8); »/…/ bom šla s tabo do doma, bom šla povsod za teboj, bom šla dvakrat vate /…/«; »/…/ ali razumeš, ali me slišiš, ali se zavedaš /…/« (1992: 29); »Kako da nisem slutil, kako da mi nisi nikoli namignila, kako da nisi nič rekla …« (1992: 40) - vzklik: »Ampak, kar ne gre, pač ne gre! Kar je preveč, je preveč!« (1992: 8); »Ne, Tom, nimaš prav!« (1992: 13); »Igralcem sem največkrat napoti!« (1992: 15); »Pa saj to je Mala! /…/ Jebemti, saj ne moreš srečati več nikogar, ki ni iz teatra in ki ne bi kaj hotel!« (1992: 15–16) - brezvezje: »/…/ ne da bi ga pozdravila, vprašala, sploh dobro pogledala.« (1992: 12) - mnogovezje: »Ko bi lahko vse skup pustil in kam odšel in začel vse na novo.« (1992: 15); »/…/ polna neke divje energije in domislekov in idej /…/« (1992: 17); »/…/ jé in pije in izloča in nič ne naredi za svojo duhovnost.« (1992: 19); »/…/ ampak slišal je topove in tanke in besno puškarjenje.« (1992: 118) - zamolk: »Se spomniš, skoraj trideset let …« (1992: 25); »Politika je … sama veš kaj.« (1992: 13); »Če ne boš tiho …« (1992: 90) - frazem: »Sem jim dala vetra, ali ne?« (1992: 14); »/…/ ali bo vse padlo v vodo?« (1992: 16); povozila sta ga »čas in sama razvpita dialektika.« (1992: 23); »Saj ga ni dovolj v hlačah /…/« (1992: 37); »Le če dobro vlečeš na uho, slišiš

50

pretakanje vode.« (1992: 55); »Bilo mu je nerodno, v zemljo bi se udrl /…/« (1992: 58); »In sta res kar belo gledala /…/« (1992: 69); imela je »roko za ribe« (1992: 80) - perifraza: njena sladka vlažnost, hribček tam spodaj, sladka srčika, vlažna vroča srčika; golo, vroče, baržunasto središče toplega, dragega telesa ('žensko spolovilo'), »In sta darovala svoji ljubezni /…/« ('ljubila sta se'), prekleta zelena komarja ('helikopterja'), mala kosmata klobka ('psička') - obrnjen besedni red: opica mala, hinavec stari, hudičevka mala, prostodušnica črna, opica ljuba

Sklep V okviru besednega sloga je opaziti veliko pogovornih in čustveno zaznamovanih besed (največ je ljubkovalnih, slabšalnih, nizkih besed in kletvic), med tropi so najpogostejši ukrasni pridevki (razumski, nazorni, čustveni) in primere. Raba angleških izrazov se zdi smiselna le v primeru rabe Tomovega sina (izražanje najstnikov) in natakarice (Tom je ne bi razumel, če bi govorila madžarsko). Na čustvenost sloga poleg čustveno zaznamovanih besed kažejo številna mnogovezja, ponavljanja različnih vrst, vzkliki ter besedne zveze in stavki, ki izražajo ekspresivnost (frazemi). Primerov poosebitve in metonimije, za katere velja, da so večinoma razumske, v primerjavi z drugimi figurami in tropi ni veliko. Zastopana so priredja, podredja, enostavčne povedi in neglagolski stavki. Podredno zložene povedi, ki jih je v primerjavi s priredno zloženimi več, kažejo na razumskost skladnje. Vendar le-ta ni zgolj miselna, kaže se tudi njena čustvena funkcija (stavčni členi ali stavki se povezujejo z istimi vezniki ali brez njih, številna ponavljanja besed, besednih zvez, podobno grajenih stavkov). (Kos 2001: 136.)

Na realističen slog kažejo prisotnost fabule, ki razkriva človekovo usodo, predstavljanje stvarnosti (jasna predstava o dobi, družbenih razmerah, zgodovinskem dogajanju), odsotnost idealiziranja literarnih likov (le-ti niso nadpovprečne osebnosti, ampak povsem vsakdanje), analitičnost (avtor ugotavlja razloge za razodevanje značajev), prisotnost tretjeosebnega pripovedovalca, dialoga, monologa in opisa. Za realističen slog so značilna skromna izrazna sredstva, vendar tega v Mali ni opaziti (živo, raznoliko besedišče, številni primeri tropov in figur). (Pogačnik 1970: 124–134; Kos 1999: 184–186.)

51

4.2.3 Pri Mariji Snežni zvoni

4.2.3.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba

Obravnavano literarno delo je roman, napisan v prozi. Ker je po notranji formi in zgradbi večidel epski, spada v pripovedništvo. Obsega 260 strani. Uvodni in zaključni del sta nenaslovljena, osrednji del pa je smiselno razdeljen na dva dela; njuna naslova »Micika« in »Tinček« se ujemata z dogajanjem (prvi del obsega 15, drugi 16 poglavij). Dogajanje romana je postavljeno v zasebnost, vendar so zasebne usode postavljene v zgodovinski okvir. (Kos 2001: 156–157.)

Pričujoči roman bi lahko uvrstili v tisti tok sodobne slovenske proze, ki sta ga začrtala romana Veliki voz Miloša Mikelna (1992) in Čudežni Feliks Andreja Hienga (1993), ki sta bila tudi nagrajena s kresnikom. Omenjena romana se posvečata slovenski zgodovini dvajsetega stoletja; jemljeta jo kot literarno snov ali kot časovni okvir romanesknega dogajanja. Pri Partljiču je ta okvir razmeroma širok, saj zajema obdobje od začetka stoletja do osamosvojitve Slovenije. (Kos 2000: 171.)

Partljiču ne gre za nekakšno vaško kroniko, Pri Mariji Snežni zvoni prav tako ni zgodovinska freska ali kolektivistični roman neke vasi. Resnični socialno- zgodovinski dogodki so bolj gradivo, na ozadju katerega pisatelj plete življenjski zgodbi matere in sina. Partljičev roman bi tako lahko primerjali s prozo slovenskega socialnega realizma, zlasti Prežihovega Voranca in Miška Kranjca. Vsem trem avtorjem je skupna ljubezen do malega človeka, družbenokritične naravnanosti, značilne za prozo Voranca in Kranjca, pa pri Partljiču skorajda ni. (Kos 2000: 171; »Beseda na ovitku« 1994.)

4.2.3.2 Snov

Življenjski zgodbi Micike in Tinčka sta vpeti v zgodovinski okvir. Pisatelj je najbrž želel »kar se da verno popisati takratni čas, ki pa ga je ozaljšal z žlahtnim

52

verizmom« (Vincetič 1996: 70). Na to, da je roman napisan zelo živo, nedvomno vplivajo tudi avtorjeva doživetja. Odraščal je v Pesnici pri Mariboru, kjer je oče delal na železnici, mati pa na Pilčevem posestvu. Po drugi svetovni vojni, v kateri se je boril tudi Partljičev oče, so z agrarno reformo dobili nekaj zemlje, a so jo jim nato zopet vzeli. Ko je odrasel, se je z ženo in hčerko preselil na Sladki Vrh (v bližini Marije Snežne), kjer sta oba z ženo poučevala. A kot učitelj se je počutil »duhovno povsem ujet, nesvoboden, zideologiziran«. (Lorenci 1990: 106–107.)

Snov zajema tudi in predvsem iz zgodovine, in sicer iz političnih in socialnih razmer. V okvir slednjih sodi socialna neenakost; na eni strani bogati kmetje, veleposestniki in na drugi viničarji, oferji, hlapci, dekle, kočarji, berači (Švajncer 1995: 328). Vse bolj se je razvijal tudi sloj delavcev. Na podeželju sta bila zelo spoštovana župan in duhovnik – k slednjemu so se predvsem neuki ljudje obračali po nasvet –, ki sta večkrat pomagala razrešiti tudi kakšno pravno vprašanje (v tem primeru, kdo bo skrbnik Tinčka). Med obema vojnama je socialni položaj zelo poslabšala velika gospodarska kriza, s katero se razmahne tudi tihotapstvo.

V roman so vpeti pomembni zgodovinski dogodki in z njimi povezane osebnosti: čas Avstro-Ogrske in vladanje Franca Jožefa I., atentat na prestolonaslednika Ferdinanda, prva svetovna vojna, razpad avstro-ogrske monarhije, nastanek Kraljevine SHS, ki se nato preimenuje v Kraljevino Jugoslavijo, na čelu katere je kralj Aleksander Karađorđević, ki ga ubijejo v Marseillu. Po tem državo vodi kraljevo namestništvo s knezom Pavletom na čelu, saj je Aleksandrov sin Peter še mladoleten. Kraljevina Jugoslavija prekliče pristop k trojnemu paktu, zato jo napade Nemčija, ki nato skupaj z Italijo in Madžarsko razkosa napadeno državo. Na območju Slovenskih goric sledi vzpostavitev nemške okupacije, narodno zavedne in izobražene odpeljejo, tj. zaprejo, ustrelijo ali pošljejo v taborišče, streljajo talce. Vendar je Nemčija v tej vojni poražena, na ozemlju stare Jugoslavije nastane Federativna ljudska republika Jugoslavija, ki jo vodi Josip Broz – Tito. Nova oblast obračunava z nasprotniki (domobranci, ustaši, četniki idr.), uvajajo se kolektivizacija, obvezna oddaja, nacionalizacija, ki prinesejo zopet nove spremembe. Po Titovi smrti postajajo nasprotja med republikami Jugoslavije vse močnejša, ki privedejo do slovenske osamosvojitve in razpada države.

53

4.2.3.3 Fabula

V vasi Marija Snežna vsi nestrpno pričakujejo prihod visokega gosta, Franca Jožefa I., ki potuje po svoji državi, da bi jo notranje utrdil, »ker morda pretijo hudi dnevi« (Partljič 1994: 12). V množici, ki se drenja, da bi cesarja čim bolje videla, je tudi Margeca s svojo nezakonsko hčerko Miciko. Le-to poboža in ogovori sam vladar Avstro-Ogrske, o čemer nato poročajo tudi v časopisu.

Dekla Margeca proti svoji volji zanosi z bratom veleposestnika Edra in rodi nezakonsko hčer, ki svojega očeta ne pozna. Gospodar obema večkrat zagrozi, da ju bo nagnal, Miciko kruto kaznuje za majhne napake. Tolažbe ji ne zmore nuditi niti lastna mati, ki obžaluje, da se noseča ni vrgla v Muro, saj bi bilo tako obema trpljenje prihranjeno. Deklica poišče zatočišče pri mladem paru Pondrk, ki jo sprejme kot svojo, mati Margeca pa izgine neznano kam (kasneje izvejo, da je šla za deklo v Šmarjeto). Micika odrašča, prebuja se tudi njeno telo; ko jo fantje dražijo in osvajajo, ni ravnodušna, vendar se na smrt boji, da bi zanosila in končala tako kot njena mati. Vendar se zgodi ravno to; zanosi z Lojzkom Haričem, ki ji sicer obljubi, da se bo z njo poročil, vendar mora še prej zadnjič opraviti posel, s katerim bo zaslužil veliko denarja (tihotapljenje konjev). A pri tem ne gre vse po načrtih, ubit je žandar, Lojzek pa posredno vpleten, zato doma ne more ostati. Pobegne v Kanado, a Micika, ki umira od skrbi, kje je Lojzek, tega ne ve. Ker za svojega otroka noče življenja brez očeta, polnega ponižanj in trpljenja, naredi samomor, vendar njen otrok Tinček preživi. Zanj skrbita Lojzkova starša, ki mu šele čez nekaj let povesta, da nista njegova prava starša, temveč stara starša; mati mu je umrla, oče pa živi v Kanadi. Tinčka to prizadene, vendar mu je nekoliko v uteho prijateljstvo z zajčkom in Neratovim Nackom, a ko izgubi še ta in je tu tudi poziv za služenje vojske, Tinček ne zdrži več doma.

Tik pred osamosvojitvijo Slovenije, po triinštiridesetih letih, se Tinček zopet vrne v rodno vas. V Avstraliji je tudi pisal pesmi in tako dobil vabilo na vseslovenski kongres v Ljubljani. Na poti tja se ustavi v Mariji Snežni, gre na pokopališče, kjer o ljudeh, ki so bili del njegove mladosti, pričajo le imena na nagrobnikih (Vincetič 1996: 71).

54

4.2.3.4 Tema

Osrednja tema romana je življenjska zgodba Micike in Tinčka, matere in sina. Oba sta nezakonska otroka, Micika sicer ima mater, a ji ta le redko pokaže, da jo ima rada, očeta pa sploh ne pozna, zanj zve šele takrat, ko je njena mati že na smrtni postelji. Tinček najprej živi v veri, da je vse v najlepšem redu; ko na vsem lepem zve, da je njegova mati mrtva, njegov oče pa v Kanadi, ga močno prizadene in zaznamuje.

4.2.3.5 Motivi

V romanu se pojavljajo številni motivi, navajamo le tiste, ki so bolj izraziti. Tabla na Gostilni pri mostu oziroma napis na njej kaže na pomembne zgodovinske ločnice. Tabla se namreč večkrat zamenja; z razpadom Avstro-Ogrske in nastankom Kraljevine SHS se gostilna ne imenuje več Gasthaus »Die Brücke«, ampak »Gostilna pri mostu«, kar zavednega Nemca Edra zelo jezi. Ko se Elke poroči s prav tako narodno zavednim Nemcem, se napis zopet spremeni v »Elke Eder – Scheff Gostilna pri mostu«, kar jezi narodno zavedne Slovence (zopet en Nemec več, ki bo dobil jugoslovansko državljanstvo). Napis postane zopet nemški v času druge svetovne vojne, po njenem koncu pa se lastnik gostilne menja, saj lastnica in njen mož zbežita, ker se bojita sankcij s strani nove oblasti.

Pomembni zgodovinski premiki in usode posameznikov so povezani tudi z Muro. Po prvi svetovni vojni postane ta reka meja med Avstrijo in Kraljevino SHS, na sredo mosta postavijo mejni kamen z napisom »10. september 1919 St. Germain«. Z nemško okupacijo je mejni kamen odstranjen, vendar Mura zopet postane meja med dvema polovicama sveta, »pravo in prekleto, vzhodno in zahodno, socialistično in imperialistično« (Partljič 1994: 256), ob koncu druge svetovne vojne. V bližini reke se Tinček prvič sreča s smrtjo (Nemci ubijejo slovenskega financarja), tam je Gostilna pri mostu, kjer se zbirajo Nemci in nemškutarji ter potekajo sestanki Heimatbunda. Čez reko zbežita Lojzek in Tinček. Margeci in Miciki pa Mura pomeni simbol upanja in pričakovanja nečesa obetavnega, odrešujočega, zveličavnega, ki ju vabi k sebi (Švajncer 1995: 329).

55

Zvonjenje, ki se razlega iz zvonika snežniške cerkve, je prisoten skozi vso pripoved, nanj nas opozorijo naslov romana in uvodna verza. Miciki zvenijo besede Pondrkove Gere (»Takega pridnega otrokeca pa bi tudi jaz rada mela.«) tako lepo, »kot lepo poje ob nedeljah snežniški zvon« (Partljič 1994: 25–26). Ko odbije šesta ura, se Micika odpravi iskat svojo mater v Šmarjeto. Zvonjenje v omenjenih dveh primerih naznanja upanje, življenje pa oznanja, po tem ko se Micika in Lojzek prvič ljubita ter po tem ko Harič izve, da je njegov sin živ. Zvoni tudi, ko naredi Micika samomor in ko umrejo kralj Aleksander, Šteflička in stari Harič (smrt). Zvonjenje v daljni Kanadi Lojzka spominja na dom.

Življenje in smrt sta med seboj tesno povezana, kar je lepo razvidno iz naslednjih besed: »V Goricah so se rojevali otroci, starci so umirali. Zdaj je temu, daj onemu pel snežniški zvon.« (Partljič 1994: 183.) Stari Harič umira že petnajst let, zato si želi, da bi končno umrl in bi bilo konec muk. Želja se mu izpolni kmalu po tem, ko svoje življenje konča Micika. Naravne smrti umrejo tudi cesar Franc Jožef, Šteflička in Margeca, ubiti pa so kralj Aleksander, doktor Krapov, žandar Šedivy, financar Debeljak in Nacek. Micika umre, a njen sin živi. »Smrt in novo življenje sta si podala roko.« (Partljič 1994: 128.)

Ljubezen se kaže v različnih oblikah. Ljubezen med moškim in žensko je najočitnejša v odnosu med Dominikom in Gero Pondrk, izkazujeta si jo s pozornostjo, spoštovanjem, lepo besedo, dotikom. Sledijo ljubezen do otroka (Pondrka ne delata razlik med Miciko in Ivekom, Hariča vzgajata Tinčka kot bi bil njun lasten sin, rada imata tudi Lojzka, močno ga pogrešata.), do Boga in vernikov (Župnik Berlič spoštuje vse ljudi, ne čuti se vzvišenega nad njimi, njegove pridige želijo ljudi usmerjati, pretirana strogost se mu upira; kaplan pa meni, da ne moreš imeti enako rad tistih, ki iskreno ljubijo Boga, in tistih, ki niso verni.), do domovine (Narodno zavedni Slovenci, med njimi je tudi Ivek, želijo pristriči krila vse glasnejšim Nemcem in nemškutarjem; preden kralj Aleksander izdihne, izreče tele besede: »Čuvajte mi Jugoslavijo!« (Partljič 1994: 147)), do živali (Tinček se naveže na svojega zajčka, povsod ga nosi s seboj, poimenuje ga Lojzek.). Iskreno prijateljstvo se splete med Tinčkom in Neratovim Nackom. Tinček ima v Nackovem srcu posebno mesto, saj je sin Micike, ki jo je imel zelo

56

rad. Tinčku naredi vedno največjo butaro. Prijatelja postaneta tudi župnik in doktor Krapov, dva izobraženca, ki jima vera ne predstavlja ovire.

Z življenjem ljudi na podeželju je močno povezano delo, še posebej tisto na zemlji (na primer paša krav, sušenje sena, okopavanje pridelkov, delo dekel in hlapcev na veleposestvih, trgatev, medsebojna pomoč kmetov), zaradi katerega so v svojih najlepših letih videti starejši, kot so v resnici (garanje, boj za preživetje, skrbi). Le redki se izobražujejo še po osnovni šoli (Ježov Gaber diplomira iz kiparstva), nekoliko več je delavcev (Ivek dela v tovarni, Dominik kot cestar) in obrtnikov (mesar, čevljar, ki pride v vas le pred zimo). Razen veleposestnikov se skoraj vsi spopadajo z revščino, še posebej tisti, ki imajo zelo malo ali nič zemlje. Vse skupaj poslabšajo še gospodarska kriza in naravne katastrofe, ki pridelek uničijo. Nekateri poskušajo preživeti, drugi obogateti s tihotapstvom, ki ga skušajo omejevati žandarji in finančni stražniki. Še posebej težko je življenje mater in njihovih nezakonskih otrok, katerih število se po prvi svetovni vojni zelo razmahne. Prisotno ni samo zmerjanje s »pankrtom« in »nebodigatreba«, temveč tudi fizično nasilje (Eder Miciko večkrat pretepe).

Prva in druga svetovna vojna posežeta v življenje ljudi (služenje vojske, ranjenci, streljanje talcev, taborišča ipd.), vendar se življenje v vasi ne ustavi, poteka naprej. Ob vkorakanju nemške vojske v državo se zlasti nemškutarji znašajo nad zavednimi Slovenci in vsemi drugimi, ki so se jim kako zamerili, odpeljejo tudi župnika, nadučitelja in župana, drugi ljudje pa v tem času živijo celo boljše kot prej. Vsaka oblast prinese nove spremembe, vendar večinoma neizobraženi ljudje v Mariji Snežni niso seznanjeni z dogajanjem po svetu, v vsakem vladarju vidijo le dobro (spoštujejo in občudujejo cesarja Franca Jožefa I., kralja Aleksandra in Tita), le redki vidijo tudi drugo plat, še manj je takih, ki si upajo o tem spregovoriti (učiteljica Katja to stori, vendar zato izgubi delo).

4.2.3.6 Literarne osebe

V romanu se pojavijo številne literarne osebe, navajamo le tiste, ki so pomembnejše za razvoj dogodkov. Margeca je dekla na posestvu Helmuta Edra,

57

čigar brat Franz, pekovski mojster v Gradcu, jo prisili v spolni odnos. Gospodarjevemu bratu se ne upa upreti, nekaj v njej pa jo k temu tudi vabi (urejen, fin gospod, ki si je poželel ravno njo, deklo). Odvisna od Edrove volje (grozi, da jo bo nagnal) obljubi, da ne bo nikomur povedala, kdo je oče njenega otroka. Izmučena od trdega dela, izžeta od skrbi, nenehnega strahu, da ju bo Eder nagnal, je večkrat slabe volje, razdražljiva, zato Miciko kdaj tudi brez razloga natepe, ozmerja z »nebodigatreba«, zagrozi, da je ne bo imela več rada, če bo še naprej spraševala, kdo je njen oče. Pogosto ji je nato žal, opravičuje se, jo objema, tolaži, postavi se zanjo, ko jo Eder prvič močno pretepe. Micika sicer ima mater, vendar je zaradi njenega ravnanja zmedena, ni več prepričana, do jo ima res rada, bolj kot lajšanje telesnih bolečin potrebuje tolažbo, prijazno besedo. Mati ji osnovne človeške potrebe, topline, ne more nuditi zaradi odrinjenosti na dno eksistenčne lestvice z oznako: brezpravna vsem in vsakomur (Švajncer 1995: 327). Micika se k Pondrkovim zateče v upanju, da je zanjo vse hudo za vedno minilo, a to je bilo le slepilo, ki se je potrdilo po nenapisanem pravilu, da jabolko ne pade daleč od drevesa (Švajncer 1994: 7). Čeprav sta Pondrka dobra z njo, vendarle nima nikogar, ki bi jo poučil, svetoval, kako ravnati, da se bo prebila mimo nevarnih čeri. Do tega spoznanja se mora dokopati sama, česar pa ne zmore zaradi zunanjih vplivov, ki so jo spehali na rob, kjer se neha človečnost pred nenehnim prezirom socialno trdnejšega in močnejšega nad pankrtom. Prebujajoče telo vzbuja v njej radovednost ter hkrati dvom in strah, da se ji zgodi to, kar se je njeni materi. Prebujeni ženskosti se ne more upreti, popusti na plasteh sena; dekliške sanje potepta neprizanesljiva resničnost. (Švajncer 1995: 328.) Miciki je že v rani mladosti vtisnjeno v spomin, da je življenje otroka brez očeta nesmiselno, kruto, polno ponižanj, bolečine, hrepenenja po lepšem življenju; na to jo opozarja mati, ki obžaluje, da noseča ni skočila v Muro, in življenje samo (pretepanje, zaničevanje). Potemtakem ne preseneča, da takšnega življenja ne privošči nikomur, še zlasti ne svojemu otroku. Ker ji ne uspe narediti splava, je možnost samo ena. Morda bi jo od tega lahko odvrnila prijazna in razumna materina beseda, vendar ji mati, umirajoča v hiralnici, tega ne zmore dati. Verjetno bi se njeno življenje odvilo povsem drugače, če bi ji Pondrka dovolila oditi v mesto, kjer bi se šolala (je najboljša učenka na šoli). Vzame si življenje, vendar ne pričakuje, da bo njeno početje (obešanje na pokopališču) kdo opazil in

58

se bo njen načrt le deloma uresničil; v odhajanju v onostranstvo porodi sinka (Švajncer 1995: 329).

Ljubezni mu ne primanjkuje; ljudem se zdi skrb starih staršev že pretirana. Dokler Tinček ne izve, kdo so dejansko njegovi starši, je brezskrben – čeprav že kot zelo majhen kriči v spanju in se dedek in babica sprašujeta, ali je mogoče, da ga težijo stvari, ki so se zgodile pred njegovim rojstvom –, nato se zapre vase, o svojih starših ne govori, vendar o njih nedvomno razmišlja, se sprašuje, zakaj ga oče ne obišče. Najboljši prijatelj mu postane zajček, ki ga nosi povsod s seboj, to kaže na stisko otroka, ki se čuti pomirjenega, če je z njim drobno bitje. Ko izgubi tako zajčka kot prijatelja Nacka, ki predstavlja nekakšno vez z njegovo materjo, izgubi vso upanje, dom mu ne predstavlja več kraja, kamor bi se rad zatekel, vleče ga stran, da bi lažje pregnal bolečino. K temu pripomore tudi razočaranje nad novo oblastjo (vsi se bojijo UDBE, kmetje nimajo hrane, zaradi obvezne oddaje, zaradi denarja, ki ga oče pošilja iz Kanade, jih zaslišujejo, vojaki JLA na meji vsak dan koga ubijejo, čeprav so to četniki, ustaši, domobranci, so vendarle ljudje, Tinček pa noče nikogar ubiti, zato noče v vojsko). Tako kot Lojzek je tudi Tinček samosvoj; rad odhaja od hiše, odloči se, da ne bo nikoli spregovoril nemške besede, zaradi česar je v šoli tudi tepen.

Gera in Dominik Pondrk sta dobrega srca, saj sprejmeta k sebi Miciko in skrbita zanjo, kot bi bila njuna prava hči. Sta razumna in nesebična, gledata na dobro otroka (prepustita Tinčka Haričema), medsebojno se spoštujeta. Nimata dovolj denarja, da bil lahko šolala tako Miciko kot sina Iveka (osnovno šolo obiskujeta oba), zato jo raje obdržita doma, da pomaga pri delu, Ivek pa ne nadaljuje šolanja, ampak se v tovarni izuči za pomočnika pri papirnem stroju. Je pogumen, narodno zaveden in plemenit, na dan Hitlerjevega rojstva se spopade z nemškutarji in Nemci, ki kurijo kresove, tistemu, ki mu izlije oko, se ne maščuje, čeprav ima možnost. Postane član krajevnega ljudskega odbora in član komiteja KP.

Hariči se sprva držijo bolj zase, zakonca Neža in Jože sta molčeča, pogovarjata se le o najnujnejšem, teži ju umiranje starega Hariča, skrbi jima povzroča tudi sin Lojzek. Ukvarja se s tihotapstvom, po več dni ga ni domov, za njuno skrb mu ni mar, do njiju ne kaže nobenega spoštovanja. Odgovornosti se ne izmika, saj

59

Miciki obljubi, da se bo poročil z njo, vendar vse jemlje brezskrbno, medtem ko Miciko skrbi, da bi zanosila. Po prihodu v Kanado sprevidi, da svojih staršev ni dovolj cenil, pokaže se tudi njegov pogum, saj prijatelju reši življenje (nesreča v rudniku). Z rojstvom Tinčka se Hariča povsem spremenita; prej mrka človeka postaneta bolj dobrovoljna, saj jima vnuk vlije novo voljo do življenja, izboljša se tudi odnos med zakoncema samima.

Neratov Nacek je nekoliko naglušen, pri govorjenju ponavlja besede. Nikoli ni zares hodil v šolo, tja hodi že deset let, ker nikoli ne dobi spričevala; izogiba se verouku, različnim proslavam. Z materjo živi v hiški ob Muri skupaj s kokošmi, kozo, mačko, psom, zaradi neprijetnega vonja se ga nekateri izogibajo. Naokoli hodi v zakrpanih oblačilih, rad pomaga ljudem, podari jim nabrane gobe, maline, v zameno pa dobi hrano. Rad ima Miciko, njena smrt ga močno prizadene, saj ga takrat prvič vidijo jokati. Po nesreči ga ustreli graničar, ko nabira gobe.

Šteflička je padarka, znana daleč naokoli. Diagnozo napove iz urina in se pri tem nikoli ne zmoti, v zameno ji ljudje dajo hrano. Potrdi Micikine dvome, ali je noseča, in jo nato bodri, da je biti mati nekaj zelo lepega, saj si mnoge to želijo, a nimajo te sreče. Je možača in tudi govori, kot bi bila moški, po vasi kolje prašiče, kar je običajno moško delo. Iz vasi odide, ker ima zaradi doktorja Krapova vse manj pacientov.

Gustl Pišek je slikar samouk, ki se vse bolj predaja pijači. S prezirom gleda na umetnike, kot je Ježov Gaber, ki se je za kiparja izšolal v Pragi. Meni, da tisti, ki ima talent, ne potrebuje nobene šole. Sčasoma spozna, da se tudi v šoli lahko kaj koristnega naučiš. Gaber Miciki pripoveduje o življenju v mestu, kjer je večkrat lačen, vendar ga nova spoznanja notranje bogatijo. Preživlja se z rezbarjenjem, obnavljanjem kipov v cerkvah, risanjem, slikanjem.

Vasilij Sergejevič Krapov je Rus, po izobrazbi zdravnik, ki beži pred boljševiki. Spoprijatelji se z župnikom, ki mu dovoli, da igra na orgle v cerkvi in tako lažje premaguje domotožje. V vasi si uredi ordinacijo, ljudje ga kličejo doktor Harašo, ker po tem ko prispe v vas in mu župnik ponudi streho nad glavo, ponavlja besedo »harašo«. V sebi združuje »žalost, otožnost, inteligenco, a tudi jezo in kletev«

60

(Partljič 1994: 65), zato se ga ljudje tudi bojijo. Močno pogreša Volgograd in Moskvo, žalost utaplja v pijači, zato se z ženo (ali partnerko) Ljudmilo Nikolajevno pogosto spreta. Miciki noče narediti splava, prigovarja ji, da se ni vredno ubiti; tudi njima z ženo je težko, ker sta tujca, ubežnika, a dobila bosta otroka, ki bo ohranil sled za njima na tem svetu. Ubijejo ga Rusi ob koncu druge svetovne vojne, ženo najdejo obešeno.

Poleg župnika Antona Berliča, kaplana Mirka Cudermana, Krapova in Gabra so učitelji edini izobraženci v vasi. Župnik skuša natančno zapisati vse pomembne domače in svetovne dogodke v župnijsko kroniko, žal mu je le, da nima daru za pisanje, kot ga ima na primer Cankar. Tudi nadučitelj Jakopec piše šolsko kroniko, vendar kot da ga politično dogajanje v državi in svetu ne zanima. Učiteljica Katja mu namreč očita, da tako lepo govori o kralju Aleksandru, ko vendar ve, da je uvedel diktaturo in odpravil ustavo. Katjo potihem spoštujejo in občudujejo vsi učitelji, saj si upa na glas izraziti svoje mnenje. Že Cankar je dejal, da učitelji ne smejo biti hlapci oblasti. Kljub temu da ima veliko dela, nikoli ne tarna, izžareva vedrino in energijo. Ko prvič izgubi delo zaradi članka, ki oblasti ni všečen, odide ponosno in samozavestno, a ko jo odpustijo drugič (zaradi buržuaznih liberalnih idej), je razočarana; odpustijo jo predstavniki oblasti, v katero je verjela (komunistična). Jakopec postane bolj dejaven šele takrat, ko postanejo Nemci že zelo glasni, organizira Zvezo kmečkih fantov in deklet, zaradi svoje narodno zavedne dejavnosti pa je skupaj z županom odgnan v Dachau.

Kot da gre za posmeh zgodovinskih oseb, ki jim ta obrobna vasica pomeni najbrž le zapotje (Vincetič 1996: 70). Iz nekaterih besednih zvez, s katerimi je naslovljen Franc Jožef I. (Njegovo veličanstvo, vaša gnada, esenca monarhije), je mogoče razbrati kanček ironije. Le-ta se kaže tudi v tem, da pripovedovalec cesarja najprej predstavi kot veliko zgodovinsko osebnost, očeta narodov, vladarja mogočne države, že v naslednjem trenutku pa ta mož dolgo išče po svilenih spodnjicah ter naposled le najde »mehkobnega ptička« in »lula« (Partljič 1994: 8). Vendar pri tem ne gre za norčevanje, pripovedovalec želi le pokazati, da je tudi cesar samo človek, ki je kdaj osamljen, nesamozavesten, ima težave z zdravjem, česar pa ljudje ne vidijo oziroma o njem ne mislijo na tak način. Preprosti ljudje imajo tudi o kralju Aleksandru samo najboljše mnenje, tudi nadučitelj mu poje slavo in o

61

njem govori kot o »očetu jugoslovanskih narodov«, ki je bolj kot svojo družino ljubil domovino (Partljič 1994: 147), oči mu odpre šele Katja. Povsem po naključju se v vasi ustavi kraljevič Peter, ki slika Tinčka z zajčkom. Ker je mladoleten in namesto njega dejansko vlada knez Pavle, v ljudeh ne vzbuja takšnega spoštovanja, financar Farazin ga v gostilni ozmerja z »mladim poscancem«, župan pa z »mladim smrkavcem« (Partljič 1994: 188, 190). Slabšalno zveni tudi to, da se je ob napadu Nemčije na Jugoslavijo »na prečo počesani mladi kralj /.../ z materjo in brati že basal v aeroplan, ki jih bo odpeljal iz nesrečno napadene nesrečne države« (Partljič 1994: 223). Ob koncu vojne Katja razočarano ugotavlja, da otroci ne vedo, kdo je Tito, »največji sin naših narodov« (Partljič 1994: 239). Kmalu se ponudi priložnost, da tega velikana vidijo tudi na lastne oči. Na ta dogodek se skrbno pripravijo, naučijo se peti pesem »Druže Tito, mi ti se kunemo« in plesati kolo ob njej, učenec naj bi deklamiral pesem, učenka pa maršalu podarila šopek. Vendar kot v posmeh ljudem, zbranim na postaji v Šentilju, Tito v trenutku, ko vlak pelje mimo njih, urinira in se gleda v ogledalo. Prav primerna je pripomba enega od razočaranih, »da se maršal poščije na ljudi ob progi« (Partljič 1994: 247).

4.2.3.7 Literarni čas in literarni prostor

Dogajanje je postavljeno v Marijo Snežno, obmejno vas, ki ni le to, temveč mnogo več, je postojanka na stičišču dveh svetov, tukajšnjega, na tej strani meje, in ondodnega, ki je dosegljiv le z uradnim dokumentom (Švajncer 1995: 327). Literarne osebe le redko zanese izven domače vasi, a če že, je to povezano s pomembnimi opravki. Micika gre iskat svojo mater v Šmarjeto, najprej pešači v Maribor, od tam se z vlakom odpelje v Moškanjce in nato v Šmarjeto. V Šentilj se odpravi Katja, po tem ko jo odpustijo, doktor Krapov gre tja po zdravila, čez nekaj let tam na Tita čaka množica ljudi. Harič in Tinček se odpravita v Apače h kamnoseku, da bi ga vzpodbudila, naj vendarle že konča z izdelavo Micikine grobnice. Po drugi svetovni vojni Marijo Snežno preimenujejo v Zgornjo veliko vas, od koder gre Katja na sestanek OF na Sladki Vrh. Po triinštiridesetih letih se Tinček, zdaj Valentin Harich, iz Avstrije vrača v Marijo Snežno.

62

Roman skuša objeti kar tri generacije Slovencev, živečih v treh državah (Avstro- Ogrski, prvi in drugi Jugoslaviji); začne se z letom 1910 in konča tik pred slovensko desetdnevno vojno (Poniž 1995: 37). Pripovedovalec zgodbe ne pripoveduje kronološko linearno, ampak se kronološko fragmentarno osredotoča na tiste trenutke v usodah posameznih protagonistih in tudi cele vasi, ki so usodni, eksistencialno odločujoči in hkrati literarno zanimivi (»Beseda na ovitku« 1994).

4.2.3.8 Pripovedovalec

V Pri Mariji Snežni zvoni se menjavajo različni tipi pripovedovalca, prevladujeta avktorialni in tretjeosebni pripovedovalec, nekajkrat se pojavita tudi personalni in prvoosebni pripovedovalec in samo enkrat drugoosebni pripovedovalec. Epski pripovedovalec je prisoten skozi ves roman, občasno ga nadomesti lirski.

Avktorialni in tretjeosebni pripovedovalec se kažeta v naslednjem odlomku: »Naslednje jutro pa se je razdivjala poletna nevihta. Ljudje so gledali črne oblake in si oddahnili, ker ni bilo med njimi tistih rahlo rdečkastih, iz katerih je tako rada divjala toča. Tolklo je, bliskalo, grmelo ko noro; ko se je pa nebo umirilo, je bil dan lep in spokojen in ljudje so se bolje počutili. Pondrk bo imel spet polne roke dela, preden bo po nalivu spet zravnal gramoz na cesti in očistil jarke.« (Partljič 1994: 203.)

Pokazatelja personalnega pripovedovalca sta notranji monolog (pri katerem se kaže prvoosebni pripovedovalec) in polpremi govor, prvi prehaja v slednjega: »Ne, ne bom pokazal, da sem se zbudil, ne, malo bom še sam v kočiji, potem se bo tako ali tako začel cirkus, govori, himna, stiski rok, besedičenja, njegov stavek ali dva v tej kot glasbena skrinjica pojoči slovenščini ... Zdaj bo še malo v poletnem dopoldnevu sameval in kinkal v kočiji ...« [podčrtala J. L.] (Partljič 1994: 8.)

Drugoosebni pripovedovalec se pojavi ob koncu romana, kjer gre dejansko za notranji monolog Valentina Haricha: »Pa res lahko greš čez most kadarkoli

63

hočeš? /.../ Tam si prvič videl smrt od blizu. /.../ Ves čas, vseh triinštirideset let, si želiš znova videti ... samo nikoli nisi zbral korajže ...« (Partljič 1994: 257.)

Pojavljajo se naslednji načini pripovedovalčevega govora: glasni zunanji govor (primer, podan ob avktorialnem in tretjeosebnem pripovedovalcu), tihi samogovor (primer, podan ob prvo- in drugoosebnem pripovedovalcu), dvogovor (»Atek, zakaj tako letiš?« – »Letim? Samo hitro grem.« (Partljič 1994: 139)). Prepletajo se opis (»Neratov Nacek je imel že kakih osemnajst let, bil je malo naglušen /.../ Na njegovih hlačah in srajci je bilo toliko flik kot na oblekah vseh drugih šolarjev skupaj, in vse te njegove flike so kar krepko dišale po kurah in kozi. /.../« (Partljič 1994: 37)), premi govor (»Pa ga ja ne boš zaklal? sikne Lojzek.« (Partljič 1994: 85)), odvisni govor (»Rada bi rekla, da je učitelj rekel, naj se jeseni vpiše v šesti razred /.../« (Partljič 1994: 45)), polpremi govor (primer, naveden ob personalnem pripovedovalcu).

Perspektiva pripovedovalca je scenska in panoramska. Panoramsko perspektivo lahko zasledimo v naslednjem odlomku: »Kako je življenje trdoživo! Saj se vmes opoteka, krvavi, se ustavi, a kljub temu kar teče ... In tako je bilo tudi v Goricah. Po prvih pretresih in po vzpostavitvi nove nemške oblasti je bilo mogoče spet živeti naprej.« (Partljič 1994: 226.) Scensko pa opazimo na primer v delu, ki predstavlja Franca Jožefa I, ki se pelje v kočiji: »Stara, siva, pametna, plešasta glava je bila nagnjena in prislonjena na zglavnik sedeža. Nekaj je ščegetalo starega cesarja, nekaj vlažnega. Bila je slina na bradi. /.../« (Partljič 1994: 8.)

4.2.3.9 Jezik in slog

Zvočni slog - rima: »/…/ kajti vse mine, vse se spremeni, le cesarstvo ostane do konca dni …« (1994: 12); »Konji se znojijo. Ljudje zvalovijo. Redarji vse poostrijo.« (1994: 16); »Čeravno, kadar steče kri, tudi pozabe ni.« (1994: 97); »/…/ življenje je trpljenje in smrt je odrešenje /…/« (1994: 183); »Kdo je odprl nebo, da razbija, doni … Pri Mariji Snežni zvoni!«; »Čisto drugače tu poje zvon, / čisto drugače zazveni bron

64

…« (1994: 260) (verza); »Kak lepo mi poje ta snežniški zvon, / ki ga slišal več ne bom …« (1994: 5) (verza) - onomatopoija: hov hov Zvočni slog ustvarjajo tudi pesmi v čast posameznemu vladarju, pesem, ki opeva reko Volgo, in pesem v nemščini (nemška himna, Deutschlandlied).

Besedni slog - pogovorne besede: fajfa ('pipa'), farovž ('župnišče'), pokomandirati ('ukazovati'), fabrika ('tovarna'), kregati ('oštevati'), fejst ('ki ima pozitivne lastnosti v precejšnji meri'), flaša ('steklenica') - neknjižne ljudske besede: štala ('hlev'), šnops ('žganje'), flika ('krpa'), šimfati ('kritizitati'), kušniti ('poljubiti'), župa ('juha'), štant ('stojnica'), šuntati ('hujskati'), zrihtati ('obleči'), španga ('lasna sponka'), koštati ('stati, veljati'), plehmuzika ('godba na pihala') - narečne besede: mamika, zara, gnojšnca, deklin(c)a, »Dvakrat orati, trikrat kopáti, sem prpeláti, se te nemrem fal dati …« (1994: 103); »Tetíca, jaz sem té zdaj príšla!« (1994: 33); »Kaj pa če?« (1994: 34); »In tebe čem met /…/« (1994: 55), kraužlast ('kodrast'), cota ('cunja'), okapat ('okopati'), repincl ('motovilec'), oča ('oče'), nečem ('nočem'), ahtati ('paziti'), hica ('vročina'), janka ('krilo'), štenktniti ('očitati'), presmec ('butara'), pojšter ('vzglavnik') - žargonski besedi: malar ('slikar'), malati ('slikati') - zastareli besedi: učilna ('učilnica'), kimavec ('september') - tujka: deplasirano ('neprimerno, neumestno, zgrešeno') - nemški izrazi: alter Herr, Kaiser, herzlich wilkommen, Got erhalte den Kaiser, der deutsche Boden, jawohl, Fussballer, Graz, Ost, unser Führer, Gruppenführer, vorwärts, »/…/ Noch ein Bier, bitte /…/« (1994: 193), »Deutschland, Deutschland über alles, über alles in der Welt …« (1994: 222) - ruski izrazi: panemajete, harašo, spasiba - srbski izrazi: »Sve ovo je Austrija?«; »Čekaj, mali /…/ još jednom /…/«; »Kako se zoveš? Koja ti je adresa?«; »Slat ćemo ti fotografiju /…/« (1994: 186) - angleški izrazi: March, June, daddy, my God, The Central Sydney Cementary, »Coffe and scotch ... and mineral watter!« (1994: 258)

65

- ljubkovalne besede: izbica, zavesica, hčerkica, vnučki, vasica, cerkvica, glavica, usteca, dekletce, glasek, Micika, Tinček, Lojzek, Ivanček, Vladek, zemljica, ptiček, lučke, hiške, očesce, prstek, zajček, hlevček - otroški govor: lulati, lulika

- slabšalne besede: oficirček, uglednež, babe, pankrt, babjek, fakin - psovke in zmerjavke: otrok prekleti, pes frdamani, vindišarski ksindl, smrklja hudičeva, prasica, bedak, prasec, trola, fuksa stara - nizke besede: kurji dreki, poscati se, ščajnca, pičkica, rit, fukati, zajebati, kurba, poscanec

- kletvice: jebenti Boga svetega/srbskega, krucifiks, tri pičke materine, Boga Isusa, porkamadona, krucitirkl nahamol - ukrasni pridevek: radovedne oči, elegantna visoka kolesa, porcelanasta kitajska posteljna posoda, prestrašene oči, brkati pokončni starec; mala, nevredna, kmečka, hribovita fara, črna kuštrava glavica, žive oči, smehljajoča se usteca, pošastne sence, drobna pest, kosmati ruski hudič, ljuba, tisočkrat prekleta boljševiška Rusija - poosebitev: »Če bo pa stopila sredi ceste bela Smrt s koso, jo bo Micika prosila /…/« (1994: 33); »/…/ še malo, pa bo začela klicati otava.« (1994: 66); »Jutro jo je našlo izmučeno, bledo, vznemirjeno, razdvojeno.« (1994: 88); »Tam je doma smrt /…/« (1994: 93); »/…/ smrt ji sedi na blazini.« (1994: 119); »Smrt in novo življenje sta si podala roko.« (1994: 128); »Kako včasih kriči tišina!«; »Kdaj se bosta Vojna in Smrt nasitili?« (1994: 225) - primera: »/…/ od jutra naprej je bila kot ranjena in znorela žival.« (1994: 15); »/…/ Eder že ve, da bo nagnal to deklo ko psico od hiše /…/« (1994: 17); »In zato ji je tisti stavek mlade Pondrkove /…/ zvenel v glavi tako lepo, kot poje ob nedeljah snežniški zvon /…/« (1994: 26); »Tema je ko v črni zemlji.« (1994: 33); »Prve rahle meglice so kot kake bele svilene rute visele med bregačami.« (1994: 87); »Pod belo janko /…/ spi kot kača zvita vrv.« (1994: 126)

Stavčni slog - nasprotje: »Jutro je pametnejše od noči …« (1994: 35); »Tam je doma smrt, ona pa nosi v sebi življenje.« (1994: 93); »Ponekod je bilo na stotine črnih vran, ki so se dvignile v jato, malo poletele in krožile, potem pa spet sedle v sneg, črne in nagnetene ko na kakem pogrebu.« (1994: 110); »Nekdaj mrka in tudi pri sosedih

66

nepriljubljena hiša je prav zaradi Tinčka zacvetela.« (1994: 133); »Nad deželo se je spustila mora zaradi kraljeve smrti, nad Haričevo hišo pa se je zjasnilo in je sijalo zaradi nenadne novice.« (1994: 143) - ponavljanja: »Čudež, z eno besedo čudež!« (1994: 10) (epanalepsis); »Otrok se dere, mama, mama …« (1994: 16) (geminacija); »Veja sega na britof, črna veja, močna veja.« (1994: 126) (epifora); »Ne bo kruha za vsa usta, ne bo kruha …« (1994: 121) (anafora) - paralelizem: »Micika bi rada odprla usta, pa ni mogla. Rada bi bila vstala, pa so noge bile hrome. Rada bi bila zatulila, pa krik ni hotel iz grla.« (1994: 67); »Potem skoči Vladek h konjem, odpre vrata, nič ne hrzajo, je že Lojzek tu, je že na hrbtu, prvega konja, že grejo v temo, /…/ so že za gostilno, že za prvimi jablanami, že je tudi Vladek na hrbtu zadnjega konja v vrsti /…/« (1994: 85); »/…/ da je kri pritekla, da je oko izteklo, da je krik zarezal v pomladno noč.« (1994: 213) - vzklik: »Danes je središče sveta tu! V Slovenskih goricah!« (1994: 10); »Cesar zna vse jezike vseh narodov v monarhiji!« (1994: 17); »Mama se je postavila zanjo!« (1994: 27); »Kdaj je bilo to, ljubi Bog!« (1994: 134) - brezvezje: »Zahvalila se mu je, on pa je že zaklical dija, dija in konj je spet stekel, kraguljčki zacingljali, sani oddrsele.« (1994: 112); »Poklekne, tipa, posluša, v zenico gleda.« (1994: 127); »/…/ tam doli pri Benediktu pa je baje drevje podiralo, cesto zalilo, pridelek uničilo.« (1994: 206) - mnogovezje: »/…/ govorili in spraševali in se hecali …« (1994: 14); »/…/ cesar stopa po cvetju, gospoda in uniforme, in osebnosti grejo za njim /…/« (1994: 16); »/…/ ne da bi bili ljudje dobro vedeli, zakaj in kako in čemu …« (1994: 22); »/…/ Pondrkova hiša in vrata in drobna pest tolče po vratih in glasek trepetajoče vpije /…/« (1994: 34); »/…/ saj so bili oča samo še kost in koža in gnoj in bljuvanje /…/« (1994: 103) - frazem: »/…/ kdor gre na Dunaj, naj pusti trebuh zunaj …« (1994: 14); »/…/ kaj pa ti buljiš ko tele v nova vrata …« (1994: 16); »Bil je Eder s svojim lincarjem in konjem Luciferjem, kakor je pravil divjemu žrebcu, črnemu ko oglje …« (1994: 28); »Govorila je kot moški, kadila fajfo ko Turek /…/« (1994: 44); »Delam kot črna živina v rudniku.« (1994: 140); »/…/ kako narobe je, če se človek briga za stvari, ki niso njegove, in se praska, kjer ga ne srbi.« (1994: 214)

67

- perifraza: mehkoben ptiček, trdi mišičasti kol, sladek, trd, strumno stoječ škrlatnež ('moški spolni ud'), zlatorumene cesarske kapljice ('urin'), vroča in sladka vlaga med stegni, vroča srčika, vroča, dlakava, ponorela žemljica ('žensko spolovilo'), čakalnica smrti ('hiralnica') - obrnjen besedni red: otrok prekleti, hripavec nespečni, mačkica dlakava, »Čisto drugače tu poje zvon, / čisto drugače zazveni bron …« (1994: 260); »Kak lepo mi poje ta snežniški zvon, / ki ga slišal več ne bom …« (1994: 5) - oksimoron: »Bomo videli, so slepi rekli /…/« (1994: 232)

Sklep

Zvočni slog ustvarjajo številni primeri rime. V okviru tropov s svojo številnostjo najbolj izstopajo ukrasni pridevki (razumski, nazorni in čustveni pridevki, čustvenih in nazornih je nekoliko več kot razumskih) in primere. Primerov poosebitve, za katere velja, da so večinoma razumske, v primerjavi z drugimi figurami in tropi ni veliko. Na čustvenost (emocionalnost) sloga kažejo številna mnogovezja, ponavljanja različnih vrst, čustveno zaznamovane besede, vzkliki ter besedne zveze in stavki, ki izražajo ekspresivnost (frazemi). Veliko je tudi nasprotij. Zastopana so priredja, podredja, enostavčne povedi in neglagolski stavki. Podredno zložene povedi, ki jih je v primerjavi s priredno zloženimi več, kažejo na razumskost skladnje. Vendar le-ta ni zgolj miselna, kaže se tudi njena čustvena funkcija (stavčni členi ali stavki se povezujejo z istimi vezniki ali brez njih, pojavljajo se ponavljanja besed, besednih zvez, podobno grajenih stavkov), veliko je tudi enostavčnih povedi). (Kos 2001: 136.)

V romanu so tudi številne narečne besede, ki dajejo vtis pristnosti, zlitosti z okoljem, besede iz nemškega, srbskega in ruskega jezikovnega področja še bolj nazorno predstavijo duh časa (Avstro-Ogrska, Kraljevina SHS oz. Kraljevina Jugoslavija, nemška okupacija, bežanje pred boljševiki), prisotne so tudi nekatere angleške besede, kot posledica emigracije v tujejezično okolje (Kanada, Avstralija). Za pripoved sta torej značilni živost jezika in berljivost, ki jo avtor spodbuja z iskrivim humorjem; celo najbolj tragičnemu dogodku in hudi telesni stiski doda ščepec vedrosti (Vincetič 1996: 71; Švajncer 1995: 329). Resnost situacije na več mestih prekine šaljiv vložek, navajamo le nekaj primerov. Elke Eder je nejevoljna, da jo sredi noči motijo žandarji in financarji, »saj jo je gori v

68

sobi brez gat čakal Scheff … Ja, tudi petdesetletniki še lahko brez gat kako reč dobro opravijo!« (Partljič 1994: 81.) Ljudje so večkrat hodili gledat, kako ustvarja Ježov Gaber, in spraševali: »Čigava glava je to? – To je Ivan Cankar. – Ampak ta pa ni iz naše fare. – Seveda ne, tele, to je pisatelj.« (Partljič 1994: 204.) Ljudje nestrpno pričakujejo prihod cesarja Franca Jožefa, se drenjajo in pogovarjajo: »Le kdo jim zdaj pere srajco, ko je cesarica umrla? – Tiho bodi, stara, kaj pa noriš … Ko da nima cele čete peric!« (Partljič 1994: 14.)

Na realističen slog kažejo prisotnost fabule, ki razkriva človekovo usodo, predstavljanje stvarnosti (jasna predstava o dobi, družbenih razmerah, zgodovinskem dogajanju), odsotnost idealiziranja literarnih likov (le-ti niso nadpovprečne osebnosti, ampak povsem vsakdanje), analitičnost (avtor ugotavlja razloge za razodevanje značajev), prevladovanje tretjeosebnega pripovedovalca, prisotnost dialoga, monologa in opisa; izrazna sredstva niso skromna, kot je značilno za realistični slog. (Pogačnik 1970: 124–134; Kos 1999: 184–186.)

4.2.4 Starec za plotom

4.2.4.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba

Določitev literarne zvrsti obravnavanega proznega dela je nekoliko problematično, saj se glede tega pojavljajo različna mnenja, nekateri avtorji pa se nedvoumni navedbi literarne zvrsti celo izogibajo (Helga Glušič navaja oznako »prozno delo« (Glušič 1996: 147), pisec besede na ovitku Starca za plotom in Albert Majder oznako »kratka pripoved« (»Beseda na ovitku« 1995; Majder 1997: 43), Alenka Glazer oznako »biografsko delo« (Glazer 1996: 17), Jakob J. Kenda oznako »biografska povest« (Kenda 1996: 22), Vera Vukajlović oznako »romansirana biografija«, ki nastopi v zadnjem delu, ki govori o Majcnovi pesniški rehabilitaciji (Vukajlović 1996: 172–174). Nedvomno gre za biografsko delo, saj je v središču pripovedi življenje zgodovinsko pomembne osebnosti. Ima značilnosti tako pravega biografskega romana kot romansirane biografije, oba

69

pojma se skrivata pod skupnim pojmom biografski roman. Že naslov proznega dela nam pove, da ne gre za znanstveno biografijo, kjer v naslovu nastopa polno ime biografiranca, naslov je namreč simboličen (»Starec za plotom«), dopolnjuje ga podnaslov (»Elegija v prozi«), ki pa ne izdaja identitete biografiranca, kar je pri biografskih romanih najbolj pogosto. Avtor uporablja različne signale avtentičnosti (le-ti so značilni za romansirano biografijo), ki krepijo vtis avtentičnosti in verodostojnosti, to so pisma, umetniška dela (odlomek iz drame Revolucija, otroške pesmi, pesem Smrt v polju, del pesmi Rožengrunt) in literatura (odlomki iz knjige V Rogu ležimo pobiti). (Samide 2003: 233–236.) Sem sodijo preverljivi podatki, ki so uporabljeni zato, da bi potrdili tisti dopisani, izmišljijski in splošni del (na primer opisi literarnega večera, epizoda s Tinčkom, ki preplaši Majcnovo ženo, ker ve za njiju, epizoda z njegovo triletno hčerko in Majcnovim nostalgičnim odzivom, ki naj bi potrjeval zgodbo o Dajdici) (Vukajlović 1996: 173–174). V Starcu za plotom ni izogibanja dialogu in prikaza celotnega življenja osebnosti, kar je značilno za romansirano biografijo (Samide 2003: 236). Značilnosti biografskega romana se kažejo v tem, da v tem proznem delu sicer obstaja zgodovinska resnica, vendar ni sama sebi namen, »ampak služi nekemu 'višjemu' poslanstvu: ustvariti posebno umetniško resnico, ki je dovolj prepričljiva, da ji bralci tudi verjamemo« (Samide 2003: 238). Prav tako je v ospredju zasebna in ne javna sfera biografiranca.

Literarno delo Starec za plotom je napisano v prozi. Po notranji formi in zgradbi je večidel epsko in spada v pripovedništvo. Razdeljeno je na 18 poglavij, vendar je glede na to, da je roman poleg epa najobsežnejša zvrst, manj obsežno besedilo, saj obsega 135 strani. Vendar spodnja meja obsega ni določena. Za roman se zahteva problemska, pomembna ali vsaj pestra podoba kake življenjske resničnosti, te pogoje pa Starec za plotom izpolnjuje. Dogajanje romana je postavljeno v zasebnost, vendar so zasebne usode postavljene v zgodovinski okvir. (Kos 2001: 156–157.)

70

4.2.4.2 Snov

Avtor zajema snov iz življenja Stanka Majcna (več o tem je zapisano v nadaljevanju ob Grobu pri Mariji Snežni v poglavju o snovi), pri tem so izpostavljena povojna leta njegovega življenja. Z Majcnovo življenjsko potjo so povezani tudi zgodovinski dogodki (prva svetovna vojna, življenje v Kraljevini Jugoslaviji, druga svetovna vojna, državljanska vojna, povojni izvensodni poboji, revolucija in prihod komunistov na oblast, izgraditev nove države Jugoslavije, v kateri so cenjeni le oblasti všečni avtorji, ki poudarjajo ideale socializma, nacionalizacija, kolektivizacija idr.). Snovno področje so tudi avtorjeve izkušnje (družina, šolanje, poklic, literarno ustvarjanje).

4.2.4.3 Fabula

Starec (nikoli ni imenovan drugače, vendar je jasno, da gre za Stanka Majcna) in njegova žena Mara živita v Mariboru, kamor ju je povabila njegova sestra, po tem ko so ju predstavniki nove oblasti nasilno izselili iz stanovanja v Ljubljani. Razen tega da žalujeta za sinom Gregorjem, ki je najverjetneje padel med slovenskimi četniki ob koncu druge svetovne vojne, sta soočena tudi z izoliranostjo in odrinjenostjo na rob družbenega življenja; dejansko živita »za plotom« (Glazer 1996: 17). Starec je spregledan tudi kot pisatelj in pesnik, saj pripada t. i. katoliškemu krogu piscev. Poleg sinove odločitve za četnike je k temu prispeval tudi starčev politični položaj v času okupacije (podban in pomočnik šefa uprave Ljubljanske pokrajine in generala domobranske vojske Leona Rupnika (Žebovec 2005: 238)). Starčevo življenje, životarjenje v hišici z nadležno in komplikatorsko ženo, spremeni srečanje s sosedovo triletno deklico Dajdico (Vukajlović 1996: 172–173). Le-ta mu namreč vlije novo voljo do življenja, začne pisati pesmi za otroke in prodajati pridelke na tržnici. Vendar sreča ne traja dolgo, saj se Dajdica z družino preseli v Ljubljano, kar starca na moč žalosti. Kljub redkim pismom se stik med njima vedno bolj izgublja. Pred smrtjo starec doživi »pesniško rehabilitacijo« (Vukajlović 1996: 173), saj ga povabijo na literarni večer s pesniki, rojenimi po vojni, kjer berejo njegove pesmi, in izdajo njegovo Izbrano delo. Umre zaradi raka na črevesju, pokopljejo ga pri Mariji Snežni.

71

4.2.4.4 Tema

Starec za plotom tematizira življenje Stanka Majcna v povojnih letih, ki jih je le-ta preživel »za plotom«, osamljen in izločen iz javnega dogajanja (Glazer 1996: 17). S takšnim življenjem so povezana občutja tesnobe, brezizhodnosti, zapuščenosti, strahu in ogroženosti v prvem delu in občutja osamljenosti, odpovedi, ponižnosti, minevanja in umiranja v drugem delu pripovedi (»Beseda na ovitku« 1995), na kar opozarja že sam podnaslov (Elegija v prozi). »V elegičnih pesmih se pesniku toži po nečem dragem, kar je izgubil; žalosti se nad sencami preteklosti ter objokuje svojo usodo in nedosegljive ideale.« (Majder 1997: 43.)

4.2.4.5 Motivi

Vodilni motiv, ki ga lahko razumemo kot simbol, je plot. Plot okoli hiše, v kateri živi starec z ženo in sestro, fizično res obstaja; zaradi izločenosti iz javnega življenja, se starec giblje le znotraj tega območja, le-to zapusti samo v izjemnih primerih. Življenje za plotom pa dejansko predstavlja izoliranost, osamljenost in zaznamovanost. Starec se s takšnim življenjem sprijazni, »po svoje so ga ta osamelost, ta prisilna izolacija, vsiljeni geto vrta na tihem veselili« (Partljič 1995: 7), Mara pa tak način življenja primerja z ječo. Šele Dajdica mu da toliko volje in moči, da gre v mesto med ljudi (v cerkev in na tržnico prodajat pridelke), ko deklica odide, izgine tudi vse veselje do takšnih sprehodov izven plota. Starca nekoliko vpeljejo v javno življenje slavisti, ki se vse bolj zanimajo za njegovo literarno ustvarjanje. Sprva se na moč upira kakršnemukoli pojavljanju v javnih sferah, češ »da se bolje počuti na vrtu kot med knjigami in slavisti« (Partljič 1995: 109), vendar nato le pristane na izid Izbranega dela in udeležbo na literarnem večeru.

Življenje starca in njegove žene je prežeto z žalostjo, najprej zaradi sinovega odhoda med četnike (noče dopustiti, da bi komunisti prevzeli oblast), ki v njiju vzbudi občutek krivde (Mara je podpirala sinov odhod, starec ga je skušal zadržati, vendar bi morda lahko z drugačnim ravnanjem pripomogel k drugačni sinovi odločitvi). Mara ves čas upa, da je sin še živ, starec pa ve, da je upanje

72

zaman, to še dodatno podkrepi pismo iz emigracije, ki poroča, da sinu tja ni uspelo priti. Starčevo žalost zaradi sinove odsotnosti omili Dajdica, ki vnese novo upanje in voljo do življenja v njegov pust vsakdan, zapolni praznino, ki je nastala zaradi sinove smrti, in ga potegne »iz brezčutnosti, žalosti, pobitosti« (Partljič 1995: 98). Globoka žalost zopet nastopi, ko Dajdica odide v Ljubljano, saj čuti, da nima več za kaj živeti.

Življenje zakoncev Majcen zapolnjujeta tudi strah in pogum. Slednji se kaže v njuni odločitvi, da kljub svojemu nekdanjemu socialnemu položaju opravljata dela, ki jima jih prej zaradi dobre materialne preskrbljenosti ni bilo treba. Mara, ki je poučevala le leto ali dve, po poroki pa ne več, saj ji zaradi moževih pomembnih političnih funkcij ni bilo treba, zaprosi za službo blagajničarke v podjetju Odpad in tvega, da jo bodo zavrnili ali se ji posmehovali. Starec, doktor prava, ki se je nekoč gibal v najvišjih političnih krogih, prideluje zelenjavo in jo prodaja na tržnici, na to je celo ponosen, napolnjuje ga z energijo. Straha ne čuti več; piše emigrantom v Argentino, čeprav je kaznivo. Boji se le, da se Dajdici ne bi kaj zgodilo. Maro je strah represivnih ukrepov nove oblasti, ki ji ne zaupa in jo sovraži; vse to izhaja iz slabih izkušenj v preteklosti (sinova smrt, izselitev iz stanovanja, nacionalizacija moževega podedovanega posestva pri Mariji Snežni).

Sinova smrt je posledica razdora znotraj naroda, česar starec ne more razumeti. O krutih zločinih komunistične oblasti nad nasprotniki revolucije in partizanstva priča knjižica V Rogu ležimo pobiti. Novinar Drago jo želi pokazati javnosti, da bi pripomogel k spravi, vendar mu predstavniki oblasti to preprečijo z zaporno kaznijo. Pripoved o življenju starca zaokroži njegova smrt, ki jo nekako napove njegova pesem Rožengrunt, ki jo preberejo na literarnem večeru.

4.2.4.6 Literarne osebe

Starec in njegova žena Mara sta si v marsičem nasprotna. On se z življenjem za plotom sprijazni, ne trpi, ker ni več med ljudmi, še vedno pozitivno gleda na življenje, v vsem skuša videti nekaj dobrega, tudi v novi oblasti, ki jima je prizadejala veliko hudega, njenih predstavnikov ne obsoja, ampak jih skuša

73

razumeti. Nasprotno Mara težko prenaša takšen način življenja, sovraži ljudi na oni strani plota, »to drhal, ki ji je pokončala sina« (Partljič 1995: 8), starec tega ne more razumeti, zato jo sprašuje: »/.../ zakaj vidiš povsod strahove?« (Partljič 1995: 89.) Njega skromno življenje ne moti; ukvarjanje z vrtnarstvom in prodaja na tržnici sta mu v veselje, Mara pa se sramuje revščine in svojega dela na Odpadu, ki ga opravlja le zato, da bi imela dostojnejše življenje. Ne razume moževe ljubezni do Dajdice, zdi se ji, da se je pootročil, ne vidi, da je prinesla sonce v njegovo življenje, zato starec vsa občutja zadrži zase in jih ne deli z ženo, v kateri ne najde nobene utehe. Zaradi vsega tega se mu zdi večkrat tuja, sprašuje se, če ga ima sploh rada. Da ga ljubi, mu pove šele na njegovi smrtni postelji, vendar verjetno tega ne sliši več, saj že prej izdihne. Kljub visoki izobrazbi (doktor prava) in nekoč visokim političnim funkcijam ostane preprost in dostopen, s svojim literarnim ustvarjanjem se ne postavlja, šele po literarnem večeru, kjer so brali njegove pesmi in mu ploskali, si reče: »Morda pa moja literatura le ni čisto zanič?« (Partljič 1995: 128.) Starec lahko predstavlja slehernika, eno izmed žrtev prekuca, ki je obrnil na glavo življenje stotisočih (Vukajlović 1996: 173).

Dajdico, sosedovo hčerko, spoznamo kot triletno deklico, ki ji je v resnici ime Zalika, vendar jo starec kliče Dajdica, ker govori: »Daj, daj mi žogo, daj ...« (Partljič 1995: 8). Hitro vzljubi starca, saj se ji vedno posveti in igra z njo. Ko se z družino preseli v Ljubljano, se stik med njima vse bolj izgublja, a nanj nikoli ne pozabi, saj prizna, da je nihče ni nikdar tako privlačeval kot on, ne mama, ne prijateljice, ne prvi mož.

V Starcu za plotom nastopijo tudi nekatere druge literarne osebe: starčeva sestra, ki velikodušno sprejme brata in njegovo ženo pod svojo streho, kljub temu da svakinji ni najbolj naklonjena, zbližata se šele, ko starec zboli; prvi in drugi direktor Odpada Zalaznik in Koprivšek, ki se Mari zdita človeška in razumevajoča, kljub temu da sta postavljena s strani oblasti, ki jo Mara sovraži; starčeva prijatelja dr. France (dr. France Koblar (Majder 1997: 43)), nekdanji urednik Doma in sveta, kjer je starec objavljal svoje prve pesmi in črtice, in Tine Zorko, ki je starca spodbudil, da je po mnogih letih spet začel pisati, spoznamo ga le iz starčeve retrospektive in pisem, ki jih piše iz emigracije; Slavka Jazbec, predsednica podružnice slavističnega društva, profesor slovenščine Igor Z., ki ima

74

v Argentini nečaka in starca spodbuja, naj naveže stik s tamkajšnjo emigracijo (starec jim res odpiše, izdajo njegovo zbirko črtic Povestice, igrajo dramo Matere); Marja (dr. Marja Borštnik (Majder 1997: 43)), ki uredi dve knjigi njegovega izbranega dela; Tine Golob, ki ga najprej spoznamo kot dijaka učiteljišča, ki bi rad postal pesnik in ga zanimajo starčeva (tj. Majcnova) literarna dela, nato kot učitelja pri Mariji Snežni, ki z ženo in hčerko Mojco obišče pisatelja in ki mu to leto uprizorijo njegovo prvo dramsko delo (Tine je najverjetneje Tone Partljič).

4.2.4.7 Literarni čas in literarni prostor

Pripoved se odvija kronološko linearno z vmesnimi retrospektivami (starec se na primer spominja prve svetovne vojne, sinovega odhoda med četnike tik pred koncem druge svetovne vojne, pogreba bana dr. Marka leta 1942). Literarni čas zajema obdobje od prisilne izselitve iz stanovanja v Ljubljani v maju 1948 do starčeve smrti decembra 1970 (Glazer 1996: 17). Orientiramo se lahko po nekaterih letnicah in letnih časih, natančnejših datumov ni. Literarni prostor je skoraj izključno Maribor, imenovan »mesto pod Kalvarijo« (Partljič 1995: 107); v vsakem poglavju se dogajanje odvija v hiši, kjer živi starec z ženo in sestro, odpravi se tudi v cerkev, na tržnico, na pošto, k sosedovim, v trgovino, v park, v kazinsko dvorano, žena pa odhaja vsak dan na delo v podjetje, ki je najverjetneje nekje na Lentu. Le ob samem koncu literarnega dela se dogajanje prestavi drugam: najverjetneje v Ljubljano, kjer že odrasla Dajdica izve za smrt starca, in v Marijo Snežno, kjer učitelj Tine Golob izve za pogreb starca, vendar prepozno, da bi mu lahko prisostvoval, saj časopisi v vas prispejo z enodnevno zamudo.

4.2.4.8 Pripovedovalec

V obravnavanem proznem delu je prisoten epski pripovedovalec, le redko lirski, prevladujeta avktorialni in tretjeosebni pripovedovalec (»Je hiša. Je vrt. Plot. In sivolasi starec. No, starec ni sam. Z njim živi žena. In vzhodni del hiše je dom starčeve sestre. /.../ Vendar se svakinji ne pogovarjata. To je mučno, ampak starec

75

si ne beli več glave s tem. Ženske, ženske pač ...« (glasni zunanji govor) (Partljič 1995: 5)), ki se prepletata s personalnim in prvoosebnim pripovedovalcem (»Za koga naj še živim? Koga naj se veselim, ko se zjutraj prebudim? Moj Bog! Pomagaj mi.« (notranji samogovor) (Partljič 1995: 100)); personalni pripovedovalec se kaže tudi v polpremem govoru: »Kaj jim naj reče o Gregorju, ko pa sam ne ve, kje je? Oprezna rit! Ali mu ni tega oponesel tudi sin, ko sta se sprla?« (Partljič 1995: 12)), le enkrat se pojavi drugoosebni pripovedovalec.

