Smernice za kulturo radijskega govora (na primeru Radia Slovenija)

Oddelek za slovanske jezike in književnosti


Diplomsko delo


Smernice za kulturo radijskega govora (na primeru Radia Slovenija)


Mentorica: Študentka:
Doc. dr. Melita Zemljak Jontes Natalija Sinkovič

Somentorica:
Doc. dr. Alenka Valh Lopert

Ljubljana, marec 2010






I


POVZETEK

V diplomskem delu preučujem jezik, govor in vloge govornih osebnosti na Radiu Slovenija. Radijska govorna osebnost je zapleten in večplastni člen med poslušalci in vsebino. Zahteva ogromno znanja, ki se ga ne da celovito naučiti v nobeni sorodni institucionalizirani ustanovi. Samo »lep glas« in obvladovanje pravorečja sta premalo, radijska govorna osebnost mora imeti še primerno barvo glasu, obvladati mora naglas slovenskega knjižnega jezika, vse segmente stavčne fonetike (intonacijo, register, ritem in hitrost govora, glasnost, členitev besedila), znati pravilno dihati, negovati svoj glas. Ko to temeljito obvlada, lahko svoj govorni nastop nadgradi z živostjo, energičnostjo, s prepričljivostjo. Radijski govorec mora biti ne le glasovno, ampak tudi strokovno usposobljen, široko razgledan ter čustveno, psihično uravnovešena osebnost – in predvsem v službi poslušalca. V raziskovalnem delu predstavljam način izobraževanja radijcev v Centru za kulturo govora. Posebna pozornost je namenjena tudi pisanju za radio; to se v marsičem razlikuje od pisanja za medije, ki jih ljudje prebirajo ali gledajo. Pisanje za uho zahteva temeljito poznavanje slovenskega knjižnega jezika, z veliko mero občutka za govorjeni jezik, z bogatim besednim zakladom, s smislom za ritem v stavku; stil pisanja pa mora biti prilagojen dejstvu, da je radijsko sporočilo enkratno in neponovljivo in ga poslušalci le slišijo.

Ključne besede: radio, radijska govorna osebnost, napovedovalec, voditelj, »pisanje za uho«, Center za kulturo govora.

ABSTRACT



The thesis deals with language, speech and the role of speakers at Radio Slovenia. A radio speaker is a complex link between listeners and the subject matter. One has to have wide knowledge of various areas, which can not be learned in any similar institution. A good speaker has to have much more than just »a pleasant voice« and a working knowledge of grammar and rhetoric. For radio address, a suitable tone of voice, mastering the accent of the standard Slovenian literary language, a command of all aspects of sentence phonetics (i.e. intonation, register, rhythm of speech, speed, volume, repartition of text) are also a must. A speaker has to master the proper





II


breathing technique and learn to take care of his or her instrument – the voice. Having gained control of all these skills, one can start upgrading one's performance with vivacity, energy and persuasiveness. A radio speaker also has to be professional, competent, well?read, as well as emotionally and mentally stabile. Above all he or she has to serve the needs of the listener. The thesis describes the method of speakers' education used at the Centre for Quality Radio Speech at Radio Slovenia. Special attention is also paid to writing for the radio, which is in many ways different from writing for other media: newspapers or television. »Writing for the ear« demands a deep, thorough command of the Slovenian written language and a sharp sense for the spoken language, as well as a rich vocabulary and a feel for the rhythm of the sentence. The style of such writing must conform to the essence of radio?conveyed messages – they are basically unique, since they cannot be repeated or re?read.

Key words: radio, radio speaker, announcer, anchor, »writing for the ear«, Centre For Quality Radio Speech.







III

KAZALO VSEBINE



POVZETEK.......................................................................................................II

ABSTRACT .......................................................................................................II

1 UVOD..............................................................................................................1

2 RADIJSKI GOVOR...............................................................................4

2.1 Glas...............................................................................................................4

2.2 Radijski glas..............................................................................................6

2.3 Govor...........................................................................................................8

2.3.1 Radijski govor..........................................................................................9

2.3.1.1 Branje............................................................................................11

2.3.1.2 Govorno branje .............................................................................12

2.3.1.3 Prosto govorjenje ..........................................................................13

2.3.2 Jasna artikulacija....................................................................................14

2.3.3 Besedni naglas v slovenskem knjižnem jeziku......................................15

2.3.4 Stavčna fonetika.....................................................................................16

2.3.4.1 Intonacija.......................................................................................16

2.3.4.2 Register .........................................................................................17

2.3.4.3 Ritem govora.................................................................................18

2.3.4.4 Hitrost govorjenja .........................................................................19

2.3.4.5 Glasnost.........................................................................................20

2.3.4.6 Barva glasu....................................................................................20

2.3.4.7 Členitev besedila...........................................................................22

2.3.4.7.1 Členitev besedila s premori...............................................22

2.3.4.7.2 Členitev besedila s hitrostjo..............................................24

2.3.4.7.3 Členitev besedila z intonacijo ...........................................24

2.3.4.7.4 Členitev besedila z registrom............................................24

2.3.4.7.5 Členitev besedila po aktualnosti .......................................25

2.3.5 Pravilno dihanje .....................................................................................25

2.3.6 Nega glasu..............................................................................................28

2.4 Radijska govorna osebnost................................................................31








IV

2.4.1 Odnos poslušalec – radijska govorna osebnost......................................31

2.4.2 Vpliv radijske govorne osebnosti na sporočilo......................................33

2.4.3 Kaj oblikuje radijsko govorno osebnost ................................................34

2.4.4 Vrste radijskih govorcev ........................................................................36

2.4.4.1 Radijski napovedovalec ................................................................37

2.4.4.2 Radijski novinar ............................................................................39

2.4.4.3 Radijski voditelj............................................................................41

3 RADIJSKI JEZIK – pisanje za uho .....................................................44

3.1 Jezik v množičnih medijih .................................................................44

3.2 Radijski jezik – pisanje za uho.........................................................44

3.2.1 Posebnosti radijskega jezika ..................................................................46

3.3 Radijska praktična stilistika.............................................................49

3.3.1 Načelo slovnične pravilnosti ali norma radijskega jezika......................50

3.3.2 Načelo jasnosti .......................................................................................54

3.3.3 Načelo živosti.........................................................................................56

3.3.4 Načelo jedrnatosti ..................................................................................58

3.3.5 Načelo natančnosti.................................................................................61

3.3.6 Načelo uglajenosti..................................................................................65

3.3.7 Načelo primernosti.................................................................................66

3.3.8 Načelo lahkotnosti..................................................................................68

3.3.9 Načelo naravnosti...................................................................................70

3.3.10 Načelo besedne čistosti........................................................................71

3.3.11 Piljenje .................................................................................................73

4 CENTER ZA KULTURO GOVORA NA RADIU SLOVENIJA..75

4.1 RTV Slovenija........................................................................................75

4.2 Center za kulturo govora...................................................................75

4.3 Govorna šola...........................................................................................79

4.4 Ure pri fonetikih....................................................................................82

4.5 Ure pri mentorjih..................................................................................83

4.6 Evalvacija.................................................................................................87








V

5 SKLEP..........................................................................................................89

6 VIRI IN LITERATURA....................................................................91

6.1 Viri..............................................................................................................91

6.2 Literatura.................................................................................................95






VI


KAZALO SLIK



Slika 1: Položaj glasilk: a) pri dihanju, b) pri tvorjenju glasu .................................1
Slika 2: Dihanje: a) navadno, b) govorno ..............................................................26
Slika 3: Vrste dihanja.............................................................................................27
Slika 4: Laswellov model sporočanja ....................................................................46
Slika 5: Schramov osnovni model procesa komuniciranja ....................................47
Slika 6: Jezikovne plasti.........................................................................................71








VII

KAZALO PREGLEDNIC


Tabela 1: Dolžina stavkov in berljivost po Mencherju..........................................68
Tabela 2: Optimalna razumljivost – dober jezik (po Schneiderju) ........................70





VIII



1 UVOD


Današnjemu času vladajo mediji in informacije. Množična občila so se zelo ukoreninila, prerasla vsa pričakovanja in raznovrstne informacije srečujemo tako rekoč na vsakem koraku. Poleg klasičnih množičnih medijev (tisk, radio, televizija) se pojavljajo tudi nove oblike (npr. svetovni splet). Vse hitrejši razvoj govornih medijev (radia in televizije) (Šeruga Prek 2004: 1) je težišče večplastnega vplivanja (tudi jezikovnega) na slovensko javnost odločno premaknil v prid javnim govorcem v medijih (prav tam). Skupaj z množičnostjo pa se znižujeta kakovost govorne kulture in raven govorjenega jezika; pravorečna in slovnična norma jezika postajata vse bolj ohlapni. Cilji diplomskega dela z naslovom Smernice za kulturo radijskega govora (na primeru Radia Slovenija) so strniti ugotovitve iz obstoječe literature o posebnostih radijskega jezika, ugotavljati in pojasnjevati lastnosti, znanja in veščine, ki jih morajo imeti in obvladati radijske govorne osebnosti, ter predstaviti, zakaj in v čem je radijski jezik tako poseben. Predmet diplomskega dela so jezik, glas in govor izključno na programih Radia Slovenija.

Programi RTV Slovenija pomembno vplivajo na oblikovanje jezikovne kulture ter kulture govora in nastopanja, saj oblikujejo kakovostne standarde javnega komuniciranja (ZRTVS). Namen diplomskega dela je prikazati, kako se Radio Slovenija s sistematičnim vzgajanjem svojih kadrov, ki se pojavljajo pred mikrofonom, trdovratno upira ohlapnosti pravorečne in slovnične norme slovenskega knjižnega jezika. Izoblikovanje kakovostne radijske govorne osebnosti je dolgotrajen proces in zahteva resen pristop. Kandidate za suveren govorni nastop pred mikrofonom na Radiu Slovenija izobražuje Center za kulturo govora. Radijska govorna osebnost mora poleg slovničnih pravil in pravorečja do podrobnosti obvladati še tehniko radijskega govora, vešča mora biti tudi vrhunskega podajanja sporočila. Pot od začetne avdicije do vrhunskega radijskega govornega interpreta je dolgotrajna in zahtevna. Namen diplomskega dela je tudi predstaviti način izobraževanja in usposabljanja kandidatov za radijske govorce v Centru za kulturo govora na Radiu Slovenija in opozoriti na posebnosti, po katerih se radijski jezik razlikuje od jezika v drugih medijih. Radijski jezik je namreč enkraten, neponovljiv in minljiv, zato mora biti pisna predloga za govor napisana tako, da sporočilo razume vsak poslušalec že med prvim poslušanjem.




1


Poleg pravopisnih norm mora radijski jezik upoštevati zvočno plat jezika, torej, kako bo napisano zvenelo, ko bo prebrano. Jezik mora biti zelo preprost, enoznačen in razbremenjen vseh odvečnih besed, ki bi utegnile otežiti razumevanje, vendar ne za




Predpostavke:

1. Pisanje za uho zahteva temeljito poznavanje jezika, z veliko mero občutka za govorjeni jezik.

2. Samo »lep glas« in obvladovanje pravorečja sta premalo za kakovostno radijsko govorno osebnost.

3. Center za kulturo govora na Radiu Slovenija daje napovedovalcem in novinarjem dovolj znanja za suveren govorni nastop pred mikrofonom.

4. Center za kulturo govora namenja premalo pozornosti voditeljem, njihovemu jezikovno?govornemu znanju, predvsem pri prostem govorjenju.

V uvodnem delu predstavljam izhodišča za izbor obravnavane tematike in namen diplomskega dela.

Drugo poglavje namenjam natančnemu preučevanju literature o glasu, posebej radijskem, govoru, radijskem govoru ter radijski govorni osebnosti. To bom preučila z vidika poslušalca, ugotavljala njen vpliv na sporočilo in predstavila, kaj jo oblikuje oziroma katere so njene nujne lastnosti, veščine in znanja. V teorijo poskušam umestiti tudi predstavitev razlik med radijskimi govornimi osebnostmi. Sodobne radijske govorne osebnosti in razdelitev vlog radijskih govorcev opredeljujem na podlagi izkušenj, obstoječe literature in odgovorov urednika Vala 202 Mirka Štularja na vprašanja strukturiranega intervjuja.

Tretje poglavje vsebuje pisne predloge radijskih sporočil, ki so v večini primerov še vedno podlaga za dober radijski govor. Literature, ki bi usmerjala k dobremu in učinkovitemu pisanju radijskih sporočil, je zelo malo in še ta je v večini primerov napisana za tuje jezike. A nekatere smernice so vseeno dobrodošle. Radijska sporočila






ceno kakovosti informacije in nižje jezikovne kulture.





2


naslovnik (torej poslušalec) samo sliši, pri sprejemanju ne sodeluje nobeno drugo čutilo, zato zahtevajo še pozornejšo obravnavo. Pravila jezikovne stilistike bom zato obogatila z ugotovitvami praktikov pisanja za radio in opozorila na zakonitosti, po katerih se pisanje za radio razlikujejo od tistega za druge medije.

Četrto poglavje je študija primera. Na podlagi odgovorov na vprašanja vodje Izvedbe na Radiu Slovenija Pavleta Jakopiča, vodje Centra za kulturo govora Suzane Köstner ter dolgoletne radijske napovedovalke in mentorice za govor Nataše Dolenc predstavljam Center za kulturo govora – njegovo poslanstvo in potek izobraževanja, obveznega za vsakega radijskega govorca, preden sede pred mikrofon.

V diplomskem delu uporabljam deskriptivno metodo, metodo analitične primerjave virov in metodo strukturiranih intervjujev.







3

2 RADIJSKI GOVOR



2.1 Glas

Človek glas ustvari z glasilkami1 (Marc in Torkar Papež 2006: 34), ki se tresejo, pri tem sodelujejo še druga govorila (trebušna prepona, rebra in mišice prsnega koša, oba režnja pljuč, sapnici s sapnikom, grlo, stene žrelne, ustne in nosne votline, jezik, zobje in ustnice). Glasilki se pri glasnem govorjenju v slovenščini treseta pri vseh samoglasnikih in pri večini soglasnikov. Take glasove imenujemo zveneče. Pri nezvenečih pa sta glasilki povsem razmaknjeni. Glasovi sestavljajo večje govorne enote (zloge, besede, stavke, povedi), ki jih izgovarjamo na določeni višini z določeno intonacijo, barvo, jakostjo (močjo), s hitrostjo in premori. Izrazne možnosti človeškega glasu so večplastne, z neskončno različic in nepregledno kopico pomenov (prav tam).





Slika 1: Položaj glasilk: a) pri dihanju, b) pri tvorjenju glasu (Žvar 2001: 81)

Glas (Škarić 1999: 194–197) se izoblikuje kot rezultanta prirojenih lastnosti fonacijskih organov (podoben je glasu naših staršev in je nezamenljiv), pridobljenih okvar in bolezni govornih organov (večino preprečujemo in zdravimo, strokovno pomoč lahko poiščemo pri foniatrih in logopedih), načina življenja (ali govorimo pretežno na prostem, ali v hrupu, ali pa pretežno komorno), delovanja družbe (najmočneje se oblikuje s posnemanjem glasu ljudi, s katerimi se želimo identificirati), naše psihe, etične in estetske zavesti in tehnike foniranja, t. i. šolanja glasu. Slednja omogoča najbolj gospodarno izkoriščanje diha, foniranje s čim manj diha, ne iz prepolnih in ne iz prepraznih pljuč, kar najsproščenejšo držo grla, dobro izkoriščanje


1 Glasilke so dvodelni govor(il)ni organ, ki z nihanjem obeh približanih glasilk daje glasovni zven, ton, z oddaljevalno razsežnostjo, amplitudo, pa jakost (glasnost) (Toporišič 1992: 50).










4


rezonatorja, poslušanje svojega glasu, vzpostavitev dobre in poudarjene telesne vokalne sheme, kot so: sproščena diafragma s težiščem pritiska izdiha na trebušnih mišicah, intenzivno doživetje vibracij na loku trdega neba malo izza zgornjih sekalcev, odsotnost nazalnega rezonatorja, vse pa sproščeno, brez občutka napetosti grla (prav tam).

Pri oblikovanju glasu sodeluje veliko fizičnih in psihičnih dejavnikov (Berry 1998:

12). V glasu so vkodirani anatomija posameznika, senzualnost in temperament, tudi biografija. Glas je izraz notranjosti, jaza in procesnih dejanj: od krčevitega stokanja do poetične ubranosti (Škarić 1999: 191–192) in (Berry 1998: 7–9) zapletena zmes tega, kar slišimo, kako to slišimo in kako se podzavestno odločimo to uporabiti glede na osebnost in izkušnje. To je odvisno od štirih dejavnikov: okolja, »ušes«, telesne gibčnosti in osebnosti. Za razvoj glasu je najpomembnejše okolje v zgodnjem otroštvu, govoriti se naučimo s posnemanjem, zato govorimo sprva približno tako kot naša družina, s podobno melodijo, pozneje pa sodelujejo še ti dejavniki: čustveni odzivi na družino in okolje, stopnja dojemljivosti za zvok, potreba po komuniciranju in težave ali lahkotnost, s katero to počnemo. Zelo pomembno je tudi zaznavanje zvoka. Tisti, ki slišijo razločneje, spoznavajo več različnih možnosti glasovnega ustvarjanja. Glas je torej neverjetno občutljiv za dogajanje okoli sebe (prav tam) in težko je o njem govoriti na splošno, saj je osebna značilnost vsakega posameznika.

Škarić (1999: 193–194) opisuje pomen nekaterih znakov v glasu: močan glas pomeni bes, trmo, grozo, nemir, zmeren pa ugodne občutke, spočitost, zabavo in skladne odnose z drugimi in z vsem. Prsni glas pomeni krepost, drznost in samozavest, čelni (falzet2) pa samopodcenjevanje. Tudi nazalnost3 je simptom umikanja in odbijanja. Glas, v katerem se sliši veliko sopihanja in izgubljanja zraka, pomeni veliko stopnjo vznemirjenja. Vibrato4 je izraz globokih čustev, tremolo5 izraža strah. Iz glasu lahko razberemo tudi osebnostne lastnosti. Pridušen glas je značilen za introvertirane osebe,


2 Falzet je tonsko registrsko navzgor prestavljen glas zaradi skrajšane glasilčne raze. To skrajšanje je posledica glasilčne okvare ali neprimernega oz. samodejnega mišičnega delovanja. V falzetu govorimo z nekaterimi živalmi, včasih z majhnimi otroki, pa tudi zaradi velikega razburjenja (Toporišič 1992: 41).

3 Nazaliziranje je izgovarjanje glasovja z le priprtim vhodom v nosno votlino (Toporišič 1992: 128).

4 Vibrato je hitro, lahno nihanje višine tona zaradi večje izraznosti, zlasti pri godalih in petju (SSKJ 1998).

5 Tresenje glasu zaradi napake v pevski (govorni) tehniki (SSKJ 1998).










5


močan in preveč izrazit govor za ekstravertirane, agresivne. V glasu se lahko prepoznajo tudi nekatere sociološke kategorije: stopnja izobrazbe, vrsta poklica (manualni – intelektualni), življenjsko okolje, pripadnost družbenemu sloju ipd. (prav tam). Z glasom torej nehote izražamo tudi sebe, svoje čustveno stanje, osebnostne lastnosti in socialni položaj.

Raziskave o motnjah glasu (Škarić 1999: 194–197) kažejo, da te razvrednotijo govorca, kajti človeku z disfoničnim glasom pripisujemo slabše lastnosti, kot jih ima v resnici. Glas lahko kultiviramo in ga približamo idealu univerzalnega. Idealen je tisti, ki omogoča posamezniku, da z govorom kar najpopolneje izpove svoj osebni ideal. Narediti tak glas je težko, saj je nekje blizu meje možnega. To ni kompakten glas, ampak je difuzen in usklajuje različne lastnosti. Lep glas mora biti nadpovprečno izražen v voluminoznosti in v t. i. peščenosti (v zelo nizkih in zelo visokih področjih spektra), z majhno količino šuma in zmehčan s komaj opaznim vibrantom. Znotraj tako ozkih meja obstajajo največje možnosti za razmah individualnega glasu (prav tam).

Na večino lastnosti našega glasu ne moremo vplivati, lahko pa se ga naučimo pravilno uporabljati, izrabljati njegove neskončne zmožnosti in ga negovati. Idealnega glasu ni, lahko se mu le bolj ali manj približamo.

2.2 Radijski glas

Vsak človek ima zase značilen, unikaten glas, vendar ni vsak glas primeren za govor po radiu (Dolenc 2009). Zanj je pomembno, da je prijeten za poslušanje, da govoreči z njim izžareva svojo osebnost, da vešče in prepričljivo podaja izrazno vrednost sporočila in obenem razkriva tančice svojega razpoloženja, temperamenta in tako priteguje pozornost poslušalcev.

Glas je nekaj, kar zaznamuje vsakega posameznika, podobno kot prstni odtis. Glas je enkraten, neponovljiv, pri vsakomur drugačen. Glasovi so si lahko podobni, vendar niti dva nista enaka. Zato je zame glas nekakšna zvočna osebna izkaznica. Radijski glas je mnogo bolj skrivnosten kot televizijski, ker ne vidiš govorečega in ob tem si poslušalec dostikrat v svoji domišljiji predstavlja osebo,




6


ki se največkrat ne ujema z resnično podobo govorca. Moj glas na začetku ni bil vsem všeč. Nizek glas je moja posebnost in s svojim glasom sem se sprijaznila, to sem jaz. In čeprav moj glas ni žameten, morda je malce zastrt, so ga ljudje sprejeli in ga imajo za lepega, meni pa se zdi predvsem zanimiv (Dolenc 2009).




Glas je radijskemu govorcu edino sporočevalno orodje (Kosi 2002: 21), poslušalci ga prepoznajo po njegovem svojstvenem glasu, posebnem zvenu, barvi in tonu. Radijski glas (Bizilj 2003: 212) naj bi bil nemoteč – blagozvočen in brez govornih napak, dobro artikuliran (glasovi so jasni in čisti, ne izgovorjeni malomarno), ne prehiter in ne prepočasen, izžarevati mora človečnost oz. odslikavati govorčevo osebnost (nežen, odrezav, grob). Poslušalec si ustvari podobo o govorečem na podlagi njegovih govornih zmožnosti in prirojenih glasovnih sposobnosti: višine in intonacije, razpona, moči, kakovosti oz. barve glasu. Prava kombinacija vseh teh lastnosti je temelj za radijsko govorno osebnost, seveda pa le redko naletimo na idealno (pravzaprav idealne ni, lahko se ji le bolj ali manj približamo, op. avtorice). Radiu se slabo prilegajo pretirana interpretacija, vzvišenost in patetičnost (prav tam). Glas je zelo pomemben za radijsko govorno osebnost, zato si mora prizadevati, da ga neguje, gradi (izboljšuje, izpopolnjuje) in obvladuje, saj lahko glas kaj hitro izda njeno trenutno čustveno stanje, slabo počutje … Glas (Berry 1998: 19–20) je izjemno občutljiv na vsak občutek nelagodnosti. V vsakdanjem življenju vpliva nanj že razburjenost ali neobvladovanje razmer, občutek nemoči. Strah sproži vse obrambne mehanizme in tako ustvari napetost, ki jo občutimo predvsem v zgornjem delu telesa, v vratu in ramenih. Če zaradi napetosti začnemo prenapenjati glas, opozarja Berryjeva, se bo verjetno zgodilo tole:

1. glas se bo zvišal in dobil »čudno«, nekako nedoločljivo barvo. To uniči njegovo gibčnost in naravno melodijo in namesto pogovornega dobimo retorični ton;

2. ves zvok se širi navzven z enako silo, kar poslušalca odbije, saj mu udarjamo na uho, namesto da bi ga pritegnili;

3. napetost v vratu zakrči grlo in onemogoči nižje, prsne tone. Prek tona potegne nekakšno prevleko, tako da ta deluje monotono ne glede na razpon, ki ga dejansko uporabljamo. Melodijo izniči, tako da vse, kar govorimo, postane posplošeno in nedoločno;










7


4. ker glas prenapenjamo, se poslušalec bolj zaveda zvoka kot besede.

Torej, če je vrat napet in pri tem poskušamo okrepiti glas, bomo zvok potiskali iz grla in tako glas osiromašili za vse zanimive podtone. Energija bo na napačnem mestu, saj prav grlo nikoli ne sme občutiti napora (Berry 1998: 19–20).

Radijska govorna osebnost mora obvladovati svoja občutja nelagodja (neprijetnega, neugodnega razpoloženja), ki se lahko opazi, kadar so vsebine vesele, govorec pa zveni naveličano, monotono in dolgočasno. Enako velja tudi za lagodje ((pre)dobrega razpoloženja, kadar je ta na meji evforičnega), ki lahko vpliva na neprimerno odzivanje (npr. smeh v napačnih trenutkih) ali neprimerno podajanje glede na vsebino (preveč navdušeno prebrane osmrtnice).

2.3 Govor

Govor (Marc in Torkar Papež 2006: 25) je sredstvo za medsebojno sporazumevanje, slušno uresničeno besedilo, človekova naravna osebna izkaznica, s katero se izrazijo prirojene lastnosti govoril, način življenja, družbene zakonitosti (vzori, vzorci, posnemanja), psihične, nazorske, etične in estetske naravnanosti, pridobljene okvare in bolezni govornih organov idr. (prav tam). Z govorom nevede in nehote povemo več o sebi. Govor (Škarić 1999: 37) je multimedialen, če ga primerjamo z enomedialnim – pisnim. Sistem jezikovnih znakov je v govoru samo eden izmed številnih, ti pa so: človeški glas, mimika, gesta in splošno vedenje človeka pri govoru. Z glasom so izrazne možnosti sporočila neskončne. Z menjavanjem barve glasu, jakosti, hitrosti govora, napetosti, z odmori, variacijami intonacij, vzkliki in s krikom, z različnimi paralaličnimi6 in perilaličnimi konvencionalnimi ali naravnimi zvoki, z vsemi odtenki joka, smeha in tišine nastane govorna polifonija – in vsestranska občutenost (prav tam).




6 Lalopatija je katerakoli govorna motnja; paralalija je zamenjevanje posameznih glasov pri govorjenju (Slovenski medicinski slovar 2007: 732, 528).










8


Pri govoru se lahko pojavljajo tudi govorne napake. Pogoja za zdrav glas sta anatomsko zdrav govorni aparat in odsotnost funkcijskih motenj pri izgovarjavi glasov. Škarić (1999: 207) pravi, da ima lahko govorec kakšno nepravilnost govornih organov: zajčje ustnice, razcepljeno nebo, gotsko nebo, kratek jezik, vezan jezik, krive zobe, nepravilen ugriz itn., razlogi so lahko tudi fiziološki (paraliza jezika, neba ali ustnic, izguba sluha ali možganska poškodba) ali pa funkcionalni (slaba navada, posnemanje napačnih vzorov). Govorne napake so že v svoji najbolj blagi obliki za poslušalce zelo moteče (prav tam). Najbolj slišne so (Podbevšek 1995: 3–4): sigmatizem (nepravilen izgovor sičnikov in šumnikov, npr. prenapeti s, c, z, mehčani šumniki, medzobni s, zazobni s idr.), rotacizem (napačen izgovor r?ja, npr. uvularni r, velarni r), nazalnost (nosljanje – izdišni zrak prehaja delno ali popolnoma skozi nos namesto skozi usta), narečni glasovi (trdi, zveneči h, o?jevsko obarvani a?ji, zamenjava monoftongov z diftongi itn.); tem motnjam se običajno pridružuje tudi narečna intonacija (prav tam). Nepravilen (Škarić 1999: 208) je lahko tudi vokalizem. Slabo izgovarjanje samoglasnikov je najpogosteje psihogeno, povezano z nevrozami: anksioznost, hezitacije, introvertiranost, agresivnost itn. Anksioznost izzove bolj centralen, bolj okrnjen in zaprt izgovor samoglasnikov, agresivnost pa bolj odprtega (prav tam). Nekateri posamezniki se niti ne zavedajo svojih govornih napak, tisti (Podbevšek 1995: 3–4), ki se jih zaveda, jih lahko popravi sam ali ob pomoči strokovnjakov. Včasih je treba na operacijo nosu, drugič pa pomaga samo popravilo zob (zlasti pri sičnikih in šumnikih). Poslušalci bi se sicer izrekovalnim motnjam bolj ali manj hitro prilagodili, vendar je treba vedeti, da lahko zvočna plat govora popolnoma zamegli vsebino jezikovnega sporočila (prav tam).

2.3.1 Radijski govor

Radijski govor je okrnjen telesne govorice in kot tak še posebej občutljiv na odtenke glasu, zato mora radijski govorec zelo dobro poznati svoj glas in obvladovati njegove odtenke za različne radijske govorne situacije (npr. razvedrilna oddaja zahteva drugačen odtenek glasu kot branje osmrtnic).






9


Govorjena beseda (Marc in Torkar Papež 2006: 34) je sestavljena iz glasov in glasovnih zvez, s posebnimi lastnostmi, ki jih zapisana beseda nima, npr. glasnost, naglas, hitrost izgovora … Že Aristotel je govorce opozarjal na to, kako naj uravnavajo glasovne lege (ton) za slikanje razpoloženj in kako naj oblikujejo ritem, da bo imel govor ustrezno zvočno podobo. Pravilna izgovarjava besede in njeno izrazno bogastvo sta dobrodošla v vsakem govornem položaju, še posebej pa sta izpostavljena v govorih, namenjenih javnosti (prav tam). Javen (Mahnič 1959: 90) je govor takrat, kadar govorimo javnosti – znanim, manj znanim ali povsem neznanim ljudem. Radio posreduje informacije le z govorom, to pa nikoli ni le nizanje besed, ampak ima vedno večjo izrazno vrednost. Z vsebino obvešča, vzgaja, zabava in še kaj. Radijski govorec mora za profesionalno opravljanje svojega dela poleg osnovnih slovničnih pravil in pravorečja (Mahnič 1959: 90):

imeti dar in posluh za besede, poznati mora njihovo moč, strastno jim mora biti vdan, nor mora biti nanje. Govorec mora imeti dovolj domišljije in tenkočutnosti, s čimer seveda ni rečeno, da razum, okus in predvsem smisel za mero nimajo važne vloge pri govorjenju – njegova čvrsta podpora in kontrola so. Ni dobrega govorjenja brez razumljivosti, jasnosti, preglednosti, nazornosti. Ne govori, dokler ne razumeš. Rajši črtaj vse tisto v besedilu, kar ni dovolj jasno. Kajti jasno mora biti tako zelo, da poslušalec vse ne samo sliši, ampak skoraj vidi. Lepo govorjenje je kakor organizem, ki ima glavo, trup in ude. Vsi deli, pravi Platon, se morajo držati drug drugega. Govorec mora razumeti njihov medsebojni odnos, določiti mora logične odnose med posameznimi pojmi. Le tako lahko ustvari red, ki je prvo počelo lepote. A ne zgolj suhi red logike, ne zgolj red arhitekture, pač pa tudi globokega ritma.

