Analiza ekonomskih odnosov med Slovenijo in Italijo s poudarkom na maloobmejnem prometu in regionalizaciji

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

ANALIZA EKONOMSKIH ODNOSOV MED SLOVENIJO IN ITALIJO

S POUDARKOM NA MALOOBMEJNEM PROMETU IN

REGIONALIZACIJI Kandidat: Avni Sejfuli Študent izrednega študija Številka indeksa: 82152956 Program: univerzitetni Študijska smer: Ekonomski odnosi s tujino Mentor: dr. Vito Bobek, izr. prof.

Maribor, maj, 2004

1

UNIVERZA V MARIBORU

Ekonomsko-poslovna fakulteta

I Z J A V A Kandidat(ka) AVNI SEJFULI absolvent(tka) študijske smeri: Ekonomski odnosi s tujino študijski program: univerzitetni izjavljam, da sem avtor(ica) tega diplomskega dela, ki sem ga napisal(a) pod mentorstvom dr. Vito Bobek in uspešno zagovarjal(a) 29.06.2004 (vpisati datum zagovora). Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in brez virusov. Ekonomsko-poslovni fakulteti dovolim - ne dovolim (ustrezno obkrožite) objavo diplomskega dela v elektronski obliki na spletnih straneh knjižnice. Hkrati dovoljujem, da ga lahko bralci uporabijo za svoje izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih misli, idej, konceptov oziroma delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju.

V Mariboru, dne 05.07.2004

Podpis:__________________________________

2

PREDGOVOR Meja med ljudmi predstavlja ločnico v vsakem smislu, njena odprava pa velik korak za človeka. Prav ta misel me je motivirala k poglobitvi v izbrani diplomski temi, da preučim vzroke in posledice ločevanja v preteklosti enotnega prostora predvsem na ekonomskem področju. Namreč določitev zahodne meje Slovenije je bila plod kompromisov in ni popolnoma zadovoljila upe slovenskega naroda, da po drugi svetovni vojni doseže teritorialno zaokroženost. Posledica tega je ostanek dela nacionalne manjšine onkraj meje. Treba je bilo nekako omiliti rezultate kompromisa in to je spodbudilo matično državo, da sklene z Italijo več meddržavnih pogodb in sporazumov. Ti sporazumi naj bi olajšali obem manjšinam z obeh strani meje ekonomsko preživetje in obstoj. V luči povezovanj in odpravljanja preprek za bolje komuniciranje, poslovanje in sožitje je tudi prizadevanje Slovenije za vključitev v Evropsko unijo. Obmejna območja, ki so prva v neposrednem stiku z Evropo so pomemben faktor, kajti njihove izkušnje obmejnega gospodarskega sodelovanja prispevajo h krepitvi medsebojnega zaupanja. Kljub bolečim spominom lahko oba naroda v današnji Evropi združevanja vidijo svojo prihodnost povsem drugače. Evropska unija ni samo skupen trg, ampak institucija demokratičnih držav, temelječih na pravnem redu, na prevladovanju in ob upoštevanju načel tržnega gospodarstva. Obmejna območja že tradicionalno igrajo vplivno vlogo pri oblikovanju evropske integracije, od obmejnih območij se pričakuje, da bodo vodile pot integracije. Pomemben vidik evropskega združevanja je omogočiti medsebojno razumevanje, spoštovanje in zaupanje, česar je na žalost primanjkovalo v preteklosti. Pomen medsebojnega zaupanja je v sodobni ekonomski teoriji nujno potreben za uspešno ekonomsko aktivnost. Zaupanje med državami je privedlo do skupnih centralnih nadnacionalnih organov oblasti v Evropski uniji. Zavladalo je spoznanje, da v združeni Evropi brez meja države kot zaokrožene enote nimajo več stopnje suverenosti in odločanja kot so ga imele pred vključitvijo, zato se kot gospodarske enote pojavljajo regije. Evropa skladno razvitih regij je smoterni projekt, ki sicer vključuje usklajenost več dejavnikov tudi nasprotujočih, ampak po drugi strani je realna osnova za gospodarsko rast in politično stabilnost Evrope. V tem vidiku se uresničujejo tudi stoletna prizadevanja narodov, ki so bili razdeljeni na več držav, tako da sedaj živijo v skupnosti, ki ima enake standarde za vse in nihče ni privilegiran. To pričakovanje velja tudi za Primorsko regijo, ki tudi največ pričakuje s priključitvijo Slovenije k Evropski uniji. Preučevanje načinov oblikovanja Primorske kot enotne evroregije je ena od namenov teme diplomske naloge. Tej teoriji gre v prid razvoj severnojadranskih pristanišč, prometna povezava celotne obmejne regije, močna industrija malih in srednjih podjetij na italijanski strani meje, enotno nastopanje na tretjih trgih, skrb za ekologijo, dobro poznavanje jezika in kulturno povezanost ljudi z obeh strani meje so dober povod za doseganje omenjenega cilja. Izkoriščanje pomoči iz evropskih strukturnih skladov in drugih mehanizmov finančne pomoči Evrospke unije je bistvenega pomena še posebej, če se to področje oblikuje v eno regijo. Kljub temu, da je do sedaj bilo veliko storjenega v smeri prilagajanja Primorske regije evropskim standardom, bo potrebno še veliko postoriti, kajti Slovenija je komaj zakorakala v družbo razvitih držav, kjer se bo s časom pokazalo, če bo držala tempo razvoja in napredka. Doseganje kohezije in stopnje razvitosti Primorske z obmejnimi italijanskimi pokrajinami bo odvisno od njene pripravljenosti za uspešno gospodarjenje z obstoječimi resursi, vlaganja v izobrazbo in inovativnost podjetij.

3

KAZALO 1 UVOD 5 2 SKLENJENI BILATERALNI SPORAZUMI O POLITIČNO- EKONOMSKI UREDITVI

MEDSEBOJNIH ODNOSOV MED ITALIJO IN TEDANJO SFRJ 7 2.1 Tržaški in goriški sporazum o malooobmejnem sodelovanju 7

2.2 Gospodarsko sodelovanje do leta 1991 13

2.2.1 Blagovna menjava med tedanjo SFR Jugoslavijo in Italijo 14 3 OSAMOSVOJITEV SLOVENIJE IN ZAČETEK NOVEGA OBDOBJA

V MEDSEBOJNIH ODNOSIH 17

3.1 Vpliv sklenitve pridružitvenega sporazuma z EU na maloobmejno gospodarsko sodelovanje 17

3.2 Pričakovanja ob vstopu Slovenije v EU 18 4 MEDSEBOJNA MENJAVA IN INVESTICIJE 21

4.1 Pregled gibanja trgovinske izmenjave blaga med Slovenijo in Italijo 22

4.2 Obalno-kraška in Severnoprimorska regija z Italijo 24

4.3 Neposredne investicije italijanskih podjetij v obmejna območja 25

4.4 Ukrepi potrebni za obsežnejše sodelovanje malih in srednjih podjetij v obmejni regiji med Slovenijo in Italijo 27

4.5 Možnosti sodelovanja pristanišč Koper in Trst za doseganje sinergije razvoja celotne obmejne regije 29

5 EU–ZVEZA REGIJ 31

5.1 Regionalizem – alternativna ureditev EU 32

5.2 Vključevanje obmejnih regij v strukturno politiko Evropske unije 34

5.2.1 Program PHARE 36

5.3 Načini za spodbujanje ekonomskega sodelovanja obmejnih regij 40

5.4 Regijske razvojne agencije kot promotor čezmejnega sodelovanja 42 5.5 Transportne povezave 45

5.6 Off-shore in proste ekonomske cone 46

6 SKLEP 48

4

7 POVZETEK 50 8 SEZNAM VIROV 51 9 SEZNAM TABEL 53

5

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Ekonomska analiza slovensko-italijanskega maloobmejnega sodelovanja v luči regionalnih ekonomskih povezav ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo. Nekoč z meddržavnim sporazumom med nekdanjo SFRJ in Italijo urejen maloobmejni promet je tedaj doživel razcvet in kasneje usahnil, posledice in ponovna oživitev sodelovanja na tem področju so predmet obravnave diplome. Uporabljen bo nov pristop obdelave podatkov s področja medsebojnega maloobmejnega trgovanja in možnega nadaljevanja gospodarske soodvisnosti v novih okoliščinah ob vstopu Slovenije v EU. V poglavju obmejnega regionalnega povezovanja znotraj Evropske unije bomo poskušali vsaj na splošno opisati načine ekonomskih povezav med enotami gospodarstev zajetih v obmejnih regijah. Upoštevali bomo dejstvo, da bo v bodočem skupnem trgu imel prednost regionalni model pred nacionalnim. Navsezadnje bo samo delovanje skupnega evropskega tržišča pripeljalo do ekonomskih interesov racionalizacije poslovanja, regionalnega delovanja in povezovanja saj bodo nacionalne ovire usahnile s časom, ker mehanizmi skupnega trga to preferirajo. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen Osnovni namen obravnave omenjene teme je aktualizacija in na novo seznanjanje z dejstvi v spremenjenem ekonomskem okolju med obema državama. Podrobneje bomo analizirali sodelovanje tudi v luči regionalnih povezav kot so Alpe Jadran, regionalno ekonomsko povezovanje Primorske z sosednjimi italijanskimi pokrajinami. Podan bo podrobnejši pregled maloobmejnih trgovinskih sporazumov in njihova implementacija podprta s številkami in kratek zgodovinski opis. Ugotovitve po analizi bodo najverjetneje dokazale, da obstaja obojestranski ekonomski interes sodelovanja enot malega gospodarstva z obeh strani meje. Cilji Cilj naloge je ponuditi vsaj teoretsko možnost novega poslovnega impulza v maloobmejnem trgovanju in ustanavljanju novih regionalnih poslovnih povezav v času enotnega evropskega trga, v katerega bo vključena tudi Slovenija. Dodali bomo nekaj alternativnih možnosti za uspešnejše maloobmejno sodelovanje. Poudarili bomo storjene napake v preteklosti in predlagali načine njihovih odstranitev v bodočem skupnem sodelovanju na enotnem trgu EU.

6

Osnovne trditve Državi nista izkoristili vseh možnosti za večjo ekonomsko rast, kajti sodelovanje je namreč precej upadlo po nizu težav Slovenije ob začetnem tranzicijskem prehodu v sistem tržne ekonomije. Toda pomen poslovnih povezav je zasenčila prvotna negativna politična klima med državama in ureditev trgovinskih maloobmejnih odnosov premaknila v kasnejše obdobje. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke Predpostavljamo, da tik pred vključitvijo Slovenije v Evropsko unijo bilateralno obmejno sodelovanje med Slovenijo in Italijo narašča in kaže prve pozitivne rezultate. Poudariti je potrebno, da kljub večjim nesoglasjem v zgodovini (predvsem političnih) kaže današnje sodelovanje napredek v zaupanje med institucijami in podjetji v maloobmejnem pasu obeh držav. Pričakujemo, da se bo obseg italijanskih neposrednih investicij v slovenska podjetja na meji z Italijo še naprej povečeval. Prav tako se pričakuje skupno delovanje podjetij z obeh strani meje na evropskih projektih namenjenih prav tem območju. Skratka zadeve se gibljejo v pravo smer – smer zaupanja na obeh strani meje, ki je pomembna za nadaljnji razvoj medsebojnih gospodarskih vezi. Omejitve V raziskavi omenjene teme se bomo omejili na neposredne vplive obmejnega regionalnega sodelovanja v procesu priključevanja Slovenije v EU. Poudarili bomo le obmejno sodelovanje med slovenskimi in italijanskimi obmejnimi območji. Izognili se bomo širših posrednih vplivov na obravnavanih odnosih, kajti to bi preseglo namen teme, ki jo bomo raziskovali. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Pri mojem delu bo uporabljena predvsem makroekonomska komparativno statična raziskava, kjer bo uporabljen deskriptivni pristop obdelave dejstev. V okviru deskriptivnega pristopa bosta uporabljeni komparativna in zgodovinska metoda raziskovanja teme, ki sem si jo izbral: • komparativna med prejšnjim in sedanjim stanjem medsebojnega maloobmejnega

sodelovanja in • zgodovinska, ki bo prikazala opis dogajanj pomembnih za razvoj maloobmejnega

sodelovanja med Slovenijo in Italijo.

7

2 SKLENJENI BILATERALNI SPORAZUMI O POLITIČNO-EKONOMSKI UREDITVI MEDSEBOJNIH ODNOSOV MED ITALIJO IN TEDANJO SFRJ

Zapleteni in na trenutke do vrelišča zaostreni povojni odnosi med Jugoslavijo in Italijo so dobili zunanji umiritveni videz s sklenitvijo vrsto sporazumov o politično-ekonomski ureditvi medsebojnih odnosov. Čeprav so leta 1947 s Pariško mirovno pogodbo omilili napeto stanje med državama so komaj leta 1954 s podpisom Londonskega Memoranduma o soglasju glede razdelitve Svobodnega tržaškega ozemlja na cono A, ki je pripadla Italiji in cono B, ki je pripadla Jugoslaviji, dokončno opredelili zemeljsko in morsko mejo med državama. Ob taki razdelitvi, ki je bila bolj kompromisna kot realna rešitev nastalih povojnih razmer na zahodni meji, so deli nacionalnih manjšin ostali onkraj nacionalnih mej. To je privedlo leto kasneje k podpisom še dveh pomembnih sporazumov o maloobmejnem gospodarskem sodelovanju. Tržaški in Goriški sporazum o maloobmejnem sodelovanju, ki sta bila iztočnica za začetek gospodarskega sodelovanja in razvoja obmejnih regij. Državi sta hoteli s tema sporazumoma svojim manjšinam zagotoviti obstoj in ekonomski razvoj v novonastalih razmerah. Ker je med državama ostalo še nekaj odprtih vprašanj so leta 1974 sklenili še Osimske sporazume, ki so dokončno uredili medsebojne politično-ekonomske odnose. Po razpadu Jugoslavije leta 1991 je Slovenija kot nova samostojna in suverena država postala naslednica teh sporazumov in jih brez zadržkov sprejela kot veljavne v odnosih z Italijo. V nadaljevanju sledi podroben opis dveh najpomembnejših sporazumov za maloobmejno sodelovanje. 2.1 Tržaški in goriški sporazum o maloobmejnem sodelovanju

Leta 1954 so predstavniki tedanje Jugoslavije, Italije, ZDA in Velike Britanije v okviru reševanja t.i. tržaškega vprašanja v Londonu podpisali Londonski sporazum (Memorandum o soglasju), s katerim sta tedanja Jugoslavija in Italija potrdili obstoječo ozemeljsko razdelitev: italijanska civilna uprava se je razširila na cono A Svobodnega tržaškega ozemlja (STO), jugoslovanska pa na cono B, hkrati pa so se iz cone A umaknile tudi anglo-ameriške čete. Dejansko je s to razmejitvijo Slovenija dobila obalo in izhod na odprto morje. Z Memorandumom je bilo odstranjeno žarišče dolgoletnih sporov in trenj med tedanjo Jugoslavijo in Italijo. Poleg členov Sporazuma, ki so se nanašali na vprašanja STO, statusa tržaškega pristanišča in njegovega zaledja ter Posebnega statuta, ki je urejal vprašanja narodnih manjšin, sta se tedanja jugoslovanska in italijanska vlada dogovorili tudi o vzpostavitvi maloobmejnega prometa (Vuga 1999, 530). S podpisom Memoranduma so se odprle možnosti za sklenitev dveh sporazumov o gospodarskem sodelovanju med tedanjo Jugoslavijo in Italijo. Leta 1955 sta bila tako v Rimu podpisana Goriški in Tržaški sporazum, ki se smatrata za začetno obliko jugoslovansko- italijanskega obmejnega sodelovanja. To sodelovanje je za slovensko gospodarstvo bilo zelo pomembno in koristno, ker je obmejno območje na italijanski strani izredno močno razvito, zlasti Furlanija-Julijska krajina, ki je zelo dobro vpletena v svetovno gospodarstvo (ibid., 532).

8

31.3.1955 je bil podpisan Goriški sporazum med tedanjo FLRJ1 in Republiko Italijo o lokalni trgovinski menjavi med obmejnima področjema Gorica in Videm na italijanski strani ter Sežana, Nova Gorica in Tolmin na slovenski strani. Sporazum je vključeval dve blagovni listi: blago, ki je vrednostno oziroma količinsko navedeno v listi A, je bilo namenjeno uvozu na italijansko področje, iz liste B pa uvozu na slovensko področje. Obe vladi sta lahko blagovni listi sporazumno spreminjali tako po vrednosti kot po količini. Blago, ki ga je po tem sporazumu mogoče uvažati oziroma izvažati, mora obvezno izvirati iz navedenih obmejnih območij in mora biti v teh tudi obvezno porabljeno. V zvezi s tem so se včasih pojavljale špekulacije, vendar danes zaradi boljšega nadzora niso več možne. Blagovni promet v okviru goriškega sporazuma ni prinašal posebnih carinskih ugodnosti, vendar je za obdobje v katerem je bil podpisan pomenil dodatno možnost trgovanja z Italijo. V času podpisa Goriškega sporazuma blagovna menjava med tedanjo Jugoslavijo in Italijo še ni bila liberalizirana, ampak je potekala v kontingentih. Blagovni kontingenti v okviru tega sporazuma so predstavljali dodatno možnost izvoza ne samo iz območij, ki jih je zajemal sporazum, ampak tudi iz ostalih območij tedanje Jugoslavije. Blagovne liste A in B so spričo liberalizacije redne menjave med državama vse manj pomembne in so le še indikativne (ibid., 531). Plačila v obeh smereh so potekala preko avtonomnega brezobrestnega kompenzacijskega računa v tako imenovanih tržaških lirah, ki ga je goriška filiala Banca d'Italia odprla na ime Narodna banka FLRJ, Centrala za Slovenijo. Po osamosvojitvi Slovenije ta plačila so potekala preko posebnega (t.i. avtonomnega) računa pri Banki Slovenije. Prav zaradi odsotnosti carinskih olajšav pri trgovanju v okviru Goriškega sporazuma se blagovna menjava iz leta v leto zmanjšuje. Blagovna menjava po tem sporazumu je dosegla najvišjo vrednost leta 1988, ko je slovenski izvoz (tedanji jugoslovanski izvoz preko slovenskih podjetij) znašal 292 milijard lir in uvoz 300 milijard lir, najmanjšo pa prav leta 1993, takrat so slovenska podjetja izvozila za 972 milijonov lir in uvozila za 1.4 milijarde lir (Malnič 2001, 14). Tržaški sporazum je podoben Goriškemu in je bil podpisan na isti dan, le da zajema lokalno trgovinsko izmenjavo med obmejnima področjema Trst na italijanski strani ter Koper, Sežana, Nova Gorica na slovenski strani in Buje na hrvaški strani. Tržaški sporazum vključuje blagovni listi A in B, ki sta podobni listam pri Goriškem sporazumu ter listi C in D, ki omogočata brezcarinsko menjavo blaga. Vse štiri liste je posebna skupina (imenovana od obeh vlad) občasno prilagajala. Celoten blagovni promet po Tržaškem sporazumu je potekal preko prav tako posebnega računa, ki je odprt pri Splošni banki Koper v Kopru. V zadnjih letih je blagovna menjava tudi po tem sporazumu precej nihala. Največja vrednost menjave je bila zabeležena leta1988, saj je izvoz dosegel 435 mlrd lir, uvoz pa 423 mlrd lir. Najmanjša pa leta 1995 ko je izvoz znašal le 10.4 mlrd lir uvoz pa 10.3 mlrd lir. Od samega podpisa sporazuma je veljal med Slovenijo in Hrvaško poseben dogovor o razdelitvi kontingentov med obema državama. To razmerje je znašalo 60:40 v korist Slovenije, ki se je včasih zaradi razumljivo večjega interesa slovenskih podjetij spremenilo v razmerje 70:30. Delitev kontingentov je potekala sporazumno in ni nikoli povzročala večjih težav v medsebojnih odnosih (Malnič 2001, 428). 1 FLRJ –Federativna Ljudska Reapublika Jugoslavija