Prevladuje scenska perspektiva, na kar kažejo opisi (»Toda ni mu kaj prida več kot šestdeset let, le tako siv je, tako globoke brazde ima na obrazu, tako ugasle oči, da mu pravijo starec ...« (Partljič 1995: 6)) in številni dvogovori (»Kaj sta plesala? – Kdo? – Ti in tista tvoja Dajdica? – Ne nori! – Poglej, kako je steptan sneg ...« (Partljič 1995: 44)). Polpremi govor se prepleta z odvisnim (»Mara je rekla, da bo hodila delat samo še do pomladi, potem se bo upokojila.« (Partljič 1995: 115)) in premim govorom (»Ne vem, je odgovoril mož, ves prevzet od spoštovanja zbujajočega starca.« (Partljič 1995: 123)).

Iz pripovedi je mogoče razbrati naklonjenost starcu, saj njegove slabe lastnosti niso izpostavljene, predstavljen je kot zelo pozitiven lik. Razberemo lahko tudi nestrinjanje s tem, da so cenjeni le oblasti všečni pisci, avtorji iz katoliškega kroga pa so prezrti.

4.2.4.9 Jezik in slog

Zvočni slog - rima: »Hruška buška!« (1995: 35); »Ti si grom, / jaz sem toča, / zdaj pa - lom na lom, / naj se maje koča. /…/« (1995: 35) (verzi); ptičke siničke; »/…/ čiv, čiv, še sem živ /…/« (1995: 42) - onomatopoija: »/…/ čiv, čiv, še sem živ /…/« (1995: 42); tik tak; škrip škrip

76

Besedni slog - pogovorne besede: penzija ('pokojnina'), fabrika ('tovarna'), kompanjon ('tovariš, prijatelj'), kregati ('oštevati'), škrnicelj ('vrečka'), kila ('kilogram'), korajža ('pogum') - neknjižna ljudska beseda: zrihtan ('lepo, skrbno oblečen') - narečna beseda: repincelj ('motovilec') - žargonske besede: centerfor ('srednji napadalec'), marica ('avtomobil za prevoz priprtih ali prijetih oseb') - starinska beseda: pupe ('igrača, ki predstavlja deklico') - tujke: kaos ('nered'), delikt ('prestopek'), kolektivizirati ('prevzeti v kolektivno last'), lascivnost ('nespodobnost'), kontrarevolucija, emigracija, nacionalizirati - angleški izraz: never

- nemški izraz: niemand - ljubkovalne besede: obrazek, očke, krilce, sandalčki, ročice, nogice, prstki, bitjece, glavica, siničke, pisemce, pesmica, vasica, bluzica, krilce, nogavičke - otroški govor: pokakan

- slabšalne besede: drhal, kričači, barabe - psovke in zmerjavke: oprezna rit, svinje primitivne, idiot, pedofil defektni - nizka beseda: rit - kletvica: prekleto

- ukrasni pridevek: čudežno dekletce, udrte oči, sivi lasje, beli kolar, žareče jesenske veje, stara, lepa, draga stolna cerkev, dragocena pošta, mlad viharni mož, črna svilena ruta, uglajene poteze, prijeten pšenični bariton, bled, izmučen, razbrazdan obraz, vročične ustnice - poosebitev: »Palec, kazalec in sredinec so tako povedali /…/« (1995: 10); »In potem jo življenje počaka nekje za vogalom in začne počasi zadajati rane …« (1995: 95); »Čakajte! je rekla glava z očali in črno trajno, roke pa so nekaj iskale in brskale, oči pa prebirale izza očal.« (1995: 73) - primera: »Stopinje in stopinjice so se res prepletale kot v kakšnem norem plesu.« (1995: 44); »Starec je tako globoko zavzdihnil, kot bi zavzdihnila zemlja.« (1995: 131); »Potem je oprezal skozi okno kot kak zaljubljeni deček.« (1995: 96) - metafora: »/…/ sporočal nekaj novic o svoji Kalvariji od Karavank prek Rima do argentinske prestolnice /…/« (1995: 62)

77

Stavčni slog - nasprotje: »Kar tišino preseka krik z igrišča /…/« (1995: 7); »Na tej strani plota starost, umiranje, čakanje, životarjenje, na oni strani otroštvo, rast, prstki, očke, kodrčki …« (1995: 9); »/…/ kakšna velikanska praznina ostane za majhno deklico /…/« (1995: 101) - ponavljanja: »Ženske, ženske pač ...« (1995: 5) (geminacija); »/…/ kar reci, da sem jaz kriva, kar reci …« (1995: 21) (anafora); »Lase si je spletla v kito, kito si je na temenu zvila v klobko /…/« (1995: 22) (anadiploza) - paralelizem: »Ko je bil potem že doma na okrevanju, ko so mu v bolnišnici zdravili zmrznjene noge, ko so mu že pripeli na levo stran uniforme odlikovanje za hrabrost /…/« (1995: 16) - vzklik: »Nihče več ne bo ležal na pernicah!«; »Zdaj ne bo več gospode!« (1995: 11); »Zato se moramo upreti!« (1995: 13) - retorično vprašanje: »So ti dnevi vzeli Gregorja, starčevega sina?« (1995: 5) - brezvezje: »/…/ množica, ki živi svoje življenje, se igra svoje igre, se tolče za svoj kos kruha.« (1995: 7); »Zadišalo mu je po cerkvi, zazvenelo od otroških spominov, vabilo k zbranosti in molitvi.« (1995: 49); »Ko je še huje leglo na prsi, stiskalo v grlu, bolelo okrog srca.« (1995: 69) - mnogovezje: »/…/ odkrival je spomenike in odpiral sejme in ploskali so mu /…/« (1995: 7); »/…/ kako da je sredi snega in mraza in karpatske zime videl bukve in gabre in listje /…/« (1995: 16); »O neki deklici, ki živi onkraj plota in je kodrasta in pametna in mila …« (1995: 65) - frazem: »Pregledali so me od nog do glave /…/« (1995: 25); »Čas, ki celi rane?« (1995: 34); »Drobni kretnik s postaje Pesnica je bil v devetih nebesih.« (1995: 85) - perifraza: starčeva oaza, prostovoljni zelenjavarski geto ('vrt') - obrnjen besedni red: starec sivolas, koketka mala, detece malo, navihanec stari

Sklep Med izraznimi sredstvi so najbolj številni ukrasni pridevki (razumski, nazorni in čustveni), mnogovezja in ponavljanja različnih vrst. Čustveno komponento sloga izražajo čustveno zaznamovane besede (prevladujejo ljubkovalne besede, nizkih besed, kletvic ter psovk in zmerjavk je zelo malo, kar kaže na to, da se starec kot izobraženec lepo izraža), vzkliki ter besedne zveze in stavki, ki izražajo ekspresivnost (frazemi). Primerov poosebitve, za katere velja, da so večinoma

78

razumske, v primerjavi z drugimi figurami in tropi ni veliko. Zastopana so priredja, podredja, enostavčne povedi in neglagolski stavki. Podredno zložene povedi, ki jih je v primerjavi s priredno zloženimi več, kažejo na razumskost skladnje. Vendar le-ta ni zgolj miselna, kaže se tudi njena čustvena funkcija (stavčni členi ali stavki se povezujejo z istimi vezniki ali brez njih, številna ponavljanja besed, besednih zvez, podobno grajenih stavkov). (Kos 2001: 136.)

Realističen slog se kaže v prisotnosti fabule, v središču katere je človekova usoda, predstavljanju stvarnosti (družbeni pojavi, zgodovinsko dogajanje), odsotnosti fantastičnega in idealiziranja literarnih oseb, prevladovanju tretjeosebnega pripovedovalca, pogosti rabi dialoga in (manj pogosti rabi) monologa, vendar izrazna sredstva niso skromna, kot je značilno za realističen slog, stavki nimajo zgolj sporočilne vrednosti. (Pogačnik 1970: 124–134; Kos 1999: 184.)

Že sam podnaslov literarnega dela nam pove, da ne moremo pričakovati pripovedi, polne humorja. Elegično vzdušje prekinjajo prizori, v katerih se pojavlja Dajdica, ki prinaša vedrino in smeh v starčev vsakdan. Starec ostaja optimističen, ima smisel za humor (nasmehne se, ko na ulici sliši kvanto; zna biti hudomušen; ženi napiše nekoliko šaljivo pismo).

4.2.5 Samo roko daj

4.2.5.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba

Literarno delo Samo roko daj je roman, napisan v prozi. Po notranji formi in zgradbi je večidel epski in spada v pripovedništvo. Razdeljen je na dva dela, »Devetnajstošestinštirideseto« in »Devetnajstošestindevetdeseto«, na kar opozarja že sam podnaslov »Kratek roman v dveh delih«, v vsakem je po sedem poglavij. S 114 stranmi sodi med manj obsežna romaneskna dela. Dogajanje romana je postavljeno v zasebnost, vendar so zasebne usode postavljene v zgodovinski okvir. (Kos 2001: 156–157.)

79

4.2.5.2 Snov

Prvo snovno področje, iz katerega črpa avtor, so njegova doživetja; njegova prva služba je bila poučevanje na enorazredni osnovni šoli na Brezovcu, blizu prelaza Radelj, tj. blizu državne meje z Avstrijo (Lorenci 1990: 105). Tako je spoznal tamkajšnjo pokrajino in hribovske ljudi, ki »niso nikoli prehitevali, kadar je bilo treba spregovoriti« (Partljič 1997a: 30). Kot podpredsednik Izvršnega sveta za družbene dejavnosti Občine Maribor je nagovoril skupino maturantov iz Argentine, potomcev domobrancev in drugih, ki so po 1945 zbežali pred ukrepi komunistične oblasti v Argentino. Ena od dijakinj je želela na prelaz Radelj, kjer je njenemu dedku nekdo pomagal pobegniti čez mejo. (»Pogovor s T. Partljičem«.) Avtorja je zaznamoval dogodek iz mladosti, ko je prvič videl mrliča. Bil je nekdo, ki je hotel pobegniti čez mejo (»Pogovor s T. Partljičem«; Lorenci 1990: 13).

Snov povzema predvsem iz zgodovine, in sicer iz političnih in socialnih razmer, najprej iz časa med drugo svetovno vojno (okupacija, ponemčevalna šola, prisilna mobilizacija v nemško vojsko) in po njej (nova država FLRJ, s katero so uvedene nacionalizacija, kolektivizacija, obvezna oddaja, posvojitev vojnih sirot; komunistična oblast izvaja izvensodne poboje nasprotnikov komunizma in partizanstva (ki bodo natančneje predstavljeni ob proznem delu Grob pri Mariji Snežni), da bi preprečila beg le-teh stražijo mejo pripadniki KNOJ-a, nadzirajo jo tudi pripadniki OZNE), nato tudi po slovenski desetdnevni osamosvojitveni vojni (Prvi koraki k spravi med sprtima stranema so narejeni leta 1990, ko si na slovesnosti v Kočevskem rogu v roko sežeta takratni predsednik Republike Slovenije Milan Kučan in nadškof Šuštar, kar je dejanje moralne obsodbe povojnih komunističnih zločinov (Vodopivec 2006: 502)). V okvir socialnih razmer sodi predvsem socialna razslojenost (bogati kmetje, bajtarji, delavci), proti kateri se je borila oblast v FLRJ.

80

4.2.5.3 Fabula

V prvem delu je Katica šestnajstletno dekle, ki doživi okupacijsko ponemčevalno šolo, partizanske borce Lackovega odreda, pobeg nemške učiteljice, zamenjavo Hitlerjeve slike s Titovo. Dela na zemlji, vendar si želi v mesto, študirati in si sama izbrati ženina, ne zgolj čakati, kdaj se bo kateri od fantov opogumil in ji rekel »kaj ljubeznivega« (Partljič 1997a: 10). Njihova domačija je tik ob meji z Avstrijo, zato se pri njih pogosto ustavijo knojevci, oznovci, miličniki, tudi kakšen ubežnik; oznovec Murat jih opozarja, da morajo biti novi oblasti lojalni in jih obveščati, če vidijo karkoli sumljivega, vsekakor pa domobrancem in drugim izdajalcem ne smejo pomagati; pomoč le-tem ne bi ostala nekaznovana. Zaradi teh groženj in sprememb v kmetijstvu (kolektivizacija, nacionalizacija, obvezna oddaja) ljudje z novo državo niso zadovoljni. Črešnikovi se morajo sprijazniti, da bosta odslej pri njih živeli dve vojni siroti, mlada Bosančka. Ko se v njihov hlev zateče Matej, čigar oče in bratje so bili pri domobrancih, je Katica postavljena pred težko odločitev: izdati mladeniča, kot od njih zahteva oblast, ali mu pomagati pobegniti, kot ji narekuje vest. Odloči se za slednje. Matej se ji zahvali in obljubi, da je ne bo nikoli pozabil. Katica nato sanjari in hrepeni »po mladem domobrancu, ki je za zmeraj izginil v temno noč« (Partljič 1997a: 59). Za njeno skrivnost (da mu je pomagala pobegniti) ve le njena babica, ki jo tolaži, da je storila prav in naj ne bo žalostna. (Zadravec 2002: 145–147.)

V drugem delu romana je Katica, zdaj Katarina, upokojena gozdna inženirka, ki jo obiskuje vdovec Adolf Šumaher, nekdanji sodelavec in sostanovalec v stanovanjskem bloku. Njegovim obiskom pa naredi konec, saj njegove sovražne nastrojenosti do Neslovencev ne more več prenašati. Nikoli se ni poročila, a ima sina, ki je poročen, in vnukinjo Katko. Mlada družina je pred tremi leti obnovila hišo, v kateri je prebivala Katarina kot otrok, in razvila kmečki turizem. Nekega dne jih obišče dijak Marko, vnuk Mateja, ki mu je Katarina pred petdesetimi leti rešila življenje. V pismu se ji zahvali za vse, kar je zanj storila, in pove, da mu je po nekaj mesecih v avstrijskih taboriščih uspelo priti v Argentino, kjer živi še danes. Ob branju teh besed privrejo na dan stara čustva, s petdesetletno zamudo je prispelo pismo, o katerem je sanjala v svojih mladostnih letih. Če je vnukinjo pred srečanjem z Markom še pestilo vprašanje, ali je z njo kaj narobe, ker nima fanta,

81

tega sedaj ni več, saj spozna, da ima rada njega. Obljubita si, da si bosta pisala. Po dolgem razmišljanju se Katarina vendarle odzove na Matejevo povabilo in skupaj z vnukinjo, ki hrepeni po Marku, poleti v Argentino.

4.2.5.4 Tema

Naslov romana Samo roko daj je večpomenski: napoveduje lahko ljubezensko tematiko, prijateljstvo/tovarištvo ali aktualno družbenomoralno temo, na primer slovensko nacionalno »spravo«, ki je oživela v 90. letih 20. stoletja. Znotraj dvojnega vala neizpolnjene ljubezenske teme se obenem godi sprava med »junaki« besedila, ki izhajajo iz partizanskega in domobranskega kroga. Leta 1946 so bili mladi, zdaj so odrasli, med njimi ni nobenega sovraštva, ampak le ljubezen, narodna in etična ustvarjalna vez. Pričujoča romaneskna zgodba ne seje razdora, temveč posredno vabi k nacionalnemu in vsečloveškemu bratstvu, ni sentimentalna; s svojo naravnostjo pretrese, prebuja k ljubezni in odpravlja nacionalno in osebno katastrofo. (Zadravec 2002: 145, 148.)

4.2.5.5 Motivi

Osrednji motiv, ki prehaja v temo in druge motive, je dotik, stisk rok, na kar nas opozori že naslov romana. Stisk rok tako lahko pomeni hvaležnost (Katica nikomur ne izda, da je pomagala Mateju in da jo žalosti, ker je odšel. Njeno stisko razume samo njena babica, ki jo tolaži, češ da je storila povsem prav, ko mu je pomagala, in da je življenje pač takšno, v njem so »sama slovesa« (Partljič 1997a: 60). Nato doda, da je imela povsem prav glede sirot; do njih je treba biti milosten in jim pomagati. Katica pokaže svojo hvaležnost za izrečene besede vzpodbude s stiskom roke.), podporo, razumevanje (Preden vnukinja Katarini razkrije svoje skrbi – boji se, da je z njo kaj narobe, ker nima rada nobenega fanta –, jo Katarina prime za roko in ji s tem pokaže, da ji lahko zaupa in je ni treba biti ničesar sram. Čeprav gre le za »navadne dekliške skrbi«, ve »da ravno te skrbi tako bolijo, begajo, mučijo«. (Partljič 1997a: 75)), ljubezen (Katica Mateja ne izda. »Nasprotno, prinese mu krhljev, roki se dotakneta, dotik dlani ju ljubezensko

82

zaveže.« (Zadravec 2002: 146.) Podobno se zgodi s Katko in Markom; Katka se ga dotakne z roko »kot mimogrede. /.../ V teku se roki spustita, a ne pozabita, da sta se prej dotaknili. Vsaka zase čaka, ali se bo ponovilo ...« (Partljič 1997a: 90)), tolažbo in ljubezen do sočloveka (Katica vidi, da Bosančka jočeta, zato sede med njiju, dajo si roke »in njuno jecanje počasi utihne« (Partljič 1997a: 58)).

Nasproti ljubezni je sovraštvo oziroma iz njega izhajajoč razdor znotraj naroda, ki ga ponazarja verz iz Prešernovega Uvoda h Krstu pri Savici »Slovenec že mori Slovenca brata« (delo berejo pri pouku). Katarina v pismu Mateju piše: »Med nami Slovenci pa je seveda slaba navada, da zmeraj iščemo svoje sovražnike med seboj. V času Črtomira so slovenski kristjani lovili pogane, v času Trubarja protestante, po drugi vojni komuniste izdajalce, buržuje in kulake, danes pa spet iščejo komuniste in nekakšno udbomafijo ... Namesto da bi iskali medsebojno ljubezen.« (Partljič 1997a: 94.) Tako je bilo tudi med drugo svetovno vojno (državljanska vojna). Sovraštvo pa ni vedno razdiralni dejavnik zgolj znotraj naroda, temveč tudi med različnimi narodi. Adolf Šumaher je sovražno nastrojen proti vsem Neslovencem, v tistem trenutku proti Bosancem, ki se vračajo v domovino, pri tem pa jih kljub mednarodnemu mirovnemu sporazumu napadajo Srbi. Katarina ga zavrača z besedami: človeka ne presojaj po nacionalnosti, ampak po tem, ali je dober ali slab človek (Zadravec 2002: 147). Romaneskna zgodba poziva k spravi, kar ponazarja misel iz Cankarjevega Križa na gori: »Ne sovraštva, ljubezni je treba /.../«, ki jo pozna tako Katka kot Marko.

Motiv, ki je prisoten tako v prvem kot drugem delu romana, so Katičine oziroma Katarinine sanje. Kot šestnajstletno dekle se Katica ne more sprijazniti, da bi po končani osnovni šoli ostala doma, pomagala pri delu in čakala na ženina. Sanja o odhodu v mesto, nadaljevanju šolanja in o tem, da bo v množici ljudi našla tistega, ki ga bo ljubila. Ko Matej zbeži preko meje v Avstrijo, hrepeni po njem in si želi, da bi ji pisal. Bolečino si lajša s pesmijo iz španske državljanske vojne, ki so jo slovenski partizani poslovenili: »Na oknu glej obrazek bled, / na licih grenkih solzic sled /.../ Prek meje šel je dragi moj ...« (Zadravec 2002: 147; Partljič 1997a: 59.) Po petdesetih letih dobi tako željeno pismo, vsa mladostna čustva privrejo na dan, sanjari, kako bi bilo, če bi res poletela v Argentino. Od nje vsi pričakujejo, da bo pri svojih letih razumna, vendar ne čuti nič drugače kot pri svojih šestnajstih

83

letih, z leti postaja celo bolj občutljiva, vse bolj pogreša »zares tople bližine« (Partljič 1997a: 110). Svoje sanje vsaj deloma uresniči: doštudira in odleti v Argentino.

4.2.5.6 Literarne osebe

Katico, katere rojstno ime je Katarina Knez, po domače Črešnik, spoznamo v dveh življenjskih obdobjih. Kot šestnajstletno dekle sanja o svetli prihodnosti, a pretrese in zaznamuje jo srečanje s smrtjo; na poti v šolo zagleda golega ustreljenega mladeniča, za katerega nikakor ne more verjeti, da bi bil zločinec in bi si svojo smrt zaslužil. Ne more razumeti, da Slovenci pobijajo Slovence. Izkaže se kot zelo dobrosrčna, saj se zavzame za sošolca, ki v šoli pri pozdravu namesto (Za domovino s Titom) »naprej« zakliče »nazaj«, z besedami, da se je samo »hecal« (Partljič 1997a: 35); meni, da je treba pomagati vojnim sirotam, saj bi bilo povsem mogoče, da bi tudi sama ostala brez očeta, ki se je boril v vojni. Zbrati mora veliko poguma in odločnosti, da se v težki situaciji odloči za pomoč ubežniku, kar bi lahko bilo zanjo in njeno družino usodno. Po petdesetih letih je Katica Katarina (ob rojstvu vnukinje se ji to ime zdi bolj primerno), upokojena gozdna inženirka. Med študijem v Ljubljani spozna fanta, s katerim zanosi; takrat je še povsem neizkušena, pričakuje, da se bosta takoj poročila, fantu pa se nikamor ne mudi, na otroka še ni pripravljen, pa tudi na Kozjak se nikoli ne bi želel preseliti, saj bi bilo neumno oditi iz Ljubljane, kjer so vse možnosti za zaposlitev. Razočarana nad takšnim mišljenjem mu ne pove, da nosi njegovega otroka. Skrivnost drži v sebi, razume in podpira jo le babica, saj njenim staršem ni pogodu, da ima nezakonskega otroka. Sinu pove, kdo je njegov oče šele pri njegovih štiridesetih letih, saj se ji zdi, da je to le njena skrivnost. Razvije se v odločno, a še vedno dobrosrčno žensko, saj sosedovih sovražnih izjav o Neslovencih ne more prenašati. Še vedno je mlada po duši, zna se smejati in zabavati, vnukinji se zna bolj približati kot njena starša (tudi njej je bila babica bližje kot lastna mati). Ko bere Matejevo pismo se počuti kot šestnajstletno dekle, ki je končno prejelo dolgo pričakovano pismo. Svojo energičnost in odločnost pokaže tudi, ko kljub drugačnim pričakovanjem drugih sprejme povabilo v Argentino in s seboj vzame tudi vnukinjo.

84

Starša želita Katico obvarovati pred zunanjim svetom, bojita se, da bi prehitro želela ugajati fantom, zato mora imeti lase vedno spletene v kite (Katico to jezi), nočeta, da posluša Muratovo govorjenje, polno kletvic. Ne znata se ji približati tako kot babica, po Matejevem odhodu se sprašujeta, zakaj je tako zamišljena, žalostna, vendar jima svojih misli ne zaupa. Ne verjameta, da bi v novi državi res nekoč izgradili brezrazredno družbo brez zasebne lastnine, prav tako jima niso po godu spremembe, ki jih uvaja nova oblast (na primer kolektivizacija, obvezna oddaja, nacionalizacija), pred njenimi predstavniki je najbolje biti tiho ali pokimati in si misliti svoje.

Katičina babica Katarina je odločna, svojeglava, kar si zamisli, hoče izpeljati. Tako vztraja, da ji kmet Poročnik proda liter vina, ki ga sicer ne da nikomur, da bo lahko vanj namočila kruh in ga dala kravi, ki se bo na tak način okrepila. S ponosom govori o svojem pokojnem možu, ki jima je želel omogočiti boljše življenje in je zato šel delat v rudnik v Alzaciji, kjer pa ga je zasulo. Več se pogovarja s Katico kot njena mati, jo tudi bolj razume in ji ves čas stoji ob strani (ko rodi nezakonskega otroka). Sprva se ne more sprijazniti, da bosta v hišo prišla dva Bosanca, o njiju ne govori lepo, vendar nato prizna svojo zmoto.

Katka (njeno rojstno ime je Katica Knez), Katarinina šestnajstletna vnukinja, je dijakinja, skrbijo jo stvari kot večino deklet v teh letih. V njenih dvomih glede ljubezni ji svetuje babica, kar kaže, da se raje zaupa njej kot svojim staršem. Tako kot se je Katarina v mladih letih pogovarjala in smejala s svojo babico, tako se tudi Katica s svojo babico. Babičine napovedi, da bo zagotovo srečala fanta, ki ga bo imela rada, se uresničijo, vendar tudi njo razžalosti njegov odhod. Skupaj se podata v Argentino, da srečata tistega, po katerem hrepenita.

Katkina starša, Anka in Matej, ki je dobil ime po mladem ubežniku, se odpovesta svoji službi in življenju v mestu ter odpreta kmečki turizem. S tem povsem spremenita način življenja in povsod ju dajejo za vzgled, »da je mogoče uspeti tudi v naših hribih, če si skrben, pameten in delaven« (Partljič 1997a: 79). Tudi onadva se sprašujeta, kaj je narobe s Katko, ko Marko odide, tako kot so se po Matejevem odhodu spraševali Katičini starši; Katka jima svojih misli ne zaupa. Matej (Katkin oče) želi končno izvedeti, kdo je njegov oče. V otroštvu si je tako

85

želel imeti očeta, kasneje se je s tem vse manj obremenjeval, sedaj pa mu ta misel spet ne da miru. Ko izve, da je njegov oče Slavko Korošec, direktor Slovenskega izvoznega podjetja, ga želi spoznati; z njim se dogovori za sestanek, češ da ima odličen les za izvoz, vendar mu najverjetneje ne bo povedal, da je njegov sin, želi ga le videti.

V romanu nastopijo tudi nekatere druge osebe. Oznovec Murat iz Radelj opozarja Črešnikove, da morajo biti lojalni novi oblasti, še posebej zato, ker je bil Črešnik prisilno mobiliziran v nemško vojsko. Pri tem je »ves vesel, da mu grejo od rok izrazi kot kontrarevolucija, lojalnost, sovražna emigracija« (Partljič 1997a: 17), s katerimi želi narediti vtis na prisotne. Je kar preveč samozavesten, nastopaški, nespoštljiv do gostiteljev. Goreče zagovarja mnenje, da je treba pobiti »imperialistične hlapce in izdajalce slovenskega naroda« (Partljič 1997a: 16). S tem se strinja tudi učiteljica Tilčka Trčak, ki učence uči spoštovati Tita in zaupati v novo državo. Le bežno spoznamo Mateja, ki ponižno prosi, naj ga Katica ne izda; kako se je odvilo njegovo življenje, razberemo le iz njegovega pisma. Prav tako zvemo le malo o Andriji in Nikoli, vojnih sirotah, nekoliko mlajših od Katice, ki sta sprva sramežljiva in prvič spregovorita šele ob pogledu na telička: »Gledaj, dete od krave!« (Zadravec 2002: 147.) Pridno se učita in pomagata na kmetiji, po petih letih se vrneta v Bosno. Adolf Šumaher se obrača po vetru (V času Jugoslavije je bil komunist, zdaj komuniste kritizira in se izgovarja, da je bil komunist le zato, ker je moral biti.), nekoč »krotek upognjen blagajnik« se prelevi v »političnega gorečneža« (Partljič 1997a: 66), sovražno je nastrojen do Neslovencev (»Kaj, kurbe, vse bi jih bilo treba pregnati. Naš kruh žrejo!« (Partljič 1997a: 67)), ima dvojna merila (Slovenci lahko gredo delat in živet v tujino, tuji državljani pa v Slovenijo ne.).

4.2.5.7 Literarni čas in literarni prostor

Literarni čas teče linearno z vmesnimi retrospektivami (sintetična in analitična zgradba). Prvi del romana se odvija februarja 1946 na Brezovcu, natančneje med kmetijo Črešnik in slovensko severno mejo (Zadravec 2002: 145) (pot v šolo, ki jo obiskuje Katica, pot do kmetije Poročnik, kamor teče Katica po pomoč pri kotenju

86

njihove krave), izven tega območja sta le Sveti Primož, kamor gre mati v cerkev, in Radlje ob Dravi, kjer je sestanek, ki se ga mora udeležiti tudi oče.

Drugi del romana je postavljen v leto 1996, v junij in jesen. Literarni prostor je nekoliko bolj razgiban; Katarina živi v stanovanjskem bloku v Radljah ob Dravi, vnukinjo pričaka na železniški postaji Vuhred, odločilni dogodek (prihod Marka) se odvije na Brezovcu na Kmečkem turizmu Pri Črešniku, Katarina zaide čez mejo in avstrijski policist jo odvede v Ivnik (Eibiswald), da lahko Katka izostane od pouka, se mora Katarina pogovoriti z ravnateljico na gimnaziji v Mariboru, nato lahko poletita v Buenos Aires.

4.2.5.8 Pripovedovalec

Prisotni so prvo- in tretjeosebni, personalni in avktorialni, epski in v manjši meri lirski pripovedovalec. Avktorialni in tretjeosebni pripovedovalec prevladujeta, nanju nas opozorijo že prve vrstice romana: »Črešnikova Katica je stopila na prag in februarski mraz ji je udaril v lice. Bilo je še temno, megle so ležale na bregih in vejevju in pomislila je, da se tudi ta dan sonce najbrž ne bo prebilo skozi mlečno hribovsko meglo.« (Partljič 1997a: 7.)

Pokazatelja personalnega pripovedovalca sta notranji samogovor (»Zakaj pa bi se mi morala res koža spremeniti v podplat, srce v vse manj občutljiv vozel, pamet v vserazumevajočo apatijo? To tudi drugi nekako pričakujejo od mene.« (Partljič 1997a: 110)), kjer se kaže tudi prvoosebni pripovedovalec, in polpremi govor (»A kaj hudega bi lahko storil fant, ki je pokleknil pred njo, ji poljubil obe roki in s sklenjenimi rokami prosil za kruh.« (Partljič 1997a: 58)).

Prevladuje scenska perspektiva, na kar kažejo predvsem dvogovori, ki so napeti, saj jih oblikuje pisec, ki obvlada dramski dialog (Zadravec 2002: 146). Tak je na primer pogovor med Črešnikom in oznovcem Muratom: »- Imam informacijo, ki pa je strogo tajna! reče in pričakuje, da bojo mogoče na rit padli. - Če je strogo tajna, potem nam je rajši ne povejte, tovariš Murat.

87

- Za zanesljive ljudi ob meji seveda ni skrivnosti, razen, če misliš, Črešnik, da nisi zanesljiv. - Tega nisem rekel!

- Potem poslušaj! /.../« (Partljič 1997a: 16.)

Prepletajo se samogovor (skoraj izključno tihi; primer zanj je ob notranjem samogovoru), glasni zunanji govor (primer je podan ob avktorialnem in tretjeosebnem pripovedovalcu) in dvogovor ter opis (redko), premi (najdemo ga v dvogovoru, ki je naveden zgoraj), odvisni (»Zakaj je rekel, da je bil v peklu, jami?« (Partljič 1997a: 38); pojavlja se redko) in polpremi govor.

Pripovedovalec izraža svoje stališče v glasnem zunanjem govoru (»Kot nekoč esesovci« tako sedaj oznovci odpeljejo sumljive ljudi neznano kam. (Partljič 1997a: 18)). Pripovedovalec s tem pove, da prijemi nove oblasti niso nič manj kruti od okupatorjevih. Razbrati je mogoče tudi nestrinjanje z ukrepi nove oblasti, ki prizadenejo kmete (»Kajti na koncu vsaka država naredi tako, da je človeka zaradi česa strah. Tudi naša FLRJ.« (Partljič 1997a: 28)). Stališče pripovedovalca je prav tako opazno v govoru Katice (Mladi fantje in otroci se ji ne zdijo tako veliki zločinci kot odrasli.) in Katarine, ki se ne strinja s stališčem Adolfa Šumaherja.

4.2.5.9 Jezik in slog

Zvočni slog - rima: »Na oknu glej obrazek bled. / Na licih grenkih solzic sled. / Zakaj pa dekle komaj dvajsetih let / tak žalostno gledaš v svet?« (1997a: 10) (verzi); »/.../ čistoča in red vzdržujeta svet /.../« (1997a: 13) - onomatopoija: tok, tok; prh, prh

Besedni slog - pogovorne besede: korajža ('pogum'), komandirati ('ukazovati'), penzija ('pokoj'), eksati ('izpiti v dušku do dna'), šanse ('možnosti'), super ('ki zelo presega navadne, običajne lastnosti česa'), pasati ('prijati'), hecno ('smešno')

88

- neknjižni ljudski besedi: šnops ('žganje'), štala ('hlev') - narečne besede: štamperli ('majhen kozarec (za žganje)'), štucar ('površnik'), žlajmi ('sluzasta snov, ki jo izloča breja krava tik pred porodom'), zizati ('piti mleko pri materi'), najga ('ostanek vina (v sodu)'), cartljati ('ljubkovati, božati'), zizki ('dojke') - žargonska beseda: mašinca ('avtomatsko orožje, navadno puškomitraljez') - tujke: likvidirati ('zunajsodna usmrtitev'), emigracija ('izseljenci'), lojalnost ('poslušnost oblasti'), kontrarevolucija ('protirevolucija'), proletariat ('delavski razred'), sabotaža ('namerno oviranje dela iz političnih ali drugih razlogov'), privatizirati ('pretvarjati državno in družbeno lastnino v zasebno lastnino fizičnih in pravnih oseb'), citroen - nemški izrazi: »/.../ fünf und vier ist neun.« (1997a: 9); »Halt, Halt! Passport!« (1997a: 103); Grenzen Polizei - srbski izrazi: »Stoj ili pucam.« (1997a: 11); »Ne gledaj i požuri!«; »I šuti!« (1997a: 12); »Ko je?«; »Kakvo tele! Ajde trči!« (1997a: 21) - angleški izrazi: »Drink? – Glas of wine, please!« (1997a: 114); »/…/ full brez veze /…/« (1997a: 64) - hrvaški izrazi: »Gledaj, dete od krave!« (1997a: 54) - ljubkovalne besede: obrazek, solzice, krtačke, teliček, bikec, košček, pastirček, rutica, mizici, ptiček, hišica, listek, stebelce, kavica, pisemce - slabšalne besede: banda, izmečki, rdečkar ('komunist, levičar'), tip, lenuhi, buča - psovke in zmerjavke: kurbe bosanske, prekleta politika, preklete babe, jugoviči - nizke besede: jebati, kurac, drek, kurbe, crkniti - kletvici: jebemtibosno, mater - ukrasni pridevek: mlečna hribovska megla, bledikava koprena, dobrodušen učitelj, mogočno in temno Pohorje, vrli knojevci, ostri pogled, bleda svetloba, okovani čevlji, ostri rogovi, drobno fantovsko telo, uraden glas, topel veter, lepa dravska dolina, ljubi hribi, kodrasti črni lasje, nenavadno dekle, vznemirljivo poletje - poosebitev: »Jutro, ki leze iz teme.« (1997a: 8); »Prsti iščejo njeno polno dlan, razklenejo jo, poberejo suho sadje, a se vrnejo, se spletejo z njenimi, pretočijo toploto iz njene vroče še malo zaspane roke v njegovo nemirno in tresočo desnico.« (1997a: 46–47); »Topla pomladna sapa jo boža.« (1997a: 69); »V teku

89

se roki spustita, a ne pozabita, da sta se prej dotaknili. Vsaka zase čaka, ali se bo ponovilo ...« (1997a: 90) - primera: »In čeravno je Murat govoril ostro kot britev /.../« (1997a: 16); »Že več kot pol leta spi kot preganjana žival.« (1997a: 45); »Vendar sta se stisnila drug k drugemu kot prestrašena piščančka /.../« (1997a: 54); »/.../ Katka jé po jutrih tako malo kot kak ptiček.« (1997a: 77); »/.../ odpre usta kot kura kljun /.../« (1997a: 88); »/.../ z brki kot kak Franz Jožef /.../« (1997a: 103)

Stavčni slog - nasprotje: »/.../ ali si se rodil kot Nemec ali Slovenec, ali ti je ime Janezek ali Adolf; gre za to, ali si dober ali slab človek. Strpen ali nestrpen.« (1997a: 68); »Je mogoče, da je še malo prej razposajena deklica zdaj naenkrat tako smrtno resna.« (1997a: 75); »Veš, jaz znam nositi v sebi skrivnosti. Mnogi ljudje ne znajo.« (1997a: 76); »/.../ vzhod in zahod ... Socializem in imperializem.« (1997a: 102) - ponavljanja: »Tišina v razredu. Tišina, da bi slišal iglo pasti. Tišina, ko da je nekaj narobe.« (1997a: 51) (anafora); »Katica, Katica!« (1997a: 41); »Prihajajo! Prihajajo!« (1997a: 53) (geminacija); »Ne izdaj me!« (1997a: 37, 40–41) (ponavlja se kot refren); »Vleklo jo je, a vseeno je šla pogledat, kaj dela babica ... Babica je medtem že pomila malo posode /.../« (1997a: 39) (anadiploza); »Zmeraj pride kdo, ki ga imamo radi, preveč radi, noro radi ...« (1997a: 75) (epifora) - paralelizem: »/.../ a tisti beli mrtvi fant, je bil tako mlad, tako mrtev, tako nemočen na tleh med škornji knojevcev /.../« (1997a: 19); »Nobena roka ne zamahne. Nobeno rezilo ne švisne. Nobena pištola ne poči.« (1997a: 39); »Da je vstala pred njimi. Da jih prosi. Da ji niso le enaki, ampak skoraj nekaj več.« (1997a: 49) - vzklik: »Imam informacijo, ki pa je strogo tajna!« (1997a: 16); »Ne izdaj me!« (1997a: 37); »Kaj bo dekle v šolah!« (1997a: 31); »Jezus!« (1997a: 47); »Da me tako dolgo pustita samo!« (1997a: 53); »Nikoli te ne bom pozabil, Katica!« (1997a: 57); »Babica, ti moja babica!« (1997a: 60) - brezvezje: »In je stekla v kuhinjo, obula visoke trdne čevlje, si vrgla plet okoli ramen, baterijo je stisnila v roko, nič ni rekla, se ustrašila teme.« (1997a: 19); »Bikec je iskal vime, butal, lovil seske, vlekel mleko, mlaskal ...« (1997a: 22); »Obstane. Se prestopa. Piha v roke. Čaka.« (1997a: 33); »Spusti čeber, odskoči, vse skup pade na tla, trinožnik se prevrže.« (1997a: 37)

90

- mnogovezje: »Stekla je gor k meji in h gozdu in gozdni poti /.../« (1997a: 19); »Sedla sta na hlod /.../ in pila in jedla in sta bila zadovoljna.« (1997a: 42); »In bo ugasnila leščerbo in stekla nazaj in legla in se naredila, da spi /.../« (1997a: 45); »Katica je stopila k teličku in ga božala in govorila karseda glasno.« (1997a: 54) - zamolk: »Za njegovo babico, ki je vodila marenberški Kulturbund, so rekli, da je bila ...« (1997a: 69) - frazem: »Črešnica, ti si od hudiča!« (1997a: 25) (pog.); »Tak, pa sem si za nekaj časa privezala dušo …« (1997a: 26) - perifraza: viseča kožica med bedri ('moško spolovilo'), največji sin jugoslovanskih narodov ('Tito'), pošast ('star nemški motor') - obrnjen besedni red: »Pa ga je zasulo tam v Alzaciji, prekleti ...« (1997a: 26)

Sklep V okviru tropov so ukrasni pridevki (razumski, nazorni, čustveni) najštevilčnejši, primer in poosebitev je sorazmerno podobno število. Na čustvenost sloga kažejo številna mnogovezja, ponavljanja različnih vrst, čustveno zaznamovane besede, vzkliki ter besedne zveze in stavki, ki izražajo ekspresivnost (frazemi, ki jih je zelo malo). Zastopana so priredja, podredja, enostavčne povedi in neglagolski stavki. Podredno zložene povedi, ki jih je v primerjavi s priredno zloženimi več, kažejo na razumskost skladnje. Vendar le-ta ni zgolj miselna, kaže se tudi njena čustvena funkcija (stavčni členi ali stavki se povezujejo z istimi vezniki ali brez njih, številna ponavljanja besed, besednih zvez, podobno grajenih stavkov). (Kos 2001: 136.) Povprečno največ je enostavčnih povedi, najmanj neglagolskih stavkov.

Raba izrazov iz tujih jezikovnih področij je smiselna; nemški izrazi kažejo na to, da je Brezovec v neposredni bližini Avstrije (avstrijski policist); srbski in hrvaški ponazarjajo življenje v nekdanji Jugoslaviji, kjer so živeli različni narodi (pripadniki KNOJ-a govorijo srbsko, vojni siroti sta bosanska Hrvata); angleški kažejo na to, da je angleščina svetovni jezik (stevardesa na letalu, ki leti proti Argentini). Uporabljene so tudi nekatere narečne besede, vendar jih ni veliko, saj avtor ni rojen in ne živi na območju koroške narečne skupine, da bi to narečje (severnopohorsko-remšniško) lahko bolje poznal.

91

K berljivosti romana prispevata vedrina in humor, ki se kažeta tudi v resnih situacijah. Ko je Katico na smrt strah, da bo Murat, ki si ogleduje hlev, kjer bosta spala Bosančka, opazil skritega Mateja, se zgodi nepričakovano: Murat »je hotel stopiti bolj mogočno in stopil na kravjek /.../ in se mu je zapeljalo in spodrsnilo s škornji in je padel na rit v steljo, gnoj in tekočino, ki je imela značilen vonj.« (1997a: 56.) Babica moli »Zdravo Marijo«, da ne bodo »miličniki hodili okoli hiše in da bo Liška v redu povrgla, amen.« Gre za malo veseli, humorni molitveni namen. (Zadravec 2002: 146.) Adolf Šumaher pa takole komentira politično dogajanje: »Če je govoril kak politik, ki je bil na položaju v prejšnji državi in komunist, kakor Šumaher sam, je /.../ vpil v ekran: Kurba, izdajalec, rdečkar. Če pa je nastopil kak zdrahar, novi revolucionar, ki je čim grje govoril o času, ki so ga predtem petdeset let živeli, je vzklikal: Bravo, jim je povedal ta svoje, dobro jim je dal po gobcu ...« (1997a: 66.)

Na realističen slog kažejo prisotnost fabule, ki razkriva človekovo usodo, predstavljanje stvarnosti (jasna predstava o dobi, družbenih razmerah, zgodovinskem dogajanju), odsotnost idealiziranja literarnih likov (le-ti niso nadpovprečne osebnosti, ampak povsem vsakdanje), analitičnost (avtor ugotavlja razloge za razodevanje značajev), prevladovanje tretjeosebnega pripovedovalca, prisotnost dialoga, monologa in opisa. Za realističen slog so značilna skromna izrazna sredstva, vendar tega v tem romanu ni opaziti (živo, raznoliko besedišče, številni primeri tropov in figur). (Pogačnik 1970: 124–134; Kos 1999: 184–186.)

4.2.6 Kampanja

4.2.6.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba

Kampanja je satirični roman, napisan v prozi. Po notranji formi in zgradbi je večidel epski in spada v pripovedništvo. Razdeljen je na dva dela (10 in 17 poglavij) in epilog (3 poglavja), obsega 227 strani. Dogajanje romana je postavljeno v zasebnost, vendar so zasebne usode postavljene v zgodovinski okvir. (Kos 2001: 156–157.)

92

4.2.6.2 Snov

Avtor povzema snov iz svojih doživetij (bil je poslanec v državnem zboru, stanuje v Mariboru, poučeval je v Vuzenici, delal je kot dramaturg in umetniški vodja, zato pozna razmere v gledališču, je strasten ribič (Lorenci 1990: 6, 105, 107, 108, 110; Zlobec 1995: 474)), iz politike (volitve, večstrankarski sistem, predvolilna kampanja, politična propaganda, regionalizacija, »družbenoaktualna vprašanja« (Pezdirc Bartol 2005: 54), kot so odlaganje odpadkov, pokojnine, možnost zaposlitve mladih, porodniški dopust, rodnost, podpora mladim družinam), iz slovenske zgodovine od naselitve do samostojne Slovenije (različna stališča (Smo se Slovenci na današnje ozemlje priselili ali smo tu že od nekdaj?), »ideološki spopadi« (Pezdirc Bartol 2005: 54) in z njimi povezana različna mnenja glede izvensodnih pobojev domobrancev, socialističnega sistema v času Jugoslavije; napetosti med jugoslovanskimi narodi in desetdnevna osamosvojitvena vojna), iz vsakdanjega življenja ljudi (družinski spori, bolezni, slabosti ljudi).

4.2.6.3 Fabula

Julijana in Robi se iskreno ljubita, par sta že eno leto, a njena starša izvesta za to šele sedaj. Težko se sprijaznita, da njuna edinka odrašča, največ skrbi pa jima povzroča misel, da je Robi odraščal brez očeta in da je njegova mati precej nekonvencionalna; ne ozira se na mnenje drugih, izstopa s svojimi klobuki in, kar je najhujše, kandidira na listi levičarske stranke LDC. Julijanina družina je namreč zelo verna, teta Adela pa kandidira na listi desno usmerjene stranke KSD. Ker Julijana nepričakovano zanosi, se želita z Robijem čim prej poročiti; starša na poroko sicer pristaneta, vendar naj bi bila šele po volitvah, saj se bojita, da bi si Edita (Robijeva mati) in Adela na poroki skočili v lase. Mladi par ne želi čakati; poročita se na skrivaj v vasici na Pohorju in poletita na poročno potovanje v Pariz, kjer ju velikodušno sprejme Editina sestra Mira. Po volitvah, ko se strasti umirijo, se mladoporočenca vrneta in s seboj pripeljeta osamljeno teto Miro. Starši spoznajo svojo zmoto in na kosilo povabijo tudi Edito.

93

4.2.6.4 Tema

Roman tematizira sodobno slovensko predvolilno kampanjo ter z njo povezane politične zdrahe in strankarske razprtije (»Beseda na ovitku« 2002; Pezdirc Bartol 2005: 54), obenem pa tudi »pristno ljubezen dveh mladih, ki bežita od teh strasti v svoj svet, na življenjsko pot svoje sreče – in svoje generacije« (»Beseda na ovitku« 2002). Med drugim nam sporoča, da je iskrenost poplačana in da je pogosto bolje ravnati po svoji vesti ne oziraje na neodobravanje drugih.

4.2.6.5 Motivi

V okviru motivnega področja politike so najbolj izpostavljene volitve in predvolilna kampanja, v zvezi z njo pa strankarske razprtije, ki vodijo v družinski razdor. V ospredju predvolilnega boja sta dve stranki – na levici LDC (Liberalnodemokratski center) in na desnici KSD (Krščanskosocialni demokrati), ki se borita za ohranitev (LDC) oziroma prevzem (KSD) oblasti. Za dosego svojega cilja se poslužujeta predvsem politične propagande (reklamni spot na radiu, plakati z volilnimi gesli, zaradi česar se Edita počuti kot »velikanska šunkarica, ki jo ponujajo ljudem mesarji«, naj jo vendar kupijo (Partljič 2002: 119), predstavniki LDC podarijo domu upokojencev dva vozička), kandidati hodijo na intervjuje na radiu in soočenja na televiziji. Zaradi vseh teh obveznosti je Edita že povsem izčrpana, še posebej zato, ker vedno razburi s svojimi izjavami (vodilni v stranki jo nato oštejejo), v katerih brez dlake na jeziku pove svoje mnenje in se ne tako kot drugi kandidati prilizuje volivcem z obljubami. Posmeh velikim besedam, s katerimi prvaki strank poudarjajo, zakaj je ravno njihov politični program najboljši, se kaže na primer v besedah, ki jih predsednik KSD izreče ob koncu svojega govora: »Zmagali bomo, tako nam Bog pomagaj!« (Partljič 2002: 190), in po tem ko le-ta svoj govor konča: »Polna kazinska dvorana je vstala in ploskala. Nekateri so si brisali oči. V Janezu Plešivniku so videli lastno katarzo« (Partljič 2002: 190). V stranki KSD si samozavest dvigujejo tudi z blatenjem LDC-ja, saj poudarjajo, da je liberalizem škodljiv in mu ni nič sveto, ne domovina, ne družina, ne zakon. Zato je morda manj presenetljivo, da različna politična stališča pripeljejo do spora znotraj družine. Naporna predvolilna

94

kampanja je za Edito pomembna življenjska izkušnja, saj spozna, da »je poleg normalnega sveta še en, politični svet, svet antagonizmov, konkurence, boja na nož, svet obljub in demagogij, svet sovraštva« (Partljič 2002: 220). Konča se z volitvami, na katerih Edita nepričakovano zmaga (v njeno zmago ni verjel skoraj nihče).

Močno poudarjen motiv je tudi ljubezen, ki bi je moralo biti po Editinem mnenju več tudi na političnem področju. Robi in Julijana se ljubita in sta predana drug drugemu, njun odnos temelji na iskrenosti, saj si razkrijeta svoje skrbi, pomisleke, in na medsebojnem spoštovanju. S spolnim odnosom (Julijana je bila dotlej devica) se zavežeta drug drugemu. Čeprav Julijano včasih moti, da je Robi tako razsoden, saj je sama po duši bolj romantična, spozna, da je boljše, če ljubezen njunega življenja ne vodi brezglavo, ampak ga osmišlja. Nenačrtovana nosečnost njuno ljubezen še bolj utrdi, saj kljubuje pritiskom družine in ju vodi do cilja – skupnega življenja kot mož in žena. Julijanina mati meni, da naj s poroko še počaka, saj bo še dovolj časa, da bo nesrečna. Tudi z očetom sta bila nekoč zaljubljena, zdaj pa med njima ni več nežnosti, oče (Franc) je pogosto zamišljen, nedostopen, zaprt vase, ne izda ji svojih misli in strahov.

Le-ti so povezani z anonimnimi klici, ki nanj ustvarjajo psihični pritisk. Po osamosvojitvi je namreč zaslužil veliko denarja s prevozom orožja, ki so ga slovenske oblasti prodale Hrvaški ter Bosni in Hercegovini. Čeprav je bil prepričan, da gre vse po legalni poti, je potrdila o prejemkih fotokopiral za primer, da mu kasneje ne bi česa očitali, a za to ni povedal nikomur. KSD, ki jo Franc finančno podpira, je del denarja od prodanega orožja naložila na svoj račun (za primer, da bi lahko nekoč izpodnesla LDC) in se zaradi teh fotokopij počuti ogrožena. Neprijeten občutek vzbujajo tudi govorice meščanov, ki se jim zdi sumljivo, da je Franc lahko tako povečal svoj posel in zgradil tako razkošno hišo. Žena se pogosto sprašuje, zakaj niso srečni, čeprav so finančno dobro preskrbljeni.

Velik škandal, ki zrahlja dobre medsosedske odnose, je kraja knežjega kamna. O tem poročajo vsi časopisi in celo ameriška televizijska postaja CNN. Slovenski nacionalisti (SNS), ki so za to odgovorni, vse očitke zavračajo. Predsednik SNS

95

nato stoje na knežjem kamnu od svojih najožjih sodelavcev zahteva, da ga zaradi njegovih zaslug, da je stranka tako uspešna, kličejo Zlatko Plemeniti. Nehote se nam porodi asociacija na sedanjega predsednika SNS Zmaga Jelinčiča Plemenitega.

Na to, da pride v Julijanini družini do sporov, vplivajo tudi predsodki. Njena starša namreč sprva menita, da Robi ni primeren fant za njuno hčer samo zato, ker ima takšno mater – samohranilko, ekstravagantno, izstopajočo s svojim vedenjem in načinom življenja, kandidatko levičarske stranke. Sčasoma spoznata, da so Robiju pomembne ravno tiste vrednote, ki mu jih mati ni privzgojila (družina, zakon). Iz prepričanj slovenskih nacionalistov vejejo predsodki oziroma kar sovraštvo do tujcev in istospolno usmerjenih ljudi.

Verjetno tudi osamljenost pripomore k temu, da se Edita odloči za kandidaturo, ki ji predstavlja nov izziv in ji daje voljo do življenja. Tako nekoliko zapolni praznino zaradi odsotnosti moškega v njenem življenju (Robijev oče jo je zapustil), pogreša pa tudi sina, ki se je od nje odselil. Zgolj kratkotrajno zadovoljstvo ji prinesejo avanture z različnimi moškimi (spolnost). V Parizu je prav tako osamljena njena sestra, ki je ne samo ločena in brez otrok, ampak tudi bolna.

4.2.6.6 Literarne osebe

Julijana je dijakinja četrtega letnika gimnazije, pred njo sta matura in vpis na fakulteto. Najprej si želi študirati medicino, a ko postane zveza z Robijem trdna, si premisli; raje bo ostala v Mariboru, kjer bo bližje fantu, in študirala ekonomijo, nato pa prevzela očetovo podjetje. Je zasanjana in romantična, saj po tem, ko z Robijem po enem letu prvič spita skupaj, misli le nanj, z njim bi rada preživela vsak trenutek, prepričana je: »Če hoče [človek; dodala J. L.] živet, mora ljubit!« (Partljič 2002: 71). Hkrati je odločna, saj se zoperstavi svojim staršem in na skrivaj poroči. Ker je verna, na splav ne pomisli.

96

Robi se je vpisal na arhitekturo, a vztrajal le dve leti. Zaposlil se je v podjetju znanca Rastka, kjer izdeluje unikatne stole. Delo ga zelo veseli, kar se kaže tudi na rezultatih. Je razumen, resen, odgovoren, saj se že nekaj časa preživlja sam in Julijani nudi oporo, ko izve, da je zanosila. Na razlike med njima, ki so tudi koristne, kažejo naslednje besede: »Včasih jo je kar zapekla ta njegova razumarska pamet. Sama se je topila v ljubezni, /.../ on pa je pri tem govoril, da morata misliti na prihodnost /.../« (Partljič 2002: 71). Čeprav je razgledan in veliko ve, je skromen in nejevoljen, kadar ga Julijana hvali. Želi se poročiti, saj noče, da bi tudi njegov otrok odraščal brez očeta.

Edita Lončarič, Robijeva mati, je frizerka in maskerka v gledališču. Svoje delo opravlja profesionalno in z ljubeznijo. Vsi v mestu jo poznajo po njenih ekstravagantnih klobukih, pogosto se ji posmehujejo ali celo zgražajo, vendar se s tem ne obremenjuje. Govori brez dlake na jeziku in je brez zadržkov, tudi ko govori s predsednikom stranke. Ni je strah sprejeti izziva in se podati v politiko, četudi se zanjo sploh ne zanima. Za odločnostjo skriva svojo ranljivost in razočaranje nad svojo osamljenostjo.

Marija (ali Marjana, pojavljata se obe imeni) in Franc Gornik, Julijanina starša, sta konzervativna in poudarjata krščanske vrednote, zato ju novica, da ima hči fanta, zelo pretrese. Telesna ljubezen lahko po njunem mnenju pride na vrsto šele po poroki. Vendar se nato le sprijaznita, da je hči noseča in priznata svojo napako, da sta se ozirala na mnenje drugih in ne na želje svoje hčerke. Včasih sta kar pretirano skrbna in trepetata, dokler se hči ne vrne domov. Franc je eden najbogatejših avtoprevoznikov, zato ženi ni treba več delati.

Valentin, sin Marijine sestrične, je magister teologije (duhovnik), rojen v Argentini, saj je njegova mati, žena domobranca, po vojni pobegnila tjakaj. Valentin se poda na večmesečni obisk v domovino svojih staršev, kjer ga Gornikovi lepo sprejmejo. Zanima se za politično stanje v Sloveniji in meni, da bi KSD morala poudarjati potrebo po spravi in opravičilu zaradi povojnih pobojev domobrancev. Nekoliko je skrivnosten, saj ne govori veliko, le sprašuje, si zapisuje in ve več, kot si mislijo (pred drugimi sorodniki ve, kdo je Robijeva mati in zakaj se je podala v politiko).

97

Editina sestra Mira se je zaljubila v Čeha in odšla za njim v Pariz, vendar v zakonu nista bila srečna, zato sta se ločila. Delala je kot tajnica v ambasadi, dokler ni zbolela za Bechterowo boleznijo; zaradi ukrivljanja hrbtenice se je predčasno upokojila. Kljub bolezni, ki ji odkriva nov svet, svet čevljev, in osamljenosti je vedra in prijazna. Sram jo je le pred sorodniki, ki menijo, da je v tujini uspela.

Adela, žena Frančevega brata Lojzeta, je uspešna podjetnica. V politiko se poda z vnemo in zagonom, nastopa samozavestno in odločno, pogosto je naduta in zagledana vase. Lojze dela na upravni enoti na oddelku za narodno obrambo, v času osamosvojitvene vojne je bil poveljnik ene od enot Teritorialne obrambe. »Je človek pisarn, konferenčnih sob, računalnikov.« (Partljič 2002: 36.)

Veliko literarnih oseb je iz sveta politike (omenjamo le nekatere bolj izstopajoče), pri oznaki in opisu nekaterih je opaziti posmeh ali le komični učinek, in sicer z besednimi igrami (Janez Plešivnik, predsednik KSD, ima plešo, ki potrjuje »sozvočnost s priimkom« (Partljič 2002: 189–190); Zlatko Golec, predsednik SNS, je na golo ostrižen; priimek kandidata LDC Jureta Klinca omogoča besedno igro in dvoumnost: Edita ima med pogovorom o odlaganju odpadkov vsega vrh glave, zato reče: »Naj vas klinc gleda!« in doda: »Poglejte, kako napeto vas gleda!« (Partljič 2002: 143), pri tem pokaže na Jureta Klinca), z vzdevki (Jure Klinc vedno poudarja, da je pomembna rdeča nit govora, zato le-ta postane njegov vzdevek; kandidatka LDC Marija Filipič, »na pamet naučena« (Partljič 2002: 89) profesorica slovenščine dobi vzdevek Priredje), z izbiro besed (kandidat SNS kot »Elvis Presley počesani in pooljani« Gorazd Sterle govori s piskajočim glasom oziroma »v sopranu« (Partljič 2002: 140, 189); priimek novinarja Ivana Mesojedca je v skladu z njegovim prepričanjem, da je treba biti do politikov kritičen in jih skušati zašiti (raztrgati), kjerkoli je le mogoče), z rimo (Denis – Penis, Ditka – Ritka) [v vseh primerih podčrtala J. L.]. Zgolj pozitivno je označen predsednik LDC Janez Zagoršek, ki govori premišljeno in nenastopaško, predstavnikov drugih strank ne blati; je razumevajoč, le redko se nasmehne.

Površno spoznamo Rastka, Robijevega delodajalca, člana SNS, ki Robija pri delu vzpodbuja in verjame v njegovo nadarjenost, ter Denisa, mladega Editinega šoferja, ki ljubi stave. Na Primožu na Pohorju Julijano in Robija gostoljubno

98

sprejmejo gospodarica kmečkega turizma gospa Sedovnik, njena otroka, Joža, Robijev nekdanji sošolec, in Ljuba. Poroči ju duhovnik Jakob Planinšič, s svojo diatonično harmoniko in šaljivostjo jih na poročni gostiji zabava Zapečnikov Pepček, stari pohorski boem.

4.2.6.7 Literarni čas in literarni prostor

Dogajanje je postavljeno v čas od maja do oktobra leta 2000. Zgradba je skoraj izključno sintetična, na analitično zgradbo kažejo le posamezne retrospektive. Literarni prostor je zelo raznolik; dogajanje se odvija večinoma v Mariboru, a tudi v Kamnici, v Vuzenici in na Primožu na Pohorju, v Celju in na poti do Maribora, v Ljubljani, v Avstriji (Gospa Sveta, Celovec, Vetrinj) in Franciji (Pariz) ter na poti do teh dveh držav.

4.2.6.8 Pripovedovalec

Epskega pripovedovalca, ki prevladuje, nekajkrat nadomesti lirski pripovedovalec, tretjeosebni in avktorialni pripovedovalec (»Odrasli pa so bili srečni, očarani od svojih mladih otrok v lepih svečanih oblekah. S seboj so nosili kamere in snemali nagovor ravnatelja, zahvale učencev, podelitev priznanj, svečani ples, ki je bil čisto nekaj drugega, kot so sicer plesali sami, kaj šele mladi ...« (Partljič 2002: 8)) prevladujeta, občasno se pojavljata tudi prvoosebni in personalni pripovedovalec (»Če bo treba, se bom kar poročil z njo. Mama se ni nikoli poročila, jaz pa se bom prezgodaj. Boljše prezgodaj kot nikoli.« (Partljič 2002: 21)).

Panoramska perspektiva se pojavlja redko, prevladuje scenska perspektiva, ki jo prepoznamo predvsem po opisih (»Rastko je bil aktiven, sposoben, dobrovoljen, samozavesten, a ne nadut.« (Partljič 2002: 46)), samogovorih (primer za tihi samogovor je podan ob prvoosebnem pripovedovalcu, glasni je redek) in (zelo številnih) dvogovorih (»Teta Mira! – Kje pa stanujeta? – Nisva še našla hotela. – Dobro. Pri meni bosta. – Nimate družine? – Nimam.« (Partljič 2002: 183)).

99

Pogosta sta premi (»Kateri hudič je tako zgoden? se je jezila, četudi je bila ura že osem, to je videla mimogrede.« (Partljič 2002: 207)) in odvisni govor (»Župnik, ki mu ni bilo štirideset let, je rekel, da bo moral v naslednjih tednih priti petkrat v župnišče na pripravo za sklenitev cerkvenega obreda.« (Partljič 2002: 148)), polpremi govor (»V kak svet so jo zvlekli? Kaj ji je vsega tega treba? Kje je kdo, ki bi jo zaščitil?« (Partljič 2002: 211)) je redek.

Pripovedovalec se ne postavi na nobeno stran; prikaže slabe strani tako LDC kot KSD, čeprav bolj negativno izzveni stališče KSD, ki je krivo, da pride do razdora v Julijanini družini; Edita je proti vmešavanju države v zasebnost ljudi, prav tako se ne vmešava v načrtovanje poroke, medtem ko Adela zahteva, da Julijana Robija pozabi.

4.2.6.9 Jezik in slog

Zvočni slog - rima: »Potem pa je Adela povedala, /…/ da bi bilo prav, če bi nekaj malega narezali in v kozarce nalili, malo posedeli in se pogovorili /…/« (2002: 122); »Noben Slovan ne ščije sam!« (2002: 127); »/…/ Očistimo zdaj vsak svoj prag, / očisti dušo naj si vsak. /…/« (verza iz edine pesmi Nocoj, bratje! kandidata KSD), Ditkaritka; Denis – Penis

- onomatopoija: hov, hov

Besedni slog - pogovorne besede: špricati ('škropiti'), pasati ('prilegati se'), kila ('kilogram'), flek ('madež'), espresso ('ekspresna kava'), usekan ('čudaški, neumen'), poklicat nam. poklicati, fovšija ('nevoščljivost'), kompanjon ('tovariš, prijatelj'), zarukan ('neumen'), šansa ('možnost'), zabasirati ('spregovoriti z basom'), šmirati ('ljubimkati') - neknjižne ljudske besede: švindl nam. švindel ('prevara, goljufija'), cagav ('neodločen, malodušen', a tu mišljeno 'slaboten'), zrihtati ('priskrbeti'), župa ('juha'), lojtra ('lestev'), kišta ('zaboj'), zmartran ('izmučen')

100

- narečne besede: »Sem tu mimo šou, /…/ pa sem prišo pogledat, či je res … In sem reko, če je res, bom malo špilo.« (2002: 157), šikan ('simpatičen'), foksne trajbati ('šaliti se') - žargonske besede: faks ('fakulteta'), frajtonarca ('diatonična harmonika'), naturščik ('nešolani igralec', tu verjetno mišljeno 'nešolani pevec') - slengovske besede: žurka ('zabava'), popeniti ('zelo se razjeziti'), nategniti ('nalagati, prevarati'), mačo ('kdor pretirano poudarja svoje moške lastnosti') - tujke: volkswagen, abortus ('splav'), korespondirati ('dopisovati si'), make up ('lepotičenje, kozmetika'), disident ('kdor se idejno ne strinja s svojo versko ali politično skupnostjo'), kaos ('nered'), dezinficirati ('razkužiti'), flora ('rastlinstvo'), favna ('živalstvo'), kompromitiran ('osramočen v javnosti, brez ugleda') - izposojenke: džins, džiesem, džip - neologizmi: strankokracija (morda 'notranja organiziranost stranke'), odljubiti se ('prenehati s spolnim odnosom'), kičmojster ('umetnik, čigar dela nimajo umetniške vrednosti'), hofirati ('osvajati') - redka beseda: bedakinja - angleški izrazi: shit, city, cool, ketchup, »Short and strong!« (2002: 25), cash, lover, O.K., show, »Fuck off, civilisation!« (2002: 91); »Yes, ofcourse. Two hundred franks, please.« (2002: 178) - nemški izrazi: »Stadtplan«, Museum Strasse, luft - francoski izrazi: Cafe de Flore, brasserie, Hotel des Invalides, Centre Pompidou, Sacre Coeur

- italijanski izrazi: »Dio mio, zamudila sem volitve.« (2002: 219) - latinski izrazi: EX SLOVENIA - ljubkovalne besede: mamice, očka, čeveljci, jopice, oblekice, glavica, sobica, cerkvica, oblački - otroški govor: lulati, lulek

- slabšalne besede: tip, tace, faliran, čvekati, cucek, svinjarija, peroprask, zabušavati, šema, baba, črnuh ('desničar, klerikalec'), barabe - psovke in zmerjavke: tepec, trapa, prasice, pesjan, kurbe, prasec, krava, kreten, svinje - nizke besede: sekret, rit, srati (ga), ritnice, zajebavati, gobec, odtočiti, jebati (se), zajebati se, usran, pička, kurec, prdec, nasrati, scati, buzerant, kavsati, klinec - poudarjalni besedi: crknjen, dedci

101

- kletvice: mater, jebenti, porka fiks, mater božjo - ukrasni pridevek: lepe svečane obleke, ponosni očka, prestrašeno telo, prismuknjeno mesto, vroča politična jesen, zrelo dekle, naoljeni črni lasje, čudaški klobuk, prekljasta ženska, profesionalna roka, umazana predvolilna propaganda, ostra, moška, kritična kampanja, masiven javorov stol - poosebitev: »Noge uživajo, stopala dihajo, ko niso utesnjena v čeveljce za četvorko.« (2002: 10); »A žage vejo, da bodo začele žagati kose lesa za nov stol?« (2002: 18); »Nič ne reče z usti, jezikom, a vse telo govori, moj je, njegova sem, če imata kaj proti, bom šla ali pa umrla.« (2002: 56) - primera: »Po prerezanih mošančikah, kjer kot v strahu ždita otrpli bradavici.« (2002: 12); »Desnica ga brca kot crknjenega psa.« (2002: 61); »Nastopi kot kakšna nova melodija v operi /…/« (2002: 85); »In kot da bi bila programirana, je odprla oči ravno, ko sta se po Gosposvetskem polju bližala Gospe Sveti /…/« (2002: 74) - metonimija: »Toda mesto je kljub temu cel avgust dremalo.« (2002: 82); »Polna kazinska dvorana je vstala in ploskala.« (2002: 190) - metafora je povezana z živalmi (živalska metafora) (Čeh 2001: 95–96): »Zdaj bodo prilezle politične gnide na površje /…/« (2002: 86); Valentin je poimenovan s sopomenko »mrzli kuščar iz Argentine« (2002: 130), Denis s sopomenko »mlad žrebiček« (2002: 205); »To je ena hinavska novinarska podlasica!« (2002: 197); metafore tako večinoma ponazarjajo negativne človeške lastnosti

Stavčni slog - nasprotje: »Oni se z državo zajebavajo, samo mi, bedaki, jo jemljemo zares. Oni so iz fevdalnega turškega imperija prišli v skupno državo, mi iz urejene Avstrije …« (2002: 42); »V tej stranki govorijo postavni dedci kot hripave ženske in tista nacionalistka z orlovskim nosom govoril kot kak basist?« (2002: 50) - ponavljanja: »Lepo, lepo, da se ljubita.« (2002: 10) (geminacija); »Stol za ladjo, stol za astronavta. Stol za mizo, stol za računalnikom. Stol za rektorja, stol za študenta.« (2002: 18) (anafora); »Jaz ne morem. Imam tako prekleto službo, da ne morem.« (2002: 97) (epifora) - paralelizem: »Tako veličastna je narava, tako grozljiva ta noč, glasovi v gozdu, tako daleč vse zvezde.« (2002: 152); »Naj rečem, najljubše mi je, da se ne učiš za

102

maturo in je ne narediš? Naj rečem, vseeno je! Naj rečem, nikar več domov, pri meni ostani …« (2002: 54) - vzklik: »Kako ste zoprni!« (2002: 34); »Pa saj je vlada stala za prodajo!« (2002: 36); »Kako si pameten!« (2002: 55); »Jezus, na prstane pa sva pozabila!« (2002: 153) - retorično vprašanje: »/…/ Smo za vero in resnico zbrani? / Smo Bogu, domovini vdani? /…/« (2002: 192) (verza) - brezvezje: »Končan je bil uradni del maturantskega plesa, svečana večerja pojedena, govori izgovorjeni, dogajanje posneto v kamerah.« (2002: 8); »Moraš biti samostojen fantek, mu je govorila, da ga je prisilila, privadila, prevarala /…/« (2002: 57); »Rada bi bila atom teh možganov, da bi vedela, videla, spoznala …« (2002: 71) - mnogovezje: »V šolo so hodili v džinsu in platnenih hlačah in majicah …« (2002: 7); »Zate gre in za nas in za levo opcijo!« (2002: 22); »In steče gor in vzame jopico in natakne sandale in že skok, skok dol po stopnicah in brž po pločniku do vogala …« (2002: 52) - frazem: »Gospa Gornik bi najraje rekla Julijani, saj se ja ti ne boš tako obnašala, /…/ a se je raje ugriznila v jezik.« (2002: 9); »Ampak vsekakor še vredno greha.« (2002: 23); »To pa Julijani kar izbijta iz glave!.« (2002: 123); »A je vedel, da bi se Robi uprl, postal nervozen in bi mu šlo vse skup še težje od rok.« (2002: 42) - perifraza: črne pokrovke ('sončna očala'), slovenski patrioti na drugo potenco ('slovenski nacionalisti'), rumena vodica ('urin'), edinstveni simbol slovenstva ('knežji kamen'), kuga dvajsetega stoletja ('aids'), leseni podstavki za rit ('stoli'), ob uri duhov ('opolnoči') - obrnjen besedni red: trapa maskerska, krava stara, deklica moja

Sklep

Zvočni slog ustvarjajo predvsem rime. V okviru besednega sloga številčno najbolj izstopajo pogovorne, a tudi čustveno zaznamovane besede (največ je nizkih, slabšalnih, ljubkovalnih besed), med tropi so najpogostejši ukrasni pridevki (razumski, nazorni in čustveni), ponavljanja in primere. Veliko je tudi tujejezičnih izrazov oziroma povedi, a smiselna se zdi le raba nekaterih (to so pogovor v angleščini v Franciji, navedba ulice v Celovcu, imenovanje objektov, ustanov, lokacij v Parizu, del napisa v latinščini). Na čustvenost sloga poleg čustveno

103

zaznamovanih besed kažejo brezvezja, mnogovezja (manj številna), ponavljanja (manj raznolika kot v drugih Partljičevih proznih delih), vzkliki in zelo številni frazemi. Primerov poosebitve in metonimije, za katere velja, da so večinoma razumske, v primerjavi z drugimi figurami in tropi ni veliko. Zastopana so priredja, podredja, enostavčne povedi in neglagolski stavki. Podredno zložene povedi, ki jih je v primerjavi s priredno zloženimi več, kažejo na razumskost skladnje. Vendar le-ta ni zgolj miselna, kaže se tudi njena čustvena funkcija (stavčni členi ali stavki se povezujejo z istimi vezniki ali brez njih, ponavljanja besed, besednih zvez, podobno grajenih stavkov). (Kos 2001: 136.)