A to lahko postane šele, ko do podrobnosti obvlada tehniko, ki jo zahteva radijski govor. Govor (Podbevšek 1995: 3–4) se večini zdi naravna sposobnost, ki se je naučimo v otroštvu in jo pozneje v življenju ves čas izpopolnjujemo. Poklicni (radijski, op. avtorice) govorci pa morajo to svojo sposobnost nadgraditi in izpopolniti do zahtevnega kultiviranega govora – to pa se zgodi takrat, ko razvijejo zavest o svojem govoru, ko vzpostavijo dialog z njim (prav tam). Radijski govor (Crisell v Zgrabljić 2007: 57–58) odlikujejo nekatere lastnosti, ki niso značilne za običajni govor, in prav






10


zaradi njih je še posebej zanimiv. Večina radijskega govora je vnaprej pripravljenega in zato mu manjka spontanosti – obsežnosti, občasnih odmikov v nepomembnost in stran od teme, pa spet hitrega vračanja na temo, ponavljanja in omahovanja. Imenuje ga (»sceniran«) govor po vnaprej pripravljenem scenariju, podoben literarnemu. Še posebej je to opaziti, kadar je govor bran (prav tam). O tem, kako se čim bolj približati spontanosti tudi v govoru, ki je vnaprej pripravljen, pišem v poglavju o radijskem jeziku – pisanju za uho.7 Način radijskega govorjenja je raznovrsten:

2.3.1.1 Branje
Človeško uho je ustvarjeno za poslušanje govora in ne branja, zato naj bi bilo poslušanje branja za poslušalce naporno (Zgrabljić 2007: 57). To pa ne pomeni (kot zmotno menijo nekateri), da se na radiu ne sme brati, ampak pomeni, da je treba napisano prebrati tako, da bo zvenelo kot govorjeno, čim bolj naravno, neizumetničeno. »Od poklicnega bralca (npr. napovedovalca) pričakujemo, da mu beseda teče gladko in doživeto, sicer je rad enoličen, tj. stavčnofonetično reven, neprivlačen, utrujajoč« (Toporišič 1992: 11). Branje (Marc in Torkar Papež 2006: 75) je prepoznavanje dogovorjenih pisnih znakov za glasove, njihovo povezovanje v besede in razumevanje njihovega pomena – torej prekodiranje tipografskega koda (pisno?vidnega prenosnika) v govor, misel. To sposobnost in spretnost spremljajo številni dejavniki: naravna inteligentnost, izkušnje, jezikovno znanje, splošna razgledanost, zanimanje, razpoloženje, namen, pričakovanja in cilji. Bralec razumeva zapisano besedilo skozi filter svojega duševnega stanja in zapisom »dopisuje« – dodaja svoje lastne pomene (prav tam). Branje je torej »prevajanje« zapisanega besedilo v govorjeno.

Radijski bralci morajo brati z razumevanjem. To pomeni, da morajo popolnoma razumeti besedilo, ki ga interpretirajo, saj ga bodo le tako lahko razumeli tudi poslušalci; z interpretacijo morajo poudariti bistvo sporočila. Na Radiu Slovenija je veliko oddaj, pri katerih so besedila izjemno dolga, in ta prebirajo izključno napovedovalci, usposobljeni za interpretacijo raznovrstnih besedil. Pred branjem je treba besedilo zelo dobro pregledati, (če je le čas) ga prebrati, in to na glas! Še posebej


7 Več o pisanju za uho glej 3. poglavje.











11

to pravilo velja takrat, ko je treba brati »v živo«. Pogosto se zgodi, da je v besedilu past, ki je s tihim branjem ne opazimo. Na svetovnem spletu zasledimo tudi takole novico:

Iz šutdije, ki jo je opraivl nkei porfesor na Cambirdigu, izahja, da slpoh ni pmomebno v kaškenm vsrtnem rdeu so čkre v nkei bsedi, vžano je smao, da sta pvra in zdanja čkra na praevm msetu. Na pvri pgoled igzleda zleo knofuzno, vdnear je mžono kjlub tmeu barti. Rzalog je v tem, da mžogani ne brejejo vaske čkre psoebej, apmak bsedo kot cleoto (Anonymus).

Že res, da je mogoče prebrati tudi tako zatipkana besedila. Težava nastane, kadar se v besedilu pojavijo blizuzvočnice,8 tuja zemljepisna ali osebna imena, ki jih ne poznamo dovolj, da bi jih lahko v hipu prepoznali in izgovorili pravilno.

Radijsko branje je lahko nevtralno, logično, neinterpretativno ali interpretativno, čustveno obarvano. Neinterpretativno je branje (Erhartič 2007: 133) brez izrazitejših stavčnih poudarkov, z majhnimi intonacijskimi razponi, z logičnimi premori, ki sledijo členjenju napisanih misli, brez posebnega zvočnega barvanja besedila. Tudi hitrost je ves čas enaka in vizualni elementi govora niso izpostavljeni. Namen takega branja je le obveščanje brez bralčevega odnosa do besedila, brez čustvene zavzetosti. Kadar se logično branje napolni s čustvenim odnosom, pa govorimo o interpretativnem branju, ki se že približuje igralski oziroma odrski interpretaciji. V ospredju je čustveno doživetje in želi spodbuditi umetniško doživljanje (prav tam).

2.3.1.2 Govorno branje
Pomeni napisano besedilo prebrati tako, da bo imel poslušalec občutek, kot da govorec govori brez vnaprej pripravljene predloge, prosto. Ta veščina je značilna za voditelje osrednjih informativnih oddaj, še posebej televizijskih. Gledalce nagovarjajo suvereno v visoki knjižni slovenščini, v resnici pa »govorno berejo« »z bobna«. Enako tehniko uporabljajo tudi radijski voditelji (voditelji osrednjih informativnih oddaj in voditelji


8 Blizuzvočnice ali paronimi so besede z zelo podobno tvarno stranjo, a z različnim pomenom (enolog – etnolog, oglaševanje – oglašanje, trenirka – trenerka …) (Erhartič 2007: 48). Blizuzvočnica je beseda, ki je drugi v svoji izrazni podobi zelo blizu, tako da se po pomoti lahko zamenjuje z njo, npr. opravičiti in upravičiti, etničen in etičen … (Toporišič 1992: 10).










12


programov oz. programskih pasov). Govorno branje je lahko tudi branje po opornih točkah, ko govorec nima besedila napisanega v celoti, ampak govor sproti prilagaja opornim točkam in trenutnemu navdihu.

2.3.1.3 Prosto govorjenje
Prosto govorjenje (Šeruga Prek 1990: 45) veliko uspešneje vzpostavlja stik s poslušalcem in ga spodbuja k temu, da se odpove pasivni vlogi biti zgolj poslušalec. Govorjenje poslušalca ne le pritegne in mu olajša razumevanje, ampak ga vabi v vlogo sogovorca (prav tam). Prosto govorjenje praviloma poteka brez priprave in govorec nima časa za izbiranje besed, zato običajno izbere tisto, ki se je najprej spomni, uporablja tudi manjši obseg besedišča kot takrat, kadar lahko sporočila zapiše in ima možnost popravljanja in iskanja ustreznejših izrazov. Pravila ubesedovanja so pri prostem govorjenju manj stroga, delno celo glede vsebinske plati, še bolj pa glede skladnje, stroge izbire besed in njihove glasovne podobe. Kalin Golobova (2001: 64–

67) ugotavlja, da smo v dobi govorjene besede, vendar nismo dobro pripravljeni nanjo. Po večini je govorjenje popolnoma nepripravljeno, sogovorcu se moramo odzvati v hipu in pri tem je še posebej pomembno, kako kaj povemo, da upoštevamo retorična pravila, spoštujemo sogovorca in splošnokulturna ter predvsem jezikovna pravila – pravorečje, glasoslovje in stavčno fonetiko (prav tam). Popolnoma prosto govorjenje zahteva samodejno znanje pravorečne norme. Uporabljano naj bi bilo pri kontaktnih oddajah, v njih pa poslušalci (torej nepoklicni govorci) pogosto uporabljajo narečje in tudi poklicni govorci se manj strogo držijo knjižne norme (Tivadar 2003: 444). Delo na radiu zato zahteva obvladanje knjižnega jezika. Vsaka radijska postaja ima oz. naj bi imela svojo jezikovno politiko, prilagojeno svojemu dosegu in obsegu ter ciljni publiki.

V sodobnem radijskem programu se tipi govora pogosto mešajo – od prosto govorjenega (povsem nepripravljenega) do miselno pripravljenega branja, ki ima specifično intonacijo in je praviloma v knjižnem jeziku. Čeprav je klasičnega govornega dela radijskega programa vse manj ne le na zasebnih radijskih postajah,






13


ampak tudi na nacionalnih, imajo radijske postaje (tudi televizija) še vedno velik vpliv na oblikovanje slovenske govorne norme (Tivadar 2003: 444).9

2.3.2 Jasna artikulacija10

Vsak govorec (ne le radijski) si mora prizadevati za jasno artikulacijo. Izgovarjava (Škarić 1999: 203) se nanaša na segment govora, ki z govornimi sredstvi signalizira jezikovno obliko besed. Obstajata dve vrsti teh znakov: glasovi za foneme11 in suprasegmenti12 za prozodeme.13 Med znaki pa je vedno še prostor za izražanje govorčeve individualnosti, retorično interpretacijo in različne učinke: komične, resne, poetične, patetične idr. (prav tam). Izreka (Marc in Torkar Papež 2006: 35) je individualna, vsak človek ima svojstven način izgovarjave, ta je delno podedovan, lahko pa je pridobljen, naučen. Govor lahko kultiviramo in oblikujemo z vajami za zdravo, pravilno, primerno, močno, izrazito in prijetno artikulacijo – ta je jasna takrat, kadar se govorec potrudi pravilno izgovarjati ne le besede in zloge, ampak tudi posamezne glasove (prav tam). Razumljivost (Mahnič 1959: 19, 55) je artikulacijska akustična krepost – tako jasno in glasno oblikovanje glasov, da niso možne zamenjave, še posebej pri glasovih, ki imajo podobne lastnosti. Artikulacijska razumljivost je nujna lastnost radijske govorne osebnosti, njena izreka mora biti vedno popolnoma natančna, močnejša in izrazitejša kot pri običajnem govoru. Občinstvo hoče predvsem slišati in razumeti (prav tam). Radijski govorec se mora zavedati (Zidar 1996: 167) pomena čiste in natančne izreke – samoglasniki naj bodo čisti in jasni, soglasniki pa trdni; ne poudarjamo nenaglašenih besed (zaimkov, predlogov, veznikov, oblik pomožnega glagola biti, glagolskih morfemov se, si, nikalnic).




9 Več o knjižnem jeziku gl. poglavje 3.3.1.

10 Artikulacija ali izgovor je slušna uresničitev besede ali njenega dela (Toporišič 1992: 64).

11 Fonem je glas (ali skupina glasovnih variant), ki nasproti drugim glasovom v danem jeziku razločujejo pomen besed ali morfemov. Slovenski knjižni jezik ima 29 fonemov (Toporišič 1992: 42).

12 Suprasegmentalen je tak, ki je nad linearnim (osnovnim) odrezkom besede ali povedi oz. nad besedo, besedno zvezo ali povedjo. Pri besedi (besedni zvezi) so suprasegmentalni: naglašenost, naglas, mesto naglasa, kolikost. V okviru stavčne fonetike: členitev s premori, poudarjanje, intonacija, register, hitrost in glasovno barvanje (Toporišič 1992: 318).

13 Prozodem je enota prozodije, npr. kolikost, naglas, vrsta naglasa, količina naglasov ipd. (Toporišič 1992: 235).










14


Zvočna plat govora lahko popolnoma zamegli vsebino sporočila. Nenatančno izgovarjavo (Zidar 1996: 167) lahko poslušalci razumejo kot govorčev malomaren odnos do njih, kar lahko izzove odklonilno razpoloženje. Marsikatero izrekovalno pomanjkljivost (Marc in Torkar Papež 2006: 35) je mogoče popraviti ali celo odpraviti, tudi če izvira iz okvar govoril. Zanemarjena in nepravilna izgovarjava je motnja, s katero se oddaljujemo od razumljivosti, zato pogosto tudi od uspešnega sporazumevanja (prav tam).

Radijski mikrofon ne prenese govora z izrekovalnimi pomanjkljivostmi in nepravilnostmi, tudi ne zanemarjene in nepravilne izreke. Z nenatančnim izgovarjanjem posameznih glasov postane sporočilo nerazumljivo. Izgovarjati jasno in razločno pa ne pomeni nujno govoriti počasi. Z veliko vaje je mogoče doseči zdravo, pravilno, primerno, močno, izrazito in prijetno artikulacijo, četudi so začetne možnosti pičle. Pomembno pa je, da se pred vsakim govornim nastopom temeljito pripravimo na govorjenje in razgibamo govorila.

2.3.3 Besedni naglas v slovenskem knjižnem jeziku

Naglas14 je slovnična lastnost besede. Z njim dosežemo jakostno in tonsko izrazitost samoglasnikov, kar bistveno vpliva na besedni pomen. Jakostno naglašeni samoglasniki so izgovorjeni z večjo močjo kot nenaglašeni, lahko so tudi tonsko višji (Marc in Torkar Papež 2006: 36). Mesto naglasa (Toporišič 1992: 105) je zlog, na katerem ima naglasna beseda jakostno ali tonemsko izrazitost, ki vpliva na vse preostale zloge. V nekaterih besedah je lahko tudi več naglasnih mest. Ločimo mesto naglasa na zadnjem zlogu (oksitoneza), ne na zadnjem zlogu (baritoneza), na predzadnjem zlogu (paraksitoneza), predpredzadnjem zlogu (proparoksitoneza). Mogoče je tudi na prvem ali edinem zlogu. Nekateri jeziki imajo stalni naglas, npr. francoščina na zadnjem zlogu, poljščina na predzadnjem, makedonščina na predpredzadnjem, češčina na prvem zlogu. Pri drugih je mesto naglasa neobvezno, npr.


14 Naglas je fonetično?fonološka lastnost zloga glede na druge zloge v govornem nizu (Tivadar 2004a:

35). Naglas, akcent ali poudarek je izrazitost (jakostna, tonemska) enega zloga (v tvorjenkah tudi enega ali dveh, ali več) nasproti drugemu iste besede ali ene enozložne besede. Jakostno izrazitost imenujemo jakostni naglas, tonsko pa tonemski. Naglas lahko razločuje pomene. Slovenski knjižni jezik dopušča tonemski in jakostni naglas (Toporišič 1992: 116).









15


v nemščini, italijanščini in tudi v slovenščini; lahko pa je tudi delno omejeno, npr. v hrvaščini in srbščini, kjer ga ni na zadnjem zlogu (prav tam). Mesto naglasa v slovenskem knjižnem jeziku ni stalno, je pa v nekaterih segmentih predvidljivo in se ga je treba naučiti skupaj z besedo. Napačno naglaševanje lahko v nekaterih primerih da besedi popolnoma drug pomen in ima lahko resne vsebinske posledice (npr. vodéne bombe namesto vódene, op. avtorice).

2.3.4 Stavčna fonetika

Stavčna fonetika (Toporišič 1992: 308) je veja glasoslovja, ki preučuje slušne lastnosti skladenjskih enot, tj. besednih zvez, stavkov, povedi; imenujemo jih tudi prozodične prvine besedila oz. zvočni elementi govora, ki so: poudarjanje, členitev s premori, intonacija, register, poudarek, ritem in hitrost ter glasovno barvanje (prav tam). Z obvladovanjem teh (Zidar 1996: 161–162) lahko izboljšamo govorni nastop in razširimo svoj avditivni kanal oz. frekvenco. Pomemben je predvsem naš odnos do vsebine, njeno razumevanje, čutenje. Govorec naj teži k izvirnosti, jasnosti in logičnosti, vendar naj logično podajanje napolni s čustvenim odnosom (prav tam).

Pomenske enote v povedi so ločene z daljšimi ali s krajšimi prekinitvami, ki jih v pisavi pogosto zaznamujejo ločila (Omerza 1970: 117–118). Stavek ima svoj stavčni naglas, pri katerem neko besedo bolj poudarimo kot druge, odvisno od tega, kaj želimo poudariti; branje (Vatovec 1968: 172) pa mora biti logično. Logično ali smiselno branje ne izključuje slovničnega, nasprotno – krepi ga, tako da je mogoče s poudarkom neke besede spreminjati smisel povedanega (prav tam), npr.:

Mati peče koruzni kruh. To pomeni, da kruh peče mati in ne kdo drug. Mati peče


koruzni kruh. Torej ga peče in ne mesi. Mati peče koruzni





2.3.4.1 Intonacija
Intonacija je melodija (spuščanje in dvigovanje) glasu, torej spreminjanje glasnosti in višine glasu med govorom v odvisnosti od vsebine povedanega. Vseh besed v povedi





kruh. Torej koruznega, ne rženega. Mati peče koruzni kruh. Torej kruh in ne česa drugega.





16


ne izgovarjamo na isti tonski višini (Hočevar Boltežar 2008: 44). Z intonacijo poslušalcem nakazujemo združevanje besed, stavkov v miselne enote in obenem sporočamo čustveni odnos do povedanega in do njih (Zidar 1996: 163). Potek osnovnega tona v stavku je sestavljen iz intonacijskega telesa in glave,15 iz enega ali več členov: če iz več, potem iz enega nekončnega (polkadenca16) in enega končnega (kadenca17 ali antikadenca18) (Toporišič 1992: 61). Melodija (Hočevar Boltežar 2008:

44) daje dodatno informacijo povedanemu. Tako je intonacija pri oštevanju zelo drugačna od intonacije ljubkovanja in zadovoljstva, voščila od zavistnosti, bodrila od zasmehovanja. Smisel za razlikovanje intonacij imamo že od otroštva. Otrok tako veliko prej ugane kot pa razume govor svoje okolice, razpoloženje svojih najbližjih po intonaciji izrečenega. Pomemben dejavnik intonančne modulacije je tudi stopnja živahnosti govorečega (prav tam). Kadar (Zidar 1996: 163) sprašujemo (antikadenca), intonacijo dvignemo (in še to le takrat, kadar vprašalnega stavka ne začnemo z vprašalnico; v tem primeru glas spustimo ali pa obledi). Kadar ukazujemo, intonacija obledi, glas odsekamo. Kadar spuščamo glas (kadenca), nakažemo, da je misel končana. S kadenco izražamo gotovost, odločnost, s čimer dosežemo zaupanje poslušalcev. Z dvigovanjem glasu (antikadenca) pa izražamo obotavljanje (omahovanje), negotovost, dvom, celo neodločnost. Še slabše pa je, če govorimo odsekano, saj poslušalci dobijo občutek, da jim ukazujemo in vsiljujemo svoje zamisli, mnenja. Izogibamo se tudi pridigarskemu tonu (ko besede »razvlečemo« in na vsakem zlogu »zapojemo«) in monotonosti (ko ne upoštevamo pomena intonacije in ne spreminjamo glasu) (prav tam).

2.3.4.2 Register
Register je tonski pas, v območju katerega se uresničuje stavčna intonacija (Toporišič 1992: 253). Ločimo (Hočevar Boltežar 2008: 45) tri glavne registre: visoke, srednje in nizke; primerjamo jih lahko z oznakami pri petju: moški tenor, bariton, bas, ženske sopran, mezzosopran, alt. To tonsko območje glasu je človeku določeno in nanj ne


15 Intonacijska glava je del intonacijskega člena od vključno težišča naprej (Toporišič 1992: 51).

16 Polkadenca je navadno podobna antikadenci in ima tri varinate (rastoča, visoka ali stopničasta), poleg tega se uporablja tudi padajoča polkadenca. Je nekončna intonacijska glava (zaznamujemo jo z vejico, s podpičjem, z dvopičjem) (Erhartič 2007: 74).

17 Kadenca je zmeraj padajoča, zaznamujemo jo s končnim ločilom (piko) (Erhartič 2007 : 74).

18 Antikadenca je končna glava, zaznamujemo jo s končnim ločilom (vprašajem) (Erhartič 2007: 74).










17


more vplivati. Srednja govorna lega je tista višina glasu, ki jo uporabljamo pri vsakdanjem govoru in je najugodnejša – govorec se na tej višini najmanj utrudi in porabi najmanj energije. Na vrsto glasovne lege vplivajo dolžina, širina, debelina glasilk ter dolžina in oblikovanost vokalnega trakta (prav tam). Povedne kadence (Toporišič idr. 1990: 58) se navadno končajo na dnu srednjega tonskega območja. Register se v povedi navadno zmanjša od leve na desno (prav tam). Vsaka naslednja intonacijska enota v povedi je (Gros 2000: 60) nižja od prejšnje, naslednjo povedno enoto nato spet začnemo višje. Vrinjeni stavki imajo nižji register kot preostali; nadaljevanje povedi za vrinjenim stavkom je na isti tonski višini, kot če vrinjenega stavka sploh ne bi bilo (prav tam). Register (Marc in Torkar Papež 2006: 36) prilagajamo govornemu položaju in vsebini. Nizek register je torej primeren za izrekanje »vrinjenih misli« ali kadar smo jezni, žalostni, utrujeni, naveličani, z njim govorimo tudi ob slovesnih priložnostih. Višji register uporabimo pri nagovarjanju otrok, živali ali kadar imamo tremo, previsoko izbran register lahko omejuje svobodo v rabi jasnih intonacijskih potekov in dela glas neprijeten, kar negativno vpliva na poslušalca. Za posebno čustveno barvanje besedila lahko uporabljamo zelo visok ali zelo nizek register. V takih primerih sta oba zaznamovana (prav tam) in sta v radijskem govoru primerna le za interpretacijo literarnih vsebin in radijskih iger. Za radijske govorce je menjavanje registrov (glasovna modulacija) izjemno pomembno, saj lahko tako razbijejo monotonost govorjenja, a vseeno mora biti logično glede na vsebino in ne z izrazitimi odstopanji v višino in nižino.

2.3.4.3 Ritem govora
Ritem govora (Marc in Torkar Papež 2006: 37) je menjavanje naglašenih in nenaglašenih zlogov in je odvisen od trajanja posameznih glasov v nekem stavku. Stavki, besede in zlogi trajajo različno dolgo, vendar se vse troje v govoru ponavlja in tvori ritem. Zlogi so najbolj ritmične enote govora, ker se najbolj redno ponavljajo. Besede se v stavkih razporejajo kot miselni poudarki, stavki pa kot intonacijski loki (prav tam). Za govorila je zelo naporno (Omerza 1970: 119), če dva ali več poudarjenih zlogov izgovorimo drugega za drugim. Zato je zaradi govorne gospodarnosti priporočljivo, da med poudarjene vrinemo nepoudarjene zloge, s čimer nastane ritem v govoru ali bolje v izmenjavanju napetosti in jakosti (prav tam). To






18


dosežemo tako, da pisno predlogo za govorjenje že pri nastajanju prebiramo na glas. Le tako lahko ugotovimo, ali smo se izognili dvema poudarjenima zlogoma ali celo več poudarjenim zlogom zapored.

Ritem daje povedanemu tudi čustveno interpretacijo ter s pravilno uporabo premorov oživlja radijske zgodbe. Členjenost govora (Zidar 1996: 162) je ponavadi odvisna od čustvovanja in miselne razčlenjenosti v govoru. Ko smo razburjeni, govor sekamo, stavki so kratki ali skrčeni v eno besedo. Človek v mirnem, lagodnem čustvenem stanju je zmožen dolgega, mirnega, logičnega vezanja besed v daljše povedi. Takšen način je značilen za razumsko obvladano govorjenje (prav tam), kar radijski govor nedvomno mora biti.

2.3.4.4 Hitrost govorjenja19

Vsi ne govorimo (Podbevšek 1995: 3–4) enako hitro. Najprimernejša je tista hitrost, ki je ne opazimo. Če govorimo zelo počasi, utegnemo ostati brez sogovorcev, saj jih dolgočasimo in nas nehajo poslušati. Če govorimo zelo hitro, pa tvegamo, da nam poslušalci ne bodo mogli slediti. Hitrost govora je tvorjenje različnega števila glasov na določeno časovno enoto, idealna je od 140 do 180 besed na minuto (prav tam) oz. od 4 do 6 zlogov na sekundo (Tivadar 2009: 4). Hitrost (Marc in Torkar Papež 2006:

37) je treba prilagoditi tudi besedilnemu žanru, vsebini. Zahtevnejše vsebine narekujejo počasnejši tempo, vsakdanja sporočila hitrejšega, pomembne podatke izgovarjamo počasneje, manj pomembne pa hitreje (prav tam). Torej se hitrost (Podbevšek 1995: 3–4) spreminja glede na količino in pomembnost posredovanja informacije. Prav tako govorni ritem ne sme biti zaletav, mora pa biti ustrezno razgiban. Motnje v hitrosti je mogoče popraviti s samonadzorovanjem (prav tam). Primerna hitrost govora zagotavlja natančnejšo in pravilnejšo izgovarjavo, zbrano misel in jasnost sporočila.


19 Hitrost govorjenja je tvorjenje različnega števila glasov na določeno časovno enoto. To je delno individualna značilnost govorečega ali pa je utemeljeno doživljajno oz. pomembnostno (Toporišič 1992:

57).









19


2.3.4.5 Glasnost20

Glasnost govora (Škarić 1999: 199–202) ima dve temeljno različni nalogi: je znak in signal. Kot signal se v naravnem govoru uravnava spontano in se spreminja glede na količino informacij. Stavke (in dele stavkov) z več informacijami normalno izgovarjamo glasneje od bolj praznih (ali njihovih delov). Na radiu je povsem običajno, da govorimo tiho in tako pri poslušalcu vzbudimo iluzijo, da govorimo samo njemu, v njegov intimen svet zaznavanja. Nasprotno pa lahko, kadar govorimo glasno, pri poslušalcu ustvarimo vtis, da je v ogromnem avditoriju. Ob glasnem govoru športnega komentatorja lahko poslušalec dobi občutek, da je v množici na kraju dogodka (prav tam). Kričanje v mikrofon je neprimerno, privoščijo si ga predvsem nevešči govorci v prepričanju, da bodo bolj prepričljivi in verodostojni, v resnici pa izzovejo odpor pri poslušalcih. Kričimo (Škarić 1999: 199–202) z brega na breg in v mlinu ali v pogovoru z naglušnimi; pred mikrofonom pa govorci včasih težko dojamejo, da lahko mirno šepetajo, ker bo ojačevalec, če to želimo, glas okrepil do grmenja (in obratno: če poslušamo posnetek kričanja tiho, komaj slišno, bo še zmeraj slišati kot kričanje). Pravilno izbrana jakost govora je taka, ki vsakemu poslušalcu omogoča brez napora razumeti povedano, in hkrati izkazuje obzirnost do njegove svobode in dostojanstva (prav tam). Primerno glasnost govorjenja v mikrofon lahko radijski govorci ugotovijo ob poslušanju svojih posnetkov. Le tako se lahko prepričajo, katera jakost je najprimernejša za poslušanje in ob kateri jakosti najmanj utrudijo svoja govorila.

2.3.4.6 Barva glasu
Glasovom lahko spreminjamo barvo s preoblikovanjem odzvočnega prostora, s tem pa pokažemo svoje razpoloženje ali čustveno razmerje do naslovnika (Erhartič 2007: 77). Ljudje se med seboj razlikujemo (Hočevar Boltežar 2008: 44), zato ima vsak tudi svojo lastno barvo glasu. Ta je odvisna od odzvočne cevi oz. oblike in prostornine resonatorjev. Običajno dajo široke in velike votline temno barvo glasu, ozke pa ga svetlijo. S hotenim spreminjanjem dolžine in oblike odzvočne cevi lahko do neke mere vplivamo tudi na barvo glasu (prav tam). Razlikujemo (Omerza 1970: 12–14) osnovno in osebno barvo. Osebna barva je pogojena v mikroskopsko majhnih anatomskih


20 Glasnost je objektivna slušna značilnost govora, odvisna od amplitude glasilk (Toporišič 1992: 50).









20


razlikah govoril in njihovega fiziološkega delovanja ter oblike odzvočne cevi vsakega posameznika in jo zato zelo dobro razlikujemo s sluhom. Osnovni ton (ustvarjajo ga glasilke) človeškega glasu dobi svojo barvo šele v odzvočni cevi ali resonatorjih, katerih oblika vpliva na kakovost glasov, na njihovo blagoglasnost in nasprotno (prav tam). Barva glasu (Zidar 1996: 165–166) je nehotena (starost, utrujenost, kajenje) in pri govornem nastopu ne moremo vplivati nanjo. Lahko pa je hotena in kaže različna čustvena razpoloženja (jeza, veselje, žalost, navdušenost, razočaranje, presenečenje, ironija), ki obogatijo in razgibajo govor. Z barvanjem glasu razgibamo vsebino. Kadar razpravljamo o veselih in vedrih rečeh, je glas svetel, topel in prisrčen. Gnev in ogorčenje izražamo z globokim, zamolklim glasom. Če želimo tolažiti, glas postane mil, ob očitkih in opozorilih resen, v navdušenju ognjevit, zanosen, sočutje izpovedujemo z nežnim glasom, ob prošnji je glas dobrikajoč. Govorec, ki ne spreminja višine in barve glasu, je sicer lahko duhovit in bister, ni pa vrhunsko govorniško izurjen (prav tam). Tudi obvladovanje odtenkov barve glasu je torej za radijsko govorno osebnost izjemno pomembno. Z njim lahko močno izboljša in popestri svoj govorni nastop in s spreminjanjem barve glasu vsebini primerno obogati sporočanje.