9

Sporazuma o obmejni menjavi naj bi olajšala ekonomske in socialne težave, ki so bile povzročene z razdelitvijo zgodovinsko enotnega področja med obe sosednji državi. Sporazuma uvajata za obmejno področje brezcarinsko menjavo blaga, ki se evidentira vrednostno preko posebnih avtonomnih računov (vsebinsko delovanje računov je bilo podobno logiki računov, ki so se vodili v okviru klirinškega bilateralnega sporazuma). Sestavni del sporazumov so liste A in B, ki določajo vrste blaga, ki se do določenih vrednostih lahko uvažajo v obmejno področje Italije ali Jugoslavije brez carine. Liste se lahko in se tudi v praksi dopolnjujejo. Za tržaški sporazum je veljalo, da sta mu bili dodatno priključeni še dve listi (C in D) blaga z enakimi vsebinskimi nalogami kot veljajo za listo A in B. Obračun menjave preko avtonomnih računov je bil voden v t.i. tržaških lirah (Rener 2003, 29). V času sklenitve Tržaškega in Goriškega sporazuma je bila redna menjava med Italijo in Jugoslavijo omejevana z zelo restriktivnim zunanjetrgovinskim režimom, tako da sta sklenjena sporazuma omogočala lažjo menjavo na obmejnem področju. Sporazuma sta ohranila svojo osnovno vsebino, menjale so se le liste blaga. Prav tako je prihajalo do pogostih sprememb glede gospodarskih subjektov, ki so lahko poslovali v okviru obeh sporazumov, kot tudi glede odnosa do obsega menjave, ki bi se lahko v okviru maloobmejnega sodelovanja razvil. Da bi tovrstne spremembe ne zmanjšale ekonomskega pomena podpisanih sporazumov je bila ustanovljena Mešana medvladna komisija, ki je skrbela za razvoj obmejnega gospodarskega sodelovanja. Njene pristojnosti so zagotavljale različne ugodnosti za gospodarske subjekte, ki razvijajo maloobmejno gospodarsko sodelovanje (Malnič 2001, 15). Interes gospodarskih subjektov iz Jugoslavije za izrabo ugodnosti, ki sta jih nudila oba sporazuma je nihal. Nihanja so bila posledica različnih pogojev, ki jih je zunanje-ekonomsko usmerjanje vnašalo na področju redne in obmejne menjave. Naj le omenimo, da je zaradi sprostitve plačilnega režima pri uvozu (uvedba tako imenovanega deviznega trga junija 1988 v SFR Jugoslaviji) in zaradi splošne liberalizacije uvoza konec 80-ih in začetku 90-ih letih trenuten interes za obmejno menjavo bil v upadanju. Zmanjšan interes in zato skrčen obseg obmejne menjave v letu 1989 pa ni pomenil, da je to konstanten trend prihodnosti, šlo je namreč za eno od nihanj v dinamiki in obsegu obmejne menjave kakršna so bila značilna tudi za nekatera predhodna leta (ibid., 16). Bistvene značilnosti maloobmejne trgovine z Italijo so bile (Povzeto po Stare 1996, 21): • Uravnoteženost izvoza in uvoza • Pogoj za plačilo – sklenjen izvozno-uvozni krog • Knjižno obračunavanje – tržaške lire • Izvozne in uvozne kvote so bile vrednostno omejene • V neposredno trgovanje so bila vključena le podjetja z obmejnega območja • Izvoz in uvoz sta bila oproščena plačila carin in dajatev • Uvoženo blago je moralo biti porabljeno na obmejnem območju in • Izvoženo blago je moralo biti domačega izvora

10

Velja omeniti posebnost maloobmejnih sporazumov v tem, da sta vsebovala pravilo izvozno uvoznega kroga, ki je bil sklenjen šele takrat ko je posel stekel v obeh smereh. To je v bistvu pomenilo, da se vrednost izvoza poplača z enakovrednim uvozom. Pri tovrstnem poslovanju se je vrednost izvoznega blaga knjižila kot priliv na posebnem računu takratne Ljubljanske banke v nematerializiranem denarju, tako imenovanih tržaških lirah. Izvoznik pa se je potem odločal sam ali bo prišel do zaslužka s prodajo blaga, ki bi ga uvozil po maloobmejnem protokolu v protivrednosti lastnega izvoza ali pa bo pravice za uvoz prodal drugemu uvozniku na maloobmejnem območju. Slika 1 nazorno prikazuje pravkar ta posebni način poslovanja. SLIKA 1: PRIKAZ POTEKA PLAČIL V OKVIRU MALOOBMEJNIH

SPORAZUMOV2 ¸ Sledi prikaz obmejne blagovne menjave med tedanjo SFR Jugoslavijo in Italijo s poudarkom na vrednosti menjave po maloobmejnih sporazumih in njihov delež v skupni menjavi: 2 Povzeto po Stare 1996, 21

UVOZ IZVOZ obvestilo odliv priliv pravica pravica priliv odliv obvestilo IZVOZ UVOZ M

A LO

O B

M E

JN O

O B

M O

Č JE

P O

D JE

TJ E

P O

D JE

TJ E

M A

LO O

B M

E JN

O O

B M

O Č

JE

Knjiženje –100 TL

Knjiženje +100 TL

Knjiženje +100 TL

Knjiženje –100 TL

ITALIJA SLOVENIJA

PL A

Č IL

O

PR O

D A

JA /P

O R

A B

A

PL A

Č IL

O

PR O

D A

JA /P

O R

A B

A

11

TABELA 1: PREGLED OBMEJNE BLAGOVNE MENJAVE MED SFR JUGOSLAVIJO IN ITALIJO ZA OBDOBJE 1981-1988 (v mlrd ITL)

Leto Skupna

menjava Izvoz Uvoz Goriški sporazum Tržaški sporazum

1981 189 99 90 - - 1982 376 189 187 - - 1983 737 374 363 251 486 1984 892 462 430 289 603 1985 748 350 398 230 518 1986 539 294 245 180 359 1987 904 476 428 264 640 1988 1088 601 487 302 786

Vir podatkov: Interni podatki GZS (1989, 7) V strukturi uvoza in izvoza blaga v obmejnem prometu so prevladovale kategorije kot na primer pri izvozu: živina, nekateri kmetijski proizvodi, les in lesni proizvodi, proizvodi kemične industrije, stroji, kovine in kovinski proizvodi. Pri uvozu pa so prevladovali proizvodi kemične industrije, umetne smole, kavčuk, razni aparati, tekstilne surovine in nekateri kmetijski proizvodi. Delež obmejne menjave v skupni menjavi SFR Jugoslavije z Italijo je bil najnižji v letih 1973- 1974, nato je rastel do leta 1980, čeprav ni nikoli presegel 5%. V letih 1981 in 1982 se je povzpel na 16%. Zaradi težav pri deviznih plačilih s tujino je v naslednjih letih porasel interes za obmejno menjavo (izogibanje uvoznim plačilnim omejitvam). Zaradi omejevanih sistemskih rešitev na deviznem področju je del menjave v obmejnem prometu dosegel 27,3% leta 1983 in 26% leta 1984 od celotne menjave Jugoslavije z Italijo. Uvedene omejitve v letu 1985, ki so bile posledica želje po ohranitvi ali celo povečanju neto deviznega učinka celotnega izvoza, se je devizno »neučinkovita« obmejna menjava skrčila na predpisano petino vrednosti celotne menjave (19,8%), leta 1987 pa je ponovno porasel na 27%. Obmejni promet kljub porastu deleža v celotni mnenjavi Jugoslavije in Italije konec 80- ih in začetku 90-ih letih je padel, če spremljamo njegov delež v vrednosti celotnega jugoslovanskega izvoza in uvoza (Malnič 1994, 724). Poleg nihanj v ekonomskem interesu za obmejno menjavo, ki jo je na jugoslovanski strani v preteklosti povzročala predvsem spreminjajoča se zunanjetrgovinska regulativa, lahko med težave obmejne menjave prištejemo tudi stalnost jugoslovanskega presežka na avtonomnih računih (Tabela 1). Ti presežki so bile neobrestovane devizne terjatve. Delno so bili presežki posledica dogovorjene tehnike menjave, ki je obvezovala slovenske gospodarske subjekte, da najprej izvozijo, da bi pridobili pravico uvoza.

12

Leta 1975 so bili v italijanskem mestu Osimo, po katerem so dobili tudi ime, podpisani Osimski sporazumi. Še posebej pomembni so za čezmejno gospodarsko sodelovanje, kjer poleg drugih dogovorov potrjujejo tudi Goriški in Tržaški sporazum. Osimske sporazume sestavljata: Pogodba med tedanjo SFRJ in Republiko Italijo, ki v devetih členih in desetih prilogah ureja predvsem pravice državljanov z obeh strani meje in potek same meje ter Sporazum o pospeševanju gospodarskega sodelovanja med tedanjo SFRJ in Republiko Italijo, ki je namenjen pospeševanju medsebojnega gospodarskega in tehničnega sodelovanja (dolgoročne industrijske kooperacije, skupna vlaganja, izmenjava tehnologij, skupne raziskave, uporaba osnovnih gospodarskih bogastev in energetskih virov: člena 3 in 10), zlasti pa izboljševanju življenjskih razmer obmejnega prebivalstva obeh držav (člena 6 in 9). Med drugim je sporazum predvideval tudi ustanovitev brezcarinske industrijske cone na Krasu pri Sežani, ki pa zaradi ekoloških in tudi drugih razlogov ni bila realizirana (Malnič 2001, 428). S posebnim pismom, ki je priloga Osimskega sporazuma o gospodarskem sodelovanju med državama, sta se obe državi obvezali, da ostajata Tržaški in Goriški sporazum še naprej v veljavi. Tudi tedanji sporazum med SFR Jugoslavijo in EGS3 je predvideval podporo aktivnostim, ki so bile začrtane na relaciji sodelovanja med Italijo in Jugoslavijo v okviru Osimskih sporazumov. Po 42. členu sporazuma je predviden prost pretok blaga na trg EGS, v kolikor bo proizvedeno v italijansko-jugoslovanski mešani coni, ki jo predvidevajo Osimski sporazumi. V tem smislu obmejni promet je nudil Jugoslaviji posebno vrsto lažjega vstopa na enotni notranji trg EGS po letu 1992. Med formalne okvire, ki opredeljujejo ekonomsko sodelovanje obeh sosednjih držav štejemo tudi sporazum iz leta 1983, ki ureja vprašanje ribolova v Tržaškem zalivu (ibid., 429). Sporazum je predvideval poleg vprašanj ulova rib tudi razširitev blagovnih list C in D Tržaškega sporazuma. To dejanje naj bi bilo v interesu obeh držav po ohranjanju in varovanju življenj v morju, zaščiti okolja, preprečevanju onesnaževanja morja in pospeševanju ribiškega gospodarstva (ibid., 429). V okviru stabilizacije mednarodnih odnosov samostojne Slovenije je bilo leta 1992 obnovljeno delovanje avtonomnega računa v Trstu s pomočjo medbančnega dogovora med Ljubljansko banko in enoto Banca d'Italia iz Trsta. Kasneje je Slovensko-italijanska komisija za gospodarsko sodelovanje na sestanku v Rimu leta 1993 soglašala z obnovitvijo delovanja Mešane strokovne delovne skupine za obmejno sodelovanje ter jo zadolžila za posodobitev blagovnih list C in D v skladu z novimi zahtevami na trgu in za povečanje brezcarinskih kontingentov v skladu z rastjo inflacije v teh letih (Skok 2001, 759). Gospodarska zbornica Slovenije, Obalna zbornica Koper, Trgovinska zbornica Trst in najvažnejša panožna združenja so v ta namen pripravljala predloge blagovnih list, ki so bili predloženi ministrskim organom obeh držav. Evropska unija je ta sporazuma, ker sta bila podpisana pred njenim nastankom, sprejela brez kakršnih koli omejitev. Pomen blagovnih list Goriškega in Tržaškega sporazuma se je leta 3 EGS – Evropska gospodarska skupnost

13

1993 s podpisom Sporazuma o sodelovanju med R Slovenijo in Evropsko gospodarsko skupnostjo zmanjšal, vendar bi njihov polni pomen prišel do izraza v primeru, da bi EU oz. Italija uvedla morebitne restrikcije (plafone, kontingente) pri uvozu/izvozu na njen teritorij ter tako pridobili zaščitni značaj slovenskih izvoznih interesov (kar se je dogajalo v nedavni preteklosti ko je Italija uvajala depozite za uvoženo blago, ki naj bi zaščitili italijansko gospodarstvo pred konkurenčnimi izdelki iz tujine) (ibid., 760). Sporazum med Slovenijo in EGS, ki je bil podpisan 5.4.1993, v III. delu, v členih 35, 36 in 37 omogoča izvajanje vseh dejavnosti za pospeševanje medsebojnega gospodarskega sodelovanja, za katere sta se Jugoslavija in Italija dogovorili v okviru Osimskih sporazumov, poleg tega pa jima tudi omogoča oblikovanje niza prostih con vzdolž njune skupne državne meje v duhu sporazuma o pospeševanju gospodarskega sodelovanja. 2.2 Gospodarsko sodelovanje do leta 1991 Ekonomski tokovi in zveze med tedanjo SFR Jugoslavijo in Italijo so se v 80-ih letih razvijali dokaj intenzivno. Intenzivnost je bila opazna tako glede na vrednostni obseg medsebojnih transakcij, kot glede na oblike medsebojnega sodelovanja. Medsebojno ekonomsko sodelovanje je olajšano tudi z ureditvijo obmejnih vprašanj (Osimski sporazumi). Uspešen ekonomski razvoj Italije, predvsem njenega severnega dela v 70-ih letih, je ob formalno urejenih političnih vprašanjih odprl možnosti sodelovanja tudi preko običajnih oblik blagovne menjave. Potencialno je izredno pomembno področje tokov kapitala, kjer so se ob koncu 80-ih let odprle možnosti kreditiranja razvojnih projektov v SFR Jugoslaviji s strani italijanske vlade. Novosti v tedanjem gospodarskem sistemu Jugoslavije so dopolnilno širile osnove medsebojnega ekonomskega sodelovanja. Predvsem so se povečevale možnosti medsebojne zunanje trgovinske menjave med državama. Obenem so se odpirale večje možnosti pretoka podjetniškega kapitala v obliki ustanavljanja mešanih podjetij oziroma celo lastnih tujih podjetij. Velika prilagodljivost podjetniške organiziranosti, delovanje številnih manjših podjetij v Italiji (predvsem v pokrajini Furlanija-Julijska krajina) ob podobnih težnjah na jugoslovanski strani (predvsem dinamično v obmejnem področju) je odpirala nove možnosti razširjanja obsega, vrednosti in oblik medsebojnega sodelovanja (IET 1989, 14). Obmejno sodelovanje med obema državama je bilo dopolnilno stimulirano tudi z dejstvom, da so posamezni deli obeh držav razvijali različne oblike sodelovanja v delovni skupnosti Alpe- Jadran. O specifičnosti ekonomskega sodelovanja med Jugoslavijo in Italijo vezane na sporazuma o menjavi med obmejnimi conami velja trditi, da takšna oblika obmejnega sodelovanja v praksi obeh držav ni bila pogosta oziroma je bila skoraj izključna izjema. Po nazivu je v tedanji jugoslovanski praksi sodelovanja s sosednjimi državami bil podoben npr. le sporazum z Madžarsko, ki je urejal menjavo blaga, storitev in gospodarsko sodelovanje v obmejnem prostoru.

14

Prihodnost sodelovanja na ekonomskem področju je bila za obe državi opredeljena z naslednjimi elementi (Povzeto po Vuga 1999, 533): • Ohranitvijo in po potrebi dograjevanjem tedanjih pogodbenih in drugih meddržavno

sprejetih okvirov ekonomskega sodelovanja • Usklajenim interesom še tesnejšega gospodarskega sodelovanja, tudi v kontekstu tedaj

nastajajočega enotnega evropskega ekonomskega prostora • Nadaljnjim razvojem delovne skupnosti Alpe-Jadran • Ekonomsko liberalizacijo pri gospodarskem prestrukturiranju (proizvodnem in

podjetniško-organizacijskem) v SFR Jugoslaviji • Aktivnosti Jugoslavije v smislu institucionalnega spreminjanja sporazuma z EGS v

sporazum o coni svobodne trgovine 2.2.1 Blagovna menjava med tedanjo SFR Jugoslavijo in Italijo4 Blagovna menjava Jugoslavije in Italije je v precejšnji meri bila definirana prostorsko, tako v geografskem smislu, kot v smislu splošne ekonomske kompatibilnosti določenih področij obeh držav. Predvsem ob upoštevanju zadnje trditve velja ugotoviti izredno velik delež Slovenije v blagovni menjavi med Jugoslavijo in Italijo. TABELA 2: BLAGOVNA MENJAVA Z ITALIJO ZA OBDOBJE 1983-1989 (v mio

USD) - SFR Jugoslavija

Leto Izvoz Uvoz Skupaj Pokritost uvoza z

izvozom (%) 1983 806 980 1786 82 1984 942 965 1907 98 1985 977 1028 2004 95 1986 1126 1209 2335 93 1987 1490 1294 2784 115 1988 2853 1696 4549 168 1989 2904 1916 4820 152

Vir podatkov: Interni podatki GZS (1989, 9) in Gospodarski vestnik (1999, 20) Izvoz in uvoz med tedanjo Jugoslavijo in Italijo sta se razvijala dinamično, kar dokazuje med drugim tudi rast deleža celotnega izvoza in uvoza SFRJ, ki je ustvarjen v menjavi z Italijo. Povprečna letna stopnja rasti vrednosti izvoza iz SFRJ v Italijo je bila v letih 1983 do 1987 nad 16%, pri uvozu pa nekaj nad 7%. Gledano s strani jugoslovanskega izvoza je očitno, da je intenziven in obsežen predvsem na sektorjih manjše tehnološke zahtevnosti proizvodnje, najpogosteje pa predvsem na sektorjih, ki so bili vezani na primarno proizvodnjo oziroma

4 Povzeto po Malnič, 1990

15

njene najbolj osnovne stopnje predelave.V strukturi jugoslovanskega uvoza so prevladovale surovine in repromateriali (1987 okrog 89%), proizvodi široke porabe in opreme so bili zastopani skromno (1987 leta nekaj nad 5%). Uvoz iz Italije je bil deloma administrativno omejen kar je bilo utemeljeno s potrebo ohranjanja zunanje likvidnosti države. TABELA 3: BLAGOVNA MENJAVA Z ITALIJO ZA OBDOBJE 1983-1991 (v mio

USD) - Slovenija

Leto Izvoz Uvoz Skupaj Pokritost uvoza z

izvozom (%)

Delež Slovenije v SFRJ (%)

1983 222 229 451 97 25 1984 259 249 508 104 27 1985 274 284 498 122 25 1986 372 356 728 104 31 1987 475 350 825 136 30 1988 457 271 728 168 16 1989 485 320 805 152 16.7 1990 774 745 1519 104 - 1991 741 668 1409 111 -

Vir podatkov: Interni podatki GZS (1989, 9) in Gospodarski vesnik (1999, 20) Za menjavo Slovenije z Italijo v drugi polovici osemdesetih let je bilo značilno predvsem to, da je večji del menjave tekel po preferenčnih maloobmejnih sporazumih in stalna izvozna pokritost slovenskega uvoza. Ta pokritost je bila največja v letih 1988 in 1989, v naslednjih treh letih pa je bila samo še simbolična. Slovenski uvoz iz Italije je pokrit več kot 10% z izvozom že od leta 1984. Obenem pa se je povečeval tudi delež Slovenije v celotni menjavi med Jugoslavijo in Italijo. Za tovrstno sodelovanje je potrebno ugotoviti, da je temeljilo tudi na razvoju raznih višjih oblik ekonomskega sodelovanja. Poleg tega pa prav za Slovenijo velja, da sodelovanje na poseben način ureja in pospešuje tudi dvoje posebnih gospodarskih sporazumov. Posebna ureditev obmejne menjave je omogočala aktivnosti predvsem na področju ustanavljanja mešanih podjetij na obeh strani meje. Razširjena sta bil tudi kooperacijsko sodelovanje in skupna vlaganja. V zadnjih dveh desetletjih5 je bilo med Slovenijo in Italijo sklenjenih okrog 190 kooperacijskih pogodb, število italijanskih vlaganj v slovensko gospodarstvo od leta 1995 do konca septembra 1993 pa znaša 663. S takim številom je Italija na drugem mestu, takoj za Avstrijo, njen delež po številu investicij v Slovenijo pa znaša 22.8 odstotka. Omeniti je treba, da je investiran kapital v večino projektov oziroma podjetij bil zelo majhen, zato je bila Italija po vrednosti investiranega kapitala v Slovenijo 257 mio nemških mark konec septembra 1993) na tretjem mestu, njen delež v celotni vrednosti tujih investicij v Sloveniji pa je znašal 16 odstotkov (CMSR 1994, 22).