Na realističen slog kažejo prisotnost fabule, ki razkriva človekovo usodo, predstavljanje stvarnosti (jasna predstava o dobi, družbenih razmerah, zgodovinskem dogajanju), odsotnost idealiziranja literarnih likov (le-ti niso nadpovprečne osebnosti, ampak povsem vsakdanje), analitičnost (avtor ugotavlja razloge za razodevanje značajev), prisotnost tretjeosebnega pripovedovalca, dialoga, monologa in opisa. (Pogačnik 1970: 124–134; Kos 1999: 184–186.)

Slog je humoren in satiričen, roman odlikuje tudi berljivost. Satira je usmerjena predvsem na literarne osebe (primeri so podani v poglavju 4.2.6.6 Literarne osebe) in prizore (pretiravanje, na primer razčustvovanost, solzavost ob govorih članov KSD), povezane s politiko (smeh na račun države in oblastnikov (Pezdirc Bartol 2005: 54)). Humor je prisoten tako v dialogih (besedna komika) kot v opisih prizorov (situacijska komika), veje tudi iz samih značajev (značajska komika) in videza literarnih oseb (telesna komika) (Pezdirc Bartol 2005: 58; Dolinar idr. 1981: 113). Jezik ima pri tem pomembno vlogo (čustveno zaznamovane besede, narečno obarvan govor, dvoumnosti, besedne igre, vzdevki, rima) (Pezdirc Bartol 2005: 58–59). Komični učinek se dosega tudi z nasprotjem (uglajeno, strokovno izražanje na eni strani in pretirano iskreno izražanje, prežeto s pogovornimi, nizkimi, slabšalnimi besedami, kletvicami na drugi).

104

4.2.7 Golaž, reka in mostovi

4.2.7.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba

Obravnavano literarno delo je satirični roman, napisan v prozi. Po notranji formi je večidel epski in spada v pripovedništvo (Kos 2001: 156). Obsega 172 strani, njegova zunanja zgradba je drugačna kot pri drugih Partljičevih romanih: trem posvetilom in zahvalam (Prvo posvetilo in zahvala, Drugo posvetilo in zahvala, Tretje posvetilo in zahvala) sledi pet poglavij (Županov splav, Na Dravi in Lentu, Mesto ponoči, Dvoržakova 10, Duplek), ki so razdeljena na podpoglavja (zaradi številčnosti jih ne bomo navajali), čisto na koncu sta Dodatni pismi. Zasebne usode so postavljene večinoma v zgodovinski okvir (Kos 2001: 157).

4.2.7.2 Snov

Avtor povzema snov najprej iz svojega življenja, izkušenj in doživljanja (družina, šolanje, delo (kot nekdanji poslanec dobro pozna razmere v slovenski politiki v današnjem času, kot pisatelj na primer razmere v slovenskem založništvu in odnos Slovencev do smeha), bivanje v Mariboru (pozna znamenitosti kraja in pomembne osebnosti, rojene ali živeče v tem mestu)). Sledeči snovni področji sta zgodovina Maribora (kulturna in naravna dediščina, dogodki in osebnosti, pomembni za mesto in za vso državo) in slovenska zgodovina (čas Karantanije, 19. in 20. stoletje), v okviru katere je poudarjen predvsem čas po drugi svetovni vojni do slovenske osamosvojitve (socializem, enopartijski sistem), v drobcih pa tudi 19. stoletje (na primer zasluge Antona Martina Slomška), čas med obema vojnama (na primer zasluge Rudolfa Maistra), druga svetovna vojna (nasprotja med Slovenci: državljanska vojna, izvensodni poboji domobrancev). Iz sedanjega časa so vzeta področja, povezana s politiko, gospodarstvom, socialnimi vprašanji, kulturo, mentaliteto Slovencev. Snovno področje so tudi slabosti, zmote, napake ljudi.

105

4.2.7.3 Fabula

Prvo posvetilo (in zahvala) je namenjeno Borutu Ingoliču, ustanovitelju založbe Pisanica, pri kateri je izšlo več Partljičevih knjig, »vendar avtor v vrženo meglo skrije povsem drugo sporočilo: med navidez lahkotno razsipavanje humornih zrn natrese kup dejstev o klavrnem (marsikje in kdaj pa sploh nikakršnem) stanju v slovenskem založništvu« (Makuc 2004: 13). Drugo posvetilo, ki bralca prepriča v resničnost popisanega, je naslovljeno na njegovega literarnega sopotnika Radivoja. Tretje posvetilo je zagotovilo, da so vse besede, položene v usta literarnih oseb, izmišljene in vsaka podobnost s stvarnostjo le naključna. (Makuc 2004: 13.) Potovanje od Maribora do Dupleka (kakor je avtor obravnavano literarno delo najprej naslovil) je »kolaž zabavnih, duhovitih, šaljivih, (samo)ironičnih in satiričnih zgod in nezgod« (Makuc 2004: 13). Tone Partljič je gostitelj Radivoja, Slovenca iz Avstralije; popelje ga po Mariboru in v Duplek. Preizkusita vožnjo z županovim splavom, obiščeta festival Lent, ogledata si nekatere znamenitosti Maribora in se udeležita dupleške nedelje. Pri tem srečujeta znane osebe iz sveta politike, športa, glasbe, gledališča, besedne umetnosti in dva škofa; Radivoj spozna tudi Partljičevo ženo in psa njune vnukinje. Vpletene so zanimivosti iz zgodovine in sedanjosti ter življenja nekaterih oseb, bajka, humoreska, anekdote, razmišljanja o literaturi, o določenih pojavih v družbi in politiki, o človeških slabostih in zmotah; pogosto je podano Partljičevo osebno mnenje.

4.2.7.4 Tema

Roman tematizira popotovanje od Maribora do Dupleka, na katerem Tone Partljič Radivoju predstavi nekatere znane osebnosti in znamenitosti Maribora (kulturna in naravna dediščina) ter poda zanimivosti iz zgodovine. Popotovanje je obenem priložnost, da pripovedovalec opozori na nekatere probleme (na primer slabo stanje v slovenskem založništvu, propadanje kulturne dediščine, različna mnenja glede domobrancev in izvensodnih pobojev le-teh, ki Slovence še vedno razdvajajo) in odpira vprašanja (povezana predvsem s slabostmi ljudi, odnosom Slovencev do smeha).

106

4.2.7.5 Motivi

Najbolj izpostavljen in skozi celoten roman pojavljajoč se motiv je mariborska alibičnost (Lorenci 1990: 51), ki jo avtor opiše kot »občutek, ki ga imajo tako rekoč »vsi« Mariborčani, češ, da nas »Ljubljana« zapostavlja« (Partljič 1997b: 133), in dodaja: »Tu ne obsojamo lastnih nesposobnežev, lastnih pokvarjencev in dvoličnežev, ker se ve, da so za naše nesreče krivi v Ljubljani« (Tomažič 2006: 11). Tej mariborski slabosti se posmehuje predvsem s pretiravanjem, na primer »Sem čul, da hočete Dravo prek Trojan v Ljubljano spelat! Kakor ste elektroholding, elektrogospodarstvo in vse drugo iz naše lepe Štajerske!« (Partljič 2003: 32). Na tak način se posmehuje tudi splošno slovenski slabosti, tj. obtoževanju politikov, da so krivi za vse slabo v državi (da so propadle vse večje tovarne, da mladi nimajo dela, da ni razvitega kmetijstva, da je suša itd.).

Druge slabosti ljudi, ki se jim avtor posmehuje ali jih zgolj izpostavi, so: enostranskost (Drago Jančar zagovarja zgolj domobrance, ki so bili žrtev komunistične oblasti), dvoličnost, prikrivanje resnice, pretvarjanje, ljudi pričnemo ceniti šele po smrti, takrat se jim opravičimo za vse krivice; radi imamo povprečneže, kdor izstopa, je lahko podvržen posmehu ali zgražanju (uspešen komediograf je označen kot ljudski, primitiven, cenen).

Kot komediograf Partljič izpostavi smeh in odnos Slovencev do njega. Sam se strinja s priporočilom Frana Levstika, da je potrebno »resnico zavijati v prijetne šale« (Partljič 2003: 49), kajti tudi sam se kdaj ponorčuje iz ljudi, »da bi bil svet tudi norčav in ne le resen« (Partljič 2003: 131). Vendar z obžalovanjem ugotavlja: »Pri nas je spontan smeh skoraj nekaj primitivnega. Ciničen da, vzvišen da, sarkastičen da... ampak od srca, to je skoraj nekaj nesposobnega« [verjetno nespodobnega; dodala J. L.] (Partljič 2003: 50).

Močno prisoten motiv je tudi literatura; Tone Partljič in Radivoj se pogovarjata o Slavi vojvodine Kranjske, razpravljata o napisanem v zvezi s Štajersko in njenih prebivalcih v Enciklopediji Slovenije in Zgagi vojvodine Kranjske; Partljič razmišlja o pesmih, ki se jih je naučil kot otrok, o knjigah o psih, omeni svoji

107

prozni deli Starec za plotom in Dupleška mornarica, nestrinjanje z razmerami v slovenskem založništvu pa je že bilo omenjeno.

Drava ima velik pomen tako za prebivalce Maribora in Štajerske kot za celotno Slovenijo: Maribor deli na dva dela, ki sta bila v preteklosti povsem ločena svetova, kar se kaže še danes; pred drugo svetovno vojno je omogočala živahno splavarjenje, ki ga danes obujajo v turistične namene; ob njej vsako leto prirejajo festival Lent; čez njo so speljani mostovi z zanimivo preteklostjo, na njej so številne hidroelektrarne. Simbola Maribora sta tudi stara trta in Kalvarija. Navajamo le bolj izstopajoče motive.

4.2.7.6 Literarne osebe

Radivoj je Slovenec, rojen v Avstraliji. Njegova starša, ki ju je Tone Partljič spoznal pred leti na gostovanju z gledališko skupino v Melbournu, sta se rodila v Dupleku. Radivoj, o katerem ne izvemo prav veliko, je star morda 25 let in pomaga mami pri delu na radiu. V domovino svojih staršev se odpravi prvič, deloma tudi zato, da bi o Sloveniji poročal na radiu v oddaji za Slovence. Je vedoželjen, nezahteven, dober poslušalec, navdušen nad lepotami Slovenije, čeprav ga čudi, da se Slovenci tako radi prepiramo med seboj.

Tone Partljič se izkaže kot dober vodnik; ponosno in z navdušenjem pripoveduje o znamenitostih Maribora, o zanimivostih iz življenja znanih oseb; čeprav veliko ve, se s tem ne hvali, ampak je vesel, da ga je Radivoj pripravljen poslušati. Pri ljudeh rad pohvali, kar je dobro, razmišlja o njihovih slabostih in zmotah, a pri tem ni enostranski, saj dopušča tudi drugačno mnenje. Včasih se ponorčuje iz ljudi, ki izstopajo, saj je že F. Prešeren zapisal: »Naj misli, kogar bi puščice te zadele, / da na visoki vrh lete iz neba strele« (Partljič 2003: 9), a se zna pošaliti tudi na svoj račun. Spoznamo tudi njegove slabe lastnosti (včasih pomisli, da Ljubljana zapostavlja Maribor in Štajersko).

Tudi Partljičeva žena Ljudmila (Milka) je deležna nekaj puščic posmeha (vendar na šaljiv in nenapadalen način), ker pretirava s skrbjo za vnukinjinega psa Miška

108

(nedvomno gre za pretiravanje, saj mu pusti jesti za mizo, spati v postelji na moževem mestu, pohvali ga, ker je opravil veliko in malo potrebo).

Tone Partljič predstavi Radivoju veliko znanih oseb; do nekaterih je naravnan zgolj pozitivno, pri drugih spoznamo tudi/le negativne strani, zato so podvrženi posmehu in satiri. Komika je predvsem besedna (narečno obarvan govor Franca Pukšiča in Franca Kanglerja; vulgarno in pogovorno izražanje Zmaga Jelinčiča; Radivoj vpraša Partljiča, ali je mož, ki spremlja Jelinčiča, njegov varnostnik, a se izkaže, da je to Sašo Peče, »nova zvezda na mariborskem političnem nebu« (Partljič 2003: 37)), a tudi značajska (o značaju lahko sklepamo predvsem na podlagi govora: glasno govorjenje, ki pritegne pozornost, kaže na pretirano samozavest Franca Pukšiča, ki ga pripovedovalec posmehljivo primerja z Napoleonom; prepričan v svoj prav in vase zagledan je Zmago Jelinčič, ki ne pomisli, da bi s svojimi izjavami lahko koga prizadel; Franc Rode, ironično imenovan »veliki igralec s statisti« (Partljič 2003: 148), se zdi Partljiču »teatralen, komičen, napihnjen v svojem hotenju narediti vtis« (Partljič 2003: 148)), situacijska (izjavi Petra Božiča med prepirom z Jožetom Jagodnikom, predsednikom nogometnega kluba Maribor, »Saj bi te zmlel, a sem gost.« sledi pripomba: »In je s pestjo dosegel Jagodnikov popek.« [podčrtala J. L.] (Partljič 2003: 48)) (Makuc 2004: 13) in telesna (predstavnik slovenskih nacionalistov v Mariboru je imenovan »črnolasi in oljnolasi Sašo Peče« (Partljič 2003: 32); Peter Božič je zaradi svoje majhnosti, jezljivosti in živahnosti primerjan z Levstikovim Pedenjmožkom ali Laketbrado, Franc Pukšič je nižje rasti, čokat in ima malo potlačen nos). Srečata tudi Zlatka Zahoviča, ki zaradi spora s Srečkom Katancem in izjave, v kateri se kaže mariborska alibičnost, postane »štajerski heroj« (Partljič 2003: 73), Ivana in Marijo Ribič (župana Občine Duplek in njegovo ženo), ki se na fotografijah v lokalnem časniku pojavljata tako pogosto »kot da bi šlo za družinski album« (Partljič 2003: 160), in župana Občine Maribor Borisa Soviča. Literarnih oseb, ki v romanu nimajo pomembnejše vloge, ne bomo omenjali.

Literarne osebe, ki jim je Partljič kot pripovedovalec najbolj naklonjen, so Olga Jančar, žena pisatelja Draga Jančarja, ki s svojim ekstravagantnim oblačenjem vzbuja pozornost in nemalokrat zgražanje, škof Vekoslav Grmič, ki s svojimi liberalnimi predlogi in stališči naleti na neodobravanje Cerkve, Polde Bibič, »eden

109

največjih slovenskih gledaliških in filmskih igralcev« (Partljič 2003: 65–65), Mojmir Sepe – Mojzes, »nekakšen svetnik slovenske zabavne glasbe« (Partljič 2003: 70), in Brane Šturbej, »odličen slovenski dramski igralec« (Partljič 2003: 138).

4.2.7.7 Literarni čas in literarni prostor

Dogajanje se odvije v dveh dneh julija 2002, posvetila (marec) in eno od pisem ob koncu romana (16. januar) so napisani leta 2003. Zgradba je večinoma sintetična, pojavljajo se posamezne retrospektive (analitična zgradba) in pripovedi iz časovno oddaljenih obdobij. Literarni prostor je dokaj skrčen, saj se večina dogajanja odvija v Mariboru (Koblarjev zaliv, splav na Dravi, Lent, ulice in trgi v mestu, Partljičevo stanovanje na Dvoržakovi 10, sprehajalna pot ob Dravi), le v zadnjem poglavju se preselimo v Zgornji in Spodnji Duplek ter od tam mimo gradu Vurberk in Korene nazaj proti Mariboru.

4.2.7.8 Pripovedovalec

Večinoma sta prisotna prvoosebni in personalni pripovedovalec (»Zdaj, zdaj se bom pripeljal skozi gozd in se bo odprl pred menoj lep razgled na Koreno s cerkvijo svete Barbare /.../« (Partljič 2003: 166)), a pojavljata se tudi tretjeosebni in avktorialni pripovedovalec (»Oči in mamica mali Urški večkrat kupita kakšno žival. Nerada, izmišljujeta si polno izgovorov, odlašata, potem popustita.« (Partljič 2003: 100)). Pojavlja se skoraj izključno epski pripovedovalec, lirski je redek.

Prevladuje scenska perspektiva, panoramska je prisotna predvsem takrat, ko gre za pripoved iz časovno oddaljenih obdobij (o zgodovini splavarstva, plovnosti Drave idr.). Glede na obseg izstopata glasni zunanji govor (primera, podana ob vrsti pripovedovalca) in dvogovor (v pogovoru med Partljičem in Radivojem govori večinoma prvi, slednji predvsem usmerja pogovor z vprašanji in s pripombami), samogovor je redek (glasni le v bajki o Dravi, Savi in Soči, sicer

110

tihi: »Jo [pesem J. Glazerja; dodala J. L.] naj povem Radu ali ne? Mu bo sploh kaj pomenila? Bo razumel?« (Partljič 2003: 19)). Na scensko perspektivo kaže poleg samogovora in dvogovora tudi opis (na primer Petra Božiča: »Kajti je majhen, jezljiv in živahen, kot Levstikov Pedenjmožek ali Laketbrada. Tako malo večji palček /.../ Droben, da ne rečem suh, tako da s posteljo vred najbrž tehta 53 kilogramov.« (Partljič 2003: 26)). Prepletata se premi (»Ustavila se je in večkrat rekla: Vesela sem, gospod Partljič! Čeravno oni ne smejo vedeti, da naši pripravljajo ponatis Stankovih pesmi...« (Partljič 2003: 107)) in odvisni govor (»Na Uršlji gori je recimo dejal, da kdor ni katoličan, ne more biti Slovenec.« (Partljič 2003: 145)).

Na nekaj mestih se čuti prisotnost pripovedovalca, saj bralca nagovori (»Prav iskreno se opravičujem dragemu bralcu, ker je v Popotovanje vstopil nov junak, in to nič več in nič manj kot navaden pes, imenovan Miško.« (Partljič 2003: 103)). Svoje stališče izrazi neposredno (vendar ga ne navaja kot absolutno in edino pravilno) in posredno (s humorjem, s satiro in v okviru te z ironijo).

4.2.7.9 Jezik in slog

Zvočni slog - rima: »In je bilo rečeno in tudi storjeno.« (2003: 5); »Mi pa hočemo biti vsi hlapci Jerneji, delovati za pravico, preganjati krivico.« (2003: 51–52); »Čeprav sem nevredni naslednik Antona Martina Slomška /…/ sem jaz vendar zaupal splavarjem svoje telo, Slomšek pa le blago.« (2003: 59); »Ljubljana je bolana!« (2003: 60); »Kadarkoli grem čez ta most, se ustavim in nenadoma uzrem mesto v soncu vse in v luči in s polnimi zajamem pljuči…« (2003: 19) Zvočni slog ustvarjajo tudi verzi iz različnih pesmi, na primer F. Prešerna, F. Filipiča, učenca Marsela.

Besedni slog - pogovorne besede: zastopat nam. zastopati, mam nam. imam, skregati se ('spreti se'), finta ('zvijača'), hohštaplersko ('domišljavo'), zastopiti ('razumeti'), pohecati

111

se ('pošaliti se'), špilati ('igrati'), brihten ('bistroumen, pameten'), zafrkavati ('dražiti'), šimfati ('kritizirati'), nervirati ('razburjati, dražiti') - neknjižne ljudske besede: zrihtan ('urejen'), šlampasto ('površno'), župa ('juha'), štant ('stojnica'), zrihtati ('priskrbeti'), flosarski ('splavarski'), šmorn ('ničvredna stvar'), špaga ('vrv, vrvica') - narečne besede: zajuckati ('zavriskati'); »Vklopi svoj kasetofon, ti bom povedo, kaj so temelji resolucije za Slovence po sveti…« (2003: 41); »Te pa še slabše!« [podčrtala J. L.] (2003: 150) ('potem'); »/…/ saj te ne bomo pojeli /…/« [podčrtala J. L.] (2003: 154) ('pojedli') - žargonski besedi: kopačke ('nogometni čevlji'), frajtonarca ('diatonična harmonika') - slengovska beseda: folk ('ljudje') - tujke: mercedes, audi, jazz, teater ('gledališče'), city ('velemestno središče'), specialitete ('posebne, redke jedi'), vegetacija ('rastje'), evergreeni ('dolgo časa priljubljene popevke'), satisfakcija ('zadoščenje'), fast food ('hitro pripravljena hrana') - izposojenka: džez - neologizmi: emonocentrizem ('težnja, postaviti v središče Ljubljano'), nekoga izstopiti ('prisiliti k odstopu') - angleški izrazi: barbecue, taxi, o kay, iti v »life«, »O, You are wellcome!« (2003: 22), »How do you do?« (2003: 63), »Come down, Mojzes.« (2003: 71), »O, ham and eggs! And tea, please!« (2003: 118), mammy, daddy, no comment - ljubkovalne besede: zalivček, otoček, nageljčki, skledice, glavica, splavarček, atek, mamica, trgovinica, oči, očka, dedek, Tonček - otroški govor: lulek, polulati se, kakati, lulati, papati

- slabšalne besede: kreteni, gobcati, mlačnež, smrkavec, tele, baba - psovka in zmerjavka: kurbe - nizke besede: auf biks, zasrati, rit, žreti ('jesti'), pokavsati, jebati, scati, zajebavati, zajebancija - kletvice: jebela cesta, madonca, porka fiks, vraga, mater - ironične besede: hvaljeni svobodni trg, globoko čuteče preproste ženice, zastopstvo ljube prestolnice Ljubljane, nova zvezda mariborskega političnega neba, gospod vatikanski ('bodoči veleposlanik v Vatikanu') - vznesene besede: Njegovo prezvišeno veličanstvo, Presvetla milost

112

- poudarjalni besedi: dedec ('postaven moški'), norci - starinski besedi: rajža ('potovanje'), viža ('napev') - redka beseda: deliti levite ('oštevati') - ukrasni pridevek: slavni založnik, starožitno knežje ime, debela sposobna menedžerska roka, zanimivi ljudje, železne konstrukcije, svetleči mornarski gumbi, simpatičen manjši moški, lepa in stara slovenska imena - poosebitev: »Drava pa ni zaspala. Ko je slišala, da sestri smrčita, se je kar v trdi temi potuhnjeno odpravila na pot.« (2003: 14); »/…/ plastični etui, v katerem je samo čakal klarinet, da skoči na plan in zapiska.« (2003: 24); »Glavica hoče znati napamet kakšno pesmico, šola pa noče.« (2003: 42–43) - primera: »Ves čas se mi zdi vse tu tako majhno kot igrača.« (2003: 20); »Kajti majhen je, jezljiv in živahen, kot Levstikov Pedenjmožek ali Laketbrada.« (2003: 26); »Takrat se razjezi kot Zevs.« (2003: 56) - metonimija: »Če bo država dala subvencijo, te bomo tiskali.« (2003: 5); »Vse nam je Ljubljana vzela.« (2003: 93); »/…/ Evropa pa našega blaga ne potrebuje /…/« (2003: 115) - metafora: »Ne morem se sprehoditi, ne da bi srečal te navdušene pesnike in pesnice, ki mi kar na ulici vsiljujejo svoje cvetje v jeseni.« [podčrtala J. L.] (2003: 6) ('literatura ljubiteljskih avtorjev'); »Vsa naša dežela, ki jo res vse bolj zaraščata trava in grmovje, je polna možganov na paši.« [podčrtala J. L.] (2003: 7); »/…/ čeravno ste vi ene gnide, ker za vse svoje nesreče in nesposobnost kažete prek Trojan na Ljubljano!« [podčrtala J. L.] (2003: 28)

Stavčni slog - nasprotje: »/…/ ker se nič ne gradi, ampak marsikaj propada…« (2003: 44); »Glavno mesto ima vse! Vse! Maribor pa nič!« (2003: 48); »Ker smo najbolj srečni, ko smo nesrečni.« (2003: 49) - ponavljanja: »Kakšen Tona? Tona je žensko ime.« (2003: 143) (anadiploza); »Rudi, srce, prosim, Rudi, srce…!« (2003: 35) (epanalepsis); »Glavno mesto ima vse! Vse!« (2003: 48) (geminacija); »Slišal sem, slišal /…/« (2003: 50) (anafora) - paralelizem: »Ljudje ne kupujejo knjig, ljudje ne berejo knjig, ljudje slovenske knjige ignorirajo…« (2003: 5); »Nogometaš, ki je igral na Portugalskem, v Grčiji, Španiji… Ki je dal največ golov za slovensko reprezentanco. Ki je idol slovenskih dečkov in deklet.« (2003: 73)

113

- vzklik: »Ampak zdaj je vseeno nekaj narobe!« (2003: 6–7); »Dupleška mornarica, pozdravljena!« (2003: 45); »Pridite, da boste videli, kaj je Duplek!« (2003: 46) - retorično vprašanje: »O, kje si, ponos slovenski?!« (2003: 65) - brezvezje: »Sedaj je reka ukročena, višja, počasnejša, zajezena.« (2003: 15); »Posebej je omenil, da ta neugledna ulica majhnih trgovinic za pročelji hiš skriva labirinte podrtij, dvorišč, prizidkov…« (2003: 87); »Kajti tisti trenutek je na oni strani zahrumelo, zabrnelo, zaropotalo.« (2003: 134) - mnogovezje: »/…/ Borut, vnuk gozdarjev in tesarjev in mizarjev in sin pisatelja /…/« (2003: 7); »Spet je tu nesrečni ponedeljek, ko moramo vstati, se podati na ulico in v promet in na delo.« (2003: 44); »In je udaril orkester /…/ in so zapokali šampanjci in so poletele svetlobne rakete v zrak.« (2003: 62) - frazem: »Hvaljeni svobodni trg je pokazal zobe.« (2003: 5); »In tako so slovenski pisatelji pred zaprtimi vrati.« (2003: 6); Vekoslav Grmič »je trn v peti slovenski cerkveni hierarhiji in nomenklaturi /…/« (2003: 23); »Tam se bom pomeril za predsednika iz oči v oči.« (2003: 33) - perifraza: slovenski nogometni as ('Zlatko Zahovič'), svetovna prvakinja med trtami ('stara trta') - obrnjen besedni red: Maribor rodni, hlapec slovenski, norci birokratski

Sklep Zvočni slog ustvarjajo predvsem rime. V okviru besednega sloga je največ tujk, pogovornih in čustveno zaznamovanih besed, a slednje niso tako številne kot v drugih Partljičevih proznih delih. Nekajkrat je govor obarvan narečno. Raba angleških izrazov se zdi smiselna le v nekaterih primerih (ljudje ogovorijo Radivoja v angleščini, saj ne vedo, da govori slovensko, a ne zelo dobro, zato tudi sam uporabi kakšen angleški izraz namesto slovenskega). Med tropi so najpogostejši ukrasni pridevki (razumski, nazorni in čustveni), ki večinoma sestojijo iz ene, dveh (ki ju lahko povezuje veznik in) ali treh besed, in primere. Na čustvenost sloga poleg čustveno zaznamovanih besed kažejo brezvezja, številna mnogovezja, ponavljanja, vzkliki in frazemi. Primerov poosebitve in metonimije, za katere velja, da so večinoma razumske, je skupno toliko kot primer. Zastopana so priredja, podredja, enostavčne povedi in neglagolski stavki. Podredno zložene povedi, ki jih je v primerjavi s priredno zloženimi več, kažejo

114

na razumskost skladnje. Vendar le-ta ni zgolj miselna, kaže se tudi njena čustvena funkcija (stavčni členi ali stavki se povezujejo z istimi vezniki ali brez njih, številna ponavljanja besed, besednih zvez, podobno grajenih stavkov). (Kos 2001: 136.)

Na realističen slog kažejo prisotnost fabule, ki razkriva človekovo usodo, predstavljanje stvarnosti (jasna predstava o dobi, družbenih razmerah, zgodovinskem dogajanju), odsotnost idealiziranja literarnih likov (le-ti niso nadpovprečne osebnosti, ampak povsem vsakdanje), prisotnost tretjeosebnega pripovedovalca (v manjši meri), dialoga, monologa in opisa, dokaj skromna izrazna sredstva. (Pogačnik 1970: 124–134; Kos 1999: 184–186.) Slog je tudi humoren in satiričen, o čemer smo več zapisali v poglavju o literarnih osebah.

4.2.8 Dom Dom

4.2.8.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba

Dom Dom je roman, napisan v prozi. Po notranji formi in zgradbi je večidel epski in spada v pripovedništvo. Okvir pripovedi predstavljata spisa (Pogled skozi okno, Prometna nesreča) osnovnošolke Jožice Ciglenečki. Roman je razdeljen na dva dela; prvi obsega dejansko 25 poglavij, saj je prvo poglavje oštevilčeno s številko dva, drugi del obsega 26 poglavij, vseh strani je 227. Dogajanje romana je postavljeno v zasebnost, vendar so zasebne usode postavljene v zgodovinski okvir. (Kos 2001: 156–157.)

4.2.8.2 Snov

Opazimo lahko več snovnih področij. Najbolj prepoznavno je življenje varovancev v domu starostnikov, ki je postavljeno v zgodovinski okvir. Avtor povzema snov predvsem iz obdobja po desetdnevni vojni; socialne (staranje prebivalstva – več upokojencev kot ljudi, ki še delajo; socialne razlike: na primer

115

poslanci, izobraženci – brezposelni, neizobraženi) in politične razmere (menjavanje vladajočih političnih strank: liberalce zamenjajo desno usmerjeni; na vodilnih mestih imajo pogosto prednost člani vladajoče stranke; poskusi dokončne sprave in govor o komunističnih zločinih; obračanje po vetru (prej za, zdaj proti komunistom)). Le drobci so povzeti iz obdobja po prvi svetovni vojni (italijanska raznarodovalna politika nad Slovenci) in med drugo svetovno vojno. Ne moremo spregledati podobnosti med Zvonkom Petrovičem in Tonetom Partljičem, čigar učiteljica slovenščine na nižji gimnaziji je bila Lucija Grmek (Lorenci 1990: 103), ki v romanu nastopa kot Zvonkova učiteljica Lucija Germek (snov je vzeta tudi iz življenja avtorja), življenjske izkušnje Zvonkove matere so identične izkušnjam Micike iz romana Pri Mariji Snežni zvoni.

4.2.8.3 Fabula

V prvem spisu spoznamo, kakšna sta zunanjost in okolica Doma za ostarele občane, kdo so zaposleni, kaj počnejo varovanci, nekatere od teh nato pobližje spoznamo. Zaradi prostorske stiske postane Angela Bračko, kmetica iz Haloz, sostanovalka uglajene upokojene gledališke igralke Jasmine Rudolf. Razlikujeta se tako po socialnem položaju kot po izobrazbi, zato se sprva zdi nemogoče, živeti v sožitju, a sčasoma spoznata, da druga drugi lepšata vsakdan in se medsebojno notranje bogatita. Jasmina, ki se sprva drži sama zase, postane bolj sproščena po zaslugi Angele in upokojenega pilota JLA Janka Gregoriča, ki osvoji njeno srce. Le kratek čas traja zakon upokojenega rekviziterja Karla Frangeža in čistilke Marije, saj Karla izda srce (vzame viagro, kar je usodno). Upokojeno profesorico slovenščine Lucijo Germek dvakrat obišče Zvonko Petrovič, njen nekdanji učenec, zdaj pisatelj in poslanec, ki si nato očita, da je pred smrtjo ni obiskal večkrat. Staro sovraštvo privre na dan, ko Franc Kremžar, nekdanji domobranec, in Joža Senekovič, nekdanji partizan, ugotovita, da sta bila med drugo svetovno vojno na nasprotni strani. Franca Mariniča razjeda slaba vest, ker so njegovo ženo zaradi patološke ljubosumnosti, ki je ni mogel več prenašati, premestili na zaprti oddelek. Najverjetneje prometna nesreča, za katero izvemo iz drugega spisa, ni le nesreča, ampak je Franc namerno stopil na cesto in tako naredil samomor.

116

4.2.8.4 Tema

Roman tematizira življenje in smrt varovancev doma starostnikov in posreduje več sporočil (idej): Ni pomembno, kakšen socialni položaj in poklic je posameznik imel pred prihodom v dom starostnikov (dalje: Dom), v njem so vsi enaki – zgolj varovanci (razlika je le v tem, ali si lahko privoščijo samsko sobo ali ne). Stari ljudje čutijo, čustvujejo in doživljajo prav tako kot mladi (se zaljubljajo, strah jih je zavrnitve ljubljene osebe, so ljubosumni, jezijo se nad svojimi otroki, so užaljeni itd.). »Do starejših ljudi moramo biti prijazni, ne le, ker so oslabeli, ampak tudi zato, ker bomo tudi mi nekoč taki. Zdaj seveda še ne mislimo na to.« (Partljič 2008: 3.)

4.2.8.5 Motivi

Življenje in smrt gresta z roko v roki. Varovanci lahko v Domu doživijo mnogo lepega, da so le kolikor toliko pri močeh in si tega želijo (na voljo imajo veliko prostočasnih dejavnosti), to velja zlasti za tiste, ki so se sami odločili priti v Dom in jih v to ni nihče prisilil. Smrt nikomur ne predstavlja nekaj groznega; nekateri o njej razmišljajo le občasno, češ nekoč bodo tudi mene odpeljali, nekateri si je zaradi trpljenja želijo, direktorici predstavlja priložnost, da na mesto umrlega prestavi novega varovanca (nanjo gleda s praktičnega vidika). Lucija umre v bolnišnici, Frangež po ljubljenju z ženo v sobi, Marinič na cesti.

Medtem ko je ljubezen med Jasmino in Jankom obojestranska, je ljubezen med Marijo in Karlom le enostranska; Marija ima Karla rada in ga spoštuje, vendar ga ne ljubi, Karel ji svoja čustva izpoveduje v obliki pesmi. Lucija je vse življenje, še posebej pri poučevanju, izkazovala svojo ljubezen do maternega jezika (»Materni jezik je edini zaklad, ki ga človek pri rojstvu pije z maternim mlekom!« (Partljič 2008: 62)), Franc Kremžar ni nikoli pozabil domovine, saj želi, kljub temu da je 55 let preživel v Avstraliji, zadnja leta življenja preživeti v Sloveniji, Jasmina je svoj poklic opravljala z ljubeznijo, saj ji je predstavljal več kot le delo, s katerim si je služila denar. Ljubezen lahko preraste v sovraštvo; občasno tako čuti Marinič, ki ženinega bolestnega ljubosumja ne more več prenašati. Sovraštvo

117

pride do izraza predvsem, ko Senekovič in Kremžar ugotovita, da sta bila med drugo svetovno vojno nasprotnika. Slaba vest razjeda tako Mariniča, ki je zdravnici razkril ženino obnašanje, zaradi česar so jo premestili na drugi oddelek, kot Zvonka Petroviča, ki si očita, da ni Germekove obiskal večkrat. Večina varovancev se sooča z občutki sramu, ker so se znašli v Domu (Jasmina si zato dolgo časa ne upa med ljudi, saj se boji, da bi jo spraševali, kako se je lahko tako znana igralka znašla med njimi), osamljenostjo (Lucija nima svojcev, Jasmina se ni nikoli poročila, Frangež je vdovec, tudi drugi varovanci menijo, da jih svojci vse preredko obiščejo, tako tudi Zvonkova mati, ki sicer ni v Domu) in razočaranjem (Angela ne more verjeti, da se njena otroka borita za majhno posestvo, ki ga prej nista marala; Jasmina še zdaj ni pozabila, da ji niso dali Talijinega prstana, nagrado za življenjsko delo, in glavne vloge v Medeji; direktorica Marija Žnidar izgubi delovno mesto in nato ugotavlja, da poteka življenje v Domu nemoteno tudi brez nje).

Trije dogodki tako ali drugače zaznamujejo življenje varovancev: Angela se prvič v življenju udeleži piknika, na katerem je povsem sproščena, poje, pleše in se zabava, tudi Jasmina se ga udeleži prvič odkar je v Domu, za kar je bilo potrebnega veliko poguma. Korak naprej stori na kulturnem večeru, kjer nastopi s kratkim odlomkom iz Antigone, čeprav je prej vedno zavračala vabila za kaj podobnega. Gmotni položaj se Mariji s poroko sicer izboljša, vendar vanjo ni privolila iz koristoljubja; Frangež verjetno ne bi umrl tako kmalu, če se ne bi poročil.

4.2.8.6 Literarne osebe

Angela Bračko in Jasmina Rudolf sta si v marsičem povsem nasprotni. Slednja je izobražena, uglajena, ob večerih igra odlomke iz gledaliških iger, delo gledališke igralke visoko ceni (služi umetnosti), zato sprva noče nastopiti na kulturnem večeru skupaj z amaterji. Je prava dama, saj se vedno lepo uredi, nadišavi, pije angleški čaj, ne prenese vulgarnega govorjenja. Na prvi pogled se zdi vzvišena, vendar za nadutostjo skriva svojo ranljivost, ker se boji, da jo bodo spraševali, kako se je tako slavna igralka znašla v istem položaju kot oni. Dejansko je

118

sočutna, saj k sebi sprejme Angelo in ne želi, da bi bila ta ponižna. Sčasoma postane bolj sproščena, s čimer najbolj preseneti samo sebe. Angela Bračko je neizobražena, o visoki umetnosti ne ve ničesar, ganjena je, ko Jasmina zaigra odlomek iz Medeje, čeprav ničesar ne razume. Oblači se preprosto, navajena je fizičnega dela, ukvarjanje z ročnimi spretnostmi (izdelava ogrlic) se ji zdi potrata časa. Je sproščena, samozavestna, odločna, ni je sram spuščati vetrove, rigati in vulgarno govoriti. Jasmina Angeli kljub temu prizna: »Ampak brez vas ne bi nikoli vedela, da sploh obstaja tak svet, taki ljudje, ki govorijo take besede, ki nič ne komplicirajo, ampak živijo, kakor telo zahteva.« (Partljič 2008: 183.) Angela pa meni: »Šele zdaj se počutim kot človek, ko delim sobo z vami!« (Partljič 2008: 184.) Jasmino očara Janko Gregorič, nekdaj pilot JLA, zdaj predsednik sekcije življenjsko aktivnih varovancev, kljub letom še vedno vitalen, postaven, uglajen, vljuden, nevsiljiv. Glede slednjih treh lastnosti mu je zelo podoben Karel Frangež, nekdanji rekviziter v gledališču. Prizadene ga, ker se ga Jasmina ne spomni, misli, da je vzvišena in se ji njegov poklic zdi manjvreden. Zaljubi se v Marijo Pondrk, postavno žensko srednjih let. Je ponosna, saj je zgrožena, ko jo varovanec Ivo Laufer, ki govori zelo vulgarno in vse poveže s spolnostjo, prime za zadnjico. Ni koristoljubna; s poroko ji sicer pripadeta moževo stanovanje in pokojnina po njem, kar ji olajša življenje, vendar vanjo najverjetneje ne bi privolila, če je v to ne bi prepričala direktorica Olga Savec, ki zamenja prejšnjo direktorico Marijo Žnidar. Slednja že 20 let živi samo za službo, saj ni poročena, zato jo močno prizadene, ko jo dve leti pred upokojitvijo odstavijo, ker naj bi predstavljala »ideološko kontinuiteto« (Partljič 2008: 124) in zaradi nekaterih drugih nepravilnosti. Olga Savec je polna energije in idej, kako izboljšati razmere v Domu, vendar posega tudi v zasebno življenje varovancev (pripomore k poroki, Lauferju odvzame pornografsko kaseto in revijo), saj želi, da se spoštujejo vrednote.

Lucija Germek je po prvi svetovni vojni zaradi fašističnega nasilja z očetom pobegnila iz rodnega Trsta v Maribor, kjer je delala kot profesorica slovenščine. Zaradi tragičnih izkušenj iz mladosti je še bolj goreče zagovarjala, da je treba materni jezik ljubiti in spoštovati. Zaradi zlomljenega kolka se znajde v Domu, od vseh zapuščena (nikoli se ni poročila), želi si umreti, po smrti pa svoje telo prepustiti anatomskemu inštitutu. Spomni se na svojega najljubšega dijaka

119

Zvonka Petroviča, ki je končal učiteljišče in pedagoško akademijo, nekaj časa poučeval slovenščino, nato delal kot umetniški vodja in dramaturg v gledališču, zdaj je poslanec v državnem zboru, najbolj ga obremenjuje, da vsi pričakujejo, da bo zanje opravil kako stvar po zvezah, saj ima (po njihovem mnenju) kot poslanec to možnost, sam se s tem ne strinja. Spoštuje svojo mater, ugotavlja, da sta si zelo podobna (ljubezen do književnosti).

Bežno spoznamo Tejo in Franca Marinič (tudi Marinčič), ki sta se veselila skupnega življenja v Domu, vendar to zaradi njenega ljubosumja ni mogoče (dejansko gre za psihične težave in demenco), ter Franca Kremžarja, nekdanjega domobranca, in Jožo Senekoviča, nekdanjega partizana.

4.2.8.7 Literarni čas in literarni prostor

Literarni čas ni določen z datumom, razberemo lahko, da se dogajanje odvija aprila, maja in junija dve leti po ustanovitvi medicinske fakultete v Mariboru, torej leta 2005 (»Kratek oris zgodovine« b. d.), le eno poglavje (16. v prvem delu) je postavljeno v čas, ko je Zvonko Petrovič obiskoval nižjo gimnazijo (pred več kot 40 leti). Pojavljajo se posamezne retrospektive. Literarni prostor je skoraj izključno Maribor (Dom in njegova okolica, stanovanja Zvonka, Marije Pondrk, Karla Frangeža, nižja gimnazija Ivana Cankarja, bolnišnica, anatomski inštitut, poslanska pisarna, pokopališče), le dvakrat Pesnica (pri Zvonkovi materi), za trenutek Ljubljana in Ivanjkovci (kjer poteka poroka).

4.2.8.8 Pripovedovalec

Prevladujeta tretjeosebni in avktorialni pripovedovalec (»Ena od najbolj znamenitih varovank v domu je gotovo upokojena gledališka igralka Jasmina Rudolf. Biva v »hotelskem delu« Prvega doma. /.../« (Partljič 2008: 5)), ki se izmenjujeta s prvoosebnim in personalnim pripovedovalcem (»Doma sem bila gospodinja, tu pa sem nič ... /.../ Kdo bi si mislil, da bom tu končala svoje

120

življenje!« (Partljič 2008: 40)). Skozi ves roman je prisoten epski pripovedovalec, nekajkrat ga nadomesti lirski.

Prevladuje scenska perspektiva, ki jo lahko razberemo iz številnih dvogovorov (»"Ali lahko grem jaz domov po psa Arnoža? /.../" – "Živali so prepovedane s hišnim redom!" – "Tudi bolhe?" – "Ne bodite nesramni, gospa!" – "A tudi hec je prepovedan po hišnem redu? /.../"« (Partljič 2008: 39)), samogovorov (primer za tihi samogovor je podan ob prvoosebnem pripovedovalcu, glasni samogovor je redek) in posameznih opisov (»Bila je majhna ženska, kljub starosti vitka in vitalna, ruto je imela povezano za ušesi. Govorila je glasno in odločno.« (Partljič 2008: 92)). Pojavljata se odvisni (»Je rekla, da sta otroka že velika in sta odšla od doma.« (Partljič 2008: 126)) in premi govor (»Če je bil na pladnju kak kos biskvita ali skodelica jogurta, je rekla: "Tja dajte, bom jedla, ko bo konec predstave."« (Partljič 2008: 5)), zelo redki so primeri polpremega govora (»Kako je mogoče, da se ji je to zgodilo? Ni človek nikoli varen pred erotičnimi strelami? Samo v žari? Kako jo je bilo strah, kakšna bo. /.../« (Partljič 2008: 180)).

Pripovedovalec meni, da moramo spoštovati stare ljudi, saj bomo tudi sami nekoč na njihovem mestu, je proti temu, da bi skušali doseči stvari preko zvez, ceni dramatiko in gledališče.

4.2.8.9 Jezik in slog

Zvočni slog - rima: »A v petek je zmeraj slab začetek!« (2008: 39); »Ne zamerite Marija, ker to pesem kujem. / A že ves dan o vas le premišljujem. /…/« (2008: 126) (verza) - onomatopoija: »Drrr, drrr, drrr!« (2008: 57); »Grugru, grugru, kar grulita!« (2008: 119); »/…/ penk penk v glavo …« (2008: 177) Številne pesmi ali zgolj določeni verzi iz njih (S. Jenko: Na Sorškem polju, F. Prešeren: Nezakonska mati; Čaščena si Marija, Sveta noč, Zbor sužnjev iz Nabucca, K. Frangež: Pesem za čistilko Marijo, Prošnja; J. Glazer: Maribor z mosta itd.), kjer najdemo rime.

121

Besedni slog - pogovorne besede: razkomotiti ('narediti, urediti si tako, da je udobno, prijetno'), pohan ('ocvrt'), šansa ('možnost, upanje'), maža ('krema'), špilati ('igrati'), šraufati ('privijati'), špegati ('kukati'), špricar ('brizganec'), pasati ('prijati'), pošlatati ('potipati'); pogosta raba namenilnika namesto nedoločnika (»Zobno ščetko moram vzet.« (2008: 54)) in oblik, kot sta kak, tak namesto kako, tako, pojavijo se tudi oblike bla, rečt, maš, tolko namesto bila, reči, imaš, toliko - neknjižne ljudske besede: zmartran ('izmučen'), šluk ('požirek'), šus ('strel') - narečne besede: pišek ('piščanec'), luk ('čebula'), klojci ('krhlji'), fajhten ('okajen'), »Kaj te jaz vem, gospa direktor!« [podčrtala J. L.] (2008: 68), kazalni zaimek: toti, tota

- žargonska beseda: frajtonarca ('diatonična harmonika') - tujke: profanirati ('oskruniti'), protekcija ('dajanje prednosti'), anus ('zadnjik'), eksteren ('zunanji'), western ('literarno delo ali film o Divjem zahodu'), abortirati ('splaviti'), gratulirati ('čestitati'), bypass ('obvod krvnega, navadno srčnega obtoka'), substantiv, adjektiv, verbum, adverb - angleški izrazi: »Are you satisfied?«; Understand?«; »/…/ you crazy old man!« (2008: 11), cementery, eighty years, daddy - nemški izrazi: »Die Tschitschen hinaus!« (2008: 56) - italijanski izraz: Sciavi - srbski izrazi: »/…/ in je začel preklinjat Hrvate, koji su bili i bit će uvijek največje kurbe na svetu, pa Črnogorce, izdajice proklete.«; »/…/ ker so Srbi junaci, hajduci, časni ljudi …« (2008: 158) - ljubkovalne besede: kanglice, muce, psički, kavica, pisemce, lučke, klobuček, očka, jopica, škarjice, fantek, mamica - otroški govor: lulati, lulek

- slabšalne besede: žabar, rdečkar ('komunist'), belček ('domobranec'), prismoda, smrklja, Judež Iškariot, baba, coprnica - psovke in zmerjavke: krava, prasec, srake, kuzla, prekleti stari pes, budale, kurbe, tele, prekleti kreten/norci/trotl stari, teslo staro, trapa - nizke besede: pizditi, fukati, pička, kavsati, jebati, pocrkati, prdec, posran - kletvice: porkafiks, jebenti, madonca, hudič, porka madona, mater - poudarjalna beseda: dedec ('postaven moški')

122

- ironični besedi: volek ('pohleven, mevžast'), pametnjakovič - ukrasni pridevek: ozka ulica, renesančni kelihi, stara igralka, debela temno rjava stekla, cinkasta skodela, drobna ženska, biserna ogrlica, aboten skeč, rdeča bluza, nor in hripav glas, simpatična ženska, žareča vrata, sključena starka, krhko telo, pohotni starci, divja jeza, lepe in polne prsi, začudene in nejeverne oči - poosebitev: »Potem je mesto s svojimi lovkami seglo tudi tja in danes je tam nogometno igrišče.« (2008: 18); »Roki sta se našli.« (2008: 79) - primera: »Zato ne pravijo zastonj, da so starejši ljudje kot otroci.« (2008: 4); »/…/ si ogrnila preko pleč belo rjuho in si jo spodvila kot kakšno grško tuniko /…/« (2008: 6); »Navsezadnje je sama, ko pes.« (2008: 18), »Obleko je imel zlikano kot uniformo letalskega oficirja.« (2008: 31); »Nagnali so me ko hlapca Jerneja!« (2008: 150)

Stavčni slog - nasprotje: »/…/ njen globoko močni alt je bil povsem v nasprotju s krhkim telesom /…/« (2008: 75); »Morala bi biti mlada ljubica, pa je imela sto kil …« (2008: 108); »Jaz jo imam rad. Sovražim pa jo seveda tudi, kadar je taka …« (2008: 137); »Mala siromaščina je vse skupaj, onadva pa imata veliko vojno in velike apetite.« (2008: 181) - ponavljanja: »/…/ res sem imel največ umetniškega sodelovanja z režiserji in scenografi in kostumografi, dosti manj z igralci. Igralci so zanimivi /…/« (2008: 15) (anadiploza); »Odložila je, odložila, s kako pravico.« (2008: 22) (anafora); »Počasi, počasi!« (2008: 32) (geminacija); »Slabo, sem zelo slabo.« (2008: 75) (epanalepsis) - paralelizem: »Kako je teater lep, kako brezmejen in kako neumno je osebje Doma in kaka ječa je Dom in kako krivično je, da sem stara in da sem tu …« (2008: 8); »Kdo je navaden scenski delavec in kdo rekviziter. Kdo rekviziter in kdo inspicient. Kdo tehnični delavec in kdo igralec.« (2008: 16) - vzklik: »Kako je Trst lep!« (2008: 9); »Za Božjo voljo! Igralke ne jemo po večerih!« (2008: 53) - brezvezje: »/…/ mi rekviziterji pred predstavami samo nastavimo pisma na pravo mesto, pištole v prave predale, rdeči malinovec v steklenice za vino, čaj v flaše za viskije, knjige na police, pahljače na prava mesta …« (2008: 16); »Se mu je zdelo, ko da se mama nečesa brani, nekaj sumi, mozga.« (2008: 93)

123

- mnogovezje: »/…/ Karel Frangež stoji v pižami na balkonu in gleda na ulico in na nove bloke in trgovske centre v okolici doma.« (2008: 15); »In kadi in piha kolobarje dima v zrak, da se v krogih skoraj umetniško vznemirljivo vrtijo in sukljajo in uživa v jedilnici sama in nihče ne vidi in ne ve …« (2008: 60) - frazem: »Bilo pa je nekaj takih prošenj ali vprašanj in pobud ali tudi protestov, ki so imeli sol in smisel /…/« (2008: 60); »/…/ a ko sem vprašala, ali imajo v domovih domobrance, /…/ je bil ogenj v strehi.« (2008: 81); »Seveda, kdor išče, ta najde.« (2008: 112); »Laufer pa je res belo gledal /…/« (2008: 119); »In je bila usoda Marije Žnidar zapečatena /…/« (2008: 124); »In vendar so se vsi delali norca in govorili za mojim hrbtom /…/« (2008: 126); »In potem bo na potezi minister /…/« (2008: 139) - perifraza: geto za starce, čakalnica na smrt, predjamski grad, vice ('dom upokojencev'), Damoklejev meč ('nenehno preteča nevarnost'), mišja luknja, pasja uta ('majhno stanovanje'), skladišče kadavrov ('anatomski inštitut') - obrnjen besedni red: preklete babe zmešane - oksimoron: »Bomo videli, so slepi rekli!« (2008: 116)

Sklep

Zvočni slog ustvarjajo številne pesmi z rimami in onomatopoije. Opazni sta pokrajinska obarvanost besed (pokrajinske pogovorne in narečne) in raba tujejezičnih izrazov, ki je utemeljena (F. Kremžar vpleta angleške izraze, ker je dolgo časa živel v Avstraliji, L. Germek se spominja časa po prvi svetovni vojni – fašistični ukrepi, in druge svetovne vojne – nacistični ukrepi, zet M. Pondrk je Srb). Številčno izstopajo čustveno zaznamovane besede (največ je ljubkovalnih, slabšalnih, nizkih besed in psovk), med tropi so najpogostejši ukrasni pridevki (razumski, nazorni, čustveni) in primere. Na čustvenost sloga poleg čustveno zaznamovanih besed kažejo brezvezja, številna mnogovezja, ponavljanja različnih vrst, vzkliki ter besedne zveze in stavki, ki izražajo ekspresivnost (frazemi). Primerov poosebitve, za katere velja, da so večinoma razumske, v primerjavi z drugimi figurami in tropi ni veliko. Zastopana so priredja, podredja, enostavčne povedi in neglagolski stavki. Podredno zložene povedi, ki jih je v primerjavi s priredno zloženimi več, kažejo na razumskost skladnje. Vendar le-ta ni zgolj miselna, kaže se tudi njena čustvena funkcija (stavčni členi ali stavki se

124

povezujejo z istimi vezniki ali brez njih, številna ponavljanja besed, besednih zvez, podobno grajenih stavkov). (Kos 2001: 136.)

Na realističen slog kažejo prisotnost fabule, ki razkriva človekovo usodo, predstavljanje stvarnosti (jasna predstava o dobi, družbenih razmerah, zgodovinskem dogajanju), odsotnost idealiziranja literarnih likov (le-ti niso nadpovprečne osebnosti, ampak povsem vsakdanje), analitičnost (avtor ugotavlja razloge za razodevanje značajev), prisotnost tretjeosebnega pripovedovalca, dialoga, monologa in opisa. (Pogačnik 1970: 124–134; Kos 1999: 184–186.)

Roman odlikujeta berljivost in humor, ki se razkriva predvsem v dialogih; komično učinkujejo izjave malo ali neizobraženih literarnih oseb same (besedna komika) ali nasprotja, ki se z njimi ustvarjajo (Jasmina je igrala v predstavah, kot sta Antigona, Medeja, a tudi Angela je igrala v igri Micki je treba moža: »Kolko smo se prerežali na vajah. Smo se žgečkali pa šlatali pa špilali. Ljudje pa so se še bolj režali.« (Partljič 2008: 130)).

125

4.3 KRATKOPROZNE ZVRSTI TONETA PARTLJIČA

4.3.1 Ne glej za pticami

4.3.1.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba

Ne glej za pticami je zbirka novele (Ne glej za pticami) in črtic (Noč, Oče, Ljubezen, Jalovost, Opazovanje življenja), napisanih v prozi. Na to, da gre res za novelo, kažejo obseg (kratka pripoved; 46 strani); osredotočenost pripovedne pozornosti na en sam dogodek (materina nosečnost), iz katerega bralec izve za najnujnejše reči iz preteklosti; dramatičen preobrat (Vilijev odhod od doma); skrčena literarni čas in prostor; malo literarnih oseb, katerih značaj je že izdelan. (Kmecl 1996: 286; Kos 2001: 168–169.) Novela je razdeljena na štiri poglavja. Črtica se od novele ločuje tako po obsegu (najkrajša zvrst pripovedne proze; pričujoče črtice imajo skupaj 30 strani) kot po notranji formi, ki je še vedno epska, a preprostejša, brez osrednje zgodbe z začetkom, sredo in koncem, pač pa fragmentarna, omejena na droben dogodek, položaj ali le razpoloženje junaka (Kos 2001: 169).

4.3.1.2 Snov

Avtor črpa snov iz svojega življenja, tj. iz svojih doživljanj, izkušenj, doživetij (Z družino so živeli v Pesnici, s sestro sta končala učiteljišče, sam je študij nadaljeval na Pedagoški akademiji v Mariboru, brat je postal mornar. Oče, ki je delal na železnici, je med vojno moral v nemško vojsko, nato je pobegnil k Rusom. Razmere v Slovenskih goricah so Tonetu Partljiču dobro znane, saj sta oba z ženo poučevala na Sladkem Vrhu. Delo učitelja ga je utesnjevalo, zato ga je opustil. (Lorenci 1990: 102–110)), iz zgodovine (socialne in politične razmere med drugo svetovno vojno in po njej, kot so prisilna mobilizacija v nemško vojsko, socialna neenakost (na primer bogati kmetje – hlapci, dekle), nacionalizacija) in iz življenja ljudi (na primer nezaželena nosečnost, varanje, neuslišana ljubezen,

126

družinski spori, odtujenost, strahovi, želje, ločitev, domotožje, alkoholizem, prostitucija).

4.3.1.3 Fabula

Ne glej za pticami. Jera Breznik, mati treh odraslih otrok, nepričakovano zanosi. Oba z možem se znajdeta v veliki dilemi: roditi ali splaviti? Obremenjuje ju tudi misel, kaj bodo rekli drugi. Jera se odloči za splav. Vilija, najmlajšega od otrok, prizadene, ker zadnji izve za mamino nosečnost, odide na ladjo za mornarja, po čemer hrepeni že od otroških let. Po enem letu se vrne na dopust, ki vse prehitro mine. Breznika bosta zopet čakala, da mine leto, ko se bo Vili vrnil na dopust.

Noč. Marjanca je Juretovo dekle že eno leto, a se mu še ni predala, saj se boji, da bi bila izkušnja podobna tisti s Tomažem, ki jo je v spolni odnos dejansko prisilil. Jure je srečen, ko Marjanca to noč le reče, da bo prespala pri njem, a ne razume njene želje po nežnosti (ne ve za njeno negativno izkušnjo), zaželi si jo takoj, a ker se upira, si do vrhunca (najverjetneje) pomaga sam, nato sta nesrečna oba. Ona, ki ne razume, kaj se je zgodilo, on, ki se počuti kot nagonska žival. Do nje čuti odpor in ve, da ne bo mogla biti več njegovo dekle.

Oče. Braneta močno prizadene, ko se želi njegova osemletna hči predčasno vrniti k mami. Po ločitvi je namreč skrbništvo nad njo dobila žena, sam z njo preživlja le sobote. Dojame, da je hčerki neprijetno, ko jo močno objame in stisne k sebi.

Ljubezen. V Slovenske gorice pride na lov skupina bogatih Italijanov. S seboj pripeljejo dve mladi ženski, najverjetneje prostitutki, s katerima se zabavajo. Drugi gostje v lovski koči opazujejo njihovo veseljačenje, Jako in njegovo ženo pa najbolj zaznamuje prizor, ko si eden od Italijanov vrže Angležinjo preko rame in jo odnese. Jaka povzame, da ni dobro imeti preveč denarja, saj te lahko pokvari.

Jalovost. Učitelj Kovač piše že svojo drugo dramo, v kateri izraža vero v življenje, in prepričan je, da bo boljša od prve. Ves vznemirjen bere ženi zadnji prizor, a razočaran ugotovi, da je medtem zaspala. Zdaj meni, da je drama slaba,

127

saj ob njej zaspi še žena. Životarjenje v Slovenskih goricah se mu je zdelo smiselno samo zaradi njegovega literarnega talenta, a očitno nima niti tega.

Opazovanje življenja. Literarno nadarjeni učitelj Kovač se sčasoma sprijazni z življenjem na vasi v Slovenskih goricah. Spozna, da bi lahko kaj napisal prav o tem izoliranem življenju in o tam živečih ljudeh. Z »očmi literarnega detektiva« (Partljič 1967: 77) prične opazovati življenje okoli sebe in spozna, da je življenje grenko kot pelin.

4.3.1.4 Tema

Zbirka tematizira življenje ljudi v Slovenskih goricah, njihove tegobe, hrepenenja, životarjenje, iskanje smisla življenja. Novela Ne glej za pticami tematizira materino nezaželeno nosečnost in sinov odhod od doma, črtica Noč uresničitev Maričine bojazni, da bo spolna izkušnja z Juretom neprijetna, Oče očetovo razočaranje ob hčerkinih besedah, Ljubezen veseljačenje in zabavo bogatih Italijanov z dvema ženskama, kot bi bili njihova lastnina, Jalovost Kovačevo izgubo vere v življenje, po tem ko žena zaspi ob branju njegove drame, Opazovanje življenja Kovačevo opazovanje življenja in spoznanje, da je življenje grenko. Naslov »Ne glej za pticami« lahko razumemo optimistično (ne žaluj za tem, kar je minilo); na to misel nas napelje konec istoimenske novele.

4.3.1.5 Motivi

Najmočnejši motiv je življenje, ki povezuje celotno zbirko in prehaja v temo. Med seboj tekmujejo nasprotujoče si misli: življenje je kruto – življenje je lepo; življenje nima smisla (zakaj bi se trudili in mučili, če bomo nekoč tako umrli) – življenje ima smisel (treba je vztrajati, četudi je kdaj hudo); zdaj zmaga ena, zdaj druga misel, a pogosteje se izkaže, da je življenje neusmiljeno. Tako menita tudi Breznik in Tomaž (ena od oseb v Kovačevi drami), ki pravita, da je svet preveč krut, da bi na svet spravila (še enega) otroka.

128

Velik pomen ima tudi hrepenenje. V noveli Ne glej za pticami Vili hrepeni po morju in službi mornarja, Jože po tem, da bi napisal dramo ter bil poln idej in zagona kot v zgodnjih mladostnih letih, Lizika po Jožetu, ki je osvojil njeno srce z lepimi besedami in jo nato pozabil. V Noči Marjanca hrepeni po tem, da bi bila ljubljena in bi imela lepše življenje in bolj srečen zakon kot njena mati. Branetova največja želja v Očetu je, da bi ga hčerka imela rada. Kovač si tako v Jalovosti kot Opazovanju življenja želi napisati dobro literarno delo, v slednji črtici hrepeni tudi po družbi ljudi, s katerimi bi lahko razpravljal o umetnosti. Bosanca, verjetno delavca, ki sta v Slovenijo prišla zaradi boljšega zaslužka, hrepenita po domovini.

Kot pomembno gonilo življenja se izkaže ljubezen; med moškim in žensko (Nedvomno obojestranska je zgolj med Breznikoma ter med Jako in njegovo ženo, verjetno tudi med Kovačem in njegovo ženo, a tega ne spoznamo dovolj natančno. Prav tako ne vemo, ali Milena Jožeta iskreno ljubi tako kot on njo, a tudi on sčasoma spozna, da je njuna zveza postala zgolj navada. Lizika je več let nesrečno zaljubljena v Jožeta, sčasoma ji postane všeč Vili, ki jo ljubi ves ta čas. Jure Marjance nima resnično rad, saj je v tem primeru ne bi zapustil zgolj zato, ker ne želi spati z njim.), med starši in otroki (Breznika se žrtvujeta, da lahko svojim otrokom omogočita izobrazbo; Brane pogreša hčerko bolj kot ženo, če bi ga tudi ta nehala ljubiti, bi izgubil vero v življenje.), med brati in sestrami (Marjanca finančno skrbi za brata in sestri, četudi nima brezskrbne mladosti, ne tarna, saj jih ima rada. Jože šele ob bratovem odhodu spozna, kako navezan je nanj, pogreša ga in napiše pesem o svojih občutkih).

Literarne osebe se srečujejo z razočaranjem: mamo ob prihodu domov iz bolnice ne pričaka nihče razen pijanega sina, v katerega sta z možem tako verjela (Jože pije in ljubimka s poročeno žensko); Braneta zelo prizadene, ko želi hči nazaj k mami; Marjanca spozna, da je Jure enak kot Tomaž; Kovač je razočaran, ker žena zaspi, medtem ko ji bere svojo dramo, v katero je res verjel.

V odnosu literarnih oseb je pogosta odtujenost: Jože čuti, da se je odtujil družini, četudi prihaja domov pogosteje kot prej, in da je Vili bližje staršem, čeprav ga ni bilo doma celo leto. Žal mu je, da se je odtujili tudi prijateljem. Med Marjanco in Juretom ni pravega zaupanja, saj mu ta ne razkrije svojega največjega strahu.

129

V zbirki najdemo dve misli, neposredno vezani na čas: časa ne moremo ustaviti (oče, Jože, Jure se z nostalgijo spominjajo mladostnih let, ki so tako hitro minila, tudi Kovaču je žal, da so minila leta, ko so si bili s prijatelji še blizu), čas celi rane (mama čuti pa splavu veliko praznino, ki nato zbledi, ob odhodu Vilija je članom družine hudo, a sčasoma bolečina popusti).

Z denarjem je povezana marsikatera tegoba: dobro ga je imeti v ravno pravšnji meri, saj lahko denar ljudi pokvari (razuzdano in oblastniško vedenje Italijanov), ob pomanjkanju le-tega pa jim je življenje oteženo (revščina po vojni pesti Breznikove, Marjanca gara, da preživi družino).

Nekatere literarne osebe se soočajo z občutkom sramu (Zakonca Breznik najbolj skrbi, kaj bodo rekli njuni otroci in drugi ljudje na to, da še pri teh letih mislita na spolnost. Jožeta je sram, ker ga mati vidi pijanega in ker je bilo izgovarjanje, zakaj je pozabil na Liziko, neuspešno. Na to, da Marjanca Juretu ne pove, česa se boji, vpliva tudi občutek sramu. Kovača postane sram, ker je nečimrn.) in krivde (Marjančini starši se čutijo krive, ker mora hči skrbeti za vso družino. Jure se počuti umazan in ponižan, ker meni, da bo Marjanca v njem videla nagonsko žival. Jaka in njegova žena se čutita nekako kriva, ker sta bila priča prizoru v lovski koči. Marici je žal, ker je želela predčasno k mami in tako prizadela očeta.).

Alkoholizem najbolj prizadene Marjanco in njeno družino, saj oče zaradi njega ne more opravljati nobenega dela. Bolj ali manj pogosto se pijači vdajajo tudi Jože, Jure, Italijani, skupaj z delavci pije tudi Kovač.

Varanje. Viher, oče Kovačevega učenca, je nesrečen, ker ga žena vara in ne skrbi za družino. Milena vara moža z Jožetom, Jure se spominja mladostnih dni, ko je bilo njegovo dekle Milena, sicer poročena ženska.

Motiv prostitucije se pojavi le v Ne glej za pticami (prva ženska, s katero spi Vili, je prostitutka) in Ljubezni (Angležinja in Italijanka sta najverjetneje prostitutki).

130

4.3.1.6 Literarne osebe

Ne glej za pticami. Zakonca Breznik (med seboj se kličeta »ata« in »mama«) sta drobna in postarana že pri petdesetih, saj sta vse življenje garala; v mladosti kot hlapec in dekla, nato zato, da bi preživela družino. Z marljivostjo in odrekanjem sta svojim otrokom omogočila šolanje in varen dom. Med njima je zaznati spoštovanje, nežnost, razumevanje, ljubezen, ki so pripomogli, da je družina ostala dokaj povezana. Žena zelo ceni, da mož ni nikoli pil in je družini z delom na železnici omogočil preživetje. Oče je čustven, ponosen na svoje otroke (Danica, Jože, Vili), a pogosto se zapre vase in ne govori z ženo, ki je bolj črnogleda od njega.

Danico spoznamo zgolj iz materinega notranjega samogovora: zna ravnati z denarjem, je odgovorna in skrbna, postala je učiteljica in kmalu se bo poročila. Jože je po učiteljišču kratek čas poučeval, nato je šel študirat na višjo šolo v Maribor, saj mu delo učitelja ni bilo všeč. Piše članke, prevaja, a želi si napisati dramo, ki nato ne izpolni njegovih pričakovanj. Spozna, da so se njegove sanje v prvem letu učiteljevanja res razblinile in je bil zato razočaran, a bil je bolj pošten kot sedaj (pogosto se vdaja pijači, ljubimka s poročeno žensko). Vedno uspe, ker zna lepo govoriti, obenem pa je pogosto površen in lažniv. Res je presenečen, ko šele zdaj spozna, da se Vili že vse življenje počuti zapostavljen in podcenjevan; starša mu nista dovolila v pomorsko šolo, saj nista verjela, da jo bo res dokončal, obenem nista hotela ostati sama, po tem ko sta od doma odšla že Danica in Jože. Ko zbere toliko poguma, da odide na ladjo, ga pričnejo bolj spoštovati, sam pa se reši občutka manjvrednosti (ker je bil le ključavničar).