Barva glasu (Marc in Torkar Papež 2006: 36) je naravna danost, odvisna od psihofizičnih lastnosti posameznika, zato naj bo pri radijskem govorcu čim bolj naravna (prav tam). Človeško uho (Krišelj 1993/1994: 56) zelo natančno zaznava barvo glasu in poslušalec pri ocenjevanju radijskih govorcev stavi prav na prijetno barvo glasu (govorni espri). Prav fenomen prijetnega oz. neprijetnega glasu pa še ni dovolj raziskan, da bi lahko ugotovili, koliko dejavnikov soodloča pri tem, da glas opredelimo kot (ne)prijeten oz. ali ga sprejmemo. Za poslušalca je prijeten radijski glas živahen, melodičen, logičen, usklajen z logistiko stavčnega in besednega poudarka, naglasno in slovnično pravilen ter artikulacijsko neoporečen. Barva glasu je torej lahko prijetna ne glede na vse druge ekspresivne značilnosti govorne osebnosti, lahko pa je tudi neprijetna ob enakih pogojih. Prav ta skrivnost ločuje prijetno glasovno ekspresivnost od neprijetne (prav tam). Nevšečen glas, ki moti poslušalca, odvrača pozornost od vsebine (Milič 1998: 16). Značilno negativno barvanje (Erhartič 2007:

77) je nosljanje. Barvo glasovja lahko spremenimo, če vplivamo na obliko lic in






21


ustnic: oster prizvok dobi glasovje, če ustnice in lica napnemo (zategnemo) in pritisnemo zobe, mehko pa postane, če jih naredimo voljne in prostorne. Glasovje se obarva tudi, če močno spremenimo register. Nekateri imajo posebno lepo glasovno barvo, kar jim daje prednost pri javnem nastopanju (prav tam). Barva glasu je torej ena od najpomembnejših lastnosti radijske govorne osebnosti, ta jo lahko obvladuje in prilagaja.

2.3.4.7 Členitev besedila
Besedilo lahko členimo s premori, hitrostjo govora, z intonacijo in registrom ali po aktualnosti.

2.3.4.7.1 Členitev besedila s premori
Pravilna členitev besedila s premori je pri govorjenju zelo pomembna, saj naredi sporočilo jasno, pregledno in razumljivo. V nasprotnem primeru je besedilo lahko dvoumno in neprepričljivo. Premori so različno dolgi, z njimi členimo besedilo na smiselne pomenske enote.

Premor (Toporišič 1991: 17, 442) je stavčnofonetični pojav, ki nastane, ko se govorna veriga pretrga. S premori ločeni deli povedi se imenujejo segmenti. Konci povedi so v pisavi zaznamovani s končnimi ločili (pika, vprašaj, klicaj, tri pike), premori se pojavljajo tudi na meji med stavki iste povedi, zlasti v priredju (najpogosteje v protivnem in posledičnem, manj dosledno v vezalnem priredju); med ritmičnimi deli povedi (načelo ritmičnosti deli izgovarjano poved na približno enako dolge dele); pri manjši hitrosti govora je členitev pogosta med izhodiščem in jedrom, med vrivkom, pristavkom, dostavkom, izpostavkom, pastavkom in preostalim delom povedi ali stavka, po spremnem stavku premega govora, če je pred dobesednim navedkom, v podredju pred prilastkom, časovnim in predmetnim odvisnikom, med deli členitve po aktualnosti: delitev stavka na izhodišče ali temo, prehod ali tranzicijo in jedro ali remo, pred popravki, pri jecljanju, čustvenem sporočanju ipd. Strnjeno se vedno izgovarjajo razvijajoči se stavčni členi glede na jedro: pridevnik in samostalnik (dober človek), samostalniško jedro in samostalniški prilastek (znanec iz Ljubljane), prislov in glagol






22


(lepo govoriti), prislov in pridevnik (zelo privlačen) ter prislov in prislov (zelo dobro) (prav tam).

Premori (Toporišič 1991: 448), ki so vezani na končna ločila, so daljši. Znotraj večstavčne povedi so premori različni glede na vrsto priredja oz. podredja, najmanjši so pri vezalnem priredju, največji pri vzročnem priredju in podredju ter pri pojasnjevalnem priredju. Še zlasti majhni, skoraj neobstoječi, so premori med deli nestavčnega priredja z vezniki in, pa ter: npr. sestra in brat. Premor med naslonko in besedo, na katero se ta naslanja, se ne pojavi skoraj nikoli (prav tam), npr. pri potoku. Vešči govorci (Vatovec 1968: 173) s premori poslušalcem olajšajo sorazmišljanje, začetnikom pa se v strahu pred zatikanjem zelo mudi, tako govorjenje je nerazumljivo in prehitevajoče. Pomembni so tudi psihološki premori. Te je smotrno uporabiti, kadar želimo stopnjevati učinek neke misli oz. manjšega ali večjega dela govora. Premori pomenijo retorično izrazno sredstvo, krepijo poudarke, stopnjujejo napetost in občutja pričakovanega, z njimi je okrepljena tudi učinkovitost in kakovost govora (prav tam).

Radijski govorec mora pri razčlenjevanju besedila zelo spretno in na pravih mestih izkoristiti in uporabiti premore. Tega se nauči šele s prakso oz. ko se znebi osnovnega strahu (strahospoštovanje do nastopanja pred množičnim občinstvom) in začne uživati v svoji vlogi. Govorjenje brez premorov je za poslušalce zelo naporno, saj težko sledijo vsebini. Premor je oddih tudi za poslušalca in mu sporoča, da je neka misel končana in da sledi nova.

Nekateri avtorji (smiselne) premore v radijskem oddajanju imenujejo tudi tišina, ki bi jo moral poznati vsak radijski govorec in jo obvladovati prav tako kot glas. Tišina (Pirc 2005: 118) je eno od najučinkovitejših izraznih sredstev, vendar jo je treba znati uporabiti v pravem trenutku in jo tudi pravočasno končati, saj lahko predolge tišine zmedejo poslušalce. Lahko pa tišina označuje tudi čustvo, recimo žalost (če pozorno poslušate napovedovalce na Prvem programu Radia Slovenija, lahko npr. ugotovite, da bodo, preden bodo prebrali osmrtnice, naredili daljšo pavzo, tišino, op. avtorice), lahko je čas za kratek premislek, sporočilo poslušalcu, da se dogaja nekaj nevsakdanjega, nenavadnega. Tišina je lahko tudi zvok ali predstavlja atmosfero (prav tam). Crisell






23


(1994: 52) piše, da ima tišina pozitivno in negativno vlogo, obe pa delujeta kot indeks ob upoštevanju konteksta. Negativna se nanaša na »mrtvi eter« in je po funkciji podobna zvoku, ki določa meje v radijskem programu, torej začetke, konce programa in prispevkov ali pa zgolj ustvarja prostor. Pozitivna funkcija tišine pa se nanaša na tiste razmere, ko nečesa ni mogoče izraziti z zvokom in dobi s tišino dramatično razsežnost (prav tam).

2.3.4.7.2 Členitev besedila s hitrostjo
Daljšo poved (Toporišič 1992: 17) (ali več povedi istega besedila) lahko členimo s hitrostjo govora, ta se uporablja tudi za označevalno oponašanje govora koga drugega (prav tam). Vrinjene stavke ali manj pomembne dele izgovorimo hitreje, pomembnejše segmente ali tiste, ki jih želimo poudariti, pa počasneje. Počasneje ponavadi izgovarjamo tudi žalostna sporočila, vedrejša pa hitreje.

2.3.4.7.3 Členitev besedila z intonacijo
Navadno ima vsak s premori ločen segment (Toporišič 1992: 17) intonacijo z značilnim koncem, s t. i. intonacijsko glavo; samo segmenti, nastali s premori zaradi počasnega govorjenja ali narekovanja (deljena intonacija), jih navadno nimajo, tako da jih več tvori eno intonacijsko enoto. Pri hitrem govoru se členitev s premori lahko izgubi, ostaja pa členitev z intonacijo, deljena intonacija pa se strne v enoto (prav tam).
21 Radijski govorec, ki obvlada intonacijo svojega glasu, lahko z njo razgiba sporočilo, povedano bo zvenelo živahneje (ne monotono) in bolj prepričljivo.

2.3.4.7.4 Členitev besedila z registrom
Glasovno verigo povedi (Toporišič 1992: 17) razgibavamo tudi z nižjim ali višjim registrom. Nižjega uporabljamo npr. pri vrinjenih stavkih, višjega pri onomatopejskih vložkih; intonacijske dele iste povedi izgovarjamo z zmeraj nižjim registrom tako, da vsak naslednji segment začnemo nižje od predhodnega (prav tam). Pri členitvi besedila z registrom je treba biti pri radijskem govoru zelo previden. Odstopanje med najvišjo in najnižjo tonsko lego naj ne bo preveliko in pretirano, da govor ne bo slišati kot »petje«.


21 Več o intonaciji gl. poglavje 2.3.4.1.











24

2.3.4.7.5 Členitev besedila po aktualnosti
Členitev po aktualnosti (Toporišič 2000: 660) je samosvoja sestavina stavčnega (povednega) pomena. Enostavčno ali podredno zloženo poved (ali posamezne neodvisne dele podredja) obravnava glede na to, kateri del teh enot je vsebinsko bolj znan in kateri manj oz. kateri njihov del je osrednji, kateri pa je tisti, o katerem je to osrednje povedano. Izhodišče (ali tema) je tisti del stavka (povedi), ki podaja to, o čemer potem kaj povemo, njegov osrednji del pa je jedro (rema). V enostavčni povedi Sava t e č e motna je osebek Sava izhodišče, povedkov del teče motna pa jedro. Sam povedek teče je kot del povedkove zveze prehod ali tranzicija, motna pa osrednji del jedra (prav tam).

Možnosti in načinov, kako obogatiti glas in z njim in njegovimi odtenki razgibati govor in radijska sporočila, je torej veliko in vsak radijski govorec bi jih moral poznati. Mojstri med njimi pa z logično izbiro in lahkotno uporabo prozodičnih sredstev, zlitih v melodijo govora, tako da vsebina zazveni kot celota, dosežejo boljše sprejemanje pri poslušalcih. Pomembno pri tem je, piše Zidar (1996: 167), da ne upoštevamo slepo napisanih ločil (vejic, pik, vprašajev), bistveno bolje je, da nas vodi logika misli, vsebina. Da bi dosegli razumljivost in čistost povedanega, je treba razmisliti, kaj je bistveno, kaj manj pomembno, kje se misel konča, kako nadaljevati naslednjo miselno enoto. Pripoved naj teče gladko, brez mašil, zatikanja in nelogičnega ustavljanja sredi misli (prav tam). Za odlično razumljivost in gladko pripoved mora govorec zelo dobro poznati besedilo in se pripraviti nanj ter spretno uporabiti vse možnosti prozodije.

2.3.5 Pravilno dihanje

Za tiste, ki pri delu veliko govorijo, je pravilno dihanje zelo pomembno in prav od njega sta odvisna jasna artikulacija in sposobnost dalj časa trajajočega govorjenja oz. branja. Omerza (1970: 19–20) razlikuje med navadnim in govornim dihanjem. Navadno dihanje je biološka potreba za izmenjavanje plinov v pljučih, je samodejno in neodvisno od naše volje (seveda je lahko tudi odvisno od nje, če tako želimo). Govorno pa je precej drugačno, saj izdišni zrak izkoriščamo predvsem za govor. Vdih pri govoru je zelo globok in hiter, izdih pa traja precej časa. Navadno dihanje je





25


samodejno in poteka skozi nos, govorno pa pod vplivom naše volje in skozi usta. Pri govoru moramo izdih uporabljati gospodarno, kar je treba precej vaditi. Predvsem nam ne sme zrak uhajati brez potrebe (prav tam).





Slika 2: Dihanje: a) navadno, b) govorno (Žvar 2002: 73)

Na sliki 2 lahko vidimo, da je izdih med govornim dihanjem podaljšan, postane (Hočevar Boltežar 2008: 45) lahko tudi 20?krat daljši od vdiha. Pri tako dolgem izdihu sodelujejo elastičnost pljuč in stene prsnega koša, predvsem pa trebušne mišice in notranje interkostalne mišice, včasih tudi druge ekspiratorne mišice trupa. Pri izurjenih pevcih in govorcih je lahko med izdihom aktivna tudi prepona. Na izdih imata velik vpliv tudi glasilki s svojo napetostjo, posredno pa tudi pravilna pokončna drža celega telesa. Govorec uporablja tudi ekspiratorni rezervni volumen (prav tam).

Dihamo lahko različno. Poznamo (Omerza 1970: 20):
ramensko oz. ključnično dihanje, imenujejo ga tudi plitvo dihanje. Za govor je tako

dihanje najslabše, saj zrak vdihnemo z dvigom ramen in prevetrimo samo vršičke pljuč. Prsni koš se širi le v zgornjem delu, pri izdihavanju prihaja glavni tok zraka od leve in desne strani pljuč, le nekaj tudi od spodaj. Tako nastane pod glasilkami namesto enakomernega zračnega toka od spodaj vrtinčasti tok izdišnega zraka. Govorcu zelo hitro zmanjkuje zraka, zato mora pogosteje vdihniti in s tem trga gladek in neprekinjen govor. Pri takem dihanju glas ni podprt, zračnega stebra ne moremo nadzorovati, trpijo tudi glasilke (Omerza 1970: 20). V nekaj letih se lahko





26


ob takem dihanju pokažejo tudi slabosti v glasu. Posledice so napake v delovanju glasilk, ki se počasi večajo, glas postaja vse manj čist, vedno bolj hripav, značilne so hitra utrujenost in bolečine v grlu pod jabolkom (Omerza 1970: 135–136).

prsno ali bočno, tudi kostalno dihanje je dihanje s prsnim košem. Ta se širi pri vdihu v stran in naprej, pri izdihu pa obratno. To je že boljša vrsta dihanja, ki ga uporablja večina ljudi, predvsem ženske (Omerza 1970: 20).

preponsko dihanje je dihanje s prepono in je veliko globlje kot prejšnji dve. Prevetri celotna pljuča, vzpostavi se t. i. zračni steber, ki navidezno poteka od medenične košarice do glasilk in naredi glas čvrst in sproščen. S takim dihanjem lahko vzdržimo govorjenje zelo dolgo, ne da bi glas postal hreščeč, glasilke pa utrujene. Značilno je za moške (Omerza 1970: 20).

mešano ali kombinirano dihanje pa obsega prsno, preponsko in delno tudi ključnično dihanje. S to vrsto dihanja zajamemo največ zraka, ki ga lahko izkoristimo za zelo dolg izdih. Ta blagodejno vpliva na gladko in neprekinjeno izreko (Omerza 1970: 20).





Slika 3: Vrste dihanja (Žvar 2001: 74)

Za govorce je najprimernejše kombinirano dihanje in se ga morajo naučiti.22


22 Več o pravilnem dihanju gl. poglavje 4.5.



















27

2.3.6 Nega glasu

Omerza (1970: 134) ugotavlja, da med vsemi, ki v svojem poklicu uporabljajo glas, le pevci in igralci skrbijo zanj z vsakdanjimi vajami pravilne pevske in govorne tehnike, za katero so dobili med študijem dovolj navodil in se naučili koristnih praktičnih vaj. Dobro glasovno tehniko potrebujejo tudi vsi drugi, ki pri delu veliko govorijo – politiki, učitelji, predavatelji … ter radijski in televizijski govorci. Z negovanjem glasu in skrbjo zanj se lahko izognemo številnim nepotrebnim nevšečnostim (prav tam).

Funkcionalni razlogi (Škarić 1999: 195) za motnje glasu nastanejo zaradi napačne rabe govoril in lahko izzovejo spremembe na glasilkah. Berryjeva (1998: 21) to ponazarja z analogijo med glasom in violino. Kakovost violinskega zvoka je odvisna od tega, kako uporabljamo lok, kakšne in kako napete so strune ter kako dobro je izdelana resonančna škatla. Pri glasu sprožimo zvok tako, da uporabimo dih. Ne sme ga biti preveč, ker zrak sicer uhaja, in ne premalo, ker tako dobimo grlen nastavek s trdim zvenom. Najti je treba pravo mero in ves zrak porabiti za zvok. Glasilk, ki so strune violine, pa neposredno ne nadzorujemo in zato glede njih ne moremo storiti veliko. Pravzaprav jih opazimo šele, ko jih nepravilno uporabljamo s krčevitim grlom, potiskanjem glasu iz sebe, še preden smo pripravljeni na izdih, ali nenehnim govorjenjem zunaj svojega glasovnega razpona. Tako dobimo na glasilkah majhne vozličke, ki onemogočajo pravi nadzor nad zvenom. To utegne postati resen problem in povzročiti močno nelagodje med govorjenjem, celo do take mere, da se govorci bojijo govorjenja, govorijo s silo in težavo ter tako le še stopnjujejo svoje težave in se znajdejo v začaranem krogu (prav tam). Spremeniti je treba prepričanje (Zidar 1996: 174), da glas prihaja iz grla, in ne dodatno pritiskati na glasilke ali jih napenjati, če želimo govoriti glasneje. Pozornost je treba preusmeriti na trebuh, prepono. Tako sprostimo grlo in glas postane poln, čist (prav tam).

Glasovno higieno (Hočevar Boltežar 2008: 108) vzdržujemo tako, da s čim manj napora dosežemo čim boljši glas, torej da glasilk ne napenjamo preveč, in z ravnanjem, ugodnim za glas, ki zmanjšuje glasovno obremenitev, hkrati pa ugodno vpliva na celotno telo (npr. hidracija, počitek). Za govorca je zelo pomembno, da uživa dovolj





28


tekočine (od 2 do 3 litre na dan, še vedno je najprimernejša voda), da ne dehidrira. Posledica dehidracije je, da žleze v dihalnem traktu izločajo manj sluzi, tudi na glasilkah. Pri fonaciji glasilki nihata in ob tem udarjata druga ob drugo. Mehanska obremenitev je manjša, če zaradi obloge sluzi spolzita druga ob drugi. Če sluzi ni, nastane večje trenje in močnejše mehanske obremenitve glasilk ter s tem večja možnost za njihovo okvaro. Ob pomanjkanju sline ob dehidraciji je težja tudi artikulacija (prav tam). Omerza (1970: 145) poklicnim govorcem svetuje, naj se varujejo prehladov, infekcij itn., predvsem pa, naj govorijo čim manj na mrzlem zraku, ker pri dihanju ta zrak pride neposredno na glasilke in jim škoduje (prav tam). Izogibajo naj se tudi (Hočevar Boltežar 2008: 108–109) snovem, ki dražijo sluznico dihal in povzročajo zadebelitev sluznice in s tem večjo maso glasilk, počasnejšo frekvenco nihanja glasilk in nižji glas. Sluznico dihal dražijo tudi: kajenje (nikotin, katrani in vroč vdihan zrak), dražeči plini, laki, lepila, razkužila, čistila, dim, kemikalije, hišni prah, lesni, papirni prah, tekstilna vlakna, kovinski opilki, azbestna vlakna (prav tam). Med pomembnejšimi pogoji je tudi svež, neonesnažen zrak, zato je treba prostore prezračevati, poskrbeti za primerno temperaturo in vlažnost zraka in seveda uporabljati zaščitna sredstva pri delu z dražečimi snovmi (prav tam). Napovedovalci delajo v zvočno izoliranih, zaprtih prostorih – studiih, brez oken, ki bi omogočala prezračevanje, zato prostore prezračujejo le s klimo. Klima bi morala v teh prostorih delovati brezhibno, primerni morata biti tudi temperatura in vlažnost.

Tudi v vsakdanjem življenju je treba paziti na glas (Hočevar Boltežar 2008: 109), v hrupnih prostorih je dobro govoriti čim manj oz. se pri sporazumevanju raje približati sogovorniku, kot pa glasno kričati. Okvare se pojavljajo tudi zaradi preglasnega govorjenja ali pri otrocih zaradi kričanja med igro. Včasih je za bolečine v grlu kriva tudi prevelika glasovna jakost (pred več poslušalci samodejno govorimo glasneje) in nepravilno zategovanje govoril (stiskanje glasu). To se ne dogaja, če foniramo sproščeno, s t. i. zaščitnim glasom. Zaščitni glas ima oporo v sluhu, je sonoren, svetel, zaobljen in poln (prav tam). Nekateri sami iznajdejo ta način foniranja in so tako varni pri poklicnem delu (Škarić 1999: 195). Napovedovalec oz. vsi, ki pri delu veliko govorijo, bi se moral naučiti kake preproste tehnike sproščanja in foniranja z zaščitnim glasom.






29


Ljudje smo različni (Hočevar Boltežar 2008: 111), tudi v glasovnih zmogljivostih. Vsak bi moral vedeti, kolikšne glasovne obremenitve zmore. Mednje spadata govorjenje in petje, tudi smeh, kašljanje, odkašljevanje, hrkanje. Glasu tudi ne bi smeli zlorabljati s preglasnim govorjenjem, šepetanjem, oponašanjem živali, motorjev, kričanjem, pretiranim petjem in petjem zunaj svojega obsega. Glasovna zloraba lahko povzroči poškodbe na glasilkah – od hematoma do benigne zamejene epitelne lezije (vozliča, polipa idr.). Kadar zbolimo in smo hripavi, moramo resno vzeti bolezen. Hripavost je znak, da je nekaj narobe z vokalnim aparatom, ali gre za vnetje ob akutnem infektu, ali za posledico glasovne preobremenitve ali funkcionalne glasovne motnje. V takem primeru je potreben krajši glasovni počitek, v skrajnem primeru tudi molk, nikakor pa se ne smemo naprezati in šepetati (prav tam). Trajna hripavost (Omerza 1970: 134–135) nastane zaradi hudih naporov glasilk in govoril. Začne se z navadno hripavostjo in če ne upoštevamo zdravstvenih in higienskih predpisov ali zdravljenja ne začnemo pravočasno, lahko v nekaterih primerih postane kronična. Objektivni simptomi hripavosti so: nabrekle ali rdeče žrelne stene, pordeli poklopec, odebeljena ali nabrekla zadnja grlna stena, pritisk krvi v sluznice žrela in grla, sivo? rdeča barva glasilk in njihovo nepopolno strnjenje pri tvorbi glasu, zaradi česar nam pri govoru uhaja preveč zraka. Subjektivni simptomi pa so: hitra utrujenost pri govoru, neugoden občutek pri požiranju, ščegetanje v grlu, suhi grlo, žrelo in usta ter sprememba glasu od hripavosti do popolne brezglasnosti. Druga pogosta napaka je disphonia, ki je slabost govorne in glasovne funkcije. Ta nima nikakršnih vidnih simptomov, razen tistih, ki so spremljajoč pojav napačnega delovanja mišic, ki proizvajajo glas, kakor npr. pordečenje glasilk. Subjektivni simptomi so: hitra utrujenost pri govoru, spremembe v jakosti, višini in nosilnosti glasu in različni dražljaji v govorilih. Večkrat se pojavijo tudi občutki sluzi v grlu ali žrelu in občutek, da se nikakor ni mogoče odkašljati (Omerza 1970: 134–135).

Tudi primerno prehranjevanje je pomembno (Hočevar Boltežar 2008: 111–112). Govorci nikakor ne bi smeli pretiravati s sladkimi, mastnimi, začinjenimi jedmi, s kavo, z alkoholom, s čokolado, čajem, z orehi, s paradižnikom, čebulo, česnom, z gaziranimi pijačami, s pepermintom. Vse te jedi namreč povečujejo izločanje želodčne kisline ali oslabijo zapiranje spodnje požiralnikove zažemalke. Večkrat na dan je






30


priporočljivo zaužiti manjše obroke, da se hrana hitreje prebavi in se ne poveča izločanje želodčnega soka (prav tam). Poln želodec (Omerza 1970: 145) tudi ovira trebušno prepono v njenem delovanju in glas potem nima prave nosilnosti ali prodornosti. Tudi pretesna oblačila lahko s pritiskanjem na želodec olajšajo gastroezofagealni refluks (Hočevar Boltežar 2008: 111–112).

Pomembno je tudi (Omerza (1970: 145) redno fizično utrjevanje, med drugim primerne vaje za glas in dihalne vaje. Te vplivajo na glasilke, da ostanejo dolgo prožne, grlene mišice pridobijo velikost, moč in vzdržljivost, s čimer skladno raste jakost in vzdržljivost glasu, ki ostane do pozne starosti prožen in zveneč (prav tam).

Higiena glasu (Škarić 1999: 195) je na zelo nizki stopnji. Ljudje v govorniških poklicih glasu ne namenjajo dovolj pozornosti in se premalo zavedajo, da jim grozi prezgodnja delovna invalidnost. Govorec mora vedeti, kako lahko poslušalce odbije s svojim slabim, tragifoničnim glasom (kozjim, meketajočim), šumnim, hrapavim, hreščečim, vreščavim, cvilečim. Brezbrižnost do glasu je vprašanje nizke kulturne ravni. Brez kulture glasu, torej brez negovanja dobrega glasu, ni kulture govora (prav tam).

2.4 Radijska govorna osebnost

Radijska govorna osebnost je zapleten člen v radijskem komunikacijskem procesu. Najprej in predvsem je (in mora biti) v službi poslušalca, zavedati se mora odgovornosti do povedanega (sporočila) in imeti specifične lastnosti oz. upoštevati določena pravila.

2.4.1 Odnos poslušalec – radijska govorna osebnost
S stališča poslušalca je radijska govorna osebnost nekako virtualna, zgolj navidezna; ustvari si jo na podlagi govorčevih glasovnih in govornih lastnosti, interpretacije in znanja, miselnega dometa, osebnostnih lastnosti in sposobnosti (Milič 1998: 17).

»Poslušalec je samosvoj soustvarjalec sebi lastne »vidne« fantazije in slišana beseda mu z interpretacijo le usmerja njegovo nematerialistično predstavo. Zato





31


je to sporočilo besede veliko splošnejše, širše, pravzaprav individualno. Kar naenkrat dobimo ob istem sporočilu več različnih razumevanj, lahko bi rekli prav toliko, kolikor je poslušalcev« (Jan 2006: 151).




Ivo Andrić je nekoč zapisal: »Vse novice in mnoge oddaje, tudi tiste, ki nas prebude in nas razgibajo, pa take, ki nas zaskrbe in spravijo v slabo voljo, prihajajo do nas, poleg vseh popolnosti, ki jih omogočajo tehnična sredstva, še vedno skozi usta – človeka« (Krišelj 1993/1994: 49). Zato je zelo pomembno, kdo in kakšen je ta človek; vsaka radijska postaja bi ga morala odgovorno izbirati, vzgajati in usmerjati. Wilby in Conroy (1994: 139) to potrjujeta in trdita, da so prav govorci živa vez s poslušalci in z vsakim od njih je treba vzpostaviti in ohranjati poseben odnos – oseben, pozitiven in temelječ na tistih vrednotah in perspektivah, ki so pomembne zanj. »Orodja produkcije pomagajo to povezavo vzpostaviti tako, da odprejo komunikacijske kanale, a uspeh tega procesa še vedno temelji na nastopu radijskega voditelja. S pomočjo človeškega glasu in načina, kako je glas uporabljen, namreč povezava med radijsko postajo in poslušalcem postane komunikacijski dogodek (prav tam).« Z glasom lahko radijska postaja pridobi ali izgubi zaupanje poslušalca (Wilby in Conroy 1994: 139). Krišelj (1993/1994: 49) dodaja, da radijska govorna osebnost pri poslušalcu vzbuja pozornost, mišljenje, pa tudi simpatijo ali antipatijo, in ji poslušalec verjame, kar govori, ali pa ne (prav tam). Štular (2009) pa govori o radijskem zvočnem liku, ki predstavlja avtoriteto do poslušalca in hkrati pooseblja radijsko postajo, njen format in zagotavlja čim večjo stopnjo identifikacije poslušalca z vsebino, radijsko postajo oz. s programom in nenazadnje učinkovito dosega visoko stopnjo identifikacije tudi s sabo (Štular 2009).

Komunikacija med radijskim govorcem in poslušalcem (Milič 1998: 15) poteka na dveh ravneh. Na prvi se poslušalec osredotoči na vsebino, na drugi pa ocenjuje govorca kot osebnost. Iz govornih lastnosti sklepa o njegovi osebnosti, lahko prepozna, ali je ciničen, duhovit, dolgočasen, energičen, podkovan z znanjem in dovolj seznanjen s temo, o kateri poroča. Ustvarjanje mnenj o govorcu na podlagi njegovih govornih lastnosti je seveda lahko povsem napačno, vendar je to samodejen proces, ki se mu pravzaprav ne da izogniti (prav tam). Za profesionalne radijce (Kosi 2002: 8) poslušalci ne smejo biti nekaj odmaknjenega in nepomembnega. Skrivnost uspešnega










32


radijskega komuniciranja je občinstvo nagovarjati tako, kot bi govorili le enemu človeku. Pri tem je dobro imeti v mislih nekoga, ki nam je všeč, ne pa nekoga, s katerim se ne pogovarjamo radi. Če si bo tisti, ki pripravlja radijsko sporočilo, pri svojem delu znal predstavljati pričakovanja poslušalcev, se vživeti v vlogo poslušalca, bo njegovo sporočilo bolj osebno, v glasu pa ne bo slišati zvenečega pokroviteljstva. Nič ne izzove ogorčenja poslušalcev bolj kot vzvišenost oz. poniževanje. Oddajanje po radiu pomeni doseči široko navzkrižne interese družbe, zadovoljiti tako univerzitetne izobražence kot preproste ljudi (Kosi 2002: 8).

Nekdo (Kneževič 2001: 117), ki pravilno uporablja zvočni jezik, se ponaša z bogatim in razgibanim besediščem, v katerem je polno pozitivnih, kakovostnih, domiselnih besed, ki vzbujajo v ljudeh predstave, pozornost poslušalcev privlači veliko bolj kot tisti, ki uporabljajo sintetičen in sterilen jezik (prav tam).

Jasno je torej, da mora biti radijski govorec ne le glasovno, ampak tudi strokovno usposobljen, široko razgledan ter čustveno, psihično uravnovešena osebnost – in v službi poslušalca. Nenehno si mora prizadevati, da ohranja stik s poslušalci in vsakim izmed njih posebej.

2.4.2 Vpliv radijske govorne osebnosti na sporočilo
Najpomembnejši pri nastopanju (Wilby in Conroy 1994: 137) je vpliv voditeljeve osebnosti na besedilo. Njegov osebni način lahko poveča interes, uravnava programski ritem in obliko, da bi tako zagotovil splošno povezavo z občinstvom. »Zgovoren in samozavesten voditelj si lahko privošči povedati, karkoli mu pade na misel, v vsakem trenutku – tudi humorne opazke o ljudeh in dogodkih v novicah, npr. brez predhodne priprave.« (prav tam). Če je radijski govorec dobro pripravljen na nastop, bo njegovo sporočilo doseglo namen, v nasprotnem primeru pa lahko govorjenje izzveni kot nesmiselno blebetanje oz. čvekanje. Vsak radijski govorec bi moral pred nastopom razmisliti, kaj je pomembnejše: kaj povedati ali kako to storiti. Kadar je v govorčevi zavesti vzpostavljen enakovreden odnos do obeh, bo njegov nastop uspešen, kadar mu je pomembneje, kaj pove, in zanemari vidik, kako to stori, torej govori nelogično, površno, malomarno ali kako drugače neprimerno. Ko mu ni pomembno ne eno ne





33


drugo, je poslušanje naporno, poslušalec ne more slediti vsebini in verjetno bo kmalu zamenjal radijsko postajo.