5 Mišljeno obdobje 70-ih in 80-ih let in začetek 90-ih let.

16

Najbolj aktualen element pravno-institucionalnega okvira čezmejnega gospodarskega sodelovanja med Slovenijo in italijansko pokrajino F-JK so bili nastajajoči bilateralni sporazumi med Slovenijo in Italijo. Pomen teh sporazumov izhaja iz dejstva, da so dopolnili dosedanji instrumentarij obmejnega gospodarskega sodelovanja: Tržaški in Goriški sporazum ter Osimske sporazume. Načelno stališče na italijanski strani je bilo, da bodo novi sporazumi sredstvo za preseganje meje in omogočanja čezmejnega gospodarskega sodelovanja odpravljajo njeno vlogo ločnice. Skupna cona, ki je bila mišljena kot najbolj »sofisticiran« projekt gospodarskega dela Osimskih sporazumov, se je dejansko izkazala kot najbolj problematičen projekt. Tudi v tedanjih pripravah na sklepanje novih sporazumov med Slovenijo in Italijo so se za prosto cono zavzemali le v Gorici ter Slovenski Benečiji v povezavi s Tolminsko, s čimer naj bi ti kraji presegli tedanjo odrinjenost. Za Slovenijo naj bi bila skupna prosta cona neaktualna glede na predviden vstop Slovenije v Evropsko Unijo, glede na sklenjen sporazum z Evropsko Unijo pa sploh nepotrebna. Krogi v Evropski Uniji še zlasti poudarjajo potrebo za sodelovanje pristanišč severnega Jadrana (Malnič 1999, 22). Sporazum o sodelovanju med Slovenijo in EU, sklenjen aprila 1993, po vsebini in obliki povzema podoben sporazum med Jugoslavijo in EU iz leta 1980. Podobno kot sporazum iz leta 1980 tudi tedanji sporazum posveča posebno pozornost čezmejnemu sodelovanju med Slovenijo in Italijo. Predvsem ne posega v obstoječe režime o maloobmejnem prometu in menjavi ter ohranja določilo o Osimskih sporazumih in o pozornosti, ki naj bi jo obe strani posvetila njihovemu uresničevanju. Ohranja tudi določilo o skupni prosti coni, ki po novem ni več vezana na kraško lokacijo. Sporazum vsebuje tudi splošno določilo o primernosti razvijanja aktivnega čezmejnega sodelovanja med Slovenijo in Italijo in pripravljenosti EU, da to sodelovanje podpre. Sporazum je ostajal tudi odprt za vnos morebitnih nadaljnjih določil o novih oblikah čezmejnega sodelovanja, za katere bi se dogovorili Slovenija in Italija. Sporazum med Slovenijo in EU je predstavljal pomembno institucionalno spodbudo za morebitne nove oblike čezmejnega sodelovanja (Malnič 2001, 429).

Težnja Primorske s Trstom, Gorico in Beneško Slovenijo kot razmejene naravne in zgodovinske regije v novonastalih evropskih razmerah bi morala biti preseči tedanjo razmejenost in ponovno zaživeti v enotnem regionalnem okviru. To težnjo so podpirala tudi tedanja dogajanja v Evropi, saj evropske institucije, posebno pa še Svet Evrope teži k ohranjanju in nadaljnjemu razvijanju regij kot temeljnih kamnov evropske enotnosti. Tudi evropski dokument o regionalizaciji regijam daje odločilno vlogo v oblikovanju in uresničevanju politike EU. Pri tem je še posebna pozornost posvečena evropskim mejnim regijam, ki jim je v procesu nastajanja enotne Evrope namenjena ključna vloga. V ta namen je leta 1980 večina tedanjih članic Sveta Evrope sklenila Madridsko konvencijo o čezmejnem sodelovanju območnih oblasti podpisnic konvencije, usmerjenih h krepitvi sosedskih odnosov (Vuga 1999, 530).

17

3 OSAMOSVOJITEV SLOVENIJE IN ZAČETEK NOVEGA OBDOBJA V MEDSEBOJNIH ODNOSIH

Po osamosvojitvi Slovenije so se politični odnosi med Italijo in Slovenijo znova zaostrili. Razlog temu so bile zahteve italijanskih optantov po vrnitvi premoženja, ki so ga zapustili takoj po drugi svetovni vojni na območju Slovenije. Zahtevali so revizijo Osimskih sporazumov. Desničarska Vlada v Rimu je sprva načelno sprejela zahteve optantov in se zavezala, da bo vsak poskus Slovenije k približevanju pridružitvenim procesom v EU, zavirala in pogojevala z realizacijo zahtev optantov. To je vplivalo tudi na ekonomske odnose med državama kar se je odražalo v počasnejši rasti medsebojne menjave. Šele ureditev političnih zahtev Italije leta 1995, je prišlo do vidnega izboljšanja v medsebojnih odnosih. Odprta je bila pot Slovenije k evropskim integracijam. Kot posledica sprostitve blokade Italije v procesu približevanja Slovenije k evroatlantskim integracijam je bil podpis Pridružitvenega sporazuma med Slovenijo in državami članicami Evropske unije leta 1996. 3.1 Vpliv sklenitve pridružitvenega sporazuma z EU na maloobmejno gospodarsko

sodelovanje Države članice Evropske unije so Slovenijo kot samostojno državo priznale januarja 1992. Slovenska vlada je istega leta takrat dvanajst držav članic Evropske unije obvestila, da je njen cilj članstvo v Uniji. Leta 1993 je bil podpisan sporazum o sodelovanju med Slovenijo in Evropsko skupnostjo, ki je pomenil formalen začetek medsebojnega sodelovanja, v njem pa je že bila predvidena možnost skorajšnje sklenitve evropskega sporazuma o pridruženem članstvu6. Pogovori o sklenitvi tega sporazuma so stekli konec leta 1993 in Evropska komisija je v začetku leta 1994 pripravila predlog mandata za pogajanja. Slovenska vlada je jeseni istega leta na podlagi zahtev Italije napovedala, da bo pred sklenitvijo evropskega sporazuma predlagala spremembo ustave glede pravice tujcev do nakupa nepremičnin v Sloveniji na način, kot je to področje urejeno v državah članicah Evropske unije. Po letu dni je Italija tako privolila v sprejetje mandata za pogajanja, že konec leta 1994 pa je EU izrazila željo, da sklene evropski sporazum s Slovenijo v prvi polovici leta 1995 (Gulič et al. 1998, 19) Aprila leta 1995 so stekla formalna pogajanja za sklenitev Pridružitvenega sporazuma, v okviru katerega je Slovenija pristala tudi na nekatere boleče in v javnosti močno odmevne kompromise, med drugim v zvezi z brezcarinskimi prodajalnami in pravico tujcev do nakupa nepremičnin. Pridružitveni sporazum je bil podpisan 10. junija 1996 v Luksemburgu, še isti dan pa je Slovenija vložila prošnjo za članstvo v Evropski uniji. Slovenija je 1. februarja 1999, z uveljavitvijo Pridružitvenega sporazuma, pridobila pridruženi status v Evropski uniji (Rener 2003, 48).

6 Povzeto po Center Vlade RS za zakonodajo, 1999.

18

Hkrati so se 31. marca 1998 začela pogajanja Republike Slovenije za vstop v Evropsko unijo. Celoten pravni red EU (acquis) je bil v ta namen razdeljen na 31 pogajalskih področji in Slovenija jih je ob koncu belgijskega predsedstva (december 2001) začasno zaprla že 26 in pol. Cilj slovenske vlade je bil, da v času španskega predsedstva zapre še preostala poglavja, predvsem tri z najobčutnejšimi finančnimi posledicami (kmetijstvo, regionalna politika in proračun). To bi omogočilo podpis pristopne pogodbe do konca leta 2002 in, glede na dolgotrajno proceduro ratifikacij, dejanski pristop v letu 2004, kot to predvidevajo Götenborški sklepi Evropskega sveta (MEOR7 2002, 29).

Vstop v veljavo Pridružitvenega sporazuma med Slovenijo in Evropsko unijo je k maloobmejnim trgovinskim odnosom prinesel bistvene spremembe. Po določilih sporazuma se carinske stopnje postopoma z leti znižujejo do 1. januarja leta 2001 ko se končno ukinejo. To je pomenilo, da preferencialni maloobmejni sporazumi izgubljajo svojo veljavo in maloobmejna trgovinska izmenjava preide v enakopraven položaj s celotno meddržavno izmenjavo Slovenije z Italijo. Toda prav zgodovina in razvoj maloobmejne menjave je doprinesla k obsežnejšemu trgovanju z Italijo. Dobri poslovni stiki najprej s slovensko manjšino v zamejstvu kasneje tudi z italijanskimi partnerji so doprinesli k razvoju sedanjih poslovnih rezultatov. Priložnost nekdanje maloobmejne sedaj državne menjave lahko podjetja z obeh strani meje izkoristijo ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo, in sicer z združevanjem podjetij podobnih ali istih dejavnosti in s tem uspešnega konkuriranja na zelo konkurenčnem evropskem tržišču. 3.2 Pričakovanja ob vstopu Slovenije v EU Slovenija tako geografsko in zgodovinsko kot politično, gospodarsko in kulturno že pripada evropskemu prostoru. Ob osamosvojitvi si je postavila cilj postati demokratična, pravna in socialna država z odprtim tržnim gospodarstvom. To so vrednote, na katerih temelji tudi EU. Gospodarske analize so pokazale, da je optimalni dolgoročni razvoj slovenskega gospodarstva povezan s članstvom v EU. Obmejna območja (Obalno-kraška in Severnoprimorska regija) bodo največ pridobila ob vstopu Slovenije v EU. Pričakuje se rast proizvodnje, odprtje novih delovnih mest, razvoj transportnih vezi, sodelovanje severnojadranskih pristanišč Trsta in Koper itd. Pričakovati je tudi, da bodo italijanska mala in srednja podjetja širila svoje obrate tudi prek meje in s tem pripomogla k ustvarjanju novih delovnih mest. To argumentiramo z dobro prometno povezavo obmejnih območij, nižji stroški kvalitetne delovne sile v Sloveniji, dobro poznavanje jezika in mentalitete in dobre poslovne vezi v preteklosti. Sodelovanje med italijanskimi obmejnimi pokrajinami s Primorsko in regionalno združevanje z namenom črpanja čimveč sredstev iz evropskih razvojnih programov pomoči za krepitev čezmejnega sodelovanja naj bi bile glavne prioritete območnih oblasti z obeh strani meje. Ustanavljanje skupnih instrumentarijev za pomoč podjetjem in povezovanje podjetij istih dejavnosti so pomembni ukrepi k uresničevanju pričakovanj.

7 MEOR - Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj

19

Splošna pričakovanja in posledice Slovenije ob vstopu v EU so prikazane v spodnji SWOT analizi, ki kljub temu, da je opravljena pred desetimi leti nazorno prikazuje in opozarja na nekatere smernice, ki jih bi morala Slovenija upoštevati ob vstopu v EU. Splošni učinki vstopa Slovenije v EU naj bi imeli pomembne gospodarske učinke tudi na obmejnih območjih. Pomembno je poudariti vključevanje Slovenije v programe pomoči Evropske unije, ki jih nudi EU na zunanjih mejah. Po vstopu pa bo Slovenija lahko izkoristila tudi pomoči iz skladov, ki so namenjeni le članicam. Opravljena SWOT analiza (slika 3) naj bi prikazala nekaj bistvenih pričakovanj in posledic vključevanja Slovenije v EU. SLIKA 3: SWOT analiza vključevanja Slovenije v EU8

PREDNOSTI SLABOSTI • geoprometni položaj, obmorska lega,

pristanišče Koper • industrijska tradicija delovne sile • relativno razvita infrastruktura • dvoje večjih mest in univerzitetnih

centrov • policentrični sistem urbanih središč • turistične zmogljivosti: toplice, morje,

gore, kmečki turizem • bližina evropskih makrourbanih centrov:

Milan, München, Dunaj, Budimpešta • tržno ekonomski sistem na osnovi zasebne

lastnine • znanje tujih jezikov • evropski svetovni nazor

• majhnost države in ekonomije • neorganski urbani sistem • pomanjkanje središč srednje velikosti • vpliv gravitacije tujih centrov: Trst,

Gorica, Celovec, Gradec, Zagreb, Reka • pomanjkanje fizične infrastrukture: ceste,

železnica, informatika, energetika, vodno gospodarstvo

• razdrobljena kmetijsko posestna struktura • razpršena poselitev • monocentrizem, centralizem • visoka stopnja nezaposlenosti • zastarela tehnična in tehnološka struktura • padanje rodnosti in staranje prebivalstva • nazadovanje podeželskih in starih

industrijskih regij 8 Povzeto po Gulič et al. 1998, 20-21

20

PRILOŽNOSTI NEVARNOSTI • nastajanje novih strateških področij in

novih podjetij • hitrejše posodabljanje tehnologije • večja vlaganja tujih investitorjev in dotok

svežega kapitala • izboljšanje infrastrukture • homogenizacija tržišča in preprečitev

diskriminacije • vključevanje v evropske baze podatkov • vključevanje v evropske grupacije podjetij

in v poslovne integracije • vključevanje v evropske znanstveno-

raziskovalne projekte in razvojne programe

• prilagajanje in prevzemanje tehničnih standardov in pravnih norm

• večja donosnost in hitrejša rast gospodarstva

• pomoč iz strukturnega, socialnega in kohezijskega sklada, pomoč kmetijstvu

• dotok tujega človeškega kapitala • hitrejše prestrukturiranje gospodarstva • dobiček od tranzitnega gospodarstva • pomoč podeželju • evroregionalizem • kulturno civilizacijsko svetovljanstvo in

evropeizacija norm države ter prava in poslovnega obnašanja

• makroekonomska stabilnost in nižja stopnja inflacije,

• pospešitev procesov prestrukturiranja in posodobitve podjetij,

• poenostavljeno in s tem učinkovitejše poslovanje podjetij na večjem notranjem trgu,

• predvidljivo in stabilno gospodarsko okolje, zmanjšanje investicijskih tveganj, pospeševanje naložb in ugodnejši dostop do kapitala,

• izboljšana možnost dostopa do novih tehnologij in znanj, večja izbira proizvodov za potrošnika, tudi cenejših.

• povečanja deleža tujcev v skupnem številu prebivalstva

• nevarna bližina nestabilnega Balkana • izguba dela politične suverenosti • preobsežno lastništvo tujcev nad

nepremičninami • razprodaja naravnih in gospodarskih virov • doseljevanje tuje delovne sile ter

povečanje brezposelnosti • težavno prilagajanje kmetijstva in

živilstva • propadanje podeželja • nižja konkurenčnost in večja odvisnost

domačega gospodarstva • višja stopnja konkurenčnosti tujega blaga • centralizirana evropska razvojna politika

in podrejanje nacionalnih ciljev evropskim

• neugodne demografske spremembe • periferizacija Slovenije do razvitih

evropskih regij in metropol • preseljevanje slovenskih znanstveno-

raziskovalnih potencialov v tuje centre • večja dovzetnost za evropske recesijske in

krizne težnje • kulturni vpliv Nemčije in Italije • vsrkavanje slovenske ekonomije s trani

evropske • preprečitev maritimne gospodarske

usmeritve • prevzemanje fordistične industrije • odprto tržišče sekundarnih bivališčza

tujce • ogrožanje ekološkega bogastva • ogrožanje slovenske kulture in jezika,

podrejanje evropskim civilizacijskim tokovom ter nevarnost izgube nacionalne identitete

• nevarnost drugerazrednosti majhne države in ekonomije

• ksenofobija

21

4 MEDSEBOJNA MENJAVA IN INVESTICIJE Italija ostaja dolgoročni strateški gospodarski partner Slovenije. Pravni okvir sodelovanja je v večji meri zaokrožen, v letu 2000 je bil podpisan Sporazum o vzajemni zaščiti investicij, v letu 2001 pa Konvencija o izogibu dvojnega obdavčenja. Marca 2001 je prišlo do podpisa sporazuma o pozavarovanju med Slovensko izvozno družbo in Sace9. Posebno je intenzivno čezmejno sodelovanje, tako preko evropskih programov Phare in Interreg, ki se bo še okrepilo ob polnopravnem članstvu v EU. Niše bi bilo potrebno iskati v povezavah z deželami na osrednjem in južnem delu, tudi v luči prenosa pristojnosti na regije, saj je sedaj 90% menjave skoncentrirano na dežele Furlanijo Julijsko krajino, Veneto ter Lombardijo. Gospodarska zbornica Slovenije je v začetku leta 2002 podpisala sporazum o sodelovanju z regionalnimi zborničnimi strukturami v regiji Toskani. Dobrodošla bi bila večja organizirana prisotnost slovenskih podjetij na specializiranih sejmih v Italiji. Menjava npr. z regijo Lazio dosega le okoli 30 mio EUR, v začetku letošnjega novembra je predviden obisk gospodarske delegacije, predstavnikov slovenskih podjetij. Leta 2001 je bil odprt tudi Častni konzulat RS na Siciliji, kar bo olajšalo pot slovenskim podjetjem za prodor na ta trg (Rener 2003, 26).