Le bežno spoznamo Liziko, ki je naivna in neizkušena, saj jo Jože očara z lepimi besedami, da se je zaljubi vanj, nato nanjo pozabi. Od razočaranja si dolgo ne opomore, a sčasoma spozna, da je Vili bolj iskren in vreden zaupanja, zato na Jožeta pozabi. O Mileni lahko sklepamo le to, da je v svojem zakonu nesrečna in se zato sestaja z Jožetom.

Noč. Jure poučuje likovno vzgojo; nezadovoljen je, ker že dolgo ni nič naslikal. Občasno se napije. Močno si želi ženske, saj je minilo eno leto vojaščine, zato

131

nima posluha za Milenine želje. Ne poznata se dobro, saj si ne razkrijeta svojih misli, strahov. Milena upa, da jo ima Jure rad, a iz njegovih besed in dejanj razberemo, da je nima. Sramežljiva je, ranljiva in nesamozavestna, saj ji je Tomaž vzbudil občutek, da je na področju spolnosti slabša od drugih žensk. Želi si nežnosti in potrditve, da je lahko ljubljena. Njena nesebičnost se kaže v razdajanju za dobrobit njene družine.

Zelo površna je karakterizacija v črtici Oče. Brane je ločen, oče osemletne Marice, ki mu vliva vero v življenje. Nikoli ni popival ali imel drugih žensk, zato ljudem ni jasno, zakaj sta se z ženo Marijo ločila. Hčer pogreša, zato jo ob snidenju zasiplje z darili in pozornostjo, kar ji je včasih že odveč. Očitno živi le za njo, saj se nerad vrača v prazno stanovanje, boji se, da bi izgubil tudi njo. Marica bi mu rada povedala, da se ji smili, a ne ve kako. Marija takoj opazi, da je hči potrta.

V Ljubezni spoznamo kar nekaj literarnih oseb, a vse površno. Pri štiridesetih še vedno postavna upravnica lovske koče in natakarica gospa Roza želi svojim gostom Italijanom v vsem ustreči. Ti so pravi uživači, radi dobro jejo in pijejo, divjad bi najraje streljali kar iz avtomobilov, ker se jim ne ljubi hoditi po strmini, so razuzdani in prostaški. Ženski, ki sta z njima, vitka, lepa in svetlolasa Angležinja ter nekoliko močnejša in črnolasa Italijanka, sta le njihova lastnina, ki jim služita za zabavo. Učitelj Kovač je ponosen nase, ker spregovori nekaj stavkov v angleščini z Angležinjo, a mu postane nerodno, ko vidi, da se ženi zdi nečimrn. Kurjač Jaka in njegova žena se med seboj spoštujeta, spolnost temelji na ljubezni in ne zgolj na užitku, kot je to opaziti pri Italijanih.

Jalovost. Učitelj Kovač je nesamozavesten, saj je napisal že veliko literarnih del, a še nobenega ni objavil. Po dolgem času se opogumi in upravniku gledališča pošlje svojo prvo dramo, to namerava storiti tudi z naslednjo. Čeprav sprva verjame, da bo ta boljša od prve, v to ni več prepričan, ko opazi, da ga žena sploh ni poslušala. Po tem izgubi vso vnemo, navdušenje in vero v jalovo življenje na vasi. Tudi žena, učiteljica zemljepisa in gospodinjstva, potihoma ne verjame, da bo ta drama požela uspeh, čeprav vedno pohvali, kar ji prebere.

132

Učitelj Kovač v Opazovanju življenja bi lahko bil ista oseba kot Kovač v Jalovosti (morda celo v Ljubezni); na podeželju se počuti utesnjen in izoliran, rad bi napisal dobro literarno delo, žena je učiteljica enakih predmetov, le kraj bivanja je različen. Ob opazovanju življenja spozna, da je življenje kljub tegobam do njega prizanesljivo, saj se drugi soočajo s še večjimi težavami (očeta enega njegovih učencev vara žena, Bosanca sta daleč od doma v tuji državi, neka ženska ubije nezakonskega otroka, da bi jo drugi moški maral).

4.3.1.7 Literarni čas in literarni prostor

Dogajanje je postavljeno v čas po drugi svetovni vojni in pred razpadom Jugoslavije. Čas je natančno določen le v noveli Ne glej za pticami (leti 1965 in 1966), v vseh črticah je določen le z letnim časom (jesen) ali delom dneva, le iz Očeta ne moremo razbrati, za kateri letni čas gre. Za celo zbirko velja, da je literarni čas strnjen (1–4 dni ali samo del dneva). Dogajanje se odvija večinoma linearno (sintetična zgradba), pojavljajo se posamezne retrospektive (analitična zgradba; le-ta prevladuje v Očetu). Literarni prostor so Slovenske gorice (razen v Noči, kjer verjetno ne gre za Slovenske gorice: Marjanca in Jure se iz Pesnice peljeta mimo Maribora, Kamnice, Dobrenja v Brezovico), v Ne glej za pticami in Očetu tudi Maribor. Literarni prostor je natančno določen v Noči, Jalovosti (Jelovje) in Opazovanju življenja (Vinski vrh).

4.3.1.8 Pripovedovalec

Prevladujeta tretjeosebni in avktorialni pripovedovalec (»Vili sedi ob mizi, ata nasproti njemu, mama stoji nemočna ob štedilniku. Vili ne jé že cel teden, kako sadje morda, mogoče marelice, še nekoliko zelene.« (Partljič 1967: 12)), ki se izmenjujeta s prvoosebnim in personalnim pripovedovalcem (»Ne sme čutiti, kako sem vesel, da sem napisal to dramo, ne sme vedeti, kako sem ponosen, pa saj smem biti, še kmet je vesel, ko prekoplje vinograd ...« (Partljič 1967: 73)). Lirski pripovedovalec je redek, prevladuje epski.

133

Zasledimo skoraj izključno scensko perspektivo, kar dokazujejo opisi (»Blondinka je bila nenavadno vitka v pasu, prav tako nenavadno lepa je bila tudi v obraz. Imela je nekam klasičen profil; Afrodita na prodaj.« (Partljič 1967: 65)), številni dvogovori (»Na, on že ve. – Kaj? – No, saj veš, zaradi mene. – Od kod ve? – Danica mu je pisala. Tako lepo piše, da te kar potolaži. – Preberi mi, mama! – Kar sam preberi.« (Partljič 1967: 15–16)) in samogovori (le tihi, primer je podan ob prvoosebnem pripovedovalcu).

Prepletata se premi (»Kaj bova torej naredila? vpraša mama in vzdihne, kot da sploh ne pričakuje odgovora, kot bi rekla sama sebi.« (Partljič 1967: 6)) in odvisni govor (»/.../ saj veš, da je ata zmeraj rekel, da bi dal zadnje hlače s sebe, le da bi se lahko mi izšolali /.../« (Partljič 1967: 30)), polpremi govor (»Zakaj ji ne da priložnosti, da bi mu povedala tisto o Tomažu? Morala bi mu povedati.« (Partljič 1967: 56)) je zelo redek.

Pripovedovalec ne moralizira ali razsoja, a vseeno je mogoče zaznati, da je prizanesljiv do tistih, ki so v stiski.

4.3.1.9 Jezik in slog

Zvočni slog - rima: »Zdaj daleč si /…/ ki ga ni … /…/ in solznimi očmi.« (1967: 45); »Naj bo stara al pa mlada, / vsaka ima tisto rada …« (1967: 78) (verzi) Zvočni slog ustvarjajo pesmi ali le posamezni verzi iz njih (nekateri so podani tukaj ali v nadaljevanju ob hrvaških izrazih; naslovljeni sta le pesem La Paloma in pesem Jožeta Breznika Bratu mornarju).

Besedni slog - pogovorne besede: kila ('kilogram'), pit nam. piti, plav ('moder'), korajžen ('pogumen'), meniti se ('pogovarjati se') - neknjižne ljudske besede: gate ('spodnje hlače'), šunder ('hrup'), šnops ('žganje') - narečne besede: deklina ('dekle'), graba ('grapa'), pujčike ('svinje'), atejov ('očetov')

134

- tujke: abortus ('splav'), teater ('gledališče'), onanirati ('samozadovoljevati se'), sentimentalen ('pretirano čustven'), deskriptiven ('opisen'), animalnost ('živalskost') - hrvaški izrazi: »… moj brod kada kreneš u dalek tudji svet … na rastanku niko …« (1967: 10); »More krasno, more divno / ti si meni drago, / ti si pesma srca moga …« (1967: 22) (verzi) - bosanski izrazi: »"Imaš još pet banki?" – "Eto ih!"«; »"Bosno moja, divna, lepa gizdava …"« (1967: 78–79) - angleški izrazi: The Happy Journey to Trenton and Camden, made in Yugoslavia, pogovor med Kovačem in Angležinjo: »"I've been in London!" – "Oh, very fine. I am from London!" – "O, yes. How are you?"« (1967: 65) - italijanska izraza: bambino, si - ljubkovalne besede: dolinica, kozarček, otročiček, srnica, nosek, kodrčki, nevestica, ribice, rakci, hčerkica, copatki, igračke - otroški govor: polulan, kakati, lulati

- slabšalne besede: baba, babnica, babura, butec, teslo, debeluhar, kreatura, cipa - psovke in zmerjavke: hudiči, osel, svinja - nizke besede: kurba, gobec, crknjen - kletvica: (za) vraga - ironične besede: gospod brat, plemeniti gospod študent, »/…/ in je bila že osemkrat v gledališču /…/« [podčrtala J. L.] (1967 : 73) - ukrasni pridevek: obledeli rumeni zidovi, lepe modre rože, vroče julijsko seno, marmorna plošča, te vroče, te polne ustnice, opojen junijski večer, spačeno zabuhlo lice, vroč pogled, zaspani Maribor - poosebitev: »/…/ koče, ki se stiskajo k zemlji /…/« (1967: 5); »/…/ ni bilo dolgo, kar sta se srečala enako dolga noč in enako dolg dan /…/« (1967: 68); »/…/ hladno, mokro jesensko jutro je pozdravilo sobo.« (1967: 57) - primera: »Zdaj so prvi dnevi poletja, vroči dnevi, /…/ da so zelene bilke utrujene kot deklice po prvih dneh ljubezni /…/« (1967: 5); »Redkobesedna sta; le tu in tam pade beseda, kot padajo zreli sadeži v jeseni z vej.« (1967: 6); »/…/ čutita, da je težka môra zajahala hišo, drobno in majhno, ki se stiska k bregu kot preplašena jerebica v jeseni.« (1967: 41)

135

- metafora: »Tam [v mestu; dodala J. L.] ni vse lepo in ceste so blatne, dasi so asfaltirane, in blato oškropi vsakega /.../« [podčrtala J. L.] (1967: 27) – metafora moralno popačenega malomeščanskega življenja (Čeh 2001: 76)

Stavčni slog - nasprotje: »Pa kje je zdaj vse to; kot bi bilo predvčerajšnjim; kot bi bilo pred tisoč leti …« (1967: 7); »/…/ in so ji prav tako spremenili toplo, živo, polno maternico v grob /…/« (1967: 21); »Vreteno in škripec zacvilita in zaškripljeta v tiho noč …« (1967: 36) - ponavljanja: »Bo že kako, mama, bo že kako.« (1967: 13) (anafora); »/…/ nobenega olajšanja ne čuti, /…/ le neko topo bolest in predvsem praznino, praznino veliko kot Pohorje.« (1967: 21) (anadiploza); »Bo že, bo že, ata.« (1967: 22) (geminacija) - paralelizem: »In kje je zdaj zatajevano ihtenje v blazino, da bi ne slišali otroci, kje so solze za vojakom, ki več ne piše, kje je strah, da ga ne bo nikoli nazaj!« (1967: 7) - vzklik: »Kaj za vraga je še naprej silil v šole!« (1967: 9); »Kako lepo ti piše!« (1967: 18); »To žalostno petje grabljic, ki dišijo po otavi!« (1967: 68) - retorično vprašanje: »Kaj z otrokom zdaj, ko je njej oseminštirideset let, njemu petdeset?« (1967: 8) - brezvezje: »V dolini zacvili, zatuli, zasopiha zategnjeno in skoraj žalostno.« (1967: 11); »/…/ navdušen, da bi objel ves svet, ga objel, spremenil, izboljšal /…/« (1967: 25); »Mrak je že podoben temi, zvezde dobivajo svojo kovinsko moč, žabji samci snubijo žabice s svojim čudnim zborovskim petjem …« (1967: 33) - mnogovezje: »/…/ sami za sebe ste in blizu postaje in vaša cesta ni blatna /…/« (1967: 15); »/…/ sam ni vedel, kdaj se mu je srce napolnilo z grenkobo in občutkom izgubljenosti in zavoženosti /…/« (1967: 43); »Adijo, torej ata in mama in Jože /…/« (1967: 47) - elipsa: »Jožetu je tesno, ko gleda za tem možem, drobnim, zaskrbljenim, ki je izlil toliko znoja za …« (1967: 23) - frazem: »/…/ ti zajedavski hlapci delajo otroke, on pa naj jih ima vse na grbi.« (1967: 7); »/…/ so mu šle neumnosti po glavi in mama je spet noseča.« (1967: 8);

136

»/…/ nimam več denarja, spet sem suh /…/« (1967: 17); »/…/ pa sem obesil nemščino na klin /…/« (1967: 30), čas celi rane - perifraza: prekleta slana voda, velika slana voda, ta strašni element ('morje'), gnezdece ('dom'), trpka temno rdeča pijača ('vino'), darovati bogovom ('občevati') - obrnjen besedni red: goskica neumna, norca črnogleda

Sklep Zvočni slog ustvarjajo številni verzi iz različnih pesmi, rim je malo. V okviru besednega sloga je opaziti manj pogovornih in čustveno zaznamovanih besed, kot jih je v drugih Partljičevih proznih delih, a jih je vseeno več kot drugih stilno zaznamovanih besed. Med tropi so najpogostejši ukrasni pridevki (razumski, nazorni, čustveni) in primere, ki so zanimive in izvirne. Veliko je tujejezičnih izrazov, ki učinkujejo estetsko učinkovito (na primer pesmi v hrvaščini, pogovor Bosancev, pesmi v bosanščini, pogovor z Angležinjo, prevajanje enodejanke v angleščini, govor prostitutke Italijanke). Figur je manj kot v drugih Partljičevih proznih delih, zato je tudi slog manj čustven. Največ je ponavljanj, vzklikov, nasprotij in frazemov. Primerov poosebitve, za katere velja, da so večinoma razumske, v primerjavi z drugimi figurami in tropi ni veliko. Zastopana so priredja, podredja, enostavčne povedi in neglagolski stavki. Podredno zložene povedi, ki jih je v primerjavi s priredno zloženimi več, kažejo na razumskost skladnje. Vendar le-ta ni zgolj miselna, kaže se tudi njena čustvena funkcija (stavčni členi ali stavki se povezujejo z istimi vezniki ali brez njih, številna ponavljanja besed, besednih zvez, podobno grajenih stavkov). (Kos 2001: 136.)

Na realističen slog kažejo prisotnost fabule, ki razkriva človekovo usodo, predstavljanje stvarnosti, odsotnost idealiziranja literarnih likov (le-ti niso nadpovprečne osebnosti, ampak povsem vsakdanje), analitičnost (avtor ugotavlja razloge za razodevanje značajev), prisotnost tretjeosebnega pripovedovalca, dialoga, monologa in opisa, skromna izrazna sredstva. (Pogačnik 1970: 124–134; Kos 1999: 184–186.) Opazimo lahko drobce naturalizma (motivi: alkoholizem, varanje, prostitucija, detomor; prizor v lovski koči (gostija Italijanov), prizor, ko mati pride domov in najde Jožeta pijanega), ekspresionizma (pesem »Naj bo stara al pa mlada /…/« (Partljič 1967: 78) ustvarja zasekan ritem) in eksistencializma

137

(argumenti za in proti smiselnosti bivanja). Humorja, značilne prvine Partljičeve proze, v tej zbirki ni moč opaziti.

4.3.2 Jalovost

4.3.2.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba

Jalovost je zbirka dveh novel (Poroka in Jalovost), napisanih v prozi, pri čemer je slednja po obsegu skoraj dvakrat daljša od prve, zato so značilnosti, lastne noveli, nekoliko bolj izstopajoče v Poroki. Obe noveli ustrezata določilu, da je novela kratka oziroma srednje dolga pripoved. Prva je razdeljena na štiri poglavja, druga na deset, skupaj obsegata 147 strani. Pripovedna pozornost je v Poroki zgoščena na en sam dogodek (poroka), v Jalovosti je dogodkov več, vendar je celotna pripoved spletena okoli osrednjega motiva (jalovost), ki prehaja v temo. Stopnjevanje h ključnemu dogodku je bolj opazno v krajši noveli, do presenečenja pa pride v obeh novelah (prihod prijateljev v Poroki in učiteljevo zmerjanje funkcionarjev v vinjenem stanju v Jalovosti). Dogajalni čas je bolj skrčen v krajši noveli, medtem ko je dogajalni prostor skrčen v obeh novelah. Značaj oseb (predvsem osrednjega lika) je bolj dodelan v Jalovosti, kjer je tudi oseb nekoliko več; vse to je posledica večjega obsega pripovedi. (Kmecl 1996: 286; Kos 2001: 168–169.)

4.3.2.2 Snov

Avtor zajema snov iz svojih izkušenj in doživetij, saj je mogoče opaziti veliko podobnosti (Izhaja iz družine s tremi otroki, oba s sestro sta obiskovala učiteljišče, oče je delal na železnici, mati na posestvu bogatega kmeta. Kot sedemnajstleten je postal član ZKS10, nekoč je dobil opomin pred izključitvijo. Njegovi tedanji prijatelji so bili Gusti Gnamuš, Bogdan Čobal, oba slikarja, Karli Jerič, operni pevec, Bogomir Jurtela, ravnatelj osnovne šole. Ker je moral odslužiti štipendijo v

10 ZKS – Zveza komunistov Slovenije.

138

občini Radlje ob Dravi, je opustil misel na študij, oba z ženo sta dokončala pedagoško akademijo in poučevala na Sladkem Vrhu, a kot učitelj se je počutil nesvoboden. (Lorenci 1990: 102–106)) med njim in osrednjima literarnima osebama (Jože in učitelj), ki bi lahko bila ena in ista oseba, in iz zgodovine. Čas pred in med drugo svetovno vojno je le omenjen, največji poudarek je na dogajanju v Jugoslaviji po vojni, k čemur štejemo dogodke na političnem in socialnem področju (delovanje komunistične partije; izvajanje agrarne reforme, obveznega odkupa in kolektivizacije, ki prizadenejo kmete; življenje delavcev; socialna neenakost kljub obljubam, da bodo v socialistični državi vsi enaki). Ne moremo spregledati podobnosti med osrednjim likom novele Jalovost ter osrednjima likoma v črticah Jalovost in Opazovanje življenja, ki sta del zbirke Ne glej za pticami.

4.3.2.3 Fabula

Poroka. Učitelj Jože se bo čez nekaj ur poročil s študentko Jožico, ki je v petem mesecu nosečnosti in bo prav tako postala učiteljica. Rad jo ima, vendar se poroke ne veseli, saj meni, da se bo tako moral odpovedati svojim sanjam o študiju v prestolnici, nek glas v njem pa mu pravi, da bi to vseeno lahko dosegel, če bi le bil dovolj pogumen. Vzdušje pred poroko ni nič kaj veselo, oče se še vedno kuja, ker sta se prejšnji dan z ženo sprla, brat molči in si misli svoje; razpoloženje odslikava megla, ki je ves čas prisotna. Tudi poroka, ki je zelo skromna, in gostija, ki je bolj podobna sedmini, ne prineseta vedrine. Veselje in smeh prinesejo šele Jožetovi prijatelji, ki pa jih bolj kot prijatelj ženin zanimata pijača in ples; eden tarna zaradi lastnih problemov, druga dva otipavata Jožičino znanko. Jože, razočaran, ker se z njimi ne more nič pogovoriti, leže v posteljo, k njemu pride Jožica, kateri obljubi, da jo bo imel vedno rad.

Jalovost. Učitelj v vasi v Slovenskih goricah je poročen in ima petletno hčerko, obžaluje, ker ni mogel študirati v prestolnici in ni napisal nobenega romana. Želi se približati kmetom in delavcem, vendar mu to ne uspe povsem, ker ga imajo za gospoda. Da bi spoznal, v kakšnih socialnih razmerah živijo njegovi učenci, jih obišče na domu. Družino enega od njih pesti revščina, oče je alkoholik in naredi

139

samomor. S svojo vitalnostjo ga navduši starec (učenčev praded), ki že šestdeset let zapisuje, kar se dogaja v njihovem kraju. Učitelj se spoprijatelji s pesnikom, ki piše pesmi, posvečene zemlji, obžaluje, da njihova domačija, ki so jo pred leti prodali, propada, ob krajevnem prazniku pove pesem, ki kritizira funkcionarje, ki gledajo le na svojo korist. Kmalu za tem učitelj v vinjenem stanju ozmerja in kritizira iste osebe na pomembnih položajih, zaradi česar se mora zagovarjati pred sodiščem, doletita ga opomin pred izključitvijo iz politične organizacije in denarna kazen. Razočaran ugotovi, da ni mogoče ničesar spremeniti, vsak poskus spremembe je obsojen na propad. Dodatno ga potre smrt starca, ki mu zapusti svoje zapiske, a jih njegova vnukinja že prej zažge.

4.3.2.4 Tema

Avtor se z obravnavanima novelama posveča dvema vprašanjema ali temama: najprej mu gre za »zagaten, brezperspektiven svet podeželskega učiteljstva in za njegovo polproletarsko, polkmečko socialno zaledje, na drugi strani za spoznanje, kako je sleherna akcija, ki bi ta svet poskušala odrešiti, revolucionirati, prebuditi, izboljšati itn., nemogoča in neproduktivna.« Odgovor na to vprašanje je pri Partljiču dvojen: birokrati skrbijo najbrž le za svojo korist, zato ne izbirajo sredstev, »ko je nadebudnim, zagnanim, mladim učiteljem potrebno pristriči revolucionarne peruti«, nato gre za eksistencialni problem »Partljičevega učitelja, ki ob težavah svojih bližnjikov neprenehoma doživlja lastno stisko, obup nad seboj in dvom«. Da se je znašel sredi zaostalega in revščine polnega sveta je znamenje njegove neuspešnosti, vsi njegovi (dobronamerni) posegi v svet so »bolj ali manj le zasebna samoobrambna kretnja«. (Inkret 1972: 412.)

4.3.2.5 Motivi

Jalovost. Nekdanji sošolci učitelja opomnijo, da nič več ne objavlja svojega pisanja in naj pazi, da ne bo v Slovenskih goricah »zgnil«. Pripomba ga zaboli, čeprav si je že sam pogosto priznal, kako je »začel gniti, kako jalovo je začelo teči življenje«. (Partljič 1971: 138–139.) Uspešen ni ne na področju literarnega

140

ustvarjanja ne pri tem, ko želi izboljšati razmere na vasi (gledališke igre, ki jih uprizarja z delavci, ne rodijo sadov, s svojim izbruhom jeze v vinjenem stanju ne doseže ničesar). Razočaran ugotavlja, da ne more ničesar spremeniti: »/.../ samo gledam lahko, kako zemlja propada, /.../ lahko kolovratim okoli s pesnikom, poslušam starca ...« (Partljič 1971: 128.) S svojo uporniško pesmijo ni dosegel ničesar niti pesnik, ki to sprevidi in se vda, kar učitelja še dodatno potre, da tudi sam noče biti več dejaven na tem področju, saj bi bil spet razočaran.

Poroka predstavlja Jožetu odpoved sanjam o študiju v prestolnici in pisanju proze, najraje bi krivdo za svoje stagniranje kot učitelj prevalil na Jožico in še nerojenega otroka, vendar se zaveda, da lahko dejansko krivdo poišče le v sebi, saj ni dovolj pogumen, da bi pustil vse za seboj in šel študirat. V zgodnjih mladostnih letih je začel pisati prozo o sebi, svojih ljubeznih in prijateljih, nato pa vse skupaj opustil. V Jalovosti se zopet loti pisanja, vendar se zaveda, da njegovo delo ne bo imelo velikega uspeha.

Močan je tudi motiv ljubezni, in sicer do zemlje (poudarja jo pesnik, ki meni, da zemlja rodi le, če jo imaš rad), do otroka (učitelj se posveča hčerki, se z njo igra, hodi z njo na sprehod; učiteljevi starši so z velikim samoodpovedovanjem omogočili šolanje vsem trem otrokom) in predvsem do ženske (Jožetovo življenje so najbolj zaznamovale Helenca, Marija, ki se ju pogosto spominja, in Jožica, ki jo ima ob poroki »najraje od vseh žensk na svetu« (Partljič 1971: 11). Učitelj govori ljubeče o svoji ženi, prepirata se redko, in še to zaradi malenkosti; kadar žena zaspi, ko ji bere odlomke svoje proze, je razočaran in jezen nanjo.).

Skoraj enakopravno ob ljubezni stoji prijateljstvo; Jože se z nostalgijo spominja svojih mladeniških let, ko so se s prijatelji potepali po mestu, razpravljali o literaturi, »se upirali nekim normam, /.../ nesmiselni hora legalis, praznemu govorjenju« in bili »pubertetno kritični« (Partljič 1971: 16), saj so se sčasoma odtujili. Tudi učitelj ugotavlja, da so bili prijatelji do njega bolj hladni, ko je potreboval pomoč, novo prijateljstvo se stke s pesnikom.

Močno opazen je tudi motiv pitja alkohola (na gostiji pijejo alkohol predvsem Jožetovi prijatelji in on sam, ker želi čim manj razmišljati o svoji usodi; učitelj se

141

pogosto poda v gostilno, včasih spije nekoliko preveč (pozabiti želi na svojo neuspešnost), čemur nasprotuje njegova žena in kar pripelje do spora s funkcionarji), ki se ponekod sprevrže v alkoholizem (učenčev oče).

Spolnost je bolj poudarjena v Jalovosti, kjer harmonikar pripoveduje o svojih uspehih pri ženskah, »tolaži« kar dve vdovi hkrati. Učitelj želi nekoč na vsak način prepričati ženo, da se mu pridruži v postelji, saj ga je k temu vzpodbudilo branje Ljubimca Lady Chaterlay. V Poroki sta s spolnostjo najbolj povezana dogodka, ko prijatelj Pavle s Sonjo obišče Jožeta, pri katerem je ravnokar Jožica; nekoliko preveč spijejo, pozabijo na zadržke in se ljubijo v eni sobi (Pavle in Sonja ter Jože in Jožica), ter ko Pavle in Bojan otipavata Verono (Jožičino znanko).

4.3.2.6 Literarne osebe

V Poroki zvemo o literarnih osebah le najnujnejše, kar je potrebno za razumevanje pripovedi. Jože je star triindvajset let, v svojem učiteljskem poklicu ni srečen (učitelj mora hvaliti obstoječi družbeni sistem, ravnati, kot od njega zahtevajo višje instance), nameraval je študirati v prestolnici, a ga je presenetila Jožičina nosečnost. Doma, v vasi sredi Slovenskih goric, se počuti kot »tujec med domačimi« (Partljič 1971: 10), s prijatelji ima le še bežne stike. Je čustven (toplo mu je pri srcu, ko pomisli, da nosi Jožica njegovega otroka), v določenih stvareh popustljiv (pristane na gostijo, čeprav si je ne želi) in nesamozavesten (ne gre študirat, četudi si močno želi), zna biti tudi odločen (noče se poročiti cerkveno, zaradi česar je Jožičina družina zelo razočarana) in sposoben prevzeti odgovornost (poroči se z Jožico, čeprav bi bilo bolj enostavno oditi v Ljubljano in uresničiti svoje sanje).

O ostalih literarnih osebah zvemo še manj. Jožica je študentka, ki bo postala učiteljica. Prihaja iz kmečke družine, ima stroge starše (pred enim letom prvič spije preveč alkohola; mati jo ošteje, ker se njena kolegica na gostiji pohujšljivo obnaša; oče jo udari, ker se ne bo poročila cerkveno), »tudi ona je med svojimi

142

prav osamljena« (Partljič 1971: 35), zato sta si z Jožetom vedno bližje. Boji se, da bi ostala sama z otokom, zato išče pri Jožetu potrditev, da se to ne bo zgodilo.

Jožetova sestra (učiteljica) je prav tako kot mati odločna, ponavadi držita skupaj. »Vitalna« mati je pravo nasprotje svojega moža, ki je »krotek« (Partljič 1971: 10) ter zelo čustven (na pogrebih in ob sentimentalnih filmih se razjoče, smilijo se mu ribe, ki jih ujame) in občutljiv (če ga kdo ujezi, se dolgo časa kuja), na prvem mestu mu je bila izobrazba njegovih otrok. Tudi mater skrbi za svoje otroke, saj Jožetu prepove, da bi še kdaj prišel pijan domov, in je prav vesela, da ni v Ljubljani, kjer bi se družil s prijatelji, pil in »letal za deklinami« (Partljič 1971: 41). Brat Štefan (ključavničar), ki Jožetu morda zavida njegov »gosposki« poklic (Partljič 1971: 13), je verjetno edini opazil, kakšni dvomi navdajajo Jožeta ob poroki, zato nad njo ni navdušen.

Prijatelji na Jožeta ne pozabijo, četudi jih ni upal povabiti, saj je menil, da si niso več tako blizu, da bi res prišli na njegovo poroko. Pavle in Bojan, ki študirata slikarstvo, sta radoživa in brezskrbna, nočeta se obremenjevati z globokimi mislimi, saj sta vendar na poroki, kjer je pomembna zabava. Pavleta je imel Jože očitno najraje, saj je Jožici o njem veliko pripovedoval. Bojan se izkaže kot brezčuten, saj Jožetu brez zadržkov pove, da ga občasno nadomešča pri Mariji, v katero je bil Jože nekoč zaljubljen, o njej govori nespoštljivo. Rudi je učitelj in se tako kot Jože boji, da je izgubil vse, kar so nosili v sebi, ko so se potepali po mariborskih ulicah. V zakonu je nesrečen, misli na ločitev.

Učitelj, glavna literarna oseba Jalovosti, kjer osebe niso poimenovane z osebnimi lastnimi imeni, bi lahko bil Jože, saj se številne izkušnje iz njune preteklosti prekrivajo. Oba sta obiskovala učiteljišče, kjer sta postala člana politične organizacije (gre za ZKS, čeprav v Jalovosti ni poimenovana), obžalujeta, ker nista mogla študirati v prestolnici in sta izgubila stike s prijatelji, nekoč sta začela pisati prozo, a je nista dokončala. Učitelj je čustven (smilijo se mu fazani, ki jih streljajo lovci), pozoren (zaveda se, kakšno bogastvo ima: hčerko ter ljubečo in razumevajočo ženo), preprost in nekoliko uporniški (druži se z delavci in z njimi igra karte, čeprav se za učitelja to ne spodobi), nesamozavesten (meni, da iz njegovega pisanja proze ne bo nastalo kaj pomembnega), nima poguma, da bi

143

potrdil, kar je očital funkcionarjem v vinjenem stanju, razočaran nad svojo neuspešnostjo, optimist le v določenih situacijah (ve, da bo nekoč pozabljen tudi njegov pijanski izpad).

Učiteljeva žena je ljubeča mati in žena, razumevajoča, potrpežljiva (posluša odlomke iz proze, ki jih bere mož, pove svoje mnenje o njih; tolaži moža, da bosta skupaj prebrodila krizo in da mu bo stala ob strani; mož se pogosto pozno vrača domov, kar ji ni všeč, vendar ne nerga kar naprej), dobra gostiteljica, moža ni nikoli strah, da bi rekla kaj neumnega, če so na obisku njegovi prijatelji umetniki, saj so njene pripombe vedno domiselne in bistre.

Učitelj spozna družino enega svojih učencev, v kateri so štirje otroci. Njihova mati jih pri učenju ne spodbuja, saj meni, da ne bi nič pomagalo; vzeli so se po svojem očetu, zato za kaj takega »nimajo glave« (Partljič 1971: 59), zase pravi, da je glede tega njegovo pravo nasprotje. O svojem možu ne pove nič lepega, krivi ga za vso nesrečo v družini (revščina). Njen ded, ki kljub svoji visoki starosti razumno razmišlja in svoja opažanja o dogajanju v vasi že šestdeset let skrbno zapisuje, ve, da mož njegove vnukinje ni vsega kriv. Pije, ker je nesrečen: dva otroka nista njegova, premalo je zvit, da bi dobro gospodaril na kmetiji, zaničujejo ga doma in v službi, kjer dela kot smetar, želi si oditi delat v tujino, da bi družini omogočil boljše življenje, a ima otroke preveč rad, da bi se ločil od njih. Vzame si življenje, žena pa za njim ne žaluje dolgo, saj k sebi sprejme harmonikarja.

Pesnik se učitelju prikupi, ker je preprost in se mu vidi »da je kmečkega rodu, da ni nikakršen mestni dandy, ki so mu pesmi le ekshibicija« (Partljič 1971: 65). S svojimi pesmimi, ki opevajo stiske kmetov, se želi oddolžiti zemlji, ki jo je njegova družina prodala in se preselila bližje mestu, vendar se sprašuje, če ima njegovo delo sploh smisel, saj kmetje njegove poezije ne poznajo. Jezi ga, da so funkcionarji tako togi (ne pustijo mu prebrati pesmi, ki izraža njegovo bolečino zaradi propadanja zemlje, posestev) in vzvišeni nad preprostimi ljudmi (pripeljejo se v svetlečem mercedesu, stojijo na odru, da zviška gledajo na ostale ljudi, držijo se pomembno), zato prebere pesem, v kateri se skriva kritika tega, vendar spozna, da se ne bo nič spremenilo in izboljšalo; s pesmimi si zgolj lajša vest za njihovo »izdajstvo« (Partljič 1971: 131).

144

Harmonikar, ki vedno igra harmoniko in poje opolzke pesmi, je zmeraj dobre volje, na življenje gleda s svetle plati, ponosen je na svoje uspehe pri ženskah: »/.../ mene so vedno rade imele, ker sem tak veseljak in ker sem dober pri tistih rečeh« (Partljič 1971: 80). Nikoli ne joka za ženskami, le za Ano Lizo, Nemko, ki jo je spoznal med vojno; če je ne bi ubili Američani, bi verjetno ostal z njo. Učitelju se zdi harmonikar pravo nasprotje starcu, »ki je hotel s svojimi zapiski odkriti neke zakonitosti v življenju« (Partljič 1971: 84). Optimizem je mogoče zaznati tudi pri moškem, ki zdaj gospodari na pesnikovi domačiji; žena ga je prevarala z Italijanom in rodila njegovega otroka, ni mu vseeno, a si pravi: »/.../ kaj se bom jezil, zemlja se naprej suče« (Partljič 1971: 142). Njegovo nezadovoljstvo vzpodbujajo drugi moški, ki ga dražijo; ne pretepe žene, kot mu svetujejo, ampak se s kolom spravi nad krave.

4.3.2.7 Literarni čas in literarni prostor

Strnjena sta tako literarni čas kot literarni prostor, vendar je, kot že omenjeno, to še bolj opazno v Poroki, kjer se dogajanje odvije v enem samem dnevu (ki se prevesi v naslednji dan) v neimenovani vasi v Slovenskih goricah. V Jalovosti je literarni prostor prav tako neka vas v Slovenskih goricah, le enkrat je to mesto. Literarni čas je nekoliko manj zgoščen (od marca do jeseni). V obeh novelah se dogajanje odvija linearno z vmesnimi retrospektivami.

4.3.2.8 Pripovedovalec

V obeh novelah so prisotni epski, lirski (redko), prvoosebni in personalni pripovedovalec, slednja se kažeta v naslednjem odlomku: »Saj bi vendar res moral enkrat tvegati, drugače bom vse življenje poslušal učiteljske jeremijade v zbornicah, pripravljal proslave in govore, pa za koga, za to usrano socialistično jaro gospodo /.../« (Partljič 1971: 18).

Prevladuje scenska perspektiva, na kar kažejo zlasti opisi (»Poklical me je ravnatelj, majhen možakar, živahnih oči in dobrega srca, moram reči.« (Partljič

145

1971: 119)), dvogovori (»Kdo bi si mislil. – Mene bi zadela kap, če bi ga jaz našla, Jezus Kristus. [učenčevega očeta, ki se je obesil; dodala J. L.] – Saj pridemo na vrsto vsi, prej ali slej.« (Partljič 1971: 76)) in samogovori (glasni, ki se kaže na primer v govoru pesnika: »Mi smo bili srednji kmetje, toda prej siromaki kot bogati. Imeli smo mast in vino, črni kruh in solato, orehe in jabolka, nikdar pa nismo imeli denarja. /.../« (Partljič 1972: 94) in tihi, ki je ponazorjen že zgoraj ob prvoosebnem in personalnem pripovedovalcu).

Izmenjujeta se odvisni (»Potem mi je pravila, da je dve leti učila, da se je potem poročila, da so bili doma zelo proti, ker je jemala mesarja /.../« (Partljič 1971: 31)) in premi govor (»/.../ Jožica je ves čas tožila: 'Oprosti, ljubi, še nikdar se nisem napila, danes sem prvič pijana, kajne, da nisi hud ...'« (Partljič 1971: 24)).

4.3.2.9 Jezik in slog

Zvočni slog - rima: »Naj bo stara al pa mlada, / vsaka ima tisto rada …« (1971: 84); »V vetru jesenskem vihrajo zastave, /…/ praznik veselja in slave …« (Partljič 1971: 12) (verzi) Zvočni slog ustvarjajo tudi druge pesmi (Tone Kuntner: Konec gostije; Doma na obisku, Pesem padlega partizana).

Besedni slog - pogovorne besede: jur ('tisoč (starih) dinarjev'), kubik ('kubični meter'), mizerno ('bedno'), šlatati ('otipavati') - neknjižne ljudske besede: šnops ('žganje'), pleh muzika ('godba na pihala'), zajamrati ('zatarnati'), žlahta ('sorodstvo'), ledik stan ('samski stan'), ringlšpil ('vrtiljak') - narečne besede: najga ('ostanek vina (v sodu)'), zizki ('dojke'), ded ('moški') - tujke: sentimentalen ('pretirano čustven'), etapa ('razvojna stopnja'), animalno ('živalsko'), proletariat ('delavski razred'), privatnost ('zasebnost') - starinska beseda: inako - angleški izrazi: snack bar, »/…/ Yugoslav, Yugoslav not German …« (1971: 83)

146

- hrvaški izrazi: »/…/ tebe i vojsku i Bosnu i Hercegovino.« (1971: 53) - italijanski izrazi: dio porco macaroni; avanti, avanti - latinski izrazi: hora legalis, in vino veritas

- ljubkovalne besede: Helenca, hlačke, hišica, srnica, pegice, dojkica, dojčica, ženskica, porazek, štručka, bitjece, glavica, otrokec (redko), revica, trebušček, hudiček, kravica - otroški govor: lulati, lulek

- slabšalne besede: šleva, hudičev filister, kvazinarodna šund glasba, nečimrnež, baba, zijati, manijak, drhal, kulaška zalega, pisarjenje debeluhar, čistun, babjek - ironične besede: slavni roman, veliki dokument slovenske literature (tako imenuje Jože svojo prozo, ki je ni dokončal), »Bere [matičar; dodala J. L.] kot odličen učenec v tretjem razredu osnovne šole /…/« (1971: 27), pildeki ('slike') - psovke in zmerjavke: idiot, svinja, prasice vojaške, slovanska svinja, prekleta opica, prekleta psica

- nizke besede: drek, usrane, pezdec, posranec, crkniti, pokozlan, scati, rit, sranje, nažreti se, gobec, usran, kurba, stegniti se ('umreti'), potrebna ('spolno nezadovoljena'), posrati se na vse skupaj - kletvice: vraga, madona, »Naj jo vrag pocitra, saj se bo tudi ona poročila in jo mož kdaj premlatil.« [podčrtala J. L.] (1971: 28), hudiča - ukrasni pridevek: nesmiselna poroka, vitalna mama, borni delavski jurji, topla beseda, vražji sestanek, banalno životarjenje, zlata mala nosečnica, temačne stopnice, gumijasti škornji, drobne modrikaste ribe, plemenito telo, groba cinična beseda, preklemanski moji fantje, rumeni gnili zobje, nenavaden starec, lep pegast obraz, srhljiva radovednost - poosebitev: »/…/ ko je topla jesen dihala skozi okno /…/« (1971: 21); »Skozi glavo mi je hitela misel /…/« (1971: 32); »/…/ nekje je fazan hripavo sporočal svojo stisko v zrak.« (1971: 96); »Trobente so ga pomagale lomiti /…/« (1971: 105) - primera: »/.../ od dežja /.../ so zastave premočene in se oprijemljejo drogov kot mokra srajca utopljenca.« (1971: 10); »Razveselil sem se ga, kot se razveseli razsušena zemlja dežja.« (1971: 21); »Ko se je vrnila, je imela roko belo od masti do zapestja, da je bila ko babica pri porodu.« (1971: 59); »Bil sem sam ko klopotec v obranem vinogradu.« (1971: 92); »Ko smo pograbili v jeseni otavo in

147

so ostali travniki snažni in pograbljeni, kot je kmetovo lice, ki si ga obrije v nedeljo pred mašo /…/« (1971: 94) - metonimija: »V veži je na kupu ležala mrtva slovenjegoriška jesen.« ['ustreljeni zajci in fazani'; podčrtala in dodala J. L.] (1971: 145)

Stavčni slog - nasprotje: »Tako banalna drobnarija za velike prijatelje /…/« (1971: 20); »Bil je zelo pameten, a zelo nor.« (1971: 82); »/…/ neka črna in bela kronika goric, seznam porok in umorov /…/, seznam dobrih in slabih časov /…/« (1971: 96) - ponavljanja: »Noter moram, moram videti, kaj je z njimi /…/« (1971: 12) (anadiploza); »Banalno je vse to, banalno /…/« (1971: 13) (epanalepsis); »Ne morem je pozabiti, ne morem /…/« (1971: 40) (anafora); »Ja, saj jo imam, imam /…/« (1971: 13) (geminacija) - paralelizem: »Nesmisel, ta trma, ta megla, ta poroka, to životarjenje.« (1971: 17); »Koliko sem ga že spil, pa še ne vem, da sem sploh namočil ustnice, saj še glava ni težka, saj še misli niso jokave.« (1971: 29); »/…/ ker sem začutil, da sem nemočen, da me telo izdaja, da me telo ne posluša, da se upira …« (1971: 33); »Nihče ni na zemljo ponosen, nihče ni na zemljo priklenjen, nihče je nima rad /…/« (1971: 94) - vzklik: »Žganje, vraga, žganje, sem z njim!«; »Pusti patetiko, pijmo!« (1971: 40); »Vraga bi rad govoril, cmeril bi se rad!« (1971: 40); »/…/ najbolje, da bi pošten človek poginil preden pride sploh na svet!« (1971: 116) - retorično vprašanje: »Kako je osebi, ki se bo danes poročila z menoj?« (1971: 10); »Je to odsev tiste dojke, dojkice, dojčice?« (1971: 33); »Bi čutili tisti nemir, ki je bil takrat v nas?« (1971: 36) - brezvezje: »Za nas kmečke je mesto hudič, kri ti posuši, misli izžre, veselje pogoltne.« (1971: 66); »Ali kašča se je podrla, sesul se je studenec, drevesa so bila izruvana, hlev se je sesedal.« (1971: 93); »Moški je namreč vstal, se penil, grozil, mahal z roko, pljuval na tla.« (1971: 122) - mnogovezje: »/.../ sedeš na visok stol in izpiješ kavo in konjak.« (1971: 9); »/…/ vzel sem cunjo in umivalnik in čistil hodnik in stranišče in straniščno školjko /…/« (1971: 24); »Jedel sem in pil in se potem hotel potem zares posloviti /…/« (1971: 59)

148

- frazem: »/…/ in preživeli bomo še ta večer, se malo porokovali s tujimi ljudmi in tetami, ki me zanimajo toliko kot lanski sneg /…/« (1971: 12); »Nismo si ubijali glave, kje bomo spali /…/« (1971: 23); »/…/ moj brat, ki se drži kot huda ura /…/« (1971: 28); »In sem vstal in osramočen zbežal in jo pustil jokajočo.« (1971: 33); »/…/ imela sem dobro glavo za šolo /…/« (1971: 57); »/…/ drži najbrž fige v žepu …« (1971: 59); »/…/ a potem sem to misel hitro izbil iz glave /…/« (1971: 64); »Vsi smo napeli ušesa.« (1971: 108) - perifraza: po kopnem dišeče sadike ('otroci'), zrelo pšenično polje ('lasje'), vodena rdeča scalnica (nizko, 'cviček'), prostovoljni potniki v večno temo ('samomorilci') - obrnjen besedni red: sulc presneti, strele požrešne, starec osamljen, življenje frdamano

Sklep

V okviru besednega sloga številčno izstopajo pogovorne (čeprav jih je manj kot v drugih Partljičevih proznih delih) in čustveno zaznamovane besede, med tropi so najpogostejši ukrasni pridevki (razumski, nazorni, čustveni) in primere, ki so zelo domiselne in izvirne. Raba izrazov iz tujih jezikovnih področij, ki jih je zelo malo, se zdi smiselna, saj še dodatno ponazarja izražanje preprostih ljudi (hrvaški in italijanski izrazi), funkcionarji želijo zveneti učeno (latinski izraz), harmonikar pa hoče, da ga Američani razumejo, saj bi ga sicer lahko usmrtili (angleški izraz). Na čustvenost sloga poleg čustveno zaznamovanih besed kažejo brezvezja, mnogovezja, številna ponavljanja, vzkliki ter besedne zveze in stavki, ki izražajo ekspresivnost (frazemi) in jih je zelo veliko. Primerov poosebitve in metonimije, za katere velja, da so večinoma razumske, v primerjavi z drugimi figurami in tropi ni veliko. Zastopana so priredja, podredja, enostavčne povedi in neglagolski stavki. Podredno zložene povedi, ki jih je v primerjavi s priredno zloženimi več, kažejo na razumskost skladnje. Vendar le-ta ni zgolj miselna, kaže se tudi njena čustvena funkcija (stavčni členi ali stavki se povezujejo z istimi vezniki ali brez njih, številna ponavljanja besed, besednih zvez, podobno grajenih stavkov). (Kos 2001: 136.)

Na realističen slog kažejo prisotnost fabule, ki razkriva človekovo usodo, predstavljanje stvarnosti (jasna predstava o dobi, družbenih razmerah,

149

zgodovinskem dogajanju), odsotnost idealiziranja literarnih likov (le-ti niso nadpovprečne osebnosti, ampak povsem vsakdanje), analitičnost (avtor ugotavlja razloge za razodevanje značajev), prisotnost dialoga, monologa in opisa. Za realističen slog so značilna skromna izrazna sredstva, vendar to v Jalovosti ni izrazito opazno (živo, raznoliko besedišče, številni primeri tropov in figur). (Pogačnik 1970: 124–134; Kos 1999: 184–186.)

Prisotne so tudi prvine socialnega realizma (snov jemlje iz kmečkega življenja, deloma iz življenja delavstva, prisotna je družbena kritika), naturalizma (motivi, kot so alkoholizem, spolnost, prešuštvo, samomor) in eksistencializma, ki ga ponazarja na primer ta odlomek: »Človek ni nikdar svoboden. Ali pa beži od svobode, nezavedno, a vseeno beži in potem ga spet oklepa tisoč stvari.« (Kos 1999: 352, 454; Kos 2000: 171; Dolinar idr. 1981: 155.)

Obe noveli odlikujeta močan ljudski izraz (»Beseda na ovitku« 1971) in berljivost. Medtem ko je v prvi noveli opaziti predvsem mesta, kjer se pojavljata le optimizem in vedrina (prihod prijateljev), se humor razkriva zlasti v drugi noveli, kot na primer ob prizoru, ko na slovesnosti ob krajevnem prazniku na oder stopi poslanec, da bi prebral svoj govor: »Kot vsako leto je tudi tokrat odpovedala prav v tem času ozvočitev. Ko je stopil govornik k mikrofonu, je v njem nekaj presunljivo zacvililo, da so si občutljive učiteljice zatisnile ušesa, moški so se nasmehnili, električar pa je klel svoje aparature, zvočnik, mikrofon in še mater svojo, ki ni nič zakrivila. Potem so cviljenje nekako utišali in zadušili, potem se je čul glas govornika, zdaj pretirano glasen, zdaj pretih. /.../ Poslancu pa so ljudje vseeno [četudi je bil govor dolgočasen, saj je bil po vsebini tak kot vsako leto; dodala J. L.] ploskali, saj je vendar končal, pa tudi spodobi se.« (Partljič 1971: 106, 108.) V odlomku je razvidna situacijska komika.

150

4.3.3 Volk na madridskih ulicah

4.3.3.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba

Volk na madridskih ulicah je zbirka novel (Mama umrla stop, Vdovstvo in pogreb Karoline Žašler, Zakaj ne razumemo sanj, Zakaj ima prijatelj Ernest brado, Govornik, Rihtarič, Volk na madridskih ulicah) in črtic (Kako je učitelj preživel novembrsko nedeljo in izpadel iz kombinacije, Megleno, Gospod sadistek in ženščina, In the morning), napisanih v prozi. Na to, da gre res za novelo, kažejo obseg (kratka pripoved; od 6 do 29 strani); osredotočenost pripovedne pozornosti na en sam dogodek (hčerini obiski ostarele matere, vdovstvo Karoline Žašler, poplave in starčeva drugačnost, nestrpnost zaradi Ernestove brade, vznemirjenje zaradi učenjakovih predavanj, prihod Rihtariča v vas, prihod volka v mesto), iz katerega bralec zve za najnujnejše reči iz preteklosti; dramatičen preobrat (dvema presenečenjema v prvi noveli (telegram so poslali napačnim svojcem, telegram je poslala mati sama) sledi preobrat: mati res umre, a tokrat na pogrebu ni nikogar od svojcev; v drugih novelah so naslednji preobrati: smrt Karoline Žašler, umor starca, samomor Ernestovega prijatelja, učenjakove napovedi se uresničijo, namesto Rihtariča najdejo Filomeninega moža s čistilko, nasilje ljudi); skrčen literarni prostor (literarni čas je skrčen le pri nekaterih novelah); malo literarnih oseb, katerih značaj je že izdelan. (Kmecl 1996: 286; Kos 2001: 168–169.)

Črtica se po definiciji od novele ločuje tako po notranji formi – ki je še vedno epska, a preprostejša, brez osrednje zgodbe z začetkom, sredo in koncem, pač pa fragmentarna, omejena na droben dogodek, položaj ali le razpoloženje junaka – kot po obsegu (najkrajša zvrst pripovedne proze) (Kos 2001: 169), vendar v tej zbirki ni opaziti velike razlike v obsegu (črtice obsegajo od 4 do 12 strani). Novela Vdovstvo in pogreb Karoline Žašler je po obsegu najdaljša (29 strani) od besedil v zbirki in zato edina razdeljena na poglavja. Celotna zbirka obsega 144 strani.

151

4.3.3.2 Snov

Avtor zajema snov iz vsakdanjega življenja, še posebej s področja značajskih slabosti ljudi. Medsebojni odnosi v družini so lahko zelo različni (starši – otroci, mož – žena, nezakonski otroci), krhajo jih alkoholizem, varanje, nasilje. Življenje, del katerega so tudi spolnost, rojstvo in smrt, nam lahko otežijo naravne katastrofe in kazniva dejanja drugih ljudi. Drugo snovno področje, čeprav del vsakdanjega življenja ljudi, so tudi socialne (socialna razslojenost, življenje delavcev, revnih kmetov, bajtarjev; delovanje Rdečega križa) in v manjši meri politične razmere (delovanje komunistične partije). Snovno področje so prav tako avtorjeve izkušnje. Odraščal je na podeželju, kjer je delal kot učitelj, zato tamkajšnje razmere in življenje učiteljev dobro pozna (Lorenci 1990: 102–106). Zaradi alkoholizma, za katerim se je zdravil (Lorenci 1990: 20), pozna tudi to plat življenja. Navdih za novelo Volk na madridskih ulicah je avtor dobil ob branju časopisnega članka z istoimenskim naslovom (Lorenci 1990: 15–16).

4.3.3.3 Fabula

Mama umrla stop. Hči obiskuje svojo ostarelo mater v domu za osamljene in osirotele starce, kamor je šla po lastni želji. Ker je mati stara že več ko sto let, vsi potihoma pričakujejo, da bo kmalu umrla. Hčer v presledkih prejme tri telegrame z isto vsebino: Mama umrla stop. Pretrese jo prvič, ker so telegram poslali napačnim svojcem in mati sploh ni umrla, in drugič, ker je telegram poslala mati sama. Ko hči dobi tretji telegram, ne odide na pogreb, saj meni, da gre spet za potegavščino. Vendar mati tokrat res umre, na pogrebu pa ni nobenega od svojcev.

Kako je učitelj preživel novembrsko nedeljo in izpadel iz kombinacije. Žena v nedeljo zjutraj ozmerja svojega moža (učitelja), ker je prejšnji dan na zabavi otipaval drugo žensko in pri vožnji v vinjenem stanju skoraj povozil mopedista. Učitelj gre nato na pogreb Antona Javornika, ob prihodu domov ga že čakajo njegovi znanci, ki mu predlagajo, naj prevzame urednikovanje literarne priloge.

152

Učitelj odkloni, znanci pa po branju nagrobnih verzov, ki jih je napisal, spoznajo, da za to nalogo tako ne bi bil primeren.

Vdovstvo in pogreb Karoline Žašler. Karolina Žašler po smrti svojega moža ne žaluje dolgo; kmalu začnejo k njej zahajati drugi moški. Kurjačeve ljubezni ne ceni, saj ima obenem tudi druge moške. Sreča s Tenorjem, v katerega se zaljubi, ne traja dolgo, saj jo kmalu zapusti. Obupu zaradi neuslišane ljubezni se pridružijo še zdravstvene težave; slednjič umre za rakom na dojki.

Zakaj ne razumemo sanj. Zaradi nenehnih padavin se morajo ljudje seliti v višjeležeče predele, pričenja jih biti strah. Družina iz vasi se naseli v koči starca, ki se dežja ne boji in ki vsak dan zapisuje svoje sanje. Da bi se polastili njegove hrane, ga ubijejo, saj je po njihovem mnenju bolje, da umre on, ki je star in nor, kot oni.

Zakaj ima prijatelj Ernest brado. Učiteljev prijatelj Ernest si pusti rasti brado, kar vznemiri vse v trgu. Namesto da bi vprašali Ernesta, zakaj ima brado, to sprašujejo njegovega prijatelja. Pri tem ga sumničijo in mu dajejo občutek krivde, česar ne zdrži več, zato naredi samomor. Vendar mu tudi sveti Peter postavi enako vprašanje.

Govornik. Starec pripoveduje zgodbo o učenjaku, čigar predavanja, ki so jih vsi v mestu nestrpno pričakovali, niso izpolnila pričakovanj. Njegove napovedi, da se lahko gora nad mestom zruši nanje, so v ljudeh vzbujale strah. Oddahnili so si, ko so učenjaka zaprli v norišnico, a ko so spoznali, da je učenjak imel prav, je bilo že prepozno.

Megleno. Moški se zvečer odpelje v službo v gledališče, a ga preseneti megla. Ljudje z zelenimi obrazi, ki jih srečuje na poti, in izguba orientacije mu vzbujajo strah. Ugotavlja, da je ta dan vse drugače kot običajno, in se sprašuje, če se je kaj zgodilo, ko je popoldne spal.

Gospod sadistek in ženščina. Moški ugotavlja, da je njegova hudobija prišla na dan, ko je bil službeno v mestu. V restavraciji je njegov mir skalila njemu zelo

153

grda ženska, ki jo je nato ozmerjal. To jo je tako prizadelo, da si je prerezala žile, a pri tem ni umrla.

In the morning. Moški se odpravi v hotel, da bi v miru prebral dramo. Pri tem ga zmoti pritoževanje drugega moškega nad toast sendviči. Moškemu, ki bere, se zdi neumno, da se tako razburja zaradi hrane. Kupi trideset sendvičev in jih skupaj s sporočilom, naj se pri jedi zadavi, pošlje prepirljivemu moškemu.

Rihtarič. Vaščane vznemiri novica, da bo v njihovo vas prišel znameniti razbojnik Rihtarič. Učiteljica Filomena ga želi ujeti in požeti slavo. Vendar na mestu, kjer naj bi se skrival Rihtarič, zagleda svojega moža z drugo žensko.

Volk na madridskih ulicah. Volka sij nad mestom tako privlači, da zapusti svoje krdelo in se odpravi tjakaj. Kmalu spozna, kako kruti so ljudje, saj ga vsi pretepajo brez razloga. Slednjič pristane v živalskem vrtu, kjer je zaradi steklenega očesa, ki je nadomestilo pravo oko, glavna znamenitost.

4.3.3.4 Tema

Zaradi raznolikosti navajamo temo za vsako novelo oziroma črtico posebej. Mama umrla stop tematizira posledice napačnega obveščanja o materini smrti, Kako je učitelj preživel novembrsko nedeljo in izpadel iz kombinacije kako učitelj po prekrokani noči preživi nedeljo, Vdovstvo in pogreb Karoline Žašler vdovstvo in pogreb Karoline Žašler, Zakaj ne razumemo sanj poplave in zakaj ne razumemo sanj, Zakaj ima prijatelj Ernest brado nestrpnost zaradi Ernestove brade, Govornik uresničitev učenjakove napovedi, Megleno kako se moški izgubi v megli, Gospod sadistek in ženščina kako moški prizadene žensko, In the morning pretirano kompliciranje zaradi hrane, ki moškega zmoti pri branju, Rihtarič vznemirjenje zaradi Rihtaričevega prihoda, Volk na madridskih ulicah nasilje ljudi nad volkom.

154

4.3.3.5 Motivi

Motiv smrti je prisoten v večini novel in črtic. Naravne smrti umrejo mati (1)11, najverjetneje Anton Javornik (2), Karolina Žašler (3), učenjak (6). Samomor naredijo Žašler (3), verjetno zaradi ženinega varanja in slabih odnosov v družini, zdravnikova pacientka (3), ker so bolečine prehude, številni ljudje (4) zaradi gorja, ki so jim jih prizadejale poplave, učitelj (5), ker je psihični pritisk prevelik. Na samomor pomisli učitelj (2), z njim grozi Jožica (3), ženska (8), ki jo prizadene moški, si prereže žile, a preživi. Lilek želi zaščititi svojo hčer in vnuke, zato ubije svojega zeta (3), starca ubijejo, ker je drugačen in se želijo polastiti njegove hrane (4), Rihtariča ustrelijo, ker je storil veliko kaznivih dejanj (10).

Alkoholizem greni življenje marsikateri literarni osebi in njenim bližnjim. Zakaj se vdaja alkoholu učitelj (2), lahko le sklepamo, saj natančnih informacij ni. Najverjetneje ni zadovoljen s svojim življenjem; je zgolj podeželski učitelj in ni sposoben ustvarjati dobrih literarnih del. Žašler (3) tarna, da je njegova žena »kurba« (verjetno ga vara) in da je tudi otroke naščuvala proti njemu. Ko prične h Karolini Žašler zahajati kurjač, začne tudi ona pomalem piti, ko pa jo zapusti Tenor, se vse bolj vdaja pijači. Na tak način utaplja žalost tudi kurjač.

Pogost je motiv proletariata. Delavci so hčerin mož (1), Žašler, kurjač, Tenor (3), oče iz družine, ki se naseli pri starcu (4), neimenovanemu postavljajo vprašanje tudi delavci (5), med tistimi, ki tepejo volka, so predvsem pripadniki delavskega razreda (11).

Zakonske vezi krha tudi varanje. Učitelj (2) v vinjenem stanju otipava drugo žensko, Korl (3) vara ženo s Trezo, Feliks (10) pa s čistilko v šoli. Z varanjem je neposredno povezana spolnost, ki je močan motiv tudi v drugih novelah/črticah. Zdravnik (3) se kratkočasi z avanturami, Karolina spi s številnimi moškimi, zaradi

11 Da bi se izognili dvoumnostim, navajamo zaporedne številke novel/črtic, kot si sledijo v zbirki:

(1) Mama umrla stop, (2) Kako je učitelj preživel novembrsko nedeljo in izpadel iz kombinacije, (3) Vdovstvo in pogreb Karoline Žašler, (4) Zakaj ne razumemo sanj, (5) Zakaj ima prijatelj Ernest brado, (6) Govornik, (7) Megleno, (8) Gospod sadistek in ženščina, (9) In the morning, (10) Rihtarič, (11) Volk na madridskih ulicah.

155

česar jo ljudje opravljajo, deževje (4) ljudi prisili, da se zadržujejo v hiši, kar pripomore k dvigu rodnosti, učenjak (6) tudi med ljubljenjem misli na geologijo, delavec (11) in dekla spita skupaj kar na prostem.

Strah ima več posledic, ki se kažejo kot nasilje (Volk kot zver vzbuja strah, vendar se izkaže nasprotno: volk je žrtev, ljudje so zveri.), nestrpnost (Strah pred neprijetno hipotezo povzroči nestrpnost ljudi do učenjaka, ki ga nazadnje zaprejo v norišnico.) ali oboje hkrati (Obilne padavine vzbujajo v ljudeh strah, zato se družini zdi sumljivo, da ima starec dež rad. Za čudaka ga imajo tudi zato, ker si zapisuje sanje. Nestrpnost do drugačnega pripelje do umora starca.). Nestrpnost do drugačnih je jasno izražena tudi v noveli Zakaj ima prijatelj Ernest brado, kjer so vsi moški v trgu obriti. Ernestova brada zato vzbudi veliko vznemirjenje in nikakor se ne morejo sprijazniti z mislijo, da jo ima kar tako; gotovo obstaja nek globlji razlog in s tem povezano kaznivo dejanje. Čeprav gre za pretiravanje, novela kaže na to, kako nas lahko vznemiri že malenkost in kako lahko zaradi naše nestrpnosti nekomu otežimo življenje. Nestrpen je tudi »gospod sadistek«, ki s svojo izjavo žensko tako prizadene, da si skuša vzeti življenje.

Od značajskih slabosti sta izpostavljena tudi nastopaštvo in povzpetništvo. Moški (9) se s pritoževanjem nad sendviči kaže kot pretirano samozavesten in nastopaški. Na tak način skuša pokazati na svoj socialni položaj, saj ni več zgolj delavec v tovarni, ampak že referent. Tenor (3) bi bil rad gospod; da bi si pridobil ugled, zapusti Karolino, o kateri se širijo različne govorice, in začne zahajati k drugi vdovi.

4.3.3.6 Literarne osebe

Mama umrla stop. Mati se kaže kot zelo negativna literarna oseba. Svoje nezakonske hčerke ni nikoli marala. Ko jo le-ta kljub revščini vzame k sebi in skrbi zanjo, ne pokaže nobene hvaležnosti. Da bi se maščevala svojemu zetu, ki ga ne mara, pretepa svoje vnuke. Očitni sta njeni sumničavost in pohlepnost. Kljub vsemu jo ima hči rada, saj jo redno obiskuje v domu ostarelih in se sramuje svojih misli (potihoma upa, da bo mati kmalu umrla). Druge literarne osebe

156

spoznamo zgolj bežno: vratar v domu ostarelih, kmeta, sprevodnik na vlaku, administratorka, starec, najmlajši sin, mož in ostali njuni otroci.

Kako je učitelj preživel novembrsko nedeljo in izpadel iz kombinacije. Učitelj s svojim življenjem ni zadovoljen, a se je že vdal v usodo. Prepričan je, da (verjetno kot pisatelj) ne bo nikoli nič ustvaril in bi zato bilo bolje narediti samomor; tako bi bilo konec samoočitanja in pijančevanja, ki mu žena nasprotuje. Njegovi znanci, polni energije in zagona, ga skušajo navdušiti za urednikovanje literarne priloge, a spoznajo, da temu izzivu ne bi bil kos, kajti »segnil je tu na podeželju« (Partljič 1974: 30). Literarne osebe, ki jih spoznamo na pogrebu, ki se ga udeleži učitelj, so predstavljene površno ali so zgolj omenjene: pogrebci, vdova in drugi svojci, voznik, grobar, natakarica, pokojnikov vojni tovariš, predsednik gasilcev. Slednja sta samovšečna, saj sta pokojniku kar hvaležna, da je umrl, saj sta se pri govoru lahko dobro izkazala.

Vdovstvo in pogreb Karoline Žašler. Zdravnik je na specializaciji v mestni bolnišnici, pred tem je tri leta delal v majhnem kraju. Vesel je, da je to obdobje za njim, čeprav si včasih želi pobegniti iz mestnega vrveža. Sprva noče, da bi ga vaščani imeli sebi enakega, a sčasoma spozna, da so si dejansko podobni. Delo zdravnika opravlja vestno in s sočutjem, očita si, če kak njegov pacient umre. Ljubezenske avanture, v katere se podaja, mu krajšajo čas, z njimi se ne obremenjuje.

Karolina Žašler po smrti svojega moža alkoholika ne žaluje dolgo. Nekateri jo zaradi tega opravljajo, drugi skušajo razumeti (stara je komaj 40 let, zato je razumljivo, da ima druge moške). Za svoja otroka ne skrbi najbolje; pomagata ji pretepati kurjača in sta pogosto v isti sobi, kadar je v postelji z moškim. Ko začne k njej zahajati Tenor, doživi »svojo renesanso« (Partljič 1974: 48) (dela pri kmetu, da se lahko lepše oblači in otrokoma nudi boljšo hrano), vendar je njena sreča le kratkotrajna.

Kurjač se vdaja pijači in je pogosto tepen; do prepirov s Karolino prihaja zaradi njegovega ljubosumja. Ker jo ima rad, se ne more sprijazniti, da ima hkrati več moških. Tenor je njegovo nasprotje; lepo urejen, z narejeno gosposkim vedenjem

157

pritegne Karolinino pozornost. Da je zahrbten, koristoljuben in slabši od kurjača, spozna šele, ko jo zapusti.

Druge literarne osebe spoznamo bolj mimogrede. Jožica se ne more sprijazniti, da je zdravnik ne ljubi, Žašler konča svoje življenje s skokom v vodo, neka zdravnikova pacientka se skuša prikazati v dobri luči, a doseže ravno nasprotno, Lojz Prunk je ponosen, ker sme na pogrebu javno spregovoriti, nekoliko zaostal Anrl si želi spati s Karolino. Še manj zvemo o gostilničarki, Tiniki, učiteljici, župniku, Korlovi ženi, Lileku in drugih.

Zakaj ne razumemo sanj. Starec se večini ljudi zdi čuden; živi sam, z nikomer se ne pogovarja in že šestdeset let zapisuje svoje sanje, da bi jih bolje razumel. Ker je skromen, ga ne moti, da se družina (mož, žena, hči, svak), ki jo je sprejel pod svojo streho, vede kot bi bila ona gospodar hiše. Zaradi svoje nestrpnosti in lakomnosti ga ubijejo; sčasoma jih začne peči vest, a si mislijo, »da si je sam kriv, zakaj pa je bil drugačen« (Partljič 1974: 71).

Zakaj ima prijatelj Ernest brado. Neimenovani in Ernest sta učitelja podružnične šole. Med seboj se dobro razumeta, pogosto sta drug drugemu edina družba. Ernest je samozavesten in ne dopusti, da bi se drugi vmešavali v njegovo zasebnost. Neimenovani pa verjetno nima tako močne osebnosti, zato ljudje raje sprašujejo njega, zakaj ima njegov prijatelj brado, in ne Ernesta. Tržani (čistilka, učiteljica, natakarica, ravnatelj, šolski nadzornik, inženir, mesar, sekretar krajevne organizacije, delavci) so prepričani, da jim noče razkriti pravega razloga, zato se jim zdi slabši od Ernesta. Ko enako vprašanje postavita njegova ljubica in radijski napovedovalec, pritiska ne zdrži več in naredi samomor. Z istim vprašanjem ga preseneti tudi sveti Peter.

Govornik. Skupini učiteljev pripoveduje zgodbo o mestu in gori starec, saj je mlad vodnik ne pozna. Glavna literarna oseba, ki nastopi v tej zgodbi, je učenjak – mlad idealist, ki posveti svoje življenje znanosti. Gora in predavanja o njej postanejo smisel njegovega življenja. Ravnatelj gimnazije in predsednik mesta ga opozorita, da s svojimi predavanji vzbuja strah in vznemirja meščane. Nazadnje ga poslušajo le še podgane, zato ga proglasijo za norega.

158

Megleno. Neimenovan moški dela v gledališču, zato mora v službo tudi v nedeljo zvečer. Zavida tistim, ki imajo družino, topel dom in službo z boljšim delovnim časom.

Gospod sadistek in ženščina. Neimenovan moški se izkaže kot hudoben, nesočuten in nestrpen. Prepričan je, da je njegovo hudobijo vzpodbudila ženska, ki je delala v restavraciji. Opis le-te poda z besednima zvezama »ostudna ženščina« in »prava pošast« (Partljič 1974: 109–110). Ker zaradi prerezanih žil nima hujših posledic, mu je žal. Čeprav se zaveda, da zunanjost ni najpomembnejša, mu je ob njej nelagodno. Ker sta v tej sobi edina, se morda zboji, da sta si podobna. Ženska ima nizko samopodobo, saj jo njegova zlobna pripomba glede njenega videza tako prizadene, da skuša narediti samomor.