2.4.3 Kaj oblikuje radijsko govorno osebnost
Radijski govor ni nikoli le nizanje besed, njegova izrazna vrednost je veliko več. Govorec se od drugih podobnih radijskih glasov razlikuje po osebnem načinu oz. stilu govora (Bizilj 2003: 212). Radijski govor (Krišelj 1993/1994: 55) je odvisen zgolj od osebnostne moči in radijska govorna osebnost nima pripomočkov, s katerimi bi lahko podkrepila svoj glas, kot so: mimika, kretnja, gibanje, izraz na obrazu. Vse to mora nadomestiti z glasom, intonacijo, s hitrostjo govora ter naglasom vseh kakovosti in vrednosti. Poslušalec si želi jasen, prodoren, simpatičen, nevsiljiv, blagoglasen radijski glas (Krišelj 1993/1994: 55). Oblikovanje radijske govorne osebnosti, ki je (oz. bi morala biti) tržna znamka vsake radijske postaje, je dolgotrajen proces.

Za uspešno sporočanje mora radijski govorec imeti primerno barvo glasu,23 obvladati naglas slovenskega knjižnega jezika,24 vse segmente stavčne fonetike – intonacijo,25 register,26 ritem27 in hitrost govorjenja,28 glasnost,29 členitev besedila,30 znati pravilno dihati31 in skrbeti za svoj glas (ga negovati).32 Posedovati mora bogat besedni zaklad, izražati se mora tekoče in jasno, brez odvečnih mašil. Vse to mora še nadgraditi z živostjo in energičnostjo do prepričljivosti.

Živost in energičnost: ljudje imajo radi živahen radijski glas in ne monotonih govorcev (Milič 1998: 16). Živost v govoru (Krišelj 1993/1994: 55) bi lahko označili z »govornim esprijem« – to je vtis, ki ga govorec s svojim nastopom naredi na poslušalca. Espri v govoru obsega prav vse zakonitosti govora, še posebej osebnostno značilnost (prav tam). Govorci morajo v svoj govor vložiti energijo, saj le tako zadržijo


23 Več o barvi glasu gl. poglavje 2.3.4.6.

24 Več o naglasu v slovenskem knjižnem jeziku gl. 2.3.3.

25 Več o intonaciji gl. poglavje 2.3.4.1.

26 Več o registru gl. poglavje 2.3.4.2.

27 Več o ritmu govora gl. poglavje 2.3.4.3.

28 Več o hitrosti govorjenja gl. poglavje 2.3.4.4.

29 Več o glasnosti gl. poglavje 2.3.4.5.

30 Več o členitvi besedila gl. poglavje 2.3.4.7.

31 Več o pravilnem dihanju gl. poglavje 2.3.5.

32 Več o negi glasu gl. poglavje 2.3.6.












34

poslušalce. Pot do tega je dobro poznavanje besedila (Hausman, O'Donnell in Beniot 1999: 164). Crisell (1994: 99) opozarja na potrebo po objektivnosti glasu. Pretirano dramatiziranje oz. dramatizacija brez potrebe pri poslušalcu ustvari vtis pristranskosti govorca (prav tam). Monotonosti se lahko uspešno izognemo tako, da razgibamo govor. To pa najučinkoviteje dosežemo z obvladovanjem stavčne fonetike oz. prozodičnih lastnosti govora.

Prepričljivost lahko izmerimo z uresničitvijo želenega učinka na poslušalca (Milič 1998: 16). Da bi govorna osebnost (Hausman, O'Donnell in Beniot 1999: 164) vzbudila zaupanje in bila prepričljiva, mora besedilo posredovati brez izumetničenosti, s pravo mero samozavesti in zaupanja v zgodbo. To doseže z odličnim govorjenjem, brez pačenja (pretirano in prepogosto poudarjanje besed, nekultivirani vdihi, nelogična razporeditev premorov in premolkov, uporaba slenga, žargonov, narečja) in dobrim poznavanjem aktualnega dogajanja. O tem, da vemo, o čem govorimo, lahko poslušalce prepričamo samo z avtoriteto (prav tam). »Avtoritete si ne bomo ustvarili s kričanjem. Tudi če so novice zelo pomembne, jih ni treba prebirati na ves glas. Avtoriteto si ustvarjamo z uravnoteženo hitrostjo govora in interpretacijo« (Pirc 2005). Torej mora radijska govorna osebnost v prvi vrsti do podrobnosti obvladovati svoj glas. Obvladovanje glasu do prepričljivosti je dolgotrajen proces. Preden govorec to doseže, pa je treba paziti, da ne izgubi pristojnosti in stopnje verodostojnosti – gre za stopnjo, do katere poslušalci govorca ocenijo kot resnicoljubnega, pristojnega, odkritega, vznemirljivega in dinamičnega. Vrhunski radijski govorec doseže visoko stopnjo prepričljivosti oz. verodostojnosti (Štular 2009) s tremi kompetencami: govorno (glas, dikcija, intonacija, obvladovanje govora pred mikrofonom, psiholingvistične prvine), jezikovno (jezikovna usposobljenost, teoretična podkovanost, fonetika, besedni zaklad …) in ključno, vsebinsko (suverenost pri vsebini povedanega, ki obsega tematsko pripravljenost, splošno razgledanost, poznavanje aktualnega družbenega dogajanja in fenomenov, navsezadnje tudi glasbe). Tudi osebnostnih in značajskih lastnosti ne gre zanemariti (komunikativnost, radovednost, odprtost, socialne veščine, smisel za humor, družbena angažiranost …). Vedno gre za kombinacijo vseh navedenih kompetenc in lastnosti; bolj ko so izpolnjene in več ko jih je, večja je verjetnost za večjo prepričljivost (Štular 2009).






35


Izogibanje mašilom: mašilo (Kalin Golob 2001: 74) je »vsako jezikovno sredstvo, ki ga v govoru uporabljajo brez prave potrebe, ne vpliva na njegovo sporočilnost, prepričevalno, pridobivalno, argumentativno ali estetsko raven.« Pri tem gre za (Verovnik 2005: 116) »kupovanje časa« za premislek o tem, kaj bo govorec povedal v nadaljevanju. Številni govorci uporabljajo mašila, da dajejo poslušalcem vtis nepretrganega govornega toka. Kulturno ozaveščen govorec se izogiba mašilom, saj so zelo moteča. Mašilo ponavadi uporabimo med razmišljanjem, kaj naj reči, kako odgovoriti na vprašanje, ko postavljamo novo vprašanje. Najpogostejša mašila so: Moram povedati …; Naj povem, da …; Bom rekel, da …; Povejte … ali Poglejte … ali No, … (sledi vprašanje) … Najbolj moteči so ponavljajoči se polglasniki eee … e … eee, ki jih uporabljajo nepripravljeni in nevešči govorci (prav tam). Obstajajo tudi osebna mašila (Kalin Golob 2001: 74) – besede, ki jih posamezniki ponavljajo v vsaki povedi ali celo večkrat v eni povedi. Med najpogostejšimi so: torej, pravzaprav, a ne, vsekakor, prav. Tudi teh mašil se je treba odvaditi ali pa se jim vsaj poskušati izogniti (prav tam). Še ena oblika mašil obstaja. Opazna je predvsem pri tistih, ki pri branju po nepotrebnem »vlečejo samoglasnike« (predvsem zadnje v besedi). Tako »pridobivajo čas«, da lahko z očmi preletijo besedilo pred seboj. Ta oblika mašila je lahko zelo naporna za poslušanje. Ni pa vedno mašilo, lahko je tudi govorna razvada. Govorci se velikokrat sploh ne zavedajo, koliko mašil uporabljajo. Vsak radijski govorec bi si zato moral vzeti čas za samoevalvacijo (po vsakem nastopu pred mikrofonom bi bilo dobro poslušati, kaj je govoril in kako) in kritično ovrednotenje svojega dela. Res pa je, da sami težko opazimo napake, za katere se ne zavedamo, da jih delamo. Zato je primerno pri tem poiskati pomoč izkušenejšega govorca.

Vse to so osnovne in nujne lastnosti (vrhunskega) radijskega govorca.

2.4.4 Vrste radijskih govorcev
Veliko let je bil radijski govorec le napovedovalec.

»Napovedovalec je najboljši bralec, ima poustvarjalno vlogo, prebira besedila, ki jih napišejo drugi,« je zapisala Pirčeva (2005) in nadaljevala:

»Dolga leta je bil kralj radia. Poosebljal je radijsko postajo, program, oddajo. Bil je zvezda. Danes veliko radijskih postaj nima več klasičnih napovedovalcev.





36


Poročila berejo novinarji, ki pripravljajo informativne oddaje, nastajajoče ob pomoči radijskih poročevalcev, komentatorjev, novinarjev. Program je v rokah radijskih voditeljev. Klasične radijske bralce, napovedovalce, najdemo le na večjih javnih radijskih postajah« (Pirc 2005: 80–82).




V sodobnem radijskem prostoru se vloge radijskih govorcev med sabo vse bolj ločujejo in specializirajo. V grobem danes poznamo: napovedovalca, novinarja in voditelja.

2.4.4.1 Radijski napovedovalec
Ivo Andrić je o radijskih napovedovalcih nekoč zapisal:

»V nobenem primeru ne more biti enostaven in lahek proces, pri katerem mora človek, cel človek, postati beseda, samo beseda. In da je ta beseda namenjena vsem, ne da bi se niti za trenutek ne obrnila na nikogar posebej, pa vendar ima vsak poslušalec posebej vsaj do neke mere in kdaj pa kdaj občutek, da je namenjena le njemu« (Marković idr. 1979: 299).

Napovedovalci Radia Slovenija (Šeruga Prek 2004: 1) so glasovno in glede obvladovanja zbornega knjižnega jezika v njegovi govorni podobi zanesljivo ne le najboljši med nastopajočimi na RTV Slovenija, ampak s svojim delom pomembno oblikujejo govorno kulturo našega jezika v slovenskem in tudi zamejskem prostoru (prav tam). Štular (2009) za napovedovalce pravi, da so govorno visoko usposobljeni, dodatno izobraženi za govor pred mikrofonom, odlično obvladajo zakonitosti in specifike mikrofonskega govora, intonacije, govornega ritma, po drugi strani pa imajo tudi dodatno pridobljena znanja o fonetiki, ki na teoretični ravni podpirajo njihovo nastopanje pred mikrofonom (prav tam). To potrjuje tudi Krišelj (1993/1994: 58–59) in dodaja, da je to radijski govorec z vsemi strogimi, jasno opredeljenimi zakonitostmi radijskega govora, kot so: mikrofonski in prijeten glas (glasovni espri), jezikovna neoporečnost, knjižna izgovarjava, brezhibno podajanje besedil, neoporečna dikcija v govoru, pravilno nastavljena fonetika izgovora, prilagodljivost različnim vsebinam in radijskim žanrom v vsakem trenutku in sposobnost oblikovanja brezosebnega vtisa (pri branju poročil, pri napovedih radijskih oddaj, interpretiranju ekspozejev …) (prav









37


tam). S stališča vsebine pa je napovedovalec vendarle »izvajalski« profil, torej izrazito neavtorski in razmeroma neoseben (Štular 2009), napoveduje (Marković idr. 1979: 299) program in oddaje ter bere oz. posreduje že pripravljene informacije. V zadnjem primeru je posrednik med novinarjevim besedilom in poslušalci. Njegovo delo pa sploh ni preprosto in pasivno, ampak zelo odgovorno. Kot svojevrsten ustvarjalec je napovedovalec tudi razlagalec vsebine sporočila; prav od njega, od njegove umetnosti in veščine je velikokrat odvisno, kako bo informacija sprejeta in razumljena. Še posebej je pomembna interpretacija, ki ne sme biti igralska, ampak preprosta, pristna, čista, v knjižnem jeziku. Prav zato že najmanjši odmik od teh principov poraja spontan odpor pri poslušalcih (prav tam). Lahko pa napovedovalec (bralec, interpret, narator, op. avtorice) v besedilo že vnese nekaj osebnih značilnosti (Krišelj 1993/1994: 59–61), z avtorjem je v tesnejšem stiku in v reprodukciji se istoveti z njim, je torej prenašalec avtorjevih zamisli v govor, tako da se lahko že podpiše kot soavtor govorjenega besedila. Navadno gre za bralca literarnih in umetniških besedil. To so lahko gledališki igralci, kar pa ni pogoj (prav tam). V številnih primerih se kot bralci v literarnih in umetniških oddajah pojavljajo napovedovalci, predvsem na Tretjem programu Radia Slovenija, programu Ars. Torej obstaja v sodobnem radijskem prostoru razlika med napovedovalcem kot bralcem raznovrstnih besedil in dramskim igralcem kot interpretom vlog v radijskih igrah in različnih literarnih zvrsteh.

V zadnjem času (Marković idr. 1979: 299) napovedovalci počasi izgubljajo svoje mesto, izrivajo jih novinarji in voditelji (pravo izrivanje napovedovalcev se je v slovenskem medijskem prostoru začelo po letu 1990, op. avtorice). Vseeno pa imajo napovedovalci v javnem RTV?servisu še vedno pomembno vlogo, saj se od njih pričakuje širjenje jezikovne govorne kulture (prav tam). Govorna ubeseditev (Šeruga Prek 2004: 1, 3) v javnosti namreč nikoli ne vpliva na poslušalce le z vsebino povedanega, ampak hkrati razkrije tudi govorčevo praktično poznavanje jezikovnih pravil, s čimer govorec hote ali nehote tudi vpliva na poslušalca. Napovedovalci se dobro zavedajo te svoje izjemno zahtevne in odgovorne vloge. Ob množičnem razraščanju različnih lokalnih in komercialnih radijskih postaj ostajajo napovedovalci Radia Slovenija po kakovosti prepoznavni in izstopajoči pripadniki tega zahtevnega poklica. Kdor ga opravlja odgovorno in vestno, s svojim delom pred mikrofonom






38


nenehno skrbi tudi za ohranjanje in negovanje govorne kulture. Pojem govorna kultura je veliko širši od samo lepega glasu in pravilne knjižne izreke (v smislu nekršenja norme). Obsega namreč zelo široko paleto znanj (med njimi tudi nekaj prirojenih sposobnosti) od čustvenointerpretativne, doživljajske ravni do t. i. pojma verbalne inteligence, pričakovane izjemno široke splošne razgledanosti, primernega odnosa do poslušalca in sogovornika ter estetskih plasti pri govornem ubesedovanju (prav tam).

Napovedovalci v Javnem zavodu RTV Slovenija se danes pojavljajo na vseh treh programih Radia Slovenija, v programih obeh regionalnih centrov in tudi v različnih televizijskih oddajah. Njihova vloga se razlikuje glede na potrebe programa. Tako so na tretjem radijskem programu še vedno v funkciji klasičnih, tradicionalnih radijskih napovedovalcev, v vlogi povezovalcev programskih vsebin in bralcev daljših besedil; na prvem programu so bralci klasičnih poročil in povezovalci programskih pasov; na Valu 202 se v večini primerov pojavljajo v vlogi voditeljev; na televiziji pa je še posebej opazno njihovo branje dokumentarnih oddaj.

2.4.4.2 Radijski novinar

Radijski novinar je avtor besedila – sam ga napiše in ga (praviloma) tudi prebere oz. interpretira. Krišelj (1993/1994: 61–62) pozna radijskega novinarja v različnih vlogah. V vseh primerih in govornih oblikah novinarji nastopajo kot avtorji.

Novinar novičar sam izbere, napiše in prebere novice (napovedovalci pa prebirajo poročila, ki jim jih pripravi redakcija), je torej interpret z imenom in priimkom, v poročilih pa bralec po imenu praviloma ni znan (prav tam). Novinar novičar pripravlja in prebira novice na Valu 202 in poročila v nočnem programu, poročila na Prvem in Tretjem programu pa berejo napovedovalci. Na Radiu Slovenija pripravljajo 6 informativnih oddaj na dan (ob 5.30 Prva jutranja kronika, ob 7.00 Druga jutranja kronika, ob 13.00 Danes do trinajstih, ob 15.30 Dogodki in odmevi, ob 19.00 Radijski dnevnik in ob 22.00 Zrcalo dneva), razen ob nedeljah in praznikih, ko odpadeta Prva jutranja kronika in Danes do trinajstih. V teh nastopajo novinarji kot radijski »voditelji novinarji« (ta profil je predstavljen v poglavju 2.4.4.3), novinarji komentatorji,






39


novinarji reporterji, napovedovalec pa se pojavlja kot bralec agencijskih novic, komentarjev, prispevkov, vremena ...

Novinar komentator zasleduje zgolj področje, ki ga zanima kot komentatorja, komentira sam s svojim glasom, to pa pomeni, da je to že avtorsko dejanje in ima že izdelan ekspresivni vtis interpretacije (Krišelj 1993/1994: 61–62). Komentar in komentator (Krišelj 1994/1995: 9–10) sta v medsebojno enakovrednem odnosu, druži ju odlično interpretirana vsebina s širokim aktualnim poudarkom. Novinar?komentator zato mora obvladovati tako formo komentarja kot tudi radijski govor – jasnost izražanja, izogibanje dvoumnim ubeseditvam, jasno izražen osebni stil, ustrezen mikrofonski oz. komentatorski glas, logičen besedni, stavčni in pomenski naglas v interpretaciji (prav tam). Žal komentatorskemu delu na Radiu Slovenija namenjajo premalo pozornosti.

Profil novinarja reporterja (Krišelj 1993/1994: 61–62) obsega celotno paleto novinarskih jezikovnih interpretacijskih načinov, skupaj z vsemi zakonitostmi, ki veljajo za radijski govor in za oblikovanje radijske govorne osebnosti. To je torej zelo zahtevna naloga, ki jo zmore le izkušen novinar. Med te Krišelj uvršča tudi novinarje, ki oblikujejo intervjuje (prav tam).

Radijski novinar mora z govorom prepričati in pustiti svoj pečat, da pritegne pozornost poslušalca, zato naj govori kratko, jasno in strnjeno, vendar ne gre prezreti dejstva, da radijski jezikovni stil ustvarja neko drugo logiko – logiko »ohlapnega stila«, ker je radio pač medij, pri katerem »stvari« ne gre ponavljati (Krišelj 1993/1994: 11).

Radijski novinarji ne nastopajo izključno v informativnem delu radijskega programa, ampak se pojavljajo tudi kot avtorji oddaj (dokumentarno?feljtonskih, glasbenih, mladinskih, razvedrilnih, kulturnih, literarnih …). Njihova vloga v njih je s stališča radijske govorne osebnosti raznolika: lahko le pripravijo besedila, ki jih potem interpretirajo napovedovalci, lahko jih izvedejo sami (npr. v obliki intervjuja) ali pa se v avtorski oddaji pojavijo tudi kot voditelji.






40


2.4.4.3 Radijski voditelj

V grobem bi lahko radijskega voditelja opredelili kot povezovalca programa oz. nekega dela radijskega programa. To pomeni, da deluje kot vez med glasbo, radijskimi vsebinami, oddajami in poslušalci. Pri tem pa naj bi navzven deloval, kot da kramlja s poslušalci. V literaturi in tudi v praksi zasledimo več vrst poimenovanj za voditelje: moderator, napovedovalec voditelj, novinar voditelj, napovedovalec / moderator … Zadnji je tudi uradni naziv, ki ga lahko pridobimo z nacionalno poklicno kvalifikacijo. Vsa poimenovanja pa v pretežni meri opisujejo isto radijsko govorno osebnost.

Radijski napovedovalec voditelj (Šeruga Prek 1990: 43–45) je novinar najširšega formata z glasovnimi in bralskimi sposobnostmi napovedovalca. Težnja je prav v oblikovanju take radijske govorne osebnosti, povsem nove kategorije radijskega govorca, ki se razvija zaradi zahtev sodobnega radia kot informativnega medija (specializacija radijskega novinarja in hkrati njegova vsestranskost, zahteva po takojšnji objavi oz. minimiziranju časovnega zamika, zahteva po kakovosti govora glede na tehnične in druge slabosti radijskega medija itn.). Napovedovalec voditelj ohranja vse značilnosti in naloge napovedovalca in jih razširja z nalogami novinarja voditelja programov, delov programov ali informativnih oddaj. Opraviti mora vse faze šolanja do radijskega napovedovalca in vse faze novinarskega dela – od novinarja novičarja do reporterja in komentatorja (prav tam). Krišelj (1993/1994: 63–75) napovedovalca voditelja opredeljuje drugače in piše, da je to napovedovalec z razširjeno vlogo voditelja. Začetni profil za oblikovanje napovedovalca voditelja je torej napovedovalec, to je nujna predhodna veščina. Tudi v svetu se je napovedovalec voditelj pojavil kot nadgradnja profila klasičnega radijskega napovedovalca. Napovedovalec voditelj je torej radijski govorec s sposobnostmi, ki jih zahtevamo od radijskega napovedovalca, sposobnostjo oblikovanja idej z avtorsko inventivnostjo in s stopnjo pridobljene osebnostne moči (osebnostnega esprija) ob upoštevanju vseh oblik radijske govorne strokovnosti (prav tam). Iz osnovnega pojmovanja radijskega voditelja (Krišelj 1993/1994: 63–75) se je razvilo poimenovanje radijskega voditelja treh kategorij:






41


1. radijski voditelj napovedovalec – najvišja stopnja radijskega voditeljstva glede na govorno kulturo (radijski govor);

2. radijski voditelj novinar – najvišja stopnja radijskega voditeljstva glede na kakovost informacije (aktualnost radijske informacije). Sodeluje pri nastajanju in izvedbi informativne oddaje. Voditeljeva osebna nota (osebnost) je za informativno oddajo pomembna zahteva in tudi značilnost;

3. radijski voditelj programov, oddaj – najvišja stopnja radijskih voditeljskih nalog (npr. Val 202, nočni program, jutranji program, moderatorsko vodene oddaje, ciklično vodene radijske oddaje idr.).




Vsi trije principi so nujni za sodoben radio (Krišelj 1993/1994: 63–65, 74–75). Na Radiu Slovenija se novinarji voditelji pojavljajo v informativnih oddajah. Na Prvem programu pa se v programskih pasovih pojavljajo novinarji v vlogi voditeljev, povezovalcev programa, v programskih pasovih Vala 202 pa za voditelje znova vse bolj pogosto angažirajo posamezne napovedovalce.

V zapisanem se pojavi zadrega. Šeruga Prekova (2004: 43–34) piše o napovedovalcu voditelju kot novinarju z odlikami napovedovalca, Krišelj (1993/1994: 63–75) pa prisega na napovedovalca s sposobnostmi novinarja. Če gre torej radijska govorna podoba v smer napovedovalcev voditeljev, je treba ali napovedovalce podkovati v znanju novinarstva ali pa za novinarje zahtevati višja merila znanja slušne podobe jezika, torej pravorečja. Šeruga Prekova (2004: 3) pozneje piše o napovedovalcu kot voditelju in moderatorju, ki postaja vse bolj ustvarjalen in je tudi avtor besedil. Pogosto pa se znajde v še težji vlogi sprotnega ustvarjanja besedil, ki torej v zapisani obliki sploh ne obstajajo, zato zahtevajo od govorečega zelo veliko znanja in zbranosti, hkrati pa mora zveneti naravno in sproščeno (prav tam).

Štular (2009) se odločno zavzema za jasno razmejitev med novinarji in voditelji, kar pomeni izrazito ločnico med voditeljskimi in novinarskimi vlogami, nastopanjem in govorci. Potrebe sodobnega radijskega programa so izrazito usmerjene k radijskim voditeljem s poudarkom na osebnosti. To pomeni radijca, ki nastopa osebno, tako po slogu, interpretaciji, pa tudi vsebini, je avtorski, vendar znotraj določene programske










42


sheme. Voditelj prevzema vlogo krmarja, dirigenta med razmeroma veliko ponudbo različnih radijskih vsebin, oddaj, prispevkov, to vključuje tudi »klasično« vlogo napovedovalca. Po drugi strani pa predstavlja spremljevalca poslušalca, nekakšnega njegovega namišljenega sogovorca, provokatorja v najbolj žlahtnem, predvsem pozitivnem pomenu besede. Njegova pomembna vloga je, da s podajanjem, pa tudi z vsebino povedanega pritegne pozornost, jo zadrži, poslušalca ogreje in ohladi, intrigira, vsebino »pripelje« in »odpelje«, skratka za poslušalca je ključni lik, ki daje podobo in okvir programu; javnost nagovarja tako, da se poslušalec identificira z njim ali pa ne (Štular 2009).

Radijsko govorno osebnost bi torej lahko razdelili na napovedovalce, novinarje in voditelje. Njihovo delo je v sodobnem radijskem programu strogo ločeno in naj se ne bi prepletalo. Napovedovalci prebirajo besedila, ki jih ne napišejo sami, v pretežni meri gre za agencijske novice, besedilno zahtevne radijske oddaje, ki jih pripravijo zunanji sodelavci (znanstveniki, strokovnjaki posameznih področij) ali uredniki oddaj. Novinarji se glasovno pojavljajo v različnih segmentih radijskega programa kot izključno interpreti svojih novinarskih izdelkov. Voditelji pa se pojavljajo kot avtorji in sooblikovalci oddaj, delov programa ali programa v celoti, imeti morajo bogat besedni zaklad, govorno morajo biti izjemno spretni in iznajdljivi, predvsem v nepredvidljivih razmerah, sposobni improvizacije, imeti morajo pregled nad dogajanjem na programu, ga usmerjati in zaokrožati v celoto, poslušalcem pa morajo ponujati govor, ne branja.

Tako razdeljene in ločene vloge pomenijo tudi večjo verodostojnost radijske govorne osebnosti.






43


3 RADIJSKI JEZIK – pisanje za uho

3.1 Jezik v množičnih medijih

Po Toporišiču (1992: 72) je javno sporočanje pisno sporočanje prek občil (periodični tisk, okrožnice, lepaki, letaki ipd.; tudi govorno sporočanje prek radia, televizije itn.), naslovnik33 je množičen. Zlasti pri dnevnem, tedenskem in tudi mesečnem izhajanju ali govornem nastopanju je javno sporočanje hitro in torej manj pripravljeno (prav tam). Sporočila v množičnih občilih (Krišelj 1993/1994: 30) obveščajo, opisujejo, pripovedujejo, razlagajo ali utemeljujejo in odgovarjajo na osnovna vprašanja: kdo, kdaj, kje, kaj, kako in zakaj oz. s kakšnim namenom (pravilo sedmih k?jev).

3.2 Radijski jezik – pisanje za uho

Zapisano besedilo je še vedno osnova radijskega govora, saj večji del govornega programa nastane na podlagi vnaprej pripravljenih pisnih predlog. V tisku (Krišelj 1993/1994: 24) naslovnik sporočilo bere, čutilo, ki sodeluje ob tem, je vid; televizijska besedila gleda in posluša, sodelujeta torej vid in sluh; radijsko sporočilo pa le posluša in pri sprejemanju sodeluje le sluh (prav tam). Pisanje radijskih sporočil je torej pisanje za govorjenje in ker ga poslušalci le slišijo, mu lahko rečemo tudi pisanje za uho. Pisanje za radio (Starkey 2004: 26) mora upoštevati neformalna pravila, kako oblikovati govor in glasove, da jih bodo radijski ustvarjalci razumeli enako kot njihovi poslušalci. »Radijci morajo razumeti omejene zmožnosti svoje artikulacije, uporabljati morajo omejeno sintakso in besednjak – radijski jezik – tako da lahko začasno »slepi« poslušalci pravilno interpretirajo povedano« (prav tam). Tudi Krišelj (1994/1995: 5) opozori na pomembnost drugačnega jezikovnega izrazja, radijskega jezikovnega stila. Od radijca pričakuje, da zna sporočilo prevesti v razumljivo, tako da ga bo razumel tudi povprečen radijski poslušalec, da je njegovo izražanje preprosto, jasno, konkretno in tudi jezikovno slikovito. Preprostost izrazja je ena izmed temeljnih značilnosti radijskega jezikovnega stila (prav tam).


33 Naslovnik je udeleženec sporočanja, ki besedilo dekodira v predstavno podobo in tako pride do v njem vsebovanih obvestil. Naslovnik je posameznik ali zbor. Določajo ga starost, izobrazba, poklic, temperament, nadarjenost in zainteresiranost, kultiviranost v vseh ozirih, tudi v moralno?etičnem ipd. (Toporišič 1992: 126).










44


Pisana beseda določa način radijskega govora. Zato mora radijski govorec poznati, obvladati in negovati jezik. Radijski ustvarjalci (Urbančič 1987: 11) spadajo med najpogostejše uporabnike in ustvarjalce knjižnega jezika. Čim večji mojstri besedilnega oblikovanja so, tem pomembnejši je njihov delež v jezikovni kulturi (prav tam) ter pri ozaveščanju poslušalcev o njej.

Ne glede na to (Gruden 2001: 26), ali je radijski govor napisan ali nastaja sproti v govorčevih mislih, ima osrednjo vlogo v informativnem in kreativnem zvočnem mediju, kakršen je radio. Z jezikovnimi znaki, izraženimi z glasom, prenaša sporočilo, vselej v konkretnih, psiholoških in socialnih okoliščinah, ki dolgoročno opredeljujejo govorca in poslušalca in ju zapletajo v zavestni komunikacijski proces (prav tam). Zato je treba že pri pripravi pisnih predlog upoštevati vse okoliščine nastajanja radijskega zvoka, v katerih prejemnik posluša radio, in značilnosti poslušalca. Za radijsko pisanje (Simon 1992: 104) je zato primerno iskanje ritma v besedah in povedih,34 slikovito opisovanje, zapisano naj zveni kot govor, med pisanjem je priporočljivo brati na glas. »Dobro pisanje lahko da neprecenljivo vrednost prispevku, ki je sicer povprečen. Dobro poročanje ga lahko spremeni v nepozabno. Slabo pisanje pa lahko uniči še tako izvrsten govor« (prav tam).