Priložnosti je treba iskati tudi v skupnem sodelovanju z italijanskimi podjetji na tretjih trgih. Kot je znano Italija posveča posebno pozornost področju Balkana in nudi tudi konkretno pomoč. V marcu 2001 je Italija sprejela t.i. Zakon 48/Zakon o italijanskem sodelovanju pri stabilizaciji, obnovi in razvoju Balkana, ki namenja temu področju preko 200 mio EUR in je postal operativen junija 2002. Glede na sprejeti zakon o infrastrukturi, ki zajema obširen program strateških infastrukturnih del v prihodnjih 10-letih, so priložnosti za slovenska podjetja tudi v pridobivanju podizvajalskih poslov (Malnič 2003, 72). Pomembni meddržavni sporazumi, ki prispevajo k boljšemu sodelovanju (Skok 2001, 760): • Zakon o ratifikaciji Sporazuma med vlado Republike Slovenije in vlado Italijanske

republike o pospeševanju in zaščiti naložb s Protokolom. • Zakon o ratifikaciji Sporazuma med vlado Republike Slovenije in vlado Republike Italije o

znanstveno-tehnološkem sodelovanju. • Zakon o ratifikaciji Memoranduma o soglasju med vlado Republike Slovenije in vlado

Italijanske republike za izvedbo avtocestnih objektov, potrebnih za povezavo s slovenskim avtocestnim omrežjem.

• Zakon o ratifikaciji Konvencije med vlado Republike Slovenije in vlado Italijanske republike o opravljanju železniškega prometa čez državno mejo.

• Zakon o ratifikaciji Sporazuma med vlado Republike Slovenije in vlado Republike Italije o medsebojni ureditvi mednarodnega cestnega potniškega in tovornega prevoza.

• Zakon o ratifikaciji Memoranduma o soglasju med vlado Republike Slovenije, vlado Republike Hrvaške in vlado Italijanske republike za uvedbo skupnega plovnega sistema in sheme ločene plovbe v severnem delu severnega Jadrana.

9 Sace (Sezione Speciale per l’ Assicurazione del Credito all’ esportazione) – institucija za zavarovanje izvoznih

kreditov

22

• Zakon o ratifikaciji Sporazuma med vlado Republike Slovenije in vlado Republike Italije o rednem zračnem prometu.

• Deklaracija o odnosih Slovenije z Italijo in Evropsko unijo. • Zakon o ratifikaciji Konvencije med Republiko Slovenijo in Italijansko republiko o

socialni varnosti.

4.1 Pregled gibanja trgovinske izmenjave blaga med Slovenijo in Italijo TABELA 4: TRGOVINSKA MENJAVA MED SLOVENIJO IN ITALIJO ZA

OBDOBJE 1993-2003 (mio EUR)

Leto Izvoz Uvoz Skupaj Saldo Pokritost uvoza z

izvozom (%) 1993 542 750 1292 -208 72,27 1994 661 900 1561 -239 73,44 1995 868 1153 2021 -285 75,28 1996 881 1274 2155 -393 69,15 1997 1103 1380 2483 -277 79,93 1998 1112 1510 2622 -398 73,66 1999 1102 1586 2688 -484 69,46 2000 1289 1917 3206 -628 67,23 2001 1290 2004 3294 -714 64,35 2002 1323 2070 3393 -747 63,90

2003a 1383 2054 3437 -671 67,34 Opombe: a obdobje januar - november Vir podatkov: Statistični urad RS (2004, 15)

Do povečanja uvoza iz Italije je sprva prišlo zaradi liberalizacije slovenskega uvoznega režima po osamosvojitvi, ko so italijanski izdelki široke porabe preplavili slovenski trg in se na njem ohranili do danes. V letih 1994-1995 pa je uvoz hkrati naraščal zaradi zniževanja italijanskih izvoznih cen kot posledica depreciacije lire v teh letih. Slovenija na italijanskem trgu tradicionalno dosega nizke izvozne cene. Blagovna sestava zunanjetrgovinske izmenjave med Slovenijo in Italijo se je po osamosvojitvi precej spremenila. V prvi polovici devetdesetih let so prevladovali aluminij, železo in jeklo, pohištvo in stavbno pohištvo, tkanine in tekstilna vlakna, osebna vozila, papir in kartonažno blago, oblačila in modni dodatki, električne in elektronske naprave, stroji in obutev. Postavke v uvozu pa so bili predvsem razni stroji, osebni avtomobili, motorna vozila in sestavni deli, plastične mase, kemični izdelki, električne in elektronske naprave, železo in jeklo, tekstil in vlakna, oblačila, obutev in čevljarski polizdelki, papir in papirnati polizdelki (Povzeto po Stare 1996, 20).

23

V letu 2002 so bile največje postavke v slovenskem izvozu v Italijo naslednje: osebni avtomobili in druga motorna vozila za prevoz ljudi (11,3 odstotka), surov aluminij (6,3 odstotka), preja iz sintetičnih filamentov (2,4 odstotka), bombažne tkanine z nad 85% bombaža (2,3 odstotka) in valjane plošče iz nerjavečega jekla, širine nad 600 mm (2,1 odstotka). Glavni izvozniki so bili: Revoz d.d., Talum d.d., Aquasava, d.o.o., SŽ Acroni d.o.o., Impol d.d. in Julon d.d (GZS 2003, 28). V uvozu iz Italije so v letu 2002 prevladovali naslednji proizvodi: bencin in lahka olja iz nafte in bituminoznih mineralov (9,1 odstotka), motorna vozila za prevoz blaga (2,6 odstotka), kostimi, obleke, jakne in krila (2,1 odstotka), umetni korund, aluminijev oksid in hidroksid (1,9 odstotka), obleke, jakne, jopiči in hlače za moške (1,6 odstotka) in izolirani električni vodniki ter optični kabli (1,6 odstotka). Glavni uvozniki so bili: Petrol d.d., OMV-Istrabenz d.o.o., Avto Triglav d.o.o., Gorenje d.d., Mura d.d. in Talum d.d (ibid., 29).

IItalija ostaja drugi najpomembnejši zunanjetrgovinski partner Slovenije in se uvršča na drugo mesto tako na strani izvoza in uvoza. Po podatkih ISTAT (Italijanski statistični zavod) je skupni obseg menjave v letu 2001 presegel 3,6 mrd EUR. Slovenski izvoz v Italijo je dosegel 1,42 mrd EUR kar pomeni povečanje za 2,9%, medtem ko je uvoz znašal 2,24 mrd EUR in se je povečal za 5,6%. Slovenija se je v primerjavi z državami srednje in vzhodne Evrope na strani italijanskega izvoza uvrstila na 5. mesto, isto mesto zavzema na strani uvoza. Struktura blagovne menjave še naprej ostaja diverzificirana. V letu 2001 se med najpomembnejše izvozne italijanske izdelke na slovenski trg uvrščajo: nafta in naftni izdelki, vozila, kemični proizvodi, stroji za posebne namene, proizvodi iz metala, stroji, izdelki iz jekla in železa. V primerjavi z letom 2000 so med prvimi desetimi izdelki najvišjo rast beležili: vozila (33,7%), izdelki iz jekla, železa (17,4%) stroji za posebne namene (13,2%) ter kovinski izdelki (14,3%), po drugi strani pa je bil opazen precejšen padec uvoza nafte in naftnih izdelkov iz Italije (38,7%). Na strani slovenskega izvoza v Italijo se na prvo mesto uvrščajo vozila, sledijo izdelki iz kovin, električna energija, kemični izdelki, tekstilni izdelki, izdelki iz jekla in železa. Najhitrejšo rast v primerjavi z letom poprej je beležila električna energija (43,9%).Visoko rast so beležili tudi tekstilni izdelki (33,6%), deli za avtomobile in vozila (18,4%) ter pohištvo (17,5%). Kar za 14,6% pa se je zmanjšal uvoz vozil iz Slovenije, tudi obdelan les je beležil padec v višini 10,6% (SURS 2003, 16). Precejšen del menjave se odvija v okviru podjetij, kjer je prisoten italijanski kapital ali pa imajo le-ta z italijanskimi partnerji vzpostavljene dolgoročne kooperacijske odnose, zato je med največjimi izvozniki in uvozniki le malo novih podjetij. Med največjimi izvozniki v Italijo so v letu 2001 bili: Revoz Novo mesto, Talum Kidričevo, Aquasava Kranj, Impol ter SŽ Aconi Jesenice. Petrol Ljubljana je najpomembnejši uvoznik v letu 2001, sledijo Gorenje Velenje, OMV Istrabenz, Mura in Avto Triglav Ljubljana (ibid., 17). Slovenska predstavništva in lastna podjetja so skoncentrirana v severnem delu Italije: Slovenske železarne-Robo Gorica, Metalna-Metalna Milano, Gorenje-Gorenje Korting Italia; Trst, Slovenski turistični urad-Milano, Nova Ljubljanska banka-podružnica v Trstu in predstavništvo v Milanu.

24

4.2 Obalno-kraška in Severnoprimorska regija z Italijo Območno gledano lahko italijanski strani večji del menjave pripišemo severovzhodnim deželam: Furlaniji-Julijski krajini, Venetu in deželi Tridentinsko Poadižje. Omenjene dežele so zaslužne za več kot 90 odstotkov slovenske blagovne menjave z Italijo. Posamično gledano pa je v menjavi s Slovenijo udeležena sosednja Furlanija-Julijska krajina, kar je razumljivo tako zaradi zemljepisne bližine kot zaradi utečenih trgovinskih stikov, ki so večinoma dediščina nekdaj cvetoče maloobmejne menjave (Stare 1996, 20). Leta 2000 je Severnoprimorska regija imela z Italijo nekaj več kot 180 mio USD blagovne menjave, podjetja iz Goriške pokrajine pa so v Slovenijo leta 1999 izvozila za 538 mio USD blaga, uvozile pa za 372 mio USD. V tej menjavi je bil delež slovenskih zamejskih podjetnikov skoraj 25 odstotkov (Alič 2000, 3).

TABELA 5: TRGOVINSKA MENJAVA MED ITALIJANSKO POKRAJINO F-JKa IN SLOVENIJO ZA OBDOBJE 1993-1997 (v mio EUR)

% FJK v celotni

ekon. ITA Leto Izvoz iz

SLO Sprem. v

% Uvoz v SLO

Sprem. v %

Bilanca

Uvoz Izvoz 1993 125,7 335,5 -209,8 23,9 29,3 1994 190,3 28,6 381,8 8,6 -191,5 19,8 25,4 1995 208,2 6,2 563,9 31,3 -355,7 16,2 24,4 1996 258,0 16,3 602,5 21,1 -344,5 15,3 20,0 1997 306,5 18,8 648,4 7,6 -342,9 14,9 19,2

Opombe: aFurlanija-Julijska krajina Vir podatkov: GZS (1999, 11) in Instituto economico di Trieste (1998, 19)

25

TABELA 6: TRGOVINSKA MENJAVA MED OBALNO-KRAŠKO IN

SEVERNOPRIMORSKO REGIJO Z ITALIJO ZA OBDOBJE 1996-2003 (v mio EUR)

% obeh regij v

celotni ekon. SLO Leto Izvoz Sprem. v

% Uvoz Sprem. v

% Bilanca

Uvoz Izvoz 1996 170,6 343,2 -172,6 26,94 19,36 1997 183,3 7,4 371,1 8,1 -187,8 26,90 16,62 1998 191,0 4,2 393,3 6,0 -202,3 26,04 17,17 1999 189,6 -0,7 399,7 1,6 -210,1 25,20 17,21 2000 205,8 8,5 451,9 13,06 -246,1 23,57 15,97 2001 250,0 21,48 490,1 8,45 -240,1 24,46 19,38 2002 216,4 -15,53 491,2 0,2 -274,8 23,73 16,36 2003 245,1 13,26 492,7 0,3 -247,6 22,01 16,58

Vir podatkov: GZS naročeni podatki (2004 – internetna stran)

Opaziti je zmanjševanje negativne bilance v zadnjih letih delno kot posledica italijanskih neposrednih naložb v podjetja na Primorskem in Notranjskem. Ta podjetja so praktično prevzela del proizvodnje matičnih podjetij v Italiji in s tem prispevajo k nižjim stroškom proizvodnje za italijanske naročnike.

Največji regijski izvozniki so:

• Cimos Commerce Koper, • Kemiplas Dekani, • Droga Portorož, • Lama Dekani • MIP Sežana

Obalno-kraško gospodarstvo največ izvaža v Italijo (preko 30% vsega izvoza). 4.3 Neposredne investicije italijanskih podjetij v obmejna območja Najbolj pogosta oblika investiranja italijanskih podjetij v Sloveniji je odkup deleža slovenskih podjetij, katera so v nekaterih primerih tudi namenoma ustanovljena. Iz raziskave italijanskega inštituta za zunanjo trgovino izhaja, da je velika večina investitorjev zadovoljna z rezultatom oziroma da jim je uspelo doseči zastavljene cilje investicije. Pri neposrednih investicijah

26

italijanskih podjetij je potrebno omeniti vlogo dveh italijanskih institucij Simesta10 in Sace11, ki nastopajo kot soinvestitorji oziroma v slednjem primeru kot zavarovalne naložbe. Simest je finančna družba deloma v javni in deloma v državni lasti, ki sodeluje pri neposrednih tujih investicijah v države nečlanice Evropske unije, vendar le največ z 15 odstotnim deležem, ki ga v srednje dolgem obdobju (do pet let) prodajo za italijansko podjetje najprimernejšemu partnerju. Sace pa deluje kot zavarovalna institucija za neposredne tuje investicije italijanskih podjetij, ki zmanjša politično tveganje tako, da jamči za povračilo naložbe v primeru prisilne nacionalizacije družbe, razlastitve, zaplembe, vojne in podobno. Pomoč teh dveh investicij koristi večina italijanskih investitorjev v Sloveniji. Italijanske investicije so konec leta 2001 znašale 202,1 mio USD in so predstavljale 6,35% celotnih investicij. Pozitivno se ocenjuje postopen vstop italijanskih bank v slovenski bančni prostor, tako je bančna skupina SanPaolo IMI z razvito mrežo povezav v severnem delu Italije pridobila večinski delež v Banki Koper (62%), sicer z omejitvijo glasovalnih pravic. Pričakuje se okrepitev prisotnosti slovenskih bank na italijanskem območju in širitev mreže podružnic NLB. Italijanski investitorji kažejo interes za nadaljnje odprtje procesa privatizacije državne lastnine. Italijanske investicije v slovensko gospodarstvo podobno kot v drugih srednje in vzhodno evropskih državah zaostajajo za blagovno menjavo. Po vrednosti tujih neposrednih investicij se Italija uvršča na 4. mesto in konec leta 2001 so italijanske neposredne investicije znašale 201,1 mio USD in tako predstavljale 6,3% celotnih investicij. Neposredne slovenske investicije v italijansko gospodarstvo so dosegle 2,0 mio USD. Med nekatere pomembnejše italijanske investicije se uvrščajo SanPaolo-IMI-Banka Koper, Italgas Torino-Adriaplin Ljubljana, Agip Ljubljana, Bonazzi Verona-Aqua Sava-Julon, Safilo-Carrera Optil, Nama Ljubljana International Benetton ter Conad Podrenone. Po ocenah urada ICE12 v Sloveniji deluje okrog sto italijanskih podjetij, ki imajo približno štiri tisoč zaposlenih, medtem ko je skupna vrednost italijanskih naložb v letu 2002 znašala 294,3 milijona evrov. Glavne panoge, v katerih delujejo podjetja z italijanskim kapitalom so bančništvo, tekstilna industrija, oblačilna distribucija, usnjarska industrija, proizvodnja očal in okvirjev zanje, distribucija naravnega plina, trgovina, proizvodnja sladkorja, proizvodnja kmetijskih strojev in komponent, motorji, distribucija kave, gradbeništvo oziroma nizke gradnje, distribucija tiska, lesni polizdelki, pohištvo ipd.

10 Simest (Societa Italiana per le Imprese miste all'Estero) – italij. družba za mešane naložbe v tujini 11 Sace (Sezione Speciale per l’ Assicurazione del Credito all’ esportazione) – institucija za zavarovanje izvoznih

kreditov 12 ICE – Italijanski institut za zunanjo trgovino s sedežem v Ljubljani

27

4.4 Ukrepi potrebni za obsežnejše sodelovanje malih in srednjih podjetij v obmejni regiji med Slovenijo in Italijo13

Kot odgovor na evropske spodbude lahko v zadnjem obdobju opazimo povečano institucionalno mobilizacijo na obeh straneh meje, ki dajejo spodbujenemu čezmejnemu sodelovanju pomembno vlogo pri razvoju malih in srednjih podjetij. Posebej krepitev sodelovanju daje pobuda EU Interreg IIIA – Phare CBC. V okviru te pobude je bila izdelana strategija za obmejno sodelovanje na konkretnih projektih malih in srednjih podjetij z obeh strani meje. Ti projekti naj bi zajeli: • Industrijske in podjetniške cone • Vzajemne garancijske sklade • Inovacijske mreže in tehnološke parke • Podjetniški razvoj podeželja • Preobrazbo mejnih prehodov in proste cone Industrijske in podjetniške cone Industrijske cone predstavljajo najosnovnejšo obliko podpore podjetniškemu in industrijskemu razvoju. Ob odsotnosti razpoložljivih infrastrukturno opremljenih območij mala in srednja podjetja nimajo možnosti za nadaljnji razvoj zato je potrebno opraviti naslednje aktivnosti za spodbujanje: - Vzpostavitev upravljalske strukture za pridobitev in infrastrukturno ureditev zemljišč,

prodajo ali oddajo zemljišč podjetjem, trženje in opravljanje storitev. - Opredelitev in izvedba sheme projektnega financiranja in aktiviranja finančne podpore. - Partnerstvo z italijanskimi industrijskimi in obrtnimi conami Vzajemni garancijski skladi in krediti Z vidika dostopa do kreditov je položaj slovenskih podjetij dokaj slab v primerjavi s podjetji Furlanije-Julijske krajine in Benečije, kjer delujejo garancijski skladi že vrsto let. Večino uspešnih vzajemnih garancijskih skladov upravljajo združenja podjetnikov (CONFIDI/CONGAFI). Po začetnem obdobju, ko so bili italijanski garancijski skladi običajno zelo majhni in lokalnega značaja, je prišlo do procesa koncentracije z združevanjem majhnih specializiranih skladov v večje ustanove, ki jih opravljajo po visokih standardih kvalitete (ISO 9000). Ti skladi pogosto uporabljajo EIF (Evropski investicijski sklad) kot drugi nivo garancijske sheme. Za doseganje podobnih učinkov delovanja na slovenski strani je potrebno vrsto ukrepov s pomočjo: - okrepitve obstoječih skladov za financiranje majhnih podjetij, ki delujejo na slovenskem

obmejnem območju (Koper in Nova Gorica)

13 Povzeto po Sfiligoj 2000, 21-40

28

- razvoja teh skladov v smeri specializiranih javno-zasebnih oblik, v skladu z novim zakonom o javnih skladih, ki bi jo lahko povezali z modeli jamstvenih konzorcijev, kakršni delujejo v Furlaniji-Julijski krajini

- spodbujanja uvedbe državne garancijske sheme, ki bi se povezala z instrumenti protigarancije evropskega sklada EIF

Pomembna je tudi prizadevanje k udeležbi EU JEV (Joint European Ventures) pri katerem ima podjetje Finest14 vodilno vlogo med italijanskimi posredniki. Inovacijske mreže in tehnološki parki Evropska komisija aktivno podpira ustvarjanje in krepitev regijskih inovacijskih mrež, ki zajemajo mala in srednja podjetja, storitvene centre in strokovnjake, investitorje, raziskovalne ustanove, univerze, tehnološke parke in raziskovalne oddelke velikih podjetij. Te mreže izboljšujejo konkurenčnost podjetij in regije kot celote. Tehnološki parki so ključna vozlišča regijske inovacijske mreže. S storitvami kot so ''benchmarking'', prenos tehnologij in grozdenje, prispevajo h konkurenčnemu pozicioniranju podjetij, odkrivanju povpraševanja po inovacijah na strani posameznih podjetij, območij in skupin podjetij ipd. Da bi dosegli te cilje je potrebno v sodelovanju z italijanskimi partnerji storiti naslednje: - Razvoj območja napredne logistike v povezavi s preobrazbo obmejnih terminalov v Vrtojbi

in Sežani - Čezmejna razširitev močno visoko tehnološkega tržaškega ''grozda'' (npr. Biotehnologija,

telekomunikacije, farmacija, mikro sistemi/mikro optika, informacijska in računalniška tehnologija ipd.). Največ lahko obetajo skupne slovensko-italijanske akcije za pritegnitev visoko tehnoloških podjetij in njihovih laboratorijev, ker jim bo namestitev v Sloveniji omogočala uporabo podpore s strani strukturnih skladov ter dostop do laboratorijev in pomembnih raziskovalnih instrumentov, rizičnega kapitala ter dobro razvitih storitev na italijanski strani.