In the morning. Neimenovan moški je ponosen, ker lahko med prvimi prebere najboljšo slovensko dramo in nato o njej poda svoje mnenje. Nastopaštva in povzpetništva ne mara; »napihnjeno jaro gospodo« bi najraje »zadušil v testu za čevapčiče« (Partljič 1974: 125). Eden takšnih je moški, ki se pritožuje zaradi nepravilno pripravljenih sendvičev; kritizira ponudbo, natakarico in kuharico.

Rihtarič. Neimenovanemu moškemu se toži po »dobrih starih časih« (Partljič 1974: 129), ko so tudi razbojniki imeli več domišljije. Eden takšnih je bil Rihtarič, o katerem so ljudje govorili s spoštovanjem, otroci so se ga tudi bali. Neimenovani kot eden od učencev pri iskanju Rihtariča sledi navodilom učiteljice Filomene, oblastniške ženske, ki svojega moža podcenjuje. Njena misel, da ga ima pod nadzorom, se razblini, ko ga zaloti z drugo žensko. Medtem ko je sošolec Alfonz pri iskanju razbojnika glavni, se oče neimenovanega za to sploh ne zmeni.

Volk na madridskih ulicah. Volk je »čudak« (Partljič 1974: 139), saj se loči od svojega krdela in odide v mesto. Ko ga ogovori (»Saj sva enaka, ti živinče.« (Partljič 1974: 140)) in poboža prostitutka (edina od ljudi), skoraj začne zaupati ljudem. Da jim ne sme, ga prepričajo sami z vsakim udarcem znova.

159

4.3.3.7 Literarni čas in literarni prostor

Literarni čas je nenatančno določen, le tu in tam lahko sklepamo, da gre za čas po letu 1945, ko je v Jugoslaviji delovala komunistična partija, enkrat, da gre za leto 1968 (Repe 2002: 202), ko je skupina socialističnih držav (verjetno Sovjetska zveza) napadla Češkoslovaško. Literarni čas je bolj ali manj skrčen v novelah Govornik, Rihtarič, Volk na madridskih ulicah in črticah Kako je učitelj preživel novembrsko nedeljo in izpadel iz kombinacije, Megleno, Gospod sadistek in ženščina, In the Morning. V večini črtic in novel teče literarni čas linearno (sintetična zgradba) s posameznimi retrospektivami, večinoma analitično zgradbo imajo Vdovstvo in pogreb Karoline Žašler, Rihtarič, Volk na madridskih ulicah, Gospod sadistek in ženščina.

Tudi literarni prostor ni natančno določen; pojavljajo se zgolj obča imena (mesto, vas, trg, naselje, kamnita dežela) in v okviru teh objekti (dom ostarelih, gostilna, ordinacija, bolnišnica, koča, šola, soba, restavracija, hotel, knjižnica, trgovina, gledališče, tovarna, čakalnica svetega Petra), zemljepisni lastni imeni (Sierra Guadarame, Madrid) se pojavita le v noveli Volk na madridskih ulicah. Literarni prostor je bolj ali manj skrčen.

4.3.3.8 Pripovedovalec

V zbirki se izmenjujejo prvoosebni in tretjeosebni, personalni in avktorialni ter epski, lirski in dramski12 pripovedovalec. Prvoosebni (»Ne morem pozabiti Žašlerja, kako neverjetno je končal.« (Partljič 1974: 35)) je pogostejši od tretjeosebnega (»Starka jih je imela gotovo že čez sto in več, tehtala pa je manj kot šestletno otroče.« (Partljič 1974: 7)), zastopanost personalnega (na primer notranji samogovor in polpremi govor) in avktorialnega (primer, podan ob tretjeosebnem pripovedovalcu) je bolj ali manj enakomerna. Epski pripovedovalec prevladuje, lirskega zasledimo le ob notranjem samogovoru (»Kaj bom edini

12 V dramski pripovedi stopa v ospredje samogovor ali dvogovor pripovednih oseb, ki ni samo

notranji, ampak ga lahko razumemo kot glasnega ali zunanjega. Dramska pripoved se odpoveduje neposrednemu predstavljanju notranje resničnosti oseb in orisu zunanjega sveta. (Kos 2001: 106.)

160

pogrebec na maminem pogrebu?« (Partljič 1974: 13)) in polpremem govoru (»Kaj če ga je res sunil v jarek?« (Partljič 1974: 21)), o dramskem lahko govorimo le, če Govornika obravnavamo kot glasni samogovor (starec pripoveduje zgodbo).

Perspektiva je skoraj izključno scenska, ki se kaže med drugim z dvogovorom (»Prišla sem na pogreb svoje mame. – Kaj je že umrla? – Včeraj sem dobila telegram.« (Partljič 1974: 9)), samogovorom (glasni, tihi), opisom (»Skoraj ves je tičal v prevelikih gumijastih škornjih, obraz je imel podoben račjemu kljunu in je bil črn /.../, bil je malo skozi les, niti govoriti ni znal prav, v šole ni hodil in v tovarni so mu pravili Anrl.« (Partljič 1974: 40)) ter premim (»Kaj vas to briga, je siknil, pustite me pri miru.« (Partljič 1974: 46)), odvisnim (»Moža v civilu sta povedala, da ni nevaren, ampak nor.« (Partljič 1974: 97)) in polpremim govorom.

Pripovedovalec se ne postavlja v vlogo razsodnika (razen v novelah Govornik in Zakaj ne razumemo sanj, ko navaja moralni nauk), vendar je njegovo naklonjenost (na primer starkini hčerki) ali nenaklonjenost (na primer »gospodu sadistku«, Tenorju, ljudem, ki tepejo volka) moč zaznati.

4.3.3.9 Jezik in slog

Zvočni slog - rima: »Večna slava naši mami, / ki jo črna zemlja hrani.«; »Tukaj počiva naš ata, / naj mu bo lahka zemljica / zlata.«; »Tu smo vzeli zdaj slovo, / v nebesih pa nas združil / Oče bo.« (1974: 25) (verzi); »/…/ ptičice so se vrnile in rožice zbudile …« (1974: 76)

Besedni slog - pogovorne besede: korajža ('pogum'), kreganje ('prepiranje'), hec ('šala'), pisker ('lonec'), penzija ('pokojnina'), šank ('točilni pult'), špricniti ('brizgniti'), nacejati se ('veliko piti'), mikser ('mešalnik'), tak nam. tako, dans nam. danes - neknjižne ljudske besede: frdaman ('presnet'), štima ('glas'), storija ('zgodba, dogodek'), šus ('strel'), gate ('moške spodnje hlače') - narečne besede: idite ('pojdite'), ziza ('dojka'), pubec ('fant'), uha ('uho')

161

- žargonski besedi: šefica ('šefinja'), roštilj ('raženj') - tujke: ateist ('nevernik'), totalen ('popoln'), defekten ('telesno ali duševno manj razvit'), sadizem ('naslajanje ob tujem trpljenju'), fekalije ('iztrebki, izločki') - angleški izrazi: o, that beautiful country, refreshment, The most wonderful Circus on Ice, I love you in the morning - ljubkovalne besede: kravica, zemljica, starček, utopljenček, mamica, ptičice, rožice

- otroški govor: lulati

- slabšalne besede: kavka, trapa, baba, pritepenec, manever, babnica, klamfa, požeruh, možicelj, parazit, cipa - psovke in zmerjavke: hobotnica, jalovka, pokvarjenec, antikristi, Judeži - nizke besede: svinjsko, pokozlati, crkniti, scati, usran, joški, srati, prasica, rit, kurba, svinjarija, poscanec, prdeti, žretje, gobec, svinja - kletvice: krucifiks, madona, vraga, prekleto - poudarjalne besede: dečko, norec, otroče, potuhnjenka, fičenk nam. fičnik, ženica, odklenkati komu ('izgubiti naklonjenost'), strela, hudič, satan ('hudoben človek'), fičfirič ('lahkomiseln človek'), zatreskati se ('zaljubiti se') - ironične besede: pametnjakovič, »Kaj, vi sami ste šefica kuhinje, še lepše, še lepše.« (1974: 121) [podčrtala J. L.]; »Jaja, saj pravim, dobri stari časi.« (1974: 136) [podčrtala J. L.] - ukrasni pridevek: poročena hčer, črna izba, neznaten moški, brezzoba usta, strahotne in surove stene, železniška postaja, grajski zid, makadamska cesta, defektna, zmedena, patetična, nepotešena osebnost, naša ljuba zemlja - poosebitev: »Bila je [voda; dodala J. L.] junaška, a potuhnjena. Sploh se ni menila za ljudi /…/« (1974: 65); »/…/ konja nista molila, bila sta prelena ali pa ateista.« (1974: 23); »Joj, kako so se smejale [podgane; dodala J. L.].« (1974: 97) - primera: »/.../ stopila je po razoru in odložila venec med stebli koruze, kakor odlagajo detomorilke svoje komaj rojene otroke.« (1974: 11); »/.../ potem pa se je pobrala kot pretepena psica in se jokala vso pot med njivami.« (1974: 14)

Stavčni slog - nasprotje: »Življenje le trpljenje – / smrt je odrešenje.« (1974: 26)

162

- ponavljanja: »Sama se pelje, sama.« (1974: 12) (epanalepsis); »Glava je rasla, rasla, bila je večja kot blazina.« (1974:19) (geminacija); »Nikjer ptice, nikjer človeka, nikjer nobene žive duše /.../« (1974: 22) (anafora) - paralelizem: »/.../ v domu za starce, kjer vse tako smrdi (nekaterim pa diši) po smrti; kjer umirajo stari ljudje ko muhe v jeseni, kjer so posteljne posode vsako jutro polne.« (1974: 7) - vzklik: »Kako daleč od vseh mi je umrla mati!« (1974: 13); »Saj sploh nisem bil pravi zdravnik, kje pa!« (1974: 33); »Saj pri hudiču nimam niti moči niti časa niti živcev, da bi bil z vsemi potrpežljiv!« (1974: 109) - brezvezje: »Komaj je še nosila, tako je bila obupana, osramočena, utrujena.« (1974: 11); »Vse je nemo, zlovešče tiho, pijano, prazno, zarotniško.« (1974: 21); »Konec bo vsega tega, tega nesmisla, pijančevanja, samoočitanja, samozveličanja, prehitre vožnje ...« (1974: 22) - mnogovezje: »Pa ni, in žena se je zbudila in ga začela zmerjati in spraševati /.../« (1974: 20); »Tako sem kuhal jezo nase in njen primitivizem in željo po občevanju ob dveh popoldne /…/« (1974: 37); »Potem so ga vsi obrcali in šli spat in se zaklenili.« (1974: 43) - frazem: »Točno je vedela, da jo spet vlečejo za nos.« (1974: 15); »/…/ malo so me gledali postrani /…/« (1974: 33); »/…/ kako da sem se dal znova speljati na led /…/« (1974: 36) - perifraza: trd košček mesa ('moški spolni ud') - obrnjen besedni red: »Tu smo vzeli zdaj slovo, / v nebesih pa nas združil / Oče bo.« (1974: 25)

Sklep

Zvočni slog ustvarjajo redki primeri rime. V okviru besednega sloga je največ pogovornih in čustveno zaznamovanih besed (največ je slabšalnih, nizkih, poudarjalnih besed), med tropi so najpogostejši ukrasni pridevki (prevladujejo razumski in nazorni) in primere. Raba angleških izrazov je estetsko manj učinkovita. Na čustvenost sloga poleg čustveno zaznamovanih besed kažejo brezvezja, mnogovezja, ponavljanja in frazemi, vendar v manjšem obsegu. Skladnja je predvsem razumska, saj prevladujejo podredno zložene povedi, brezvezij, mnogovezij in ponavljanj, ki so značilni za čustveno skladnjo, pa ni

163

veliko. Zastopana so priredja, podredja, enostavčne povedi in neglagolski stavki. (Kos 2001: 136.)

Na realističen slog kažejo prisotnost fabule, ki razkriva človekovo usodo, predstavljanje stvarnosti, odsotnost idealiziranja literarnih likov (le-ti niso nadpovprečne osebnosti, ampak povsem vsakdanje), prisotnost tretjeosebnega pripovedovalca, dialoga, monologa in opisa, skromna izrazna sredstva. (Pogačnik 1970: 124–134; Kos 1999: 184–186.)

Tone Partljič zna zanimivo pripovedovati; njegova prozna dela tako odlikujejo snovno-motivna iznajdljivost, izvirno čustvo in inteligenca v podajanju, jezikovna verziranost. Zanimivi so vdori groteske v navidez spokojno vsakdanjost. (Kramberger 1982: 133.) Groteskna13 sta na primer prizora v črtici Kako je učitelj preživel novembrsko nedeljo in izpadel iz kombinacije, ko krsta zdrsne z voza in ko v izkopani jami zdrsne na eno stran; v obeh primerih se krsta odpre, mrlič pa pade iz nje. Avtorjev značilen »črni humor« je napadalen, grozljiv, praviloma izhajajoč iz »brutalnega kolorita, naturalističnega (sociološkega) detajla, skopo, a izostreno zarisanih, nesrečnih, zapuščenih, ogoljufanih, zapitih, sproletariziranih kmečkih figur« (Inkret 1974: 373). Naturalističen slog je najbolj izstopajoč v noveli Volk na madridskih ulicah, kjer naturalizem razumemo »v smislu čistega, kot ledena voda prozornega koncentrata krutosti tega sveta in usode« (Kramberger 1982: 134). Prvine naturalizma se v drugih novelah/črticah kažejo predvsem preko motivov (spolnost, alkoholizem, samomor, proletariat, nasilje).

4.3.4 Nasvidenje nad zvezdami

4.3.4.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba

V knjigi je zbranih pet proznih del – novel (Dan, ko so pokopali Ivana Kebriča, K sreči se ni nič zgodilo, Talijin prstan, O težavah s Kemalovim truplom in neprimerni ljubezni med Frančkom in Gelo, Marjetice) in komedija Na svidenje

13 Grotesken – ki zaradi neskladnosti z okoljem grozljivo-smešno deluje (SSKJ 2002: 263).

164

nad zvezdami, po kateri je zbirka tudi poimenovana. Podnaslov »Pokopališka proza in komedija« ne predstavlja žanrske oznake, »a gre za tisti podaljšek romantične groteske, ki je od Hoffmana segla tudi do Partljičeve blage roke in humorja« (Zorn 1988: 199). Novele so po obsegu razlikujejo: prva (76 strani) je srednje dolga in razdeljena na 16 poglavij, ostale (11, 12, 14, 8 strani) so kratke pripovedi. Osrednji dogodek, okoli katerega se zgosti vsa pripovedna pozornost, je v vseh novelah povezan s smrtjo, vsebuje dramatičen preobrat ali presenečenje (pogreb Ivana Kebriča je pripomogel, da »se je marsikaj pokazalo v novi luči« (Partljič 1982: 80); bojazen, da bi Marija naredila samomor, se ne uresniči – umre nekdo drug; zdi se, da bosta Kemalova brata uspela neopazno prepeljati njegovo truplo v domovino, a se vse zaplete; Petkovšek se pripravlja na prevzem Talijinega prstana, a spozna, da sploh ni namenjen njemu, razočaran umre; mati doseže cilj – okrasi sinov grob z marjeticami –, a nato umre). Literarni čas in prostor sta bolj ali manj skrčena, literarnih oseb je malo (največ v prvi noveli), značajsko jih še najbolj spoznamo v prvi noveli, v ostalih le bežno.

4.3.4.2 Snov

Avtor zajema snov iz vsakdanjega življenja ljudi, gre za življenjske izkušnje, ki jih lahko doživi vsakdo. Smrt je neizogibna izkušnja vsakega živega bitja, ljudje imamo dobre in slabe lastnosti, srečujemo se z nesrečami, nesporazumi, zmotami, krivicami, lahko imamo več ali manj sreče v ljubezni, smo bolj ali manj zadovoljni s svojim delom (v novelah je izpostavljeno delo novinarja, gledališkega igralca in zidarja). Drugo snovno področje so socialne in politične razmere v Jugoslaviji (ker avtor v tem času živi, gre za sedanjost in ne zgodovino), saj je dogajanje postavljeno v Slovenijo kot eno izmed republik Jugoslavije v času po drugi svetovni vojni (delovanje komunistične partije, samoupravljanje, neuvrščenost, omejena svoboda tiska, služenje vojaškega roka v drugih republikah Jugoslavije, zaposlovanje ljudi v Sloveniji iz manj razvitih jugoslovanskih republik, milica). Pomembno je tudi avtorjevo doživljanje smrti: »Morda skušam podzavestno /.../ misel na smrt odganjati. Morda se tudi zaradi tega z njo zafrkavam, zlasti s pogrebi /.../« (Lorenci 1990: 60).

165

4.3.4.3 Fabula

Dan, ko so pokopali Ivana Kebriča. Novinar pri časopisu Naš glas Ivan Kebrič zaradi kapi nenadoma umre. Smrt vse sodelavce močno pretrese, šele sedaj se zavejo, kako nepogrešljiv je bil, saj so bralci najraje brali njegove prispevke. Njegova smrt pripomore, da se literarne osebe pokažejo v novi luči: Polič, zdravljeni alkoholik, začne spet piti (napisati mora govor, a brez alkohola ne zmore), Jaroslav, direktor Našega glasa, da odpoved, Marjana pozabi na ljubimca Marka in gre z drugim, Hermanu predstavlja načrtovanje in sam pogreb življenjsko preizkušnjo, do izraza pride njegova pretirana natančnost, Aljoša, mlad novinar, vidi priložnost, da zasede pokojnikovo mesto, Siratka, glavni urednik, kar naenkrat hvali pokojnikovo delo, Marija, ki je ljubila umrlega, naredi samomor.

K sreči se ni nič zgodilo. Ivan Kebrič zasliši zavijanje rešilca, postane ga strah, da si je Marija kaj naredila. Večkrat je namreč rekla, da bo naredila samomor, saj tako ne more več živeti. Marija in Ivan se ljubita, vendar sta oba poročena z drugim partnerjem. Ivan ugotovi: »K sreči se ni nič zgodilo! Samo neki moški je skočil iz šestega nadstropja.« (Partljič 1982: 90.)

Talijin prstan. Na pogrebu ostarele gledališke igralke Marine Češovnik se zbere le majhna skupina ljudi, kar ujezi zlasti Petkovška, upokojenega gledališkega igralca. Svoje nezadovoljstvo, da mlade generacije tako grdo ravnajo s starejšimi igralci (tudi njega so prisilno upokojili), izrazi v govoru na pogrebu. Prevzame ga novica, da naj bi letos on prejel Talijin prstan – prestižno nagrado za dosežke na področju gledališča –, ki mu jo razkrije Franček. Petkovšek se odloči, da nagrade ne bo sprejel, na svečani podelitvi to tudi pove, vendar presenečen ugotovi, da nagrada sploh ni namenjena njemu. Franček se je samo šalil. Ostarelega igralca osramotitev tako prizadene, da se zapre v stanovanje in umre.

O težavah s Kemalovim truplom in neprimerni ljubezni med Frančkom in Gelo. Kemal, doma s Kosova, dela v Sloveniji kot zidar. Nenadoma umre zaradi kapi, njegovo truplo prideta iskat njegova brata. Ker nimata denarja za krsto, ga odneseta na vlak in ga posadita na sedež, kot da bi spal. Vse bi šlo po načrtih, če

166

ne bi v isti kupe prisedel Franček, ki je namenjen v Šabac, kjer bo služil vojsko. Vlak se strese, truplo zaniha in nanj pade Frančkov kovček. Franček misli, da ga je ubil, zato truplo vrže v Savo, bratoma pa pove, da je moški odšel iz kupeja. Vendar ga vest preveč peče, pobegne, za nasvet skuša vprašati Gelo, ki pa je v njegovi odsotnosti že našla drugega moškega, zato gre na policijo in se preda. Zanj se vse srečno konča: čez deset dni je v Šabcu, Kemalova brata pa morata plačati kazen.

Marjetice. Petkova gre sredi noči v sedem kilometrov oddaljeno mesto, da bi na sinov grob položila marjetice in ga tako presenetila. Njegova vdova tega ne dovoli, saj meni, da te preproste rože grob le kvarijo. Petkova svoj cilj doseže, vendar jo na poti domov povozi tovornjak.

4.3.4.4 Tema

Vseh pet novel tematizira smrt ljudi, vrtijo se okoli pogrebov in pokopališč ter ob tem kažejo na napake ljudi in njihovo majhnost (»Beseda na ovitku« 1982). Razkrivajo nekatere življenjske resnice: smrti ne ubeži nihče, pričaka te lahko kjerkoli in kadarkoli; človeka začnemo pogosto ceniti šele takrat, ko umre; ljudje vsak dan umirajo v nesrečah, ob tem smo skorajda brezbrižni, saj se to ni zgodilo nam, življenje tudi po naši smrti teče naprej.

4.3.4.5 Motivi

Osrednji motiv, ki povezuje vseh pet novel, je smrt. Smrt Ivana Kebriča najbolj prizadene Marijo, ki brez ljubljene osebe ne najde več smisla življenja (naredi samomor), in njegovo ženo, ki ga sicer ni tako močno ljubila, a je bila nanj navezana, brezbrižni ne ostanejo niti sodelavci, ki začnejo njegovo delo ceniti šele zdaj. Ob njegovi smrti pridejo do izraza slabosti literarnih oseb. V drugi noveli se Ivana Kebriča smrt nepoznanega moškega sploh ne dotakne, saj si oddahne, da ni umrla njegova ljubljena oseba. Na pogrebu pokojne gledališke igralke Petkovšek izrazi nezadovoljstvo, da dobijo Talijin prstan tudi takšni, ki si ga ne zaslužijo.

167

Upanje, da ga bo sam vendarle dobil, in prepričanje, da so se vsi zarotili proti njemu, ga privedeta v smrt. Smrt Kemala njegovima bratoma ne predstavlja velike žalosti, prej sitnosti in težave, kako truplo spraviti v domovino. Zaradi trupla se v neprijetni situaciji znajde tudi Franček. Cilj Petkove je prinesti marjetice na sinov grob, ta želja jo privede v smrt.

Ljubezen močno uravnava življenje literarnih oseb, ena ali druga skrajnost (prisotnost, odsotnost ljubezni) pogojuje njihovo ravnanje. Ker ne ljubijo svojega partnerja, so nekatere literarne osebe v zakonu nesrečne (Marija, Ivan, Marjana, Marko), srečo skušajo poiskati ob drugi osebi – varajo (vsi razen Poliča), vendar vseeno niso srečni, saj ne storijo ničesar, da bi se ločili. Najbolj iskrena je ljubezen med Marijo in Ivanom, vendar je on vseeno ne ljubi dovolj, da bi se ločil in zaživel z njo. Zveza Marjane in Marka temelji predvsem na spolnosti; on se je sčasoma naveliča, spozna, da mu njene lastnosti sploh niso všeč, ona ga kmalu nadomesti z drugim (Siratko). Ne izvemo, kakšna so čustva Gele do njenega moža, vendar lahko sklepamo, da ga ne ljubi, saj ga sicer ne bi varala. Zveze z moškimi gradi le na spolnosti, pri tem se čustveno ne vpleta. Polič izpove svojo ljubezen tajnici Marti v vinjenem stanju, vendar ga ta ne jemlje resno. Petkova sta bolj ljubila pokojnega sina, kar jima drugi sin očita. Očitki so upravičeni, saj se Petkova s slabo vestjo sprašuje, zakaj ni raje umrl drugi sin, ki jima je v sramoto.

Na to, da zakon ni srečen, ne vpliva le odsotnost ljubezni, ampak tudi nekatere slabosti ljudi. Žena ne zdrži več ob Hermanu zaradi njegove pretirane natančnosti in težnje, da bi načrtoval vsako uro življenja družinskih članov. Poličeva žena se ne zmore več spopadati z moževim alkoholizmom.

4.3.4.6 Literarne osebe

»V Partljičevem literarnem svetu so ljudje in njihova življenja podvrženi blagi »črni« ironizaciji /.../« Ob tem se kaže pisateljeva moč: »splesti usode junakov v odnose, ki jih v vsakodnevnem življenju vsi poznamo, a šele tukaj združeni pokažejo svojo komičnost.« Zdi se, da je Partljičeva moč v fabulativnem spletu, manj v karakterizaciji oseb, ki so največkrat šablonske. (Zorn 1988: 199.)

168

Tako se v noveli Dan, ko so pokopali Ivana Kebriča srečujemo z vsakodnevnimi tipi, kot so pijanec, politični karierist, utrujeni zakonec, birokrat itd. (Zorn 1988: 199.) Milan Polič je dvakrat zdravljeni alkoholik, ko mora napisati govor, se znova vda pijači. Razloge za svojo šibkost išče v tem, da z ženo ne moreta imeti otrok, in v poklicni neuspešnosti (zgolj urednik pisem bralcev), morda pa so krivi »navada, brezciljnost, praznina, nesmisel« (Partljič 1982: 42–43). Umre v gorečem kozolcu, ki ga v vinjenem stanju sam zažge. Dani Siratka, glavni urednik, je zagledan vase in prepričan, da je delo pri Našem glasu potrebno povsem na novo organizirati, zato ga večina zaposlenih v redakciji ne mara, do česar ni ravnodušen. Obrača se po vetru, saj najprej Kebričevo delo kritizira, po smrti pa ga hvali. Marko, urednik notranje rubrike, se zaveda, da ima ljubečo ženo, sam pa se zabava z Marjano, vendar slabe vesti nima. Herman, knjigovodja, želi, da vse poteka po načrtih, v skladu z dogovori, statuti, pravilniki, natančen pregled želi imeti tudi nad dejavnostmi svojih hčera in žene, ljubi se tolikokrat na teden, kot piše črno na belem, da je primerno za zakonce. Aljoša Čop, mlad, neuveljavljen novinar, si prizadeva, da bi ga obravnavali kot sebi enakega, vendar mu ne uspeva najbolje (Marko meni, da se kar sam ponuja na mesto pokojnika, Siratka ga imenuje podrepnik). Direktor Našega glasa Jaroslav Merčnik svojega dela ne opravlja več rad (ni več tovarištva, le še točkovanje, disciplinska komisija, kartončki za evidenco delovnega časa), zato da odpoved. Marija in Marjana sta pravo nasprotje. Slednja je rada v središču pozornosti in občudovana. Ne moti je, da je Marko poročen, tudi sama se ne namerava ločiti. Ko je njen otrok bolan in jo najbolj potrebuje, je v postelji z moškim, ki ga je komaj spoznala. Več o Mariji izvemo v noveli K sreči se ni nič zgodil, kjer jo spoznamo samo iz Ivanove retrospektive in tretjeosebne pripovedi (ne nastopi kot literarna oseba): je skromna, zadržana, sposobna grafična opremljevalka časopisa, spoštujejo jo vsi sodelavci. Ivana iskreno ljubi, z njim si želi ustvariti družino, zato trpi, ker se nič ne spremeni. Ivan išče izgovore, da se ne more ločiti, ker je žena bolna, ničesar ne stori niti, ko Marija že drugič zanosi z njim; upa, da bo zopet splavila, ne stoji ji ob strani.

Glavna literarna oseba Talijinega prstana je Petkovšek, upokojen gledališki igralec, poln gneva, ker je tudi on eden od mnogih, ki so jih prisilno upokojili. Krivdo polaga na mlajše generacije, čeprav so odgovorni le vodilni v gledališču.

169

Prepričan je, da bi še vedno lahko igral odlične vloge in da si zasluži Talijin prstan. Vsi starejši igralci ga spoštujejo, le Franček si upa kar tako pristopiti k njemu in ga ogovoriti. Marko in Marjana se pokažeta v slabi luči, saj odideta že pred koncem pogreba.

O težavah s Kemalovim truplom in neprimerni ljubezni med Frančkom in Gelo. Kemal je doma s Kosova, v Sloveniji dela kot zidar, razmišlja o svoji prihodnosti, ko se bo vrnil, poročil in si ustvaril družino, sredi takšnega razmišljanja ga doleti smrt. Njegova brata sta zaprta vase, odsotna, skrivnostna, smrt brata ju ne prizadene; nekaj takšnega so pričakovali, saj je Kemal imel šibko srce. Neizkušenega in sramežljivega Frančka pouči o posteljnih radostih Gela, poročena ženska, ki se z njim le pozabava. Franček je pošten, nepokvarjen, ne izmika se dolžnostim, saj gre v vojsko, čeprav bi raje ostal doma, in prevzame krivdo za Kemalovo smrt.

Marjetice. Petkovo, ki objokuje smrt sina Milana, spoznamo le po priimku. Obžaluje, da je pokojni oral njihovo njivo in se pri tem ponesrečil, bolijo jo očitki njegove žene, da sta z možem kriva za njegovo smrt. Če jim je bilo usojeno, bi bilo bolje, če bi umrl sin Viktor, po njenem mnenju lenuh in pijanec. Čeprav ne verjame v nebesa, je prepričana, da umrli sin obstaja vsaj kot duh, zato ga želi razveseliti z marjeticami.

4.3.4.7 Literarni čas in literarni prostor

Dogajanje vseh petih novel je postavljeno v čas po drugi svetovni vojni, v čas, ko je bila Slovenija ena od republik Jugoslavije, navedenega ni nobenega natančnega podatka (datuma). Tako se dogajanje v noveli Dan, ko so pokopali Ivana Kebriča odvije v treh dneh, od ponedeljka do srede, v noveli K sreči se ni nič zgodilo v enem dnevu v novembru, v noveli Talijin prstan je čas še manj natančno določen, saj ne vemo, koliko dni je preteklo, v noveli O težavah s Kemalovim truplom in neprimerni ljubezni med Frančkom in Gelo se dogajanje odvije v treh dneh v aprilu, nato izvemo, kaj se zgodi čez deset dni in približno eno leto, literarni čas

170

Marjetic je najbolj strnjen: pomladna sobota se prevesi v nedeljo. V vseh novelah je zgradba analitična (posamezne retrospektive) in sintetična.

Literarni prostor je v vseh petih novelah Slovenija, le v noveli O težavah s Kemalovim truplom in neprimerni ljubezni med Frančkom in Gelo se dogajanje za trenutek prestavi na Kosovo (Prizren in vas v njegovi okolici). V tej noveli je literarni prostor manj natančno določen: baraka, ki je morda v bližini Drave, vlak, neka železniška postaja, pri Geli, Zidani Most, na policiji. V prvi noveli (novele si sledijo, kot je navedeno zgoraj ob literarnem času) je dogajanje postavljeno v mesto s sto tisoč prebivalci, le Poliča zanese izven mesta, kjer v vaški gostilni zopet podleže pijači in v vinjenem stanju prespi v kozolcu. Sklepamo lahko, da se dogajanje v drugi noveli prav tako odvija v tem mestu, Talijin prstan verjetno v Mariboru (pokopališče je na Pobrežju), Marjetice v hiši Petkovih (sedem kilometrov od mesta), na poti med to hišo in mestom ter v mestu na pokopališču.

4.3.4.8 Pripovedovalec

Tretjeosebni in avktorialni pripovedovalec prevladujeta, prisotna sta v vseh novelah (»Novinar Ivan Kebrič je sedel doma v svoji sobi in pisal komentar za notranjepolitično rubriko časopisa, kjer je bil v službi. Rad je pisal doma, v redakciji ni bilo nikoli pravega miru /.../« (Partljič 1982: 81)), pojavljata se tudi prvoosebni in personalni pripovedovalec, ki ga spoznamo po notranjem samogovoru (»Jezus, kje sem, kako dolgo sem spal ... kje sem ... v bolnici? Piti, piti, piti ... voda, vinjak, pivo, špricar, vino ...« (Partljič 1982: 67)) in polpremem govoru (Petkovšek razmišlja o svojih igralskih sposobnostih: »O, če je on govoril, se je slišalo na galerijo in na hodnike ...« (Partljič 1982: 101)). Prevladuje epski pripovedovalec, občasno ga nadomesti lirski.

Prevladuje scenska perspektiva, na kar kažejo opisi (na primer Marije: »Bilo ji je trideset let, bila je poročena, zadržana, skoro malo ponosna, pametna in seveda lepa ter moderno oblečena. /.../ (Partljič 1982: 84)), številni dvogovori (Kemalova brata se sprašujeta, kam je izginilo truplo: »Tisti smrkavec je nekaj naredil. – Mogoče je poklical miličnike, pa so ga odnesli. – Potem naju bojo prijeli. Kaj naj

171

narediva? – Nič. Peljiva se. Če prideva srečno domov, bova rekla, da so ga pokopali že v Sloveniji /.../« (Partljič 1982: 115)) in samogovori (skoraj izključno tihi). Izmenjujeta se premi (»Tovariši, predlagam, da z enominutnim molkom počastimo spomin našega kolega Ivana! je rekel Siratka /.../« (Partljič 1982: 8)) in odvisni govor (»Žena mu je sicer zjutraj rekla, da poleg njega ni mogoče živeti in da bo še znorel od tega pogreba /.../« (Partljič 1982: 57)).

Pripovedovalec opozarja na napake in slabosti ljudi s humorjem in satiro (najpogosteje z ironijo), bralcu da možnost za razmislek, vendar ne moralizira.

4.3.4.9 Jezik in slog

Zvočni slog - rima: »/…/ red drži pokonci svet /…/« (1982: 25); »Podnevi al' ponoč, mi gremo na pomoč /…/« (1982: 49); »/…/ ena, dva, tri in govor se rodí /…/« (1982: 70); »Med skalami Sava šumi, valove mogočne vali /…/« (1982: 114); »Če koga solza bi zbudila, tebe ne bi črna zemlja krila« [sicer velike tiskane črke] (1982: 124)

Besedni slog - pogovorne besede: eksati ('izpiti v dušku do dna'), korajžen ('pogumen'), zafrkavati ('dražiti koga'), naluckati se ('napiti se'), sekirati se ('vznemirjati se'), zafuran ('zapravljen'), štos ('šala, potegavščina') - neknjižne ljudske besede: martrati ('mučiti se'), jamranje ('tarnanje'), žlahta ('sorodniki') - narečne besede: zizati ('sesati (mleko)'), cajtenge (germanizem, 'časopis'), cumati ('dremati, kinkati'), deklina ('dekle'), zelhan ('prekajen'), atej ('oče') - žargonske besede: šarža ('stranska, manj pomembna vloga'), šmirant ('gledališki igralec, ki ne igra umetniško, ustvarjalno') - slengovska beseda: popeniti ('zelo se razjeziti') - zastarela beseda: glumač ('(gledališki) igralec') - redka beseda: besedičenje ('govoričenje')

172

- tujke: managerski (nanašajoč se na managerje ali managerstvo), zdiktirati ('narekovati'), familiarnost ('sproščenost'), reagirati ('odzvati se'), dekorirati ('okrasiti'), korigirati ('popravljati') - neologizmi: ziznik ('mlad, neizkušen človek'), teatrocid ('genocid nad gledališkimi igralci'), prstanec ('kdor nosi prstan') - nemški izrazi: »Auf wiedersehen« (1982: 50) - srbski izrazi: »i to zbog srca« (1982: 105); »Prokleta stara, što radiš na drumu …« (1982: 123) - ljubkovalne besede: hčerkici, oči, kozarček, pižamica, kavica, atek, klobuček, zemljica, krempeljci - otroški govor: lulati

- slabšalne besede: klobasarija ('vsebinsko prazno, nespametno govorjenje'), pleteničiti, amaterizem, ambicioznež, tepec, zijati, frajer, površnež, smrkavec, podrepnik, pajac, šarlatan, lenuh - psovke in zmerjavke: hudiči, kurba, kuzla, trotl, prekleti peder režiserski, kreten, hudič babji, paraziti, svinja, prekleto tele, krave primitivne, krokarji - nizke besede: sranje, jebati se komu/koga, zajebavati, srati, kavsati, razjeban, fukati, crkniti, zasrati, (paradajzov) zos ('neprijeten položaj'), kurbati se - kletvice: madona, mater, jebenti - ironične besede: supervestni Herman, abstinent svetniški - ukrasni pridevek: pretreseni obrazi, mlad novinar, majhni kozarci, neprijetna napetost, žalostna priložnost, nora turneja, temna ulica, srčkani dvojčici, jalov sestanek, simpatična fotografija, lepo mlado dekle, plavi lasje, črni pajčolan, bleda žena, pošastne sence, lahkotna eleganca, suhe voščene rože, možat glas, zapeljiva igralka

- poosebitev: »/…/ ko da je komaj čakal, da je prišla ta smrt v našo hišo /…/« (1982: 9); »Vinjak, vinjak! kriči želodec.« (1982: 45); »Gledališče je bilo razsvetljeno in se je smejalo njegovi sramoti.« (1982: 102) - primera: »/…/ pustil je slušalko, da je obvisela ko mrtva roka /…/« (1982: 48); »/…/ od vinjaka, ki ga je tudi v drobu pekel ko žerjavica /…/« (1982: 51); »Vse je pridušeno in prekleto. Kot v morečem mestu Gogi.« (1982: 80); »/…/ gledamo v prazno kot kak gospodinjski stroj, ko ga izklopiš.« (1982: 82) - metonimija: »Potem lahko nehajo tiskati, ljudje berejo tako samo Kebriča!« (1982: 8); »Špalir joče /…/« (1982: 61)

173

Stavčni slog - nasprotje: »/…/ pleteniči o živi legendi našega lista, čeravno gre za mrliča.« (1982: 12); »/…/ vse je okej, vse je katastrofa /…/« (1982: 46); »Samo osem kilometrov do doma, v resnici pa tako daleč /…/« (1982: 53); »Gledal je, pa ni ničesar videl.« (1982: 81) - ponavljanja: »/…/ zakaj je ravno njega, zakaj je ravno njega udarila kap /…/« (1982: 8) (geminacija); »Tepec, kako sem mogel pozabiti. Joj, jaz tepec …« (1982: 31); »/…/ Franček, moj Franček /…/« (1982: 110) (epanalepsis); »Žena me išče, Siratka me išče /…/« (1982: 53) (epifora); »/…/ če bi bil jaz njen direktor!« (1982: 64) (refren); »Zakaj imava še vedno isto njivo, /…/ zakaj je Viktor propadel, /…/ zakaj sem prosila Milana, naj pride iz mesta in nama zorje?« (1982: 119) (anafora) - paralelizem: »/…/ potem dela nekdo manj ali premalo, potem delo ni dobro organizirano, potem ima mogoče premajhno normo /…/« (1982: 27); »/…/ kjer je trava, kjer ni nobenega drevesa, kjer ležijo ko na tekočem traku.« (1982: 34); »/.../ saj ne more brez vinjaka, saj ne more govoriti na grobu brez ognja v črevesju, saj ne more hoditi v redakciji s seje na sejo brez omame, sladke in žgoče /…/« (1982: 43) - vzklik: »Ne bom vodil pogrebnega odbora, če bo cerkven pogreb, kaj mi bojo gor rekli!« (1982: 14); »Bil je naš najboljši novinar, živa legenda!« (1982: 23); »Naj me noge držijo …!« (1982: 125) - retorično vprašanje: »Navada, brezciljnost, praznina, nesmisel?« (1982: 42–43); »Ivan, Ivan, zakaj si me pustil tako samo /…/« (1982: 77) - brezvezje: »/…/ ena sama muka, mora, ždenje, spanje …« (1982: 67); »/…/ že lani se mu je zdelo, da ga je videl v pogrebni uniformi, spremenjenega, posušenega, zagrenjenega …« (1982: 73); »V gledališču je bilo vse glasno, razsvetljeno, zakajeno, nabito …« (1982: 100) - mnogovezje: »Spet se je zalotil, kako odsotno vozi in gleda samo belo črto na sredini ceste in varnostno razdaljo in kako pravzaprav nič ne vidi in nič ne misli med vožnjo.« (1982: 85); »In spet se je zavlekel november med ulice in tista vlažna megla in je bilo mimo prvo leto njune ljubezni.« (1982: 88); - frazem: »/…/ saj ni nikdar skakal čez plot /…/« (1982: 8); »Jaroslav je imel vrh glave teh novih urednikov /…/« (1982: 12); »/…/ da bi drugi ja videli, da sta si z glavnim na roko.« (1982: 18); »No, zdaj mu je šla po malem že na živce /…/«

174

(1982: 20); »Če pa bi je ne čakal, pa bi bil spet ogenj v strehi /…/« (1982: 21); črno na belem; »Tam so mu vbili v glavo /…/« (1982: 42); »Mater, kakšne otrobe veže /…/« (1982: 59) - perifraza: Sizifovo delo; velikanska skladišča jogi vložkov, betonske škatle ('stanovanjski bloki') - obrnjen besedni red: tace birokratske, abstinent svetniški

Sklep

Zvočni slog ustvarjajo rime, v pripoved je vpeta pesem Memento mori F. Prešerna. V okviru besednega sloga je največ pogovornih in čustveno zaznamovanih besed (največ je slabšalnih, nizkih besed in psovk), med tropi so najpogostejši ukrasni pridevki (razumski, nazorni, čustveni) in primere. Raba tujejezičnih izrazov je smiselna, saj je Kurt, Kebričev zet, Nemec, Petkovo nagovori srbski ali morda hrvaški državljan, Kemalu, prebivalcu Kosova, razložijo, zakaj ne more služiti vojske. Na čustvenost sloga poleg čustveno zaznamovanih besed kažejo brezvezja, mnogovezja (manj številna kot v drugih Partljičevih proznih delih), ponavljanja različnih vrst, vzkliki ter besedne zveze in stavki, ki izražajo ekspresivnost (frazemi). Primerov poosebitve in metonimije, za katere velja, da so večinoma razumske, v primerjavi z drugimi figurami in tropi ni veliko. Zastopana so priredja, podredja, enostavčne povedi in neglagolski stavki. Podredno zložene povedi, ki jih je v primerjavi s priredno zloženimi več, kažejo na razumskost skladnje. Vendar le-ta ni zgolj miselna, kaže se tudi njena čustvena funkcija (stavčni členi ali stavki se povezujejo z istimi vezniki ali brez njih, številna ponavljanja besed, besednih zvez, podobno grajenih stavkov). (Kos 2001: 136.)

Na realističen slog kažejo prisotnost fabule, ki razkriva človekovo usodo, predstavljanje stvarnosti (jasna predstava o dobi, družbenih razmerah, zgodovinskem dogajanju), odsotnost idealiziranja literarnih likov (le-ti niso nadpovprečne osebnosti, ampak povsem vsakdanje), analitičnost (avtor ugotavlja razloge za razodevanje značajev), prisotnost tretjeosebnega pripovedovalca, dialoga, monologa in opisa. Primeri tropov in figur niso tako barviti, medtem ko je besedišče zelo pisano. (Pogačnik 1970: 124–134; Kos 1999: 184–186.)

175

Ukvarjanje z nekaterimi motivi, kot so alkoholizem, varanje, spolnost, kaže na elemente naturalizma, ukvarjanje s človekovo bitjo pa na prvine eksistencializma.

Črni, groteskni humor, aktualistična satira ter posmeh nad pokvarjenostjo ljudi in njihovo majhnostjo se prepletajo z mehkejšimi toni, ki nihajo med sočutnostjo in kritiko človeških napak. »Partljičeva »pokopališka« anekdota je sestavljena iz obešenjaške radoživosti in zdravorazumske izzivalnosti, humanističnega sentimenta ter karakterističnega, humorno karikiranega detajla vsakdanjosti.« Kjer je pisec pozoren na vse te sestavine, se bralec še ves v smehu nehote in iznenada zresni in zamisli. V takih primerih humorno in komično že tipa k iracionalnemu, ki je najzahtevnejša miselno čustvena sestavina humorja in komike. (»Beseda na ovitku« 1982.)

4.3.5 Pepsi ali provincialni donjuan

4.3.5.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba

Pepsi ali provincialni donjuan je zbirka petih novel v prozi (Smrt upokojenega gledališkega igralca in Talijin prstan, Pepsi ali provincialni donjuan, Desdemona, Monologi trezne igralke, Uralov zadnji nastop). Da gre res za novele, potrjujejo obseg (kratka ali srednje dolga pripoved), en sam dogodek, na katerega je zgoščena vsa pripovedna pozornost (občutenje krivice in pričakovanje Talijinega prstana, izpolnjevanje naloge donjuana, ljubosumje, alkoholizem, objokovanje smrti ljubljene osebe) in ki vsebuje dramatičen, usoden preobrat, višek napetosti (v predzadnji noveli je to spoznanje, da tudi abstinenca ne prinese sreče, v ostalih novelah pa smrt glavne literarne osebe), skrčen literarni prostor (literarni čas je izrazito skrčen le v zadnji noveli), malo število in značaj literarnih oseb (značaj naj bi bil že izdelan, vendar ponekod zasledimo drobne premike v razvoju le-tega). (Kmecl 1996: 286; Kos 2001: 168–169.) Novele, ki skupaj obsegajo 206 strani, so razdeljene na oštevilčena poglavja.

176

4.3.5.2 Snov

Opazimo lahko več snovnih področij: avtorjeve izkušnje in doživetja, zgodovino, socialne in politične razmere v času, v katerem avtor ustvarja, in slabosti ljudi. Tone Partljič, ki je kot dramatik, nekdanji dramaturg in umetniški vodja več gledališč »duhovno, umetniško, čustveno in intelektualno navezan na blišč in bedo teatra in pa besedne umetnosti, zelo dobro pozna okolje, ki ga opisuje« (Štih 1986), torej razmere v gledališču ter življenje in delo zaposlenih v njem. Na področju zgodovine posega v čas druge svetovne vojne na območju Slovenije (Osvobodilna fronta, boji z okupatorjem, mitingi – osnovna oblika partizanske kulturne dejavnosti (Repe 2002: 173)) in v čas po njej, ki že prehaja v (avtorjevo) sedanjost (čas Jugoslavije: vzpostavitev komunistične oblasti, prisilen odkup (Repe 2002: 214), samoupravljanje, koncentracijsko taborišče na Golem otoku, delovanje graničarjev na državnih mejah, omejena svoboda tiska; državni ukrepi po letu 1968 v ČSSR). Avtor se snovno navezuje tudi nas zbirko Nasvidenje nad zvezdami, saj je fabula novele Talijin prstan skoraj enaka fabuli prve novele pričujoče zbirke.

4.3.5.3 Fabula

Smrt upokojenega gledališkega igralca in Talijin prstan. Lucijan Petkovšek, upokojen gledališki igralec, trpi zaradi krivice, ki so jo prizadejali njemu in vsem ostarelim igralcem: upokojiti se morajo proti svoji volji, nato se zanje nihče več ne zanima. Bolečino zaradi krivice bi lahko poplačal le Talijin prstan, največje priznanje za dosežke na igralskem področju. Da bi ga razveselili, mnogi namigujejo, da ga bo to leto dobil Lucijan. Njihovim besedam verjame, a razočaran spozna, da niso resnične. Po nekaj dneh ga najdejo mrtvega.

Pepsi ali provincialni donjuan. Mlad gledališki igralec Rastko Miškič (Pepsi) v ljubljanskem gledališču ne dobi angažmaja, zato mora v provincialno mesto M. odslužit svojo štipendijo. Prizadet zaradi krivice se odloči, da se bo tem, ki ga preganjajo zaradi štipendije, maščeval: spal bo z vsemi ženskami in postal provincialni donjuan. Nekaj uspehov ima, vendar so ti daleč od njegovih

177

pričakovanj. Za strto srce in poteptane iluzije se mu maščuje Pupa, ki ga zabode do smrti.

Desdemona. Gledališka igralka Marija se mora zaradi moževe ljubosumnosti odpovedati svojemu delu. Le redko zapusti stanovanje, skrbi za hčer, a to še vedno ni dovolj. Njegova sumničenja in obtoževanja brez razloga so pravo psihično nasilje. Da bi se mu maščevala, se zaplete z Drejcem, vendar njuna zveza preraste v ljubezen. Ko Marija svojemu možu pove, da se želi ločiti, oba – Marija in mož – umreta v prometni nesreči.

Monologi trezne igralke. Gledališka igralka Veronika je alkoholičarka; v deliriju pomisli tudi na samomor, vendar jo nekdanji fant odpelje v bolnišnico na zdravljenje. Na terapiji spozna, da za svoj alkoholizem ne sme kriviti drugih. Vendar tudi po zdravljenju ni srečna: na silvestrovo je povsem sama.

Uralov zadnji nastop. Upokojen gledališki igralec Ural se ob 40-letnici ustanovitve OF odpravi h graničarjem, da bi jim deklamiral pesmi, pel in igral na harmoniko. Na poti do tja se z bolečino spominja časov, ko je kot partizan skrbel tudi za kulturno življenje ljudi in ko je izgubil svoje dekle Sonjo, ki so jo ubili Nemci. Močno pijan gre iskat Sonjin grob, v prividih vidi Nemce, ki se jim želi maščevati, a pri tem postane žrtev sam – ustreli ga eden od graničarjev, misleč, da želi nekdo nelegalno čez mejo.

4.3.5.4 Tema

Zbirka tematizira življenje in delo gledališčnikov, njihove tegobe in stiske, s katerimi se soočajo na zasebnem in poklicnem področju. Prva novela tematizira krivico, ki Lucijanu greni življenje in ga privede v smrt, druga Pepsijevo vlogo donjuana, s katero se želi maščevati za vse krivice in ki ga pripelje v smrt, tretja ljubosumje, ki je pogubno tako za Marijo kot njenega moža, zadnja Uralovo objokovanje Sonjine smrti, ki posredno povzroči njegovo smrt. Bolj izstopajoče sporočilo zbirke je prepričanje, da se človek v svojem življenju ne sooča le s prijetnimi doživetji, ampak tudi s težkimi preizkušnjami.

178

4.3.5.5 Motivi

Kadar so literarne osebe prepričane, da jim je bila storjena krivica, in kadar za svoje neuspehe iščejo krivca drugod in ne v sebi, so podvržene satiri, ki se dosega večinoma z ironijo in s pretiravanjem, na primer »nobenega dvoma ni, da se največje krivice na svetu godijo ravno gledališkim igralcem« (Partljič 1986: 68). Lucijan išče krivca v vseh pripadnikih mlajših generacij, ki jim po njegovem mnenju ni mar za upokojene gledališke igralce (mladega novinarja Drejca okara, ker še ni slišal za pokojno igralko Nosanovo: »Kaj potem, če je niste poznali. Saj tudi Prešerna niste nikoli osebno poznali niti Cankarja.« (Partljič 1986: 21); pretiravanje). Pepsi krivi igralca Mareta in Vlada, ki sta dobila angažma v ljubljanskem gledališču, in pristojne v gledališču v mestu M., ki zahtevajo, da odsluži štipendijo. Veronika išče krivca za svoj alkoholizem v svojem poklicu: v gledališču si soočen s tolikimi razočaranji, da je pitje alkohola povsem razumljivo.

Motiv smrti je prisoten v vseh novelah. Lucijan najverjetneje naredi samomor, saj se iz stanovanja širi vonj po plinu, Pupa si dvakrat prereže žile, vendar jo pravočasno rešijo, na samomor pomisli Veronika, z njim grozi Olgica, po tem ko ji mož pove, da se želi ločiti. Pupa zabode Pepsija, Nemci pokončajo Sonjo. Ni povsem jasno, ali Marija in njen mož umreta v avtomobilski nesreči ali je Peter namerno zapeljal v reko, vendar je slednje bolj verjetno. Ural je ubit po nesreči, naravne smrt umre gledališka igralka Anica Prelog – Nosan.

Motiv varanja se pojavi v vseh novelah razen v zadnji. Takšne zveze (oziroma avanture) večinoma temeljijo na spolnosti (Jože in Katarina; Pepsijeve avanture z Danico, Heleno, Jojo; Jani in Veronika – Jani Veronike najverjetneje ne ljubi, saj se vrne k ženi; Veronikina mati intimno živi z drugim moškim, ne z možem), nekatere tudi na ljubezni (Lucijan in Julija, Drejc in Marjana, Drejc in Marija).

Alkoholizem je osrednji motiv novele Monologi trezne igralke. Veronika, ki pije že od študentskih let in se nato zdravi v bolnišnici, spozna, da mora razloge za svojo bolezen iskati v sebi. K njej so nedvomno prispevale težke življenjske situacije (na primer dva splava), s katerimi se je morala soočati sama, saj ji mati ni

179

nudila potrebne opore. Pogosto so (bili) opiti tudi Blažek, Marko, Maskvá, Ural. Nekaj povsem običajnega je uživanje alkohola, ki se pogosto sprevrže v pijančevanje, po premierah in ob gostovanjih tujih gledališč.

Osrednji motiv novele Desdemona je ljubosumje, ki izhaja iz Petrovega občutka manjvrednosti in nizke samopodobe; nihče ga ne podcenjuje, le sam ni zadovoljen s sabo. Primerja se z ženo, ki je dokončala študij, in drugimi, zaposlenimi v gledališču; išče njihove slabosti, da bi si dokazal, da niso boljši od njega. Zaradi ljubosumja sta nesrečna oba; Marija, ki se mora odpovedati karieri igralke, in Peter, ki po tem še vedno ni miren, saj je ljubosumen celo na knjige.

Motiv ljubezni je ponekod bolj, drugod manj izrazit. Ljubezen med Lucijanom in Julijo traja že trideset let, med seboj se spoštujeta, imata podobne interese in vrednote. Drejc pogosto pokliče Marjano in ji pove, da jo ljubi in pogreša; kaj več o njuni zvezi ne izvemo. Blažek se zaveda svoje sreče; ima ženo, ki se sicer pogosto jezi nanj, a ga ima v resnici rada. Pepsi Pupi ne vrača ljubezni, le pretvarja se, da jo ljubi. Njena predstava o platonični ljubezni mu je odveč, saj želi nadaljevati z vlogo donjuana. Na to vlogo pozabi le ob Žiži, do katere čuti več, kot do vseh žensk, s katerimi je spal, čeprav tudi pripovedovalec ne izda, ali bi čustva med njima lahko imenovali ljubezen. O njej pa lahko govorimo v odnosu Drejca in Marije, ki se želita ločiti od svojih partnerjev in si ustvariti dom, ter Urala in Sonje; čeprav sta se poznala le tri tedne, misli nanjo vse življenje.

4.3.5.6 Literarne osebe

Smrt upokojenega gledališkega igralca in Talijin prstan. Lucijan Petkovšek, prvak provincialnega gledališča, je samozavesten, vzvišen nad ostalimi delavci v gledališču in zagledan vase, saj je prepričan, da si Talijin prstan zasluži in da bi vloge, ki si jih je želel odigrati sam, a jih je dobil nekdo drug, odigral veliko bolje od njega. Čeprav je od (neprostovoljne) upokojitve minilo že petnajst let, iz njega še vedno vreta gnev in užaljenost. S svojo uglajenostjo je pravo nasprotje Julijinega moža Jožeta, ki se na skrivaj posmehuje platonični ljubezni svoje žene in Lucijana, saj mu spolni užitki veliko pomenijo. Upokojena šepetalka Julija

180

Lucijana občuduje in v njem vidi umetnika, v možu pa primitivca. Povsem drugačna od Lucijana je Zita, ena najboljših jugoslovanskih gledaliških igralk. S svojo igralsko kariero je neobremenjena, zato ne želi, da bi zdaj, ko je v pokoju, pisali o njej v časnikih; novinar Andrej Perko – Drejc tako z njo ne more opraviti intervjuja. Zaradi namigovanja, da bi to leto lahko dobil prstan prav Lucijan, se čutita kriva tudi novinar in Franček Blažek, upokojen gledališki inspicient in statist, ki se v nasprotju s svojo ženo Zofijo, upokojeno blagajničarko mestnega kina, ne zanima in vmešava v življenja drugih ljudi.

Pepsi ali provincialni donjuan. Gledališki igralec Rastko Miškič, ki mu zaradi nastopanja v televizijski reklami za pepsi kolo pravijo Pepsi, je samozavesten in vase zagledan, saj je prepričan v svoj igralski talent in lep videz. Pri doseganju svojega cilja vidi v ženskah zgolj potencialne žrtve svojega načrta; sprva se s tem ne obremenjuje, sčasoma pa mu postane odveč, oglašati se začne tudi slaba vest, vendar le zaradi gimnazijke Pupe. Le-ta verjame v iskreno ljubezen, zato jo spoznanje, da je svet grd (Pepsi spi z drugimi, oče ima verjetno ljubico), tako prizadene, da si skuša vzeti življenje. Pravo nasprotje so študentka Danica, rekviziterka Helena in gledališka igralka Joja, ki spijo s Pepsijem, čeprav so v zvezi z drugim moškim, in se s tem ne obremenjujejo. Helena je samozavestna in vzvišena nad delom, ki ga opravlja, saj je sicer slikarka. Joja je brez zadržkov, saj se Pepsiju ponudi kar sama, brez predsodkov je tudi novinarka Maja, ki se spusti v avanturo, čeprav ga ne pozna dobro. Pepsija najbolj privlači igralka Žiži, ki je nedostopna, skoraj nedružabna in se izogiba intimnosti z moškimi. Režiserju Marku se zdi krivično, da ga želijo upokojiti, pri tem ga podpira prijatelj Maskvá.

Desdemona. Gledališka igralka Marija je nesamozavestna in ni prepričana v svoje igralske sposobnosti. Možu Petru si ne upa zoperstaviti se, čeprav zelo pogreša delo v gledališču, in raje z muko prenaša njegove zahteve, kot da bi se hčerki kaj zgodilo. Peter je opustil tako študij strojništva kot vožnjo v reliju in se zaposlil kot šofer občinskih funkcionarjev, zaradi česar se počuti manjvrednega. Njegova zahteva, da žena opusti delo v gledališču, je na moč sebična, zaradi nje je nesrečna žena, pa tudi sam ne preneha sumničiti. Gledališki režiser Drejc, ki se mu zdijo zahteve Marijinega moža nedopustne, je odločen, saj se sooči z ženo in ji razkrije,

181

da ljubi drugo. Olgici se ob tej novici poruši svet, skrbi jo, da jo bodo pomilovali vsi v vasi.

Monologi trezne igralke. Gledališko igralko Veroniko spoznamo le iz njenih samogovorov. S svojim videzom ni zadovoljna in tudi kot igralka ni dosegla večjih uspehov. V življenju je imela veliko slabih izkušenj z moškimi, kar je predvsem posledica nizke samopodobe, saj se ni postavila zase. V veri, da bo po prihodu iz bolnišnice imela bolj srečno življenje, se uspešno zdravi zaradi alkoholizma, vendar razočarana ugotovi, da uspešno zdravljenje ni pogoj za srečo.

Uralov zadnji nastop. Upokojen gledališki igralec Ivan Koprivnik s partizanskim imenom Ural se ni nikoli postavljal, da se je boril v NOB, čeprav ga je to obdobje zaznamovalo za vse življenje. Po upokojitvi, ki se je je zaradi nerazumevanja modernih iger že veselil, so ga zopet začeli preganjati spomini na preteklost: ljubezen do Sonje, njena smrt in občutek krivde. Čeprav se je poročil z Valerijo, Sonje ni nikoli pozabil, predvsem zato, ker ima o njej povsem idealno predstavo. Valeriji ob njem ni nikoli dolgčas, vendar je včasih težko, saj se zapira vase, tuhta in večkrat napije. Le bežno spoznamo Sonjinega brata Antona, ki Urala ne krivi za sestrino smrt, njegovo ženo, vojake, komandirja karavle Jovico, sekretarja partije.

4.3.5.7 Literarni čas in literarni prostor

Literarni čas in literarni prostor sta zelo raznolika in večinoma nenatančno določena. V prvi noveli se pripoved odvija maja in junija, v drugi od konca (verjetno 24.) avgusta do decembra, v tretji čas ni natančno zamejen, določen je le prvi dan pripovedi (8. marec), v četrti je določen le zadnji dan pripovedi (silvestrovo), a je najverjetneje minilo več kot tri mesece, v zadnji se vsa pripoved odvije v enem dnevu (27. 4. 1981). Dogajanje celotne zbirke je postavljeno v čas po drugi svetovni vojni (čas Jugoslavije). Zgradba je pretežno sintetična, le v Monologih trezne igralke in Uralovem zadnjem nastopu sta sintetična in analitična zgradba enakomerno zastopani (Veronika se spominja preteklih dogodkov; Uralovi spomini in pripoved o dogajanju v času vojne).

182

Ker so nekatere literarne osebe omenjene v več novelah, lahko sklepamo, da je dogajanje v vseh novelah razen v zadnji postavljeno v mesto M. (v prvi noveli imenovano le »mesto«), kar nehote asociira na mesto Maribor. Le v Pepsiju ali provincialnem donjuanu (na poti iz Ljubljane v mesto M.) in Desdemoni (nekje na vasi) je dogajanje postavljeno tudi izven mesta M. V zadnji noveli se Ural pelje z vlakom ob reki (verjetno Dravi) navzgor, nato izstopi in pot nadaljuje ob Bistrici do državne meje, kjer je karavla.

4.3.5.8 Pripovedovalec

V zbirki prevladujejo tretjeosebni, avktorialni (»Rastko, za prijatelje Pepsi, je slonel ob oknu vlaka in gledal drevje, drogove, hiše, železniške postaje in postajališča, ki so bežala mimo vlaka.« (Partljič 1986: 71)) in epski pripovedovalec, pojavljajo se tudi prvoosebni, personalni, lirski in dramski pripovedovalec. Slednji štirje tipi pripovedovalca so prisotni v Monologih trezne igralke, saj pripoved sestoji le iz didaskalij, tihega (»Sem to res jaz? Je mogoče? Kaj sem naredila iz svojega ksihta? /.../ Zakaj sem ravno jaz propadla?« (Partljič 1986: 161)) in glasnega samogovora (»Zadnjič ste imeli mogoče prav ... Želja po pijači je najbrž v človeku, ne glede na poklic.« (Partljič 1986: 168)), vendar se prvoosebni, personalni in lirski pripovedovalec pojavljajo tudi v drugih novelah. Le na enem mestu zasledimo drugoosebnega pripovedovalca (»Saj nisi človek, Ural, svinja si ... Strezni se ...« (Partljič 1986: 205)), kjer gre za notranji samogovor.

Prevladuje scenska perspektiva. Med načini pripovedovalčevega govora prevladujejo glasni zunanji govor (primer, podan ob tretjeosebnem in avktorialnem pripovedovalcu), glasni in tihi samogovor (primera, podana zgoraj) ter dvogovor (»Lepo, lepo si govoril. Kar solze so mi tekle. – Moral sem jim povedati, kar jim gre. A jih ni bilo, barab! – Bojo že izvedeli, Lučko, bojo. In po vsem tem je skoraj nemogoče, da bi ti letos ne dali Talijinega prstana.« (Partljič 1986: 37)). Prepletajo se predvsem opis (»Žiži je bila lepa, plavolasa, plavooka, le da ji oči niso tako vodeno begale kot Pupi ...« (Partljič 1986: 121)), polpremi (»Naj zdaj prestopi vrata, naj požre besedo in prisego, da prejme ta nesrečni

183

Talijin prstan /.../« (Partljič 1986: 45)), premi (»Moža ni doma, veš, je na turnirju v Bugojnu, je rekla v dvigalu.« (Partljič 1986: 89)) in odvisni govor (»Mišo je rekel, da mu je vseeno, če odpravim ali če rodim /.../« (Partljič 1986: 171)).

Pripovedovalčevo stališče je razvidno predvsem tam, kjer se kaže satira (kritika človeških slabosti).

4.3.5.9 Jezik in slog

Zvočni slog - rima: »/…/ kako se vrtinec pordeči od tople kurirske krvi /…/« (1986: 120) - onomatopoija: »/…/ od časa do časa je nejevoljno zamijavkal … Miiijau.« (1986: 91); »/…/ ritualno pljuvanje pred vhodom na oder, pppp … drži se, pppp za srečo, pppp …« (1986: 92); »/…/ trk trk z visokimi petkami /…/« (1986: 98) Zvočni slog ustvarjajo tudi verzi iz nekaterih Shakespearovih del (Othello, Hamlet, Komedija zmešnjav), iz partizanske pesmi Na oknu glej obrazek bled in iz pesmi Srečanje Mateja Bora.

Besedni slog - pogovorne besede: penzija ('pokoj'), hecati se ('šaliti se'), hulahupke ('hulahup nogavice'), sekirati se ('vznemirjati se'), korajža ('pogum'), plav ('moder'), zafrkavati ('dražiti'), rešpekt ('spoštovanje'), eksati ('izpiti do dna') - neknjižne ljudske besede: ksiht ('obraz'), trotl nam. trotelj ('neumnež'), zrihtan ('lepo urejen'), likof ('končanje večjega opravka') - narečna beseda: goša ('gošča') - žargonske besede: faks ('fakulteta'), prfoksi ('profesorji'), šarža ('stranska, manj pomembna vloga') - tujke: teater ('gledališče'), privat ('zasebno'), anarhija ('nered'), mercedes, a priori ('vnaprej'), Etc. ('itd.'), komplikacije ('zapleti'), onanija ('samozadovoljevanje'), maltretiranje ('trpinčenje'), delirium tremens ('alkoholni bledež') - izposojenka: džip - angleški izrazi: »To be or not to be.« (1986: 13), Comedy of Errors, Past Tense, Perfect, by, knockout, by the way, of course, rdeč kot baby beef, happy, full

184

- nemški izraz: halt

- hrvaški izrazi: »Stoj ili pucam!«; »Bože, ubio sam tog čoveka!« (1986: 206) - češki izrazi: »Na zdravje, na zdar!« (1986: 110); »Co je pan Pepsi tako tužni?« (1986: 111) - ljubkovalne besede: kavica, dežek, zemljica, Lučko, Aljica, mamica, Olgica, Rokec

- slabšalne besede: barabe, smrkavec, svinjarija, tipi, babe, trapa, pritepenec, mlečnozobci, teslo, lajati, sikati, banda - psovke in zmerjavke: hudič, kreten, bedak, svinja, peder, krava, koza, tele - nizke besede: crkniti, fukati, pička, buzarant, (za)jebati, sranje, rit, gobec, klinčev, klinc ga gleda, mater, pokavsati, jebemti, pizdarija, srati, poscati se, peder - kletvice: (porka) madona, vraga, pri hudiču, prekleti hudič, pička materina, jebemti (mater) - ironične besede: »Kakšna krivica se šele godi pisatelju, ki piše podobne novele, kot je ta, potem pa mu zanje plačajo tako malo, da si ne upa pogledati v oči nobenemu mehaniku, vodovodarju, pleskarju in drugim uglednim ljudem te družbe.« [podčrtala J. L.] (1986: 67); Režiser je Joji »lepo rekel, lošem kurcu svaka dlaka smeta /…/« [podčrtala J. L.] (1986: 87) - poudarjalne besede: zelenec, zavrteži, grobijani, ljubosumnež, dvoličnica, pokvarjenci - neologizmi: teatrokrati, teatrofobi ('tisti, ki škodujejo gledališču'), joškogled ('ta, ki gleda prsi') - ukrasni pridevek: temne slutnje, ostareli in zavrženi gledališki umetniki, šepajoč korak, jugoslovanski odri, provincialno gledališče, sključena belolasa starka, pametni, pronicljivi, nadvse pošteni moški, lep pogrebni šopek, ljuba slovenska beseda - poosebitev: »Zaskrbljeno je tolkla palica po asfaltu.« (1986: 16); »Ni se menila [reka; dodala J. L.] zanj, a tudi mesto se ni vznemirjalo zaradi reke.« (1986: 37); »Poljubi naju, smrt /…/« (1986: 125) - primera: »/.../ in dlan je že čez hip počila po čelu, kakor če se riba vrže v vodi.« (1986: 17); »Delal si, dodelal, pojdi. Kakor hlapec Jernej /.../« (1986: 21); »Tedaj se je za hčerko, ki je kot trdnjava stala med vrati, pokazala sivolasa glava /.../« (1986: 26)

185

- metafora: »O, še malo ni potrebno, da je jesen življenja meglena, turobna, žalostna …« [podčrtala J. L.] (1986: 49) ('starost'); »/…/ ne bojo se delali lepi, ti gledališki hinavci in pokvarjenci, ki bi radi tudi njegovo ženo potegnili v to gnojnico.« [podčrtala J. L.] (1986: 148) ('moralna izprijenost'); »Sonja, sonce, solza Uralovega življenja …« [podčrtala J. L.] (1986: 195) ('sreča, bolečina') - metonimija: »/.../ toda vse mesto že govori o tem, kaj delata ta dva stara zaljubljenca.« (1986: 19); »Naj le vlečejo državni denar, naj si delijo lovorjeve vence /…/« [podčrtala J. L.] (1986: 36) ('zmage, prva mesta')

Stavčni slog - nasprotje: »Ko je gledal to pametno in s svojim nekdanjim igralstvom neobremenjeno igralko, se mu je zazdel Petkovšek s svojimi cirkusi in užaljenostjo /.../ ubog smešen harlekin, gospa Zita pa res prava gospa.« (1986: 28) - ponavljanja: »Trideset let sva skrivala. Trideset let že živim z možem, ki ga ne maram /.../« (1986: 15) (anafora); »Lepo, lepo si govoril.« (1986: 37) (geminacija); »Ker nimajo primernega igralca, igralca, ki je dozorel.« (1986: 40) (anadiploza); »To bo gesta, to bo učinkovita gesta /.../« (1986: 46) (epifora); »Krivica boli.« (1986: 88) (kot refren) - paralelizem: »Vedel je, kje bo Celcer zajel sapo, kje bo nerazločen, kje bi sam toliko bolje opravil ...« (1986: 43); »Saj je Julija rekla, da ga bo letos zagotovo dobil. Saj je Blažek v gledališču slišal. Saj je novinar povsem direktno napisal /.../« (1986: 43) - vzklik: »Da ga ni sram!« (1986: 7); »Saj sem rekel, da ne bom več prestopil teatrskega praga!« (1986: 10) - brezvezje: »Srkanje, obračanje albuma, toplo človeško razumevanje dveh sorodnih duš.« (1986: 13); »Toda palica že kreše po pločniku, baretka spet počiva po strani na glavi, gnev piska skozi glasilke, užaljenost se grenkosladko razlije po udih.« (1986: 19) - mnogovezje: »Naj gre na svečanost in prelomi prisego in kletev /.../« (1986: 46); »In sta ugasnila luč in sta se ljubila in sta prižgala luč in sta kadila /…/« (1986: 76); »Rekel je, /…/ da bi oni zgoraj radi, da bi jih mi mladi ubogali in častili in se jim zahvaljevali /…/« (1986: 170) - frazem: »In Drejcu je padla v glavo misel /.../« (1986: 26); »Uralu ni bilo lahko pri srcu /…/« (1986: 185); »Bil je na trnih od pričakovanja.« (1986: 156)

186

- perifraza: »/…/ Rubikon je prekoračen …« (1986: 56); barva planinskih rek in jezer ('turkizna barva'); pokvarjeno gnezdo; leglo greha, fuka, laži, hinavščine, homoseksualnosti ('gledališče'); periskop naših stanovanjskih podmornic ('kukalo') - obrnjen besedni red: bedak stari, coprnica stara - stopnjevanje: »Delal si, dodelal, pojdi.« (1986: 21); »Še pred leti je večkrat odhajal v te kraje, tekal in jurišal, se napil, jokal in klel /…/« (1986: 187)

Sklep Zvočni slog ustvarjajo predvsem primeri onomatopoije. V okviru besednega sloga je največ tujk, pogovornih in čustveno zaznamovanih besed (največ je nizkih besed), med tropi so najpogostejši ukrasni pridevki (razumski, nazorni, čustveni), ki sestojijo iz različnega števila besed (1–4), in primere. Estetsko učinkovita je le raba hrvaških (graničar) in čeških (češka igralka) izrazov. Na čustvenost sloga kažejo poleg čustveno zaznamovanih besed tudi brezvezja, mnogovezja, ponavljanja, vzkliki in frazemi. Primerov poosebitve in metonimije, za katere velja, da so večinoma razumske, v primerjavi z drugimi figurami in tropi ni veliko. Zastopana so priredja, podredja, enostavčne povedi in neglagolski stavki. Podredno zložene povedi, ki jih je v primerjavi s priredno zloženimi več, kažejo na razumskost skladnje. Vendar le-ta ni zgolj miselna, kaže se tudi njena čustvena funkcija (stavčni členi ali stavki se povezujejo z istimi vezniki ali brez njih, številna ponavljanja besed, besednih zvez, podobno grajenih stavkov). (Kos 2001: 136.)