Pri pisanju za radio (Kassell in Rosenbaum 1992: 65–66) obstajajo zakonitosti, ki jih je treba upoštevati. Radijsko sporočilo se tako vsebinsko kot stilno obdeluje na papirju, a je treba pri pisanju najprej pomisliti, kako bo zapisano zvenelo, ko bo prebrano. Pomembna osnova radijskega govora je tako dobro pripravljena pisna predloga. Na radiu izgovorjene besede so neponovljive, k njim se ni mogoče večkrat vračati. Zato je pomembno upoštevati logično sestavo, preprosto besedilno strukturo, s kratkimi, neposrednimi, preprostimi stavki, ki so sestavljeni iz lahko berljivih in razumljivih besed. Radijsko sporočilo mora biti linearno – zgodbe potrebujejo začetek, sredino in konec. To seveda ne pomeni, da morajo biti povedi samo enostavčne, splošno pravilo pa je, da »dobra radijska poved vsebuje zgolj eno idejo« (prav tam).


34 Iskanje ritma v povedih pomeni, da stavke oblikujemo tako, da govorni ritem z lahkoto steče. To dosežemo tako, poiščemo laže izgovorljive besede in pazimo tudi na stičišča konca besede in začetka nove. To najučinkoviteje naredimo, če sproti prebiramo besedilo, in to naglas (op. avtorja).










45


Za lažje razumevanje nastajanja in potovanja radijskega besedila je treba poznati Laswellov model sporočanja:35





Slika 4: Laswellov model sporočanja (Fiske 1990: 30)

S – sporočevalec (radijski govorec) B – besedilo (radijsko sporočilo)

M – medij, kanal (radio)

O – občinstvo (poslušalci)

U – učinek, posledica, vpliv besedila

Radijski jezik (Crisell 1994: 54–59) je rezultat govorjenega in zapisanega. Primarna koda radia je besedna, saj z njo kontekstualiziramo vse druge in lingvistični kod radia je po naboru funkcij enak vsakdanjemu govoru (prav tam). Biziljeva združuje vse to in ugotavlja, da so besede, govor in glasovi najpomembnejši radijski kod (Bizilj 2003:

33). Radijskega govora torej ni brez radijskih besedil. Zato jim je treba nameniti dovolj pozornosti in upoštevati vse posebnosti radijskega jezika kot izključno govornega oz. slušnega.

3.2.1 Posebnosti radijskega jezika

Glede na prenosniške zvrsti (Ule in Kline 1996: 64–65) ločimo pisano in govorjeno besedo. Prednosti pisanega prenosnika so trajnost, jasnost, preverljivost, prenosljivost za velike razdalje, neodvisnost od spomina, možnost zapletenih povedi. Slabosti pa so odvisnost od pripomočkov, počasnost, slabo izražanje intonacijskih čustev. Prednosti govorniškega prenosnika so stavčna intonacija, mimika, gestikulacija, neposrednost in hitrost sporočanja. Radijsko in televizijsko sporočanje sta za razliko od časnikarskega enkratna, minljiva in kaj hitro se ju da pozabiti. Tiskano besedilo lahko, če ga ne



KDO? PRAVI KAJ? PO KATEREM KANALU? KOMU? S KAKŠNIM NAMENOM?

S B M O U






35 Sporočanje je dajanje (zlasti s strani človeka) predmetnosti kot delu zavesti govorično obliko obstajanja. Najbolj pogosta in zapletena je jezikovna govorična oblika obstajanja predmetnosti. Njen namen je, da bi jo naslovnik lahko doživel ali dojel iz besedila. Jezikovno sporočanje se od drugovrstnih loči po tem, da se sporočanjska dejavnost ustvarja (materializira) v jeziku, tj. zapletenem sestavu besednih znamenj in njihovih medsebojnih zvez vse do stopnje besedila kot najvišje pomenonosne ravnine jezikovne zgradbe (Toporišič 1992: 298).






46


razumemo ob prvem branju, preberemo še enkrat. Pri spremljanju radijskih ali televizijskih sporočil pa vrnitev ni mogoča, poslušalec ali gledalec jih ne more zavrteti nazaj. Pri radijskem sporočilu (v nasprotju s televizijskim) odpadejo še nebesedne prvine komunikacije, torej govorica telesa, mimika … in ostane le govor. Zato je treba še posebej poskrbeti za izogibanje vsem možnostim, da bi izzvali komunikacijski šum. Pri vsakem prenosu informacij (Trček 1994: 63) se lahko pojavijo različne motnje, kajti oblikovanje in sprejemanje informacij je vedno miselni akt. Naše misli so podvržene naši notranji podobi, preoblikujejo se glede na to, kako jih razumemo in doživljamo (prav tam). Med vsakim komuniciranjem (Ule in Kline 1996: 68) je sporočilo pod vplivom zunanjih dejavnikov, ki ga lahko popačijo ali interferirajo s sprejemanjem. To imenujemo šum. Takšne napake ali problemi se pojavljajo v celotni verigi komuniciranja: pri vkodiranju sporočila (uporaba napačnega, neznanega simbola, znaka ali besede), motnji radijskega signala ali motnji na točki sprejemanja (zvonec na vratih). Vse to otežuje in zmanjšuje učinkovitost komuniciranja (prav tam).

Obstaja kar nekaj modelov sporočanja. Bistvo Schramovega modela prenosa komuniciranja je v oblikovanju »skupnega« in ga lahko uporabimo za ponazoritev radijske komunikacije. To načelo velja za vse oblike sporočanja: medosebnega (na ravni posameznika), skupinskega (predavanje, razprave …) in množičnega (posameznik kot del javnosti nekega medija) (prav tam).






Slika 5: Schramov osnovni model procesa komuniciranja (Ule in Kline 1996: 65)

Stilistika radijskega poročevalstva (Crisell 1994: 59) obravnava izbor tistih jezikovnih sredstev, s katerimi je treba snovati pisno predlogo, da pri pretvorbi (torej pri tvorjenju






47


govorjenega sporočila) ta sredstva ne bodo predmet šuma. To pomeni, da je treba pri izboru jezikovnih sredstev doseči govornost z odpravo vseh značilno pisnih sredstev, da jih pretvornik ne bo »zadržal«. Pisec radijskih besedil kdaj pa kdaj pozabi na stroge konservativne jezikovne konvencije, da bo njegova pisna podoba v govorjeni izzvenela kot »spontana interpretacija« (prav tam), čeprav se ne smemo izgovarjati na tekoč govor na račun pravopisno in stilistično spornih besedil. Radijski govor (Pirc 2005: 76) naj bo čim bolj podoben govoru poslušalcev, sicer lahko izzveni tuje in ga poslušalstvo ne sprejme za svojega (prav tam). Poslušalci so zelo raznoliki, od manj do zelo izobraženih, tudi narečna pestrost poslušalstva nacionalnega radia je tolikšna, da je treba biti zelo pozoren pri izbiri jezikovnih sredstev. Radijsko sporočanje mora biti jasno in jedrnato, opisovati mora samo bistvene informacije, izogibati se mora nenavadnim jezikovnim sredstvom oz. vsakršnemu sporočanju, ki bi poslušalca lahko zbegalo ali odvrnilo njegovo pozornost. Poleg tega je treba paziti, da pripravljeno besedilo že vnaprej ne osiromaši govorjenega sporočila in da bo poslušalcu čim bolj razumljivo.

Veščina pisanja za radio (Zgrabljić 2007: 60) in lahkotnost podajanja zapisanega omogočata, da napisano zveni naravno, živo in osebno. Prav zato je obvladovanje veščine pisanja ena od največjih umetnosti ustvarjanja radijskega programa. Ta veščina zahteva nekatera znanja o jeziku, govoru in napisanem ter o poslušanju. Strniti jo je mogoče v tri temeljna pravila:

1. Pisanje za uho ni enako kot pisanje za oko, ker ima govor več lastnosti kot napisano besedilo.

2. Pisec besedila za radio mora pozabiti na številne zakonitosti jezika v strukturi in besednjaku.

3. »Izgovoriti« napisano brez poznavanja pravil govora ni dovolj, da govor ne bi zvenel kot govor po vnaprej pripravljenem scenariju in nenaravno (prav tam).

Prednosti radia sta predvsem možnost takojšnje objave informacije in vključevanje posnetkov v sporočilo. To je za poslušalce zanimivejše in bolj verodostojno. Seveda pri tem ni dobro pretiravati in če se le da, je dobro upoštevati pravilo: Manj je več. Prav tako je treba paziti, da je posnetek prvovrsten, saj lahko s ponesrečeno montažo






48


ali slabimi posnetki pri poslušalcu dosežemo povsem nasproten učinek od želenega. Možnost takojšnje objave neke informacije zahteva od radijske govorne osebnosti ne le ogromno govorne spretnosti, ampak tudi spretnost ubeseditve informacije. Če so informacijo posredovale tiskovne agencije, jo lahko spretno preuredimo za radijski medij in jezik.

3.3 Radijska praktična stilistika

Stilistika (Toporišič 1997: 209) je posebna veja znanja o jeziku oz. besedilu. Preučuje značilnosti jezikovnih sredstev in njihovo primernost za določeno vrsto besedila ali njegovega dela. Praktična stilistika uči, katera sredstva so v različnih funkcijskih zvrsteh in vrstah neumetnostnega besedila dobra in katera slaba: prva priporoča, druga odsvetuje. Praktična stilistika priporoča ali odsvetuje na podlagi načel, kot so pravilnost, jasnost, primernost, živost, jedrnatost … (prav tam). Kdor v govoru in pisanju spoštuje ta načela (Toporišič 2008: 153), s svojo besedo doseže veliko večji učinek kot tisti, ki mu je malo mar za vse to. Vsako sporočilo nastane zato, ker hoče njegov tvorec nekomu nekaj povedati, mu sporočiti tako ali drugačno resnico, z njo vplivati na naslovnikovo zavest, ravnanje, voljo in podobno. Vse to pa je mogoče le, če naslovnik dobro razume sporočilo. To mu moramo čim bolj olajšati, kajti če je besedilo pretežko, nejasno, zapleteno, nerazumljivo, se morda niti ne bo potrudil, da bi ga razumel, in v tem primeru je bil naš govor v prazno. Če ni živo ali če je preveč razvlečeno, se ob njem zdolgočasi (prav tam). Radijski jezik je še posebej občutljiv zaradi svoje enkratnosti, neponovljivosti in minljivosti, zato je treba praktični stilistiki (nekoliko prilagojeni mediju) nameniti posebno pozornost. Tako imenovano informativno izražanje se razlikuje od znanstvenega, administrativnega, pravnega, vojaškega, uličnega … Bogat besedni zaklad in odlično poznavanje slovnice sta podlaga za dober in »za ušesa prijazen« radijski jezik. Zato morajo radijski govorci temeljito naštudirati slovnico in pravopisa, znati uporabljati slovar, brati domače in tuje klasike ter poslušati ljudsko govorico.






49


3.3.1 Načelo slovnične pravilnosti ali norma radijskega jezika

Besedilo mora biti skladno s pravili slovnične norme – slovnično, pravopisno in jezikovno pravilno. Takšno je takrat, ko je napisano v knjižnem jeziku. Pri utemeljevanju (Tivadar 2004b: 27) slovenskega knjižnega jezika in njegove govorjene izrazne podobe so igrali pomembno vlogo prav mediji, najprej pisni (tisk), pozneje še govorjeni (radio in televizija). Slovenski govor se je razširil prav z razvojem radia in nato govornomedijsko najvplivnejše televizije (prav tam). Pravilnost v knjižnem jeziku (Toporišič 2008: 153–154) določa splošna raba. Kakšna je ta, nam razodevajo slovnica, slovar in pravopis. Pravila knjižnega jezika moramo upoštevati, saj dajejo našemu jeziku posebno enotnost in sorazmerno stalnost, kar je nujno za širše družbeno razumevanje (prav tam). Še posebej to velja za govorjeni jezik, saj je narečna razslojenost slovenskega jezika tolikšna, da je jezikovna enotnost zelo pomembna za razumevanje. Radio Slovenija kot osrednji nacionalni radio mora upoštevati normo govornega jezika. To je napisano tudi v Poklicnih merilih in načelih novinarske etike v programih RTV Slovenija (2000: 14):

»RTV Slovenija namenja kot javna RTV7ustanova, ki ustvarja nacionalne programe, posebno skrb slovenskemu jeziku. Jezik mora biti jasen, preprost, jedrnat in nedvoumen. Bralci, voditelji oddaj in novinarji (pa tudi redni in pogodbeni sodelavci) so dolžni dosledno uporabljati slovenski knjižni jezik ali knjižni jezik narodnih skupnosti; profesionalni bralci in novinarji pri branju uporabljajo zborni jezik, pri vodenju pogovorov pa je dopustno uporabljati splošni pogovorni jezik. Uporaba narečij je dopustna samo, če jih uporabljajo nastopajoči, ki niso zaposleni na RTV Slovenija, ali če to zahteva poseben družbeni interes (npr. ohranitev določenih narečij). V oddajah in programih RTV Slovenija praviloma ni dovoljeno uporabljati prostaških izrazov ali načina izražanja, ki ni v skladu s splošnimi družbenimi normami. Zavedati se moramo, da se javna sprejemljivost posameznih besed in drugih izrazov neprenehoma spreminja.«






50


Povzamem lahko, da je norma radijskega jezika na Radiu Slovenija slovenski knjižni jezik, v prostem govoru pa tudi splošno pogovorni jezik in nič manj. Da bi bilo dovolj jasno, kaj pomeni kateri od pojmov, jih podrobneje razlagam.

Knjižni jezik (Toporišič 1992: 82) je najvišja in najbolj ozaveščena zvrst slovenskega jezika. Norma je izčrpno zajeta v vseh svojih ravninah in za določen čas tudi predpisana (pravopis, pravorečje, slovnica, slovar) (prav tam). Knjižni jezik (Tivadar 2003: 448) je duhovno stičišče Slovencev, uresničuje se v javnem in uradnem govornem položaju in se ga vsi bolj ali manj priučimo. Hkrati je nacionalni jezik, opravljati mora svojo nacionalno in sporazumevalno vlogo in je zato nujno soodvisen od življenja širšega kroga ljudi in njihovega sporazumevanja (prav tam). Poleg informativne in razvedrilne je funkcija vsakega medija tudi vzgojna. Visoka raven govorjene besede poslušalce hkrati vzgaja in vpliva tudi na knjižni jezik.

Knjižni pogovorni jezik je (Toporišič 1992: 83) manj zahtevna oblika knjižnega jezika, uporabljena zlasti v neformalnem sporočanju: v pogovoru ali v govornih nastopih pred poslušalstvom. V tej zvrsti so načelno žive jezikovne prvine, pogosteje se v njej uveljavljajo značilnosti vsakdanjega pogovarjalnega jezika. Skladnja je preprostejša, izbira besed širša. Normativno ni tako ozaveščen, zato je strukturno manj čist, vanj vdirajo prvine zbornega in pogovornega jezika (prav tam). Strokovnjakinja za radijski govor Ana Mlakar (Pirc 2005: 69) je zapisala:

»Pogovorni jezik ima prihodnost. Od vseh, ki ga že skušajo uporabljati, in od tistih, ki ga še bodo, je odvisno, kakšen bo ta jezik. Zdi se mi, da bi se morali zavedati, da pogovorni jezik vendarle ni jezik s ceste, ampak gre tudi za nekak stiliziran govor, za govorico, ki je namenjena javnosti in ne sme biti banalna, nepremišljena, vulgarna. Prepričana sem še, da je treba tudi pogovorni jezik stalno bogatiti z novimi izrazi. Besede, izrazi se namreč dajo tudi »udomačiti.« To bo nedvomno dokazal razvoj posameznikov, in to posameznikov, ki se zavedajo svojega poslanstva« (prav tam).

Knjižna govorica (Urbančič 1987: 105) je kultiviran govorjeni knjižni jezik. Ta se še posebej zahteva v javnih govorih, šolah, na predavanjih, radiu in televiziji, v strokovni






51


razpravi. Nastala je v kultivirani komunikaciji kot vmesna tvorba med pogovornim jezikom in pisanim knjižnim jezikom. Knjižna govorica je torej sporočilo, ki je podano v kultivirani izreki in sferi knjižnosti v pogojih govornosti. Izoblikovala se je prav v pogojih govornosti, tj. nepripravljenosti sporočila, ki jo približuje pogovornemu jeziku. Urbančič razdeljuje jezikovne plasti (prav tam).





Slika 6: Jezikovne plasti (Urbančič 1987: 107)

Pri razumevanju jezika (Tivadar 2003: 441) in določanju norme je treba res upoštevati razliko med normo, ki je jezikovno inherentna, in kodifikacijo, ki je lastna le knjižnemu jeziku. Knjižna norma namreč ni in ne sme biti nekaj papirnatega in nenaravnega, protijezikovnega, prav tako pa mora biti tudi kodifikacija čim bolj sočasni zapis norme. Normo je treba le ugotoviti (»določiti«) iz knjižne rabe, torej iz besedil. Vprašanje pa je, katera besedila in govorce obravnavati kot verodostojne pri določanju norme govorjenega jezika. V današnjem času imajo velik vpliv mediji s profesionalnimi govorci in bolj ali manj jezikovno izobraženimi novinarji; upoštevati moramo tudi kultivirane govorce v govornih položajih knjižnega jezika (politike, poslovneže, učitelje …) ter književnike, igralce in nenazadnje spikerje – govorne (po)ustvarjalce, ki tudi ustvarjajo govorjeno slovenščino. Pri določanju norme knjižnega govora (in jezika sploh) je treba upoštevati razvoj jezika, zvrstno razslojenost, vse pa mora težiti k lažjemu in učinkovitejšemu sporazumevanju (prav tam).

Vsaka napačno izrečena beseda torej pomeni, da smo hoteli poslušalca naučiti narobe. Odgovornost vsakega radijskega govorca je torej večja, kot se je zaveda, ne le do poslušalca, ampak tudi zaradi vpliva na knjižni jezik. Vendar (Tivadar 2003: 449–450) to ne pomeni, da moramo biti nestrpni do napak, da bi postala prestižnost znanja izločevalni faktor, pretirana nadzorovanost pa bi vodila v neživost, zato je smiselno






52


upoštevati utemeljene spremembe v jeziku. Govorjeni in pisni jezik bi morala postati enakovredna, izobraževanje bi bilo treba poenotiti in mu nameniti večjo pozornost; nenazadnje je nujna prožnost priznavanja dvojnic, če so uporabljane in funkcionalne (sédemnajst, áneks, arbíter …, op. avtorice). Pri učinkovitem, stilno nezaznamovanem in retorično dovršenem govoru je torej možno dovoliti nekatere »napake«, neskladnost z »idealno« kodifikacijo – vsebina mora biti tudi pri govorjenem knjižnem jeziku pred izrazom. Večja strpnost do »napak« pa ne sme pomeniti manjše kakovosti govorjenih besedil, od artikulacije fonemov do členjenja besedila – tudi pri knjižnem jeziku obstajajo določeni »govorni modeli (vzori)«, ki naj bi bili čim bolj popolna uresničitev knjižne norme in so vzor drugim govorcem. Sprejemljivost je povezana s sočasnostjo, sodobnostjo norme, zapisane v kodifikacijskih priročnikih, kar lahko omogočijo samo ustrezno gradivo (govorjeni korpus, ki se sproti dopolnjuje) in raziskovalci (prav tam).

V radijskem in televizijskem sporočanju je treba še posebej pozorno izbirati besede. Krišelj (1994/1995: 6) svetuje, naj bo izbor besedja tak, da ga razume kar najširši krog poslušalcev (prav tam), če imamo na voljo krajšo besedo, se obvezno odpovemo daljši. Pri tem pa ne sme trpeti knjižni jezik. Toporišič (2008: 160): glasoslovje in oblikoslovje z naglasom morata biti taka, kot ju predpisujejo slovnica, slovar in pravopis. Tam pa, kjer ne odsvetujejo rabe sredstev iz vsakdanje žive govorice, le segajmo po njih in ne po tistih, ki dišijo po papirju (prav tam). Zato je seveda zelo pomembno, da tvorci radijskih besedil znajo »brati« pravopis in slovar, tj. poznati kvalifikatorje.

Načelo slovnične pravilnosti zaokrožujem z nekaj značilnimi napakami (Zemljak Jontes 2008): uporaba dvojine (sva prišle – i), sklanjanje, raba določne in nedoločne oblike pridevnika, izbira stilne vrednosti pri besedah dvojnicah (sin –sina / sinu), besedni red, vezave med povedkom in predmetom (to smo danes dogovorili

za to

smo se danes dogovorili), zanikani rodilnik (nisem vzel torbo


nisem vzel torbe), ujemanje med osebkom in povedkom, napačna raba predloga (šel je, brez da bi pozdravil

šel je, ne da bi pozdravil) … (prav tam). Napake so pogoste tudi pri pridevniških besedah (Toporišič 1997: 210–211), ko ne ločujemo med edninskim dajalnikom moškega in srednjega spola od mestnika (pri mojemu bratu namesto pri






53


mojem bratu), pri glagolih napačna raba dovršnega glagola ali sedanjika namesto preteklika. Pri dopustnih dvojnicah je treba paziti na stilno in zvrstno vrednost. Napačna je tudi raba nedoločne oblike pridevnika namesto določne (bel kruh namesto beli kruh) in narobe (Ko je bila še mala …). Podobno je v skladnji napačno rabiti zvezo bi naj namesto naj bi, ali ga mu namesto mu ga, napačno je lahko tudi vezanje dogovoriti kaj namesto dogovoriti se za kaj (prav tam). Tudi rabi zaimkov ki in kateri sta še vedno pogosto napačni.

3.3.2 Načelo jasnosti

Jasnost izražanja (Trdina 1975: 17) poskrbi za to, da je besedilo lahko umljivo. Pisec mora imeti jasno predstavo o tem, o čemer hoče pisati, nato pa mora vse tako jasno izraziti, da vzbudi iste misli pri naslovniku (prav tam). Jasnost (Toporišič 1992: 72) je stilistično načelo, ki zahteva, da se ubeseditev po večini strokovne, pa tudi praktičnosporazumevalne in publicistične tvarine naslovniku podaja v umljivih besedah, preglednih besednih zvezah in povedih ter v razvidni medsebojni usklajenosti (sovisnosti) in zaporedju ubesedovanih tvarinskih sestavin sporočila (prav tam). Pomembna je tudi logična povezanost besedila (sovisnost ali koherenca). Logičnost besedila (Krišelj 1994/1995: 6) je preprosta, ne vsebuje alizij (dvoumnosti), inverzij (predmetov), ker prav te v normalnem vrstnem redu stavčnega pomenskega loka poslušalca zmotijo (z napačno rabo v tem smislu hitro postanemo humoristi, seveda ob nepravem času in na nepravem mestu) (prav tam). V vsakem sporočilu (Toporišič 2008: 155) mora naslovnik vedeti, kje smo in kaj hočemo. Na začetku mu povemo, o čem bomo govorili in čemu. Tudi v jedru sporočila ga na več mestih opozorimo na to, ali se približujemo cilju oz. zakaj se začasno oddaljujemo od njega in podobno. Na koncu svoje sklepe povežemo z izhodiščnimi mislimi, tako da se vse strne v smiselno celoto, ki vsebuje tudi odgovor na postavljena vprašanja. V pisavi členimo sporočilo s poglavji, vmesnimi naslovi, številkami, tipi črk ipd., v govoru s premori, stavčno intonacijo. Da nas poslušalec razume, moramo svoje misli razporediti tako, da nam bo sledil brez pretiranega napora. Prav tako mu moramo pripovedovati postopno, brez preskakovanja, in dobro je, da ponovimo pomembno misel, ker si tako zagotovimo pozornost poslušalca (prav tam).





54


K jasnosti (Toporišič 1997: 212–213) veliko prispevata tudi logičnost in upoštevanje zdrave pameti. Ta pa se velikokrat upira novostim, zato si prizadevajmo pridobiti naslovnikovo pozornost tudi s tem, da ga rešujemo pomislekov, ki mu jih vzbuja naša beseda. Pomembna je tudi konkretnost, zato se izogibamo abstraktnosti. Za nazornost besed,pa uporabljajmo posebni izraz namesto splošnega (prav tam). V radijskem jeziku je treba predmet opisa (Crisell 1994: 7) v sobesedilo vnesti spretno in podrobno. Opis mora biti natančen, obsežnost pa je odvisna od konkretne presoje, pri poslušalcu mora vzbuditi asociacije, spodbuditi domišljijo. Če bo opis dovolj natančen, zanimiv, lahko tudi provokativen, bo od poslušalca zahteval, da si nariše sliko oz. predstavlja kraj dogajanja z njegovimi značilnostmi (prav tam).

Najbolj razširjene slovnične napake, ki kvarijo jasnost izražanja, so dvoumje, sodeležnost, prestavek, vezava in preskok.

Dvoumje ali amfibolija (Trdina 1975: 18) je dvosmiselno izražanje, npr.: Imel sem ga raje od tebe. lahko pomeni: Imel sem ga raje kot ti ali pa: Imel sem ga raje kot tebe. Dvoumen je lahko tudi stavek: Bojevali so se z Nemci. To lahko pomeni, da so se bojevali skupaj z Nemci ali proti njim (prav tam).

Sodeležnost ali silepsa (Trdina 1975: 18) imenujemo neujemanje med deli stavka, npr. povedka in samostalnika v številu: Znanost in umetnost mora služiti ljudstvu. Znanost in umetnost morata služiti ljudstvu. Kruh in voda je za telo najnujnejše. Kruh in voda sta za telo najnujnejša (prav tam).

Prestavek ali hiperbat (Trdina 1975: 18) se imenuje svojevoljno in nenavadno prestavljanje stavčnih členov: Na zborovanju govoril bo ravnatelj.

Na zborovanju

bo govoril ravnatelj. Kruh peče pek.


Pek peče kruh. (kadar sta dva samostalnika v imenovalniku, je prvi navadno osebek) (prav tam).

Vezava ali zevgma ali zanemaritev vezave (Toporišič 1992: 368) je upoštevanje samo enega od dveh vezavnih jeder, npr: Občudoval in bal se je je (namesto občudoval






55


jo je in se je bal); Ne hoditi po in čez progo (po progi in čez njo) (prav tam). Je torej tista jezikovna pomanjkljivost (Trdina 1975: 18), ko isti povedek uporabimo za raznovrstna dejanja: Oblekel je boljšo sukno in čevlje. Oblekel je boljšo obleko in obul očiščene čevlje; Videla sem ga, kako je krilil z rokami in kričal. Videla sem ga, kako je krilil z rokami, in slišala, kako je kričal. To je stilna slabost ali slovnična napaka (prav tam).

Preskok ali anakolut (Trdina 1975: 19) je, če preskočimo kako misel, potrebno za razumevanje: Še danes pomnim, ko sem bila v Trstu. Še danes pomnim, kako je bilo, ko sem bila v Trstu; Previdnost je odtehtala bojevitost. Velika previdnost je odtehtala premajhno bojevitost; Grozil mu je z življenjem. Grozil mu je, da mu bo vzel življenje (prav tam). Take napake so v radijskem govoru pogoste, predvsem v prostem govoru, govoru brez vnaprej pripravljene pisne predloge, ko misli prehitevajo besede.

3.3.3 Načelo živosti

Besedilo (Toporišič 2008: 159) lahko naredimo živo s konkretnostjo v izražanju: namesto splošnega poimenovanja se odločimo za konkretno in posebno poimenovanje. Izogibamo se pomensko nepopolnim glagolom (imeti, biti, nahajati se, vršiti). Besedilo moramo zelo približati govorjenemu, a se izogibati besedam, oblikam, naglaševanju in stavčnim zvezam, ki so »žive« le v knjigah. Narava je bolj živa od prirode, zato od zategadelj, čeprav od akotudi, ljubezen od ljubav, odločno od decidirano, samostalnik od substantiva, vôjska od vojské, na stôlih od na stoléh … (prav tam).

Načelo »Piši, kot govoriš« je za radijski jezik zelo uporabno. Človeka (Toporišič 1992: 181) odvrača od uporabe mrtvih, zastarelih ali zastarevajočih jezikovnih sredstev, kadar so na voljo stilno nevtralna. Pri tem seveda v knjižnem jeziku ne sme biti kršen predpis, tj. da bi uporabljali narečne besede, oblike, glasove in naglas ali vse to iz drugih jezikov pri prevzetih prvinah (prav tam).





56


Kassell in Rosenbaum (1992: 76) v radijskem jeziku priporočata uporabo tvornika (ta vnaša v besedilo življenje) in ne trpnika (Kassell in Rosenbaum 1992: 76). Slovenski jezik ima dva glagolska načina – tvornega (aktiv) in trpnega (pasiv),36 ki določata razmerje med osebkom in vršilcem glagolskega dejanja. Pri tvornem načinu sta osebek in vršilec identična, pri trpnem pa osebek ne izraža vršilca dejanja, ampak to, kar je v tvorni obliki predmet. Trpnik zveni papirnato, s tvornikom pa besedilo zaživi. Slepo izogibanje trpniku (Kalin Golob 2001: 140) je nepotrebno in očitati rabo trpnika tam, kjer je v ospredju glagolsko dejanje, ker je vršilec nepomemben ali celo samoumeven, pomeni ne razumeti, da se je slovenski jezik razvil na vseh funkcijskih področjih, ki niso primerljiva med sabo. Vsekakor je treba biti pozoren, ali je v osredju dejanje ali vršilec (prav tam). Primer: Ponoči je bilo na parkirišču na Dolenjski cesti v Ljubljani vlomljeno v vozilo, iz katerega so bili odtujeni prenosni računalnik, avto7radio in aktovka z dokumenti. Taka sporočila se velikokrat pojavijo v besedilih iz t. i. črne kronike. Dokler policisti storilca še ne poznajo, o njem ne moremo govoriti, lahko pa poročamo o dejanju.

Namesto vsakdanjih »fraz« uporabljamo nove, izvirne, s premislekom in pravo mero uporabljamo pregovore …

Plastičnost je stilna lastnost, ki je posledica takega prikazovanja (ubesedovanja) predmetnosti, da ta stopa pred človekovo duhovnost in duševnost, kakor da bi bila živa, tridimenzionalna, taka, »da bi jo lahko prijel« (Toporišič 1992: 181). Že začetek govornega sporočila (Kosi 2000: 24) mora pritegniti poslušalčevo pozornost in jo obdržati do konca. Ključne besede je treba zato pametno in preudarno razvrstiti, zgodbo pa razvijati tako, da jo bo poslušalec z zanimanjem poslušal do konca. Prav začetek in konec ustvarita najmočnejši vtis. Vsebina pa ne sme biti »prenatrpana« s podatki, z nepotrebnimi besedami ali nepovezanimi stavki …, ki otežujejo razumevanje (prav tam).