Uspeh italijanskega malega gospodarstva predvsem v obmejnih pokrajinah F-JK in Veneto dokazuje, da je za majhna podjetja posebej pomembno, da izkoristijo sistem fizične in storitvene infrastrukture, ki omogoča znižanje splošnih stroškov, souporabo prostorov, ekonomijo obsega, dostop do privatnih in javnih finančnih instrumentov ter podpor. Podjetniški razvoj podeželja Gospodarski in podjetniški razvoj podeželja je zelo pomemben za slovensko obmejno območje. Bližina italijanskih območij F-JK in Veneta, ki so dobro razvite z vidika turizma, kmetijstva in proizvodnje tipičnih prehrambnih izdelkov, je zelo dober razlog, ki bo v celoti na razpolago, ko ne bo več klasične meje med Slovenijo in Italijo in bo gibanje turistov, obiskovalcev in kapitala še bolj svobodno. Kot primere podjetniških in investicijskih priložnosti, ki bi jih lahko razvili s kupnim sodelovanjem podjetij z obeh strani meje so: 14 Obrazložitev v poglavju 5.3.1

29

- Vinogradniška območja Collio/Brda - Kras/morje in zeleni turizem (narava, zgodovina, šport, geologija) - Lipica - konjeniški turizem - Soča – rafting, kajak in kanu, vožnja z gorskimi kolesi, padalstvo - Tipični agroživilski proizvodi – npr. sir (Tolminec/Montasio), pršut (Kraški/San Daniele),

sadje in vrtnine, tipične sladice (Potica, Žlikrofi/Idrija) - Obnova in integrirana revitalizacija zgodovinskih vasi in mestnih jeder ter gradov skupaj s

turistično ponudbo (npr. Štanjel, Goče pri Vipavi, Piran, Koper) - Turistični razvoj gorskih športnih letovišč in naselij - Malo gospodarstvo in morske turistične poti Piran/Koper/Istra/Trst/Benetke Preobrazba mejnih prehodov in proste cone Po vstopu Slovenije v EU bo potrebno prestrukturirati namen mejnih prehodov med Slovenijo in Italijo in namesto njih bi bilo najbolj smotrno ustanoviti proste cone, ki bi pritegnile storitvena podjetja z visoko stopnjo dodane vrednosti. Ta podjetja bi podpirala razvoj balgovnih tokov v povezavi s predelavo materialov in polproizvodov v prostih conah srednje in vzhodnih evropskih držav in še posebej na Balkanu. Na ta način bodo izkoriščene ugodnosti carinske ureditve EU na področju pasivnega oplemenitenja blaga in poseben režim davka na dobiček uveden v okviru obstoječih evropskih in mednarodnih sporazumov in predpisov. Takšni storitveni centri locirani na strateških tranzitnih vozliščih kot so Nova Gorica/Gorica in Sežana/Fernetici so v skladu tudi z velikimi potrebami po zunanjih nabavah del in storitev in ustreznemu trendu po naraščajoči integraciji v hitro rastoči dejavnosti napredne logistike, ki po podatkih UPS-World Wide logistics znašal za leto 1999 na trgu EU 31,6 mlrd EUR s stopnjo rasti 16 odstotkov. Njihovo aktiviranje bi tudi omogočilo hitrejšo uskladitev slovenskega in severovzhodnega italijanskega logističnega sektorja s svetovnimi trendi dejavnosti.

Območne gospodarske zbornice na obeh strani meje prispevajo k tesnejšemu sodelovanju podjetij s tem ko ponujajo informacije o poslovnih priložnostih in sofinancirajo skupen nastop slovenskih in italijanskih podjetij na mednarodnih sejmih. 4.4.1 Možnosti sodelovanja pristanišč Koper in Trst za doseganje sinergije razvoja celotne

obmejne regije Prvi in najbolj zavezujoč poziv k sodelovanju pristanišč Koper in Trst izhaja iz gospodarskega dela Osimskih sporazumov, v katerih je poseben člen namenjen sodelovanju med pristanišči severnega Jadrana. Za razliko od drugih področij sodelovanja po Osimskih sporazumih, za katere so bile pristojne državne komisije, so bila za sodelovanje pristanišč zadolžena pristanišča sama. Le ta so v ta namen ustanovila koordinacijski organ (Integrirani sistem jugoslovanskih in italijanskih pristanišč severnega Jadrana), katerega največji dosežek je bila študija o možnosti sodelovanja pristanišč, ki je bila izdelana leta 1981. Največ pobud za sodelovanje pristanišč izhaja iz politike in stroke, razlogi, ki jih navajajo so fizična bližina obeh pristanišč, kar nakazuje možnost oblikovanja enotnega pristaniškega sistema, vstop

30

Slovenije v Evropsko unijo, zaradi česar bo odpadla meja kot fizična ločnica med pristaniščema. Neposredno vzpodbudo za navezavo medpristaniškega sodelovanja dajeta tudi splošni in transportni sporazum z Evropsko unijo ter predvideno priznanje pristanišču Koper statusa evropskega pristanišča Evropske unije, s katerim se bo v tem vidiku v precejšnji meri izenačilo s tržaškim pristaniščem. Sodelovanje bo predvidoma sprožil napor k racionalizaciji stroškov in postavitvi ob rob severnoevropskim pristaniščem, ki imajo primat v Evropi. Povečanja deleža prevzetih poslov teh pristanišč z državami srednje Evrope bo za skupen nastop pristanišč Koper in Trst že velik dosežek, če ne sinergija učinka povezovanja. Pomemben ekonomsko-tehnični razlog za povezovanje obeh pristanišč pa bi bila koncentracija prometnih tokov, ki bi se s tem ustvarjala, s čimer bi obe pristanišči postali privlačni tudi za velike ladjarje, ki se sedaj severnega Jadrana zaradi razdrobljenosti prometnih tokov izogibajo. Med ukrepi za povezavo pristanišč sta tehnična povezava obeh pristanišč s cestno in železniško prometnico ter trajektni promet med njima, ki bi razbremenjeval kopenski promet. Sodelovanje in povezovanje med pristaniščema je pomembno tako za Slovenijo kot za italijansko deželo Furlanijo-Julijsko pokrajino, predvsem ker bo s tem dana možnost za ovrednotenje njune geotransportne lege. Prevzemanje primata Srednji Evropi s strani skupnega nastopa severnojadranskih pristanišč je zagotovo gospodarski motiv, ki bo pripomorel, da bodo severnojadranska pristanišča sodelovala in se povezovala. K temu cilju stremijo tudi prizadevanja izgradbe pomembnih infrastrukturnih objektov (avtoceste, železnice) z namenom kvalitetnejše povezave teh trgov s pristanišči.

31

5 EU – ZVEZA REGIJ Širitev Evropske unije naj bi na dolgi rok prispevala h graditvi Evrope miru, varnosti in napredka za vse njene državljane. Lokalne oblasti pa so vedno prispevale velik delež k evropskemu razvoju in napredku. Lokalne skupnosti so ključne točke skupnega bivanja ljudi in pomembno vplivajo na kakovost njihovega življenja, kot tudi uresničevanje evropske integracije. Vključitev teh ravni v pripravljalni proces, za vključitev posamezne države v EU, je pomemben pogoj za uspešno vključitev. Zadeve in odgovornosti, ki jih bodo prevzele lokalne in regionalne oblasti s članstvom njihove države v EU, se nanašajo zlasti na okolje, finančne zadeve, urbani in regionalni razvoj. Mastrichtska pogodba opredeljuje EU kot zvezo, v kateri se odločitve sprejemajo kolikor je mogoče bližje državljanom. S tega vidika igrajo lokalne in regionalne oblasti osrednjo vlogo, ker so blizu evropskim državljanom in so ključni činitelji v prihodnjem uresničevanju pobud in predpisov EU. Lokalne in regionalne oblasti so nosilci razvoja in pričakovati je, da je treba s strani skupnih institucij EU prav njim posvečati največ pozornosti. To se odraža pri dodeljevanju pomoči iz strukturnih skladov prav lokalnim in regionalnim območjem, kjer razvoj zaostaja za evropskim povprečjem (Benko in drugi 2002, 206). EU smatra, da so regionalne razvojne pomoči kompatibilne s tržnim gospodarstvom in svobodno konkurenco, če gre za pomoč ekonomsko šibkim, pretežno agrarnim regijam, industrijskim regijam s staro industrijo in perifernim regijam. Vse države članice EU izvajajo regionalno politiko, pa tudi EU sama zagotavlja posebne regionalne razvojne spodbude iz t.i. strukturnih skladov: Evropskega regionalnega razvojnega sklada (ERDF), Evropskega socialnega sklada (ESF) in Evropskega sklada za usmerjanje spodbud in garancije v kmetijstvu (EAGGF) ter v povezavi z Evropsko investicijsko banko (EIB). V Evropi prihaja vedno bolj v zavest dejstvo, da različna gospodarska uspešnost države ne bazira le na makroekonomskih agregatih narodnega gospodarstva, ampak tudi na različnih inovacijskih potencialih posameznih regionalnih območij. Vsako narodno gospodarstvo predstavlja mozaik različnih regij, vsaka od regij pa ima lastno dinamiko in strukturo, povezano v vedno bolj internacionalno odprt sistem gospodarskih povezav. Rezultati v nekaterih evropskih državah v zadnjih letih kažejo, da je čezmejno sodelovanje lahko učinkovit ukrep pospeševanja razvoja v perifernih regijah. Čezmejno regionalno sodelovanje ima globoke posledice na razvojno politiko regionalnih in lokalnih nosilcev, mobilizira podjetniške ideje in vire v obmejni regiji in izven nje (Povzeto po Bučar 1993, 214). Poleg direktne pomoči regijam preko strukturnih skladov pa potekajo v okviru EU še druge iniciative kot npr. INTERREG, ki je namenjena spodbujanju čezmejnemu (cross-border) sodelovanju. Interreg ne pokriva samo obmejnih regij znotraj EU, ampak tudi ob zunanjih mejah. Program Interreg I se je začel leta 1990 z 31 projekti in je pomembno prispeval k vseevropskemu regionalnemu planiranju, ekološkemu razvoju ter skladnejšemu razvoju podeželja. Kljub poskusom tesnejšega sodelovanja z regijami Srednje in Vzhodne Evrope, je bil pretežni del sredstev dodeljen centralnim regijam v deželah članicah EU. V nadaljevanju iste iniciative s programom Interreg II, ki je v veliki meri namenjen pospeševanju čezmejnega regionalnega sodelovanja med regijami v državah EU in regijami v državah na prehodu si Slovenija prizadeva, da v okviru tega programa realizira čim več kvalitetnih projektov, ki bodo intenzivirali tokove blaga, kapitala in dela med obmejnimi regijami z Avstrijo in Italijo (Povzeto po Skok 2000, 23).

32

Čezmejno regionalno sodelovanje z regijami v državah članicah EU lahko postane pomožni, stranski vhod za vstop Slovenije v Evropsko unijo. 5.1 Regionalizem – alternativna ureditev EU Regije kot vmesna stopnja uprave med državno in lokalno ravnijo se med seboj v marsičem razlikujejo. Pravzaprav nobena država nima svojega teritorija enakomerno razvitega. Razlike izhajajo iz različne razpoložljivosti naravnih, gospodarskih, socialnih in drugih virov, ki vplivajo na razvojne možnosti določenega območja oziroma regije. Interes vsake sodobne države pa je zmanjševanje regionalnih razlik na svojem ozemlju, torej krepitev t.i. ekonomske in socialne kohezije. Močna koncentracija kapitala, delovnih mest in storitev zgolj na določenem območju največkrat pripelje do množičnih selitev prebivalstva na ta območja, kar povzroča komunalne, okoljske, socialne in druge težave, obenem se obrobna območja praznijo, njihova kulturna pokrajina pa propada. Da bi tovrstne trende, ki dandanes v največji meri izhajajo iz t.i. globalizacijskih procesov, preprečili, države izvajajo lastne regionalne politike, v okviru katerih spodbujajo skladnejši regionalni razvoj svojega teritorija (Povzeto po Smouts 1998, 33). Zlasti v Zahodni Evropi se je že v sedemdesetih letih utrdilo spoznanje, da je za uspešno zmanjševanje regionalnih razlik potreben skupen, usklajen nastop. Manj razvita območja se največkrat nahajajo prav na obmejnih območjih, ki jih nacionalne politike regionalnega razvoja v veliki meri obidejo. Zato je EU sredi osemdesetih let razvila temelje skupne regionalne oz. kohezijske politike s ciljem zmanjševanja razvojnih razlik na območju EU. Regionalna politika EU se je sčasoma izpopolnjevala, njen osnovni cilj pa ostaja enak – krepitev ekonomske in socialne kohezije na celotnem ozemlju. Za izpolnitev tega cilja EU po načelu finančne solidarnosti z različnimi programi pomaga manj razvitim regijam, da bi čim hitreje zmanjšale svoj razvojni zaostanek. O pomenu, ki ga posveča EU usklajenemu regionalnemu razvoju govori podatek, da je za programe strukturnih in kohezijskih skladov namenjenih kar 35 odstotkov proračuna EU (ibid., 35 ). Iz strukturnih skladov se financirajo tudi t.i. pobude Skupnosti, ki podpirajo specifične razvojne probleme v EU, kot so (Povzeto po Rener 2003, 24).: • čezmejno, medregionalno in transnacionalno sodelovanje (INTERREG III); • sonaravni razvoj mest in urbanih območij z razvojnimi problemi (URBAN II); • razvoj podeželja preko lokalnih pobud (LEADER+); • odpravljanje dejavnikov, ki vodijo k neenakosti in diskriminaciji na trgu delovne

sile(EQUAL).

33

Obstaja cela vrsta mednarodnih organizacij in združenj, ki povezujejo regije in se zavzemajo za nadaljnji razvoj regionalnega povezovanja (Povzeto po Malnič 1994, 24).: • AEBR – Association of European Border Regions – Združenje evropskih obmejnih regij • AER – Assembly of European Regions – Skupščina evropskih regij • IULA – International Union of Local Authorities – Mednarodna zveza lokalnih oblasti • CEMR – Council of European Municipalities and Regions – Svet evropskih občin in regij • UTO – United Towns Organisation – Organizacija združenih mest • EUROCITIES – Evropska mesta • ARGE ALP – Association des Communautes de Travail des Regions Alpines – Delovna

skupnost občin iz alpskega območja • ALPE-ADRIA – Alpe-Jadran • COEUR – Centre Europeen d'Observation des Regions – Evropsko opazovalno središče

regij • TCIA –Twin Cities International Association – Mednarodno združenje pobratenih mest Znotraj EU ima posebno mesto CLRAE – Congress of Local and Regional Authorities of Europe – Kongres evropskih lokalnih in regionalnih oblasti (ustanovljen 1994), ki je telo Sveta Evrope in predstavlja lokalne in regionalne oblasti, njegovi cilji pa so krepitev in pospeševanje njihove politične, administrativne in finančne avtonomije. Ena od pomembnih nalog tega kongresa je nadziranje izvajanja Evropske listine o lokalni samoupravi (European Charter of Local Self-Government), ta listina pa govori tudi o čezmejnem povezovanju. EU ima komisarja za regionalno politiko kakor tudi Komite regij (Comittee of Regions). EU v svojih načelih in politiki, vključno s finančnimi stimulacijami, poudarja čezmejno regionalno sodelovanje. Leta 1980 je bila sklenjena Madridska konvencija o čezmejnem sodelovanju območnih skupnosti, ki predstavlja institucionalni okvir za pospeševanje skupnih spodbud območnih oblasti, usmerjenih h krepitvi in razvoju sosedskih odnosov med skupnostmi in območnimi oblastmi, ki pripadajo dvema ali več državam podpisnic konvencije. Dejavnost čezmejnega sodelovanja se nanaša na prostorsko planiranje, vključno z varovanjem okolja, transport, zdravstvene storitve, sodelovanje na proizvodnem področju, kulturi in predvsem sodelovanje med narodnostnimi manjšinami. V primerih ko do tovrstnega sodelovanja pride v praksi je govor o čezmejnih evropskih regijah (evroregijah). Zanje sta značilni demokratična institucionalna bit in ter skladna, vendar ločena odgovornost med območnimi in državnimi oblastmi. Do sedaj so bile evroregije ustanovljene predvsem med državami članicami Evropske unije (ob nemško-nizozemski meji, med državami Beneluksa, med Francijo, Nemčijo in Luksemburgom, med Francijo in Španijo itd.). Evroregije pa nastajajo tudi ob mejah EU, na primer med Nemčijo in Švico, med Nemčijo, Češko in Poljsko in celo med vzhodnoevropskimi državami (Karpatska evroregija med Madžarsko, Slovaško, Poljsko in Ukrajino). Torej pomen združevanja v regije ni posledica le ekonomske, ampak tudi politične, kulturne in povezanosti območij, ki jih zajema. Bistveno vlogo igrajo seveda narodnostne manjšine (Povzeto po Malnič 1994, 25).