Na realističen slog kažejo prisotnost fabule, ki razkriva človekovo usodo, predstavljanje stvarnosti (jasna predstava o dobi, družbenih razmerah, zgodovinskem dogajanju), odsotnost idealiziranja literarnih likov (le-ti niso nadpovprečne osebnosti, ampak povsem vsakdanje), analitičnost (avtor ugotavlja razloge za razodevanje značajev), prisotnost tretjeosebnega pripovedovalca, dialoga, monologa in opisa. Za realističen slog so značilna skromna izrazna sredstva, vendar tega v tej zbirki ni opaziti (živo, raznoliko besedišče, številni primeri tropov in figur). (Pogačnik 1970: 124–134; Kos 1999: 184–186.) Na naturalističen slog kažejo motivi (varanje, alkoholizem, spolnost, samomor) (Dolinar idr. 1981: 155).

187

»Vivisekcija umetniške biti malomestnega opernega okolja je podana zanesljivo, slikovito in tudi z ironijo, ki je sicer značilnost Partljičevega pisateljskega in dramskega sloga.« Partljič je besedni ustvarjalec fabule, le-ta je hkrati portret posameznika in družbe kot celote. »S tem načinom pripovedovanja si Tone Partljič gradi most k bralcem in ti najdejo čez ta most pot k svojemu pisatelju.« To sožitje pisatelja in bralca je pomembna kakovost Partljičevih zgodb. »Te zgodbe pa so moralno snemanje mask z obrazov tistih, ki /…/ želijo biti nad nami, čeprav so s svojimi spodrsljaji, neuspehi, lažmi, grehi in iluzijami lahko globoko pod nami.« (Štih 1986.) Poleg satire in v okviru te ironije je v manjši meri prisoten tudi zgolj humor (večinoma besedna komika).

4.3.6 Kulturne humoreske, prosim

4.3.6.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba

Kulturne humoreske, prosim je zbirka humoresk in (v manjši meri) satir, ki jih je avtor večinoma objavil v dnevnem časopisju (»Kulturne humoreske, prosim« 1989: 13). Humoreska je kratka prozna pripoved, v kateri prevladuje humor kot svojevrstna zmes resnobe, komičnosti in vedrine. S tem spada v okvir humoristične književnosti. (Kos 1990: 90.) Janko Kos v Literarni teoriji (2001: 164) pojmuje »satiro« v ožjem smislu le kot pesniško zvrst, v Enciklopediji Slovenije (1990: 90) pa obravnava satiro tudi kot zvrst kratke proze. Tudi Gregor Kocijan (1996: 404) navaja, da je satira književno delo, ki zasmehljivo, zbadljivo, ostro in duhovito napada družbo, človeške napake in moralno sprevrženost, in da se lahko pojavlja v vseh zvrsteh in vrstah, v vezani ali nevezani besedi; prevladujejo oblikovalni postopki, za katere so značilni karikiranje, ironiziranje, parodiranje in travestiranje.

Zbirka obsega 137 strani in je razdeljena na pet tematsko zaokroženih poglavij, v vsakem od njih je različno število humoresk in satir: »Lubi« Slovenci (7), Spomini predsednika (11), Ves ta svet je oder (3), Partijske humoreske (6), Razno

188

(8). »Partljičev veder pogled na svet dopolnjujejo duhovite ilustracije Boža Kosa« (»Kulturne humoreske, prosim« 1989: 13).

4.3.6.2 Snov

Snovi, iz katerih zajema Tone Partljič pri ustvarjanju humoresk in satir, se zdijo muhe enodnevnice, primerne le za dnevno časopisje. Njihova smešnost bi torej morala ugasniti hitro s časom, a je povsem nasprotno. Tukaj beremo komične komentarje k dogodkom izpred več kot dvajset let, pa se vseeno zabavamo. Zdi se, da zna avtor aktualizme skoraj nevidno, a s pravim nagonom vzdigniti nad dnevno minljivost – v svet večnih človeških slabosti. (»Beseda na ovitku« 1988.) Najprej so v središču slabosti Slovencev na splošno, nato slabosti pisateljev, gledališčnikov, drugih ustvarjalcev in umetnikov ter političnih funkcionarjev. Snov zajema tudi s področja politike, kjer so v ospredju predvsem slabosti državne ureditve v času Jugoslavije (enopartijski sistem, nedemokratične volitve, poskus uresničitve socialistično urejene države idr.) in negativne posledice le-teh (zadolženost, inflacija, naraščanje napetosti med jugoslovanskimi narodi idr.). Avtor nedvomno črpa tudi iz lastnih izkušenj, saj je sam pisatelj, nekoč tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev, dramaturg, umetniški vodja gledališč, član ZKS in ZKJ14 ter predvsem državljan Jugoslavije. Navdahnili so ga tudi ljubezen do ribištva (opazno v eni od humoresk), deli Ivana Cankarja (predavanje Slovenci in Jugoslovani in črtica O človeškem napuhu) ter Zdravljica Franceta Prešerna.

4.3.6.3 Fabula

Zaradi velikega števila fabul, bomo le-te podali v nekoliko skrčeni obliki. Z besedno zvezo »lubi« Slovenci, kakor se imenuje prvo poglavje, nas je ogovoril Primož Trubar, danes pa si tako ne rečemo niti sami, kaj šele, da bi nas tako klicali drugi narodi. Tone Partljič je razočaran, saj je vedno nekaj kriv le zato, ker je Slovenec. Ugotavlja tudi, da nimamo smisla za humor ter da izkazujemo

14 ZKJ – Zveza komunistov Jugoslavije.

189

spoštovanje živim politikom in mrtvim pisateljem. Ob slovenskem kulturnem prazniku predsednik zbora porabnikov Kulturne skupnosti Duplek predstavi življenje in delo Franceta Prešerna zelo pozitivno in všečno (tedanji) oblasti. Na račun našega največjega pesnika se pošali pripovedovalec v naslednji humoreski, ko vzame pod drobnogled Zdravljico in jo poveže z aktualnim dogajanjem. Budni državljan okrca Ivana Cankarja; opozori namreč na nekatera sumljiva mesta v Cankarjevem predavanju, kjer je po njegovem mnenju opaziti rovarjenje zoper državno ureditev v Jugoslaviji.

Spomini predsednika. Tone Partljič je kot predsednik Društva slovenskih pisateljev imel priložnost še bolje spoznati slovenske pisatelje, kot bi jih sicer. Tako izvemo, kako le-ti preživljajo dopust na morju; v kakšnem odnosu so s svojo ženo; kako pomembne se jim zdijo recenzije; da so nekateri od njih prepričani, da imajo monopol nad določeno idejo ali temo; kako delujejo žirije; da mu zavidajo, ker je v bolnišnici, oni pa so zdravi in se morajo spopadati z vsakdanjimi težavami; da ustvarjajo predvsem zato, da bi koga zašili.

Ves ta svet je oder. Premiera je nedvomno uspela, saj druge igralke obrekujejo igralko, ki je igrala glavno vlogo, drug režiser kritizira režijo, nek slikar sceno, starejši dramatik celotno predstavo. V nekem gledališču želijo uvesti nagrado za najboljšega igralca in igralko leta, vendar je to bolj zahtevno, kot je videti na prvi pogled: enake možnosti za nagrado želijo imeti tudi igralci manjših vlog, igralci brez vlog in igralci, ki so se bolj posvečali samoupravnim funkcijam kot igranju. Vsi ti menijo, da je krivdo za njihov manjši uspeh oziroma neuspeh treba iskati v vodstvu gledališča. Številni ljudje pa so prepričani, da je Slovencev tako malo, da se med seboj vsi poznamo, kar se da včasih dobro izkoristiti: po zvezah priti do koristi.

Partijske humoreske. Tone Partljič se pri pisanju humoresk za Komunista sooča z vprašanjem, kako napisati primerno partijsko humoresko, na šaljiv način opozori na nekatere pereče probleme v državi, razmišlja o pozitivnih in negativnih straneh enopartijskega sistema in večstrankarske demokracije ter o tem, kako nekoč priljubljena revolucionarna gesla danes niso več primerna, spoznava, da so

190

politični funkcionarji »garači« (Partljič 1988: 108–110) in usmiljenja vredni ljudje.

Razno. Humoreske obravnavajo različna vprašanja: podražitev hrane in drugih storitev, učinke liberalizacije tiska, mehko in trdo erotiko, napetosti na Balkanskem polotoku, vrnitev družine z dopusta.

4.3.6.4 Tema

Poglavje »Lubi« Slovenci tematizira značajske slabosti in družbene razvade Slovencev, poglavje Spomini predsednika književniško srenjo (»Kulturne humoreske, prosim« 1989: 13) in njene značajske slabosti, poglavje Ves ta svet je oder značajske slabosti gledališčnikov, poglavje Partijske humoreske značajske slabosti političnih funkcionarjev ter slabosti državne ureditve v Jugoslaviji in posledice le-teh, poglavje Razno »naše velike in male »probleme« od cen do mehke in trde erotike« (»Kulturne humoreske, prosim« 1989: 13).

4.3.6.5 Motivi

Navajamo nekatere izbrane motive. Pripovedovalec na šaljiv način razkriva, da Slovenci nimamo smisla za humor (»Zlasti Slovenci veliko govorimo o smehu in humorju, ker je pač človek navajen, da veliko govori o tistem, česar nima.« (Partljič 1988: 28)) in ironično dodaja, da so »naši redki humoristi cenjeni, spoštovani in v marsičem celo privilegirani ljudje« (Partljič 1988: 28). Humor naj bi bil veder in naj bi vzbujal smeh od srca, a pri nas je pogostejši satirični humor.

Da imamo Slovenci nizko samopodobo in smo nesamozavestni, razkrivajo besede: »Največ slabega o Slovencih pa povedo seveda Slovenci sami. Sami smo si rekli, da smo hlapci, za hlapce rojeni, da smo butasti in butalasti, da smo zavistni zavistneži« (Partljič 1988: 84) in predvsem satira, ki jo uvaja odlomek iz Cankarjeve črtice O človeškem napuhu, kjer se tudi Jezus razjoče, potem ko mu mož, ki trdi, da zanj ni pomoči ne na zemlji ne v nebesih, razkrije, da je Slovenec.

191

Slovenski pisatelji lahko dopust preživijo ob morju, kjer imajo svoj počitniški dom. S pretiravanjem ob dogovarjanju z ženo, kdaj bodo šli na dopust, da ne bo isti čas tam tudi kakšen modernist, če je sam recimo »normalen« pisatelj, se ustvarja komičen učinek. Na dopustu nameravajo ustvarjati, a vedno najdejo kakšen izgovor, da se to ne zgodi. Med seboj se večinoma slabo poznajo; pravijo, da zato, ker ne berejo slovenskih knjig; če pa kakšno po naključju vzamejo v roke, se izgovarjajo, da je dopust primeren za »lažjo literaturo« (Partljič 1988: 39); kar dokazuje, da niti slovenski pisatelji ne cenijo slovenske literature. Po vrnitvi z dopusta je neimenovana družina presrečna, da je zopet doma. Komični učinek zopet ustvarja pretiravanje, ko se mati veseli zopet oditi v službo: »Hvala bogu, si bo človek vsaj odpočil in izvedel, kaj novega« (Partljič 1988: 123).

Mlad pisatelj prosi Toneta Partljiča, da mu napiše recenzijo tedaj še nenapisanega literarnega dela. Po dolgem prigovarjanju slednji le privoli. Mladenič mu nato le prinese svojo stvaritev – črtico, a želi, da mu napiše recenzijo romana, saj bo nato črtico še predelal. Ko je recenzija napisana, se jezi, da bo moral napisati takšen roman, kot si ga je zamislil recenzent, a nato popusti, saj je recenzija res pomembnejša od romana. Komični učinek se dosega s pretiravanjem in ironijo.

Številni ljudje ponujajo Tonetu Partljiču svoje ideje, za katere so prepričani, da so edinstvene in da jih mora upoštevati pri pisanju novega literarnega dela. Vendar jim Partljič ne more »dati mesa« (Partljič 1988: 66), saj niso njegove. Nekateri pisatelji pa se pritožujejo, da so nameravali napisati literarno delo, a jim je nekdo ukradel idejo: »Gotovo je bil smrkavec skrit kje v grmovju, poslušal in to zapisal.« (Partljič 1988: 61.) Kažeta se besedna komika in pretiravanje.

Po famozni napovedi, da je biti član žirije »največ, kar lahko človek doseže« (Partljič 1988: 64) (ironija), sledi nasprotje, saj pričakujemo odgovorno in strokovno delo članov žirije, a se izkaže, da je vse prej kot takšno: pri ocenjevanju popevk članom žirije ni potrebno imeti posluha, ampak je celo zaželeno, da ga nimajo, saj so lahko tako bolj objektivni (pretiravanje, besedna komika).

Premiera ima v gledališkem svetu velik pomen. Pred premiero so vsi, ki pri njej sodelujejo, nervozni in polni pričakovanja, kako bo predstava uspela ter ali bo

192

osvojila kritike in občinstvo. Že v poglavju o fabuli smo zapisali, da so sodelujoči prepričani, da je premiera uspela, saj jo drugi dramatik, režiser, slikar, ravnatelj sosednjega gledališča kritizirajo. Komični učinek ustvarjajo nasprotje, pretiravanje in besedna komika.

O slabostih državne ureditve v času Jugoslavije spregovori pripovedovalec predvsem z ironijo in s pretiravanjem, ki kažeta na satiro, vendar brez napadalnega tona. Pogost motiv je inflacija; v skladu z izrekom »nič ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše« pripovedovalec skuša bralca razvedriti z »optimistično napovedjo« (Partljič 1988: 98): »Tudi prihodnje leto bo namreč pokazalo, da naša inflacija ni tako visoka, da bi ne mogla biti še višja, in naši dolgovi tako veliki, da bi ne mogli biti še večji.« (Partljič 1988: 98–99.) Deček Cene je vedno tepen, ker ima takšno ime, Janez Kranjec pa ima kljub nenehnim podražitvam še vedno smisel za humor: podražitve stanarine je vesel, saj ima sosed štirisobno stanovanje, sam pa le garsonjero.

Pripovedovalec z ironijo hvali enopartijski sistem, saj se državljanom ni »treba bati, kaj šele trepetati, kdo bo izvoljen in kakšna bo potem naša usoda«; vedno namreč zmagajo »naši« (Partljič 1988: 101).

Svoboda tiska, govora, mišljenja je v ustavi sicer zapisana, a ne v celoti upoštevana, saj se pripovedovalec z ironijo čudi, da lahko od Angležev izvemo, »kolikšna je v resnici naša inflacija in koliko smo zares dolžni tujini. Tudi to dokazuje, kako močne vohunske in obveščevalne službe ima Zahod, da je bolje informiran o nas kot mi sami.« (Partljič 1988: 125.)

4.3.6.6 Literarne osebe

V zbirki nastopi veliko literarnih oseb, večinoma so imenovane zgolj z občim imenom, z osebnim lastnim imenom so poimenovane le štiri. Ni poudarka na karakterizaciji literarnih oseb, saj je le-ta površna in neizdelana, ampak je funkcija literarnih oseb drugačna kot v drugih zvrsteh Partljičeve proze. Nekatere osebe avtorju služijo, da izrazi svoje mnenje, druge, da izrazi svoje nestrinjanje, s

193

pomočjo vseh pa opozori na določene pojave v družbi in/ali okrca slabosti ljudi ter pri tem ustvarja komične učinke (predvsem z besedno komiko, ironijo, s pretiravanjem). V pogovorih z njimi (nastopa kot literarna oseba) ponavadi zastopa nasprotno stališče.

Pri vsaki literarni osebi bomo podali le tisto, kar najbolj izstopa. V prvi osebi pripoveduje večinoma Tone Partljič, ki nastopa kot literarna oseba. Na svoj račun se zna pošaliti (Nesrečen je ker nima časa pisati literarnih del. »Seveda, pa je to najbrž velika nesreča samo zame, uredniki pri založbah in direktorji gledališč so najbrž zadovoljni, da jih ne oblegam z rokopisi.« (Partljič 1988: 57)), razkrije tudi svoje šibke točke (Ko se je nekoč imel priložnost peljati z mercedesom, ki so se mu vsi umikali, je tudi sam bil v skušnjavi, da bi postal politik.).

Podano je večinoma potrebno razumeti ironično ali pa gre za pretiravanje. Prijatelja, državljana Jugoslavije, a ne Slovenca, Slovencem očitata, da so izkoriščevalci, ki dobro živijo na račun manj razvitih republik Jugoslavije, in da so si izbrali za sosede Italijane in Avstrijce, samo da bi dokazali, da jim ni mar za usodo Balkana. Prijateljica očita Slovencem, da rušijo skupne jugoslovanske ideale in žalijo JLA. Slovenski humorist in satirik je prepričan, da humor ne more biti veder, ampak le zajedljiv in zbadljiv. Komediograf je razjarjen, ker so negativno ocenili njegovo novo komedijo; svoj gnev je izrazil v epigramih, ostrih »kot solna kislina« (Partljič 1988: 31). Mlademu pisatelju je recenzija pomembnejša od romana. Med ljudmi z idejami in brez talenta je imenovana le Miša, ki si želi režirati televizijsko nadaljevanko in zato prepričuje Partljiča, naj zanjo napiše scenarij. Od ljudi, ki imajo ideje in talent, nastopijo pisatelj, ki je prepričan, da mu je idejo za dramo ukradel mlajši avtor; režiser, ki trdi, da ima monopol nad tragedijo Romeo in Julija; in pisatelj, ki meni, da lahko o kolektivizaciji kmetijstva piše samo on. Članom žirije pri ocenjevanju popevke ni pomembno ne besedilo ne to, da Partljič kot član žirije nima posluha. Ko je Partljič v bolnišnici zaradi težav s kolkom, mu vsi ljudje dokazujejo, da ima srečo, saj se lahko tako izogne vsakdanjim obveznostim, in ker je humorist, zna »doživljati celo bolečino humoristično« (Partljič 1988: 72). Karkoli naredimo, naredimo zato, da bi koga zašili. To dokazujejo pisatelj s svojo knjigo, slikar z vabilom na svojo razstavo, Partljičev prijatelj na podelitvi literarne nagrade in

194

ugledni humorist, ki Partljiču predlaga, naj napiše članek, v katerem bo »zajebal« (Partljič 1988: 75) vso kulturno srenjo. Ker je Slovencev tako malo, smo prepričani, da se med seboj vsi poznamo. Gledališčniki tako vedo o Partljiču in njegovi hčerki več, kot onadva sama; znanka iz Ljubljane pa je na ulici slišala, da bodo kritiki Partljičevo novo knjigo raztrgali, ker jo je opremil slikar, ki ljubimka z ženo duhovnega vodje mlajše kritike. Medtem ko Partljičev prijatelj predlaga, da se naj nekaj časa ne pozdravljata, da ne bodo drugi mislili, da se mu prilizuje in išče koristi po zvezah, neznan moški pokliče Partljiča in ga skuša pregovoriti, da priskrbi službo pastorkinemu fantu. Kadar Partljič noče oditi v trgovino, je njegova žena, pol Slovenka pol Hrvatica, prepričana, da gre za slovenski nacionalizem. Partljič primerja tovariša Staneta, sekretarja na komiteju sekretariata, ki neprestano tarna, kako garaško je njegovo delo, s svojim očetom, ki je opravljal težko fizično delo, in ugotavlja, da so ljudje, kot je Stane, usmiljenja vredni, saj so nezadovoljni in zamorjeni, njegov oče pa je bil ponosen in vesel, ko je opravil delo. Državljan Socialistične federativne republike Šokterapije je pravi domoljub, ki hvali državno ureditev svoje domovine, vendar je hvala ironična; iz nje veje kritika slabosti državne ureditve v Jugoslaviji in njenih posledic; kritiko na ta račun avtor izrazi tudi s pomočjo budnega državljana, ki Ivanu Cankarju očita rovarjenje zoper državno ureditev. Janez Kranjec in Cene se soočata z inflacijo (več o njiju v poglavju o motivih v okviru motiva inflacije). Predsednik zbora porabnikov Kulturne skupnosti občine Duplek hvali Franceta Prešerna in pri tem razkriva svojo neizobraženost. Avtor se ponorčuje tudi iz pisateljev (več o njih v poglavju o motivih v okviru motiva dopusta) in njihovih žena. Poznamo več tipov pisateljskih žena, a za vse velja, da so njihove zasluge za literaturo »neprecenljive« (Partljič 1988: 45). Intelektualke na primer veliko boljše vedo, »kaj je njihov ustvarjalec mislil, kaj čutil in kaj rekel ali zapisal« (Partljič 1988: 47–48) ter kdaj se je rodil kot on sam. Neznana ženska poišče Partljiča, da bi govoril z njenim očetom, ki umira. Ne more namreč umreti preden ne izve, ali bo Bulatović izvoljen. Ko mu Partljič pove, da bo to znano šele čez en teden, starec odvrne, da bo počakal in še ne bo umrl. S pomočjo igralk, starejšega dramatika, mladega režiserja, slikarja in ravnatelja sosednjega gledališča avtor okrca pogosto človeško slabost – nevoščljivost oziroma zavist.

195

4.3.6.7 Literarni čas in literarni prostor

Pripoved razkriva čas, ko je še obstajala Jugoslavija (po drugi svetovni vojni). Literarni čas večinoma ni natančno določen (na primer zadnjič, pred dnevi, na dan premiere, ob koncu leta, zjutraj, popoldne), le nekajkrat je zapisana letnica, nekajkrat pa lahko sklepamo, za katero leto gre; tako v prvem kot drugem primeru gre za 80. leta 20. stoletja. Zgradba je večinoma sintetična, ko gre za retrospektive (pripovedovalec na primer poseže v čas, ko sta živela Primož Trubar in Ivan Cankar), tudi analitična. Dogajanje ali zgolj razmišljanje o določenih pojavih je vezano na Slovenijo kot eno od republik nekdanje Jugoslavije ali na Jugoslavijo kot celoto. Literarni prostor večinoma ni natančno določen (na primer ob cesti, ob morju, v gledališču, pisarni, na festivalu, v trgovini, doma), nekateri kraji, kamor je pripoved postavljena, pa so le imenovani: Duplek, Maribor, Gradec, med Celjem in Domžalami, Ljubljana.

4.3.6.8 Pripovedovalec

Prisotna sta skoraj izključno prvoosebni in avktorialni pripovedovalec (»Moje poglavitno spoznanje je sicer, da pisatelji prihajajo na morje, ker ne marajo morja.« (Partljič 1988: 37)), tretjeosebni le nekajkrat (kadar se avtor ne strinja s Slovenci – na primer »Slovenci ne marajo preveč knjig« (Partljič 1988: 7)), prav tako personalni (na primer v Ljubljanski grozljivki 1988 ima bralec nekajkrat občutek, da gre za notranji samogovor). Prav tako je skoraj izključno prisoten epski pripovedovalec, le nekajkrat dramski (humoreska Govor ob slovenskem kulturnem prazniku je dejansko glasni samogovor, humoreska Za javno tribuno ali proti? Za Maistrov spomenik ali proti? pa sestoji pretežno iz dvogovora), kjer se pojavlja notranji samogovor, je pripovedovalec lirski.

Izmenjujeta se scenska perspektiva, ki jo izkazujeta predvsem samogovor (glasni: »Spoštovane tovarišice, spoštovani tovariši! Na današnji dan je umrl največji slovenski pesnik, zato je ta dan primeren za slovenski kulturni praznik. /.../« (Partljič 1988: 14) in tihi: »Kako naj se prebijem iz tega mračnega mesta?« (Partljič 1988: 137)) in pogost dvogovor (»Si mi ukradel idejo, kaj? – Kakšno

196

idejo? – Ne veš, da imam jaz monopol nad Romeom in Julijo? – Ne vem, prisežem. – Pa boš zdaj zvedel! /.../« (Partljič 1988: 62)), in panoramska perspektiva, kadar so pripovedovalcu znane glavne zakonitosti obravnavanega obdobja, skrite pa so mu podrobnosti (Kmecl 1996: 216). Poleg samogovora in dvogovora je način pripovedovalčevega govora tudi glasni zunanji govor (primer, podan ob prvoosebnem in avktorialnem pripovedovalcu).

Prepletata se odvisni (»Eni pravijo, da smo natančen, priden, delaven, redoljuben... narod /.../« (Partljič 1988: 84)) in premi govor (»Žena samo laja, muca pa prede, je pojasnil.« (Partljič 1988: 39)), opis se pojavlja le občasno (opis različnih tipov pisateljskih žena in različnih vrst rib).

Pripovedovalec se ne postavlja »nad dogajanja, ne prevzema razsodniških vlog, temveč štrca s svojim smehom naokrog kot eden izmed soudeležencev današnje družbene ekvilibristike« (»Kulturne humoreske, prosim« 1989: 13), do pojavov v družbi se opredeljuje predvsem z ironijo in s pretiravanjem.

4.3.6.9 Jezik in slog

Zvočni slog - rima: »Preberem, da v tem mestu obešajo Srbe na vrbe in kujejo Bosance v lance.« (1988: 135) - onomatopoija: »Za gledališko srečo se popljuvajo bolj z glasovi »p« »p« »pfuj« kot zares.« (1988: 79) - aliteracija: »Skratka, vsak o vsakomer »vse« ve /…/« (1988: 84) Vključeni so verzi iz Prešernove Zdravljice, iz neimenovane partizanske pesmi in iz Soldaške.

Besedni slog - pogovorne besede: zarukan ('neumen'), jurji ('več tisoč dinarjev'), zafrkljiv ('ki (rad) draži koga, se norčuje iz koga'), štrajkati ('stavkati'), zafrkavati ('mučiti se'), penzija ('pokoj'), štrajk ('stavka'), kasirati ('sprejeti denar za prodano blago') - neknjižni ljudski besedi: ravbar ('ropar'), zrihtati ('priskrbeti')

197

- žargonska beseda: marica ('policijsko intervencijsko vozilo') - tujke: monetaren ('denaren'), talentiran ('nadarjen'), devizni ('tak, ki se nanaša na tuja plačilna sredstva'), homoerotičen ('homoseksualen'), ideal ('najvišji vzor'), nacionalizem ('narodni egoizem'), pozicija ('položaj'), denuncirati ('ovajati') - angleški izraz: money

- nemški izraz: Leibnitz - hrvaški/srbski izrazi: braća, »A táko! Onda plakaj!« (1988: 13), vazdušna odbrana - italijanski izraz: sciavi - ljubkovalne besede: kavica, muca, oči - slabšalne besede: čuš ('Slovenec, Jugoslovan'), barabe, bedak, smrkavec - psovka in zmerjavka: kurbe - nizke besede: kurbe, zajebati, svinje, rit, sranje, svinjarija, prasec, vlačuga, nategniti, najebati, kurc, klinc, posrati - kletvice: porka madona, jebemti, mater - poudarjalne besede: skopuhi, preračunljivci, strahopetec, ljubček ('ljubimec'), srečnež, zavistnež - ironične besede: »Še večje zasluge za književnost imajo intelektualke.« (1988: 47) [podčrtala J. L.]; »Človeku je samo žal, in to opravičeno, da same ne pišejo [žene pisateljev] /…/« (1988: 48) [podčrtala in dodala J. L.] - neologizmi: butalast ('neumen'), fašistoiden ('fašističen'), humorizirati ('uvajati humor'), alkoholog ('psihiater, ki se ukvarja z zdravljenjem alkoholizma'), brezpartijski sistem ('tak, ki je brez partije') - ukrasni pridevek: enotni slovenski monetarni prostor, avtomobilska cesta, napredna in poštena slovenska inteligenca, lepa slovenska vasica, narodni junak, sumljiva stališča, rdeč svinčnik, elitistični elementi, liberalistična gesla - poosebitev: »Je zelo modra, premetena, skeptična riba, ki druge ribje vrste vzvišeno prezira.« (1988: 49); »Zadnjič sem slišal ribo, /…/ kako je na ribjem simpoziju dokazovala, da so bile ščuke nekoč zelo razširjene v donavskem rečnem zalivu /…/« (1988: 53) - primera: »Napisal sem tri epigrame, taki so ko solna kislina /…/« (1988: 30); »/…/ so morali menjavati prepričanje kot suknjiče /…/« (1988: 101); »/…/ izmučen, kot da bi bil pokosil tri hektare travnika.« (1988: 109)

198

- metonimija: »/…/ Slovenci še vedno prebirajo Ivana Cankarja /…/« (1988: 20); »Zato sem prepričan, da za ukvarjanje s Cankarjem ni pravi trenutek.« (1988: 21); »Jaz bi naj "pregledoval in opazoval" Platona, ko ga je vendar že cel svet in vsa tisočletna kultura "recenzirala!"« (1988: 56) - metafora: Poznamo več vrst pisateljskih žena. »Od zmajev do muc in prestrašenih jerebic.« (1988: 45) ('od žensk, ki silovito napadajo, zlasti z besedami, do pohlevnih žensk'); sulec je nekakšen predsednik med ribami, smuč pa direktor, to lahko razumemo tudi metaforično: predsednik in direktor v svetu ljudi

Stavčni slog - nasprotje: »Zato ob obletnici njegove [Prešernove; dodala J. L.] smrti kličem: naj živita Prešeren in naša samoupravna skupnost!« (1988: 15); »Tudi ta spis želi biti humoreska, zato prosim vse, ki bi se videle v njem, naj vzamejo reč na znanje, kakor je zapisana, namreč kot humoresko, čeprav seveda mislim hudičevo zares.« (1988: 45) - ponavljanja: »Veliko je bilo že povedanega o smehu in humorju. Veliko velikih besed in učenosti.« (1988: 28) (anafora); »Sicer pa berite, berite jutrišnje časopise.« (1988: 30) (anadiploza); »Že, že, ampak on jo je napisal.« (1988: 61) (geminacija) - paralelizem: »Bodisi zaradi nerazvitosti drugih, zaradi nizke produktivnosti, zaradi mladincev, zaradi štafete, zaradi vojaškega roka, zaradi naših delegatov, da, celo zaradi albanskega konjaka…« (1988:13) - vzklik: »Mi ne bomo dovolili, da bi nam slovenski mladinci mazali najsvetejše!« (1988: 11) - brezvezje: »Žene so tiste varne postaje, kamor se zatečejo pisatelji, kadar jim kritiki, založniki, zavistni kolegi, nesramni politiki naredijo najhujše krivice.« (1988: 45); »/…/ ljubice imajo, vikende si gradijo, na oblasti so…« (1988: 29) - mnogovezje: »Zato je prav, da smo imeli Trubarjevo leto, da smo obnovili vsaj eno kmečko domačijo in mlin in da smo imeli veliko proslavo in govore!« (1988: 9); »Sčasoma odženejo vse prijatelje in znance in imajo moža samo zase /…/« (1988: 46)

199

- frazem: »Torej si mi, »lubi« Slovenci, služimo vsakdanji kruh v dinarjih, lirah, šilingih in forintih.« (1988: 7); »Pred dnevi pa mi je skoraj obrnil hrbet.« (1988: 11); Odlomki, »ob katerih so se mi ježili lasje /…/« (1988: 19–20) - obrnjen besedni red: »Ne bilo bi prvič.« (1988: 27) - oksimoron: »/…/ sem prebral njegovo še nenapisano knjigo /…/« (1988: 55–56); Pisatelji »prihajajo na morje, ker ne marajo morja.« (1988: 37); »Napiši mi jo [idejo; dodala J. L.], jutri ti jo povem.« (1988: 59)

Sklep Primeri, ki ustvarjajo zvočni slog, so redki. Za besedni slog so značilne številne tujke, ironične besede, večinoma razumski ukrasni pridevki in primeri metonimije. Pogovornih in čustveno zaznamovanih besed (med njimi je največ nizkih besed) je manj kot običajno. Raba redkih tujejezičnih izrazov deluje večinoma estetsko učinkovito, saj tudi ti prispevajo k ustvarjanju komičnega učinka. Za stavčni slog je značilno majhno število primerov figur, najštevilčnejši so frazemi. Na razumskost sloga kažejo primeri metonimije, maloštevilni primeri figur (zelo malo mnogovezij, ponavljanj, vzklikov), prevladujoči razumski ukrasni pridevki in razumska skladnja. Zastopana so sicer priredja, podredja, enostavčne povedi in neglagolski stavki, a so podredno zložene povedi najštevilčnejše. (Kos 2001: 136.)

Na realističen slog kažejo prisotnost fabule, ki razkriva človekovo usodo, predstavljanje stvarnosti (jasna predstava o dobi, družbenih razmerah, zgodovinskem dogajanju), odsotnost idealiziranja literarnih likov (le-ti niso nadpovprečne osebnosti, ampak povsem vsakdanje), prisotnost dialoga, monologa in opisa, skromna izrazna sredstva. (Pogačnik 1970: 124–134; Kos 1999: 184– 186.)

Slog je predvsem humoren in v manjši meri satiričen. Humor je vesel, norčav, grajen na besedni igri (»/.../ moj humor gotovo družbenopolitične ureditve ne žali, ampak šali (seveda ne Franc Šali).« (Partljič 1988: 100)), dvoumnostih (»Spremenila bi se tudi moda (ne samo moška, tudi ženska) /.../« (Partljič 1988: 103)), dovtipu ali na situaciji premaknjene optike, ki s poudarjanjem detajla karakterizira celoto. Partljičev humor je neposredno odziven: ne odeva se v

200

prispodobe, ne gradi umišljenih situacij, ne zateka se v posploševanje, temveč konkretno aludira na vsakdanje dogajanje, omenja ljudi, ki so vanj zapleteni, se posmehuje konkretnim situacijam. S svojim zbadanjem, smešenjem in krohotom postaja kronist časa in razmer, v katere je tudi sam vpleten. Pod »klovnovsko preobleko« je skrit humanizem Partljičevega humorja: ne prevzema razsodniških vlog, je le eden od udeležencev dogajanja. (»Kulturne humoreske, prosim« 1989: 13.)

Človeštvo si neprestano dopoveduje, »da je humor zimski plašč za življenje, da je rešilni pas na reki življenja, da je sončni žarek v razumu /.../ Če seveda ni ponarejen, narejen in spakljiv humor, če je s soljo.« (»Beseda na ovitku« 1988.) Partljičev humor, kakršen se nam razkriva v tej knjigi, je prav to: zimski plašč, rešilni pas in sončni žarek (»Kulturne humoreske, prosim« 1989: 12).

4.3.7 Goool!

4.3.7.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba

Goool! je zbirka humoresk in satir, ki so izhajale v slovenskih časnikih in revijah od pomladi 1988 do konca poletja 1992 (Partljič 1992: 160). Čeprav podnaslov zbirke (»Predvolilne humoreske«) poudari, da gre le za humoreske, menimo, da so zastopane tudi satire. Značilnosti ene in druge literarne zvrsti so obravnavane v poglavju 4.3.6.1. Zbirka obsega 165 strani in je razdeljena na pet poglavij, v okviru katerih je različno število humoresk oziroma satir: Jugoslavija, počivaj v miru! 1988–1989 (29), Demokracija v deželo gre! Dežela pa na volitve 1990 (15), Demokracija in skupščina (9), Ne združenja, ločitve zdaj so časi (66), Od nove vlade do volitev (6 in beseda avtorja).

201

4.3.7.2 Snov

Avtor povzema snov najprej iz lastnih izkušenj in doživljanja. Kot (nekdanji) državljan Jugoslavije razmere v državi zelo dobro pozna, kot (nekdanjemu) poslancu v parlamentu so mu znane tudi razmere na slovenski politični sceni. O pisanju humoresk pravi: »To je moja terapija, s katero ohranjam distanco do politike, na katero gledam od zunaj, z malo ironije in brez identificiranja.« Delo poslanca lahko opravlja samo »s kančkom humorja« (»Tone Partljič« 1994: 5). Poslanec je postal leta 1990, od svojega sedemnajstega leta do leta 1987 pa je bil član ZKJ in ZKS (Partljič 1992: 61, 75; Lorenci 1990: 103). Osrednje snovno področje je politično dogajanje v Jugoslaviji in Sloveniji v letih 1988–1992 (razmere na področju notranjih in zunanjih zadev, gospodarstva, kulture, vojske, pot do samostojne in demokratične države Slovenije), ki se prepleta z značajskimi slabostmi ljudi kot posameznikov in značajskimi slabostmi Slovencev. Snovni drobci so s področja zgodovine Jugoslavije od konca 19. stoletja do 1989 in aktualnega dogajanja po svetu. Avtor je v zbirko vključil tudi humoresko, ki je skoraj identična humoreski iz zbirke Kulturne humoreske, prosim. Navdihnili so ga tudi Sveto pismo (Kajn in Abel), Cankarjevi Hlapci in Prešernov Krst pri Savici.

4.3.7.3 Fabula

Zaradi velikega števila fabul, bomo le-te podali v zelo skrčeni obliki. V poglavju Jugoslavija, počivaj v miru! 1988–1989 pripovedovalec okrca komunistično oblast, saj se obljube, povezane s socializmom in komunizmom, niso uresničile, samoupravljanje ni prineslo željenih rezultatov, oblasti nevšečni pisatelji niso mogli izdajati svojih knjig, državni uslužbenci po svetu skrbijo s svojim ravnanjem le za slab ugled države, ki jo pestijo vse večja mednacionalna trenja in inflacija, pravni sistem ne deluje po pravilih (sodni proces proti četverici). Pripovedovalec opozori tudi na slabosti ljudi (za naš neuspeh so krivi drugi) in na številne praznike; državne in cerkvene.

202

V poglavju Demokracija v deželo gre! Dežela pa na volitve 1990 nam pripovedovalec razkrije pot do demokracije v Sloveniji (sestop slovenskih komunistov z oblasti, odhod le-teh iz Beograda, večstrankarske volitve, na katerih kandidira tudi Tone Partljič). Državo še vedno pestijo inflacija in nemiri na Kosovu. Medtem ko v tednu pred slovenskim kulturnim praznikom kar mrgoli proslav, predstav, razstav in so vsi mediji polni oddaj in vesti iz sveta kulture, se ljudje v preostalem delu leta za kulturo ne zanimajo.

Demokracija in skupščina. Tone Partljič se kot novoizvoljeni poslanec seznani z delom v parlamentu, spoznava politike, kot pripovedovalec se ne strinja z mnenjem, da je kultura eden glavnih krivcev za slabo gospodarsko stanje v državi, predsedniku vlade predlaga ustanovitev ministrstva za humor, ponorčuje se iz tistih, ki menijo, da si komunisti znova želijo prevzeti oblast, in opozori na nekatere uspehe mednarodne dejavnosti.

Ne združenja, ločitve zdaj so časi. Izzivanje srbske politike in številni drugi razlogi pripeljejo do plebiscita, kjer se Slovenci odločimo za samostojno in neodvisno državo, vendar je pot do tja še dolga. Soočamo se z vdorom srbske oblasti v državni monetarni sistem, kršenjem mednarodnih konvencij s strani JLA, ki jo moramo še naprej financirati. Po razglasitvi samostojnosti enote JLA vdrejo v Slovenijo, po končani desetdnevni vojni nastopi premirje. Tone Partljič si skuša oddahniti, a ker ga znanci neprestano obveščajo, kaj se dogaja v nekdanji Jugoslaviji, to ni mogoče. Zopet pride na dan slovenska prepirljivost, pripovedovalcu pa se postavlja vprašanje, zakaj bi tuje države priznale Slovenijo kot neodvisno državo, če že sami o sebi mislimo le najslabše.

Od nove vlade do volitev. Peterletovo vlado nasledi Drnovškova vlada. Pripovedovalec tudi tokrat predlaga ustanovitev ministrstva za humor. Ker Maribor noče zaostajati za Ljubljano, se mariborski znanstveniki odločijo ustanoviti Štajersko akademijo znanosti in umetnosti. Poleg tega da Slovenci o sebi slabo mislimo, sorazmerno z demokracijo narašča tudi sovraštvo med Slovenci.

203

4.3.7.4 Tema

Prvo poglavje tematizira dogajanje v Jugoslaviji v letih 1988–1992, v okviru katerega so izpostavljene predvsem slabosti državnega sistema in komunistične oblasti ter posledice teh slabosti. Drugo poglavje tematizira predvsem politične dogodke v Sloveniji v letu 1990, s poudarkom na procesu doseganja demokracije v Sloveniji. Tretje poglavje govori o dogajanju na političnem področju v Sloveniji po večstrankarskih volitvah 1990, četrto poglavje o dogajanju v Sloveniji in (nekdanji) Jugoslaviji, v ospredju so pot do slovenske osamosvojitve in značajske slabosti Slovencev, peto poglavje govori o dogajanju na političnem področju v Sloveniji, poudarek je na imenovanju nove, Drnovškove vlade in na značajskih slabostih Slovencev. Predvsem prva tri poglavja tematizirajo tudi značajske slabosti ljudi kot posameznikov.

4.3.7.5 Motivi

Zaradi velikega števila motivov podajamo le nekatere bolj izstopajoče. Pripovedovalec meni, da časi, v katerih avtor piše to humoresko, niso primerni za humor: »To so verjetno časi za jok, ne za smeh, časi za strah in ne za optimizem.« (Partljič 1992: 28.) Avtor bi sicer lahko opustil humor in se lotil pametnejšega dela, a ga skrbi, kaj bo z ljudmi; le sovražili se bodo, nihče pa se ne bo smejal. Mnenje, da bi bilo ljudem lažje, če bi se več smejali, pripovedovalec izrazi tudi v dveh pismih Lojzetu Peterletu in Janezu Drnovšku, tedanjima predsednikoma vlade. Predlaga namreč ustanovitev ministrstva za humor, ki bi skrbelo za dobro voljo državljanov. Smejali pa bi se lahko temu, »kaj je nastalo iz velikih besed o uspehih socializma, kaj je z našim bratstvom /.../, kaj je z brezrazredno družbo« [podčrtala J. L.] (Partljič 1992: 28). Socializmu naj bi sledil komunizem, raj na zemlji. A ker le-tega ni bilo od nikoder, je religija, ki je bila po letu 1945 prepovedana, zopet dovoljena. »Kajti za državo je vseeno boljše od opija zamaknjeno ljudstvo kot kaka nova revolucija /.../« (Partljič 1992: 9). Pripovedovalec se ponorčuje iz vladajoče garniture, ki – kljub temu da so komunisti v Sloveniji sestopili z oblasti in so dejansko nenevarni (Lorenci 1990: 52) – v njih vidi pošast, ki si želi oblast prigrabiti nazaj. Med značajskimi

204

slabostmi ljudi je najbolj izpostavljeno obračanje po vetru, predvsem med nekdanjimi komunisti; nekateri so bili »bolj rdeči kot lak za nohte, zdaj pa so modri in rumeni« (Partljič 1992: 49).

Nasprotja med jugoslovanskimi narodi so pereč problem Jugoslavije. Bratstva in enotnosti, za katera se je zavzemal Tito, praktično ni več; med jugoslovanskimi narodi je vse več sovraštva in zavisti, zato obstaja možnost, da se bodo pobili kot Kajn in Abel. Nasprotja podpihuje predvsem srbska izzivajoča politika, ki skuša za svoj narod doseči dominanten položaj (»Vsi narodi so med seboj enakopravni in enaki, le da so nekateri še bolj enaki.« (Partljič 1992: 16)). V eni od satir pripovedovalec vabi tuje državljane, naj kot turisti obiščejo Jugoslavijo, saj se to na moč izplača (ironija): za »isto vsoto dolarjev, mark ali frankov lahko vsako leto dobijo dvakrat ali trikrat več denarja kot prejšnje leto« (Partljič 1992: 17), kar kaže na inflacijo.

Pogosta je kritika na račun Jugoslovanske ljudske armade, ki jo pripovedovalec z ironijo hvali: »V Jugoslaviji imajo najhumanejšo vojsko na svetu, ki ne bo nikoli udarila prva, razen po domačem in notranjem sovražniku /.../« (Partljič 1992: 17). »Jugljud army«, kot jo posmehljivo imenuje, je vendar ljudska vojska, saj je »prelila ljudsko kri« (Partljič 1992: 118).

Aprila 1990 so potekale volitve za predsednika slovenskega predsedstva, na katerih je zmagal Milan Kučan (Repe 2002: 231), in parlamentarne volitve, na katerih je kot kandidat liste ZSMS Liberalna stranka kandidiral in bil izvoljen tudi Tone Partljič. Iz šaljivega dvogovora Zofke in Zefke izvemo, kako sta Jože Pučnik in Milan Kučan skušala pridobiti čim več volivcev. Prvi je čestital vernikom za veliko noč, čeprav ni veren, in imel avtomobilsko nesrečo samo zato, da bi se ljudem zasmilil. Milan Kučan se namerava po 25 letih zakona poročiti še cerkveno, da bi na svojo stran pridobil vernike.

Slovenci izrazimo svojo voljo na plebiscitu, kjer se z veliko večino odločimo za samostojno in neodvisno državo (Repe 2002: 231). Ker SSKJ iz leta 1979, tj. iz »časa enoumja« (Partljič 1992: 82), navaja, da je plebiscit ljudsko glasovanje o priključitvi k določeni državi, nič pa ne piše o odcepitvi, se zdi pripovedovalcu

205

sumljivo, zato predlaga, da se preverijo vsa gesla v tem slovarju. Nagrado odcepitve Slovenije, ki jo bodo verjetno uvedli prihodnje leto, si vsekakor zasluži Slobodan Milošević, ki ima največ zaslug za gibanje za slovensko osamosvojitev.

Razglasitvi samostojnosti Slovenije 26. junija 1990 sledi desetdnevna vojna, ki se konča s trimesečnim premirjem. V tem času so ljudje željni humorja, zato uredniki časnikov Toneta Partljiča prosijo, naj napiše kaj duhovitega, vendar nič o vojni ali politiki. Tudi sam si želi odpočiti, zato se odpravi na morje, vendar ga znanci proti njegovi želji obveščajo o dogajanju v nekdanji Jugoslaviji. Partljičeva znanca sta navdušena nad tem, da lahko po televiziji spremljata zalivsko vojno, in ugotavljata: »Še vojna je lahko udobje!« (Partljič 1992: 91) (pretiravanje).

Med značajskimi slabostmi Slovencev najbolj izstopata prepirljivost, ki jo prekine le vojna, če je zadosti kratka, in nizka samopodoba, saj o sebi mislimo le najslabše, kar ponazarjajo vzdevki barbari, hlapci, drhal, Butalci, ki so nam jih dali slovenski pisatelji, slovenski humoristi pa so latinski rek Človek človeku volk predelali v Slovenec Slovencu Slovenec.

4.3.7.6 Literarne osebe

V zbirki se pojavi zelo veliko literarnih oseb, nekatere dejansko nastopijo, druge pripovedovalec v svojem razmišljanju zgolj omeni. Ni poudarka na karakterizaciji literarnih oseb, ki je bolj ali manj površna, ampak imajo literarne osebe drugačno funkcijo kot v drugih zvrsteh Partljičeve proze: preko njih pripovedovalec opozori na aktualne dogodke, značajske slabosti ljudi in Slovencev ter odnos do vsega tega ali pa se zgolj pošali na njihov račun. Zaradi velikega števila literarnih oseb, se osredotočamo le na bolj izstopajoče.

Kadar nastopi Milan Kučan, ni čutiti kritike, zavite v humor, ampak se pripovedovalec na njegov račun samo pošali. Mc Milan, kot je nekdanji slovenski predsednik šaljivo imenovan v eni od humoresk, se na konju odpravi na sestanek s predsedniki drugih jugoslovanskih republik. Lady Stefi, njegova skrbna žena, mu pripravi malico – prekmursko gibanico. Pripovedovalec upa, da mu je žena ob

206

odhodu v Sarajevo, znanem po atentatu, svetovala, naj raje stoji za kakšnim visokim politikom. »Glede na postavi bi bil rizik manjši.« (Partljič 1992: 96.)

Čeprav v zvezi z Ivanom Krambergerjem ni čutiti napadalnega tona, je vseeno moč opaziti, da ga pripovedovalec ne spoštuje ali občuduje. Kramberger je izrekel »preroški stavek, ki res analitično pojasni razliko med Štajerci in Kranjci: - Gorenjci imajo Prešerna, Štajerci pa Krambergerja! / In kaj je France v primerjavi z Ivanom!« (Partljič 1992: 46) (ironija). Od literarnih oseb samo Kramberger govori v narečju, na njegovo nerazgledanost pa kaže njegovo mnenje, da je vseeno, ali se avtor te zbirke piše Partljič ali Pavček, saj sta oba »Tuneka« (Partljič 1992: 49).

Čeprav pripovedovalec Jožeta Pučnika spoštuje (opiše ga kot »najmarkantnejšo politično osebnost« poleg Kučana (Partljič 1992: 64); Willi Brandt je navdušen nad njegovim znanjem nemščine, filozofije, politike; ima čisto vest), se iz njega tudi ponorčuje (Partljič meni, da o njem ne more napisati humoreske, saj je preveč resen, on pa mu odvrne: »Saj nisem... Baje sem se kot otrok nekajkrat zasmejal...« (Partljič 1992: 53)).

Lojze Peterle, predsednik vlade 1990–1992, je v humoreski o Butalcih župan Peter Lojzekle, ki mu je pobegnila uš Šprinca Marogla, zaradi česar so zaskrbljeni vsi v Butalah, še najbolj pa je jezen BavBav Čar (Igor Bavčar), ki si je sam želel postati župan. Peterletu stoji ob strani sam Bog, protikandidatom pa samo Bog (Rogina). Iz tujine se vedno vrne s kakim »senzacionalnim dosežkom«: »Enkrat je dosegel, da papež moli za nas, drugič je povedal, da Slovenija (oziroma njeno priznanje) visi v zraku, in tretjič, da je vse to le vprašanje časa in to že lep čas!« (Partljič 1992: 130.) Po tem ko so Bavčarjevi pogovori s politiki in nadškofi bili objavljeni v Tribuni, so vsi v Sloveniji iskali razloge, zakaj je to storil. Toneta Partljiča pa sta zagrabili zavist in jeza: le zakaj se ni tega že sam spomnil; če bi si delal zapiske, bi imel vse politike, s katerimi se je pogovarjal, v šahu (pretiravanje).

Minister za obrambo Janez Janša nosi na hrbtu težko breme – orožje. Televizijski napovedovalki, ki ga sprašuje o plebiscitu, ukaže najprej »mirno!«, nato »Na

207

mestu voljno!« (Partljič 1992: 84) (pretiravanje). Pripovedovalec ga okrca, ker ga takrat, ko so v Mariboru aretirali Miloševiča, ni bilo zraven, kajti »Janez Janša je gotovo pameten mož in pametni možje se zberejo, kot pravi pregovor, šele po bitki« (Partljič 1992: 113).

Janez Drnovšek, sprva predsednik jugoslovanskega predsedstva, nato predsednik slovenske vlade, si je znova pridobil naklonjenost Slovencev, ko se je raje kot kongresa ZKJ udeležil odprtja Zlate lisice. Ko so smučarke izvedele, da jih bo pozdravil »vztrajno samski doktor Drnovšek« (Partljič 1992: 144), so se vznemirile. Izlak Čezdrninstrn, kot je Drnovšek imenovan v humoreski o Butalcih, je »pomigal s črnimi brčicami, /.../ misleč, da bo Šprinca Marogla morda zašla tudi v zapeljive brčice, če že brade ni« (Partljič 1992: 150).

Jasno razvidna je pripovedovalčeva nenaklonjenost Slobodanu Miloševiću, saj obžaluje, da so v Mariboru aretirali Miloševiča in ne Miloševića, in upa, da bo ostalo tako kot v grških mitih: kot Sizif naj še naprej kotali skalo in ne doseže svojega cilja. Prav tako se pripovedovalec ne strinja z izjavami Janeza Švajncerja, ki trdi, da kdor izstopa iz ZKJ, ni veliko vreden ne kot človek ne kot partijec; posmehljivo ga imenuje J. Š. junior.

Kot literarna oseba nastopi tudi Tone Partljič, predvsem v pogovorih z drugimi literarnimi osebami. Avtor se nemalokrat pošali na svoj račun: za kandidaturo na listi ZSMS Liberalna stranka se odloči le zato, ker ga razjeda zavist (tudi sam si želi, da bi mu množica vzklikala in ploskala tako kot delegatu Tonetu Pavčku); ko postane poslanec, ugotovi, kako nizke so cene hrane v skupščinski menzi, zato si privošči kar tri porcije golaža, čeprav ga potem boli želodec idr. Na slabosti ljudi pokaže v pogovoru s psihiatrom, kateremu potoži, da ga pogosto zmerjajo s »pi...« (Partljič 1992: 108), ker se noče nikomur zameriti, ker ni enostranski in skuša dati priložnost vsakomur, ker ne poudarja, da je vse, kar je štajersko najboljše. Psihiater mu svetuje, naj bo tudi sam nestrpen in sovražen, če želi biti normalen. Avtor se pošali tudi na račun svoje žene.

Na pojav tržnosti v literaturi pripovedovalec opozori s pomočjo dveh Partljičevih prijateljev. Prvi, čigar literarna dela so pri ljudeh priljubljena, je nad tem

208

navdušen, drugi, čigar dela kritiki cenijo, a so všeč le ožjemu krogu bralcev, se nad tržnostjo zgraža. Partljičev sosed se jezi, da v tednu pred slovenskim kulturnim praznikom mediji poročajo samo o kulturnem dogajanju, s čimer pripovedovalec nakaže, da v tem času pretiravamo, v preostalem delu leta pa se premalo kulturno udejstvujemo. Neimenovani pisatelji za svoj neuspeh krivijo Partljiča, urednika v izmišljeni založbi. Polde Bibič se ob Partljičevem vprašanju, ali bo v Pohujšanju v dolini Šentflorjanski igral župana, razjezi, češ še na odru ne bi smel biti župan. Žena Jožeta Školča je študirala živinorejo, »zato je jasno, zakaj je njen mož postal tako visoka politična živina« (Partljič 1992: 101). Dimitrij Rupel oziroma Dimež Dolgohlačnica, kot je imenovan v humoreski o Butalah, na ženino vprašanje, ali bo v Drnovškovi vladi zopet minister, odgovori: »Saj sem zmeraj bil in bom« (Partljič 1992: 156). Sicer odličen humanist in prevajalec ter zanimiv pisatelj Andrej Capuder, minister za kulturo v Peterletovi vladi, bo verjetno moral priznati, da za politiko ni najbolj primeren. Ker ga ni bilo na televizijo, se je pripovedovalec že ustrašil, da ga niso ugrabili »pravi ali maskirani parklji« (Partljič 1992: 138).

Tudi osebe, ki nastopijo v daljših dvogovorih, opozorijo na aktualne dogodke in odnos pripovedovalca do njih. Neimenovani osebi se pogovarjata o obsodbi Janeza Janše, o protestnem shodu, o popuščanju slovenske politike pritiskom iz Beograda; gospa Bratec in Jožica Kovač o odhodu njunih mož na Kosovo; Johnny se zanima za dogajanje v Jugoslaviji (nemiri na Kosovu, sodni proces proti četverici), Jovan skuša resnico prikriti; Zofka in Zefka ugotavljata, kako si skušata Kučan in Pučnik pridobiti čim več glasov na volitvah; Rezka in Rozka spoznata, da je gospodarstvo rešeno, a na račun kulture, zdravstva in šolstva; neimenovana oseba prepričuje drugo, da je pomembno le, da imamo svojo barčico ('državo'), v katero moramo zaupati; Partljičevi teti ob številnih kandidatih, ki bi lahko nasledili Peterleta, spoznata, da njun nečak ni dovolj sposoben, saj še ni med njimi.

209

4.3.7.7 Literarni čas in literarni prostor

Dogajanja, kot smo ga vajeni v drugih zvrsteh Partljičeve proze, je zelo malo, večinoma gre za pripoved in/ali razmišljanje o preteklih dogodkih. Pripoved je večinoma osredotočena na čas 1988–1992, vendar posega tudi nazaj, največ v čas po letu 1945, posamezne retrospektive pa se dotaknejo tudi časa Jezusovega rojstva, reformacije, konca 19. stoletja, časa po oktobrski revoluciji in druge svetovne vojne. Samo enkrat je dogajanje postavljeno v prihodnost (leto 2010). Zgradba je analitična in sintetična. Dogajanje oziroma pripoved o dogajanju je postavljeno večinoma v Jugoslavijo in Slovenijo (na primer Maribor, Ljubljana, Sarajevo, Beograd), redko tudi v druge dele sveta (na primer Sovjetska zveza, ZDA, Irak, Avstralija), le enkrat na Mars in v Butale, ki so dejansko drugo ime za Slovenijo. Literarni čas in literarni prostor večinoma nista natančno določena (na primer te dni, pred kratkim, petek). Ker so humoreske/satire opremljene tudi z datumom objave v časniku, se lažje časovno orientiramo, vendar gre včasih tudi za časovno bolj oddaljene dogodke, ki z zapisanim datumom niso povezani.

4.3.7.8 Pripovedovalec

Za zbirko so značilni prvoosebni, avktorialni, epski in dramski pripovedovalec. Prvoosebni in avktorialni pripovedovalec (»Čisto razumljivo je, da smo po zmagoviti narodnoosvobodilni vojni in zmagoviti socialistični revoluciji najprej odpravili opij za ljudstvo.« (Partljič 1992: 9)) sta prisotna skozi celotno zbirko, epski in dramski pripovedovalec se izmenjujeta; epski prevladuje, dramski pa se pojavi v tistih humoreskah/satirah, ki sestojijo le iz dvogovora.

Prepletata se panoramska (»Dialektika, kakor so mi jo predstavili v teoriji socialističnega izobraževanja in kakor sem jo spoznal v praksi, je bila vedno povezana še z materializmom /.../« (Partljič 1992: 48)) in scenska perspektiva. Slednjo dokazujejo predvsem številni dvogovori (»Halo, halo! – Ja. Kdo Kliče? – Ančka! – Ančka? – Ja, iz Krambergerjevega štaba... /.../« (Partljič 1992: 49)) in redki samogovori (glasni: »Prekleta servilna pii... Sem videl, da si povabil

210

kulturnega ministra na premiero, da si mu dal roko... /.../« (Partljič 1992: 109)). Medtem ko je opis redek (na primer opis nagonov pri različnih narodih, opredelitev pojma socializem), sta premi (»Sedmi dan je bog že zgodaj ukazal: "Naj se začnejo volitve!"« (Partljič 1992: 57)) in odvisni govor (»/.../ Pučnik pa mu je odvrnil, da ima v Črešnjevcu njegov brat kmetijo.« (Partljič 1992: 69)) pogosta. Glasni zunanji govor prevladuje (primer, podan ob prvoosebnem in avktorialnem pripovedovalcu).

Stališče pripovedovalca najbolj izstopa tam, kjer sta prisotna ironija in pretiravanje (najbolj negativni odnos ima do JLA, srbske politike in Slobodana Miloševića), razberemo pa lahko tudi pozitivni odnos do dogodkov in predvsem do literarnih oseb.

4.3.7.9 Jezik in slog

Zvočni slog - rima: »Veselite se, ljudje, veseli čas v deželo gre« (1992: 9); »/…/ goreli so kresovi, streljali so s topovi…« (1992: 19); »Niko Grafenauer s črnim klobukom, zamišljen ob pultu sloni, dišeča pipa v Snojevih ustih oblake dima vali /…/« (1992: 33); »Vojaški plan natlačen, slovenski narod lačen!« (1992: 98); »Hej, skozi teleskop poglej!«; »Pri kresu kres! / Glej zastave vmes!« (1992: 117) - onomatopoija: »Zkzk, zkzk, zkzk« (1992: 52); »Mjav, mjav!« (1992: 53); »/…/ čiv čiv, še sem živ.« (1992: 62); »Kh, kh, kh, oprostite, jaz se zmeraj odkašljam /…/« (1992: 84); »Bumbum!« (1992: 126); »Tu tu tu…« (1992: 149) - aliteracija: »Dinar? Dolgovi? Dim? Dom? Delitev države?« (1992: 117) Vključeni so verzi iz različnih literarnih del, kot so slovenska ljudska pesem Barčica po morju plava, Soči S. Gregorčiča, Zdravljica, Krst pri Savici F. Prešerna, Hlapci I. Cankarja.

Besedni slog - pogovorne besede: nasrkati ('postati deležen česa neprijetnega, neugodnega'), cikati ('namigovati'), hec, štos ('šala'), karambol ('trk'), zafrkavati ('norčevati se iz

211

koga'), špetir ('prepir'), penzija ('pokojnina'), fair ('pošten'), pocvirnati (jo) ('zbežati') - neknjižni ljudski besedi: spumpati se ('izčrpati se'), šnops ('žganje') - narečne besede: »No, se toti je tudi Štajerc.«; »Te pa zbogom…« (1992: 50); luk ('čebula') - žargonski besedi: kopačke ('nogometni čevlji'), driblati ('preigravati') - tujke: dialektika ('vsestranski nauk o razvoju narave, človeške družbe in mišljenja'), poetično ('pesniško, vzneseno'), vizionarsko ('preroško'), identiteta ('skupek značajskih potez, ki označujejo človeka v lastnih in tujih očeh'), nacionalen ('naroden, narodnosten'), teoretičen ('ki se nanaša na teorijo') - izposojenka: džus - angleški izrazi: dvogovor Jovana in Johnnyja (slednji govori samo angleško, Jovan le delno), Šved v Iz Kninske krajine; veliko izrazov v Šest veličastnih; by the way; Marx in Engels and company, boys, »/…/ where is this bloody Croatia.« (1992: 98) - nemški izrazi: mutti, blitz krieg - hrvaški/srbski izrazi: lonac, vranac, uhapsiti, u pičku materinu, braća, Slovenački savez komunista Jugoslavije, loš, »O, jebo te ja…« (1992: 33); »E, ovo nećemo.« (1992: 37); »I táko redom.« (1992: 45); »Ja sam hajduk, Srbin!« (1992: 73) - latinski izrazi:15 »Clara pacta, boni amici!« (1992: 30); dramatis personae; divide et impera; »Oziroma vice versa. Cui bono?« (1992: 96); »Eo ipso. /…/ Et cetera.« (1992: 96) - francoski izrazi: »Coute que coute?« (1992: 96) - italijanski izrazi: »Ben trovato.« (1992: 96) - ljubkovalne besede: dedek, Ivek, znamkice - slabšalne besede: balkanizacija, smrkavec, zaslužkar, mevža, nemškutarski, Švab - psovki in zmerjavki: tepec, svinja - nizke besede: drek, zajebati, sranje, jebemti, zajebancija, ritoliznik, rit, auf biks - kletvice: hudiča, madona, jebemti, madonca

15 Latinski, francoski in italijanski izrazi so razvrščeni s pomočjo spletnega slovarja Merriam

Webster.

212

- ironične besede: globokoumne misli, najhumanejša vojska, za vso državo zelo povezovalna oddaja, »Zelo veseli pa so bili zlasti delegati iz Lendave ali Pirana, Tolmina ali Metlike, saj so se peljali domov, ko so že peli majski tiči /…/« (1992: 62) [podčrtala J. L.] - poudarjalne besede: grabežljivci, nezadovoljneži, adut, nestrpneži, odklenkati komu, stolček ('dober položaj'), nasankati, nesramnež, previdnež - neologizmi: anonimka ('anonimno pismo'), jugoromantika, jugostvarnost, jugonadaljevanka, srboslovenščina, politika ('političarka'), skupščinologija, materialogija, teveihiatriaja ('televizija, ki je kot psihiatrična bolnišnica') - ukrasni pridevek: življenjska praksa, nacionalno vprašanje, teoretično dognanje, odgovorno delovno mesto, sijajen mariborski prispevek, novi in razsvetljeni predsednik, nesrečni proces, vojaški pravosodni organi, anonimne žalitve - poosebitev: »Gospa demokracija, živela!«; »Gospod zgodovinski trenutek, prosim…« (1992: 61) - primera: »Nekateri delajo ko črna živina.« (1992: 18); »/…/ plodijo otroke kot za stavo /…/« (1992: 24); »/…/ naj varujemo bratstvo jugoslovanskih narodov kot zenico v svojem očesu.« (1992: 26) - metonimija: »Vsa Slovenija je zdaj zaskrbljena!« (1992: 21); »Onega ste ponatisnili, mene ne!« (1992: 25); »Demokracija v deželo gre! Dežela pa na volitve 1990« (1992: 39) - metafora: »Res pa je, da najdeš lisice tudi na kongresu, celo stekle so med njimi.« (1992: 42) [podčrtala J. L.] ('zviti ljudje'); lisjak Dušan Senčar ('zvit človek'), »Samo kak zadrt jastreb z opozicijske strani bi mu v teh velikonočnih dneh želel kaj slabega.« (1992: 102) [podčrtala J. L.]

Stavčni slog - nasprotje: »Seveda bi se bilo mogoče diferencirati tudi na delovne in lene, na site in lačne, zagledane v preteklost ali prihodnost, zagledane v Balkan ali Evropo, navajene Turkov ali Avstrijcev…« (1992: 12) - ponavljanja: »O, razumem, razumem!« (1992: 20) (geminacija); »Svinja, odkritorečeno, svinja.« (1992: 25) (epanalepsis); »Kako smo izkoriščani! – Kako nas žalijo! – Kako nas zapostavljajo!« (1992: 25) (anafora); »Kar želeli, so imeli…« (1992: 138) (refren)

213

- paralelizem: »Vsakdo govori svoj jezik, vsak nosi svoje čepice, vsak hoče svojo šolo.« (1992: 12); »Tudi kadar protestirajo ali stavkajo, nosijo iste slike, vzklikajo ista gesla in hočejo po isti poti, s katere ne bodo skrenili…« (1992: 16) - vzklik: »To pa je hudo dolgočasna zadeva!«; »Bog mi pomagaj!« (1992: 29); »Ljudi damo, lisice ne damo!« (1992: 43); »Hajduki! Junaki! Prostovoljci! Osvoboditelji!« (1992: 44) - brezvezje: »Vem pa, da se v ustanovi vsi bojijo, ko bodo spet začeli s sestanki, sklepčnostjo, glasovanjem, dogovarjanjem, opisovanjem, točkovanjem…« (1992: 11); »Stavke, grožnje, nenavadno izredno stanje na Kosovu, aretacije, narodnospodbudni govori, protestna pisma…« (1992: 15) - mnogovezje: »Nosijo jih eni in drugi in tretji.« (1992: 12); »/…/ slišim in vidim in čutim.« (1992: 65); »/…/ da je celo občinstvo gledalo tekme športno in kulturno in da še ni bilo izpadov in pretepov.« (1992: 27) - zamolk: »Komunist barvo menja, nravi pa…« (1992: 79) - frazem: »Toda vse bi bilo lepo in prav, /…/ če bi zdaj ti grabežljivci in egoisti ne obračali svoji partiji hrbta.« (1992: 7); »Kdor molči, desetim odgovori.« (1992: 8); »/…/ so si neposredno umazali roke z izdajo knjige Satanski stihi.« (1992: 13) - perifraza: raj na zemlji ('komunizem'), pristrankarska trdnjava starega režima ('televizija'), dika in slava slovenskega gospodarstva ('Elan'), mesto ob Dravi ('Maribor') - obrnjen besedni red: »Tu kuvajtski vrelci gore!«; »Naj šifre pogledam /…/« (1992: 117); »To so šifre prave!« (1992: 118) - oksimoron: »Ja, tudi Pavliha se zanima za zapiske, ker bi rad dvignil naklado s kako prepovedjo številke.« (1992: 22); »Tudi to je vojaška skrivnost. Zato pa so o tem pisali v časopisih.« (1992: 23); »Bomo videli, so rekli slepi.« (1992: 34)

Sklep

Zvočni slog v nasprotju z večino drugih obravnavanih Partljičevih proznih del ustvarjajo številni primeri rime in onomatopoije, ki pripomorejo k doseganju komičnega učinka. Takšno funkcijo imajo tudi tujejezični izrazi v okviru besednega sloga, kjer številčno izstopajo tujke. Med čustveno zaznamovanimi besedami je največ ironičnih, nizkih in poudarjalnih besed. Neologizmov je več kot običajno. Med tropi so najbolj številni ukrasni pridevki (prevladujejo razumski pridevki), na razumski slog kažejo tudi številni primeri metonimije in

214

primere. Stavčni slog ustvarjajo predvsem frazemi, ponavljanja in vzkliki. Skladnja je pretežno razumska: zastopana so sicer priredja, podredja, enostavčne povedi in neglagolski stavki, a so podredno zložene povedi najštevilčnejše. (Kos 2001: 136.)