36 Trpnik je glagolski način z osebkom kot ciljem dejanja (SSKJ 1998).








57

3.3.4 Načelo jedrnatosti

Thomas Jefferson (Osborn in Osborn 1994: 284) za jedrnatost piše: »Najpomembnejša lastnost govorca je, da nikoli ne uporabi dveh besed, če zadostuje ena sama« (prav tam). Pri pisanju radijskega sporočila si prizadevamo, da s čim manj besedami povemo čim več in se pri tem ne ponavljamo, nismo preskopi in ne uporabljamo nepotrebnih mašil; da besedilo vsebuje le tiste podatke, ki so za poslušalce pomembni in zanimivi; vsi deli besedila pa morajo biti tesno povezani z glavno temo.

Jedrnatost (Toporišič 1992: 72) je stilistična odlika, da se v tvarinskem,37 zlasti pa v ubesedovalnem pogledu snov zajame sicer v celoti, a zelo gospodarno. Uporabimo toliko povedi, kolikor jih je ravno dovolj, da nas naslovnik razume. To dosežemo z uporabo pravih izrazov namesto opisov, z okrajšanimi in strnjenimi stavki, s pomensko zares potrebnimi določili, z ustreznim zajemanjem in zaporedjem sestavin, tako da se stvari le enkrat povedo, nasploh z malo uporabljenimi jezikovnimi sredstvi, ki pa naslovniku vendarle kakovostno sporočajo veliko količino obvestila (prav tam). Krišelj (1994/1995: 6) ugotavlja, da so vsebinsko oblikovani stavki, ki so opisni, bolj uporabni od tistih, ki so zgrajeni s pojmi. Tako se izognemo sicer bolj natančnemu konkretnemu sporočanju, hkrati pa smo, ne glede na manjšo natančnost, bolj slikoviti (prav tam). Ob tem pa je treba paziti tudi na redunanco.38 Besedilo (Toporišič 1992: 72) naj ne vsebuje naslovniku že znanih ali za sporočilo nebistvenih podatkov, novih in bistvenih pa naj ne ponavlja, razen če je to potrebno zaradi okoliščin sporočanja in namenov sporočevalca (prav tam). Za radijsko sporočanje velja prav nasprotno. Nenapisano pravilo pravi: Povej, da boš povedal; Povej; in Povej, da si povedal. To pomeni v napovedi prispevka povedati, o čem bo govoril prispevek, v prispevku naj se tema razvije in zaokroži, ob koncu pa naj sledi še odpoved prispevka s pojasnilom, kaj smo povedali, za tiste poslušalce, ki so sporočilu z zanimanjem prisluhnili šele v sredini ali pa so šele med prispevkom prižgali radio.




37 Tvarina ali tema je to, o čemer govori besedilo (Toporišič 1992: 326).

38 Redunanca pomeni preobilje informacij (Blažić 1992: 58).








58

Besedilo (Toporišič 1992: 72) mora biti zgoščeno. Iz njega črtamo vse, kar ni nujno in koristno za razumevanje, kar ne prinaša informacij. V poplavi nepotrebnih izrazov se tako bistvo sporočila izgubi ali celo napačno razume (prav tam). Pri tem velja upoštevati tudi dejstvo, da poslušalci lahko intenzivno poslušajo le do dve minuti, nato jim koncentracija popusti. To še posebej velja za kratko vmesno oglašanje voditelja nekega programskega sklopa in tudi za novice v poročilih ali osrednjih informativnih oddajah. Med posameznimi novicami je zato smiselno narediti daljšo pavzo, v osrednjih informativnih oddajah naj se prispevek od prispevka loči z menjavanjem glasov, v programskem pasu pa poslušalcem med posameznimi oglašanji ali prispevki privoščimo glasbo.

Tudi preveč jedrnato besedilo (Toporišič 1992: 72) je lahko napaka. Poslušalca ne bomo prepričali z gostobesednostjo in modnimi frazami, ampak z natančnostjo in s preprostostjo izražanja (prav tam). Pri tem pa moramo biti zelo pozorni na obvestilnost sporočila. Obvestilnost (Toporišič 1992: 155) je količina novega v kakšnem sporočilu (besedilu). Če npr. odraslemu človeku povemo, da je dve in dve štiri ali da je severnica na severnem nebu, je obvestilnost tega sporočila enaka nič. Od obvestilnosti in njene obsežnosti na določeno uživalno dobo besedila je precej odvisno naslovnikovo zanimanje za besedilo (prav tam). Hkrati pa je treba paziti, da ne zaidemo v drugo skrajnost – leporečnost, ki jo Toporišič (1992: 94) razloži kot sicer prijetno zveneče in za naslovnika v posameznostih vsebinsko ugodno besedilo, ki pa ničesar ne pove in obvestilni nič »prodaja« kot neko vrednost (prav tam).

Pravo mero jedrnatosti dosežemo tako, da stvari in pojave poimenujemo, za kar je potreben bogat besedni zaklad, in ne opisujemo na dolgo in široko. Toporišič (2008: 158–159) svetuje, da iz besedila izluščimo vse, kar si lahko poslušalec dopolni sam iz svojega vedenja in izkušenj. Zelo težko je poslušati, da sonce vzhaja na vzhodu, da je dan pozimi krajši kot poleti, da voda teče navzdol, da ptice, komarji in letala letajo po zraku … Tako početje je lahko za poslušalca celo žaljivo, saj mu sporočamo, da je neveden. Zmeraj je torej treba presoditi, kaj je naslovniku že znano in kaj ne; lahko pa se zgodi tudi obratno, ko naslovniku pripisujemo znanje o neznanem (prav tam). Ker






59


poslušalca ne poznamo in ker so poslušalci raznovrstni, je previdnost pri takem početju še kako pomembna in ji je treba nameniti pozornost.

Besedno siromaštvo (Trdina 1975: 20) lahko pokažemo npr. s ponavljanjem vedno istih pridevnikov: lepa postava, lep značaj, lepo vedenje, strahotna nesreča, strahotne posledice, strahoten zločin – vitka postava, klen značaj, prikupno vedenje, huda nesreča, usodne posledice, nagnusen zločin. Prav tako ne smemo ponavljati istih misli in besed (Napačno: Vem, kdo je starejši in kdo je mlajši. Pravilno: Vem, kdo je starejši. ali pa Vem, kdo je mlajši.). Če govorimo v neposredni bližini o isti stvari, jo kdaj izpustimo, nadomestimo z zaimkom ali s prislovom ali pa poiščemo primeren sinonim zanjo, npr.: V nedeljo je bila proslava. Na proslavi je sodelovalo (Sodelovalo je) vse osebje našega podjetja. Take proslave (Takega praznovanja) že dolgo ne pomnimo. Kdor je bil na proslavi (tam), je (ga) ne bo pozabil (prav tam).

Značilni napaki sta preobilje in istorečje.

Pleonazem39 ali preobilje (Trdina 1975: 20) je odvečna uporaba neke besede, katere pomen že vsebuje druga izgovorjena beseda. Videl sem ga na lastne oči. Ubil ga je do smrti. Otroci se igrajo na zeleni trati. Spodaj podpisani. Zapadel je beli sneg. Predstava se je vršila od treh pa vse do petih (prav tam). Izogibamo se tudi mašilom40 (torej, sicer, pa, pravzaprav, v bistvu, tako rekoč, oziroma, po mojem mnenju, kot sem že rekel …). Pogosta mašila so (Toporišič 2008: 158): s pomočjo posredovanja s posredovanjem; delam analizo naloge

nalogo analiziram; vezniški pari tako – kakor, kadar ne stopnjujejo, ampak nadomeščajo in: Lovre ni samo sedel, ampak tudi bral.


Lovre je sedel in bral.; Včeraj sem dobil slabo oceno tako pri angleščini kot pri matematiki.

Včeraj sem dobil slabo oceno pri angleščini in matematiki. Pridevniki, ki izražajo lastnosti, po katerih se ne sprašuje (na zeleni travi) besede, ki so razvidne iz bližnjega sobesedila, samostalniki in pridevniki namesto zaimka ali prislova (prav tam).


39 Pleonazem je stilno sredstvo, ki je za samo ubeseditev določene predmetnosti odveč, ker bodisi sploh ni potrebno ali pa je že vsebovano v drugem poimenovanju, npr. majhna v zvezi majhna hišica ali velik velikan (Toporišič 1992: 181).

40 Mašila so tiste besede, ki jih lahko mirno izpustimo, ne da bi s tem oškodovali sporočilo (Toporišič 2008: 158).










60


Istorečje ali tavtologija (Trdina 1975: 20) je oznaka iste stvari z različnimi besedami: Sem rekla in dejala. Vsi

Izrekam mu svojo zahvalo. Nujno in potrebno je (prav tam).

3.3.5 Načelo natančnosti

Načelo natančnosti (Toporišič 1992: 127) je stilistična lastnost ubeseditve predmetnosti z velikim približanjem njeni realnosti in fini medsebojni usklajenosti njenih sestavin. Številski in imenski podatki morajo biti preverjeni. Pri lastnih imenih je treba paziti na pravopisne in druge posebnosti. Upoštevati je treba odtenke med pomensko sorodnimi besedami, posebej če gre za strokovne izraze in pomenske razločke med glasovno podobnimi besedami (prav tam).

V radijskem jeziku je zelo pomemben čas. Zelo previdni moramo biti, da se ne pojavi anahronizem (pomota v datumu). Gre za časovno neskladje (v 16. stoletju se npr. še niso vozili z letali), ko neki dobi pripišemo lastnosti in običaje, ki jih tedaj še niso poznali. Gre za nepoznavanje teme. Krišelj pravi, da je sporočanje v okviru časovnih terminov za radio specifično, saj lahko uporabimo le splošno oznako za časovni termin, na primer danes popoldne, sinoči … Le v izjemnih primerih, ko gre za dogodek, ki je natančno določen tako časovno kot krajevno, navajamo točen čas in datum (Krišelj 1994/1995: 7). Večina radijskih besedil naj bi bila napisana v sedanjiku, saj je radio medij, ki lahko sporoči novico tako rekoč v hipu, ko se ta zgodi. Uporabo sedanjika pri pisanju za radio priporočata tudi Kassell in Rosenbaum (1992: 76). Večina agencijskih in časopisnih besedil pa je zapisana v pretekliku. Za trenutek poročanja Toporišič (1992: 332) opozarja: »Pri poročanju o govornih dogodkih je treba pri časovnih in prostorskih podatkih ubesedenega upoštevati tudi trenutek in mesto govorjenja, pa tudi udeležence govornega (sporočevalnega) dogodka.« Trenutek govorjenja označi za ločnico med preteklostjo in prihodnostjo (prav tam). Glagol jo navadno izraža s sedanjikom, ki mora za izražanje prave sedanjosti pomeniti trenutek govorjenja. To je pri nedovršnih glagolih zmeraj, pri dovršnih pa le, če se dejanje izvrši hkrati z izrekom glagola zanj. Glede na trenutek govorjenja ločimo objektivne in





otroci se radi igrajo. Proslava je bila od 15. in vse


do 17. ure.





61


relativne (odnosne) čase: kot objektivni čas sedanjik pod zgornjimi pogoji izraža nedovršno sedanjost, kot relativni pa v odvisniku istodobnost z dejanjem glavnega stavka (Toporišič 1992: 331). Sedanjik potrjuje ažurnost trenutka. Pri sporočanju preteklih dogodkov seveda uporabimo preteklik, pri napovedovanju pa prihodnjik. V nekaterih primerih je smiselno uporabiti tudi dramatični sedanjik,41 vendar je treba biti pri uporabi previden. Nikakor ga ne smemo zamenjevati z dramatično npr. napovedjo, ki je pomembna za zanimivo podajanje in vzbujanje napetosti pri poslušalcih za prispevek ali oddajo, programski pas ali neko oddajo, ki bo na sporedu v nadaljevanju programa ali v prihodnjih dneh.

Glede na trenutek sporočanja je treba biti pozoren tudi na časovne prislove, ki izražajo bližnjo preteklost ali prihodnost. Najprimernejše so splošne oznake za časovne termine. Ne rečemo torej v torek, če je bil torek včeraj, ne rečemo leta 2008, če je bilo to lani … Tisk pa mora uporabiti točne datume. Da bi se izognili zmedi z datumi in dnevi, morajo radijski in televizijski govorci dobro poznati pomen teh prislovov: sinoči,42 davi,43 drevi,44 nocoj,45 zjutraj,46 dopoldne,47 popoldne.48 Posebnost je časovni prislov pravkar, ki izraža bližnjo preteklost in ga torej lahko uporabimo le v primeru, ko govorimo o nečem, kar se je že zgodilo (napačno je torej: »pravkar poslušate radio«, pravilno je »prav zdaj poslušate radio«; pravkar je odpeljal vlak). Kadar je jasno, da nekaj velja za danes, lahko danes brez pomisleka izpustimo (slabše: »Danes do 22. ure je prepovedana vožnja za tovorna vozila …«; bolje: »Do 22. ure ….«).

Paziti je treba tudi na čas sporočanja. Če pripravljajo oddajo, ki bo npr. na vrsti ob 13. uri, se v novici npr. ne more pojaviti: … Danes ob 11. uri bodo slovesno odprli nov avtocestni odsek … ker bo to, ko bo oddaja predvajana, že pretekli čas. Slabo je tudi, kadar v isti oddaji rečemo: Avtocestni odsek bodo odprli ob 14. uri, veliko bolje bo slišati čez nekaj manj kot uro.


41 Dramatični sedanjik je sedanji čas, ki dovršno preteklo dejanje prikazuje kot sedanje (SSKJ 1998).

42 Včeraj zvečer, v noči pred današnjim dnevom (SSKJ 1998).

43 Danes zelo zgodaj zjutraj (SSKJ 1998).

44 Danes zgodaj zvečer (SSKJ 1998).

45 V noči ali večeru, ki še traja / ki bo prišel (SSKJ 1998).

46 V času od svita do poldneva (SSKJ 1998).

47 V času od jutra do poldneva (SSKJ 1998).

48 Del dneva od poldneva do večera (SSKJ 1998).










62


Stvari moramo natančno poimenovati. Sinonimi ali sopomenke (Trdina 1975: 15) so besede, ki označujejo iste pojme in uporabiti jih je treba natančno. Sinonime uporabljamo v večjih presledkih, da se z njimi izognemo ponavljanju istih besed. Nekaj sinonimov (ljudskih) pa vedno uporabljamo zapored: vik in krik, jok in stok, čez drn in strn (ne čez strn in drn), trušč in hrušč, brez repa in glave. Pri sinonimih moramo poznati večje ali manjše pomenske razlike. Laž je npr. zavestna izpoved krivega, neresnica je sicer isto, a nekoliko omiljeno, neiskrenost pa očitamo človeku, ki ne pove vsega, kar bi moral povedati; zaman pomeni brezuspešno, zastonj pa je tisto, česar ni treba plačati. V nekaterih stalnih zvezah je zamenjava sinonimov nemogoča (npr. biti – tepsti: Oče je natepel ali nabil sina. Ura bije, ura ne tepe). Natančno moramo izbirati in uporabljati tudi glagol. Glagola biti in najti sta pogosto pomensko nenatančno zastavljena (Gozd je za hišo in ne Gozd se nahaja za hišo), tudi ne smemo reči: Na trgu je bil spomenik, v ozadju so bile gore, na vrtu je bilo veliko rož; pravilno je: Na trgu je stal spomenik, v ozadju so se dvigale gore, na vrtu je raslo veliko rož (prav tam).

Zelo pazljivi moramo biti tudi pri navajanju funkcij. Krišelj (1994/1995: 7) opozarja, da ni treba navajati imen in naštevati funkcij. To storimo le takrat, kadar imamo opraviti s t. i. protokolarno novico ali kadar je pomen funkcije, nosilca funkcije širši, mednarodni (prav tam). Če ljudi ali organizacij, o katerih poročamo, ne poimenujemo pravilno, lahko izgubimo verodostojnost. Glede na navajanje funkcij obstajajo različna interna pravila; na Radiu Slovenija je najprej navedena funkcija, položaj, nato ime in priimek. Kadar ima nekdo več funkcij, v sporočilu uporabimo funkcijo, ki je pomembna za konkretno sporočilo. Torej, če je nekdo predsednik parlamentarnega odbora za zunanjo politiko, ni treba navesti, da je še župan neke občine, če govorimo o njegovem delu v parlamentarnem odboru, in nasprotno. Če nekoga omenimo prvič, je nujno navesti funkcijo, v nadaljevanju pa to ni več potrebno. Če pa funkcije navajamo zaradi njihove pomembnosti, jih moramo v sporočilu njegovi dolžini primerno tudi ponavljati, saj je radio enkraten medij in nepozornemu, pa tudi pozornemu poslušalcu lahko hitro uide iz spomina, koga povzemamo ali navajamo. Da bi se izognili monotonosti in prepogostemu ponavljanju, je v nadaljevanju priporočljivo poiskati tudi






63


sopomenke. Najbolje pa je, da imena in funkcije ponavljamo izmenjaje. Npr. na začetku obvezno navedemo polno ime in funkcijo – »ameriška zunanja ministrica Hilary Clinton«, v nadaljevanju pa le »Clintonova« oz. »ameriška zunanja ministrica« ali »vodja ameriške diplomacije«. Lahko se tudi zgodi, da ime ni pomembno in je pomembna samo funkcija. Enako velja za znanstvene nazive, če se vsebina besedila ne nanaša na znanstveno področje obravnavane osebnosti. Tudi dolge strokovne nazive (npr. pri zdravnikih) lahko primerno skrajšamo v poljudna poimenovanja. Če navajamo npr. tiskovnega predstavnika neke manj znane organizacije, iz manj znane pokrajine v manj znani državi s težko izgovorljivim imenom, lahko ime v radijskem jeziku preprosto izpustimo, saj bomo tako poslušalcu olajšali poslušanje. V radijskem jezikovnem stilu (Krišelj 1994/1995: 8) najdemo značilnost, ki je v drugih medijih ne zasledimo: imena moramo ponavljati v logičnih sosledjih. Isto velja za vsako vsebino, ki radijskemu poslušalcu sporoča ime, priimek, funkcijo, kraj, čas itn. zato, da ga usmerja (vodi) skozi sporočilo. Radio namreč ne ponavlja celotnih vsebin, ampak jih sporoča enkrat za vselej (prav tam).

V časopisju je običajno, da so viri navedeni na koncu povedi, na radiu in televiziji pa velja nasprotno: viri morajo biti navedeni na začetku (Kassell in Rosenbaum 1992:

76). Pri navajanju vira moramo dobro premisliti, ali je sploh pomemben za razumevanje besedila, in seveda upoštevati njegovo zaščito, kadar je to potrebno zaradi narave informacij. V nekaterih primerih vir tudi ne želi biti imenovan, takrat ga navedemo posplošeno. Npr.: … kot smo izvedeli iz zaupnih virov / kot nam je povedal neimenovan vir / vir, ki želi ostati neimenovan … Neimenovani vir blizu Bele hiše …

Pozornost je treba nameniti tudi citatom.49 Citiranje oz. navajanje izjav je primerno za tiskane medije, kjer bralca na citat opozorijo narekovaji, na radiu in televiziji pa mora to nazorno z glasom ponazoriti govorec. Lahko pa v besedilo (oz. v posnetek) vstavimo izjavo (originalni ton), npr. telefonsko izjavo, odlomek intervjuja, izsek z novinarske konference ... Milič (1998: 13) pravi, da v radijskem jeziku dobesedne citate uporabljamo le izjemoma, kadar so zelo primerni za poudarjanje pomembnosti,


49 »Citat ali navedek je besedilo ali njegov del, ki se navaja dobesedno, navadno med narekovaji. Pri premem govoru se imenuje dobesedni navedek (tega pa ponavadi spremlja spremni stavek)« (Toporišič 1992: 14).










64


nenavadnosti, presenetljivosti izjave udeleženca dogajanja. Citat uporabljamo tudi, če neposredno vpliva na vsebino sporočila, če je sporočilo samo posledica izjave, npr.: »V proračunu denarja za povišanje zdravniških plač ni,« je včeraj izjavil premier, to pa je povzročilo veliko ogorčenje v sindikatu zdravnikov (prav tam). Ob prebiranju take povedi mora citirani del odstopati od preostalega besedila, kar bralec doseže tako, da citat prebere poudarjeno ali glasneje, najbolje pa je citat preprosto pretvoriti, npr. namesto »… to in to …« je dejal ta in ta rečemo: »ta in ta je dejal … to in to« (Premier je izjavil, da v proračunu ni denarja za povišanje sodniških plač, to pa je povzročilo veliko ogorčenje v sindikatu sodnikov.). Lahko pa uberemo drugo pot, predvsem pri daljših citatih, tako da izrečemo: … citiram, citiramo, na koncu pa izrečemo: konec citata. Citati (Krišelj 1994/1995: 7–8) so v radijskih sporočilih praviloma izjeme, ker jih v običajnih novicah ne uporabljamo. Izjemni primeri se pojavijo takrat, kadar bi na primer citat neposredno vplival na sporočilo oz. na vsebino sporočila, npr.: črta smrti (to je črta, do koder bomo pustili sovražnika, naprej pa se bomo bojevali do smrti); biti ali ne biti, to je zdaj vprašanje (citat uporabljamo, kadar smo v dvomih in bi ta dvom lahko vplival na vsebino sporočila ali pa s citatom poudarimo ta dvom, ki ga vsebuje sporočilo) (prav tam).

3.3.6 Načelo uglajenosti

Uglajenost (Trdina 1975: 16) se kaže v izogibanju neblagoglasnosti (kakofoniji50), prepogostem ponavljanju za slovenščino redkih glasov in kopičenju enakih ali zelo podobnih glasov ali glasovnih sklopov, zlogov in podobno (Zopet in spet. Poln čoln. Zdržema zdržim. Črn krt gre na vrt, rad bi rov skopal si nov.). Da se temu izognemo, imamo pri nekaterih besedah dvojne oblike (skoz okno in skozi zid; prek ozke steze in preko široke ceste; o pravem času in ob uri). Zelo neblagoglasno zveni tudi ponavljanje istih zlogov (meni ni nič – nič mi ni; nama mama manjka povsod). Prav tako ni dobro uporabljati v bližini zdaj to, zdaj ono besedo pri tistih izrazih, ki imajo v rabi dva načina: zdaj in sedaj, zopet in spet, z menoj in z mano; izogibamo se povedim iz samih enozložnih besed: Ko bi ne bil ptič, bi bil miš. Ti, Rok, pa res prav nič več ne


50 Kakofonija ali grdozvočje, tako v jeziku, ki zveni slabo, ni prijetno za ušesa, navadno zaradi kopičenja nekaterih soglasnikov v besedi ali besedni zvezi (Toporišič 1992: 80).










65


veš kot on, če ne še manj; izogibamo se rimam v nevezanih besedilih: Komaj spregovori, že rimo naredi. Ivo ne drži se krivo; nezložnim predlogom s polglasnikom, posebej če je besedilo namenjeno glasnemu branju. Pazimo tudi na enotnost pri rabi pravopisnih in drugih dvojnic in neustrezen neroden besedni red (prav tam).

Besedna uglajenost (Trdina 1975: 17) izhaja velikokrat iz človekove duševne uglajenosti. Tako bomo ob naštevanju ljudi dali prednost starejšim ali po položaju višjim in sebe vedno imenovali na zadnjem mestu (prav tam). Položaju ustrezno uporabljamo vljudnostne izraze (Toporišič 2008: 161), uradne in neuradne ogovore, ne tikamo neznanih odraslih. Kadar voditelj osebno pozna intervjuvanca, lahko poslušalce na to opozori in se tikata, a to je dovoljeno le v lahkotnejših oddajah, sicer je za verodostojnost primernejše vikanje. Namesto trdega velelnika raje uporabljamo vljudnostno obliko; namesto: Utišajte radio! bomo rekli: Prosim, utišajte radio. Tu se načelo besedne uglajenosti dotika bontona in osebnostnih značilnosti radijskega govorca.

3.3.7 Načelo primernosti

Ustreznost (Trdina 1975: 24) narekuje skladnost med vsebino in obliko ter prilagoditev stila sloju in okolju, ki mu je namenjeno (prav tam). Besedilo naj bo razumljivo, zato naj bo pregledno in naj ne vsebuje prezapletenih skladenjskih zvez ali naslovniku neznanih oz. manj razumljivih besed. Zato (Zidar 1996: 31) je treba upoštevati naslovnika, torej poslušalca. Zmeraj moramo govoriti primerno njegovi izobrazbi, življenjski izkušenosti in starosti. Povsem razumljivo je, da bomo strokovnjaku govorili drugače kot gospodinjam ali mladini (prav tam). Načelo primernosti (Krišelj 1993/1994: 8) ureja tudi rabo socialnih in funkcijskih zvrsti, posebno glede na govorni položaj in namen sporočanja. Zaradi tega načela z lektoriranjem odpravljamo vse, kar je sporočilno neustrezno: pri strokovnih besedilih izrazitejšo metaforiko ali čustvene izraze, čeprav so slovnično popolnoma pravilni; pri praktičnosporazumevalnih pa ozko strokovno terminologijo in uradna poimenovanja; natančnim številskim izrazom in meram je treba dati prednost v strokovnih besedilih, v praktičnosporazumevalnih pa je






66


dovolj, če rečemo npr. nekaj več kot / približno dva koraka namesto 182 cm (prav tam).

Radio je najmanj primeren medij za števila. Televizija lahko prikaže npr. odstotke podražitev v grafih in tabelah, v časopisu lahko bralci številke in grafe pregledajo večkrat, pri radijskem sporočanju pa lahko preveč številk zmede poslušalca. Krišelj (1994/1995: 8) svetuje, da številke v radijskem govoru navajamo le v skrajnem primeru, kar velja – zanimivo – tudi za telefon. Pri rabi številk je treba upoštevati možnost, da jih navajamo deskriptivno (opisno). Npr. Mt. Everest je visok 8884 metrov, kar je nekaj več od treh Triglavov (prav tam). Namesto natančnih številk je bolje uporabiti približke, številke zaokrožiti (namesto 26,37 odstotka je bolje reči več kot 26 odstotkov; razen v primerih, ko so številčni podatki občutljivi, npr. izidi volitev ali podražitev bencina …), ne pretiravati s številčnimi podatki in izogniti se številčnim primerjavam. Ker lahko govorca pri branju ničle zmedejo, je številke najbolje zapisati z besedami.

Poslušalci si bodo sporočilo (Osborn in Osborn 1994: 279–285) zapomnili bolj, če bo govorec uporabljal slikovit jezik in če bo namesto abstraktnega izražanja uporabljal konkretne pojme (prav tam). Kadar imamo na izbiro več slovenskih besed, se raje odločimo za blagoglasnejšo. Tisk ne pozna teh težav.

V prostem govornem jeziku navadno uporabljamo kratke stavke in povedi. To velja tudi za vse vrste radijskih besedil, saj so lahko tudi zaradi predolgih stavkov nejasna. V radijskem govoru (Krišelj 1994/1995: 6) so dolgi stavki in povedi v breme in ustvarjajo monotonijo (dolgčas ob poslušanju, ne glede na aktualno vsebino) (prav tam). Prezahtevna stavčna sestava od bralca zahteva velik govorni napor, kar lahko začuti tudi poslušalec. To ga lahko zmede ali odvrne od bistva sporočila. Pri tem je dobrodošel recept o berljivosti angleščine, ki ga je razvil Flesh (Erjavec 1999: 80). Svetuje, naj najbolj berljiva beseda nima več kot zlog in pol, poved ne več kot 19 besed, stavki v sporočilu naj ne bi bili enako dolgi (prav tam). Erjavčeva (1999: 81) povzema Mencherja in njegovo tabelo, sicer narejeno za tisk, vendar zelo uporabno tudi za radijsko pisanje.






67


Tabela 1: Dolžina stavkov in berljivost po Mencherju (Erjavec 1999: 81)

POVPREČNA DOLŽINA STAVKA BERLJIVOST 8 besed ali manj

zelo lahko berljivo

lahko berljivo

razmeroma lahko berljivo

standardno

razmeroma težko berljivo

težko berljivo

zelo težko berljivo

Če je nekaj težko berljivo, je seveda še toliko težje razumljivo v radijskem govoru, ki je le slišan, enkraten in minljiv. Če ima poved torej več kot 19 besed, ki jih svetuje Flesh, jo skrajšamo ali iz nje naredimo dve. Stavki v radijskem sporočilu (Kosi 2002:

24) morajo biti jasni in deklarativni, vsebujejo naj čim manj različnih idej. Tudi kratki stavki so lahko enako pogubni in škodljivi, ker lahko povzročijo t. i. staccato efekt – zaradi kratkih stavkov sporočilo izpade nevezano, informacije v njem pa ločene in »nametane« (prav tam).

3.3.8 Načelo lahkotnosti

Lahkotnost (Trdina 1975: 21) pomeni, da slog besedila ni preveč otežen. V besedilu se izogibamo vsemu, kar otežuje slog: zaporednemu kopičenju rodilniških zvez ali kopičenju rodilnikov: Prišel sem do druge vrstice, petega poglavja, četrte vrstice …, ponavljanju predlogov: Ključ je pod desko, za vrati, pod rožo …, ali – še slabše – ponavljanju istega predloga: Vaza iz stekla iz steklarne iz Rogaške Slatine. Izogibati se moramo tudi sekanju povedi: Obljubim, da se bom, če pojdem v hribe, kamor me vleče, oglasil pri tebi; predolgim podredjem, kopičenju odvisnikov in veznikov: Rekla je, da bo…, če bo,… da…, pretirani rabi glagolnika. Prav tako nerodna so podredja z natrpanimi oziralnimi zaimki: Ali se še spominjaš tistega tovariša, ki se je oženil z deklico, ki je bila rejenka naše tete, ki je tedaj živela pri nekem trgovcu, ki jo je nazadnje tako izkoristil? V takem primeru raje zapišemo več povedi. Slog otežuje tudi prekomerna raba glagolnikov: Ob soglašanju vseh navzočih predlagam izobčenje onih





11 besed

14 besed

17 besed

21 besed

25 besed

29 besed ali več





68


članov, ki so za uresničevanje naših načrtov svoje sodelovanje odklonili. Okretneje bi bilo: Če ste vsi navzoči za to, predlagam, da izobčimo tiste člane, ki nočejo sodelovati pri uresničevanju naših načrtov (prav tam).