34

5.2 Vključevanje obmejnih regij v strukturno politiko Evropske unije Obmejne regije obeh držav, katerih podroben opis značilnosti je v spodnji tabeli, so zgodovinsko in gospodarsko povezane. Čeprav so na njih vplivali drugačni politični in gospodarski tokovi so zadržale skupne točke, to pa predvsem zato, ker je bil interes zamejskih Slovencev vzdrževati stik z matico tudi s pomočjo poslovnega sodelovanja. Prizadevanja za zbližitev so kljub nešteto ovir s strani italijanske države obrodila sadove po samostojnosti Slovenije. K ureditev novonastajajočih razmer na zahodni meji so bistveno pripomogli tudi vključevanje obmejnih regij v strukturne sklade Evropske zveze. Strukturna politika Evropske zveze se uresničuje preko politike strukturnih skladov, kohezijske politike in politike konkurence. Poleg tega so instrument strukturne politike tudi posojila Evropske investicijske banke za finnaciranje razvojnih programov in drugi posebni namenski skladi. Obstaja pa še 13 t.i. pobud Evropske zveze med katerimi je za obmejne regije pomemben predvsem Interreg II, ki zajema vključevanje instrumentov pomoči za prekomejno sodelovanje. Od leta 1992 je Slovenija prejemnica tehnične pomoči v okviru programa Phare. Evropski programi pomoči so plod prizadevanja ustanoviteljic Evropske unije že od njenega nastanka in prispevajo k zmanjšanju razlik med posameznimi regijami in zaostanka najmanj razvitih regij za evropskim povprečjem. Sprva so prejemnice pomoči bile manj razvite regije članic Evropske unije, s prestrukturiranjem in novim smernicam programov pomoči so le te zajele tudi obmejne regije držav kandidatk. Ustanovljeni so bili številni skladi pomoči, ki so prispevali k premagovanju razvojnih razlik omenjenih regij. Pomembno je bilo ustvariti klimo povezovanja in občutka enotnosti in enakopravnosti (Povzeto po Benko 2002, 44). Evropski strukturni skladi so osnovni finančni mehanizmi razvojne politike Evropske skupnosti za zmanjševanje razlik med posameznimi regijami, mednje sodijo štirje (Povzeto po Petzold 2000, 6): 1. Evropski regionalni razvojni sklad 2. Evropski socialni sklad 3. Evropski sklad za usmerjanje kmetijstva in garancije ter 4. Finančna sredstva za ribištvo

35

TABELA 7: PREDSTAVITEV OBMEJNIH REGIJ15

Za dobro sodelovanje je seveda potrebno poznavanje obmejnega območja ter predvsem poznavanje izdelanih in sprejetih regionalnih razvojnih dokumentov (programov, strategij, načrtov) za vsa ključna področja, ki so predmet čezmejnega sodelovanja in so posebej opredeljena kot glavne usmeritve v Skupnem programskem dokumentu. Slovenski del Upravnega odbora zato sestavljajo poleg Službe vlade za evropske zadeve, Ministrstva za gospodarstvo-Agencije RS za regionalni razvoj in Ministrstva za finance tudi dva predstavnika ministrstev, ki imajo svoje sedeže v obmejnem območju, in sicer Javnega zavoda RS za naravo in Javnega zavoda RS za gozdarstvo. V Skupnem upravnem odboru sedijo tudi predstavniki obeh italijanskih partnerskih dežel, Furlanije-Julijske krajine in Veneta (Rener 2003, 46). Skupni nadzorni odbor in Skupni upravni odbor, ki sta zadolžena za nadzor in izvajanje programa Evropske pobude Interreg III A / PHARE CBC Italija-Slovenija. Gre za mešana odbora, sestavljena iz predstavnikov slovenskih in italijanskih nacionalnih in regionalnih (upravičeno obmejno območje: Obalno-kraška in Goriška statistična regija, del Dežele Veneto in FJK) institucij, pri čemer ima vsaka delegacija en glas (ibid., 47). Za čezmejno sodelovanje so v Evropski uniji poleg pomoči iz strukturnih skladov ustanovili programe pomoči za premostitev in prehod bivših komunističnih držav v tržno gospodarstvo. V ta namen je bil ustanovljen tudi instrumentarij pomoči, ki ga Evropska unija nudi državam na prehodu. Eden takih programov pomoči je Phare program.

15 Povzeto po Rener 2003, 58

Slovensko obmejno območje Italijansko obmejno območje Površina 3.369 km2 8.031 km2 Število preb. 222.532 preb. 1.720.546 preb. Gostota poselitve 66 preb./km2 170 preb./km2

Koper 24.000 preb. Trst 217.000 preb. Nova Gorica 13.500 preb. Gorica 37.000 preb.

Videm 95.000 preb.

Največja mesta

Benetke 291.500 preb.

Obalno-kraška 37,9 % tržaška 33,7 % Goriška 37,2 % goriška 38,4 %

videmska 40,7 %

Delež delovno aktivnega prebivalstva po statističnih regijah oz. pokrajinah

beneška 40,2 %

36

5.2.1 Program Phare16 Evropski program pomoči Phare (Poland and Hungary Action for Restructuring of the Economy) je bil ustanovljen leta 1989 in bil namenjen za pomoč poljskemu in madžarskemu gospodarstvu. Kasneje se je njegov domet razširil na podporo nekdanjim komunističnim državam Srednje in Vzhodne Evrope za vzpostavitev tržnega gospodarstva. Program Phare predstavlja za države kandidatke nekakšno uvajanje v koriščenje sredstev iz Strukturnih skladov Unije v pogojih članstva. Slovenija je pristopila k programu Phare leta 1992. Razvoj pomoči v okviru tega programa se je odvijal v treh fazah, in sicer prva faza v t.i. tranzicijskem obdobju 1992-1995, kjer so bila sredstva usmerjena v področje privatizacije in prestrukturiranje gospodarstva, javnih financ, bančništva, okolja, energetike in kmetijstva ter v področje izobraževanja, znanosti in tehnologije. Druga faza imenovana predpristopno obdobje 1996-1999, kjer so bila sredstva usmerjena predvsem na izvajanju predpristopne strategije, katere glavne komponente so priprave na prevzemanje pravnega reda Evropske unije ter obveznosti bodočega članstva v EU, razvoj medevropskih povezav ter gospodarske in družbene reforme. Z letom 2000 se je pričelo pristopno obdobje, ki je pripomoglo k pripravam kandidatk na polnopravno članstvo. Evropska unija je s programom Agenda 2000 določila smernice razvoja in prilagajanja kandidatk za članstvo, v katerem se je pomoč osredotočila na aktivnosti opredeljene v Pristopnem partnerstvu. Vloga programa Phare se je spremenila in dopolnila z dvema novima instrumentoma pomoči Ispa in Sapard (Benko 2000, 46-49). Osnovni kriteriji za pridobitev sredstev programa PHARE (ibid., 52): • Katalitičnost; sredstva PHARE morajo pospešiti izvajanje prednostnih pridružitvenih

ukrepov • Sofinanciranje; mora biti zagotovljeno s strani prejemnika pomoči in sicer najmanj 25%, v

primeru velikih infrastrukturnih projektov pa tudi sredstva mednarodnih finalnih institucij • Finančna naložba PHARE ne sme ogroziti drugih investitorjev ali jim konkurirati, še

posebej iz privatnega sektorja ali mednarodnih finančnih institucij • Pripravljenost projekta; PHARE bo financiral samo tiste projekte, ki so pripravljeni na

takojšnje izvajanje (projekt mora imeti vsa potrebna dovoljenja za izvajanje) • Velikost projekta; 2 do 3 mio EUR, izjema so projekti Sklada za male projekte • Načelnost; finančno podporo se lahko nameni le projektom, ki so dolgoročno usklajeni z

evropskimi predpisi, ki so v soglasju z evropskimi skupnimi ekonomskimi politikami, ki zasledujejo merila uravnoteženega gospodarskega razvoja (npr okolje ipd)

• Konkurenčnost; vse finančne naložbe PHARE morajo spoštovati zakonitosti proste konkurence iz Evropskega sporazuma

Evropska unija daje zelo velik pomen čezmejnemu sodelovanju, ki ga vzpodbuja v okviru svoje strukturne politike. V ta namen daje, državam članicam kot tudi državam kandidatkam določena finančna sredstva, v okviru programov INTERREG (čezmejni programi držav članic) in Phare CBC (cross border cooperation-čezmejni programi držav kandidatk), ki so

16 Povzeto po Benko et al. 2002, 39-50

37

namenjeni vzpodbujanju sodelovanja na obmejnih območjih. Slovenija je v obdobju 1994- 2001 od EU za čezmejno sodelovanje z državami članicami prejela (Italija in Avstrija) 49 mio EUR, od tega 23 mio EUR za čezmejno sodelovanje z Italijo. Pravila tega programa so taka, da mora tudi prejemnica pomoči prispevati svoj finančni delež in sicer v višini 20-30%. Slovenija je v obdobju 1994-2001 vložila iz svojih proračunskih sredstev za sodelovanje v teh čezmejnih programih okrog 30 mio EUR, kar predstavlja okrog 40% glede na vrednost celotnega programa, ki znaša 77 mio EUR. V tem obdobju je Slovenija pridobila tudi 430.000 EUR posojil mednarodnih finančnih institucij. V obdobju 2000-2006 bo EU namenila kandidatkam za članstvo za čezmejno sodelovanje 159 mio eur letno, od tega bo Slovenija prejela 7 mio EUR letno, in sicer za čezmejno sodelovanje z Italijo 2,5 mio EUR (Povzeto po Krajc 2002, 5-6). Program Phare za čezmejno sodelovanje (Phare CBC-cross border cooperation) Območje delovanja tega programa je ob celinski in morski državni meji, in sicer na slovenski strani Obalno-kraško in Goriško statistično regijo ter občino Kranjska Gora v statistični regiji Gorenjska, na italijanski strani pa zajema Tržaško, Goriško in Videmsko pokrajino ter pokrajino Pordenone v deželi Furlaniji-Julijski krajini ter pokrajini Benetke in Rovigo v deželi Veneto. Phare CBC program ima vse večji poudarek na regionalnem razvoju, seveda v kontekstu čezmejnega sodelovanja. Zato je vse bolj usmerjen v aktivnosti, ki so vezane na politiko vzpodbujanja strukturne in kohezijske politike Evropske unije in Pobud skupnosti, v okviru katerih se izvaja tudi Interreg program. Gre za počasen prehod v program Interreg, katerega cilj je multi sektorski in uravnotežen razvoja prebivalstva na obmejnem območju. Zato je vse večji poudarek na skupnem planiranju, čezmejnem sodelovanju in na komplementarnosti projektov na obeh strani meje. V novih smernicah Programa čezmejnega sodelovanja je predviden velik poudarek na inter-regionalnem sodelovanju kot tudi trans- nacionalnem (Rener 2003, 48). Namen Phare programa čezmejnega sodelovanja je (ibid., 52): - Blažitev administrativnih in institucionalnih ovir pri prostem pretoku oseb, čezmejno

sodelovanje na področju trženja izdelkov in storitev - Izboljšanje infrastrukture, zlasti zmogljivosti na področju telekomunikacij in pri lokalni

oskrbi z vodo - Varstvo okolja kot je ravnanje z odpadki - Ukrepi v zvezi z razvojem kmetijstva in podeželja, s posebnim poudarkom na projektih čezmejnega sodelovanja

- Dejavnosti v zvezi s politikami Skupnosti17, na področju pravosodja in notranjih zadev - Pospeševanje poslovnega sodelovanja, razvoja podjetij, sodelovanje med institucijami, ki

zadevajo poslovni sektor - Vzpodbujanje sodelovanja na področju zdravstva - Pomoč naložbam, zagotavljanje ustreznih storitev in zmogljivosti malim in srednjim

podjetjem 17 Mišljeno je politikami članic Evropske skupnosti

38

- Ukrepi v zvezi z usposabljanjem in zaposlovanjem - Lokalni gospodarski razvoj, vključno s turizmom - Razvoj ali vzpostavitev zmogljivosti in virov za izboljšanje pretoka informacij - Kulturna izmenjava - Z namenom spodbujanja skupnih akcij manjšega obsega, med sodelujočimi v obmejnih

regijah, je v vsaki mejni regiji mogoče ustanoviti skupni Sklad za male projekte V okviru tega sodelovanja so bile zgrajene ali posodobljene nekatere cestne povezave in obmejna infrastruktura. Zaključene so nekatere čistilne naprave in različna komunalna infrastruktura, kar je prispevalo k izboljšanju čistosti voda in boljši kakovosti pitne vode. Postavljeni so bili poslovni inkubatorji in tehnološki park, ki so omogočili obmejno sodelovanje na področju malega gospodarstva in ki so prispevali k odpiranju novih delovnih mest. Na področju kmetijstva so bila vzpostavljena številna sodelovanja pri oblikovanju vinskih in sadnih poti ter izobraževanju kmetov, ter številna sodelovanja na področju turizma in kulture. Z letom 1999 se je zaključilo pomembno obdobje sodelovanja s sosednjimi obmejnimi regijami v okviru programov, ki jih je sofinancirala Evropska unija. Leta 2000 je Slovenija vstopila v t.i. pristopno obdobje, kjer je bil dan večji poudarek čezmejnemu, inter- regionalnemu in transnacionalnemu sodelovanju. Za obdobje 2000-2006 je bil izdelan Skupni programski dokument Interreg III A/ Phare CBC 2000-2006. Ta dokument med drugim določa tudi oblikovanje skupnih organov, ki spremljajo, usmerjajo in sprejemajo odločitve v zvezi z izvajanjem programov Interreg III A in Phare CBC. Na osnovi tega določila sta bila ustanovljena dva odbora, in sicer (ibid., 59): • Skupni nadzorni odbor (Joint Monitoring Comittee) in • Skupni upravni odbor (Joint Steering Comittee). TABELA 8: DELITEV SREDSTEV ZNOTRAJ PROGRAMA INTERREG V

OBDOBJU 1994-2001 (v mio SIT) Program Interrreg v mio SIT Slovensko sofinanciranje

v mio SIT Interreg III A–čezmejno sodelovanje 4.431 1.477

Slovenija – Italija 1.108 369 Slovenija – Avstrija 1.108 369 Slovenija – Madžarska – Hrvaška 2.215 738 Interreg III B – transnacionalni programi

750 249

Interreg III C 304 101 ESPON 25 17 Interact 28 18

Vir podatkov: Povzeto po Rener (2003, 45)

39

V okviru programa Interreg III A je bilo v italijanskem obmejnem območju do leta 1999 potrjenih preko 75 čezmejnih projektov v skupni vrednosti 50,9 milijonov evrov, kar predstavlja približno 57% razpoložljivih javnih sredstev programa, ki skupaj znašajo nekaj več kot 89 milijonov evrov. Največ projektov se nanaša na upravljanje z naravnimi zavarovanimi območji, spremljanje stanja okolja, razvoj sonaravnega kmetovanja ter sodelovanje na kulturnem področju. Dobrih 13 milijonov evrov Pharovih in nacionalnih sredstev pa je bilo lociranih na 6 programov (javnih razpisov) v okviru PHARE CBC za obdobje 2000-2003. Gre za tri razpise Sklada malih projektov in pa za tri programe večjega obsega - od 3 do 5 milijonov evrov vsak. Program ECO ADRIA je namenjen občinam, ki bodo s pomočjo Pharovih sredstev gradile čistilne naprave in kanalizacijska omrežja v obmejnem območju z Italijo in je že v izvajanju. Ostala dva programa pa sta namenjena predvsem razvoju podjetništva. PRIM-e je namenjen spodbujanju podjetniškega sodelovanja in grozdenja ter krepitvi povezovanja med gospodarstvom ter izobraževalnimi in raziskovalnimi institucijami. Program Primorski tehnološki poli pa bo s preoblikovanjem oziroma izgradnjo infrastrukture za Primorski tehnološki park na Vrtojbi in Poslovno-inovacijski center v Sežani prispeval k preoblikovanju gospodarskih aktivnosti na mejnih prehodih in ustvaril osnovno infrastrukturo za inovacijsko podporo podjetjem (Povzeto po Rener 2003, 28-30) . Slika 2 prikazuje skupni čezmejni programski dokument med Slovenijo in Italijo, ki predvideva izkoristek virov programov pomoči za razvoj in krepitev medsebojnega sodelovanja. SLIKA 2: SKUPNI PROGRAMSKI DOKUMENT SLO/IT 2000-200618

Alocirana sredstva za obdobje 2000 - 2003 18 Povzeto po Rener 2003, 31

Trajnostni in prostorski razvoj

Gospodarsko sodelovanje

Človeški viri in harmonizacija

sistemov

Varovanje in spremljanje stanje okolja in prostora ECO ADRIA 5 mio

Izboljšanje konkurenčnosti MSP PRIM-e 2.8 mio

Resursi človeških virov ter inovativne pobude na trgu delovne sile

Razvoj organizacijskih in infrastrukturnih mrež PRIMORSKI TEHNOLOŠKI POLI 3 mio eur

SKLAD ZA MALE PROJEKTE v skupni vrednosti 2.5 mio eur

40

Interreg je pobuda Evropske unije, ki s pomočjo strukturnega sklada ESRR (Evropski sklad za regionalni razvoj) financira projekte čezmejnega, transnacionalnega in medregionalnega sodelovanja z namenom, da spodbuja skladen, uravnotežen in trajnosten razvoj celotnega evropskega ozemlja. Čezmejno sodelovanje v Sloveniji poteka še trenutno v okviru predpristopnega instrumenta PHARE CBC. Bližnja vključitev Slovenije v Evropsko unijo (po vrhu v Kopenhagnu predvidena maja 2004) narekuje prilagoditev veljavnega programa novemu statusu Slovenije kot države članice, ki bo lahko neposredno črpala sredstva iz ESRR. Po vključitvi Slovenije v Evropsko unijo se bo program PHARE CBC preoblikoval v program Interreg A. Odbor je sklenil, da se bo ustanovila posebna mešana delovna skupina, ki bo pripravila vse potrebne dokumente za ta prehod (Povzeto po Skok 2001, 761). K skladnemu regionalnemu razvoju Slovenije je prispevalo izvajanje številnih projektov, ki se izvajajo v sklopu čezmejnih programov, s katerimi se je začelo uveljavljanje načel vzpostavljanja procesa decentralizacije, ki je bistveno za uresničevanje vodil načel trajnostnega prostorskega razvoja. Phare program čezmejnega sodelovanja je nedvomno prispeval k hitrejšemu povezevanju in sprejemanju sodobnih evropskih razvojnih usmeritev in s tem upravičil svoje poslanstvo kot pomemben instrument razvojnega priključevanja Slovenije v Evropsko unijo. Prav čezmejna regionalna povezovanja so doprinesla k večji regionalni zavesti in vzpodbudila bolj samostojen razvoj posameznih regij, ki si prizadevajo postati generator čezmejnega in mednarodnega sodelovanja (Povzeto po Rener 2000, 28). Z izvajanjem programa Phare za čezmejno sodelovanje je Slovenija v preteklih letih premostila odsotnost druge ravni upravljanja, saj so se vzpostavila čezmejna partnerstva na lokalno regionalni ravni med zainteresiranimi nosilci z namenom razreševati skupne probleme in vzpostaviti skupen razvoj obmejnih območij. 5.3 Načini za spodbujanje ekonomskega sodelovanja obmejnih regij Obmejne regije spadajo v različne države z različnim družbenim, gospodarskim, pravnim in političnim sistemom, zato jih to omejuje v vzpostavljanju gospodarskih in administrativnih povezav, ki so sicer običajne med sosednjimi območji znotraj ene države. Poleg tega državne meje pogosto tečejo ob rekah ali po gorskih slemenih, kar še bolj omejuje medsebojno sodelovanje. Spodbujanje čezmejnega sodelovanja vodi do novih oblik odnosov med državami in njihovimi regijami. V Evropi danes obstajata dve vrsti čezmejnega medregionalnega sodelovanja: medregionalno sodelovanje na državni ravni in medregionalno sodelovanje na ravni obmejnih regij. Vzpostavitev formalnega ali neformalnega čezmejnega sodelovanja regij je bolj zapletena kot vzpostavitev sodelovanja med državami, saj imajo regije le omejeno politično, gospodarsko in institucionalno avtonomijo. Odločitev o večjih infrastrukturnih posegih se večinoma sprejemajo na državni ravni. Podobno velja tudi za mnoga druga gospodarska in politična vprašanja. Razvojne in raziskovalne dejavnosti kot tudi statistične službe so prilagojene predvsem potrebam države, zato je tudi spremljanje razvoja v regijah otežkočeno.