Na realističen slog kažejo prisotnost fabule, ki razkriva človekovo usodo, predstavljanje stvarnosti (jasna predstava o dobi, družbenih razmerah, zgodovinskem dogajanju), odsotnost idealiziranja literarnih likov (le-ti niso nadpovprečne osebnosti, ampak povsem vsakdanje), prisotnost dialoga, monologa in opisa. Prisotnost skromnih izraznih sredstev, značilnih za realistični slog, ni tako očitna. (Pogačnik 1970: 124–134; Kos 1999: 184–186.) Slog je tudi satiričen (ironija, pretiravanje) in humoren, pri čemer ima jezik velik pomen: besedne igre (Lojze Peterle je imenovan Peter Lojzekle, Igor Bavčar BavBav Čar idr.), dvoumnosti (»Podatek o rahlo ohromljeni Raisini levici je vznemirljiv, ker bi to lahko okrepilo desnico.« (1992: 127)), narečno obarvan jezik, tujejezični izrazi.

4.3.8 Pisatelj v parlamentu

4.3.8.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba

Pisatelj v parlamentu je zbirka satir in humoresk, napisanih v prozi. Obsega 124 strani in štiri tematsko zaokrožena poglavja, v okviru katerih je različno število satir oziroma humoresk: Kroki o zgodovini slovenskega parlamentarizma (4), Prispevki za zgodovino slovenskega parlamentarizma v letih 1991–1998 (18), Skica za slovenski politični in nacionalni značaj (1), 4000 (Črna utopija) (2). Pripoved še dodatno popestrijo in ponazorijo udarne ilustracije Aljane Primožič (»Beseda na ovitku« 1998).

215

4.3.8.2 Snov

Avtor povzema snov najprej iz lastnih izkušenj in doživljanja. Kot (nekdanji) poslanec namreč razmere na slovenski politični sceni zelo dobro pozna. Snovno področje je tako tudi politika (slovenski parlamentarizem, aktualni politiki). Sledi področje slovenske zgodovine od naselitve do osamosvojitve leta 1991, vendar s poudarkom na razvoju parlamentarizma. Neusahljiv vir snovi so slabosti ljudi, tokrat v odnosu do politike. Avtorja so nedvomno navdihnili tudi Sveto pismo (motiv Kajna in Abela), Cankarjev Kurent in Prešernov Krst pri Savici. V zbirko je vključena tudi humoreska, ki je skoraj identična humoreski iz zbirke Goool!

4.3.8.3 Fabula

Zaradi številčnosti satir in humoresk podajamo fabule v nekoliko bolj zgoščeni obliki za vsako poglavje zbirke posebej. V citiranih delih je moč zaznati ironijo in/ali satiro.

Kroki o zgodovini slovenskega parlamentarizma. Zasnove parlamentarizma najdemo že v času, ko so možje iz posameznih vasi v župi razpravljali pod lipo, in v Karantaniji (ustoličevanje knezov). Parlamentarne izkušnje iz časa habsburške monarhije Slovencem v Kraljevini SHS oziroma Kraljevini Jugoslaviji niso koristile, saj so se drugi južnoslovanski narodi razen Hrvatov »šolali v turški demokraciji« (Partljič 1998: 15). Pridobili pa so marsikaj »dobrega«, saj so se od njih učili »njihovih pravil igre, katerih bistvo je, da ne upoštevajo pravil igre« (Partljič 1998: 18). Ustavni sistem med drugo svetovno vojno ni deloval, obnovljen je bil zopet po vojni, ko je deloval »kot namazan« (Partljič 1998: 24), saj ni bilo nesklepčnosti, preglasovanj, obstrukcij, interpelacij.

Prispevki za zgodovino slovenskega parlamentarizma v letih 1991–1998. Ker so »Srbi začeli mešati Srbijo in Jugoslavijo in so želeli narediti Srboslavijo« (Partljič 1998: 38), smo Slovenci razglasili samostojnost, JLA je skušala to preprečiti s posluževanjem »nenasilnega nasilja« (Partljič 1998: 41), a neuspešno. Zanimivo

216

je, »da si na tisoče Slovencev želi postati poslanec, čeravno vsi vpijejo, da so poslanci navadne svinje« (Partljič 1998: 86). »Odlikuje« nas tudi prepričanje, da je v neslogi moč, saj sprava po drugi svetovni vojni še vedno ni dosežena. K delu v parlamentu sodijo tudi nočne seje, sprejemanje proračuna, afere, soočanje z nastajanjem novih občin ipd. Pisatelj lahko v parlamentu preživi le, če ima smisel za humor.

Skica za slovenski politični in nacionalni značaj. Slovenci imamo o sebi slabo mnenje, saj pravimo »Slovenec Slovencu Slovenec!« (Partljič 1998: 94). Naš značaj je zapleten, saj poznamo poleg osnovnih tipov in značajev več tipov Slovencev v parlamentu in v odnosu do politike, pri katerih so izpostavljene predvsem njihove slabosti.

4000 (Črna utopija). V Pastirskem pismu ovčicam izvemo, kako slovenske ovčice, ki jih je ustvaril Bog, in pastirji, ki jih pasejo, v četrtem tisočletju postanejo grešni. Bog zato mednje pošlje Božjega pastirja, da bi jih spametoval. Ovčice in pastirji pastirsko pismo res upoštevajo in zopet postanejo ponižni. Sledi pripoved o tujem učenjaku in njegovih učencih, ki raziskujejo zgodovino slovenskega naroda, ki izgine leta 4000 (Kajn in Abel Slovenca). Ugotovijo, da so Slovenci izumrli zaradi medsebojnega sovraštva: med seboj se pobijejo potomci komunistov in potomci pobitih s strani komunistične oblasti po drugi svetovni vojni.

4.3.8.4 Tema

Zbirka tematizira slovenski parlamentarizem, od njegovih zametkov do danes, slovenski politični in nacionalni značaj in avtorjeve »črne utopične slutnje« (»Beseda na ovitku« 1998), povezane z usodo Slovencev, kar razkrivajo že naslovi posameznih delov zbirke.

217

4.3.8.5 Motivi

Motiv, ki prepleta večji del zbirke, je parlamentarizem; z njim se povezujejo številni drugi motivi. Zametke parlamentarizma najdemo v župi, skupnosti prebivalcev ene ali več vasi ali njenem ozemlju (SSKJ 2002: 1712); moški del prebivalstva se je zbiral pod lipo ter razpravljal in se dogovarjal. »Najočitnejši in najodličnejši dokaz slovenske avtonomije« (Partljič 1998: 11) je knežji kamen, na katerem so ustoličevali najprej karantanske kneze, nato koroške vojvode (Brodnik idr. 1999: 248). »Učna leta evropskega parlamentarizma« (Partljič 1998: 14) so deželni zbori. V stari Jugoslaviji je parlamentarizem prekinila uvedba diktature, zopet je bil obnovljen po drugi svetovni vojni, ko so izvolili ustavodajno skupščino, ki se nato v samostojni Sloveniji imenuje parlament; poslanec v njem lahko postane vsak, ki je izvoljen na parlamentarnih volitvah.

Izstopajoč motiv je tudi nesloga med Slovenci, ki temelji na svetopisemskem motivu Kajna in Abela in je podvržena avtorjevi kritiki. Slovenci so se med seboj pobijali v času pokristjanjevanja (v 8. stoletju), reformacije in protireformacije (v 16. stoletju) ter druge svetovne vojne. Avtor najprej ošvrkne domobrance (»In če so domobranci žrtve partizanov, ali niso žrtve tudi Nemci, Italijani, Madžari in drugi, saj so samo branili svet pred rastočim komunizmom?« (Partljič 1998: 58)), a doda, da bi se tudi zmagovalci (komunisti) morali opravičiti za nekatera svoja dejanja in se nato zazreti v prihodnost. A na žalost pri nas še vedno ni miru, saj »kosti iščejo grobove, politiki znova ščuvajo celo vnuke in pravnuke drug zoper drugega« (Partljič 1998: 59); nesloga je tako rekoč »naša nacionalna središčna točka« (Partljič 1998: 59).

Nemogoče je spregledati satiro na slovenski nacionalni in politični značaj; slabosti ljudi so predstavljene predvsem s pretiravanjem in z ironijo. Navajamo nekaj primerov: ekstravertni poslanci se »spoznajo na vse«, »govorijo aktivno v tujih jezikih, tudi takih, ki jih ne obvladajo niti pasivno« (Partljič 1998: 96–97); intravertni poslanci večinoma nič ne govorijo in so tako zatopljeni v lastne misli, »da celo zaspijo ali pa se utopijo v zatopljenosti« (Partljič 1998: 97). Demokrati »zagovarjajo demokracijo, a najraje vladajo kar sami« (Partljič 1998: 100);

218

mračnjaki berejo »le eno ali dve knjigi, kot so Biblija ali Mein Kampf, Zgodovina VKP-b ali Okopi /.../ Druge literature ne pogrešajo, saj jim je v bistvu vse jasno« (Partljič 1998: 101); vezist, ki trdi, da se vse doseže z zvezami, pokliče ministra za kmetijstvo, da mu svetuje, kakšno čebulo naj posadi; likvidatorji menijo, da so poslanci krivi za vse nesreče na svetu, zato bi jih bilo potrebno vse postreliti, a nekateri so »milostni« (Partljič 1998: 106), saj bi jih po njihovem mnenju bilo dovolj pobiti »le« pol; žrtve pa kar tekmujejo, kateri se je zgodila večja krivica.

Satira je opazna tudi ob ponazoritvi sledečih motivov. V samostojni Sloveniji ne govorimo več o dosjejih, ki se jih je posluževala UDBA, temveč o hrambi podatkov. Nad nami namreč zmeraj bdi »neko veliko oko« (Partljič 1998: 46). Prve dosjeje je začel pisati Bog, ki »vse vidi in vse ve«; le »kakšno tehnologijo uporablja. Kartoteke, računalnike, mape ...?« (Partljič 1998: 46.) Na Slovenskem so afere zelo pogoste, vendar so »dolgočasne kot slovenski filmi« (Partljič 1998: 56). Vsak poslanec ima svoj »katekizem« (Partljič 1998: 60), tj. poslovnik, kjer piše vse o delu v parlamentu. Vsak nedvomno pozna tisti del poslovnika, ki govori o poslanski imuniteti. Pogosta so nesoglasja, povezana s sprejemanjem proračuna, saj želi vsak poslanec za svojo občino pridobiti čim več sredstev, da bi bil izvoljen tudi na naslednjih volitvah. Vendar je danes težko postati kandidat. Nekoč je bilo morda lažje, ker so bili poslanci izvoljeni že vnaprej na kadrovskih komisijah. A za to si moral narediti kariero, tj. delati skorajda od rojstva. Na nočnih sejah imajo poslanci, ki še niso »zablesteli prek čarobnih televizijskih ekranov« (Partljič 1998: 67), priložnost, da nastopijo na televiziji. »Stari parlamentarni mački« (Partljič 1998: 70) so poslanci, ki so v parlamentu vsaj dva mandata, zato dobro vedo, delo v katerih delovnih telesih prinaša največ koristi. Večinoma sedijo v zadnjih klopeh, da jih kamere ne ujamejo med branjem časopisa, nekateri celo zadremajo, smrčijo in predejo (pretiravanje), kar kaže na njihovo ležernost. Novinar želi na vsak način napisati članek z naslovom Seks v poslanskih klopeh, četudi ne pozna nobenega takšnega primera. Ljudje namreč to najraje berejo. Avtor izrazi svoje nestrinjanje z nastajanjem novih in novih občin s pretiravanjem (grozilna pisma, ki jih prejema minister za lokalno samoupravo; upokojen miličnik ima čas biti župan; nekdanja Tonetova sošolka je pripravljena spati z njim, če jim priskrbi občino) in z izbiro besed (občine Todoš, Žrevej, Zaplotnica, Žabnica na Pohorju).

219

4.3.8.6 Literarne osebe

V zbirki se pojavi veliko literarnih oseb, vendar za razliko od drugih zvrsti Partljičeve proze tukaj ni poudarka na karakterizaciji, ki je površna in nenatančno izdelana, ampak literarne osebe avtorju služijo predvsem za to, da izpostavi slabosti ljudi, ki jih nato zbadljivo in duhovito napada, ponekod se ponorčuje iz njihovega videza, včasih izpostavi tudi dobre lastnosti.

»Tovariš, a zdaj vse bolj gospod« (Partljič 1998: 31) Milan Kučan je pred osamosvojitvijo kot Bogomila iz Prešernovega Krsta skušal srbskim in drugim kolegom dopovedati: »Ne ločitve, združitve zdaj so časi ...« (Partljič 1998: 31). Pri poskusih, doseči mirno ločitev, je bil res »trpežen in potrpežljiv« (Partljič 1998: 31).

Ko je bil Lojze Peterle predsednik vlade, je svoj ekspoze ob sprejemanju proračuna zaključil z besedami: »"Tako. Zdaj pa me pribijte na križ!" Si morda želi biti rezervni Kristus?« (Partljič 1998: 32.) Leta 1992 je skupina neodvisnih poslancev skušala doseči zamenjavo predsednika vlade; predlagali so »simpatičnega in sposobnega Marka Voljča, visoke rasti in Slovenke so takoj rekle, Marko naj bo! /.../ Za marsikatero od njih Peterle ni bil simpatičen, saj je videti tako hladen in družinski, da jim pač ne blodi po glavi.« (Partljič 1998: 47.) A ker ima Peterle »več privržencev v nebesih kot na Zemlji« (Partljič 1998: 48), se met vlade ni posrečil. Po določenem času ga je nasledil Janez Drnovšek, k čemur sta prispevali njegova »legendarna hladnokrvnost in beograjska izkušnja« (Partljič 1998: 48). Bil je bolj zvit od Peterleta, zato pri sprejemanju proračuna ni nikoli nastopil sam. Govoril je preudarno in na pamet.

Janez Janša, »prijatelj dosjejev« in »znameniti aferolog« (Partljič 1998: 46, 54), je po Aferi Depala vas, v katero je bil vpleten, izgubil položaj obrambnega ministra; nasledil ga je Jelko Kacin, ki je bil pred tem Janšev »nerazdružljivi prijatelj«, nato le še »nerazdružljivi trn v peti« (Partljič 1998: 55).

Herman Rigelnik, po 1992 predsednik Državnega sveta, ima košate obrvi in hudo gleda, zato ni čudno, da je začetek nove seje sklical tudi na pustni torek. Njegova

220

prepoved točenja alkohola v parlamentarni menzi ni bila najboljša odločitev, saj bi marsikateremu poslancu po njegovem govoru »prav prišla olajševalna okoliščina, češ: "Tako je govoril, ker ni bil prišteven ..."« (Partljič 1998: 51).

Minister za delo, družino in socialo Anton Rop je »oropal mlade starše za vero v otroke in rojstvo otrok« (Partljič 1998: 68), a krive so tudi nočne seje. »Ljudje gledajo ta ravs in kavs v parlamentu in pozabijo na kavs doma ...« (Partljič 1998: 68.) Ivo Hvalica je imenovan »glasnogovornik oziroma gostogovornik« (Partljič 1998: 74), predsednik SLS pa »lep, speven, družinski Marjan Podobnik« (Partljič 1998: 76). Dimitrij Rupel, župan Ljubljane, je »po kisli župi odplaval« (Partljič 1998: 8). Zmago Jelinčič je želel, da dosjeje UDBE sežgejo; izkazalo se je, da je bil sodelavec UDBE – kot Padalec (psevdonim), saj skače s padalom in vedno »pade na noge kot mačka« (Partljič 1998: 45).

Srbski predsednik Milošević »z lepim imenom Slobodan je jemal narodom svobodo« (Partljič 1998: 38). Anteju Markoviću »ne smemo preveč zameriti«, ker je prelomil obljubo in dal ukaz za bojne operacije na Slovenskem, saj je JLA nato pozval, naj se »posluži nenasilnega nasilja« (Partljič 1998: 41). Slovenci smo se obrnili tudi na Varnostni svet, a je tedanji generalni sekretar OZN menil, da je »samo petdeset« (Partljič 1998: 42) žrtev premalo, da bi nasilje JLA obravnavala OZN.

Tone Partljič nekajkrat nastopi kot literarna oseba, in sicer v pogovoru z znanci (Prvi ve vse o Tonetovem zasebnem življenju, saj je bral njegov dosje (pretiravanje), drugi prinesejo buteljke, klobase, kruh, da bi nanj naredili dober vtis in bi jim priskrbel občino, vendar kot poslanec podkupnine ne more sprejeti.); z novinarjem, ki želi napisati članek Seks v poslanskih klopeh; s sodelavcem, ki zaradi težav z ženo raje spi na nočnih sejah kot doma; z ženo, ki se po nekaj kozarčkih alkohola poteguje za ustanovitev občine Maribor-Desni breg (pretiravanje), in z bratrancem, ki je prepričan, da mu je zaradi ministra za okolje potok zalil klet.

Med literarnimi osebami iz zgodovine, ki bolj izstopajo, so ban Dravske banovine Marko Natlačen, o katerem je znana zbadljivka: »Slovenski narod lačen, / njégov

221

ban Natlačen.« (Partljič 1998: 19); kralj Aleksander, za katerega je »škoda« (Partljič 1998: 19), da je bil ubit v atentatu, saj je imel še več idej, kako uveljaviti centralistično in diktatorsko državo; Josip Broz Tito, ki ga avtor zbadljivo imenuje »Sveta Trojica« (Partljič 1998: 23), ker je združeval kar tri funkcije v eni osebi; Napoleon je želel o Rusih imeti dosjeje, da bi bil obveščen, »kdo vse je trdil, da je premajhen, da bi bil Napoleon« (Partljič 1998: 44).

V satiri Pastirsko pismo ovčicam nastopijo Bog, ovčice, pastirji, Marija in Božji pastir Alojzij Frančišek de la Andija. Bog želi ovčice in pastirje kaznovati z vesoljnim potopom, a po prepričevanju Marije spozna, da je lepa beseda bolj učinkovita. Božji pastir posreduje Božje sporočilo: ovčice in pastirji naj bodo ponižni, sramežljivi in naj ne razmišljajo s svojo glavo. V zbirki je Bog še večkrat omenjen, vendar ne s strahospoštovanjem; avtor se iz njega namreč ponorčuje in pove, da je tudi Bog zmotljiv.

V satiri Kajn in Abel Slovenca se učenjak in njegovi učenci čudijo sovraštvu med Slovenci. Zadnja preživela Slovenca sta Jože in Janez, predstavnika sprtih strani. Predstavljata Kajna in Abela, vendar tokrat umreta oba.

4.3.8.7 Literarni čas in literarni prostor

Pripoved poseže v čas od naselitve Slovanov na območje Vzhodnih Alp (6. stoletje) (Brodnik idr. 1999: 243) do leta 1998, enkrat v četrto tisočletje in v leto 4000. Bralec ves čas čuti, da se dogajanje ne odvija hkrati z branjem, ampak da se je to že zdavnaj zgodilo; avtor o tem zgolj pripoveduje. Razviden je realni čas, tj. zunaj besedila obstoječi pisateljev čas (Kmecl 1996: 216), na primer pripovedi o deželnih stanovih sledi pojasnilo: »Zdaj poslanske klopi ne ločujejo poslancev po imenitnosti /.../« [podčrtala J. L.] (Partljič 1998: 13). Podobno je z literarnim prostorom, saj pripoved poseže na območje Karantanije, habsburške monarhije, Jugoslavije, Slovenije, a vemo, da gre zgolj za pripoved o dogajanju in ne dejansko dogajanje. Prepletata se sintetična in analitična zgradba.

222

4.3.8.8 Pripovedovalec

Pripovedovalec je večinoma avktorialni in prvoosebni (»V nekaj mesecih leta 1918 smo se znašli v dveh jugoslovanskih državah, potem pa leta 1929 v tretji in 1945 v četrti.« (Partljič 1998: 16)), ponekod tretjeosebni (»Kaj vse Slovenci rečejo sami o sebi!« (Partljič 1998: 94)). Epski pripovedovalec je prisoten skozi celotno pripoved.

Izmenjujeta se scenska, ki se kaže predvsem z dvogovori, in panoramska perspektiva, saj se pripovedovalec sprehodi po velikih razdaljah in po časovno oddaljenih obdobjih, pri čemer so mu znane glavne značilnosti posameznega obdobja, skrite pa so mu podrobnosti (Kmecl 1996: 216).

Prevladuje glasni zunanji govor (primera, podana ob prvoosebnem in tretjeosebnem pripovedovalcu), ki ga občasno dopolnjuje dvogovor (»Kaj bi lahko naredil doma, v občini, na terenu, pa se zafrkavamo tu! – Vse gre v rok službe in tudi med pavzami se dosti dogaja, samo da ti, novinec, ne veš ...« (Partljič 1998: 71)). Izmenjujejo se opis (opis ekstravertnega in intravertnega tipa, demokrata, mračnjaka, idealista, vezista, ekonomista, likvidatorja, pisca pisem bralcev, žrtve), premi (»Ko so poslanci odhajali v parlament, so žene vpile za njimi: Glej, da boš volil Voljča!« (Partljič 1998: 47)) in odvisni govor (»Kakšen oster kritik vlade včasih reče, da je Drnovšek kriv, ker nas je malo« (Partljič 1998: 68)).

Stališče pripovedovalca je jasno razvidno, saj svoj odnos do slabosti ljudi ter do pojavov v zgodovini in sedanjosti izraža s satiro. Ne strinja se na primer s tem, da Slovenci tako ostro sodijo slovenske politike, medtem ko so v preteklosti bili do dunajskih in beograjskih politikov servilni, in da nekateri za vse krivijo politike.

4.3.8.9 Jezik in slog

Zvočni slog - rima: »Slovenski narod lačen, / njégov ban Natlačen.« (1998: 19) (verza); »/…/ se plavalo čez Savo in Dravo in dajalo zob za zob in glavo za glavo …« (1998:

223

21); »Zdrav, vesel je moje geslo, dokler mi ne bo rit razneslo!« (1998: 24); »/…/ Puckovi bratje, krščanski demokratje /…/« (1998: 75); »Radi se hvalijo, četudi vedo, da se lastna hvalica pod mizo valjica.« (1998: 97) - onomatopoija: »Zato nekateri mački premišljujejo, da bi sploh postali nesmrtni parlamentarni mački /…/ Mijauuu! Mijauuuu!« (1998: 71); »/…/ niso več blejale bee, bee, beee, ampak kakor je katera sama hotela, največkrat mee, mee, meee /…/« (1998: 112–113)

Besedni slog - pogovorne besede: šimfati ('kritizirati'), kregati se ('prepirati se'), fair ('pošten'), šalter ('okence'), kila ('kilogram'), zafrkavati se ('šaliti se'), šansa ('možnost') - neknjižne ljudske besede: župa ('juha'), šus ('strel'), zrihtati ('priskrbeti') - narečna beseda: lokve ('mlake, luže') - žargonske besede: driblati ('preigravati'), favlati ('nedovoljeno ovirati'), stara bajta ('študent z mnogo semestri'), bruc ('slušatelj prvega letnika na univerzi'), mašinca ('brzostrelka') - tujke: avtonomija ('samouprava'), atribut ('značilnost, bistvena lastnost pojava ali predmeta'), ceremonial ('predpisi za potek slavnosti, obredov ali za vedenje pri njih'), intermezzo ('medigra'), egoističen ('sebičen'), entuziazem ('navdušenost') - angleški izrazi: perfect, happy, »Remark: They had often killed each other!« (1998: 119) - nemški izrazi: »Ich verstehe nicht.« (1998: 11), Mein Kampf - italijanski izraz: parlare - francoski izraz: dossier - latinski izrazi: nomen est omen

- srbski/hrvaški izrazi: »isto sranje, drugo pakovanje« (1998: 16), Antifašistično veće narodne osvoboditve Jugoslavije; Titovih sodelavcev je bilo vedno manj, »saj je nekatere "uzela magla"«. (1998: 23); Savez komunista Jugoslavije - ljubkovalne besede: Janezek, mamica, dedek - slabšalne besede: tace, barabe, karierist, pisun, kritikaster, babe, kreteni, prodanci, nergač, drhal, Švabe nam. Švabi, čistun - nizke besede: nategniti, sranje, rit, kurba, jebati (se), zajebavati, kavs, klinc, auf biks, svinje, pizdun - kletvica: vraga

224

- ironične besede: Bavarci so nam odvzeli »samo samostojnost in svobodo«. (1998: 11); »/…/ v tej državi delijo bratsko vse, kar imajo.« (1998: 31) [v obeh primerih podčrtala J. L.], črni tiger je značilna slovenska žival - poudarjalne besede: naivnež, stolček ('dober položaj'), butalci - starinske besede: duhoven ('duhovnik'), žolt ('rumen'), brzi (vlak) ('hiter'), vinotok ('oktober') - zastarela beseda: ljut ('divji') - ukrasni pridevek: najstarejši in najpametnejši možje, čistokrvni slovenski kralj, frankovski trgovec, karantanski knez, parlamentarni dosežek, srednjeveška država, prosvetljen absolutist, mafijsko francosko mesto, košate obrvi, ljuba JLA - poosebitev: »In potem oba pola duše tavata in trpita vsak po svoje. V času, ko sta ločena, imata torej veliko povedati drug o drugem.« (1998: 91) - primera: »A je deloval [ustavni red; dodala J. L.] kot namazan.« (1998: 24); »Nekateri so v pridigah trdili, da je slovenski narod kot Kristus, saj bo ponovno vstal od mrtvih.« (1998: 33); »Zastave na mejah so se jim zazdele tako pomembne, kot da gre za zastave na Mont Everestu.« (1998: 41) - metonimija: Koroška, Štajerska in Kranjska so v 14. stoletju prišle pod »habsburško žezlo«. (1998: 12); »Pri tem so prisegli pred kljukastim križem /…/« (1998: 21); »Praznoval je tako rekoč ves svet.« (1998: 57)

Stavčni slog - nasprotje: »/…/ ko pokajo puške, parlamenti navadno molčijo.« (1998: 21); Domobranci so se borili »za Slovence proti Slovencem«. (1998: 21); Slovenci »se zaziramo v preteklost, namesto v prihodnost«. (1998: 22) - ponavljanja: »Pod lipo so torej pred davnimi stoletji bučarji staknili svoje buče, govorili (parlare), govorili, govorili, šimfali in odločali …« (1998: 8–9) (geminacija); »Oprostite, nimam naloge /…/ – Oprostite, nisem se mogel pripraviti /…/« (1998: 82) (anafora) - paralelizem: »Če hoče kupiti avto, išče zvezo z nekom, ki pozna šefa prodajalne avtomobilov. Če ima otroka, ki bo šel v šolo, poskuša priti do šolskega ministra. Če je zaprt v črevesju, hoče priti vsaj do državnega sekretarja za zdravstvo, preden gre na stranišče.« (1998: 103) - vzklik: »Lahko je ljudem po Evropi!« (1998: 58); »Morda bi lahko bili prvi na svetu, ki se bomo opravičili okupatorjem!« (1998: 58)

225

- brezvezje: »/…/ nekdanji komunisti pa so se prenovili, sestopili, dialektično spremenili.« (1998: 31); »Skratka, bežimo, trgamo se, odhajamo, se izvijamo iz balkanskega kotla.« (1998: 39) - mnogovezje: »/…/ kamioni in avtobusi in drevesa prek ceste so premagali tanke /…/«; »Danes je demokracija in lahko kandidira vsak in je lahko izvoljen skoraj vsak.« (1998: 88); Alojzij Frančišek de la Andija se je »odločil ukrepati jasno in glasno in odločno.« (1998: 113) - frazem: »Sam seveda trdi, da ni po župi priplaval /…/« (1998: 8); Ženske so »se praskale, kjer jih je srbelo ali pa tudi ne.« (1998: 9); »Seveda pa pozna zgodovina tudi mnoge neprosvetljene in celo nore absolutiste in takrat je hudič.« (1998: 14) - perifraza: tedanji NATO ('Bavarci'), nevojaški liriki ('Slovenci'), Sodoma in Gomora

- obrnjen besedni red: »Tam naše je bilo gorje rojeno!« (1998: 54) - oksimoron: nenasilno nasilje

Sklep

Zvočni slog ustvarja predvsem rima, a tudi onomatopoija. Primeri ene in druge delujejo duhovito, vendar je pod navidezno šaljivostjo skrita kritika. Za besedni slog so značilne številne ironične besede, metonimije in večinoma razumski ukrasni pridevki. Pogovornih in čustveno zaznamovanih besed (med njimi je največ slabšalnih in nizkih besed) je manj kot običajno. Raba tujejezičnih izrazov deluje večinoma estetsko učinkovito, saj tudi ti prispevajo k ustvarjanju satire. Za stavčni slog je značilno majhno število primerov figur, najštevilčnejši so frazemi. Na razumskost sloga kažejo številni primeri metonimije, maloštevilni primeri figur (zelo malo mnogovezij, ponavljanj, vzklikov), prevladujoči razumski ukrasni pridevki in razumska skladnja. Zastopana so sicer priredja, podredja, enostavčne povedi in neglagolski stavki, a so podredno zložene povedi najštevilčnejše. (Kos 2001: 136.)

Na realističen slog kažejo prisotnost fabule, ki razkriva človekovo usodo, predstavljanje stvarnosti (jasna predstava o dobi, družbenih razmerah, zgodovinskem dogajanju), odsotnost idealiziranja literarnih likov (le-ti niso nadpovprečne osebnosti, ampak povsem vsakdanje), prisotnost tretjeosebnega pripovedovalca, dialoga in opisa ter skromna izrazna sredstva. (Pogačnik 1970:

226

124–134; Kos 1999: 184–186.) Slog je tudi satiričen (dosega se predvsem z ironijo in s pretiravanjem) in humoren, pri čemer ima jezik velik pomen: rime in besedne igre (bratje – demokratje; hvalica – valjica), dvoumnosti (Zlata bula – bula na zadnjici, kronati kneze – kronati ga ipd.), nasprotja (»So čistuni, ki umažejo okolico.« (1998: 102) ipd.).

4.3.9 Usodna privlačnost

4.3.9.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba

Usodna privlačnost je zbirka petih novel v prozi (Medvedek, Lovec Jelenc in jelen, Deček in somica, Morski pes Reks, Ljudmila in jagnje), na to nas opozori že podnaslov »Pet novel o ljudeh in živalih«. Da gre res za novele in ne katerokoli drugo literarno zvrst, potrjujejo obseg (kratka ali srednje dolga pripoved), en sam dogodek, na katerega je zgoščena vsa pripovedna pozornost in ki vsebuje dramatičen, usoden preobrat, višek napetosti (usmrtitev medvedka, zdrs lovca s skale ter smrt lovca in jelena (dva presenetljiva dogodka), smrt dečka in somice, tuljenje psa, ki naj bi bil mrtev, obglavljeno jagnje in odkritje krivca), skrčen dogajalni prostor (dogajalni čas je izrazito skrčen le v zadnji noveli), malo število in značaj literarnih oseb (značaj je že izdelan, ni značajskega razvoja). (Kmecl 1996: 286; Kos 2001: 168–169.) Posamezne novele, ki skupaj obsegajo 167 strani, so razdeljene na oštevilčena poglavja.

4.3.9.2 Snov

Snov je vzeta iz življenja ljudi (strasti, zmote, maščevanje, nestrpnost, neučakanost, neizkušenost; lov, ribolov) in živali (parjenje, drstenje, kotenje, skrb za zarod) ter iz življenja oziroma doživljanja avtorja samega, o čemer smo pisali že v okviru romana Mala v poglavju o snovi (avtorjevo doživljanje vode in ljubezen do ribolova).

227

4.3.9.3 Fabula

Medvedek. Medvedka skoti v krimskem gozdu tri mladiče, ko nekoliko odrastejo, se skupaj z njimi odpravi iskat mirnejše in varnejše bivališče. Na poti se najmlajši medvedek izgubi in zatava med ljudi v Ljubljano. Prestrašeni ljudje vidijo v njem velikega, nevarnega, napadalnega in celo steklega medveda, zato se tako odzove tudi policija; policist ustreli medvedka, ne da bi se prej prepričal, če je res nevaren.

Lovec Jelenc in jelen. Lovec Rudi Jelenc spremlja premožnega Italijana Lombardija na lov na jelena. V tem času se Rudi zaplete z njegovo mlado ljubico, za kar se mu Italijan maščuje tako, da izpusti njegovo roko, ko stoji na skali, pod katero se je zatekel obstreljen jelen, da omahne in se poškoduje. Po nesreči Rudi le deloma okreva, zato dela lovskega čuvaja samostojno ne more več opravljati. Ker je Lombardi medtem že umrl, se za svojo nesrečo maščuje jelenu, a mu pri tem spodrsne in umre tudi sam.

Deček in somica. Zlatan in njegova žena, ki živita v zaselku ob Donavi, po dolgih letih pričakovanja le dobita otroka, dečka Zlatibora, ki ga svet Donave na moč privlači. Oče mu zato obljubi, da bo smel z njim oditi lovit soma. Veselje ne traja dolgo, saj ga somica Marmor, ki jo zelo privlači svet ljudi, potegne v vodo, pri tem oba umreta in najdeta to, kar sta iskala. »On svet Donave, ona svet ljudi.« (Partljič 2001: 95.)

Morski pes Reks. Pisatelj preživlja proste dni na majhnem neobljudenem jadranskem otoku Ilo, kjer večino prebivalcev predstavljajo ženske, saj so skoraj vsi moški po drugi svetovni vojni odšli v Ameriko; nekateri se sedaj vračajo. Do drugače mislečih so nestrpni in neprijazni. Ne morejo sprejeti, da se Toni, ki se je vrnil iz Amerike, in Mara Galebica obnašata kot mlada zaljubljenca, po njegovi smrti pa jih na vso moč moti tuljenje njegovega psa Reksa, ki žaluje za gospodarjem. Psa skušajo na več načinov ubiti, a jim ne uspe; preživi tudi na otočku brez vode in hrane, kamor so ga odpeljali. To jih plaši in preganja.

228

Ljudmila in jagnje. Tone in Ljudmila preživljata silvestrske praznike na otoku Ilo; on lovi ribe, ona bere, se sprehaja po otoku in vzljubi jagenjčke, ki se ravno skotijo. Domačini razen Katarine ne sprejmejo medse Marina, ki se je pred kratkim vrnil iz Amerike. Ivan Galeb ga draži, da je nor, in ubije jagnje, ki mu ga je nameravala podariti Katarina. Tako se mu maščuje, ker ga je nekoč pretepel. Predvideva, da bodo vsi okrivili Marina, a Ljudmila ugotovi, kdo je pravi krivec.

4.3.9.4 Tema

Usodna privlačnost tematizira usodno povezanost ljudi in živali ter s tem življenje in umiranje na skrivnosten ali usoden način (»Beseda na ovitku« 2001). Usodnost nad človeka pogosto prikličeta njegova nestrpnost in maščevalnost. Avtor skuša preiskati človekove mejnosti, človekovo izpostavljenost iracionalnemu gonu po večvrednosti, vendar pri tem ne moralizira (ne poveličuje živalske »nedolžnosti«), mogoč pa je uvid v pogosto nesmiselno človekovo besnilo, ki vse prerado zapleta življenje takrat, ko to ni potrebno. Zbirka govori o »magnetizmu, ki posameznika vabi k zlemu, o krivici, zmoti in upanju, tudi o varljivem početju, ki se kar najbolj razlikuje od obnašanja živali.« (Bratož 2001: 27.)

4.3.9.5 Motivi

V zbirki izstopata motiva življenja in smrti, ki sta neločljivo povezana; vsako živo bitje je minljivo. Medvedka skoti mladiče, smrt najmlajšega povzročita človekovo pretiravanje in zmota. Lov poteka ravno v času jelenjega ruka (parjenja), ki napoveduje novo življenje. Najmogočnejšega med jeleni pokonča človekovo maščevanje, ki je usodno tudi za jagnje, ki še ni prav okusilo življenja. Deček in somica sta že ob rojstvu nekaj posebnega; on, ker so si ga vsi tako želeli, ona zaradi posebnega marmornatega vzorca. Pokonča ju tisto, kar ju je najbolj privlačilo (privlačnost); prvega svet Donave, slednjo svet ljudi. Nestrpnost, ki botruje smrti (?) psa Reksa, je med prebivalci otoka Ilo močno izražena. Do tujcev, ki se slučajno ustavijo na otoku, so »ignorantski« (Partljič 2001: 100), do drugače mislečih pa zelo nestrpni. Učiteljice Seke ne sprejmejo medse, ker ima

229

psa in ker je njen fant Dani, domačin, ki bi bil bolj primeren za njihove hčere. Zgražajo se nad zaljubljencema Tonijem in Maro Galebico, ko Toni umre, se Mara Galebica zbliža s Frankijem, zaradi česar jo zmerjajo s cipo. Zavračajo Marina, ki je na prvi pogled čudaški, a v resnici le drugačen, ne prenesejo niti Reksovega tuljenja (tj. žalovanja za pokojnim lastnikom).

Varanje je prisotno v dveh novelah: Medvedek (doktor Jevnikar vara ženo z medicinsko sestro Helenco) in Lovec Jelenc in jelen (Rudi in Lombardi varata svojo ženo s številnimi ženskami).

V novelah imata velik pomen voda (Donava, morje) in gozd, tako za živali kot za ljudi. Predstavljata naravno okolje različnih živalskih vrst (natančneje spoznamo medvedko z mladiči, jelena, some Črnega, Lepo in Marmor), ki ne želijo, da bi jih motili, ljudem omogočata tako sprostitev kot preživetje (le-to velja danes bolj za vodo kot gozd). Dečka, pisatelja in Toneta voda neizmerno privlači, slednja dva, ki bi lahko bila ena in ista oseba, se ob njej sprostita, iz Toneta gre ob njej vsa negativna energija. Ribolov je zanje strast in smisel življenja, za prebivalce ob morju in Donavi način in vir življenja (nalovljeno prodajo ali porabijo sami). Lov pomeni Lombardiju strast, Rudiju pa tudi način življenja, saj ne gre le za lov, ampak predvsem opazovanje živali in skrb zanje.

4.3.9.6 Literarne osebe

Karakterizacija literarnih oseb je najmanj razdelana v Medvedku (posamezne literarne osebe spoznamo le bežno), v ostalih novelah je natančnejša vsaj pri osrednjih literarnih osebah. V Medvedku je glavna književna oseba medvedek, ki ga njegovi živahnost in neubogljivost pripeljeta do tega, za se loči od matere, bratca in sestrice ter ostane sam, neizkušen in nebogljen. Srečajo ga doktor Jevnikar, pri svojih šestdesetih še vedno postaven moški, in Helenca, ki končno sprejme primarijevo povabilo in odide z njim na njegov vikend; Fifoltov Franček, ki zaradi opitosti dvomi, da je res videl medveda; stara gospa, ki policiji sporoči, da je medved hotel požreti njenega pudlja, pri čemer močno pretirava; opazijo ga tudi otroci in vzgojiteljica Malčka Medved, ki s posebnimi metodami vzgaja

230

otroke in razvija njihove ustvarjalne, racionalne in čustvene sposobnosti, ter ravnateljica osnovne šole Antona Medveda, ki policiji sporoči, da je medved napadel otroke, čeprav to sploh ni res (le renčal je, ker so mu metali kamenje). Urško, deklico iz vrtca, smrt medvedka zelo prizadene, še dolgo časa po njegovi smrti riše medvede, ki jim tečejo rdeče solze.

Glavna literarna oseba novele Lovec Jelenc in jelen je Rudi, lovec oziroma lovski čuvaj, ki živi za svoje delo. Pred nesrečo je vesele narave, ugaja mu, da je všeč številnim ženskam, s tem se rad pohvali, ne obremenjuje se z mislijo, da je varanje žene nekaj napačnega. Ni ji vseeno, da ljudje namigujejo, da jo mož vara, a dokazov za to nima, zato si raje zatiska oči. Nesreča Rudija močno spremeni; ne more se sprijazniti, da svojega dela ne more več opravljati tako kot prej, obsede ga misel, da je za vso njegovo nesrečo kriv jelen, katerega želi na vsak način ustreliti, kar mu uspe, a umre tudi sam. Lombardi, ki je najbolj odgovoren za njegovo nesrečo, je zelo bogat Italijan, član rimskega senata, v javnosti se nikoli ne kaže s svojo bolno ženo, vedno le z mladimi ženskami. Tokrat ga spremlja Carmen, ki daje vtis vzvišene, hladne, nedostopne ženske, a očitno ni tako fina, da ne bi šla na lov in plezala na prežo. Z Lombardijem je le zato, ker ji za njeno družbo plačuje, nima predsodkov, saj se poda v spolni odnos z Rudijem, ki ga komaj spozna.

Deček in somica. Izkušenemu ribiču Zlatanu in njegovi ženi Mari se po dolgih letih le uresniči želja – rodi se jima sin Zlatibor; vanj polagata vse upe in mu nudita vso ljubezen. Včasih se sprašujeta, če ga imata preveč rada, a se jima zdi to razumljivo, saj sta tako pozno postala starša. Zlatan je nežen, ljubeč mož in oče, s svojimi ribiškimi uspehi (pravijo mu kralj somov, ker je ujel največjega soma med Ilokom in Novim Sadom) se ne hvali, vendar svoje znanje prenaša na svojega sina, ki ga Donava tako navdušuje, da želi vsak prosti trenutek preživeti ob njej, zaupa ji in se ničesar ne boji. Čeprav mu oče daje natančna navodila, kako je treba loviti soma, se pokaže njegova neizkušenost. Žalujoča starša, ki s smrtjo sina izgubita smisel svojega življenja in se hitro postarata, skuša potolažiti Nora Liljana, ki poje vedno isto pesem o zlobni Donavi in se oblači v belo, ker jo je ženin pustil samo pred oltarjem. Odtlej ga čaka, to svetuje tudi staršema, saj se bo Zlatibor vrnil, ko se bo naigral s somico Marmor. Le-ta je tako kot njena roditelja som Črni in somica Lepa najlepša v svoji generaciji in nekaj posebnega.

231

Glavna literarna oseba novele Morski pes Reks je pisatelj (ne izvemo njegovega imena), ki že več let prihaja na otok Ilo, kjer lahko pozabi na vsakodnevne skrbi. Voda, ki ga privlači že od nekdaj, ima posebno mesto v njegovem življenju; rad gleda njene valove ali kako teče, pri tem je rad sam s svojimi mislimi ali »nemislimi« (Partljič 2001: 98), saj pri tem ne misli na nič. Tudi umrl bi najraje v vodi. Čeprav vedno namerava pisati, mu to na otoku ne uspeva preveč, saj najraje lovi ribe in gre med domačine, ki so mu prirasli k srcu, ženske spoštuje in občuduje, saj so morale veliko pretrpeti. A spozna tudi njihovo drugo plat; razkrijeta mu jo učiteljica Seka, ki je zelo nesrečna, saj je domačini ne marajo, in Dani, ki ji je v uteho, a ne želi oditi z otoka. Ta je odraščal v Ameriki, šel v mornarico, nato dlje časa ostal na otoku, kjer se je rodil njegov oče. Pisatelju pove, kaj se je zgodilo z Reksom.

Ljudmila in Jagnje. Tone je pisatelj, ki že več let hodi na otok Ilo, po vsej verjetnosti je ista oseba kot pisatelj v noveli Morski pes Reks, saj se spominja, da se je že vozil z Danijevo barko in se zasidral pri Kitini, enaka sta tudi njegovo doživljanje vode (»Prav čutil sem, kako leze vse iz mene, kar se je v zadnjem času nabralo in odložilo v možganih, živcih, telesu. Politika, kulturniške zdrahe, negativna ocena moje zadnje komedije, anonimna pisma ...« (Partljič 2001: 146– 147)) in ljubezen do ribolova. Vse to je Partljič povedal tudi o sebi. Tone in njegova žena Ljudmila, ki je zelo čustvena, saj se naveže na jagnjeta in se ne more sprijazniti, da jih bodo zaklali, se dobro razumeta (izkazujeta si pozornost), ne omejujeta drug drugega, lepo se imata, kadar sta skupaj ali vsak zase, in počneta tisto, kar ju veseli. Čeprav je Ljudmila ponavadi tiha, se pokaže njena odločnost, ko se zavzame za Marina, ki ga želijo po krivem obtožiti. Življenje v Ameriki mu ne ugaja, na otoku Ilo pa je srečen, počuti se svobodnega. Domačini ga ne razumejo, ko pravi, da ne znajo ceniti, kar imajo, imajo ga za norega, zato ga ne sprejmejo medse. Bežno spoznamo nekatere domačine (Katarino, barbo Iveta, barbo Kamila, Ivana Galeba).

232

4.3.9.7 Literarni čas in literarni prostor

Literarni čas je razmeroma skrčen, v vseh novelah razen v zadnji lahko med enim in drugim dogodkom preteče več časa (Medvedek: junij, november; Lovec Jelenc in jelen: september, zima, pomlad, poletje, jesen, zima, pomlad; Deček in somica: pomlad, čez sedem let; Morski pes Reks: lani, letos), v tej noveli je čas določen tudi z letnico (silvestrski prazniki na prehodu iz leta 1999 v leto 2000), česar v drugih novelah ni, le v novelah Lovec Jelenc in jelen in Morski pes Reks lahko sklepamo, da je dogajanje postavljeno v čas vojne v Bosni in Hercegovini, v Medvedku pa morda v čas slovenske desetdnevne vojne. Pojavljajo se tudi retrospektive.

Literarni prostor je skrčen. V noveli Medvedek se preselimo iz gozda na Krimu v Ljubljano, Lovec Jelenc in jelen nas popelje na območje Snežnika, le enkrat na mejni prehod z Italijo in v Ljubljano, Deček in somica v Vojvodino, v zaselek Gradišče ob Donavi, Morski pes Reks na otok Ilo, le enkrat na Kitino, kjer je svetilnik, Ljudmila in Jagnje nas popelje iz Slovenije na Hrvaško, najprej na Veliki otok, nato na otok Ilo, kjer se odvija vse dogajanje.

4.3.9.8 Pripovedovalec

Skozi celotno zbirko novel prevladuje epski pripovedovalec, ki občasno zaniha k lirskemu, v prvih treh novelah tretjeosebni in avktorialni pripovedovalec (»Medvedek je bil nekaj časa skrit v živi meji, potem je videl otroke. Najprej tiste, ki so šli v šolo in so bili večji. Vrtca ni videl, saj je bil skrit za šolo. Ko je videl otroke, so se mu zazdeli manjša bitja kot tisto čudno bitje na cesti, ki je hupalo /.../« (Partljič 2001: 14)), v zadnjih dveh prvoosebni in personalni pripovedovalec, vendar sta slednja v manjši meri prisotna tudi v prvih treh novelah, kadar gre za notranji samogovor (»Zanalašč je izpustil roko. Poiskal ga bom. Naj pride še enkrat k nam na jago. Samo naj pride! S preže ga bom sklatil.« (Partljič 2001: 53)).

233

Prevladuje scenska perspektiva, na kar kažejo številni opisi (»Prednji del ladje je bil pokrit, da si lahko zlezel tja /.../ V sredini je bil prazen prostor, nekakšna kvadratna praznina za kamenje, pesek, opeko ali kaj velikega, kar so potrebovali na otoku. Zadaj je bila krma z dolgim lesenim držajem, s katerim so krmarili. Dieslov motor na nafto pa je bil vgrajen in ga ni bilo videti /.../« (Partljič 2001: 136)), dvogovori (»/.../ Kaj je bilo z Reksom? – Jaz nisem nič kriv. Nič. Drugi so me nagovorili. Kaj ste slišali za Reksa? – Malo že! – No, tisti norec Toni ga je privlekel iz Amerike. On je umrl, nam pa je ostal pes. /.../« (Partljič 2001: 124– 125)), samogovori (glasni: »- Kaj, ali sem nor? Drugi vidijo bele miši, jaz pa medveda. Jebenti, medveda. Nooor sem!« (Partljič 2001: 11) in tihi, podan ob prvoosebnem in personalne pripovedovalcu).

Izmenjujeta se premi (»Ljudje so jo dražili: Liljana, zakaj si v belem?« (Partljič 2001: 73–74)) in odvisni govor (»/.../ in po vsakem ljubljenju mu je Helenca zatrdila, da ni ena tistih medicinskih sester, ki zlezejo v postelje zdravnikov, po možnosti primarijev, razbijajo zakone, delajo scene, ampak je nora nanj od prvega trenutka, ko ga je videla.« (Partljič 2001: 9)), primeri polpremega govora so zelo redki.

Avtorjevo stališče ni izrazito izraženo, saj kaže neumnost in zaslepljenost ljudi brez komentarja (Bratož 2001: 27), vendar lahko sklepamo, da se ne strinja z brezglavim ravnanjem ljudi, ki živali privede v smrt.

4.3.9.9 Jezik in slog

Zvočni slog - rima: »Sedem mesecev jih je nosila. In po novem letu rodila.« (2001: 5); »Od daleč se je čula / lepa pesem žalostna. / Tiho je poslušala / zlobna Donava. /…/« (2001: 73) (verzi); »Voda, voda, šumenje, norenje…« (2001: 138) - onomatopoija: »Glava in vrat potegnjena naprej in le malo kvišku, gobec odprt na široko s dolgo svečo sline in eueeeeuuueeuur…« (2001: 42–43); »Nič ne poči, noben ph, ph, kaj šele buč, buč se ne sliši…« (2001: 91), meee, beee - aliteracija: »In vsak o vsakem vse ve.« (2001: 156)

234

Besedni slog - pogovorne besede: nervirati ('razburjati, dražiti'), šank ('točilna miza'), pobasati ('pobrati, vzeti'), fino (izraža visoko stopnjo, intenzivnost), nobel ('imeniten, odličen'), špičast ('koničast'), prefriganec ('prebrisan, zvit človek'), štorija ('zgodba') - neknjižne ljudske besede: šlamparija ('površno, slabo opravljeno delo'), šnops ('žganje'), šlic ('razporek'), kripl ('pohabljenec, invalid'), lojtra ('lestev'), punkelj ('cula, sveženj'), gazdarica ('gospodinja') - narečne besede: pupa ('dekle'), ribiti ('loviti ribe'), zavekati ('zajokati'), fešta ('zabava') - žargonske besede: marica ('avtomobil za prevoz priprtih ali prijetih oseb'), jaga ('lov') - slengovska beseda: nategniti ('nalagati, prevarati') - tujke: delirij ('bledež'), tetrapak ('embalaža tetraedrične oblike za tekočine, navadno iz močnejšega, plastificiranega papirja'), privaten ('zaseben'), jeans ('kavbojke'), eksekutor ('usmrtitelj') - izposojenka: džip - neologizmi: izljubiti se, dvooblnica ('zaobljena zadnjica'), migoritka ('ženska, ki miga z zadnjico'), preščipljenka ('ženska, ki ima ozek pas') - italijanski izrazi: amore, bene, diavolo, porca madonna - nemški izrazi: jagermeister, »Was ist das?« (2001: 60) - angleški izrazi: »/…/ I fuck you mother and your sister…« (2001: 100), o God, crazy bastard, story, never, you are right, fast food, fast work - ljubkovalne besede: medvedki, pijančki, repek, rjavček, otročki, sonček, zvezdice, očka, bluzice, hlačke, zalivčki, posteljica, ribice, gobček, solzice, ovčka - otroški govor: lulati

- slabšalne besede: nevoščljivci, babe, gare, svinjarija, baraba, tepec - psovke in zmerjavke: svinja lažniva, gnoj, pes - nizke besede: kavsati, sranje, rajcati, fuk, pizdunka, aufbiksar ('kdor izziva na pretep'), potreben, crkniti, zajebavati - kletvice: jebenti, pismo, za hudiča, porkafiks, ritnica, klinec - ukrasni pridevek: ostarela smreka, puhasti kožuhi, piskajoč hrup, drobne oči, zaspana, lepa, plavolasa glava, mali ljubki medvedki, rdeče solze, otroško navdušenje, debele zelene lovske dokolenke, vitke noge, črna lepotica, dišeča polt,

235

zlato sijoče drevo, mlečno bela meglica, škripajoča samokolnica, žareče oči, drzni domačin - poosebitev: »Še je poležal, čutil je, da sta se telesi ohladili in oddaljili in da sta čutili neke vrste hvaležnost drugo do drugega.« (2001: 27); »/…/ pomlad je že odprla vsa vrata.« (2001: 54); »Tiho je poslušala / zlobna Donava.« (2001: 73); »Sonce je počasi zapuščalo ta del sveta in se odpravljalo spat /…/« (2001: 75) - primera: »Ogorek je v temi potoval od ust do pasu, ko da bi kresnica vzletavala.« (2001: 30); »Stari je neverjetno spretno kot kaka veverica splezal gor /…/« (2001: 37–38); »Pa je prenehal za hip, stopil malo vstran in zarukal kot demon.« (2001: 42); »Voda ga je privlačila kot magnet.« (2001: 84); »Sedel sem na premcu ribiške barke in gledal kot olje mirno morje /…/« (2001: 112)

Stavčni slog - nasprotje: »/…/ čutila je sesanje doli po trebuhu in mehko telesno ugodje, ko so pili, čeravno je bila vmes tudi kaka bolečina.« (2001: 5); »In je bilo spet vse belo v očeh in še bolj belo in še bolj… Tako belo, da ga je zagrnila tema.« (2001: 64); »/…/ ženske so se tod zvečine oblačile črno, le ona belo.« (2001: 71) - ponavljanja: »Mir, mir, mir… je tisto, po čemer je hlepela.« (2001: 6); »Mara Bela pa je jokala, sinova moja, sinova moja, pridita, pridita /…/« (2001: 102) (geminacija); »Kot zanalašč nobenega zajca, nobene miši /…/« (2001: 8) (anafora); »Tudi čutila. Čutila in videla boj in oploditev.« (2001: 43) (anadiploza); »/…/ nikjer ni bilo vode, dobre vode, donavske vode, vode življenja…« (2001: 87) (epifora, anadiploza) - paralelizem: »Plitvina ni varna, plitvina je sovražna, plitvina je past.« (2001: 77); »Na zemeljskem svetu srečaš kdaj mladca, ki nosi črno srajco, črn suknjič, črne hlače in ima črno grivo in vrh grive črn klobuk.« (2001: 78); »On pravi, da ne bo nikoli več zapustil otoka. Da je Amerika nora. Da je svet nor. Da bo kriza.« (2001: 109) - vzklik: »Spet mali!« (2001: 8); »Jebenti, skoraj sem ga povozil!« (2001: 9); »Glejte, medved na gugalnici!« (2001: 17); »Zdaj bom spet lahko živel!« (2001: 64) - retorično vprašanje: »Zakaj je vse mimo? Zakaj sem star?« (2001: 160)

236

- brezvezje: »Brcala je ukazovala, kričala, mahala nemočna z rokami, vpila /…/« (2001: 45); »Zažene se, zagrabi z zobmi, zapeni vodo, zagrozi, da vsak nepovabljen svat pobriše čimdlje.« (2001: 78) - mnogovezje: »In vse je bilo lažje, ko je v marcu začelo močno pobirati sneg tudi v sencah gozdov in je v aprilu pihal veter in so noreli ptiči po gozdu /…/« (2001: 5); »Potem je pobasal svoja oblačila in dokolenke in čevlje in odšel v kopalnico.« (2001: 28); »In je imel rad Noro Liljano in skrivnostno Donavo in imel je rad vse ribe in some /…/« (2001: 85) - zamolk: »Čeravno se je že zgodilo…« (2001: 68) - frazem: »Potem je napeto kot struna stala ob robu votline /…/« (2001: 6); »Italijan ga je pogledal in pokimal, ko da bi se mu v nekem drugem jeziku v istem hipu motala ista reč po glavi.« (2001: 41); »/…/ čakal in vlekel na ušesa /…/« (2001: 59); »Saj je poslušal, vlekel na uho tišino.« (2001: 19); »Barba Jura mi je padel v oči, ker ima svoje živo oko črno ko oglje /…/« (2001: 100); »Reks pa je ostal v zraku.« (2001: 121) - perifraza: velika črna čudna ničemur doslej podobna pošast; svetleča, z antenami obložena Italijanova škatla ('avtomobil'), preščipljena črna mravlja ('Carmen'), ostarel in posušen piščanec; suha veverica ('Lombardi'), snežniški don Juan ('Rudi'), živo rdeči klin, koren, rdeči goban ('moški spolni ud') - obrnjen besedni red: svinja lažniva, prišlek balkanski, žena moja, možakar mladi moj, babe zavistne

Sklep V okviru zvočnega sloga številčno izstopajo primeri onomatopoije, rime najdemo predvsem v dveh pesmih v noveli Deček in somica. Besedni slog zaznamujejo številne pogovorne in čustveno zaznamovane besede (največ je ljubkovalnih besed), med tropi so najpogostejši ukrasni pridevki (razumski, nazorni, čustveni) in primere. Raba tujejezičnih izrazov je smiselna in estetsko učinkovita, saj sta Lombardi in Carmen Italijana, Rudi spremlja na lov nemškogovorečega lovca, nekateri prebivalci otoka Ilo pri svojem govoru še vedno uporabljajo številne angleške izraze, saj so mnogo let živeli v tujejezičnem prostoru. Na čustvenost sloga poleg čustveno zaznamovanih besed kažejo brezvezja, številna mnogovezja, ponavljanja različnih vrst, vzkliki ter besedne zveze in stavki, ki izražajo ekspresivnost (frazemi). Primerov poosebitve za katere velja, da so večinoma

237

razumske, v primerjavi z drugimi figurami in tropi ni veliko. Zastopana so priredja, podredja, enostavčne povedi in neglagolski stavki. Podredno zložene povedi, ki jih je v primerjavi s priredno zloženimi več, kažejo na razumskost skladnje. Vendar le-ta ni zgolj miselna, kaže se tudi njena čustvena funkcija (stavčni členi ali stavki se povezujejo z istimi vezniki ali brez njih, številna ponavljanja besed, besednih zvez, podobno grajenih stavkov). (Kos 2001: 136.)

Na realističen slog kažejo prisotnost fabule, ki razkriva usodo ljudi in živali, predstavljanje stvarnosti (le v noveli Morski pes Reks zasledimo elemente fantastičnega), odsotnost idealiziranja literarnih likov (le-ti niso nadpovprečne osebnosti, ampak povsem vsakdanje), prisotnost tretjeosebnega pripovedovalca, dialoga, monologa in opisa. Za realističen slog so značilna skromna izrazna sredstva, vendar tega v Usodni privlačnosti ni opaziti (živo, raznoliko besedišče, številni primeri tropov in figur). (Pogačnik 1970: 124–134; Kos 1999: 184–186.)

Humor je prisoten le v drobcih, tj. duhovitih pripombah, kot na primer v zadnji noveli; ko Ljudmila vsa raznežena boža in ljubkuje jagnje, se Tone pošali: »Da te ne bo začel sesati?«, ona pa ga očitajoče pogleda in reče: »oven stari nori«. (Partljič 2001: 145.)

4.3.10 Grob pri Mariji Snežni

4.3.10.1 Literarna zvrst in zunanja zgradba

Grob pri Mariji Snežni je novela, na kar kaže več značilnosti tega literarnega dela. Je srednje dolga pripoved, napisana v prozi, vsa pripovedna pozornost je zgoščena na en sam dogodek (prihod starca v vas) – iz njega bralec izve tudi za najnujnejše reči iz preteklosti; ta dogodek vsebuje dramatičen, usoden preobrat (samomor starca). Dogajalni čas je skrčen, prav tako dogajalni prostor, nastopa malo literarnih oseb; časa za pripovedno prikazovanje osebinega značajskega razvoja ni, značaj je že izdelan. (Kmecl 1996: 286; Kos 2001: 168–169.) Novela obsega 116 strani in je razdeljena na poglavja; med petim in šestim je Izpuščeno poglavje

238

(pripoveduje Izidor), sedmemu sledi novo Prvo poglavje (del Tinetove knjige), prvo, drugo in peto je razdeljeno na podpoglavja.

4.3.10.2 Snov

Avtor je snov jemal iz življenja Stanka Majcna in njegove družine, zgodovine, romana Pri Mariji Snežni zvoni in svojega življenja, doživljanja. Stanko Majcen se je rodil leta 1888 v Mariboru. Njegov oče je bil učitelj pri Mariji Snežni. Po končani gimnaziji je Stanko Majcen doktoriral iz prava, leta 1921 se je poročil z enajst let mlajšo učiteljico Klaro Steger, rodil se jima je sin Fedor. Leta 1924 je bil imenovan za okrajnega glavarja v Mariboru, naslednje leto je odšel v Beograd, kjer je deloval kot strokovnjak na pravnem področju in bil tesen sodelavec dr. Antona Korošca. Po kapitulaciji Jugoslavije je dal zažgati policijski arhiv, kar je koristilo predvsem odporniškemu gibanju. V tem času je bil podban, po nemški okupaciji Ljubljanske pokrajine je formalno postal pomočnik šefa uprave Ljubljanske pokrajine in generala domobranske vojske Leona Rupnika. Kljub svoji funkciji v kolaboracionistični vladi je ostal politično nevtralen. Po drugi svetovni vojni je bil zapostavljen in ignoriran, saj se ni strinjal s komunističnim režimom. Pisal je dramska dela, prozo in pesmi. Umrl je leta 1970. Čez tri leta je aktiv komunistov kulturnih delavcev prepovedal vzidavo spominske plošče na njegovem domu, češ da je sovražnik naroda, vzidana je bila petnajst let kasneje. (Žebovec 2005: 237–239.) Med zgodovinske dogodke v tem primeru prištevamo povojne izvensodne poboje, s katerimi je nova, komunistična oblast obračunala s pravimi in domnevnimi kolaboranti, nasprotniki partizanstva in komunizma. OZNA je s pomočjo KNOJ-a organizirala taborišča in zapore, kjer so jih pobijali. Usmrtitve so potekala tudi v kočevskih gozdovih in opuščenih rudniških objektih v Zasavju, podobne usmrtitve so bile tudi drugod po Jugoslaviji. Na Slovenskem je bilo brez sojenja ubitih več kot 13.600 ljudi. (Vodopivec 2006: 308–311.) Po koncu druge svetovne vojne je bil v Jugoslaviji vzpostavljen enopartijski sistem; partija je imela vpliv na vsa področja javnega življenja, tudi na kulturo in šolstvo, zagovarjala je idejo, da je religija opij za ljudstvo, zato je v Cerkvi videla svojega nasprotnika, prav tako v predvojni Slovenski ljudski stranki, ki jo je vodil duhovnik Anton Korošec, čigar tajnik je bil Stanko Majcen.

239

Do neke mere bi lahko življenje učitelja Tineta Petriča primerjali z življenjem Toneta Partljiča. Prav tako kot Partljič je tudi Petrič mladost preživel v Pesnici, se šolal na učiteljišču v Mariboru, kjer je bil zelo dober dijak, zaradi česar so mu prigovarjali, naj opusti učiteljski poklic in se loti znanstvenega študija literature. Zaradi občinske štipendije je moral svoje sanje o nadaljevanju študija opustiti in se vpisati na Pedagoško akademijo v Mariboru, smer slovenščina in angleščina. Tudi žena je postala učiteljica, le da ona uči zgodovino (najverjetneje je tako kot Partljičeva žena doštudirala zgodovino in zemljepis). Imata odraslo hčerko, ki se je od njiju že odselila. Tudi Petrič je tako kot Partljič v dijaških letih postal član Zveze komunistov. (Lorenci 1990: 102–110.)

Že takoj na začetku literarnega dela nas nekatera imena spomnijo na literarne osebe v romanu Pri Mariji Snežni zvoni. Pripovedovalec omeni Ježovega Gabra, znamenitega kiparja, Pondrkovo Miciko in njeno usodo, napis na enem od grobov je skoraj identičen napisu na grobu Pondrkove Micike (»Življenje le trpljenje, smrt je odrešenje.«), pokojni župnik Vršič nas spomni na župnika Berliča iz Pri Mariji Snežni zvoni, saj je za oba značilna ljubezen do literature in to, da so ju izselili Nemci. V omenjenem romanu nastopi Karolina Majhen, podbanova žena, ki deli darila revnim otrokom, že njeno ime nas spomni, da gre dejansko za Klaro Majcen, ženo Stanka Majcna.

4.3.10.3 Fabula

Prebivalce vasi Marija Snežna vznemiri prihod starca, ki se odpravi na grob Stanka Majcna, za katerega že vrsto let skrbi tamkajšnji učitelj slovenščine Tine Petrič. Napetost se iz trenutka v trenutek stopnjuje, k čemur pripomore tudi neznosna vročina; v majhnem kraju se le redko zgodi kaj takšnega, o čemer ljudje ne bi vedeli kaj povedati, zato jih muči radovednost; kdo je ta moški, od kod je in kaj počne na njihovem pokopališču. Skrivnostni starec Tinetu namigne, da sta se pred več kot dvajsetimi leti že srečala. Učitelj se spomni, da je tega moškega videl leta 1973 na sestanku Mestnega komiteja ZKS Maribor, kjer so obravnavali upravičenost postavitve spominske plošče Stanku Majcnu. Vsi razen Tineta in predsednice slavističnega društva so proti temu spominskemu obeležju, saj je bil

240

Stanko Majcen oče četnika, politik v predvojni Slovenski ljudski stranki, tajnik »zloglasnega politika in vodje slovenskega klera Antona Korošca. Potem je bil podban Dravske banovine in torej pomočnik bana Natlačena, ki je pozival k ustanovitvi bele garde. Bil je glavni tajnik Pokrajinske uprave, ko so kapitulirali Italijani in Ljubljano zavzeli Nemci.« (Partljič 2005: 43–44.) Po podatkih uprave javne varnosti naj bi z njegovo odobritvijo v smrt odšli mnogi slovenski rodoljubi, vendar proti tem podatkom odločno nastopi Izidor Vodnik, nekdanji oznovec, starec, ki tako vznemiri Marijo Snežno. Pred odhodom nazaj v dom starostnikov, kamor ga je proti njegovi volji poslal njegov sin, Izidor Tinetu izroči kuverto z listi papirja, ki jo naj odpre šele po njegovem odhodu, vsebino naj objavi, da bo zanjo zvedela širša javnost, vendar naj nikomur ne pove, kje je te podatke dobil. Kmalu po odhodu avtobusa, na katerem naj bi bil tudi Izidor, je Tine priča starčevemu samomoru, in tako lahko prebere, kar mu je bilo izročeno. Izidorju je kot nekdanjemu oznovcu bila dana naloga, da skozi Maribor čim manj opazno spravi vlak, na katerem so (pravi in domnevni) nasprotniki komunistične oblasti, med njimi je tudi Fedja, sin Stanka Majcna, ki Izidorja prosi, naj njegovim staršem sporoči, da ga je videl na njegovi zadnji poti. Tine, ki si že dolgo želi napisati knjigo, sedaj zbere pogum in začne pisati knjigo o grobu Stanka Majcna, v katero vključi tudi besedilo, ki mu ga je izročil starec.

4.3.10.4 Tema

Pričujoče prozno delo tematizira skrb učitelja Tineta Petriča za grob pisatelja Stanka Majcna pri Mariji Snežni. Ko se je Tine Petrič zaposlil, je poln energije in delovnega zanosa ustanovil literarni krožek, pri katerem je poudarjal, da je Marija Snežna poseben kraj, od koder izhaja Stanko Majcen in o katerem so pisali številni slovenski pisci. Skupaj z učenci skrbi za grob Stanka Majcna – tudi zato ker po smrti žene Klare Majcen ni nikogar, ki bi to počel –, dokler ne postane to početje, ki oblasti ni všečno, preveč moteče. Nato za grob skrbi sam, saj se šola s tem ne sme več ukvarjati.

241

4.3.10.5 Motivi

Motiv, ki najbolj izstopa in povezuje literarno delo v celoto, je grob Stanka Majcna. Kot je bilo že povedano, je po tem, ko je prišlo do »političnega cirkusa z Majcnovo spominsko ploščo in izdajo njegovih pesmi med emigranti v Argentini« ter do Tinetovega zaslišanja na upravi za notranje zadeve, ravnatelj skrb za ta grob prepovedal z besedami: »Šola ne more skrbeti za grob sovražnika revolucije in kolaboranta! Mi skrbimo za grobove partizanov in nemških žrtev.« (Partljič 2005: 8.) Skrb za grob tako postane Tinetova zasebna stvar, sprva to počne iz nekega tihega protesta, nato iz navade. Že pokopališče samo ga privlači, a še sam ne ve zakaj. »Morda zato, ker bom zagotovo končal svojo življenjsko epizodo na njem. In bo tam za zmeraj konec teh tavanj, sanjarij o literaturi, premišljevanj o izgubljenih priložnostih in zablodah.« (Partljič 2005: 20.) Kmalu po odhodu Simona Preprosta, pisatelja in urednika slovenske revije in založbe v Argentini, na nagrobno ploščo pritrdijo ploščico z napisom »Samotnemu – tihemu – zvestemu! Tvoji iz izgnanstva.« (Partljič 2005: 21.) Tine se tako zaveda: »To je pač Majcnov grob. Grob za vse. Tudi za ljudi iz emigracije. Vendar v sebi čutim, da je ta grob del mene. Še več. Da je moj.« (Partljič 2005: 114.) Na nagrobni plošči so zapisani verzi, ki »veljajo za vsakogar izmed nas /.../: In kadar spet njive vzcveto / in kadar škrjančki zapojo, / bodo iz mene peli. / In kadar spet bukve zagore / in kadar spet gabri zažare, / bodo iz mene žareli. / Žar, šum, hlad – vse iz mene, / pesem, cvet livad – vse iz mene. / Vse iz mene mrtvega.« (Partljič 2005: 115.)