Nekateri pisci so prepričani, da morajo odličnost jezikovnega znanja pokazati z veliko vrinjenimi stavki. A to za radijski jezik sploh ne velja. Priporočljiv je en odvisni stavek, največ dva. Tudi vrivki51 so popolnoma neprimerni, saj grobo pretrgajo osnovno misel.

Izogibati se je treba tudi nepravilnim relativnim (oziralnim) odvisnikom (Zemljak Jontes 2008), saj ti največkrat povzročajo dvoumje: Prosil je za službo pri pošti, ki jo je tudi dobil. – Službo ali pošto? Prosil je za službo pri pošti in jo tudi dobil (prav tam).

Težko izgovorljive besede in sklopi ne le od radijskega govorca, temveč tudi od poslušalca zahtevajo večji napor in so lahko zvočno dvomljivi – lahko povsem spremenijo pomen. Npr.: »Spodbujal ga je k rasti« se ob nenatančni izgovarjavi lahko sliši tudi »Spodbujal ga je krasti« (Milič 1998: 11). To velja tudi za težko izgovorljive sklope. Te Toporišič (Toporišič 1992: 328) opredeljuje takole: »Lahko gre za besedno zvezo s prepletenim glasovjem, ki se človeku meša, zlasti za zvezo dveh ali več soglasnikov, ki je na začetku besede (ali med dvema samoglasnikoma) možna, na koncu (ali na začetku) pa ne«. Zelo težko ali skoraj nemogoče (oz. z velikim naporom) je spraviti v tekoč radijski govor poved, kot je ta: »Kmetje so bili veseli polnih kašč s pšenico.« Poved s tako nakopičenimi glasovi je priporočljivo pred branjem preurediti, npr. v: »S pšenico napolnjenih kašč so bili kmetje veseli;« ali »Kmetje so bili veseli s pšenico napolnjenih kašč.« Kopičenje glasov (Toporišič 1992: 86) je kopičenje enakovrednih glasov, npr. zapornikov oz. netrajnikov, sičnikov in šumevcev, soglasnikov oz. samoglasnikov sploh ali le določene vrste (prav tam). Tako kopičenje prenese papir, radijsko sporočilo pa nikakor ne, zato se mu je treba v radijskem jeziku


51 Vrivek je besedna zveza ali stavek, ki stoji znotraj povedi in z njo skladenjsko ni tesneje povezan: Moj prijatelj – tudi jaz ga imam – živi zelo srečno (Toporišič idr. 1990: 210).









69


izogibati in ga preganjati. To dosežemo tako, da besedilo pred objavo preberemo na glas.

3.3.9 Načelo naravnosti

Načelo naravnosti (Trdina 1975: 22) teži k čim bolj naravnemu, vsakdanjemu, govorjenemu jeziku, a na ravni knjižne norme. Značilna napaka je spakovanje ali afektacija. To pomeni uporabo nepotrebnih presežnikov in druga pretiravanja: bilo je prekrasno, neskončno / brezmejno zanimivo; tudi uporabo manjšalnic ali deminutivov tam, kjer niso upravičeni, npr. če govorimo pri odraslih ljudeh o laskih, čeveljčkih ali pa jih sprašujemo po bratcih in sestricah. Neprimerne so tudi pretirane primere ali komparacije: Tako sem jezen, da bi ga zdrobil v prah. Stil kvari tudi natrpanost. To je preobloženost z mislimi in besedami ali kopičenje prekratkih povedi (prav tam). Pri pisanju za radio si moramo vedno predstavljati poslušalca, ki mu je novica namenjena, tako kot bi se z njim pogovarjali. V tem smislu (Milič 1998: 11) je primernejša pisna predloga v obliki opornih točk, ker omogoča pravšnjo mero improvizacije. Popolna priprava besedila lahko vodi v pretirano samodejnost, ki je tuja vsakdanjemu govoru in je zato sporočilo manj razumljivo. Marsikdaj je dobrodošla raba metafor, še posebej, kadar hočemo izraziti določeno vrednost ali čustveno plat ali če smo prepričani, da bo poslušalec tako laže razumel sporočilo, npr. jabolko spora med državama je že več desetletij …, delavcem je prekipelo in podobno (Milič 1998: 11). Radijska besedila zahtevajo največjo možno stopnjo jasnega izražanja misli brez nepotrebnih mašil. Optimalna razumljivost pa včasih ni povezana z lastnostmi dobrega jezika. To jasno pokaže tabela (po Schneiderju):

Tabela 2: Optimalna razumljivost – dober jezik (po Schneiderju) (Erjavec 1999: 78)

OPTIMALNA RAZUMLJIVOST

pogosto rabljene besede besede, ki jih redko uporabljamo
skromen besedni zaklad bogat besedni zaklad, veliko različnih besed pogoste fraze

brez fraz

brez ironije

znane metafore






DOBER JEZIK





ironija na pravem mestu

nove metafore







70

Tabela torej poudarja in opozarja, da je treba biti zelo previden z novimi besednimi zvezami, metaforami, frazami, ironijo, s pogovornim jezikom in skrbeti za besedno čistost.

3.3.10 Načelo besedne čistosti

Načelo besedne čistosti (Trdina 1975: 11) predpisuje uporabo tistih besed in besednih zvez, ki jih določa pravopis, ne dovoljuje pa uporabe nepotrebnih tujk, popačenk, starinskih oblik, narečnih oznak in odvečnih robatih izrazov (prav tam).

Tujke (Kalin Golob 2003: 20) so prevzete besede, ki se niso popolnoma prilagodile lastnostim slovenskega knjižnega jezika. Najpogosteje se ta neprilagojenost kaže v pisavi, npr. jazz, premier, dieta, alinea, prevzemajo pa vse druge (izgovorne, slovnične, besedotvorne …) značilnosti slovenskega sistema (prav tam). Če nimamo dobrega domačega nadomestila zanje (Trdina 1975: 11), jih smemo uporabljati (avto, radio, socializem, maršal, turbina, kino, parlament, komisija, politika …). Če imamo ustrezno domačo besedo, moramo dati tej prednost pred tujko (skupina pred grupo, moštvo pred ekipo, narod pred nacijo …) (prav tam). Včasih sta v rabi tujka in domača beseda. Kadar je sporočilo namenjeno širšim krogom, in to radijsko sporočilo je, raje poiščemo domače izraze. Poslušalcev nikakor ne smemo podcenjevati, vendar moramo vedno upoštevati njihovo heterogenost. Jezik in izbor besed morata biti zato razumljiva najširšemu krogu poslušalcev. Če že uporabimo tujko (Trdina 1975: 11), pa je nujno dobro poznati njen pomen, da se ne osmešimo. Zelo pazljivi moramo biti pri sprejemanju novih tujk, ker so velikokrat napačno sestavljene. Tako so npr. sestavljanke iz dveh tujk (fotoaparat, avtosugestija) pravilne, napačne pa take, ki so sestavljene iz tujke in domače besede (radiopostaja, avtopromet – pravilno rečemo radijska postaja in avtomobilski promet; europoslanci

evropski poslanci;

evropske volitve) (prav tam). Tudi mnenja in navedbe strokovnjakov je treba prevesti v jezik, razumljiv večini (Milič 1998: 11).


eurovolitve








71

Slabše: Uprava za zaščito in reševanje bo v prihodnjem letu v Ljubljanski kotlini, ki sodi med seizmično bolj nevarna območja, pripravila vajo reševanja v primeru potresa. (vir: Radio Slovenija, Dogodki in odmevi, 11. 4. 2009)

Bolje: Uprava za zaščito in reševanje bo prihodnje leto v Ljubljanski kotlini, ki spada med potresno nevarnejša območja, pripravila vajo reševanja ob morebitnem potresu.

Za večjo razumljivost in specifikacijo opisovanega pojava včasih vseeno uporabimo tujko ali strokovni izraz, vendar naj bo to bolj izjema kot pravilo. Jasno je, da bolj izobraženo občinstvo pričakuje natančnejše izraze, vendar je treba upoštevati povprečnost radijskega poslušalca, torej tudi tistega, ki ne razume strokovne terminologije. (Primer takega odnosa poslušalcev do slišanega so poslušalci Tretjega programa, ki so izobrazbeno na zelo visoki ravni in zato še posebej občutljivi na sporočila, ki jim jih ponuja program. Znajo biti zelo kritični in v večini primerov imajo zelo prav. Zato je še kako pomembno biti posebej pozoren na vsebino oddaj in tudi izbiro jezikovnih sredstev.)

Popačenke ali barbarizmi52 (Toporišič 1992: 360) so nepravilno prevzete besede (gužva, kelner, cajtnge, sigurno, karfiola …) ali besedne zveze (brez da, položiti izpit, je držal govor, težka bolezen, imamo za pripomnit, to se mi dopade, vsak dan se sliši kako novico …). V naš jezik je zaradi bližnje soseščine in dolgoletne odvisnosti vdrlo največ germanizmov in hrvatizmov, v zadnjem času pa v jezike opazno in kontinuirano prodira angleščina (prav tam).

Starinske oblike ali arhaizmi so take oblike (Trdina 1975: 13), ki so bile v jeziku včasih v rabi, a so jih z razvojem jezika opuščali: ino za in, kir za ki, narlepši za najlepši, viditi za videti, po sveti za po svetu … Njihova raba peša (ako – če), je zastarela (diviti se) ali je že starinska (prav tam). Starinskih oblik v radijskem jeziku ni, razen zelo redko za popestritev v dokumentarno?feljtonskih oddajah.


52 Barbarizem je za knjižni jezik nesprejemljiva jezikovna enota, ker je ocenjena nekultivirano, npr. štumfi 'nogavice', zatajiti 'odpovedati', zalagati se 'truditi se', skladenjska (brez da bi 'ne da bi'), izgovorna (bra[l]ci namesto bra[u]ci), pisna (slatkor), besedotvorna (spregovor, gorivzeti) (Toporišič 1992: 5).










72


Narečne oznake ali provincializmi (Trdina 1975: 13) imajo svoje funkcionalne vrednosti v literaturi. To so besede, ki jih je vsak kraj izoblikoval po svoje. Dobre narečne oznake se smejo prenesti v knjižni jezik, saj s tem poskrbimo, da jezik ne zakrkne v formalistični okostenelosti in mu bogati besedni zaklad (prav tam). Narečne besede so v radijskem jeziku dovoljene, če želimo z njimi zadeti boljšo oznako nekega kraja, sicer pa niso zaželene, kajti utegne se zgoditi, da »Primorec ne bo razumel prekmurske narečne besede«.

Robatosti ali vulgarizmi: so kletvice, psovke in drugi prostaški izrazi; vse, česar kultura in civilizacija določene skupnosti ne priznavata za družbeno sporočanje bodisi v javnosti ali ožje (npr. v družini) (Toporišič 1992: 360). Vulgarizmi so torej za radio popolnoma neprimerni.

3.3.11 Piljenje

»Dober stil ima le tisti, ki svoje besedilo večkrat pregleda, da najde pomanjkljivosti in jih odpravi: tu in tam prelije kak stavek, napiše na novo, katerega tudi črta, zamenja premočen ali prenizek izraz s primernim ipd.« (Toporišič 1997: 220). Dober stil je torej otrok rdečega svinčnika (Toporišič 2008: 163–164). Kdor ne popravlja svojega pisanja, piše slabše, kot bi lahko. Prvi zapis je vedno mogoče izboljšati. Tega so se zavedali tudi veliki pesniki in pisatelji. Piljenja se je treba učiti. Pri enem pregledu ni mogoče paziti na napake vseh vrst. Zato pri prvem vnovičnem branju pazimo na to, da je besedilo slovnično pravilno, pozneje, ali smo sporočilo podali z ustreznimi glagoli, ali smo pisali predolge povedi ipd. Ali smo bili dovolj jasni, lahko ugotovimo, če beremo komu drugemu (prav tam). Pri radijskem jeziku pa ne zadostuje samo rdeč svinčnik, besedilo je treba pred objavo tudi prebrati, in to – na glas! Le tako lahko slišimo, kako bo napisano zvenelo, ko bo prebrano – to pa je za pisanje za uho najpomembnejše. Samo tako lahko ugotovimo, ali je napisano ritmično ustrezno, ali smo se izognili težje izgovorljivim besedam in besednim zvezam, ali so naše misli dovolj jasne in strnjene, ali lahko brez strahu izpustimo kakšno besedo, ali so povedi predolge … Pri pisanju za radio je treba imeti vedno v mislih poslušalce, ki morajo






73


sporočilo razumeti že ob našem prvem branju. Izjemno so raznoliki, a že ob prvem branju nas mora razumeti vsak izmed njih.

Pisanje za radio se močno razlikuje od pisanja za druge medije. Zahteva popolno poznavanje slovenskega knjižnega jezika in veliko občutka za govorjeni jezik.







74

4 CENTER ZA KULTURO GOVORA NA RADIU SLOVENIJA



4. 1 RTV Slovenija

Javni zavod RTV Slovenija ponuja pet televizijskih in sedem radijskih programov, v katerih se govorci pojavljajo v različnih vlogah. V Zakonu o RTV Slovenija (ZRTVS) je zapisano, da je to ustanova posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, ki opravlja javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti z namenom zagotavljanja demokratičnih, socialnih in kulturnih potreb državljanov Republike Slovenije in Slovencev po svetu, pripadnikov slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji ter druge dejavnosti v skladu z zakonom o RTV Slovenija. Ena od njegovih temeljnih nalog je ohranjanje nacionalne identitete ter hkrati jezikovne zavesti in kultiviranega jezika. Programi RTV Slovenija pomembno vplivajo na oblikovanje jezikovne kulture ter kulture govora in nastopanja, saj oblikujejo kvalitativne standarde javnega komuniciranja, pri katerih je treba vztrajati in jih zagotavljati (prav tam). Radio Slovenija je v tem pogledu vzpostavil visoke kvalitativne standarde in skozi dolgoletno delovanje prizadevnih sodelavcev Centra za kulturo govora opravil izjemno delo, saj se dobro zaveda, da je treba radijsko govorno osebnost primerno vzgajati, jo





4.2 Center za kulturo govora

Osnovno poslanstvo Centra za kulturo govora na Radiu Slovenija je vzgoja in skrb za visoko raven radijske govorne kulture. Interna oblika izobraževanja govorcev (Šeruga Prek 2004: 2) se je pojavila iz praktičnih potreb, saj šolski izobraževalni sistem veliko več pozornosti namenja pisni podobi jezika kot govorni (prav tam). Pravorečja se v manjši meri naučimo že v šoli, vendar premalo za obvladovanje radijskega govora. V Sloveniji obstajajo raznovrstne izobraževalne institucije, a nobena med njimi v formalnem izobraževalnem sistemu ne vzgaja, izobražuje in usposablja radijskih in





usmerjati in nenehno izpopolnjevati njeno znanje.





75


televizijskih govornih osebnosti, ne napovedovalcev53 ne novinarjev. Radijski in televizijski govorci so tako največkrat prepuščeni svojemu občutku za jezik in interesu za pravilno izražanje pred mikrofonom.

Radio Slovenija se zaveda pomena visoke ravni jezikovne kulture, ki jo je kot nacionalni radio dolžan svojim poslušalcem, zato skrbi za vzgajanje radijskih govornih osebnosti. Tako na Radiu Slovenija obstaja skupina fonetikov in mentorjev »Center za kulturo govora«, ki sistematično, prizadevno in z vso odgovornostjo vzgaja in izobražuje radijske govorne osebnosti že skoraj 50 let (natančnega podatka o ustanovitvi službe ni).

Interno izobraževanje (Jakopič 2009) v Centru za kulturo govora daje znanje za radijski govorni medij. Poleg študija na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo in teoretičnih podlag, pridobljenih na študiju slovenistike na Filozofskih fakultetah (v Ljubljani in v Mariboru, op. avtorice), je interno jezikovno?govorno izobraževanje na Radiu Slovenija med redkimi institucionaliziranimi in strokovnimi oblikami govornega usposabljanja in ima tudi najdaljšo tradicijo (prav tam).

Na ljubljanskem radiu (Jakopič 2009) so vse od njegovega nastanka, torej od leta 1928, skrbeli za lep jezik, govorno kulturo in interno izobraževanje govorcev. Temelje sistematičnega izobraževanja je postavila Ana Mlakar, sprva kot odlična radijska napovedovalka s svojim osebnim zgledom, kmalu po letu 1960 pa kot inštruktorica za govor (prav tam). O njeni strokovni usposobljenosti (Tivadar 2003: 441) veliko pove tudi to, da je poučevala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Interno izobraževanje je po njenem delu in pozneje (ko so njeno delo nadaljevali Nada Šumi, Marta Kocjan Barle, Ludvik Kaluža, Tončka Godina) postalo pomembna prvina radijskega dela (prav tam). Od sedemdesetih let naprej (Jakopič 2009) so govorni mediji doživeli nesluten razmah, hkrati pa se je tudi večala potreba po takem specializiranem jezikovno?govornem izobraževanju (prav tam). Tako na Radiu Slovenija že desetletja poleg pisnih lektorjev, ki skrbijo za pisno podobo radijskih


53 Po bolonjski prenovi študijskih programov ponuja AGRFT drugostopenjski študij smeri Oblike govora in je namenjen prav izobraževanju napovedovalcev (op. avtorice); več o tem na spletni strani http://www.agrft.uni?lj.si/mma_bin.php?id=2009060122235283, pridobljeno 24. 3. 2010.










76


sporočil, deluje še skupina strokovnjakov, ki poučuje v tečajih internega jezikovno? govornega izobraževanja za radijske govorce.

Natančnih podatkov (Jakopič 2009) o tečajnikih do leta 1999 ni, obstaja pa pregled udeležbe in uspešnosti v letih od 1999 do 2008. V tem desetletju je tečaje jezikovnega in govornega izobraževanja obiskovalo 370 slušateljev, končno avdicijo jih je uspešno opravilo 217, vse so na tečaj napotila uredništva Radia Slovenija, Radia Maribor in Radia Koper?Capodistria (med njimi 20 napovedovalcev), ter (do leta 2005) 66 s Televizije Slovenija. Poglavitna razloga za prenehanje obiskovanja tečaja (87 kandidatov) sta bila neuspešno opravljena prva oz. druga vmesna avdicija ali kandidatovo prenehanje sodelovanja z uredništvom, ki ga je poslalo v tečaj (prav tam).

V šolskem letu 2008/09 (Jakopič 2009) je tečaj obiskovalo 23 kandidatov (v letu 2009/10 25), potekali pa so tudi tako imenovani izpopolnjevalni tečaji. Kandidatov »od zunaj« Center za kulturo govora ne sprejema, saj zaradi omejenih kadrovskih zmogljivosti težko zadosti celo potrebam radijskega tečaja (prav tam), pa tudi Zakon o RTV Slovenija ne dovoljuje, da bi lahko Center izobraževanje ponujal zunanjim interesentom in pri tem zaračunaval šolnino, saj lahko denar pridobiva le iz obveznega RTV?prispevka in zakupa programskega prostora z marketinškimi oddajami. Ta možnost torej (žal) niti zakonsko ni dovoljena, čeprav je zanimanje za tečaj izjemno veliko. Minulih pet let (Jakopič 2009) je Center za kulturo govora izobraževal le radijske govorce, saj je leta 2005 začelo delovati Izobraževalno središče RTVS, ki organizira izobraževanje za televizijske govorce (prav tam). Izobraževalno središče ima namreč na voljo vse potrebno za tako izobraževanje, saj morajo televizijci poleg govora obvladati tudi nastopanje pred kamero.

V Centru za kulturo govora (Koestner 2009) delujejo dva fonetika in pet napovedovalcev mentorjev za tehniko govora in branja. Njihova vodja je Suzana Koestner, dolgoletna fonetičarka lektorica na Radiu Slovenija. Mentor je napovedovalec z dolgoletnimi izkušnjami in občutkom za poučevanje. Njegova naloga je, da kandidata nauči govoriti oz. brati, interpretirati. Mentorji za govor so: Nataša Dolenc, Ajda Kalan, Vera Žnidaršič, Nadja Jarc, Ivan Lotrič, Renato Horvat






77


(prav tam) in Maja Šumej (op. avtorice). Načrtovana (Jakopič 2009) in zahtevna solidna izvedba programov jezikovno?govornega izobraževanja za vse, ki nastopajo pred mikrofonom, ob zdajšnji kadrovski zasedbi praktično ni mogoča. V tem procesu sodelujejo namreč le ena fonetičarka in »polovica« fonetika (Renato Horvat, ki je hkrati tudi napovedovalec), kot mentorji pa dva izkušena, po stažu starejša napovedovalka in napovedovalec, ki imata v svojem opisu del tudi izobraževalne naloge, ter honorarno tri nekdanje radijske napovedovalke. Za primerjavo: pred tremi desetletji, ko je bilo časovno občutno manj radijskega sporeda, so samo za napovedovalce skrbeli trije fonetiki in en mentor (vsi redno in polno zaposleni s tem delom). Za solidno izvedbo programov v zvezi s kulturo govora pred mikrofonom bi potrebovali kadrovske okrepitve (prav tam).

Izobraževanje v Centru za kulturo govora je namenjeno radijskim govorcem Radia Slovenija, vendar se ga zaradi oddaljenosti nekoliko manj udeležujejo govorci z obeh regionalnih centrov, mariborskega in koprskega. Tam za prve korake svojih govorcev pred mikrofonom poskrbijo sami, pogosteje pa se udeležijo t. i. intenzivnih programov, ko je izobraževanje strnjeno v teden dni, ali osvežitvenih programov.

Radijski govorci se morajo za kakovostno in profesionalno opravljanje svojega dela naučiti specifičnih znanj in spretnosti, kot so: tehnika pravilnega dihanja, pravila naglaševanja, stavčna fonetika, uporaba slovarjev, prevzemanje besed, vedenje pred mikrofonom. V poglavju 2.4 so navedeni lastnosti in znanja, ki jih mora imeti radijska govorna osebnost: primerna barva glasu, jasna in čista artikulacija, obvladovanje naglasa slovenskega knjižnega jezika, vseh segmentov stavčne fonetike (intonacije, hitrosti govora, glasnosti, členitve besedila), znanje pravilnega dihanja, skrb za svoj glas, izžarevanje živosti in energičnosti, prepričljivost in spretnost izogibanja mašilom. Barva glasu je naravna danost in jo ocenjujejo na začetni avdiciji, na kateri naj bi izločili vse kandidate z neprimerno barvo. Radijska govorna osebnost mora obvladati tudi stilistiko radijskega sporočanja. Gre torej za veliko veščin, spretnosti in znanj, nekatere med njimi lahko kandidati usvojijo na tečaju, nekatere morajo že obvladati, druge pa šele pridobijo z dolgoletno radijsko prakso. Oblikovanje radijske govorne osebnosti je dolgotrajen proces, ki se ne konča z uspešno končanim izobraževanjem.






78


Delo Centra za kulturo govora (Koestner 2009) je tudi spremljanje radijskih programov in opozarjanje na napake, pisanje opozoril o pravilnem izgovoru in drugih jezikovnih spodrsljajih. Fonetiki poskrbijo tudi za fonetično opremo zahtevnejših besedil in sodelujejo pri snemanjih posameznih oddaj, pri radijskih igrah itn. (prav tam). Za pisno podobo prispevkov (Tivadar 2003: 442) v sodelovanju s fonetiki skrbi več lektorjev, saj pisna in glasovna podoba jezika pri govorjenem knjižnem jeziku ne moreta biti strogo ločeni.

4.3 Govorna šola

Preden se kandidati uvrstijo v tečaj (Jakopič 2009), morajo uspešno opraviti glasovni preizkus. Opravijo ga vsi, ki nimajo motečih govornih napak, nezdravega glasu ali izjemno hudih narečnih prvin (prav tam), čeprav Dolenčeva (2009) trdi, da je mogoče vse to odpraviti z vztrajnostjo in prizadevnostjo. Primeren glas je zdrav, nepiskajoč, nestisnjen, nehripav, brez govornih napak (prav tam). Koestnerjeva dodaja, da pri izbiri kandidatov ocenjujejo še besedni in stavčni ritem in melodične poteke v stavku (Koestner 2009). Pri napovedovalcih (Jakopič 2009) so merila glasovne primernosti strožja: pozornost je usmerjena predvsem na barvo glasu in ob posebej prirejenih besedilih preizkusijo tudi njihovo jezikovno znanje in splošno razgledanost. Kandidati, ki ustrezajo merilom o primernosti glasu, se nato vključijo v izobraževanje. O tem odloča komisija, sestavljena iz mentorjev in fonetikov (prav tam).

»Tečaj jezikovnega in govornega izobraževanja je obvezen za vse radijske govorce, ki se govorno pojavljajo v programih Radia Slovenija, poleg novinarjev in napovedovalcev so to še npr. glasbeni uredniki, voditelji posameznih oddaj …« (Koestner 2009), seveda morajo tečaj opraviti prej, torej preden se prvič pojavijo pred mikrofonom. Izobraževanje posameznih profilov radijskih govorcev (Koestner 2009) se seveda razlikuje. Program izobraževanja za napovedovalce je precej obsežnejši in bolj poglobljen – tako kar zadeva teoretične vsebine kot glede dikcije in govorne tehnike, ki morata biti na občutno višji kakovostni ravni kot pri preostalih govorcih (prav tam). Napovedovalci morajo namreč znati brati vse vrste besedil, novinarji pa le značilna za svojo redakcijo (npr. novinarji Uredništva za kulturo na Tretjem programu





79


na govornih vajah berejo samo kulturna, humanistična besedila, literarne ocene itn.), izobražujejo se torej le za eno vlogo v radijskem procesu, napovedovalci pa za vse. Tečaj jezikovno?govornega izobraževanja poteka po učnem načrtu in traja za novinarje eno šolsko leto, za napovedovalce pa leto in pol (Jakopič 2009). Šolsko leto traja od začetka oktobra do konca junija.

Posebnega predznanja (Koestner 2009), povezanega z govorom, od kandidatov ne zahtevajo, pričakujejo pa primerno jezikovno izobraženost, verbalno okretnost in splošno razgledanost. Šolanje poteka vzporedno, to je pri fonetikih in mentorjih za radijski govor. Pri fonetikih sta predvideni dve šolski uri teoretičnih predavanj in ena praktičnih vaj pred mikrofonom, pri mentorjih po večini ena ura praktičnih vaj na teden, s kandidati z večjimi govornimi težavami in počasnejšim napredovanjem tudi več. Vsak kandidat opravlja vmesno in končno avdicijo. Na vmesni po prvem semestru na praktični ravni ocenjujejo njegov napredek v govorni tehniki, vsak kandidat pa mora opraviti tudi test iz teoretičnih vsebin, predpisanih za prvo semestrsko obdobje. Za končno avdicijo je treba predelati in obvladati vse teoretično gradivo in v posnetku pokazati govorno primernost za nastopanje pred mikrofonom (prav tam).

Učni načrt (Šeruga Prek 2004: 1–2) teoretičnega dela izobraževanja v prvem semestru obsega te teme:

razdelitev in pravilna artikulacija glasov v knjižnem jeziku,
predvidljivost dolgih in širokih e?jev in o?jev,
vaje za utrjevanje širine in ožine pri naglašenih e?jih in o?jih,
kratko naglašeni samoglasniki,
samoglasniške premene pri kratko naglašenih samoglasnikih,
predvidljivost polglasnika,
nenaglašene besede in najpogostejše napake pri poudarjanju,
besede z več naglasi,
premično naglaševanje pri deležnikih na ?l, velelniku in pridevniškem

stopnjevanju,
naglaševanje deležnikov na ?n,






80


izgovor črke l,
variante fonema v in izgovor predloga v.




V drugem semestru obravnavajo:

prevzemanje tujih necitatnih besed v slovenski jezik (prevzemanje glasov in naglasnega mesta),

prevzemanje po posameznih jezikih z uporabo pravopisnih preglednic ter drugih domačih in tujih priročnikov,

izgovor in naglaševanje prevzetih besed s področij: politike, književnosti, filozofije, klasične glasbe, slikarstva, antične mitologije, športa itn.,

knjižni pogovorni (t. i. splošni pogovorni) jezik v medijih,
v programu so prav tako nekatera oblikoslovna in skladenjska poglavja.

Teoretični del izobraževalnega programa predavajo za to usposobljeni profesorji slovenskega jezika – fonetiki (prav tam). Večino pravil, ki jih mora obvladati radijski govorec, sta dolgoletna radijska govorna lektorica in vodja Centra za kulturo govora Cvetka Šeruga Prek in gledališka lektorica Emica Antončič strnili v priročnik Slovenska zborna izreka.

Delo fonetikov dopolnjujejo in utrjujejo praktične vaje pred mikrofonom pod vodstvom mentorjev. Pri govorni tehniki namenjajo pozornost predvsem:

artikulaciji glasov,
pravilnemu dihanju,
členjenju govora s premori in z melodijo,
intonacijskim potekom,
besednemu in stavčnemu ritmu,
govornemu tempu,
logičnemu poudarjanju in
interpretaciji besedil po zvrsteh (Šeruga Prek 2004: 1–2).










81


4.4 Ure pri fonetikih

Fonetiki delajo s tečajniki, združenimi v skupine po pet do šest ljudi. Pripravljene imajo posebne vaje (Tivadar 2003: 442) o težavnih mestih slovenskega govorjenega knjižnega jezika, njihova norma je pravorečni del pravopisa in SSKJ, radijci izdajajo tudi interne brošure (tudi sprotne opombe o izgovoru, ki jih pošiljajo v uredništva, op. avtorice), kjer so poleg slovničnih napak omenjene najpogostejše pravorečne napake (prav tam); vse te posebnosti fonetiki skrbno vključijo tudi v vaje za nove kandidate. Najobsežnejši del (Jakopič 2009) teoretičnih vaj je pouk pravorečja, kjer se kandidati seznanijo z izbranimi poglavji po vseh jezikovnih ravninah (glasoslovna, besedoslovna, oblikoslovna, skladenjska) in zvrsteh (poleg zbornega knjižnega se obravnava tudi knjižni pogovorni jezik) (prav tam). Radijski govorci (Tivadar 2003: 442) naj bi knjižni pogovorni jezik uporabljali pri vodenju okroglih miz, kontaktnih oddaj, intervjujev in drugih manj branih oddaj. Učenje splošnega pogovornega jezika se začne šele po utrditvi znanja govorjenega knjižnega jezika (prav tam). Kandidati se naučijo (Jakopič 2009) pravilno prevzemati besede iz tujih jezikov, samostojno uporabljati leksikone, domače in tuje jezikovne priročnike, npr. pravopisne preglednice za prevzemanje besed iz tujih jezikov in podobno. Seveda ne gre za golo teorijo; izhodišče za vsa teoretična poglavja so značilne napake, ki jih slišimo v javni rabi. Drugi del fonetičnih vaj obsega praktično delo s posameznikom pred mikrofonom. Namenjeno je utrjevanju teorije in praktičnemu učenju stavčnofonetičnih prvin (prav tam).