41

Čezmejno regionalno sodelovanje ima lahko različne cilje (Povzeto po Cizelj 2000, 44): • rešuje bilateralne težave in konflikte • predstavlja vmesni prostor ali vhodna vrata v odnosih med obema državama • predstavlja način oblikovanja transnacionalne regije, ki lahko igra pomembno vlogo v

mednarodnih gospodarskih odnosih. Zadnje raziskave znotraj EU kažejo, da je čezmejno sodelovanje lahko učinkovit ukrep pospeševanja razvoja v perifernih regijah. Čezmejno regionalno sodelovanje ima globoke posledice na razvojno politiko regionalnih in likalnih nosilcev, mobilizira podjetniške ideje in vire v obmejni regiji in izven nje. Čezmejno sodelovanje lahko poteka v različnih oblikah: čezmejne dnevne delovne migracije, skupna gasilska služba, prostorsko planiranje, javni promet, varstvo okolja itd. Čezmejno regionalno sodelovanje lahko zajema tudi uradne obiske lokalnih politikov in gospodarstvenikov z namenom, da bi pospešili izvoz iz regije ali da bi se dogovorili o skupnih vlaganjih, o sodelovanju v raziskavah in prenosu tehnologije, o pospeševanju turizma ali o kulturni izmenjavi. Razvite oblike čezmejnega sodelovanja stremijo k težnji o ugotovitvi potencialnih in dejanskih komplementarnih možnosti obeh obmejnih regij z namenom, da bi intezivirali gospodarske in kulturne tokove med obmejnimi regijami. S prenosom znanja in izkušenj naj bi dosegli sinergijske učinke, povezane z mednarodno mobilizacijo in pospeševanjem izrabe naravnih, človeških in drugih virov (ibid., 48). Pospeševanje čezmejnega sodelovanja bi moralo zajeti zlasti sledeča področja (ibid., 51): - varstvo okolja, odlaganje nevarnih odpadkov, vodno gospodarstvo in oskrbo z vodo, - energetiko, promet in druge oblike infrastrukture (telekomunikacije, radiotelevizija), - splošno čezmejno sodelovanje – izvoz in uvoz blaga, tuja direktna vlaganja in prenos

tehnologije, turizem, - zaposlovanje in dnevne migracije, - regionalno prostorsko planiranje, - znanost, raziskovanje in izobraževanje, - kulturno in športno sodelovanje, - varnost, požarna varnost, pomoč pri naravnih katastrofah ipd. Glede na to, da je iniciativa Interreg II namenjena v veliki meri pospeševanju čezmejnega regionalnega sodelovanja med regijami v državah EU in regijami v državah v prehodu, bi si Slovenija morala prizadevati, da v okviru tega programa realizira čim več kvalitetnih projektov, ki bi intezivirali tokove blaga, kapitala in dela med obmejno regijo z Italijo. Čezmejno regionalno sodelovanje lahko postane pomožni, stranski vhod za vstop Slovenije v EU. Za učinkovito čezmejno regionalno sodelovanje pa mora Slovenija vzpostaviti upravno- administrativne enote (npr. v primeru zahodnega dela Primorsko regijo oziroma pokrajino), ki bodo usposobljene in pooblaščene, da avtonomno vstopajo v razne oblike čezmejnega sodelovanja.

42

K boljšemu sodelovanju je prispeval tudi Sklad za male projekte, ki je eden izmed ukrepov v okviru programa Phare čezmejnega sodelovanja in se je zaradi svoje neposrednosti izkazal kot učinkovit mehanizem finančne pomoči manjšim projektom. Povprečna vrednost teh projektov je med 10.000 in 50.000 EUR. Program je namenjen vsem neprofitnim, nevladnim organizacijam v obmejnih regijah, ki s pomočjo tega programa sofinancirajo povezovalne aktivnosti s čezmejnimi partnerji, ki obenem pripomorejo k utrjevanju formalnih in neformalnih vezi med koristniki sklada. V preteklih letih je Sklad za male projekte imel velik vpliv na Slovenijo in tudi na države Vzhodne in Srednje Evrope. Več sto projektov je bilo uspešno izvedenih v Sloveniji, izkoriščenost sredstev je bila skoraj 100 odstotna. Z vstopom v Evropsko unijo bo Sklad za male projekte spadal v okvir finančnega instrumenta Interreg III A19. 5.4 Regijske razvojne agencije in institucije kot promotor čezmejnega sodelovanja RRA so ene ključnih institucij za vodenje razvojne strategije in razvoja posameznega področja. Delovanje le-teh naj bi bilo v tesni povezavi z lokalnimi oblastmi in celotnim gospodarstvom, tako da bi vsi ključni faktorji usklajeno sodelovali med seboj. Razvojne vizije lokalnih okolij se lahko razlikujejo toda nekateri cilji so vsem skupni, to je v spodbujanju razvoja obstoječih podjetij in obrti ter ustvarjanju novih delovnih mest z izkoristkom lokalnih potencialnih možnosti na vseh področjih. Razvojne naloge RRA so (Povzeto po Dejak 2002, 26): • Priprava regionalnih in skupnih razvojnih programov • Koordiniranje dela lokalnih razvojnih organizacij, ki sodelujejo pri pripravi in izvajanju

regionalnega razvojnega programa • Spremljanje, poročanje in nadzor izvajanja regionalnih razvojnih programov • Svetovanje in prijava projektov na razpise za dodeljevanje regionalnih razvojnih spodbud • Organiziranje in koordinacija drugih nalog s področja regionalne strukturne politike RRA, ki delujejo na obmejnem območju so (ibid., 29): • Posoški razvojni center (PRC), ki deluje na območju občin Bovec, Kobarid in Tolmin • Regijska razvojna agencija severne Primorske, ki deluje na območju občin Brda, Kanal,

Nova Gorica, Miren-Kostanjevica in Šempeter • Razvojna agencija ROD, ki deluje na območju občin Ajdovščina, Vipava in Komen • Regionalni razvojni center Koper (RRC Koper) – nosilna agencija, ki deluje na območju

občin Koper in Izola • Center za pospeševanje podjetništva Piran (CPP Piran), ki deluje na območju občine Piran • Podjetniški pospeševalni center Sežana (PPC Sežana), ki deluje na območju občin Divača,

Hrpelje-Kozina, Komen in Sežana

19 Povzeto po Agencija RS za regionalni razvoj 2004

43

Zgoraj omenjene lokalne razvojne organizacije zagotavljajo spodbujanje podjetniškega in gospodarskega razvoja regije ter delujejo kot koordinatorji interesov regije na lokalni in državni ravni na področjih regionalnega razvoja, gospodarstva, človeških virov in varstva okolja. Hkrati posamezni podjetniški pospeševalni centri nudijo podjetniško svetovanje, programe samozaposlitve, pripravljanje in aktiviranje razvojnih projektov ter vzpostavitev poslovnih stikov z možnimi partnerji. Temeljna dokumenta regionalnega razvoja, ki meji na Italijo, so regionalni razvojni programi, katerih implementacijo podpirajo tako program Phare CBC kot tudi ostali skladi. Na območju Primorske so bili izdelani skupni programi in projekti, ki so ključnega pomena za to območje (ibid., 63): • Program IN-PRIME, katerega cilj je inovacijski preboj Primorske regije. Strateški cilj

programa je doseči pospešen razvoj s pomočjo sinergije finančnih, tehnoloških, naravnih in človeških virov.

• SOČA 2006 je razvojni program za Posočje, ki predvideva obsežne investicije v razvoj srednjih in malih podjetij ter turizma. Program je odobrilo tudi Ministrstvo za gospodarstvo.

• INDOC: informacijski in dokumentacijski center, ki velja za referenčno točko vsem razvojnim agencijam in ostalim subjektom na Primorskem.

• Program razvoj človeških virov v severni Primorski, ki ga sofinancira Ministrstvo za delo Na italijanski strani država prav tako skrbi za pospeševanja razvoja obmejnih območij in spodbujanje večje prisotnosti malih in srednjih podjetij na evropskem Vzhodu. V ta namen je ustanovila vrsto institucij in družb (Povzeto po Malnič 1994, 723): • Simest - ustanovljena kot delniška družba leta 1990 za podporo oblikovanju mešanih

podjetij na Vzhodu. Simest ima značaj javnozasebne menično-posredniške banke (merchant bank). Smoter družbe je pospeševati vključevanje malih in srednjih podjetij v mednarodno poslovanje predvsem na Vzhodu. V posamezne projekte bo družba Simest vključena do 15 odstotkov za obdobje štirih let. Prisotnost družbe v projektih naj bi pripomogla k zanesljivosti.Celotna sredstva, ki jih ima Simest na voljo so 500 mlrd lir (250 mio EUR).

• Finest – družba ustanovljena kot institucionalna osnova Zakona o obmejnih območjih20 leta 1993. Po svoji funkciji je podobna družbi Simest le da se njena dejavnost omejuje na območje Severovzhoda. Njena osnovna dejavnost je pospeševanje, financiranje in realiziranje skupnih vlaganj in ustanavljanje mešanih podjetij z vzhodnimi partnerji v vzhodni Evropi.

• Informest – družba prav tako ustanovljena kot institucionalna osnova Zakona o obmejnih območjih. Njena osnovna dejavnost je zbiranje podatkov, ustanovitev banke podatkov in nudenje informacijskih storitev za italijanske podjetnike in podjetnike z Vzhoda. Ustvarjanje praktičnih mehanizmov za pospeševanje gospodarskega sodelovanja z Vzhodom. Osnovno dejavnost družbe bosta dopolnjevala še publicistična dejavnost, organiziranje seminarjev in konferenc, vse na temo ekonomskega sodelovanja z Vzhodom.

20 Zakon o obmejnih območjih sprejet leta 1989 je nastal kot reakcija na zavrnjeni gospodarski del Osimskih

sporazumov in je bil mišljen kot kompleksni razvojni projekt dežele Furlanije-Julijske krajine ob obveljavljanju njene geostrateške in mejne lege.

44

Poleg navedenih družb imajo mala in srednja podjetja v sosednji italijanski pokrajini na voljo še vrsto institucij s podobnimi funkcijami (ibid., 724): • Friulia – finančna družba, ki jo je ustanovila dežela z vlogo nudenja pomoči zdravim

konkurenčnim podjetjem za razširitev njihove dejavnosti na nacionalnem in mednarodnem nivoju.

• Friuligiulia – deželni konzorcij za pospeševanje izvoza s funkcijo omogočanja malim in srednjim podjetjem, da združno opravljajo izvozne, trgovinske, finančne in promocijske dejavnosti.

• Ciest – konzorcij podjetij za vzhodno Evropo. Združuje 60 podjetij iz pokrajine F-JK, pretežno s področja gradbeništva in nanj navezujočih se dejavnosti. Funkcija konzorcija je omogočanje enotnega komercialnega nastopanja podjetij-članov v vzhodni Evropi. V ta namen konzorcij ustanavlja mešana podjetja in izvaja brezgotovinske menjave.

• Bic-Trst – je klasični podjetniški inkubator, ki uspešno deluje v Trstu. Svojo dejavnost širi tudi na vzhodno Evropo in s tem prenaša doma preizkušene vzorce ustvarjanja novega podjetništva, pri katerih so udeleženi tudi italijanski in vzhodni podjetniki.

• Ice – italijanski inštitut za zunanjo trgovino podružnica Trst, ki je bila ustanovljena leta 1991 z namenom popolne samostojnosti in pristojnosti za vzhodnoevropske države. Osnovna dejavnost podružnice v sodelovanju z drugimi institucijami bi bila nuditi polno pomoč italijanskim podjetjem na Vzhodu, po drugi strani pa omogočiti navezovanje stikov vzhodnih podjetij z italijanskim gospodarstvom.

• Seed – delniška družba za industrijski razvoj in tehnično pomoč ustanovljena leta 1991 na pobudo deželne vlade F-JK, družb javnega sektorja Iri in Spi ter tržaškega Bic. Njena osnovna dejavnost je pospeševanje gospodarskega sodelovanja podjetij iz F-JK z vzhodno Evropo.

• Svetovalna mreža Euro-in – združenje obrtnikov (Cna) dežele Veneto. Osnovna dejavnost svetovalne mreže je nudenje pomoči in storitev malemu gospodarstvu pri navezovanju in uresničevanju gospodarskih odnosov v vzhodni Evropi.

Pri pospeševanju gospodarskega sodelovanja obmejnih območij so dejavne tudi gospodarske zbornice na italijanski strani, zlasti zbornici iz Trsta in Vidma. Kot je razvidno iz zgornjega pregleda institucij in družb je dejavnost večine institucij namenjena pospeševanju gospodarskega sodelovanja malih in srednjih podjetij z vzhodno Evropo. Pri tem prihaja do izraza težnja po uveljavljanju dveh specifičnosti italijanskega Severovzhoda, in sicer njegovega razvitega malega podjetništva in njegove mejne lege z vzhodno Evropo. Po zgledu tržaškega Bic je težnja pri tem posredovanje kompleksnega instrumentarija potrebnega za ustvarjanje novih podjetij na Vzhodu. Ta instrumentarij je treba prilagajati zgodovinskim, družbenim in ekonomskim značilnostim posameznih držav, dežel ali območij v vzhodni Evropi (ibid., 725). K spodbujanju čezmejnega sodelovanja prispevajo tudi transportne povezave obmejnih območij obeh držav ter omogočanje ustanavljanja skupnih ekonomskih con, ki so pomemben faktor za zagon gospodarskega sodelovanja

45

5.5 Transportne povezave Transport je gospodarska dejavnost, ki je že po svojem značaju mednarodna. Zanj so državne meje prepreka, ki jo je treba odstraniti. Med projekti, ki naj bi pospešili ekonomsko povezovanje na slovensko-italijanskem obmejnem območju je pubuda o omogočanju multimodalnih povezav prevoznih sistemov in integriranje med prevoznimi in špedicijskimi dejavnostmi. Povezava severnojadranskih pristanišč Koper in Trst z zaledjem so odločilen faktor razvoja. V tej smeri gre tudi pobuda Italije za izgradnjo hitre železniške proge Trst- Ljubljana, kateri pa slovenska stran ne nasprotuje ob pogoju, da bi ta proga povezala najprej Trst s Koprom in nato nadaljevala proti Ljubljani. Ob tem pa sočasno poteka izgradba avtocestne povezave med Koprom in zaledjem. Prav tako peti evropski koridor, ki naj bi potekal na relaciji Trst-(Koper)-Ljubljana-Budimpešta-Kijev, je zamišljen in načrtovan kot multimodalna prometna os za cestni in železniški transport, ob njem naj bi bil speljan tudi optični kabel in verjetno tudi energetski vodi (naftovod, plinovod) (Povzeto po Malnič 2001a, 428). Načrtovano je, da naj bi se ob petem koridorju razvijale tudi proizvodne dejavnosti. Načrtovalci petega koridorja upoštevajo problematiko obstoječih obmejnih transportnih centrov na državnih mejah, katerih prevladujoča carinska funkcija in z njo povezane dejavnosti se bodo postopno zmanjšale. Obstaja možnost po vzpostavitvi in organiziranju raznih drugovrstnih storitev na teh mestih, namenjenih služenju naraščajočim prometnim tokovom. Dogovorjeno naj bi bilo, da bi na teh mestih še posebno razvijali transportno- logistične dejavnosti in prometno teleinformatiko. Na pomembnih vozliščih naj bi ustanavljali intermodalne transportne centre, ki bi omogočali izmenjavo tovorov med raznimi transportnimi načini in s tem preprečevali pretirano prevlado cestnega prometa (ibid., 429). S stališča Italije so pomembni predvsem gospodarski vidiki petega koridorja. Še posebno pomemben je za sosednjo obmejno italijansko pokrajino Furlanija Julijska krajina in za njeni obmejni mesti Trst s svojim pristaniščem in Gorica z mejno postajo Štandrež z avtoportom. Pozornost Goričanov je usmerjena k izboljševanju infrastrukturnih povezav s pristaniščem Tržič, k razširitvi hitre ceste do Vileša v avtocesto, avtocestnemu odseku Vipava Razdrto ter sodobni železniški progi. Na to se navezujejo prizadevanja za čezmejno sodelovanje s sosednjo Novo Gorico in Vrtojbo na področjih, povezanih z uresničevanjem in delovanjem petega koridorja. V luči vključevanja Slovenije v Evropsko unijo je potrebno poudariti tudi morebitno potrebo po povezovanju pristanišč Trst in Koper. Konkurenca med pristanišči znotraj EU bo najverjetneje pripomogla k ekonomskemu povezevanju obeh pristanišč (Povzeto po Malnič 1994, 723). Upoštevaje sedanjih transportnih razmer na obmejnih območjih lahko dodamo, da so prometne povezave še vedno v izgradbi. To potrjujemo z dejstvom, da se slovenska Obala s koprskim pristaniščem kot gonilno silo razvoja, hitro povezuje z ostalim delom Slovenije. Kar se tiče čezmejnega transportnega povezovanja pa poudarimo, da se cestna povezava med obmejnim območjem obeh držav bliža končni fazi izgradnje, pomanjkljivosti so v ostalih transportnih povezavah, predvsem železniškem transportu. To naj bi rešila pobuda z italijanske strani, ki predvideva hitro železniško progo Trst-Ljubljana, kateri pa slovenska stran načeloma ne