Tinetu se pogosto sanja o stvareh, pri katerih se izkaže kot neuspešen (išče razred, a ga ne najde; uči učence, a ti nič ne znajo; hoče zakričati, pa ne more ipd.). To nakazuje njegovo nezadovoljstvo, neizpolnjenost, ker ni uresničil svojih sanj; pristal je v Mariji Snežni »kot podeželski učitelj, /.../ se vdal v usodo in počasi pokopaval sanjarije o nadaljevanju študija, pisanju novel in romanov, o polnem ustvarjalnem življenju.« (Partljič 2005: 35–36.) Vendar je svoje sanje le začel uresničevati s pisanjem knjige, ki jo bo najverjetneje naslovil Grob pri Mariji Snežni in kjer bo obračunal z vsemi svojimi frustracijami.

Svoje sanje ima v mladih letih tudi Izidor Vodnik, ki se je v OF podal zaradi idealov in vere v novega človeka, o katerem je pisal Kajuh. Vendar sanje kmalu

242

podre kruta resničnost; kot član OZNE mora zasliševati, pretepati, zakopavati, prevažati obsojence na smrt, ki so kljub vsemu ljudje kot vsi drugi. Tega ne zmore, iz OZNE želi izstopiti, kar mu naposled le uspe, vendar ne brez posledic (maščujejo se njemu in njegovi ženi, obsojena sta na zaporno kazen). Tudi Tine je tako kot vsi ljudje, živeči po drugi svetovni vojni, verjel v socializem, ki naj bi bile nekakšne vice, in komunizem, ki naj bi bila nebesa. Prepričanje, da je vrnitev iz socializma v kapitalizem nemogoča, se je izkazalo za netočno. Zaradi vsega tega so še mnogi zmedeni, saj so jih tako učili v šoli in nato te ideje prenašali na mlajše rodove kot učitelji.

V času, ko je Izidor še oznovec, po naključju spozna Fedjo, sina Stanka Majcna, ki ga prosi, naj njegovim staršem sporoči, da ga je videl na njegovi zadnji poti, da se je sam odločil oditi k četnikom in da ni nobeden od njiju kriv za to, pove naj jima tudi, da naj mu odpustita in da ju ima rad. Vodnik ni tega nikdar storil, še sam ne ve zakaj, morda se je bal, da bi jima odprl že nekoliko zaceljeno rano. Odlašal je in odlašal, sedaj pa mu občutek krivde ne da več miru, ker ve, da bo kmalu umrl in ker je Fedja verjel, da bo to res storil. Javnost mora izvedeti, kako se je končalo življenje sina Stanka Majcna.

Prebivalce Marije Snežne in najverjetneje vseh Slovenskih goric pesti huda vročina – čeprav še ni nastopilo poletje –, zaradi katere ponekod že primanjkuje vode, kmetijski pridelki so večinoma uničeni, ljudje težko spijo in delajo, zaradi vsega tega so vsi nekoliko nervozni, k temu pripomore tudi prihod neznanca. Vročina traja tako dolgo, dokler ljudje ne zvedo, kdo je starec. Zaradi vročine, pričakovanja in predvsem radovednosti ljudi je ozračje napeto, vendar statično, saj se v vasi ne dogaja nič, razen tega da vsi poizvedujejo, kdo je neznani prišlek. Ko Izidor naredi samomor in Tine ugotovi, s kakšnim namenom je le-ta prišel v vas, je tudi vročine ter s tem napetosti in statičnosti konec; kljub temu da je nevihta s točo zelo huda, vendarle namoči tla in sprosti ozračje.

243

4.3.10.6 Literarne osebe

Karakterizacija literarnih oseb ni podrobna in obširna, osebnostno bolje spoznamo le Tineta in Izidorja, o katerih je bilo nekaj že povedanega. Tine Petrič po končanem učiteljišču študij nadaljuje na pedagoški fakulteti in postane učitelj slovenščine in angleščine, vendar ima kot edini slovenist na osnovni šoli pri Mariji Snežni dovolj ur slovenščine, zato angleščine ne poučuje. Svoje delo ima rad, saj se ga loti z veliko vnemo, za literaturo skuša navdušiti tudi učence in jim vliti spoštovanje do knjig, ki obravnavajo Marijo Snežno. Njegova velika želja je napisati literarno delo o tej vasi, Slovenskih goricah ali Majcnovem grobu; čeprav tega še ne doseže, ga ljudje kličejo »naš pisatelj« in prosijo, da jim občasno napiše kakšen verz za nagrobno ploščo, s čimer pa mora prenehati, saj je za učitelja v socialistični šoli to povsem nedopustno. Sprašuje se, kako lahko nekateri pišejo s tako lahkoto, od kod jim moč in ali sam nima dovolj vztrajnosti, poguma, talenta. Vendar pokaže na sestanku, na katerem odločajo, ali bo postavljena spominska plošča Stanku Majcnu, veliko mero odločnosti in poguma, saj edini zagovarja mnenje, da je to spominsko obeležje upravičeno, postavljeno namreč naj ne bi bilo Majcnu kot politiku, temveč Majcnu kot pisatelju, vendar nato pri glasovanju ne dvigne roke »za« spominsko ploščo, česar se sramuje. Izkaže se tudi kot zanesljiva oseba, saj nikomur ne izda, kaj mu je starec povedal, in v svoji knjigi res predstavi, kakšna je bila Fedorjeva usoda, kot je obljubil. Sklepamo lahko, da je razumevajoč in ljubeč oče, saj svojo hčer Ireno, ki je po študiju ostala v Ljubljani, pogreša, iz njegovih besed (»debelušno telo«, včasih posmrči, pa se hitro opraviči, »ko da bi bilo smrčanje nekaj hudobnega ali grdega /.../« (Partljič 2005: 65–66)) in dejanj (tolaži jo, ko jo je strah hude nevihte) se kaže tudi naklonjenost ženi, le da se mu včasih ne ljubi razlagati, kam gre in zakaj, zato se raje potihoma izmuzne.

Izidorja Vodnika spoznamo v treh časovno oddaljenih obdobjih. Kot osemdesetletnik je še vedno krepkega zdravja, žilav, poln energije, nemehkužen, saj zaspi v senci drevesa, ki hude vročine ne omili, in noče nobene pomoči, pravi celo, da je že v veliko hujših razmerah tolkel kamenje. Ker sta po zapustitvi OZNE z ženo pretrpela mnogo hudega (najprej obsojena na smrt, nato

244

pomiloščena in obsojena na zaporno kazen, sam je bil tudi na Golem otoku), se še vedno ne more otresti občutka, da ga kar naprej zasledujejo, zaslišujejo, zato mu je ob Tinetovem poizvedovanju, kdo je in zakaj ga zanima ravno Majcnov grob, neprijetno. Proti svoji volji odide v dom za ostarele, »ječo« oziroma »čakalnico na smrt« (Partljič 2005: 74.), kot ga imenuje sam, česar pa noče trpeti. Naredi natančen načrt: izročiti podatke o Fedji in narediti samomor, na kar je opozarjal že sina, ki ga je dal v dom starostnikov. V času takoj po vojni se Izidor kaže kot zelo sočuten, človeški, občutljiv, čustven. Mučno mu je izvajati naloge, povezane z likvidacijami nasprotnikov komunizma in partizanstva, želi, da mu dajo druge zadolžitve, sicer bo izstopil iz OZNE, čeprav ve, da je to zelo težko. Razveseli se, ko dobi možnost opraviti nalogo, ki bi naj pripomogla, da mu ne bo več treba opravljati »oznovskih umazanih opravil« (Partljič 2005: 92). Vendar ga je kar groza gledati »žive mrliče« (Partljič 2005: 97), ki jih v neznosnih razmerah v vagonih prevažajo kot živino. Na lastno pest in v vedenju, da bo zato kaznovan, da ljudem piti in počistiti vagone. Čeprav to ni njegova dolžnost, pusti, da Fedja veliko potrebo opravi na stranišču, za kar se mu zahvali: »Hvala, vi ste človek.« (Partljič 2005: 104.) Čuti, da se ga ujetniki bojijo in ima moč nad njimi, a tega ne izrablja in se ne postavlja. Svoje delo opravlja odgovorno in samozavestno, pri tem se ne boji nikogar, ukazuje in grozi (na primer uslužbencem na železniški postaji, vojakom), vendar je to le krinka, dejansko je nežen in čustven, na kar kaže tudi njegovo zavedanje, da je po petih letih nastopila prva svobodna pomlad, ki jo črnijo kruti dogodki. Leta 1973, na sestanku, kjer odločajo o spominski plošči Stanku Majcnu, lahko Izidorja spoznamo kot odločnega in samozavestnega, saj pove, da Majcen nikakor ni mogel odločati o tem, koga naj bi poslali v smrt, ker nikoli ni bil na takem položaju.

O Tinetovi ženi Jelici ne zvemo prav dosti. Na osnovni šoli pri Mariji Snežni uči zgodovino. Možu želi vsako jutro razložiti, kaj se ji je sanjalo, kar se mu zdi že utrujajoče, saj se sam s tem ne ukvarja, sanje ga ne privlačijo. Moževe skrbi za grob ne razume; suša je skoraj povsem uničila cvetje na njem, zakaj bi ga torej sploh zalival. Opominja ga, da za novo knjigo Zbranih del Stanka Majcna nimata denarja, kar ve tudi Tine sam, zato mu je neprijetno, da o tem govori pred župnikom, ki si knjigo lahko privošči. Deloma pa se z njo strinja; meni namreč, da ni prav, da so v Zbranih delih objavili tudi pisma, kjer Majcen izpoveduje

245

ljubezen neki Elici, za katero njegova žena najverjetneje ni vedela. Jelica je prepričana, da je to poseganje v pisateljevo intimnost, svoje mnenje zagovarja in okara tako moža kot župnika, ki ju zanima, če je Majcen res skakal čez plot.

Od vaščanov so bolj izpostavljeni župnik Lojze Šraj, njegova kuharica Anamarija, poštarica Cvetka, ki si je pred leti, ko je zdajšnji župnik še bil kaplan, zadala cilj, zapeljati ga, a ji ni uspelo, Lorbekova Lojzka, ki dela v delikatesi, natakarica Nataša, vendar so pri večini značajske poteze zgolj nakazane. Prebivalce Marije Snežne muči radovednost, kdo je stari gospod, tudi župnik, ki naj bi bil izobražen, prigovarja Tinetu, naj gre do njega in ga povpraša, kdo je in kaj želi, kar se učitelju zdi odveč, saj ima vsak pravico pristopiti k temu grobu.

Igor Vodnik, sin Izidorja, je uspešen poslovnež na vrhuncu svoje kariere, ki je ne želi omejevati z ničimer. Z ženo zaradi narave dela veliko potujeta, zato za njegovega očeta ne moreta skrbeti, menita, da je najpametnejša rešitev dom za ostarele. Vendar pri tem upoštevata le svoje stališče, očeta, ki grozi, da se bo ubil, če bo moral živeti v domu, ne poslušata. Ko Izidor od tam pobegne (in odide v Marijo Snežno), se kaže tudi Igorjeva nadutost; grozi, da jih bo tožil, če se »fotru« kaj zgodi (iz te besede je razviden tudi njegov nespoštljiv odnos do očeta). Bolj kot dejanska skrb ga razjeda slaba vest, ker je očeta proti njegovi volji dal v dom. Ko prispe do mrtvega očeta na pokopališču pri Mariji Snežni, ne joče, je bolj jezen kot žalosten, ker v domu niso mogli bolj paziti na svojega varovanca. Direktorica doma starostnikov Topla jesen je obupana, obžaluje, da se je potegovala za mesto direktorice, saj ji kot višji socialni delavki ni nič manjkalo.

Klaro Majcen, drobno, staro, sključeno ženico, spoznamo zelo bežno; Tinetu je zelo hvaležna, ker skrbi za možev grob, a ponosno zatrdi, da si je to vsekakor zaslužil, vendar čas ni naklonjen pisateljem, kot je bil on. Pripovedovalec nato doda: »Danes seveda Majcna vsi častijo, prirejajo o njem simpozije, izdajajo zbrana dela /.../« (Partljič 2005: 8.) Bežno spoznamo tudi Brigito Lukner, sekretarko mestnega komiteja za kulturo (»/.../ na videz skromna, nič funkcionalno napihnjena, pa tudi ne silovito vpadljiva ali šarmantna.« (Partljič 2005: 32)), ki je proti spominski tabli Stanku Majcnu, in Miro Korošec, predsednico slavističnega društva v Mariboru, ki sicer zagovarja Stanka Majcna,

246

vendar to počne mirno, nebojevito, saj je od vsega že utrujena, naveličana, rada bi se že upokojila.

4.3.10.7 Literarni čas in literarni prostor

Literarni čas teče linearno, prekinjajo ga posamezne retrospektive, to so nekateri spominski drobci ter dve poglavji iz različnih in časovno oddaljenih obdobij (sintetična in analitična zgradba). Literarni čas pripovedi, ki teče linearno, je zelo zgoščen, saj se vse odvije v dveh oziroma treh dneh leta 2003; starec pride v Marijo Snežno nekega dne v začetku junija, istega dne zvečer naredi samomor, Tine ugasne luč šele ob dveh ponoči naslednjega dne; tretji dan se odvija konec julija. Strnjen je tudi literarni prostor, saj se vsi trije dnevi dogodijo v Mariji Snežni, le da se prvi dan za trenutek preselimo v dom za ostarele Topla jesen v Mariboru. Tine se spominja, kako je 15. septembra 1973 šel v Maribor na sestanek, kjer so razpravljali o spominski plošči Stanku Majcnu, in bere »Izpuščeno poglavje«, v katerem Izidor Vodnik razkriva, kako so 9. junija 1945 praznovali en mesec svobode; nekoliko okajen je zopet potožil, da noče več opravljati nalog, povezanih z likvidacijami; naslednji dan ga je k sebi poklical šef OZNE in mu zaupal drugo nalogo, pri izvrševanju te (vlak je moral spraviti iz Ruš v Maribor in od tam neopazno naprej) je srečal Fedjo Majcna, ki ga je prosil, naj njegovim staršem sporoči, da ga je videl na njegovi zadnji poti.

4.3.10.8 Pripovedovalec

V Grobu pri Mariji Snežni so prisotni različni tipi pripovedovalca; epski pripovedovalec prevladuje, občasno ga nadomesti lirski, menjavata se avktorialni in personalni ter tretjeosebni in prvoosebni pripovedovalec (personalni in prvoosebni pripovedovalec prevladujeta).

Avktorialni pripovedovalec je deloma prisoten v drugem, v celoti pa le v četrtem (v domu za ostarele) in šestem poglavju (Ko Marija Snežna zaspi, jo zbudi huda nevihta.), iz katerega je tudi tale odlomek: »In ko je ura odbila dve, je ugasnila

247

tudi luč v stanovanju učitelja Tineta Petriča v učiteljskem bloku. Zdaj so bile vse luči ugasnjene. In videti je bilo, da vsa vas spokojno spi. Vendar ni bilo temno pri Mariji Snežni, saj je četvero močnih reflektorjev, zakopanih na poseben način v zemljo, osvetljevalo cerkev.« (Partljič 2005: 107.)

Personalni pripovedovalec prevladuje, saj pripoveduje samo o tistem, kar doživlja Tine (oziroma Izidor v »Izpuščenem poglavju«), kar opazi in registrira iz svoje perspektive (Kos 1999: 289), pripovedovalec je tako večinoma prvoosebni, ta tipa pripovedovalca opazimo na primer v odlomku iz prvega poglavja: »Nekdo me trese za ramo. Jelica. Žena. Ne bom utonil? Ali je mogoče, da sanjam? Ne, nikakor ne sanjam. Saj sem ves moker. Po laseh, prsih, dlake se lepijo. Ne, roka tipa rjuho. Sanjam!« (Partljič 2005: 3.)

Tretjeosebni pripovedovalec je prisoten v drugem, četrtem in šestem poglavju, iz drugega so naslednje vrstice: »Tistega lepega septembrskega jutra leta triinsedemdeset je učitelj slovenščine pri Mariji Snežni pritekel na trg, ko je avtobus že skoraj potegnil. Hitro je skočil na stopnico, pokimal šoferju, češ gori sem, vstopil, zaprl vrata in se podal med sedeži proti sredini avtobusa, kjer sta bila dva sedeža prazna; sedel je na onega pri oknu.« (Partljič 2005: 31.)

Prevladuje scenska perspektiva, ponazarjajo jo številni dvogovori in sledeči odlomek. »V pisarni je skoraj mrzlo, tako dela aircondition. Obenem pa se zdi, da je direktorici doma za ostarele Topla jesen vroče. Ime ji je Marija Šnajder, petdeset let ima in je kar precej okrogla. Policist Marko s policijske postaje Pobrežje je v primerjavi z njo fantič.« (Partljič 2005: 67.)

Način pripovedovalčevega govora je glasni zunanji govor (primer, podan ob tretjeosebnem pripovedovalcu), tihi samogovor (primer, podan ob prvoosebnem in personalnem pripovedovalcu), dvogovor (»Si lahko misliš, da sem nocoj sanjala, da sem ubila Frasovega Hanzija? – Ne, ne morem si misliti. – Saj si tudi jaz ne morem. Povej, zakaj sanjamo take grozote! – Ne vem, Jelica.« (Partljič 2005: 4)). Prepletajo se opis (opis trga pri Mariji Snežni: »Na vzhodni strani šola in učiteljski blok, na severni župnišče in cerkev Marije Snežne, potem je veliko obračališče avtobusa med cerkvijo in dvema lipama, onkraj ceste na zahodni

248

strani tega trga pa so trgovina, gostilna in pošta ter na južni strani za lipama padajoče pobočje /.../« (Partljič 2005: 8)), premi govor (»Ali ste hoteli na ploščo napisati besede v spomin literaturi ali pisatelju, to povejte! je vzkliknil mlad pesnik študent.« (Partljič 2005: 46)) in odvisni govor (»Pa mi je rekel, da ima tudi sam kdaj krizo, ampak, da je zdaj diktatura proletariata in da moramo utrditi komaj priborjeno oblast ljudstva in partije.« (Partljič 2005: 89)).

Stališče pripovedovalca je na strani Stanka Majcna, saj v nasprotnem primeru na sestanku ne bi nastopil Iztok Vodnik, ki izpodbije podatke, ki govorijo v Majcnovo škodo, podano bi bilo samo eno stališče, tj. stališče Zveze komunistov, in ne besede »Danes seveda Majcna vsi častijo, prirejajo o njem simpozije, izdajajo zbrana dela /.../« (Partljič 2005: 8), iz katerih lahko razberemo, kako hitro ljudje spremenijo mnenje, najprej človeka obsojajo, nato slavijo. Pripovedovalec prav tako ne odobrava povojnih pobojev, kar je razvidno iz dvogovora: »To so vendarle domobranci, reče eden od knojevcev. – To so vendarle ljudje, mu odgovorim in nobeden nič več ne reče.« (Partljič 2005: 99.)

4.3.10.9 Jezik in slog

Zvočni slog - rima: »Din don naj ti poje snežniški zvon«; »Kot božja slava naj tvoja duša nad hišo plava«; »To je moj zadnji dom, v njem počival bom!« (2005: 10) (verzi, v originalu velike tiskane črke); »Mamca ljubeznivi, / saj vi niste krivi, / da jaz moram bit soldat.« (2005: 96) (verzi) - onomatopoija: din don V prozno delo so vpletene nekatere pesmi: Glazerjeva pesem Maribor z mostu, ki se jo je moral Tine naučiti v šolskih letih; pesem, ki jo poje starec, eden od ujetnikov na vlaku; pesem na nagrobni plošči na grobu Majcnovih.

Besedni slog - pogovorne besede: šparati ('varčevati'), jur ('tisoč dinarjev'), korajža ('pogum'), kregati ('oštevati'), arest ('zapor'), komandirati ('ukazovati'), podpisat nam. podpisati, froc ('otrok'), štrikati ('plesti'), pošpricati ('poškropiti')

249

- narečni besedi: zajuckati ('zavriskati'), švindlati ('goljufati') - neknjižne ljudske besede: britof ('pokopališče'), štant ('stojnica'), žegnati ('blagoslavljati') - žargonski besedi: kontrolke ('kontrolne naloge'), aircondition ('klimatska naprava') - slengovska beseda: usekan ('čudaški, neumen') - tujke: lapidaren ('kratek, jedrnat, zgoščen'), akontacija ('plačilo na račun'), korespondenca ('dopisovanje'), oportun ('ugoden, primeren'), demantirati ('zanikati'), diskusija ('razprava'), promocija ('predstavitev izdelka'), avioni ('letala'), adaptirati se ('prilagoditi se'), justifikacije ('dokazovanje pravilnosti ali upravičenosti') - srbski izrazi: bog bogova; »Niso ljudi, oni so izdajice, kolaboranti, ubice lastnog naroda!« (2005: 100); »Dvojica su pričali. Možda su planirali begstvo!« (2005: 102) - ljubkovalne besede: kanglica, stezica, košček, potke, muca, pesmica, revica, cipresice, posodica, kamenček, deklica, mehurčki, trebušček, oblakec, gumbek, skledica, ptičke, sinički, telesce, tačke, rožice, studenček - otroški govor: lulati

- olepševalna beseda: debelušno (telo) - slabšalne besede: dreti se, tepec, foter, nemškutarska dekleta in fantje, naduteži - psovke in zmerjavke: picajzlersko teslo, prekleta kurva kelnerska, hudič, prekleti vlak, prekleta direkcija, saboterske kurbe - nizke besede: kurbe, jebati, zajebavati, poscan, drek, srati, ritnice, sranje, scati, zajebati, spizditi - kletvice: jebemti/jebenti, porkaduš, porkafiks - ukrasni pridevek: slikovite sanje, cerkvena ura, trdni jutranji spanec, nerodne rime, peščena stezica, zagrizen slavist, domače vino, samotni intelektualec, črna marmorna plošča, hrepeneče oči, koščeni lakti, droben bel kamenček, lepo septembrsko jutro, drobna modrooka deklica, globok moški glas, skrite ljubezenske misli, zlato rumeno vino, starokopitni slavist - poosebitev: »Vstanem in postelja si oddahne /.../« (2005: 6); »Vendar mi korak sam izbere pot /.../« (2005: 22); »Komunizem ima krvave roke.« (2005: 40) - primera: »/.../ vroče kot v peklu.« (2005: 22); »/.../ in se drži, kot da bi mu mater klali.« (2005: 99); »/.../ vsi gledajo ta prizor kot uročeni!« (2005: 104); »Najbolj

250

je bil osvetljen zvonik, ki je kot kakšen morski svetilnik stal na vrhu hriba in kazal nočnim očem smer.« (2005: 107); »Ulije se, kakor bi se utrgal oblak.«; »Prepih napne zavese kot jadra.« (2005: 108) - metonimija: »Tam smo tiskali Stanka Majcna.« (2005: 21); »A tam spi ves Pohorski bataljon /.../« (2005: 94) - metafora: »No takrat se je začela tudi moja kalvarija.« (2005: 105)

Stavčni slog - nasprotje: »Življenje le trpljenje, smrt je odrešenje.« (2005: 3) (v originalu velike tiskane črke); »Nizki beli grobovi, črni križi /.../« (2005: 20); »Saj je pokopališče tudi neke vrste mesto s svojimi prebivalci, ki sicer ne hodijo sem in tja, ne prodajajo in ne kupujejo, ne ogovarjajo in ne pripovedujejo, ne sovražijo in tudi ne ljubijo.« (2005: 114) - ponavljanja: »/.../ utonil bom, utonil /.../« (2005: 3) (anafora); »Nikar, nikar, gospod!« (2005: 21) (geminacija); »Domov, samo domov /.../« (2005: 29) (epanalepsis); »/.../ samo otroka rešite, rešite tega otroka.« (2005: 96) (anadiploza); »In kadar spet njive vzcveto / in kadar škrjančki zapojo /.../ (2005: 115) (anafora; verza); »Žar, šum, hlad – vse iz mene, / pesem, cvet livad – vse iz mene. Vse iz mene mrtvega.« (2005: 115) (epifora, anadiploza; verzi) - paralelizem: »/.../ kako da ne morem kričati na pomoč, kako da ne morem odpreti ust /.../« (2005: 3) - vzklik: »Hvala bogu, da sem sanjal!« (2005: 3); »Glejte, to se mi zdi zanimivo!« (2005: 63); »Zdaj ste dali besedo! Morate jo držati!« (2005: 76); »Kakšna nenavadna situacija!« (2005: 83) - retorično vprašanje: »In kdo jo bo ozdravil, tovarišice in tovariši, če ne mi? /.../« (2005: 45); »Kaj smo naredili, da je Bog tako jezen!« (2005: 109) - brezvezje: »Poskusim z zadnjimi močmi, plavam, nabijam z nogami, z roko lovim, spuščam glasove /.../« (2005: 3); »Resen, odgovoren, vznemirjen.« (2005: 20); »/.../ ljudje v vagonih so kričali, prosili, vpili.« (2005: 92); »/.../ te ljudi ženejo žeja, strah, nerazumnost, groza pred prihodnostjo.« (2005: 101) - mnogovezje: »/.../ samo diha in diha in, zdi se mi, stoka.« (2005: 27); »/.../ čil sem in zdrav in koščen.« (2005: 29); »V vrsti stopajo h kotlu in pijejo in pijejo.« (2005: 101); »In za hribi se zasliši grom. In spet zabliska in grom je že bliže. In potem udari sredi Goric. In vrže ljudi pokonci.« (2005: 108)

251

- frazem: »Toda imela je smolo, da je bila na pragu Anamarija /.../« (2005: 16); »Prosim torej, da ne stisnete repa med noge /.../« (2005: 33); »/.../ naše znanje zgodovine in družboslovja ni vredno piškavega oreha.« (2005: 55); »Ker vaju oba zanima, ali je morda le skakal čez plot.« (2005: 65); »Želim vam, da bi dobro delali in da vam kakšen sodelavec ne bi zasadil noža v hrbet.« (2005: 72); »A glejte, da bo to nekoč zagledalo luč sveta!« (2005: 77) (star.) - perifraza: Sizifov posel; nedotakljiva varnostna institucija komunizma ('uprava javne varnosti'); čakalnica za smrt, ječa ('dom za ostarele'); poslednje počivališče človeških teles ('pokopališče')

Sklep Zvočni slog ustvarjajo predvsem rime v verzih. Med tropi prevladujejo ukrasni pridevki (razumski, nazorni, čustveni) in primere. Na čustvenost sloga opozarjajo ponavljanja različnih vrst, čustveno zaznamovane besede, vzkliki ter besedne zveze in stavki, ki izražajo ekspresivnost (frazemi), vendar tropi in figure niso tako pestri kot na primer v romanu Pri Mariji Snežni zvoni, tudi mnogovezij ni veliko. Primerov poosebitve in metonimije, za katere velja, da so večinoma razumske, v primerjavi z drugimi figurami in tropi ni veliko. Vtis racionalnosti dajejo številne tujke. Veliko je pogovornih in čustveno zaznamovanih besed. Zastopana so priredja, podredja, enostavčne povedi in neglagolski stavki. Največ je enostavčnih povedi, sledijo podredno in priredno zložene povedi, najmanj je neglagolskih stavkov. Prevladujejo podredno zložene povedi. Srbski izrazi odražajo dogajanje v nekdanji Jugoslaviji (člani KNOJA-a so bili tudi Srbi).

Na realističen slog kažejo prisotnost fabule, ki razkriva človekovo usodo, predstavljanje stvarnosti (jasna predstava o dobi, družbenih razmerah, zgodovinskem dogajanju), odsotnost idealiziranja literarnih likov (le-ti niso nadpovprečne osebnosti, ampak povsem vsakdanje), prisotnost tretjeosebnega pripovedovalca, dialoga, monologa in opisa. (Pogačnik 1970: 124–134; Kos 1999: 184–186.)

Tudi v tem proznem delu humorja ne manjka, šaljivi so predvsem dvogovori. Poštarica vedno išče priložnost, da bi bila sama z župnikom, zato Tineta hitro

252

odpravi; medtem ko le-ta odhaja s pošte, sliši »prepoteno poštarico, ki hrepeneče reče: - Zdaj pa midva, gospod župnik.« (2005: 19.)

Vsi v vasi poizvedujejo, kdo je stari mož, ki je že nekaj časa na Majcnovem grobu, odgovore iščejo pri Tinetu. Tako »Cvetka vpraša: Kam je šel?

- Kdo? - Kaj kdo? Tisti stari! - Ne vem.

Z vrat delikatese zakliče Lorbekova Lojzka: Ga ni več, a ne?« (2005: 22.)

Na avtobusu gospa Žašler Tinetu natančno razlaga vse o svojih zdravstvenih težavah. »Imam rumene beločnice, poglejte! In si je z dvema prstoma raztegnila veke in je rekel, ja, ja, pa res /.../ - Mogoče pa imam žolčni kamen. Naša teta Gela je imela žolčni kamen, pa so ji ga z operacijo vzeli ven. Glejte, kot jajce! In je z debelim palcem in kazalcem naredila nalomljeno elipso. Tako jajce, poglejte, no! je vztrajala.« (2005: 34.)

253

5 SKLEP

V pričujočem diplomskem delu smo skušali podati sistematično analizo proznih del Toneta Partljiča v skladu z Literarno teorijo Janka Kosa in Malo literarno teorijo Matjaža Kmecla. Pri tem smo se osredotočili le na nekatere ključne značilnosti in sestavine literarnega dela: literarno zvrst, zunanjo zgradbo, snov, fabulo, temo, motive, literarne osebe, literarni čas, literarni prostor, pripovedovalca, jezik in slog.

Od osemnajstih obravnavanih proznih del je osem romanov (Prelesti prelesti, Mala, Pri Mariji Snežni zvoni, Starec za plotom, Samo roko daj, Kampanja, Dom Dom, Golaž, reka in mostovi), od teh je najmanj obsežen roman s 114 stranmi (Samo roko daj), najbolj roman z 260 stranmi (Pri Mariji Snežni zvoni). Vsi so razdeljeni na poglavja, nekateri (Pri Mariji Snežni zvoni, Samo roko daj, Kampanja, Dom Dom) tudi na (dva ali tri) dele, v okviru katerih je več poglavij; ponekod so deli naslovljeni, drugod nenaslovljeni. V Kampanji dvema deloma sledi epilog, v Golažu so na začetku tri posvetila in zahvala, na koncu dve pismi, v romanu Dom Dom predstavljata okvir dva spisa.

Med kratkoproznimi zvrstmi so zastopane novele, črtice, humoreske in satire. Vse knjige razen ene (Grob pri Mariji Snežni) so zbirke – novel (Jalovost, Pepsi ali provincialni donjuan, Usodna privlačnost), novel(e) in črtic (Ne glej za pticami, Volk na madridskih ulicah), novel in komedije (Nasvidenje nad zvezdami) ali humoresk in satir (Kulturne humoreske, prosim, Goool!, Pisatelj v parlamentu). Novel, ki so razdeljene na poglavja, in novel, ki nimajo poglavij, je skoraj enako število. Zbirke humoresk in satir so razdeljene na (štiri ali pet) poglavij, dve zbirki (Kulturne humoreske, prosim, Pisatelj v parlamentu) sta opremljeni z duhovitimi ilustracijami, ena (Goool!) z datumi objave v dnevnem časopisju.

Avtor jemlje snov za pisanje romanov najprej iz lastnih izkušenj in doživljanj, ki so ponekod zgolj spodbudile nastanek novega literarnega dela, v nekaterih romanih pa je moč zaznati tudi drobce avtobiografičnosti (na primer Partljičev odnos do ribolova in mariborske »alibičnosti«, mnenje glede odnosa slovenskih

254

kritikov do smeha, dve literarni osebi sta povsem podobni Partljiču (družina, šolanje, poklic), le da imata drugačno ime). Kot avtorjeve izkušnje lahko navajamo le tisto, kar smo zasledili v literaturi (na primer v intervjujih z avtorjem), za vse ostalo (kar ni bilo zapisano) ve le avtor sam. Pri vseh romanih prisotno snovno področje so tudi socialne in/ali politične razmere, vezane na preteklost in/ali sedanjost (od naselitve Slovanov do (vključno) samostojne Slovenije), pri čemer je sedanjost mišljena kot čas, v katerem avtor ustvarja določeno prozno delo. Največ pozornosti je namenjene času Jugoslavije po drugi svetovni vojni, kar je razumljivo, saj je avtor preživel večji del svojega življenja ravno v tem času. Med dogodki iz preteklosti so pogosteje omenjeni izvensodni poboji nasprotnikov komunizma s strani komunistične oblasti, ukrepi te oblasti na področju gospodarstva, kulture; v okviru razmer, vezanih na sedanjost, so bolj izpostavljene politične razmere (naraščanje napetosti znotraj Jugoslavije, parlamentarizem v samostojni Sloveniji, sprtost med Slovenci, ki izhaja iz druge svetovne vojne). Nepogrešljivo snovno področje je tudi vsakdanje življenje ljudi, kjer so najbolj izpostavljene slabosti ljudi, pa tudi odnosi med družinskimi člani.

Avtor zajema snov za novele in črtice iz lastnih izkušenj; opazna je večja avtobiografičnost kot v romanih, zlasti v njegovih zgodnjih zbirkah Ne glej za pticami in Jalovost (družina, šolanje, prijatelji, opustiti mora misel na študij v Ljubljani, delo učitelja ga utesnjuje), nekoliko tudi v Volku na madridskih ulicah, Usodni privlačnosti (Partljičev odnos do vode in ribolova) in Grobu pri Mariji Snežni. Socialne in politične razmere so večinoma vezane na obdobje Jugoslavije po 1945, določeni dogodki tudi na obdobje pred drugo svetovno vojno in med njo. Pomembno snovno področje je tudi vsakdanje življenje ljudi, predvsem značajske slabosti ljudi in težave, s katerimi se soočajo. Snov dveh proznih del – romana Starec za plotom in novele Grob pri Mariji Snežni – je povzeta iz življenja Stanka Majcna. Le v zbirki Usodna privlačnost je snov vzeta tudi iz življenja živali. Avtor le redko črpa snov tudi iz svojih proznih del.

Snovi, iz katerih zajema Tone Partljič pri ustvarjanju humoresk in satir, se zdijo muhe enodnevnice, primerne le za dnevno časopisje. Vendar zna avtor aktualizme vzdigniti nad dnevno minljivost – v svet večnih človeških slabosti. (»Beseda na ovitku« 1988.) Tako so izpostavljene značajske slabosti Slovencev in značajske

255

slabosti ljudi kot posameznikov. Kot (nekdanji) poslanec in (nekdanji) državljan Jugoslavije Partljič zelo dobro pozna politične razmere v Jugoslaviji in Sloveniji. Pozornost je usmerjena predvsem na bolj aktualne dogodke, a tudi na razvoj slovenskega parlamentarizma (od naselitve do samostojne Slovenije). Avtorja so vzpodbudila nekatera literarna dela Ivana Cankarja (Hlapci, Kurent, O človeškem napuhu, Slovenci in Jugoslovani) in Franceta Prešerna (Zdravljica, Krst pri Savici) ter Sveto pismo.

Skupne točke tem romanov je nekoliko težje določiti, saj so zelo raznolike. Še najbolj podobne so teme romanov Pri Mariji Snežni zvoni, Starec za plotom in Dom Dom, saj tematizirajo življenje nastopajočih literarnih oseb (Micike in Tinčka, Stanka Majcna, varovancev Doma). Tema ljubezni je prisotna v Mali, Samo roko daj in Kampanji. Druge teme so bolj raznolike: težave, s katerimi se srečuje Fonzi Suhič na svojem potovanju po slovenskogoriških vaseh kot anketni raziskovalec, želja po lepšem, bolj polnem, srečnem življenju in novem začetku ter odmik od vsakodnevnih skrbi in obveznosti, prijateljstvo ali slovenska nacionalna sprava, predvolilna kampanja, popotovanje od Maribora do Dupleka.

Za vse zbirke novel in črtic razen ene (Volk na madridskih ulicah) je značilno, da se tematsko povezujejo. Teme novel in črtic zbirk Ne glej za pticami in Jalovost so za razliko od tem drugih novel in črtic resnobne in pesimistične. Prva zbirka tematizira življenje ljudi v Slovenskih goricah, njihove tegobe, hrepenenja, životarjenje, iskanje smisla življenja, ki se večinoma izkaže kot kruto, druga brezperspektiven svet podeželskega učiteljstva in njegovo polproletarsko, polkmečko socialno zaledje ter spoznanje, kako je sleherna akcija, ki bi ta svet poskušala prebuditi, izboljšati, nemogoča, v tej zbirki gre tudi za eksistencialni problem učitelja, ki »ob težavah svojih bližnjikov neprenehoma doživlja lastno stisko, obup nad seboj in dvom« (Inkret 1972: 412). Resnobnost tem je prisotna tudi v zbirki Volk na madridskih ulicah. Teme preostalih zbirk se vrtijo okoli življenja in smrti: smrt ljudi, življenje in delo gledališčnikov, njihove tegobe in stiske, usodna povezanost ljudi in živali ter s tem življenje in umiranje (»Beseda na ovitku« 2001), posredno je s smrtjo povezana tudi tema Groba pri Mariji Snežni. S Stankom Majcnom sta tematsko povezani dve prozni deli – Starec za plotom in Grob pri Mariji Snežni.

256

Zbirke humoresk in satir tematizirajo značajske slabosti Slovencev, vse so tudi bolj ali manj povezane s politiko (slabosti državne ureditve v Jugoslaviji in posledice le-teh, pot do demokratične države Slovenije, slovenski parlamentarizem).

Med motivi je najpogostejša ljubezen, drugi motivi so manj pogosti. Motivi, ki se pojavijo v vsaj dveh romanih, so varanje, vojna, življenje in smrt, sovraštvo, razdor znotraj naroda, nerazumevanje med družinskimi člani, poroka, kraja, spolnost. Nekaj motivov je povezanih z vodo: Donava, otok, ribolov, Mura, mostovi, Drava, splavarjenje. Trije motivi so obenem simboli: Mura je simbol upanja in pričakovanja nečesa obetavnega, odrešujočega (Švajncer 1995: 329), otok je simbol lepšega, boljšega življenja, plot oziroma življenje za plotom pa izoliranost, osamljenost in zaznamovanost. Slabosti in napake ljudi so izpostavljene v satiričnih romanih Prelesti prelesti in Golaž, reka in mostovi.

Najpogosteje zastopan motiv novel in črtic je smrt, ki se pojavi v vseh zbirkah in noveli, razen v Ne glej za pticami (sem uvrščamo tudi tiste zbirke in novelo, kjer smrt ni izstopajoč motiv in zato v obravnavi ni omenjen), sledita alkoholizem in spolnost ki sta prisotna v petih zbirkah (Ne glej za pticami, Jalovost, Volk na madridskih ulicah, Nasvidenje nad zvezdami, Pepsi ali provincialni donjuan). Štirikrat se pojavita motiva ljubezni in varanja; oba v zbirkah Ne glej za pticami, Nasvidenje nad zvezdami, Pepsi ali provincialni donjuan, ljubezen tudi v Jalovosti, varanje v Volku na madridskih ulicah. Motiv krivde se pojavi trikrat; v dveh primerih gre za občutek krivde, v enem za mišljenje, da so drugi krivi za naše neuspehe, čemur se pripovedovalec posmehuje (Pepsi ali provincialni donjuan). Izpostavljene so tudi druge slabosti ljudi: nestrpnost, nastopaštvo, povzpetništvo, pretirana natančnost in radovednost, pretiravanje, maščevanje.

Med motivi v zbirkah humoresk in satir imajo pomembno vlogo motivi, vezani na slabosti Slovencev: nesloga, prepirljivost, nizka samopodoba, nesamozavest, pretirana kritičnost do samih sebe. V dveh zbirkah (Kulturne humoreske, prosim, Goool!) in v romanu Golaž, reka in mostovi se pojavi motiv humorja. V omenjenih dveh zbirkah so prisotni motivi, povezani z državno ureditvijo v Jugoslaviji (enopartijski sistem, socializem, komunizem) in posledicami, ki jih je

257

takšna ureditev prinesla (inflacija, napetosti in nasprotja med jugoslovanskimi narodi, omejena svoboda tiska, govora, mišljenja). S svetom politike so povezani tudi drugi motivi (plebiscit, parlamentarizem, parlament, volitve, dosjeji, afere, proračun, poslovnik, nočne seje, občine itd.).

Karakterizacija glavnih literarnih oseb romanov je podana natančno, spremljamo lahko razvoj njihove osebnosti in spoznavamo razloge za določeno značajsko lastnost. Oznaka stranskih literarnih oseb je razumljivo manj natančna. Izjema je roman Golaž, reka in mostovi, kjer ni poudarka na karakterizaciji, ampak gre bolj za priložnost, da Tone Partljič Radivoju predstavi nekatere znane osebe ter opozori na značajske slabosti in določene pojave v slovenski družbi, zato spoznamo literarne osebe (tudi glavne) le v grobih obrisih. V romanu Prelesti prelesti nastopi veliko oseb, vendar jih spoznamo večinoma le površno, marsikdaj so pretirano karikirane in stereotipno upodobljene (Kos 2000: 114).

Avtorjeva avtobiografičnost je najbolj očitna v treh primerih: Tine Golob (Starec za plotom) in Zvonko Petrovič (Dom Dom) sta v številnih potezah (družina, šolanje, poklic idr.) podobna Tonetu Partljiču, v slednjem romanu nastopi tudi Lucija Germek, Zvonkova in s tem Partljičeva učiteljica Lucija Grmek. V romanu Golaž, reka in mostovi nastopita Tone Partljič, njegova žena Ljudmila in pes njune vnukinje Miško.

Literarne osebe izhajajo iz različnih socialnih slojev in opravljajo različne poklice: dekla, revni in bogati kmetje, delavci v tovarni, gostilničarke, prodajalke, šofer, miličnik, učitelji, župnik, zdravnik, kipar, direktor, inženirka gozdarstva, literarne osebe, katerih poklici so povezani z gledališčem (gledališki igralec, gledališki režiser, frizer, masker, rekviziter, osvetljevalec), nastopijo v kar štirih romanih. Veliko je literarnih oseb iz resničnega sveta: državni voditelji (Franc Jožef I., kralj Aleksander, kraljevič Peter, Tito), znane osebe predvsem iz političnega sveta, pa tudi umetniki: do nekaterih je pripovedovalec naravnan zgolj pozitivno, pri drugih spoznamo tudi/le negativne strani, zato so podvrženi posmehu in satiri. Komika je predvsem besedna, ponekod tudi značajska, situacijska in telesna. Nekatere resnične osebe zasledimo tudi v Starcu za plotom (starec je Stanko Majcen, žena

258

Mara je njegova žena Klara, dr. France je dr. France Koblar, Marja je dr. Marja Borštnik).

V novelah je karakterizacija podana tem bolj natančno, čim večji obseg ima novela, in obratno. Značaj literarnih oseb je večinoma že izdelan. Literarne osebe v črticah spoznamo zgolj v grobih obrisih. Vse to je v skladu z značilnostmi novele in črtice. Osebe so pogosto imenovane le z občim imenom (na primer učitelj), česar v romanih skorajda ni. Preko oseb avtor opozori na slabosti ljudi, pojave v družbi, nasilje, alkoholizem, bolezen. Zdi se, da je Partljičeva moč v fabulativnem spletu, manj v karakterizaciji oseb, ki so največkrat šablonske (kažejo se vsakodnevni tipi, kot so pijanec, politični karierist, utrujeni zakonec, birokrat itd.) (Zorn 1988: 199).

V zbirkah Ne glej za pticami, Jalovost, Volk na madridskih ulicah in v noveli Grob pri Mariji Snežni je v potezah nekaterih literarnih oseb opaziti avtorjevo avtobiografičnost. Kar v sedmih likih učitelja se kaže Partljičev odnos do učiteljskega poklica (utesnjenost), želja po ustvarjanju literarnih del, ponekod obžalovanje, ker ni mogel študirati v prestolnici in ker je izgubil stike s svojimi prijatelji iz mladosti. Najbolj nezadovoljni s svojim trenutnim položajem so liki učitelja v zbirkah Ne glej za pticami, Jalovost in Volk na madridskih ulicah. Ob učitelju večkrat nastopi žena, ki je prav tako učiteljica. O avtorjevi družini izvemo največ iz Ne glej za pticami in Jalovosti (oče je delal na železnici, sestra je postala učiteljica, brat mornar). Avtobiografično je tudi doživljanje vode in odnos do ribolova dveh literarnih oseb (pisatelj in Tone) v dveh novelah Usodne privlačnosti.

Literarne osebe opravljajo različne poklice, največ je učiteljev, gledaliških igralcev in drugih poklicev, povezanih z delom v gledališču. Veliko je tudi delavcev, drugi poklici so redkejši (natakarica, blagajničarka, zdravnik), pripadnikov višjega družbenega sloja je malo. Resnične osebe so morda le pesnik (Jalovost), ki bi lahko bil Tone Kuntner, ki je Partljičev prijatelj (Lorenci 1990: 72), Ljudmila (Usodna privlačnost) – Partljičeva žena in Klara Majcen (Grob pri Mariji Snežni) – žena Stanka Majcna.

259

V zbirkah humoresk in satir je veliko literarnih oseb (nekatere dejansko nastopijo, druge pripovedovalec le omeni), vendar ni poudarka na karakterizaciji, ki je površna in nenatančno izdelana, ampak imajo literarne osebe precej drugačno funkcijo kot v drugih literarnih zvrsteh Partljičeve proze. Nekatere literarne osebe avtorju služijo predvsem za to, da izrazi svoje mnenje, druge, da izrazi svoje nestrinjanje, s pomočjo vseh pa opozori na določene pojave v družbi in/ali okrca slabosti ljudi ter pri tem ustvarja komične učinke (predvsem z besedno komiko, ironijo, s pretiravanjem). Medtem ko v zbirki Kulturne humoreske, prosim nastopijo le izmišljene literarne osebe z skoraj izključno občimi imeni, so v zbirkah Goool! in Pisatelj v parlamentu prisotne predvsem resnične osebe iz političnega sveta (na primer Milan Kučan, Slobodan Milošević). V vseh treh zbirkah nastopi predvsem v pogovorih z drugimi literarnimi osebami tudi Tone Partljič, ki se zna pošaliti na svoj račun. Za avtobiografske lahko imamo podatke, podane z življenjepisom v okviru dveh humoresk, in dejstvo, da je bil Tone Partljič član ZKS, predsednik Društva slovenskih pisateljev, poslanec itd.

Literarni čas romanov je natančno določen, saj lahko razberemo tako mesec kot leto (od 1910 do 2005) dogajanja. Daljše časovno obdobje (več let) zajemata le dva romana (Pri Mariji Snežni zvoni, Starec za plotom), v ostalih se dogajanje odvije v nekaj dneh ali kvečjemu v nekaj mesecih. V vseh romanih prevladuje sintetična zgradba; potek linearnega časa prekinjajo le posamezne retrospektive. Literarni prostor – imena krajev so skoraj izključno zemljepisna lastna – je večinoma vezan na severovzhodni del Slovenije; dogajanje se največkrat odvija v Mariboru in njeni okolici, a tudi v Slovenskih goricah. Le v treh romanih (v enem od teh samo za kratek čas) je dogajanje postavljeno izven Štajerske, in sicer na Koroško (Brezovec, Radlje ob Dravi, Vuzenica, Vuhred, Primož na Pohorju) in Gorenjsko (Ljubljana). Nekajkrat je literarni prostor tudi tujina; za daljši čas le v Mali (Srbija), v Samo roko daj (Avstrija, Argentina) in Kampanji (Avstrija, Francija) le za krajši čas.

Literarni čas novel in črtic večinoma ni natančno določen, le sklepamo lahko, da gre za čas Jugoslavije (v petih zbirkah) ali čas po njenem razpadu (Usodna privlačnost). Letnice zasledimo le v Grobu pri Mariji Snežni ter enkrat v Pepsiju in Usodni privlačnosti. Literarni čas je večinoma skrčen, prevladuje sintetična

260

zgradba (redko sta enakomerno zastopani analitična in sintetična zgradba), povsod pa potek literarnega časa prekinjajo retrospektive. Literarni prostor je skoraj izključno Slovenija (večinoma Slovenske gorice in Maribor), v Nasvidenje nad zvezdami in Usodni privlačnosti tudi tujina (Srbija, Hrvaška), v štirih zbirkah je razmeroma nenatančno določen (vas v Slovenskih goricah, mesto M., trg ipd.), zelo natančno pa v Usodni privlačnosti in Grobu pri Mariji Snežni.

Dogajanja, kot smo ga vajeni v drugih zvrsteh Partljičeve proze, je v zbirkah humoresk in satir zelo malo, večinoma gre za pripoved in/ali razmišljanje o skoraj izključno preteklih dogodkih. Bralec ves čas čuti, da se dogajanje ne odvija hkrati z branjem, ampak da se je to že zdavnaj zgodilo; avtor o tem zgolj pripoveduje (dotakne se časa Jezusovega rojstva, naselitve Slovanov v Vzhodne Alpe vse do leta 1998, trikrat poseže v prihodnost – leti 2010, 4000 in četrto tisočletje). Podobno je z literarnim prostorom, saj pripoved poseže na območje Karantanije, habsburške monarhije, Jugoslavije, Slovenije, le redko v druge dele sveta in enkrat na Mars, a vemo, da gre večinoma zgolj za pripoved o dogajanju in ne dejansko dogajanje. Prepletata se sintetična in analitična zgradba.

V romanih prevladujejo tretjeosebni, avktorialni in epski pripovedovalec, ki se občasno izmenjujejo s prvoosebnim, personalnim in lirskim pripovedovalcem, le dvakrat se pojavi drugoosebni pripovedovalec. Izjema je Golaž, reka in mostovi, kjer prevladujeta prvoosebni in personalni pripovedovalec. Najpogostejša načina pripovedovalčevega govora sta glasni zunanji govor in dvogovor, ki se občasno dopolnjujeta s samogovorom – večinoma tihim, redko glasnim. V načinu pripovedi se prepletajo opis, premi, odvisni in polpremi govor, slednji je nekoliko redkejši. Perspektiva epskega subjekta je večinoma scenska, občasno tudi panoramska. Pripovedovalec se ne postavlja v vlogo razsodnika, njegovo stališče je mogoče najbolje razbrati v satiričnih romanih, kjer ga izraža s humorjem, s satiro in v okviru te z ironijo.

V novelah in črticah so razmeroma enakomerno prisotni prvo- in tretjeosebni ter personalni in avktorialni pripovedovalec, le enkrat se pojavi drugoosebni pripovedovalec. V vseh novelah in črticah prevladuje epski pripovedovalec, ki občasno zaniha v lirskega, v dveh zbirkah zasledimo tudi dramskega. V največjem

261

obsegu je zastopan glasni zunanji govor, pogosta sta tudi dvogovor in samogovor – predvsem tihi, glasni nekoliko manj. Prepletajo se opis, premi, odvisni in polpremi govor, slednji je nekoliko manj pogost. Perspektiva je skoraj izključno scenska. Pripovedovalec ne moralizira ali razsoja, bralcu da možnost za razmislek, a vseeno je mogoče zaznati, da je prizanesljiv do tistih, ki so v stiski. Na napake in slabosti ljudi kaže s humorjem, satiro in v okviru te z ironijo.

V humoreskah in satirah prevladujejo prvoosebni, avktorialni in epski pripovedovalec, tretjeosebni in dramski pripovedovalec v dveh zbirkah, personalni in morda lirski v eni. V največjem obsegu sta prisotna glasni zunanji govor in dvogovor, redko tudi samogovor – glasni je pogostejši od tihega. V načinu pripovedi se prepletata predvsem premi in odvisni govor, opis je redek, polpremega govora ni. Scenska in panoramska perspektiva sta enakomerno zastopani. Pripovedovalec se ne postavlja »nad dogajanja, ne prevzema razsodniških vlog, temveč štrca s svojim smehom naokrog kot eden izmed soudeležencev današnje družbene ekvilibristike« (»Kulturne humoreske, prosim« 1989: 13), do pojavov v družbi se opredeljuje predvsem z ironijo in s pretiravanjem.

Zvočni slog romanov ustvarjajo predvsem rime in onomatopoije, vključene so številne pesmi ali le verzi. V okviru besednega sloga so najpogostejše čustveno zaznamovane besede, ponekod tudi pogovorne besede in tujke. Narečne in pokrajinsko obarvane besede, ki niso tako številne, dajejo vtis pristnosti in zlitosti z okoljem ter ustvarjajo komične učinke (slednje je opazno predvsem v romanih Golaž, reka in mostovi, Kampanja, Dom Dom). Tujejezični izrazi ponekod učinkujejo bolj estetsko učinkovito (nemški, srbski, hrvaški, ruski, angleški izrazi ponazarjajo duh časa, na primer nemška okupacija, življenje v Jugoslaviji, izseljevanje v Kanado, Avstralijo), drugod manj. Med tropi so najštevilčnejši ukrasni pridevki (razumski, čustveni, nazorni) in primere. Zelo veliko je tudi frazemov. Primerov metonimije in poosebitve, ki so pretežno razumske, ni veliko. Skladnja je večinoma tako razumska kot čustvena, saj prevladujejo podredno zložene povedi, stavčni členi ali stavki pa se pogosto povezujejo z istimi vezniki ali brez njih, pogosta so tudi ponavljanja besed, besednih zvez ali podobno zgrajenih stavkov. Slog romanov je predvsem realističen, kar dokazujejo

262

prisotnost fabule, predstavljanje stvarnosti, odsotnost idealiziranja literarnih likov, analitičnost, prisotnost tretjeosebnega pripovedovalca, dvogovora, samogovora, opisa (Pogačnik 1970: 124–134; Kos 1999: 184–186). Prvine socialnega realizma najdemo v romanu Pri Mariji Snežni zvoni. Humor je prisoten v vseh romanih; najmanj v Starcu za plotom, saj gre za »Elegijo v prozi«, vendar se tudi tam kaže optimizem. Avtor celo najbolj tragičnemu dogodku in hudi telesni stiski doda ščepec vedrosti (Vincetič 1996: 71; Švajncer 1995: 329). Prisotna je predvsem besedna komika, ki se razkriva v dialogih, manj je situacijske, telesne in značajske komike. V satiričnih romanih je slog humoren in satiričen. Pri tem ima jezik pomembno vlogo: komični učinki se dosegajo s čustveno zaznamovanimi besedami, narečno obarvanim govorom, dvoumnostmi, besednimi igrami, vzdevki, rimami.

Zvočni slog novel in črtic ustvarjajo rime in onomatopoije, predvsem v okviru vloženih verzov ali pesmi. Za besedni slog so značilne številne pogovorne in čustveno zaznamovane besede, primere in ukrasni pridevki (čustveni, razumski, nazorni). Tujejezični izrazi delujejo večinoma estetsko učinkovito. Primeri figur, ki ustvarjajo stavčni slog, so v nekaterih zbirkah manj pestri kot v romanih. Primerov metonimije in poosebitve, ki so pretežno razumske, ni veliko. Skladnja je večinoma tako razumska kot čustvena, saj prevladujejo podredno zložene povedi, stavčni členi ali stavki pa se pogosto povezujejo z istimi vezniki ali brez njih, pogosta so tudi ponavljanja besed, besednih zvez ali podobno zgrajenih stavkov. A ker je primerov mnogovezij in ponavljanj ponekod manj, je tudi skladnja bolj razumska. Slog novel in črtic je realističen, zasledimo lahko tudi prvine naturalizma, eksistencializma, ekspresionizma in socialnega realizma.

Vzdušje je najbolj temačno v zbirkah Ne glej za pticami in Jalovost; humor je moč zaslediti le v Jalovosti, a tudi tukaj v manjši meri. Črni humor je prisoten na primer v Volku na madridskih ulicah in Nasvidenje nad zvezdami. Satira je opazna zlasti v Nasvidenje nad zvezdami in Pepsiju. Komika je predvsem besedna, ki se razkriva v duhovitih dvogovorih.

Zvočni slog humoresk in satir (predvsem v zbirkah Goool! in Pisatelj v parlamentu) ustvarjajo rime in onomatopoije, ki učinkujejo komično in predvsem satirično. Takšno vlogo imajo tudi tujejezični izrazi. Slog v celoti je razumski, na

263

kar kažejo številne tujke, razumski ukrasni pridevki, številne metonimije, razumska skladnja. Slog je tudi realističen, humoren in satiričen, pri čemer ima jezik velik pomen (rime, besedne igre, dvoumnosti, nasprotja, tujejezični izrazi, narečno obarvan jezik). Humor je večinoma vesel in norčav. Vsa Partljičeva prozna dela odlikujejo tudi berljivost in živost jezika.

264

6 VIRI IN LITERATURA

6.1 VIRI

6.1.1 Knjige

Partljič, Tone. (1967). Ne glej za pticami. Ljubljana: Mladinska knjiga. Partljič, Tone. (1971). Jalovost. Ljubljana: Mladinska knjiga. Partljič, Tone. (1974). Volk na madridskih ulicah. Maribor: Obzorja. Partljič, Tone. (1982). Nasvidenje nad zvezdami. Ljubljana: Mladinska knjiga. Partljič, Tone. (1986). Pepsi ali provincialni donjuan. Ljubljana: Borec. Partljič, Tone. (1988). Kulturne humoreske, prosim. Ljubljana: Prešernova družba. Partljič, Tone. (1990). Prelesti prelesti. Ljubljana: Mladinska knjiga. Partljič, Tone. (1992). Mala. Ljubljana: Prešernova družba. Partljič, Tone. (1992). Goool! Ljubljana: Liberalno-demokratska stranka. Partljič, Tone. (1994). Pri Mariji Snežni zvoni. Maribor: Obzorja. Partljič, Tone. (1995). Starec za plotom. Maribor: Obzorja. Partljič, Tone. (1997a). Samo roko daj. Ljubljana: Pisanica. Partljič, Tone. (1998). Pisatelj v parlamentu. Ljubljana: Pisanica. Partljič, Tone. (2001). Usodna privlačnost. Ljubljana: Pisanica. Partljič, Tone. (2002). Kampanja. Ljubljana: Prešernova družba. Partljič, Tone. (2003). Golaž, reka in mostovi. Ljubljana: Pisanica. Partljič, Tone. (2006). Grob pri Mariji Snežni. Ljubljana: Pisanica. Partljič, Tone. (2008). Dom, Dom. Ljubljana: Pisanica.

6.1.2 Internetni viri

Arhiv STA. (28. 10. 2008). Letošnja Ježkova nagrajenca sta Adi Smolar in Tone Partljič. Pridobljeno 16. 12. 2008, iz http://www.sta.si/vest.php?id=1333022.

Cobiss.

265

Grumova nagrada. (b. d.). Pridobljeno 16. 12. 2008, iz http://www.drustvo- dsp.si/si/drustvo_slovenskih_pisateljev/prireditve_nagrade/156/detail.html.

Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. (b. d.). Pridobljeno 16. 12. 2008, iz http://www.jskd.si/kulturna-mreza/dogodki.php?1=1&dog- leto=2008&dog-mesec=4&dogodek=3459.

Kdo je kaj na BS. (b. d.). Pridobljeno 16. 12. 2008, iz http://www.borstnikovo.si/index.php?id=211.

Kratek oris zgodovine. (b. d.). Pridobljeno 22. 12. 2008, iz spletne strani Medicinske fakultete: http://www.mf.uni-mb.si.

Levstikova nagrada. (b. d.). Pridobljeno 16. 12. 2008, iz http://www.mb.sik.si/vsebina.asp?lang=sl&str=345.

Prešernova nagrada. (b. d.). Pridobljeno 16. 12. 2008, iz http://www.drustvo- dsp.si/si/drustvo_slovenskih_pisateljev/prireditve_nagrade/150/detail.html

Prešernovo gledališče Kranj. (b. d.). Pridobljeno 16. 12. 2008, iz http://www.pgk.si/main.php?lng=slo&vie=cnt&gr1=nov&gr2=&id=20071024133 13933.

Slovenski gledališki muzej. (b. d.). Pridobljeno 16. 12. 2008, iz http://www.sigledal.org/rep/list/1.

SNG Maribor. (b. d.). Pridobljeno 16. 12. 2008, iz http://www.sng- mb.si/index.php?id=30&tx_ukevents1_pi1%5Baction%5D=PREDSTAVA&tx_u kevents1_pi1%5Bevent%5D=3.

Spletni slovar Merriam Webster. (b. d.). Uporabljen 24. 2. 2009, na spletni strani http://www.merriam-webster.com/.

266

Spletni Slovar slovenskega knjižnega jezika. (24. 5. 2000). Uporabljan od oktobra 2008 do marca 2009, na spletni strani http:// bos.zrc-sazu.si/sskj.html.

Tone Partljič. (b. d.a). Pridobljeno 4. 1. 2009, iz http://sl.wikipedia.org/wiki/Tone_Partlji%C4%8D.

Tone Partljič. (b. d.b). Pridobljeno 16. 12. 2008, iz http://www.sigledal.org/geslo/Tone_Partlji%C4%8D.

ZSMS. (b. d.). Pridobljeno 22. 2. 2009, iz http://sl.wikipedia.org/wiki/ZSMS.

6.1.3 Drugo

Pogovor s Tonetom Partljičem. (22. 1. 2009). Maribor, Gledališka kavarna. Pismo Toneta Partljiča v elektronski obliki. (2. 3. 2009).

6.2 LITERATURA

Beseda na ovitku. (1971). V T. Partljič, Jalovost. Ljubljana: Mladinska knjiga. Beseda na ovitku. (1982). V T. Partljič, Nasvidenje nad zvezdami. Ljubljana: Mladinska knjiga. Beseda na ovitku. (1988). V T. Partljič, Kulturne humoreske, prosim. Ljubljana: Prešernova družba. Beseda na ovitku. (1994). V T. Partljič, Pri Mariji Snežni zvoni. Maribor: Obzorja. Beseda na ovitku. (1995). V T. Partljič, Starec za plotom. Maribor: Obzorja. Beseda na ovitku. (1998). V T. Partljič, Pisatelj v parlamentu. Ljubljana: Pisanica.

Beseda na ovitku. (2001). V T. Partljič, Usodna privlačnost. Ljubljana: Pisanica. Beseda na ovitku. (2002). V T. Partljič, Kampanja. Ljubljana: Prešernova družba. Borovnik, Silvija. (2005). Slovenska dramatika v drugi polovici 20. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica.

267

Bratož, Igor. (7. 3. 2001). Usodna privlačnost. Delo, 43, str. 27. Brodnik, Vilma, Jernejčič, Robert A., Radonjič, Zoran, Urankar - Dornik, Tjaša. (1999). Zgodovina 1. Učbenik za prvi letnik gimnazije. Ljubljana: DZS. Buttolo, Frančiška, Svetina, Peter. (1996). Slovenska književnost. Ljubljana: Cankarjeva založba. Čeh, Jožica. (2001). Metaforika v Cankarjevi kratki prozi. Maribor: Slavistično društvo. Dolinar, Darko, Koren, Evald, Kos, Janko, Kralj, Lado, Orešnik, Janez, Žnideršič, Martin. (1981). Literatura. Ljubljana: Cankarjeva založba. Glazer, Alenka. (26. 7. 1996). Elegija in balada o zadnjih letih Stanka Majcna: Tone Partljič, Starec za plotom. Večer, 46, str. 17. Glušič, Helga. (1996). Sto slovenskih pripovednikov. Ljubljana: Prešernova družba. Inkret, Andrej. (21. 7. 1972). Branje: Jože Felc, Dobro jutro, svoboda; Tone Partljič, Jalovost; Ivanka Hergold, Pasja radost ali karkoli; Vid Pečjak, Adam in Eva na planetu starcev; Smiljan Rozman, Leta in dnevi; Miha Mate, Široka cesta. Naši razgledi, 21, str. 413. Inkret, Andrej. (26. 7. 1974). Branje: Andrej Brvar, France Forstnerič, Drago Jančar, Marijan Kramberger, Tone Partljič, Janez Švajncer, Miroslav Slana - Miros, Irena Žerjal, Ivanka Hergold, Franc Pečnik, Niko R. Kolar. Naši razgledi, 23, str. 372–373. Kenda, Jakob J. (26. 6. 1996). Sentimentalna vaja: Tone Partljič, Starec za plotom. Razgledi, 5, str. 22. Kmecl, Matjaž. (1996). Mala literarna teorija. Ljubljana: Mihelač in Nešović. Kocijan, Gregor. (1996). Satira. V M. Javornik (ur.), Enciklopedija Slovenije (str. 404–405). Ljubljana: Mladinska knjiga. Kos, Janko. (1989). Pregled slovenskega slovstva. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Kos, Janko. (1990). Humoreska. V M. Javornik (ur.), Enciklopedija Slovenije (str. 90). Ljubljana: Mladinska knjiga. Kos, Janko. (1999). Književnost. Učbenik literarne zgodovine in teorije. Maribor: Obzorja. Kos, Janko. (2001). Literarna teorija. Ljubljana: DZS.

268

Kos, Matevž. (2000). Kritike in refleksije. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura.

Kramberger, Marijan. (1982). Oblačila slovenskih cesarjev. Maribor: Obzorja. Lah, Andrijan. (1996). Pregled književnosti 5. Slovenska književnost 20. stoletja. Ljubljana: Rokus. Lorenci, Mirko. (1990). Tone Partljič. Ljubljana: Partizanska knjiga. Majder, Albert. (1997). Stanko Majcen po Partljičevsko. Primorska srečanja, 21 (193), str. 435. Makuc, Andrej. (1. 3. 2004). Potovanje od Maribora do Dupleka. Delo, 46, str. 13. Mušič, Janez. (2004). Veliki album slovenskih pisateljev. Ljubljana: Založba Mladika. Novak Kajzer, Marjeta. (11. 10. 1990). Fonzi udarja naravnost: Tone Partljič, Prelesti prelesti. Delo, 32, str. 13. Partljič, Tone. (1997b). Moje mesto Maribor. V S. Sitar (ur.), Prešernov koledar 1998 (str. 120–136). Ljubljana: Prešernova družba. Pezdirc Bartol, Mateja. (2005). Motivi in teme v najnovejših komedijah Toneta Partljiča in Vinka Möderndorferja. Jezik in slovstvo, 50 (3–4), str. 49–60. Pogačnik, Jože. (1970). Zgodovina slovenskega slovstva. Maribor: Obzorja. Poniž, Denis. (3. 3. 1995). Generacije, generacije. Razgledi, 4, str. 37. Predan, Vasja. (1990). Beseda na ovitku. V T. Partljič, Prelesti prelesti. Ljubljana: Mladinska knjiga. Priročni slovar tujk. (2005). Ljubljana: Cankarjeva založba. Repe, Božo. (2002). Sodobna zgodovina, zgodovina za 4. letnik gimnazij. Ljubljana: Modrijan. Samide, Irena. (2003). Zmuzljive podobe slovenskega biografskega romana. V Slovenski roman. Mednarodni simpozij Obdobja – metode in zvrsti (str. 231–240). Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete.

Slovar slovenskega knjižnega jezika. (2002). Ljubljana: DZS. Slovenski pravopis. (2003). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, Delo. Šifrer, Jože. (5. 7. 1991). Tone Partljič: Prelesti. Naši razgledi, 40, str. 387–388. Štih, Bojan. (1986). Beseda na ovitku. V T. Partljič, Pepsi ali provincialni donjuan. Ljubljana: Borec.

269

Švajncer, Janez. (1995). Tone Partljič: Pri Mariji Snežni zvoni. Sodobnost, 43 (3– 4), str. 327–329. Tomažič, Bojan. (22. 3. 2006). Glazerjev nagrajnec: Še vedno bi prijel sonce. 7D, 35, str. 9–11. Tone Partljič, Kulturne humoreske, prosim. (1989). Knjiga, 36 (1–2), str. 12–13. Tone Partljič, Prelesti prelesti. (1990). Knjiga, 37 (8–9), str. 265–266. Maribor: Obzorja. Tone Partljič. (1994). MM svet, 1 (14), str. 4–7. Toporišič, Jože. (2000). Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja. Vincetič, Milan. (1996). Najnovejši Partljičev roman: Pri Mariji Snežni zvoni. Mentor, 19 (1–3), str. 70–71. Vodopivec, Peter. (2006). Od Pohlinove slovnice do samostojne države: slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan. Vrhovnik Straka, Tone. (1993). Tone Partljič, Mala. Literatura, 5 (21), str. 89–90. Vukajlovič, Vera. (1996). Romansirana biografija: Tone Partljič, Starec za plotom. Literatura, 8 (61–62), str. 172–174. Zadravec, Franc. (2002). Slovenski roman dvajsetega stoletja. Murska Sobota: Pomurska založba, Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Zlobec, Ciril. (1989). Intervju Sodobnosti: Tone Partljič. Sodobnost, 38 (4), str. 367– 372. Zlobec, Ciril. (1995). Intervju: Tone Partljič. Sodobnost,43 (6–7), str. 473–481. Žebovec, Marjeta. (2005). Slovenski književniki rojeni do leta 1899. Ljubljana: Karantanija.