Vsak kandidat (Koestner 2009) se mora naučiti pravilne izgovarjave posameznih glasov in glasovnih zvez, sintagmatike fonemov, izgovora medmorfemskih in medbesednih meja, izpopolniti besedni in stavčni ritem, obvladati členjenje besedila in stavčno poudarjanje, znati mora določiti jedro stavkov, poznati jakostno in tonemsko naglaševanje, izdelati melodične poteke stavka ter biti primeren za interpreta (prav tam).






82


4.5 Ure pri mentorjih

Ure pri mentorjih so praktične vaje iz govorne tehnike pred mikrofonom. To delo (Jakopič 2009) je izrazito individualno in prilagojeno posameznikovim potrebam. Izkušeni napovedovalci mentorji kandidatom pomagajo pri pravilni nastavitvi glasov, logičnem poudarjanju, pravilnem členjenju besedila, melodičnih oz. intonacijskih potekih, besednem in stavčnem ritmu, govornem tempu in zvrstno različni interpretaciji besedil (prav tam). Mentor (Tivadar 2003: 442) s kandidatom opravlja vaje iz tehnike govora, ki se začnejo s pravilnim sedenjem pred mikrofonom, pravilno pripravo glasilk, dihanjem in dihalnimi vajami, v sklepnem delu pa predvsem z vajami (popravljanjem) ustreznega registra in hitrosti govora (npr. počasnega in zasanjanega govorca dodelijo govorno živahnejšemu mentorju, hitrega pa bolj umirjenemu) ter pravilnega (smiselnega) členjenja besedila. Funkcija mentorja je pomembna in zahtevna, saj poleg tehnike govora uči tudi »poudarjanje« besedila, tj. pravilno členitev besedila, ki je po najnovejših fonetičnih spoznanjih pomembnejša, kot se je zdelo v preteklosti (prav tam).

Za oblikovanje govorne osebnosti (Dolenc 2009) je potrebna najmanj ena šolska ura na teden, po potrebi tudi dve, v šolskem letu torej od 35 do 40 ur. Mentor učencem najprej razloži, kakšen je pravilni položaj telesa med govorom (prav tam). Sedeti je treba vzravnano (Tivadar 2009: 2), noge so sproščene, da je govorna cev prosta in prepona »sproščena«, saj ustrezno sedenje omogoča lažji in manj naporen govor, tudi glasilke so manj napete (prav tam). Vzravnano držo svetuje tudi Hočevar Boltežarjeva (2008: 32).

Mentorica Nataša Dolenc (2009) individualno delo s kandidatom nadaljuje z razlago, kakšen je dober, pravilen in uglajen govor. Njegova najpomembnejša prvina je razumljivost, to pomeni logično podajanje. Seveda pa je treba najprej usvojiti govorno tehniko, ki zahteva precej učenja in vaje, vztrajnosti in prizadevnosti; brez truda in čez noč se ni mogoče naučiti »igrati na svoj instrument«. Sledi interpretacija, ki mora biti čim preprostejša in naravna. Pri tem pravilu se Dolenčeva opira na besede Ane Mlakar,






83


sama pa doda, da je dober govor nekakšna glasba, saj ima melodijo, ritem, tempo itn. (prav tam).

Za branje je v prvi vrsti zelo pomembno pravilno dihanje in za radijske govorce je najprimernejše dihanje s prepono oz. kombinirano dihanje. »Nekoč so nas prepričevali, da moški že po naravi dihajo s prepono, ženske pa s prsmi« (Dolenc 2009), pa se je izkazalo, da eni in drugi – verjetno zaradi treme, razburjenja ? glasovno lovijo sapo. Zato jim je treba pokazati in razložiti, kako se vdihne s prepono (pri vdihu se napne trebuh, pri izdihu pa se razširi ledveni del). Vaditi pa mora seveda vsak kandidat sam (prav tam). Tivadar (2009: 2) svetuje tako: »Prepognite se naprej (predklon) in izdihnite, nato se primite za boke in vzdihnite. Nekaj časa dihajte v predklonu, da začutite preponsko dihanje, nato se vzravnajte in vajo ponovite. Prepono trenirajte tako, da se uležete, vdihnete in dvignete noge ter počasi ob spuščanju nog izdihnete. Vdihnete (s prepono) in s sikanjem (sss) izdihnete. Ponovno vdihnete s prepono in s sikanjem (sss sss sss) ponovno izdihnete« (prav tam).

Učna ura je namenjena branju. Kandidat (Dolenc 2009) najprej posname besedilo, posnetek pa nato skupaj z mentorjem poslušata in ga sproti ustavljata. Mentor pri tem kandidatu pomaga prečistiti glasove, da niso stisnjeni, pa tudi ne preširoki. Tečajniki imajo iz vsakdanje govorice ponavadi preveč temne glasove, ti pa niso primerni za radijski govor. Take glasove je treba osvetliti oz. prečistiti (prav tam). Ana Mlakar (Vatovec 1968: 171–172) navaja ta temeljna pravila za uglajen govor:

samoglasniki morajo biti čisti in jasni; soglasniki trdni, a ne trdi, zavzeti smejo čim manj prostora in časa; poudarjeni vokali so časovno daljši in dinamično močnejši; nepoudarjeni o in e so nevtralni, bolj široki, nikakor pa ne ozki; nepoudarjeni a, i in u naj bodo jasni, čeprav niso akcentirani; enakovredno je treba obvladati preproste glasove in glasovne skupine ter teže izgovorljive konsonantske zveze;

za govor pred mikrofonom morajo biti soglasniki b, d, g, v, z in ž čim bolj polni, zveneči;

glas r naj bo čim bolj gost, da se ne razleze po vsej besedi;






84


sičnika c in s ter šumnika č in š izgovarjamo kar najkrajše in kar najostreje.

Tudi j mora biti jasen in trden, da ne umaže besede (prav tam).




Dolenčeva (2009) kandidate tudi sproti opozarja na pravorečne napake, na povezave, medbesedne meje, na besedni naglas. Če ta ni dovolj trden, pravi, se beseda zamaje kot hiša brez trdnih temeljev in posledica je zdrs, lapsus. Kandidata opozarja tudi na stavčni poudarek, da naslonke nikoli ne poudarjamo in sploh ne poudarjamo vsake besede. To bi namreč vodilo v sekanje, kar pa ni samo neprijetno za uho, ampak tudi nerazumljivo (prav tam).

Vaje z mentorjem obsegajo tudi nekatere druge teme, ki so zelo pomembne za vsakodnevno delo pred mikrofonom – kulturo obnašanja pred mikrofonom, radijski bonton, nego glasu … Vsak radijski govorec mora poznati mikrofon, to ne pomeni, da bi moral poznati vse njegove tehnične lastnosti, ampak mora vedeti, s kakšno vrsto mikrofona ima opraviti, saj se mikrofoni zelo razlikujejo med seboj. Veliko let so bili v studiih Radia Slovenija mikrofoni, ki so viseli s stropa nad mizo in so bili zato primerno oddaljeni od vsakega govorca. Pred nekaj leti so te mikrofone zamenjali z namiznimi, ki so zelo občutljivi tudi na druge zvoke in šume, poleg tega pa je na mizi veliko manj prostora za liste papirja z besedili. Vedenje pred mikrofonom zato ni zanemarljivo, ampak potrebno znanje. Vsak mora vedeti, da se mikrofona, medtem ko gori rdeča lučka (to pomeni, da že poteka snemanje ali oddajanje v živo), sploh ne smemo dotikati, saj bi to izzvalo neprijeten zvok za poslušalca, dotakniti se ga ne smemo niti pomotoma z listom. Tudi prelaganje listov pred mikrofoni je posebna veščina. Besedilo, ki ga prebira radijski govorec, je skoraj vedno napisano na več listih. To pomeni, da je treba list, s katerega beremo, previdno privzdigniti s površine, že preden končamo branje z njega, še zlasti takrat, kadar se besedilo na naslednjem listu nadaljuje. V nasprotnem primeru bi ob koncu besedila nastala pavza, sledilo bi šumenje z listi zaradi prelaganja in nadaljevanje branja. Vse skupaj bi zvenelo radijsko zelo neprimerno, neprofesionalno. Tehnik prelaganja je več in vsak posameznik privzame tisto, ki jo najlažje usvoji. Nekateri si že pred branjem liste z zamikom zložijo drugega na drugega in tako dosežejo, da lahko, ko končajo branje na prvi strani, nadaljujejo na naslednji. Drugi pa že med branjem na prvi strani previdno privzdignejo










85


papir in ga odložijo na stran takoj, ko končajo. Pri tem je smiselno opozoriti tudi na uporabnost slušalk med branjem. Bralec s tem moteči šum zazna takoj in ga lahko še pravočasno prepreči.

Dolenčeva (2009) kandidate opozori tudi na nepotrebne əəə?je, da prve besede izgovarjamo malce tiše in šele nato stopnjujemo jakost. Kadar se zmotimo, rečemo »oprostite« in ne »oziroma«, potem popravimo napako in mirno nadaljujemo (Dolenc 2009). Nadaljevati mirno po tem, ko smo naredili napako, je pravzaprav zelo težko, še posebej novincem pred mikrofonom. Zelo velikokrat eni napaki sledi druga in še katera. Mirno lahko nadaljujejo le tisti, ki imajo za seboj že dovolj radijskih izkušenj in so popolnoma prepričani v svoje delo. Pri javnih nastopih (Dolenc (2009) ne kričimo v aplavz, saj tako glas postane grob in nerazumljiv in s tem neupravičeno skrajšamo aplavz tistemu, ki si ga je po mnenju poslušalcev zaslužil (prav tam). Prav tako naj v mikrofon ne bi govorila dva hkrati. Kadar imamo v studiu sogovorca, mu torej nikakor ne skačemo v besedo, pa čeprav gre le za spontano pritrjevanje z »mhm«, kaj šele grobo prekinjanje ali govorjenje kar povprek. To je neprijetno že v vsakdanjem življenju, za poslušalca pa so dvojni glasovi zelo moteči in ga lahko odvrnejo od vsebine. Krišelj (1994/1995: 16) opozarja, da mora radijska govorna osebnost vedno govoriti knjižni jezik (jasno in mikrofonsko razumljivo) ali pa pogovorno, nikdar pa si ne sme privoščiti osebnega slenga, svojega načina govora, ki ga morda uporablja v vsakdanjem življenju (tudi dialekta ne, op. avtorice). Gost seveda govori, kot zna, radijska govorna osebnost pa svojega govora ne prilagaja njegovemu. Sogovorca je treba zmeraj vikati, ne glede na to, ali se poznata osebno; preprosto zato, ker moramo upoštevati fiktivno formulo radijska govorna osebnost – gost – poslušalec. Tikanje je možno le med sodelavci: moderator z moderatorjem, napovedovalec z napovedovalcem … (prav tam).

Radijski govorec se mora znati tudi odkašljati. V tem primeru je treba izklopiti mikrofon in se odkašljati ne na vso moč (to namreč izsuši glasilke), ampak previdno, nalahno, le pokašljamo, da glasilk ne preobremenimo.






86


4.6 Evalvacija

Pridobljeno znanje (Koestner 2009) v procesu izobraževanja daje kandidatom dovolj trdno oporo, da lahko suvereno nastopijo pred mikrofonom. Izkušnje kažejo, da se govorec izoblikuje v suvereno govorno osebnost v približno dveh letih (prav tam). Znanje (Jakopič: 2009) se preverja s pisnim izpitom in glasovnim preizkusom. Strokovna skupina za ocenjevanje govora nastopajočih pred mikrofonom posluša avdicijske posnetke in kandidate oceni oz. spremlja njihov razvoj. V šolskem letu sta dve avdiciji – vmesna in končna, le v izjemnih primerih kandidat opravi dve vmesni. Po uspešno opravljeni avdiciji dobijo kandidati dovoljenje (tudi v obliki pisnega potrdila) za samostojno (novinarsko ali napovedovalsko) nastopanje pred mikrofonom (prav tam). Spričeval in s tem tudi zahtevnosti vaj pa je več vrst (Tivadar 2003: 443): za novinarja (lažje vaje in tudi manjše sposobnosti, na začetnem govornem preizkusu; pri novinarju lahko, če ni dovolj dober, opredelijo, da lahko bere le krajša in samostojno pripravljena besedila), za napovedovalca (govorno najzahtevnejše vaje s poudarkom na branem govoru) in za novinarja voditelja (tudi zahtevnejše vaje, vendar s poudarkom na vodenju oddaj, tj. govorni iznajdljivosti) (prav tam).

Izobraževanje se ne konča z uspešno opravljeno končno avdicijo (Jakopič 2009). Tečajniki se morajo pozneje redno udeleževati izpopolnjevalnih individualnih ali skupinskih seminarjev oz. ur (»osvežitev znanja« oz. ohranjanje in negovanje tako imenovane »govorne kondicije«), ki so na predlog mentorjev ali urednikov organizirana za posamezna uredništva oz. skupine. Utemeljena in praktična podlaga za obvezno napotitev na izpopolnjevanje so tudi ocene mentorjev po kontrolnih poslušanjih programov, njihova opozorila na napake pa so hkrati (ustrezno posredovana v elektronski obliki) tudi praktični nasveti drugim radijskim govorcem (prav tam).

Potrdilo (Jakopič 2009) o uspešno opravljenem tečaju jezikovno?govornega izobraževanja, ki ga kandidati prejmejo po uspešno opravljeni končni avdiciji, je od leta 2008 tudi eden izmed potrebnih dokumentov za pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije za poklic napovedovalec / moderator (prav tam).





87


Center za kulturo govora je leta 2003 prejel priznanje Andragoškega centra Republike Slovenije za »izjemne strokovne dosežke pri načrtnem izobraževanju radijskih in televizijskih govorcev« (Jakopič 2009).






88


5 SKLEP

Radijska govorna osebnost je zapleten in kompleksen člen med poslušalci in sporočilom. Zahteva ogromno znanja, ki se ga kompleksno ne da naučiti v nobeni sorodni institucionalizirani ustanovi.

Odlična radijska govorna osebnost mora imeti primerno barvo glasu, obvladati mora naglas slovenskega knjižnega jezika, vse segmente stavčne fonetike (intonacijo, register, ritem in hitrost govora, glasnost, členitev besedila), znati pravilno dihati in negovati glas. Svoj brezhiben govorni nastop, brez odvečnih mašil, lahko nato nadgradi z govorno živostjo in energičnostjo vse do prepričljivosti. (Vrhunski) radijski govorec mora biti ne le glasovno, ampak tudi strokovno usposobljen, široko razgledan ter čustveno, psihično uravnovešena osebnost – in predvsem v službi poslušalca.

Pisanje za uho zahteva temeljito poznavanje slovenskega knjižnega jezika, z veliko občutka za govorjeni jezik, z bogatim besednim zakladom, s smislom za ritem v stavku … Stil pisanja mora biti prilagojen radijskemu mediju, še posebej dejstvu, da je radijsko sporočilo enkratno, neponovljivo in da ga poslušalec lahko le sliši. Marsikateri radijec ima prirojen občutek upovedovanja, primernega za radio, velikokrat pa so besedila povsem neprimerna in neprilagojena. Zato bi bilo smiselno pisnim izdelkom nameniti nekaj več pozornosti. Predlagam nadaljnjo analizo radijskih besedil glede na povprečno dolžino povedi, iskanje ritma v povedih, ustreznega besedja (tujke, mašila). Predlagam tudi, da se v sklopu izobraževanja kandidatov za radijske govorce v Centru za kulturo govora učni načrt razširi s posebnostmi pisanja za radio, s poudarkom na radijski stilistiki. Radijski lektorji morajo imeti občutek za vse posebnosti radijskega jezika (tako kot je vloga lektorjev v gledališču drugačna kot tistih pri tisku) in njihova vloga naj ne bi bila le odpravljanje, ampak tudi pojasnjevanje napak in vzgajanje piscev.

Center za kulturo govora na Radiu Slovenija daje napovedovalcem in novinarjem dovolj znanja za suveren govorni nastop pred mikrofonom. Izoblikovanje radijske govorne osebnosti je zapleten, dolgotrajen proces. Center za kulturo govora se ga





89


loteva zelo temeljito in podrobno. Vsak kandidat mora pred prvim nastopom pred mikrofonom uspešno opraviti izobraževanje, ki je razdeljeno na teoretični in praktični del. Teoretični je namenjen pravorečju slovenskega knjižnega jezika in je kandidatom opora pri vsakodnevnih zadregah, pri praktičnem delu pa napovedovalci mentorji kandidatom pomagajo izpiliti govorno tehniko in izoblikovati primerno interpretacijo. Po uspešno opravljeni končni avdiciji so kandidati pripravljeni na suveren nastop pred mikrofonom. Vloge radijskih govornih osebnosti se na Radiu Slovenija zelo prepletajo, zato bi bilo v prihodnje smiselno vse kandidate govorno in jezikovno usposobiti na raven napovedovalcev, za katere sicer veljajo strožja merila ter daljše in obsežnejše izobraževanje kot za druge.

Center za kulturo govora premalo pozornosti namenja voditeljem, njihovemu jezikovno?govornemu znanju, predvsem pri prostem govorjenju. V Centru temeljito usposabljajo zlasti za branje besedil oziroma interpretacijo že napisanega. Za nastopanje v vlogah, ki jih zahteva sodoben radio (voditelj), pa so radijski govorci prepuščeni sami sebi in svoji iznajdljivosti. Bogat besedni zaklad, jezikovna okretnost in iznajdljivost (za oboje se mora posameznik potruditi in izuriti sam) so zelo pomembne lastnosti take radijske govorne osebnosti, a vseeno predlagam, da se njihovo znanje podkrepi še z znanji retorike.

Skrb za govorno kulturo na Radiu Slovenija je pohvalna in bi jo bilo treba ohranjati in tudi širiti z obnovitvenimi tečaji iz pravorečja in govorne tehnike, dodatnimi znanji iz praktične stilistike, prilagojene radijskemu mediju, in retorike. Člani Programskega sveta RTV Slovenija so pred kratkim opozorili na zanemarjeno govorno kulturo v radijskih in televizijskih programih nacionalne RTV?hiše in ob tem predlagali projekt za izboljšanje razmer. V okviru projekta bodo sodelavci na radiu analizirali jezik in govor po posameznih uredništvih in sistematično vabili kandidate na dodatno izobraževanje. Za načrtovano in zahtevno solidno izvedbo programov jezikovno? govornega izobraževanja bi potrebovali kadrovsko okrepitev.






90


6 VIRI IN LITERATURA

6.1 VIRI

Dolenc, Nataša (2009): Vodeni intervju. Ljubljana.

Jakopič, Pavle (2009): Vodeni intervju. Ljubljana.

Koestner, Suzana (2009): Vodeni intervju. Ljubljana. – Štular, Mirko (2009): Vodeni intervju. Ljubljana.

Berry, Cicely (1998): Igralec in glas. Ljubljana: Pravljično gledališče, zbirka Šola retorike. 7–9, 12, 19–20, 21.

Bizilj, Ljerka (2003): Radio – študijsko gradivo za študente 3. letnika novinarstva na Fakulteti za družbene vede. Ljubljana: FDV. 33, 212.

Blažić, Milena (1992): Kreativno pisanje: priročnik vesele znanosti od besede do besedila. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. 58.

Crisell, Andrew (1994): Understanding radio, 2nd edition. London in New York: Routledge. 7, 52, 54–59, 99.

Erhartič, Blanka (2007): Z besedo na dan: poslušamo, govorimo, beremo, pišemo. Maribor: Založba Obzorja. 48,74, 77, 133.

Erjavec, Karmen (1999): Novinarska kakovost. Ljubljana: FDV. 78, 80, 81.

Fiske, John (1990): Introduction to Communication Studies. Routledge, London. 30.

Gros, Jerneja (2000): Samodejno tvorjenje govora iz besedil. Ljubljana: Založba

ZRC SAZU. 60.

Gruden, Gabrijela (2001): V zvočnem laboratoriju: intimni dialog z nevidnim.

Maribor: Založba Obzorja. 26.

Hausman, Clark, O'Donnell, Lewis B. in Benoit, Philip (1999). Announcing:

Broadcast Communicating Today. Belmont: Wadsworth. 164.

Hočevar Boltežar, Irena (2008): Fiziologija in patologija glasu ter izbrana poglavja

iz patologije govora. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. 32, 44, 45, 108, 109, 111, 112.

Jan, Aleš (2006): Kolokvij o umetniškem govoru. Ljubljana: Akademija za

gledališče, radio, film in televizijo, Katedra za govor. 151.

Kalin Golob, Monika (2001): Jezikovne reže. Ljubljana, GV revije. 64–67, 74, 140. – ?? (2003): Jezikovne reže 2. Ljubljana: GV revije. 20.






91


Kassell, Carl in Rosenbaum, M. D. (1992): Writing News for Radio. V Marcus D. Rosenbaum in John Diges (ur.): Sound reporting. 65–81. Dubuque, Iowa: Kendall/Hunt Publishing Company. 65–66, 76.

Kneževič, Nuša (2001): Oljka: O sporazumevanju in obnašanju: tudi tako govorimo. Radovljica: Didakta. 117.

Kosi, Lidija (2002): Govorni del radijskega programa na nacionalni radijski postaji. Magistrsko delo. Ljubljana: FDV. 8, 21, 24.

Krišelj, Marjan (1993/1994): Javna občila in komunikacijska tehnologija – radio, 2. zvezek. Ljubljana: Radio Slovenija, Oddelek za kulturo govora. 8, 11, 24, 30, 49, 54–56, 58–75.

?? (1994/1995): Javna občila in komunikacijska tehnologija – radio, dodatek k 2. zvezku. Ljubljana: Radio Slovenija, Oddelek za kulturo govora. 6–10.

Mahnič, Mirko (1959): Živa slovenščina. Ljubljana: Knjižnica mestnega gledališča. 19, 55, 90.

Marc, Darinka in Torkar Papež, Katarina (2006): Kultura govorjene in zapisane besede ali retorika za današnjo rabo. Ljubljana: DZS. 25, 34–37, 75–78.

Marković, Ljiljana idr. (1979): Leksikon novinarstva. Beograd: Savremena administracija. 299.

Milič, Dušan (1998): Trendi v radijskem novinarstvu. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. 11, 13, 15–17.

Omerza, Zdravko (1970): Praktična fonetika. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 12–14, 19–20, 117–119, 134–136, 145.

Osborn, Michael in Osborn, Suzanne (1994): Public speaking. Boston: Hughton Miffin. 279–285.

Pirc, Tatjana (2005): Radio, zakaj te imamo radi. Ljubljana: Modrijan. 69, 76, 80– 82, 118.

Podbevšek, Katarina (1995): Interpretativno branje kot del učiteljevega govornega nastopa. Pridobljeno 12. 8. 2009: http://www.ff.uni?lj.si/publikacije/jis/lat2/040/ 34c03.htm. 3–4.

Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija (2000): Ljubljana: JZ RTV Slovenija.






92


Simon, Scott (1992): Writing for the Ear: A personal Approach. V Marcus D. Rosenbaum in John Diges: Sound reporting, 103–117. Dubuque: Kendall/Hunt. 104.

Slovar slovenskega knjižnega jezika (1998): SAZU, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša [Elektronska izdaja]. SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik. Ljubljana: DZS.

Slovenski medicinski slovar, 3. razširjena izdaja (2007): Ljubljana: Medicinska fakulteta. 528, 732.

Starkey, Guy (2004): Radio in context. Hampshire in New York: Palgrave Macmillian. 26.

Šeruga Prek, Cvetka (1990): Slovenščina na radiu: poglavja o naglaševanju, izgovoru in napakah, ki jih pogosto slišimo v radijskih programih. Ljubljana: RTV Slovenija. 43–45.

?? (2004). Opis napovedovalskega dela. Ljubljana: RTV Slovenija. 1–3
Škarić, Ivo (1999): V iskanju izgubljenega govora. Ljubljana: Šola retorike. 37,

191–197, 199–203, 207–208.

Tivadar, Hotimir (2003): Podoba in funkcija govorjenega knjižnega jezika glede na

neknjižne zvrsti. Ljubljana: Obdobja, str. 437–452. 441–444, 448–450.
?? (2004a): Fonetično7fonološke lastnosti samoglasnikov v sodobnem knjižnem

jeziku. Ljubljana: Slavistična revija, str. [31]–48. 35.
?? (2004b): Priprava, izvedba in pomen perceptivnih testov za fonetično7fonološke

raziskave: (na primeru analize fonoloških parov). Ljubljana: Jezik in slovstvo (mar.–apr. 2004), str. [17] –36. 27.

?? (2009): Napovedovalska delavnica. Ljubljana: Izobraževalno središče RTV

Slovenija. 2–4.

Toporišič, Jože idr. (1990): Slovenski pravopis. 1, pravila. Ljubljana: Državna

založba Slovenije. 58, 210.

Toporišič, Jože (1991): Družbena pogojenost norme in predpisa. Družbenost

slovenskega jezika. Ljubljana: DZS. 17, 442, 448.
?? (1992): Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba. 5, 11,

14, 17, 41, 42, 50, 51, 57, 61, 64, 72, 80, 82–83, 86, 94, 105, 126, 127, 128, 155, 181, 235, 253, 298, 308, 318, 326, 328, 331, 332, 360, 368.






93


?? (1997): Slovenski jezik in sporočanje 2. Maribor: Založba obzorja. 202, 209–213,

220.
?? (2000): Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja. 17, 600.
?? (2008): Stilnost in zvrstnost. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 153–155,

158–161, 163–164.

Trček, Jože (1994): Medosebno komuniciranje in kontaktna kultura. Radovljica:

Didakta. 63.

Trdina, Silva (1975): Besedna umetnost II. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Ule, Mirjana, Kline, Miro (1996): Psihologija tržnega komuniciranja. Ljubljana:

FDV. 64–65, 68.

Urbančič, Boris (1987): O jezikovni kulturi. Ljubljana: Delavska enotnost. 11, 105,

107.

Vatovec, Fran (1968): Retorika ali govorništvo in javno nastopanje. Maribor:

Založba Obzorja. 171–173.

Verovnik (2005): Jezikovni obronki. Ljubljana: GV založba. 116.

Zakon o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS?1) (2005): Uradni list. Pridobljeno 22.

10. 2009: http://www.uradni?list.si/1/objava.jsp?urlid=200596&stevilka =4191.

Zemljak Jontes, Melita (2008): Zapiski predavanj za študijski predmet Kultura

govornega in pisnega izražanja: študijsko leto 2008/2009. Maribor: Filozofska fakulteta.

Zgrabljić, Nada (2007): Radio: mit i informacija, dijalog i Demokracija. Zagreb: Golden marketing?Tehnička knjiga. 57–58, 60.

Zidar, Tatjana (1996): Retorika: moč besed in argumentov. Ljubljana: Gospodarski vestnik. 31, 161–163, 165–167, 174.

Žvar, Dragica (2001): Kako naj pojejo otroci: priročnik za zborovodje. Ljubljana:

Zavod Republike Slovenije za šolstvo. 73–74, 81.

Wilby, Pete in Conroy, Andy (1994): The radio handbook. London in New York:

Routledge. 137, 139.






94


6.2 LITERATURA



Crook, Tim (1998): International Radio Journalism: history, theory and practice. London: Routledge.

Čakš, Peter (2007): Analiza navodil za pisanje radijskih informativnih besedil.

Diplomsko delo. Ljubljana: FDV.
Čar, Janko (1978): Izbrana poglavja iz kulture izražanja. Maribor: Višja pravna

šola.

Kalin Golob, Monika (2003): H koreninam slovenskega poročevalskega stila.

Ljubljana: Založba Jutro.

Korošec, Tomo (1998): Stilistika slovenskega poročevalstva. Ljubljana: Kmečki

glas.

Potočnik, Jasna (2004): Stil radijskega poročevalstva in kultura govora. Diplomsko

delo. Ljubljana.

Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2007–2011

(ReNPJPO711): Uradni list RS, št. 43/2007, 18. 5. 2007 (stran 5952). Pridobljeno

18. 9. 2009: http://www.uradni?list.si/1/objava.jsp?urlid=200743&stevilka=2355.

Slovenski pravopis (2003): Slovenska akademija znanosti in umetnosti, ZRC

SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša [Elektronski vir]. Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC.

Šeruga Prek, Cvetka in Antončič, Emica (2003): Slovenska zborna izreka. Maribor:

Založba Aristej.
Šeruga Prek, Cvetka (2003): Pomembnejše novosti iz Slovenskega pravopisa 2001,

ki se nanašajo na naglasno in izgovorno podobo v radijskem govoru pogostejših besed. Ljubljana: RTV Slovenija (gradivo za interno uporabo).

Tivadar, Hotimir (2003): Podoba govorjenega slovenskega knjižnega jezika v Slovenskem pravopisu 2001. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije.

Valh Lopert, Alenka (2005): Kultura govora na Radiu Maribor. Zora 36. Maribor.

Verovnik, Tina (2004): Govorjeni knjižni jezik v televizijskih dnevnoinformativnih

oddajah: študija primera. Poler Kovačič, Melita in Monika Kalin Golob (ur.): Poti slovenskega novinarstva – danes in jutri, 157–173. Ljubljana: FDV.






95


Vitez, Primož (1999): Od idealnih jezikovnih struktur k strategiji realnega govora. Slavistična revija. Ljubljana, str. 23–48.

Zakon o javni rabi slovenščine (ZJRS). Uradni list RS, št. 86/2004. Pridobljeno 16.

9. 2009: http://uradnilist.si/1/objava.jsp?urlid=200486&stevilka=3841.

Zakon o medijih: Uradni list 35/2001, 11. 5. 2001 (stran 4017). Pridobljeno 16. 9.

2009: http://www.uradni?list.si/1/objava.jsp?urlid=200743&stevilka=2355.

Zrimšek, Pavle (1970): Osnove publicistike in novinarstva. Ljubljana: Fakulteta za

sociologijo, politične vede in novinarstvo.

Williams, Joseph M. (1995): Style: Toward Clarity and Grace. Chicago in London:

The Univesity of Chicago Press.







96