46

nasprotuje ob pogoju, da bi ta proga povezala najprej Trst s Koprom in nato nadaljevala proti Ljubljani. S tem bi ohranili pomembno gospodarsko vlogo koprskega pristanišča za razvoj celotne regije. Transportne povezave so bistvenega pomena za gospodarski razvoj regije. Pomembno je doseči sinergijo multimodalnega transportnega sistema na obmejnem območju obeh držav. Nova delovna mesta, skupne naložbe v nove povezave, sprememba namembnosti obstoječih carinskih terminalov s celotno infrastrukturo po vključitvi Slovenije v EU bodo doprinesla k pospešenemu gospodarskemu razvoju celotne regije. 5.6 Off-shore in proste ekonomske cone Off-shore center v Trstu Italija je v svojem programu Zakona 19 o obmejnih območjih vključila tudi ustanovitev Off- shore centra v Trstu, katerega je leta 1995 Evropska komisija odobrila. Ta center naj bi bil prvi tovrstni finančni center v Zahodni Evropi namenjen bankam in zavarovalnicam, ki poslujejo izključno s srednjo in vzhodno Evropo. Osnovni namen centra je oblikovanje obsežnega trga zasebnega kapitala, ki bi se vlagal izključno v razvoj srednje in vzhodne Evrope. Podjetja, ki bi odpirala podružnice v tržaškem offshore centru bi bila deležna polovičnega zmanjšanja davka na dobiček oziroma zmanjšanje do največ 40 mio USD letno. Center deluje pod strogim nadzorom revizorjev iz Evropske unije in razpolaga z omejeno količino finančnih sredstev v vrednosti 3,5 mlrd EUR. Teoretično so lahko v centru le banke, zavarovalnice in drugi finančni posredniki toda center lahko postane odskočna deska tudi za industrijska in trgovska podjetja, ki želijo odpreti podružnice ali proizvodne obrate v srednji in vzhodni Evropi. Vplivi offshore centra v Trstu za slovensko gospodarstvo in še posebej na Luko Koper bi bili sprva neugodni, kajti pričakovati je, da bodo slovenska podjetja v centru odprla svoje podružnice. To pomeni, da se bo kapital iz Slovenije selil v Italijo kar bo za slovensko državo pomenilo izpad dohodka od davka na dobiček. Pozitivni učinki centra na Slovenijo so predvideni v določenem deležu razpoložljivih finančnih sredstev prelil v naložbe v najrazličnejše projekte v Sloveniji (Povzeto po Cigoj 1996, 16). Off-shore cona v Sloveniji Pobuda za ustanovitev offshore cone v Kopru se je pojavila najprej leta 1990. Ta naj bi temeljila na storitvenih dejavnostih kot so mednarodna trgovina, bančništvo in finančne storitve, zavarovalništvo, transportne storitve, registracija plovnih objektov ipd. Proizvodnja bi bila zanj manj zanimiva saj so njej namenjene običajne prostocarinske cone. Poleg ugodne davčne zakonodaje pa bi tuji kapital pritegnila tudi zagotovitev ugodnega davčnega statusa za tuje fizične osebe-rezidente off-shore cone. Ustanovitev take cone bi v obalno-kraški regiji povečal bruto domači proizvod za najmanj 50 odstotkov enako naj bi veljalo za turistični priliv.S cono bi regija dobila nov vir prihodkov iz naslova davkov, četudi bi bili nizki (brez ustanovitve cone bi jih sploh ne bilo). Brezposelnost bi se zmanjšala na minimum, zaradi

47

večjih potreb po poslovnih lokalih bi dobila delo gradbena podjetja, povečala bi vrednost nepremičnin v regiji. Posledično temu bi kupna moč prebivalstva rasla in s tem verižno pozitivno okrepila trgovinsko dejavnost. Argumenti, ki nasprotujejo ustanovitvi offshore cone v Kopru se nanašajo na težavnejši nadzor nad prometom (prehajanje med domačimi in offshore podjetji), večji pritisk na monetarni sistem, nevarnost pranja denarja, prihod tujega organiziranega kriminala (primer ruske mafije na Cipru) in težave pri vključevanj Slovenije v Evropsko unijo (Povzeto po Kaučič 1996, 10). Ekonomska cona Koper (Povzeto po Malnič 2001, 15) K razvoju obmejnega območja predvsem na slovenski strani so pripomogle tudi proste ekonomske cone. Prosta cona Koper obstaja že od leta 1967. V tem času je razvila učinkovito infrastrukturno in telekomunakicjsko omrežje ter ostale zmogljivosti za opravljanje dejavnosti mednarodnega poslovanja. Cona se nahaja v Luki Koper, ki je edino slovensko tovorno pristanišče, preko katerega poteka najkrajša transportna povezava med Srednjo in Vzhodno Evropo ter tako predstavlja pomembno, moderno mednarodno pristanišče, ki večino pretovora opravlja za zaledne države kot so Avstrija, Madžarska, Češka, Slovaška, Poljska, južni del Nemčije, Italijo, Švico in nekatere balkanske države. Celotno območje Luke Koper je v letu 1998 pridobilo status ekonomske cone, zakon pa zagotavlja posebne ugodnosti za opravljanje gospodarske dejavnosti do leta 2010. Najpomembnejše ugodnosti so: - uporabnik cone plačuje davek na dobiček po 10% stopnji - uporabnik cone ne plačuje ddv-ja za promet proizvodov, opreme in reprodukcijskega

materiala, ki se vnaša v cono zaradi proizvodnje za izvoz oziroma za opravljanje druge dovoljene dejavnosti ter storitev, ki se opravljajo v ekonomski coni in so neposredne povezano z izvozom

- uporabniku cone se prizna dodatna 50% davčna olajšava investiranega zneska v opredmetena osnovna sredstva v coni

- uporabniku cone se davčna osnova zniža za 50% izplačanih plač pripravnikom in delavcem, ki so bili najmanj 6 mesece prijavljeni pri Zavodu za zaposlovanje

- uporabnik cone lahko prosto brez vseh carinskih dajatev vnaša blago v cono iz tujine in iz preostalega carinskega območja Republike Slovenije ter ga prosto in brez kakršnihkoli dajatev iznaša iz cone v tujino

- blago, vnešeno v carinsko cono lahko ostane v coni brez časovnih omejitev - predpisane so minimalne carinske formalnosti in dokumentacija

48

6 SKLEP Sporazuma o maloobmejni menjavi sta bistveno pripomogla k gospodarskemu sodelovanju obmejnih območij Slovenije in Italije. Gospodarski odnosi italijanskega in slovenskega obmejnega območja sta zato danes na višji stopnji sodelovanja in povezovanja. Najprej cvetoča maloobmejna trgovina v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja kasneje sklenitev novih meddržavnih sporazumov o gospodarskem sodelovanju po osamosvojitvi Slovenije. Začetek reform, ki so postopoma privedle do ekonomske okrepitve države. Prizadevanja Slovenije k procesu približevanja za vstop v EU so najprej privedli k podpisu pridružitvenega sporazuma z EU. Ta je sicer zmanjšal pomen maloobmejnih sporazumov toda na drugi strani prav zahvaljujoč njim se je sodelovanje še okrepilo. S črpanjem pomoči iz posameznih evropskih programov pomoči je obmejno območje pridobilo nov značaj in spodbudo za korenitejši razvoj. Izvajanje programov pomoči čezmejnega sodelovanja je pripomoglo h krepitvi vezi med obema obmejnima območjema. Obmejna območja so dobila novo podobo. Regionalna zasnova kot nova ureditev Evrope in nudenju pomoči za razvoj regij je dalo obmejnima območjema nov sistem razmišljanja. Prikazala se je možnost ustanovitve enotne Primorske regije, ki bi presegla dosedanjo mejo kot zgodovinsko ločnico med državama. Za potrebe regionalne zasnove projekta enotne severnojadranske ali Primorske regije je potrebno sprejeti vrsto ukrepov, ki bodo v prid sodelovanju na obeh strani meje in preprečevali dosedanjo diskriminacijo predvsem italijanske strani. Več idej ponujenih na raznih forumih in seminarjih med državnimi organi in nevladnimi institucijami naj bi doprineslo k tesnejšemu sodelovanju in izkoristku komparativnih prednosti z obeh strani meje. Glede na splošno težnjo evropskega poenotenja in regionalizma si mora Primorska prizadevati za vzpostavitev tradicionalne enotnosti v tem naravno in zgodovinsko enotnem prostoru. V posebno ugodnih razmerah bi tako porojena čezmejna primorska evroregija lahko prerasla svoj prvotni okvir in navezala nase Istro do Reke na eni strani in deželo Veneto in Poadižje na drugi strani, s čimer bi nastala velika severnojadranska evroregija. Pri razmišljanju o bodoči regionalni ureditvi Primorske so kriteriji čezmejnega sodelovanja enako pomembni kot notranji kriteriji, tako eni kot drugi pa nedvoumno govore v prid regionalne ureditve Primorske. Povezovalno vlogo k boljšemu čezmejnemu gospodarskemu sodelovanju igrajo urejene transportne vezi in infrastruktura. Cestne in železniške povezave se pospešeno gradijo. Prenos shengenske meje iz slovensko-italijanske na slovensko-hrvaško mejo bo še bolj integriral nekdaj razmejeno naravno območje Primorske. Sodelovanje malih in srednjih podjetij z obeh strani meje bo po vstopu Slovenije v EU postalo bolj dinamično in obetovajoče za njihov skupen nastop do tretjih trgov, predvsem tržišč južne in vzhodne Evrope. Močno razvit industrijski bazen v obmejni italijanski pokrajini F-JK bo s svojimi izkušnjami pozitivno vplival na slovensko gospodarstvo in pripomogel k hitrejšemu razvoju predvsem storitvenih dejavnosti na slovenskem obmejnem območju. Pomemben bo prenos znanja in tehnologij, ki

49

bodo najpomembnejše pridobitve slovenskemu gospodarstvu pri sodelovanju s to italijansko pokrajino. Pričakujemo lahko rast proizvodnje in s tem povečanje dodane vrednosti, razvoj novih storitvenih dejavnosti, ustanovitev novih logistično ekonomskih multimodalnih centrov. Pozitivni učinki uveljavitve obmejnih območij obeh držav kot enotne gospodarske regije v Evropi bodo vzpodbudili k boljši organizaciji in izkoristku naravnih in človeških resursov. Premik shengenske meje iz sedanje slovensko-italijanske na slovensko hrvaško mejo bo privedlo k integraciji obeh pristanišč kot gonilne gospodarske sile celotne regije in ustanavljanju novih ekonomskih con. Sodobnejša transportna povezava pristanišč s tržišči srednje in vzhodne Evrope bo prispevala k ustanavljanju novih multimodalnih logističnih centrov in širitev storitvenih dejavnosti. Te bodo nedvomno prispevale k skladnemu gospodarskemu razvoju celotne regije.

50

7 POVZETEK / SUMMARY Zgodovine ne moremo izbrisati toda potrebno je misliti na prihodnost in usmeriti energijo v nadaljnji razvoj dobrososedskih odnosov med Slovenijo in Italijo. Ti odnosi so se danes občutno okrepili s pomočjo tesnejšega sodelovanja obmejnih območij in predstavljajo dobro osnovo za prihodnje generacije. Pomembno vlogo za ustvarjanje ugodne gospodarske klime so imele institucije kot so razvojne regionalne agencije na slovenski strani in finančne institucije za podporo malemu gospodarstvu na italijanski strani ter razvoj infrastrukture. Predvidevamo lahko, da ob nadaljnjem uspešnem izkoristku pomoči iz strukturnih skladov Evropske unije celotno obmejno območje obeh držav zaživi v novi luči in s tem še enkrat dokaže, da s skupnimi močmi se da veliko doseči. Posebno slovenska stran obmejnega območja bo, ob nastopu obmejnih območij obeh držav kot enotne evropske severnojadranske regije, pridobila na izkušnjah zelo gospodarsko razvite italijanske obmejne pokrajine Furlanije-Julijske krajine. Črpanje sredstev iz raznih razvojnih skladov EU za razvoj celotne regije bo v bližnji prihodnosti pripomoglo k skladnemu razvoju, zmanjšanju brezposelnosti in povečanju blagostanja na tem območju in s tem posledično lahko pričakujemo, da bodo ostali deli Slovenije sledili stopnji razvoja Primorske ter tako uresničile svojo zgodbo o uspehu. Ključne besede: obmejni sporazumi/ maloobmejno gospodarsko sodelovanje/ trgovinska menjava/ regionalizem/ program Phare/ Italija/ Slovenija SUMMARY We can not erase the history but is important to look forward for better future and to mantain good neighbour relationship between Slovenia and Italy. Those relationships are today much better formed with help of border regions cooperation and represent good basement for future generations. Important role for good economic clima had institutions like regional development agencies on Slovenian side and financial institutions for support of small enterprises on Italian side of border and also the development of infrastructure. We can expect that those institutios will use in best way the money coming from european structural fonds and so help entire border region to develop equally. Slovenian side of border region will got a lot from experiences of italian border region Friuli-Venezia Giulia which is a very developed and progressive region. The border regions from both sides will have to form as one european north adriatic region inside European union and in that way locate the resources they have to achieve better productivity, growth of life standard and defeating unemployment. Specialization in service sector of industry regarding the capacities of ports and looking forward to promote turism will have to be most important goals for the region. Linking enterprises with same production from both sides of border regions will help the region cohesion and making a very competitive one inside European union. Key words: cross-border agreements/ cross-border economic cooperation/ regionalism/ Phare program/ Italy/ Slovenia

51

8 SEZNAM VIROV 1. Agencija RS za regionalni razvoj (10.10.2003). Informacija o izvajanju Interreg programa

v Sloveniji. [Online] URL: http://www.sigov.si/arr/4eu-p/1p-8-interreg_3a.html [10.03.2004]

2. Alič, Jani. 2000. Vse manj ovir za sodelovanje. Dnevnik 146, 3. 3. Benko, Riana. 2002. Strokovni priročnik: Na poti v EU. Ljubljana: Slovenski raziskovalni

inštitut za managment. 4. Bernard, Vlasta. 1994. Gospodarstveniki poslali politiki nedvoumni signal. Primorski

dnevnik 68, 3. 5. Bučar, Bojko. 1993. Čezmejno in mednarodno sodelovanje evropskih subnacionalnih

regij. Annales 3, 211-218. 6. Cigoj, Vito. 1996. Off-shore center v Trstu. Evropsko trženje 45, 16. 7. Cizelj, B. 2000. EU and cross-border regional economic cooperation. Ljubljana. Fakulteta

za transport in pomorske študije. 8. CMSR – Center za mednarodno sodelovanje in razvoj. 2000. Obmejno gospodarsko

sodelovanje. 9. CMSR – Center za mednarodno sodelovanje in razvoj. 1994. Poslovati z Italijo. 10. Dejak, Bojan. 2002. Državni razvojni program RS 2001-2006. Povzetek predloga. 11. Devetak, Karlo. 1994. Krepitev kljub hudi konkurenci. Primorski dnevnik 7, 8. 12. Gulič, Andrej, Kržičnik, E., Praper, S. 1998. Nekaj vprašanj in predlogov ob

priključevanju Slovenije k Evropski uniji. IB revija 1-2-3, 16-27. 13. GZS – Gospodarska zbornica Slovenije. 1989. Interni podatki o zunanjetrgovinskem

prometu. 14. GZS - Gospodarska zbornica Slovenije. 1999. Prikaz blagovne menjave med Slovenijo in

Italijo. SKEP – Služba za konjukturo in ekonomsko politiko. 15. GZS – Gospodarska zbornica Slovenije. 2000. Slovenia – current economic trends 1999-

2001. Pomladansko poročilo 2000. 16. Hontelez, John. 1998. Evropska unija. V Evropska unija, Slovenija in trajnostni razvoj,

urednik V. Ogorelec-Wagner. Ljubljana: Umanotera. 17. IET – Instituto economico di Trieste. 1989. La possibilita di colaborazione in aspetto

economico ed instituzionale tra Jugoslavia e Italia sulla zona littorale. 18. Kaučič, Primož. 1996. Off-shore Slovenija, Da ali Ne. Podjetnik 2, 8-10. 19. Kocjan, Miro. 1999. Alpe-Adria – za ''Evropo regij''. Primorska srečanja 213, 2. 20. Krajc, Gregor. 2002. Phare je več kot le denar. EU novice/news 58, 6-7. 21. Malnič, David. 1994. Primorska kot čezmejna evropska regija. Primorska srečanja

153/154, 24-25. 22. Malnič, David. 2001. Institucionalni vidiki za čezmejno gospodarsko sodelovanje z Italijo.

Primorska srečanja 4, 427-429. 23. Malnič, David. 2001. Bodoče sodelovanje pristanišč Koper in Trst. Primorska srečanja 4,

13-16. 24. Malnič, David. 1999. Italijani nas stiskajo pri cenah. Gospodarski vestnik 27, 20-22. 25. Malnič, David. 1994. Vloga Slovenije pri uveljavljanju strategije italijanskega

severovzhoda. Primorska srečanja 163, 722-726.

52

26. Malnič, David. 2003. Inveticije italijanskih podjetij v Sloveniji. Primorska srečanja 6, 71- 79.

27. Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj. 1996. Slovenija – strategija ekonomskih odnosov s tujino. Od pridruženega do polnopravnega članstva v Evropski uniji.

28. Petzold W., R. Skorubski, U. Wisser. 2000. Priročnik o strukturnih pomočeh Evropske skupnosti, urednik V. Hazl. Ljubljana: Ministrstvo RS za šolstvo in šport

29. Rener, Tatjana. 2003. Obmejno sodelovanje in proces širitve EU. V Posledice širitve EU, urednik P. Demšar Mitrovič. Ljubljana: Ministrstvo za okolje, prostor in energijo.

30. Sfiligoj, A., M. Glas, S. Gorup, R. Leonardi, R. Nanetti, U. Poli, P. Rosso, E. Slanisca. 2000. Strategija MSP: Sistematična podpora sodelovanju med malimi in srednjimi podjetji v obmejni regiji med Slovenijo in Italijo. Sklepno poročilo. Ljubljana. Ministrstvo za malo gospodarstvo in turizem.

31. Silina, Mara. 1998. Priprave na širitev. V Evropska unija, Slovenija in trajnostni razvoj, urednik V. Ogorelec-Wagner. Ljubljana: Umanotera.

32. Skok, Martina. 2001. Premagovanje družbeno-ekonomskih ovir v čezmejnem povezovanju. Primorska srečanja 4, 758-763.

33. Smouts, Marie-Claude. 1998. The region as the new imagined community? V Regions in Europe, urednika P. Le Gales, C. Lequesne. London and New York: Routledge.

34. Stare, Matjaž. 1996. Maloobmejna trgovina. Podjetnik julij/avgust, 20-21. 35. SURS - Satistični urad RS. (05.03.2004). Statistični letopis za leto 2003. [Online]

URL:http://www.stat.si/letopis/2003/24_03/24-04-03.asp?jezik=si [05.03.2004] 36. Vuga, Lucijan. 1999. Iztočnice za čezmejno sodelovanje. Primorska srečanja 219/220, 530-

533.

53

9 SEZNAM TABEL TABELA 1: PREGLED MALOOBMEJNE BLAGOVNE MENJAVE MED SFR

JUGOSLAVIJO IN ITALIJO ZA OBDOBJE 1981-1988 (v mlrd ITL) TABELA 2: BLAGOVNA MENJAVA Z ITALIJO ZA OBDOBJE 1983-1989 (v mio

USD) – Jugoslavija TABELA 3: BLAGOVNA MENJAVA Z ITALIJO ZA OBDOBJE 1983-1991 (v mio

USD) – Slovenija TABELA 4: TRGOVINSKA MENJAVA MED SLOVENIJO IN ITALIJO ZA OBDOBJE

1993-2003 (v mio EUR) TABELA 5: TRGOVINSKA MENJAVA MED ITALIJANSKO POKRAJINO F-JK IN

SLOVENIJO ZA OBDOBJE 1993-1997 (v mio EUR) TABELA 6: TRGOVINSKA MENJAVA MED OBALNO-KRAŠKO IN

SEVERNOPRIMORSKO REGIJO Z ITALIJO ZA OBDOBJE 1996-2003 (v mio EUR)

TABELA 7: PREDSTAVITEV OBMEJNIH REGIJ TABELA 8: DELITEV SREDSTEV ZNOTRAJ PROGRAMA INTERREG V OBDOBJU

1994-2001 (v mio SIT)

54